Življenje in delo





Dr. Rudolf Steiner, utemeljitelj antropozofije

Življenje in delo filozofa, naravoslovca in raziskovalca Goethejeve zapuščine Rudolfa Steinerja je neobičajno. Njegov način razmišljanja, ki ni vedno lahko razumljiv, je poln spodbud. Njegove zasnove drugačne znanosti, nove pedagogike, medicine in kmetijstva so del človeške kulture, so impulz in inspiracija. Rudolf Steiner je razvil antropozofijo kot duhovno znanost in kot individualno krščansko-spiritualno pot razvoja, ki postane vidna v socialni odgovornosti in v praktičnih iniciativah.

Objavljamo kratek življenjepis dr. Rudolfa Steinerja, kot ga je objavila Antropozofska družba v Nemčiji, in dodajamo nekaj informacij iz drugih virov.



Rudolf Steiner (*1861, +1925)

Otroštvo, mladost, študij v Avstriji

Dne 27. februarja 1861 je bil Rudolf Josef Lorenz Steiner rojen v Donjem Kraljevcu (Avstrija, zdaj Hrvaška). Oče je bil načelnik železniške postaje in telegrafist pri Avstrijski južni železnici. Mali Rudolf globoko doživlja lepoto, ki ga obdaja. Ko je star sedem let, ima po smrti svoje tete prva nadčutna doživetja. Odtlej razlikuje »stvari, ki jih vidimo in stvari, ki jih ne vidimo«. Hudo mu je, ker ne najde nikogar, s katerim bi te izkušnje lahko delil in išče način, s katerim bi realnost nevidnega lahko prikazal. Kot osnovnošolec zavzeto študira knjigo načrtne geometrije in meni, da bi utegnil biti način, kako prikazati ljudem nevidni svet, podoben geometriji.

Od leta 1872 obiskuje višjo realno šolo v Wiener Neustadtu in z odliko opravi maturo. Da bi razumel »…kateri resnični uvid v bistvo stvari zmore človeška pamet« prebira Kanta. Srečen je, ko sreča zeliščarja Felixa Balde, ki kot on, vidi bitja narave.

1879-83 na Tehnični visoki šoli na Dunaju študira matematiko, fiziko, botaniko, zoologijo, kemijo, poleg tega pa še literaturo, zgodovino in filozofijo. Ukvarja se z vprašanjem, ki ga postavlja Fichte: kdo je človeški JAZ in z Goethejevimi spoznanji na področju metamorfoze življenja v rastlini. Goethejeva metamorfoza ga fascinira. Kot uvid v nevidno tkanje življenja in duha se mu dozdeva primerna za pot do zaznavanja nevidnega. Vedno bolj mu je jasno, da pot do zaznavanja nevidnega sveta utira človekova sposobnost mišljenja. Sam si pridobi izredno jasnost misli.

Izdajatelj Goethejevih del in urednik na Dunaju

1882 Na predlog prof. Karla Juliusa Schröerja, raziskovalca Goethejeve zapuščine, postane 21- letni Steiner izdajatelj Goethejevih prirodoslovnih spisov v založniški hiši Kürschners Deutscher National-Literatur. Do leta 1897 izda štiri knjige. 1884 Steiner postane učitelj hudo prizadetega otroka pri družini Specht. Poglobi svoje znanje o človeški duševnosti in s svojim videnjem notranjega dogajanja privede otroka do popolnih mentalnih sposobnosti. Deček, po imenu Otto, pozneje konča gimnazijo in študij medicine.

1886 Steiner izda svojo prvo knjigo z naslovom Osnove spoznavne teorije Goetheanističnega pogleda na svet. Povabijo ga k sodelovanju pri ediciji Sophien-Ausgabe Goethejevih del. Sreča teologa prof. W. Neumanna, s katerim se mladi Rudolf lahko pogovarja o ponavljajočih se življenjih na Zemlji.
1888 postane urednik pri časopisu Wiener Deutsche Wochenschrift, kjer sam obravnava predvsem politična dogajanja v Avstriji in Ogrski.

Sodelovanje v Goethejevem arhivu v Weimarju

1890-97 je Rudolf Steiner sodelavec v Arhivu Goetheja in Schillerja v Weimarju. Za Cottas´che Bibliothek svetovne literature izda dela Arturja Schoppenhauerja, Jeana Paula, Christopha Martina Wielanda in Ludwiga Uhlanda. Suhoparno delo v arhivu Steinerja zelo obremenjuje. četudi sreča Hermana Grimma, Ernsta Haeckla in Eduarda von Hartmanna, nima pravih partnerjev za razgovore o vsebinah, ki ga v bistvu zaposlujejo. Duševna opora mu je Anna Eunike, s katero se leta 1899 poroči. V Weimar se Rudolf Steiner preseli leta 1890. Kot podnajemnik stanuje pri Anni Eunike, vdovi s petimi otroki. Steiner živi tam umirjeno, na zunaj povsem običajno življenje.

