M I H E L O V O
Mihelovo stoji v tistem času leta, ko se ure, ki pripadajo svetlobi, z velikonaglico krajšajo.
Jesen je. In po jesenskem enakonočju se Sonce pribli_uje zvezdni sliki Tehtnice.
Praznujemo Mihelovo -čas na poseben način opozarja na prisotnost nadangela Mihaela, bitja svetlobe, Sonca. Včasih s sulico, v bojuproti zlu,včasih s tehtnico v roki. Tehta naša dela, z resnim in strogim in blagim obrazom anenkrat govori: tu sem za vas; kar hočem je, pomagati. Toda, če ostanete, kotste, nesmem pomagati. Sicer bi ostali, kar ste. To,. kar ste, za bodočnost sveta ni dovolj najprej se morate spremeniti, potem Vam je moja pomoč gotova.
Mihelovo, 29. september. Nadangel Mihael s tehtnico. Jesenska zvezdna slika Tehtnice. Tudi čas, ki bi se morali spomniti na to, da gre danes za malo in za veliko jesen obenem.
Malajesen je, če si ogledamo leto. Je tisti čas leta, ko plodove našega dela, preden začno razpadati, pospravimo. Procesom umiranja, ki postajajov naravivse bolj močni, jih iztrgamo. V času zorenja so plodovivpijali vase sile svetlobe in toplote.S hranonam bodo te kozmično-duhovne sile na razpolago v mesecih, ko se nam sile kozmosa odrekajo.
Velikajesen človeštva je epoha, kigrozeče posegavto, kar nas jedo nedavnega obdajalo kottančica varnosti in zaščite. Ali botisto, dar je kot spoznanje dozorelo v _loveku, kardanes _lovek ssvjójimi notranjimi mo_mi, silami svoje toplote in svetlobe zmore odtehtalo, kar mu narava, ki ga je doslejnosila, odre_e? Gledanoveliko leto _loveštva, je nadangel Mihael tisti, ki upravlja s kozmi_no inteligenco in nas z njo na poti spoznanja dobrega inzla spremlja skozi dobo, ki jo karakterizira znanost ssvojim strogim, lerazumskim pristopom k svetu okrog nas. Spremlja nas z zaupanjem, da bomo,brez dazapustimo potznanosti, našli pot iz hladnega, intelektualisti_nega, _ivljenju sovra_nega razmišljanja, k silam srca in razuma obenem, da bomonašli pot do ustvarjalne mihaeli_ne misli, ki postane kal zaznavnje duhovnosti, pomeni rojstvo novih kvalitet _loveške duševnosti. S temiplodovi, to pozitivno duhovno kvaliteto, se človek lahko soo_is silami teme in opraviči odgovornost, kimu je od leta 1879 za bodo_nost zaupana.
JESEN – Mihelovo 2000
O alkemiji letnih časov
Konec avgusta, ko so vroči dnevi mimo, lahko zjutraj ali zvečer opazujemo, da prežema zrak poseben vonj. Nič več čisti vonj poletnega jutra ali mehkoba s petjem čričkov napolnjenega večera, vonj po senu in strnišču. V poletni vonj se primeša lahek vonj po gnitju in odpadlem listju, ki v opoldanskih urah pred še vladajočo močjo Sonca brez sledi izgine.
Po starem pravilu je dan apostola Bartolomeja, 25. avgust, začetek jeseni. Res okrog tega dne leto za letom opazimo prve pojave, ki nas kar nekako strogo opomnijo na jesen. Spominjajo nas na to, da tisti “sloj poletja” ki ga čutimo okrog Janezovega, začenja Zemljo spet zapuščati. Četudi so septemberski in oktoberski dnevi za tem še tako vroči, jutra in večeri nam pričajo, da nas je poletje zapustilo.
Vonj jeseni ima svoj izvir v temeljiti spremembi življenja v tleh. Podobno kot spomladi začenjajo svoje delo jeseni čisto druge bakterije in drobne živali, da bi preobrazile, kar je čez poletje od rastlin odpadlo in odmrlo. Ta preobrazba je jeseni drugačna kot spomladi. Nič se ne oblikuje dokončno, vse se le pripravi za vlago in mraz zimskih dni. Kar se s padanjem listja, semen in plodov začne, se na skrit način pipravi, da bi se lahko prepustilo zimi.