1891 na Univerzi Rostock Steiner promovira kot dr. phil. z dizertacijo Temeljna vprašanja spoznavne teorije s posebnim ozirom na Fichteja. Leta 1892 objavi to delo pod naslovom Resnica in znanost.

1893 izda knjigo Filozofija svobode, osnove modernega pogleda na svet. Duševni rezultati opazovanja po naravoslovni metodi so Steinerjevo glavno filozofsko delo in miselni temelj njegovega življenjskega dela. Steiner nikoli ne zavrača dosežkov znanosti, opozarja le, da je treba vse to vedenje dopolniti.

1894-96 Elisabeth Förster Nitsche ga skuša pridobiti kot soizdajatelja Nitschejevih del. Steiner sreča bolnega Friedricha Nitscheja. Leta 1895 izide njegova monografija o Nitscheju z naslovom Friedrich Nitsche, borec proti svojemu času.

1897 zaključi svoje delo v arhivu in izda svojo knjigo Goethejev pogled na svet. S sistematičnim meditiranjem začne iskati zavesten dostop do duhovnega sveta. Odkrije, da obstaja ob času, ki teče naprej, tudi tok časa, ki s tem interferira in teče nazaj. S svojo zavestjo zmore biti v tem toku priča dogodkov preteklosti.
Urednik, učitelj in predavatelj v Berlinu

1897-1905 Rudolf Steiner sprva ne najde nobenih poklicnih perspektiv. Odide v Berlin, kjer se le stežka preživlja kot izdajatelj in urednik revije Magazin für Literatur, v njej objavi številne prispevke v zvezi z literarnimi in filozofskimi vprašanji, gledališke kritike, recenzijo knjig, ter s predavanji v Zvezi Giordano Bruno, na prireditvah sindikatov ter v krogu literatov. Spremlja ga želja, da bi se pogovarjal o vprašanjih, ki so ga notranje zaposlovala, glede na spreminjajočo se kulturo časa. Kljub temu, da sreča Else Lasker-Schüler, Petra Hille, Stefana Zweiga, Käthe Kollwitz, Ericha Mühsama, Paula Scheebarta in Franka Wedekinda, ostaja v svoji notranjosti osamljen. Leta 1897 doživi Steiner v Berlinu vizijo in duhovno posvetitev posebne vrste. To doživetje postane glavni motiv njegovega nadaljnjega življenja. Odtlej se zelo posveča kristologiji in pove, da krščanstvo ni dogma, temveč resničnost duhovne izkušnje.

1899-1904 Ne da bi se zavezal marksistični miselnosti, poučuje na delavski univerzi, ki jo je ustanovil Wilhelm Liebknecht v Berlinu. Sreča Roso Luxemburg.

Od teozofije k antropozofiji

Okoli leta 1900 se Rudolf Steiner ukvarja z vprašanjem, kako nasproti materializmu okrepiti nov odnos do duhovnosti. Povabijo ga, da predava v teozofski biblioteki v Berlinu o Nitscheju in Goethejevi pravljici. V tem krogu naleti na razumevanje. Sledi vrsta predavanj o mistiki in krščanstvu kot mističnem dejstvu. Sreča Marie von Sievers, v Parizu in St. Petersburgu je končala šolanje za gledališke umetnosti in recitacijo, ki leta 1902 postane njegova najožja sodelavka. Njeno vprašanje, ali le ni potrebna zahodna krščansko-duhovna pot spoznanja, postane odločilno za Steinerjevo poznejše delovanje. Steiner je srečen, ker je pri Teozofski družbi našel duše, pripravljene za duhovno pot.

1902-1910 Rudolf Steiner postane generalni sekretar nemške sekcije z duhovnostjo vzhoda inspirirane Teozofske družbe. Tam od samega začetka poudari svojo evropsko-krščansko usmeritev. Skupaj z Marie von Sievers oblikuje teozofske lože v Nemčiji in tujini. Z neizčrpno produktivnostjo začne Steiner razvijati antropozofijo, ki združuje vsa področja znanja, od kozmologije do naravoslovja, kulturne zgodovine in zgodovine religij, v eno samo zgodovino evolucije človeštva, Zemlje in vsega kozmosa. Rezultati tega dela so strnjeni v od leta 1903 izdanih temeljnih delih: Kako doseči spoznanja višjih svetov/ Teozofija in socialno vprašanje / Vzgoja otroka in dveh delih, ki sta za antropozofijo centralnega pomena Teozofija – o bitju človek – in Tajna veda – o celotni evoluciji Zemlje in človeka. Da je Kristus odprl pot k Božjemu, pove. Da omogočajo trije koraki v morali en korak v duhovnosti in da mora iskati resnico vsak človek sam. Da je pomembna vztrajnost in pripravljenost, biti potrpežljiv tako dolgo, da se resničnost do prave stopnje razviti zavesti, razodene sama.

1904 Steiner ustanovi ezoterično šolo. Spoprijatelji se s Christianom Morgensternom in Eduardom Schuré. V Münchnu posluša njegova predavanja Wassily Kandinsky.

1910-1913 V Münchnu pod vodstvom Rudolfa Steinerja uprizorijo njegove štiri misterijske drame. S temi dramami Steiner ozavešča usodo skupnosti ljudi in prikaže njihovo povezanost v toku inkarnacij. Dotlej splošno opisano pot šolanja za višja spoznanja pokaže konkretno na gledališkem odru. V svojih spisih Duhovno vodenje človeka in človeštva, Pot človeka k spoznavanju samega sebe, Prag duhovnega sveta, opisuje vedno bolj natančno pot človeka skozi zaporedna življenja. Intenzivno se ukvarja s študijem nauka o čutilih.

1911 Anna Steiner-Eunike umre. Steinerjeva predavanja posluša Franz Kafka in prosi Steinerja za razgovor.

1912 Steiner, spodbujen z misterijskimi dramami, utemelji novo obliko gibanja, evritmijo. V naslednjih letih jo, skupaj z Marie von Sievers, razvije v gledališko umetnost. Ker krščansko – spiritualna pot, ki jo uči, prihaja vedno bolj v nasprotje s cilji Teozofske družbe, Teozofsko družbo zapusti in ustanovi Antropozofsko družbo. Razvija antropozofijo kot moderno znanost iniciacije in ozaveščanja, ki naj bi duhovno prežela in povezala vse življenje, tako znanost kot umetnost, religijo in socialno življenje.

Arhitekt, umetnik, predavatelj

1912-1913 Steiner, skupaj z Marie von Sievers, z njo se leta 1914 poroči, oblikuje v Nemčiji in tujini antropozofsko družbo. Ima predavanja o reinkarnaciji in usodi, o evangelijih, o življenju med smrtjo in novim rojstvom, o misterijih in razvojni zgodovini človeštva.

1910-1920 Za misterijske drame načrtuje poslopje z dvojno kupolo v Münchnu. Načrt pozneje uresniči v Dornachu pri Baslu v Švici. Med 1. svetovno vojno gradijo poslopje »Goetheanum« pod Steinerjevim vodstvom številni umetniki dvajsetih narodnosti. V okolju Goetheanuma gradijo postopno enkraten ansambel stanovanjskih in gospodarskih poslopij po Steinerjevih osnutkih. V času gradnje ima predavanja o umetnosti, arhitekturi in zgodovini.V času vojne ezoterična šola ne deluje.

1917 V knjigi O ugankah duše izidejo rezultati Steinerjevih raziskav o tridelnosti človeškega organizma kot sistemu živčevja in čutil, ritmičnem sistemu in sistemu okončin in njegovo obravnavanje razmerja med antropologijo in antropozofijo. Po razgovorih z bavarskim državnim svetnikom Ottom Grafom Lerchenfeld o situaciji v Srednji Evropi, nastaneta ob koncu 1. svetovne vojne dve, razmisleka vredni, knjigi v katerih razvije Steiner ideje za socialno preoblikovanje javnega življenja. Te posreduje vplivnim političnim osebnostim Nemčije (državni sekretar Kühlmann, princ Max von Baden) in Avstrije (cesar Karl I.).

1919 Pod naslovom Centralne točke socialnega vprašanja v življenjskih nujnostih sedanjosti in prihodnosti izidejo predavanja o socialnem vprašanju, ki jih je imel Steiner v Zürichu. Centralna misel je „Tridelnost socialnega organizma“, to je členitev enovitosti države v svobodno duhovno življenje, demokratično področje prava in asociativno delovanje gospodarstva. V kaosu povojnih let se Steiner publicistično bori za realizacijo „Tridelnosti“. V predavanjih in razgovorih z zastopniki delavcev in industrialcev se zavzema za oblikovanje delavskih svetov.
Na iniciativo delavcev tovarne Waldorf-Astoria-Zigarettenfabrik, ki jo krepko podpira direktor tovarane Emil Molt, pride v Stuttgartu do odprtja Steinerjeve Svobodne Waldorfske šole kot celostne šole za osnovno in srednje izobraževanje. Steiner jo vodi do svoje smrti. Z delavci zelo intenzivno dela na vsebinah pedagogike, ki jo razvije iz duhovno-znanstvenega razumevanja človeka. Pod vodstvom Marie von Sievers pride do prve javne evritmične predstave v renomiranem Pfauentehater v Zürichu. Tej predstavi sledijo številne evritmične predstave v Švici in v tujini.