Poleti govorimo o ognju poletja. Čeprav je ogenj poletja, ki je pričaral cvetje, blag, povzroči nekaj zelo podobnega temu, kar dela naš vsakdanji ogenj v katerem sežigamo les ali premog. Po vsakem ognju ostane nekaj, kar ne more zgoreti. To navadno imenujemo pepel. Toda pepel je nekaj, kar ni le snov temveč tudi proces. Tako kot se v izgorevanju toplota, svetloba in tisto, kar še ima plinsko obliko “izgubi navzgor”, “pade navzdol” pepel.. To “padanje navzdol” v smeri sredine Zemlje, je prava bit pepela, je resničen “proces”.
S tem izpadanjem in padanjem navzdol odkrijemo temeljno in bistveno gesto jeseni. Slišimo top pad jabolka z drevesa, šumenje padajočih zrelih orehov skozi vejevje, šelestenje padajočega listja. Medtem ko na jabolkih, hruškah in slivah še vedno čutimo “ogenj poletja”, so v notranjosti skrita trda, olesenela semena. Le orehi, ki nimajo mesa, so popolni plodovi jesenskega pepela.
Pa boste rekli: le kaj imajo opraviti naši dobri jesenski plodovi ali žita in vse drugo bogastvo, ki nam ga prinaša jesen, s “pepelom”?Pomagajmo si z umetnostjo kemika. Lahko nam predoči, da je proces zorenja pri plodovih in semenih, da je rumenenje in odpadanje listja, povezano s pomembnim kopičenjem mineralnih snovi v najrazličnejših delih rasstline.
Na prehodu poletja v jesen, v tistem času zorenja, prežemajo semena in plodove vse tja do njihovih mokastih in beljakovinastih sestavin kalcij, magnezij, kremenasta kislina in fosfor. Ti minerali pa v delih rastline niso prisotni kot “soli”. Ne gre za enostavno kalcij ogljikove kisline ki je prisoten v pšenični moki, za magnezij fosforne kisline, ki je vgrajen v bljakovinah semen. Te snovi so v ozki organski povezavi s škrobi in beljakovinami, niso soli v običajnem smislu, temveč živ sestavni del organske celote. Če v semenih ne bi bile prisotne v taki obliki, senema spomladi ne bi mogla vzkaliti. Navedenim mineralom se pridružijo še železo, kalij, natrij in drugi. Vse so tiste snovi, ki jih najdemo tudi v pravem pepelu, ki jih dobimo, če sežgemo les sali dele rastlin.
“Pepeljenje” jeseni v zorenju semen in plodov, v rumenenju listja, pa ne gre tako daleč kot pravo gorenje. Saj ogenj poletja tudi ni resnični “ogenj”. V področju živega dogajanja ni nič dokončano, le do določene točke stopnjevano, da bi se lahko predalo naslednji stopnji življenja. Bistvo življenja je prav v tem, da ničesar ne pelje do konca, da npr.to, kar je dozorelo, spet zaupa silam Zemlje in neba, da jih preobražene pripeljeta do novega vstajenja. Resnične definitivnoti ni, bila bi tudi nekaj kot absolutna smrt.
To je pravzaprav prevara jeseni: Luč poletja se izgubi v pepelu padajočega listja. Človek misli, da je to konec življenja, ker ne vidi, kako padajoče listje postane hrana življenja matere Zemlje, ker ne vidi, kaj se s semenom v notranjosti Zemlje, ko vlaga, mraz in sneg vse izravnata in objameta, dogaja.
Velika skrivnost jeseni je, da ni področja na Zemlji, za katerega bi lahko rekli da v njem vlada stalna jesen. Tako kot imamo na Zemlji področja, v katerih vlada stalna pomlad, stalno poletje ali stalna zima, ni kraja, kjer bi vladala stalna jesen.
Zakaj? Ker je jesen letni čas preobrazbe. Preobrazba pa je nekaj, kar je sicer v vseh letnih časih skrito, a se ne more razodeti. Le v zmernih conah Zemlje, kjer čas deli ritem letnih časov, postane sktivnost jesenskega dogajanja očitna: gre za pepel, ki vse obnavlja, iz katerega se dvigne, ko napoči čas, ptica Feniks.
Dr. Walther Cloos