1920-1922 ima Steiner za člane Antropozofske družbe številna javna predavanja v Nemčiji in tujini in cikle predavanj kot Ustreznosti mikrokozmosa in makrokozmosa ter Meje spoznanja narave. Odpirajo se nove Waldorfske šole, antropozofski raziskovalni inštituti in klinike. Steiner sodeluje pri ustanovitvi »Krščanske skupnosti«, gibanju za religiozno obnovo. V desno radikalnih krogih se napadi na Steinerja stopnjujejo in od leta 1922 mora svoja javna predavanja v Nemčiji omejiti.

Požig Goetheanuma in nov začetek

1922-1923 v Silvestrski noči 1922/23 zaneten požar uniči Goetheanum v Dornachu. Steinerja to zelo prizadene. Kljub temu, brez prekinitve, nadaljuje z umetniškimi predstavami in predavanji v t.i. hiši mizarstva neposredno poleg pogorišča. Za iz betona grajeno novo stavbo Goetheanuma (končana leta 1928) izdela zunanji model.

1923-1925 Situacija tistega časa je težka in se zrcali tudi v problemih znotraj Antropozofske družbe. Kot protiutež Steiner, za Božič leta 1923, utemelji Antropozofsko družbo na novo. V center družbe postavi spet »Svobodno visoko šolo za duhovno znanost« z nalogo, da »povezuje najbolj globoko ezoteriko z najširšim možnim javnim delovanjem«.

1924 To leto pomeni višek v Steinerjevem ustvarjanju. Začne se čas najbolj intenzivnih predavanj in tečajev. Na prošnjo zainteresiranih ima predavanja in tečaje za specifične teme kot: pedagogika, medicina, nacionalna ekonomija, teologija, kmetijstvo, fizika, gledališke umetnosti, pedagogika za prizadete, evritmija ter predavanja o reinkarnaciji (t.i. predavanja o karmi) v Dornachu, Pragi, Bernu, Breslavu, Arnheimu, Stuttgartu, Londonu in Torquay v Angliji. Jeseni 1924 Rudolf Steiner težko zboli. Predavanja in tečaji se iznenada končajo. V sodelovanju z zdravnico Ito Wegmann nastane še knjiga Temeljni aspekti razširjene umetnosti zdravljenja. Bolan in vezan na posteljo, piše svojo avtobiografijo Pot mojega življenja. Iz bolniške postelje oblikuje še dragocena pisma namenjena članom družbe in t. i. Mihaelova pisma, nekaj kot strnjene napotke duhovnega sveta. Meni, da je kar najbolj pomembna naloga, da ljudje razvijejo globoko razumevanje za spoznanje o reinkarnaciji duha in karmi.

Dne 30. marca 1925 Rudolf Steiner umre v Dornachu.

Grandiozna zapuščina dr. Rudolfa Steinerja obsega 40 njegovih temeljnih knjig in 270 zvezkov z zapisi njegovih približno 6.000 javnih predavanj. Naš dolg do Rudolfa Steinerja utegne biti poplačan, če vsaj malo uresničimo njegovo osrednjo željo: da se podamo na pot spoznanja, spoznamo kdo smo in bi tako nekdo postali.

Steinerjeva Waldorfska pedagogika

»Otroka s spoštovanjem sprejeti, z ljubeznijo vzgajati in odpustiti v svobodo« Rudolf Steiner.

Rudolf Steiner je ustanovil prvo Waldorfsko šolo leta 1919 v Stuttgartu, ki prvič uresniči princip socialne pravičnosti na področju šolstva. Ne glede na socialno poreklo, nadarjenost in poznejši poklic, dobijo mladi skupno izobrazbo. Kot prve, do mature segajoče šole, so Waldorfske šole z vertikalnim šolskim sistemom povezan princip selekcije nadomestile s pedagogiko spodbujanja. Waldorfska pedagogika pazi na to, da se pri pripravljanju otroka na zahteve modernega življenja ne zanemari tisto, kar je človeško. Glede na vsakokratno stopnjo razvoja otroka želi vzpostaviti ravnotežje med sposobnostmi in znanjem. Rudolf Steiner poziva učitelje: »Ne mislite toliko na to, da morajo otroci to ali ono doseči, temveč se vprašajte, kaj lahko dosežejo glede na to, kakršni so. Delati je treba povsem iz možnosti otrok. Vsak otrok je zanimiv.« Mlad človek sme odkriti lastno identiteto in se iz nje razvijati s fantazijo in vedno večjo odgovornostjo do okolja. Waldorfska pedagogika ni metodika nekega pogleda na svet pa tudi čista pedagogika neke metode ne. Uresničujemo jo lahko v vseh družbenih in kulturnih okoljih. Od leta 1919 se je razširila po vsem svetu. Danes v svetu več kot 1.000 waldorfskih šol in dvakrat toliko otroških vrtcev na vseh kontinentih vzgaja otroke k temu, kar sami so.

Waldorfska predšolska vzgoja.
Otroci 3.razreda Waldorfske šole pri oranju.

Kot svobodne šole so Waldorfske šole hierarhično organizirano vodenje državnih šol nadomestile s statutom svobode. Samoupravljanje staršev in učiteljev predstavlja k bodočnosti naravnano področje zbiranja izkušenj. Pedagoško vodstvo uresničuje vsakotedenska konferenca vseh učiteljev, ki sodelujejo povsem enakopravno. – (www.waldorfschule.de)

Okvir waldorfske pedagogike so sedemletni razvojni ritmi človeka. Waldorfska pedagogika enakovredno obravnava in oblikuje otrokove mentalne (intelekt), socialne (čustva – umetnost) in praktične sposobnosti. Vsakemu od teh področij namenja približno tretjino pouka. Tako omogoči, da otrok v polnosti razvije vse sposobnosti, ki jih ima. Selekcije pri sprejemu v šolo ni. Sprejema tudi lažje prizadete otroke, saj je to za vzgojo ostalih učencev pomembno. Učenje dveh tujih jezikov od prvega razreda naprej, čas za učenje branja in pisanja ni predpisan, knjige za t. i. glavni pouk izdelujejo otroci sami. Metoda ne predvideva ocenjevanja znanja s številkami in tudi ne ponavljanja razredov. En inštrument od prvega in najpozneje od četrtega razreda še drugi, evritmija kot obvezni predmet, recitacije in gledališke predstave…; male in velike delavnice za mizarstvo, oblikovanje gline, bakra, srebra in zlata, šivalnica, velik vrt s pridelovanjem zelenjave in zelišč, čebelarstvo, hlev z malimi živalmi…; prvih osem let isti razrednik, ki je otrokom ljubeč vzgled v vsakem pogledu. V gimnazijskem delu učitelj obravnava učence kot sebi enakovredne osebnosti, poučujejo pa le visoko izobraženi specialisti. V Sloveniji imamo šest Waldorfskih šol. – (www.waldorf.si)

Medicina

Rudolf Steiner opiše človeka kot duhovno, duševno in fizično bitje. Na tem zgradi znanstveno utemeljeno metodo medicine, katere spoznanja predstavljajo razširitev moderne naravoslovne umetnosti zdravljenja. Od leta 1919 je metodo razvijal z dr. Ite Wegman in skupino zdravnikov okoli nje. Antropozofska anamneza zajame razen poteka bolezni in simptomov tudi biografske in socialne razmere pacienta in izdela, skupaj s pacientom, njegovo rdečo nit življenja. Medicina, ki sledi Rudolfu Steinerju, ne odpravlja simptomov, temveč skuša z zdravili urediti porušene strukture enosti telesa, duše in duha. Po antropozofskih načelih velike farmacevtske firme izdelujejo zdravila iz mineralov, rastlin in živalskih substanc in se hkrati posvečajo tudi raziskovalnemu delu. Antropozofska zdravila uporabljajo antropozofske klinike in mnogi zdravniki tako splošne medicine kot specialisti, ki delajo po antropozofskih načelih. Steinerjeva spoznanja o beli omeli kot zdravilni rastlini, predstavljajo pomemben prispevek v terapiji rakastih bolezni. Razen terapije z zdravili, uporablja antropozofska medicina v terapevtske namene tudi umetnost, kot zdravilno evritmijo – terapijo gibanja, risanje, glasbo, govor in gledališko igro. Ozdravitev ni odvisna le od spoznanj zdravnikov in terapevtov, ki določajo uporabo zdravil. Potrebno je, da se uči tudi pacient. Bolezen je pomemben mejnik na življenjski poti, ki v premagovanju ovir omogoča nadaljnji razvoj. Antropozofska medicina je moderna medicina, ki kot enakovreden partner stoji ob strani moderne medicine. – (www.goetheanum-medizin.ch; v Sloveniji www.nid-sapientia.com) Antropozofska medicina obravnava človeka kot psihofizično celoto, sozvočje organov z dušo in duhom v določenih socialnih, geoloških in kozmičnih danostih.


Kmetijstvo

V času, ko so kmetje začeli uporabljati umetna gnojila, je imel leta 1924 Rudolf Steiner na prošnjo kmetov t. i. »Kmetijski tečaj«, ki predstavlja temelj biološkodinamičnega gospodarjenja in ekološkega kmetijstva sploh. Skrbno upravljanje s krogotoki snovi in energij pri rastlini, živali in mineralnem svetu v organizmu kmetije, ob upoštevanju kozmičnih sil kot n.pr. ritmov planetov, predvsem pa z izdelovanjem in uporabo biološkodinamičnih kompostnih preparatov in preparatov za škropljenje, ki zemljo oživljajo, krepijo rastlinsko rast, tvorbo in kvaliteto substanc rastlin. Steinerjeva knjiga Temelji uspešnega kmetovanja v očeh duhovne znanosti predstavlja v več kot 50 deželah sveta izhodišče za delo v več kot 4.000 pridelovalnih in 1.000 predelovalnih obratih, ki prodajajo svoje proizvode pod v svetu najodličnejšo blagovno znamko »Demeter«. Biološkodinamično kmetijstvo je bistven prispevek k ohranjanju plodnosti zemlje, zdravja kulturnih rastlin in živali, človeku pa s kvaliteto pridelane hrane omogoča njegov nadaljnji razvoj. V skupnostih, ki so se oblikovale v prejšnjih desetletjih na področju biološkodinamičnega kmetijstva, je nastala vrsta modelov za socialno integracijo in nove oblike uporabe kapitala in lastnine za interes skupnosti. Rudolf Steiner »…pri obravnavanju rastline, živali pa tudi življenja same Zemlje se je potrebno ukvarjati z močnim razširjanjem v smeri kozmosa…« – (www.demeter.net; v Sloveniji www.demeter.si) V t.i. DOK primerjalnem poskusu, ki ga že 40 let opravlja inštitut FIBL v Švici je nedvoumno dokazano, da od vseh načinov pridelovanja hrane le biološkodinamična metoda zmore ohranjati in celo krepiti plodnost zemlje. Naslovi društev, ki biološkodinamično metodo negujejo in širijo v Sloveniji so na strani 64.

Evritmija

Umetnost gibanja, ki jo je Rudolf Steiner utemeljil leta 1912, je, v kontekstu umetniških poskusov ob začetku 20. stoletja, dati notranjemu procesu zaznavanja oblike, barve, tona in glasu. Za razliko od plesa in gledališke umetnosti evritmija noče posredovati čustev, miselno ali tehnično dozdevno držo telesa, ni gibanje po glasbi ali interpretacija pripovednih vsebin. če je na odru evritmija in gledalec se vanjo potopi, vidi svet sil v gibanju. Ker ima evritmija opraviti z realnimi silami, lahko tudi harmonizira in zdravi. Tako so se razvile razen gledališke evritmije tudi zdravilna evritmija in pedagoška evritmija kot terapevtske oblike, katerih učinkovitost svet vse bolj ceni.
Evritmija je obvezen del waldorfske predšolske in šolske pedagogike. Tečaje evritmije za odrasle ponujajo v Sloveniji na Waldorfskih šolah, tam so na razpolago tudi naslovi zdravilnih evritmistov, torej evritmistov, ki so dokončali študij zdravilne evritmije.

Goetheanum

Od leta 1913 do 1920 so na grič v Dornachu prihajali umetniki dvajsetih različnih nacionalnosti, da bi skupaj zgradili prvi Goetheanum –simbol antropozofiije, stavbo, ki s prežemajočo se dvojno kupolo iz lesa združuje vse umetnosti. Poslopje je v silvestrski noči 1922/23, malo preden je bilo popolnoma končano, uničil ogenj. V centru prvega Goetheanuma naj bi bil postavljen monumentalni relief »Reprezentant človeštva«: človek v soočanju s silami strjevanja in silami razblinjanja, dualnostjo zla – kar je temeljna misel antropozofije. Ta relief je ohranjen in je razstavljen v novem Goetheanumu.

Reprezentant œloveštva
Novi Goetheanum

Novi Goetheanum je nastal v Dornachu pri Baslu. Načrte za ponovno gradnjo je razvijal Rudolf Steiner v zadnjih letih svojega življenja. Ideji je botroval isti duh, oblika pa ni ponovno prepoznavna. Novi Goetheanum je v celoti narejen iz betona. Revolucionarno, saj je bil beton kot gradbeni material takrat še malo preizkušen, nikoli pa še uporabljen za tako veliko zgradbo s tako svobodo plastičnega oblikovanja. Tu je sedež Splošne antropozofske družbe in Svobodne šole za duhovno znanost, je internacionalni kongresni center, je gledališče za uprizarjanje Goethejevega Fausta in Steinerjevih »Misterijskih dram«, za evritmične predstave, gledališke predstave in koncerte. Vsako leto okoli 150.000 ljudi obišče ta, kar se kulture, arhitekture in pokrajine tiče, zelo poseben kraj v švicarskem jura gorovju. (www.goetheanum.org)

Steiner v zvezi z antropozofijo, antropozofi in antropozofskim pogledom na svet

Antropozofija je pot spoznanja, ki želi duhovnost v človeku voditi k duhovnosti kozmosa (celoti pojavnega sveta). V človeku se pojavi kot potreba srca in čustev. Antropozofija posreduje spoznanja, ki se pridobijo na duhovni način. Antropozofi so lahko le ljudje, ki določena vprašanja o bitju človek in svetu čutijo kot življenjsko potrebo tako, kot čutimo lakoto in žejo. Antropozofski pogled na svet ne more biti v tem, da vzamemo sumo abstraktnih pojmov, jih opazujemo kot neke vrste katekizem, potem pa smo zadovoljni, češ da je naš pogled na svet drugačen kot ga imajo drugi. Obstajati mora v tem, da spremeni vse naše mišljenje, da spremeni vse naše čutenje.

Za duhovno znanost ni bolj primerne dejavnosti kot uvesti individuum v umetnost življenja.

Povezave:

https://www.goetheanum-verlag.ch/

http://www.rudolf-steiner.com/edition/gesamtausgabe/

https://www.goetheanum.org/anthroposophie/rudolf-steiner




Življenje Dr. Rudolfa Steinerja
Duhovni proces je proces osvobajanja

»Bila je noč od 10. na 11. januar leta 1881, v kateri nisem zaspal niti za trenutek. Do pol enih ponoči sem se ukvarjal s filozofskimi problemi, potem pa sem se končno vrgel na posteljo. Lansko leto sem si prizadeval raziskati, ali je res, kar pravi Schelling, da v vsakem od nas biva čudovita skrivnostna sposobnost, da se iz menjajočega časa umaknemo v najbolj notranji JAZ, razgaljen od vsega, kar je prišlo od zunaj in tam pogledamo v sebi kot nespremenljivo tisto, kar je večno. Verjamem, da sem tisto najbolj notranjo sposobnost na sebi čisto jasno odkril, slutil pa sem jo že zdavnaj. Vsa idealistična filozofija stoji sedaj pred menoj v bistveno bolj modificirani obliki. Kaj je v primerjavi s takim odkritjem neprespana noč!«

To pismo niti dvajsetletnega Rudolfa Steinerja ne markira samo odločilne točke v njegovi biografiji. Prepričan je o lastni entelehiji. Razen tega je dokaz njegove neverjetne energije in odločnosti, da pusti veljavo vsakemu spoznanju šele, ko ga preveri in je postalo njegova osebna izkušnja.

»Nisem človek, ki živi tja v en dan, kot kaka žival v človeški postavi«, se samozavestno karakterizira, ko piše istemu prijatelju pol leta pozneje. »Zasledujem čisto določen cilj: Spoznanje resnice. Tega pa si ne moreš pridobiti mimogrede. Da bi spoznal resnico je potrebno najbolj pošteno prizadevanje na svetu. Prizadevanje, v katerem ni sebičnosti in ne resignacije. Poudarek je v »spoznanju«. Resnica zanj ni abstraktna sila, ki bi se ji moral podrediti. »Človeka vredno je samo, da sam išče resnico, da ga pri tem ne vodi niti izkušnja, niti razodetje«, piše Steiner ko je star 26. let in uporablja tudi pozneje pojem brahialna sila. Danes malo ljudi ve, da je nekaj lahko res, četudi se prav nasprotno lahko trdi z nič manjšo pravico. Brezpogojnih resnic ni. Steinerju ni bilo nikoli do posredovanje spoznanja, zanj je b ilo pomembno gibanje, proces spoznanja, pot izkušenj. In to pot uči tako, da po njej dosledno hodi. Kdor smatra Steinerjevo življenjsko delo za šolo, ga gotovo ne razume. »Ne učim, pripovedujem, kar sem v notranjosti doživel«, pove v zvezi s svojim temeljno spoznavno-teoretičnim delom »Filozofija svobode«. »Vse v moji knjigi je osebno mnenje. Tudi oblika misli. Najprej sem hotel pokazati biografijo duše, ki se prebija navzgor k svobodi. Nič ne moreš narediti za druge, ki bi radi šli s teboj čez čeri in prepade. Paziti moraš, da prideš sam preko. Filozofija me zanima skoraj samo kot doživetje posameznika.« Tudi ko govori o pogledu na svet, nima v mislih togega sistema, temveč to, kar se ob opazovanju in ob delu človeka dobesedno izraža kot njegov odnos do sveta.

»Človeka zares zadovolji lahko le pogled na svet, ki ga spravi naprej od tistega mesta v kozmosu, kjer brez njega stoji. Spraviti ga mora v absolutno gibanje. Z njim mora človek dobiti ne le pojasnilo o tem kaj in kdo je, temveč mora zaradi njega nekaj postati.« To piše Steiner leta 1891, deset let preden začne svoje izkušnje sporočati v obliki, ki jo na splošno povezujemo z antropozofijo. In ko ob koncu svojega življenja esenco svojega življenja v skopem fragmentarnem jeziku še enkrat povzame, zapiše kot prvi stavek: Antropozofija je pot spoznanja, ki želi duhovno v človeškem bitju voditi k duhovnosti kozmosa.

»Rojen sem bil 25. februarja leta 1861. Dva dni pozneje sem bil krščen. To je bilo v kraju Kraljevec na hrvaško-madžarski meji, kjer je moj oče delal kot telegrafist avstrijske južne železnice.« Starši so bili po poreklu iz južno avstrijskega Waldviertla in oče je bil premeščen v Kraljevec malo pred sinovim rojstvom. Služba je bila taka, da so živeli zelo skromno in so se v naslednjih letih morali še večkrat seliti: Leta 1862 v Mödling, v začetku leta 1863 v Potschach, kjer je postal oče načelnik železniške postaje in kjer sta se rodila Steinerjeva sestra Leopoldina in brat Gustav. Neudörfel, ki je takrat pripadal Madžarski, je bil naslednja postaja. Deset let, ki jih je Rudolf Steiner preživel tam, so najdaljši čas bivanja na enem mestu v njegovem življenju. Postaje, na katerih je odraščal, se zdijo kot simbol njegovega nemirnega življenja. Samota, revščina, toda tudi nedotaknjena narava oblikujejo otroštvo. Obenem ga obdajajo najmodernejši dosežki takratne tehnike. Železnica in telegraf ga vroče zanimajo, kot ga zanima tudi vse kar se dogaja po zakonitostih narave. »To, kar sem zvedel od mojega okolja, me ni zadovoljilo. Bil sem poln vprašanj, ki sem jih moral brez odgovorov nositi s seboj.« Nekega dne, sedi, niti osem let star, v čakalnici. Pojavi se ženska, ki ga prosi za pomoč in nato na čuden način izgine. Nekaj dni za tem so izvedeli, da si je prav ob tem času vzela življenje njegova teta. Pozneje omenja Steiner, da je od takrat postal zanj zunanji svet transparenten. Deček živi od tistega časa z duhovi narave, stvarniškimi bitji za stvarmi na enak način, kot je dovolil, da nanj deluje zunanji svet. To nima nobenega opravka z videnjem duhov, čeprav živi odtlej obenem v dveh svetovih in se tega, najprej na otroški način, vedno zaveda. V tej njegovi sposobnosti ni nič sanjskega, četudi bi se mu svet, zaznaven s čutili, moral brez tega drugega sveta, dozdevati kot duhovni mrak. Pred vsakdanjim življenjem pa se zato ne umika. Temeljna karakteristika njegovega življenja je, da mu ni bilo nič podarjeno. V zunanjem kot v notranjem življenju si mora dobesedno vse pridobiti sam. Dečka pa je mučilo, da samoumevnosti, s katero on oba svetova v svojem življenju lahko združuje, ne more posredovati drugim kot izkušnje. Ko je bil star osem let, mu v učiteljevi knjižnici pride v roke knjiga o geometriji. Izposodi si jo in jo temeljito študira. Prvič se mu pokaže pot, da zajame duhovni svet kot dejstvo, ki ga sam doživlja kot objektivnega. » Geometrija se mi je zdela kot znanje, ki ga dozdevno producirajo ljudje sami, ki pa ima kljub temu od človeka popolnoma neodvisen pomen. Kot otrok si tega nisem jasno rekel, toda čutil sem, je treba vedenje o duhovnem svetu nositi v sebi tako kot geometrijo. Da resničnost duhovnega sveta obstaja, mi je bilo tako jasno kot resničnost s čutili zaznavnega sveta. Potreboval pa sem neke vrste opravičilo za tako mnenje. Pri geometriji sem si rekel: Tu smem nekaj vedeti, kar doživlja zaradi svoje lastne moči samo duša. V tem čustvu sem našel opravičilo, govoriti o duhovnem svetu prav tako, kot o svetu zaznavnem s čutili. In ko gleda nazaj, oblikuje omembe vreden stavek: «Vem, da sem srečo spoznal najprej pri geometriji.«
Od jeseni leta 1872 obiskuje R. Steiner v Wiener Neustadt naravoslovno gimnazijo, ki so jo takrat imenovali realna šola. Pozimi mora pogosto na poti, ki je bila dolga 5 km gaziti globok sneg. Priložnost, da utrdi svoje ne ravno trdno zdravje.

Prvi dve leti težko sledi pouku. Potem se njegov interes prebudi in postane zelo dober učenec, četudi mu dela težave vse, kar je v zvezi z jeziki. »Deček nima veliko smisla za povezavo besed s stvarmi, toda ima poseben smisel za zvok besede; za to, kar se skozi zven besede lahko sliši. Sicer se je naučil zgodaj brati, njegova pozornost pa se usmerja neposredno na vsebino. Do petnajstega leta dela pri pisanju najbolj neumne napake, ker je neposredno vživljanje v čisto, suho fizično življenje, zanj težko.

Danes so stvari prav obratne. Mi tako čvrsto tičimo v suhem fizičnem življenju, da imamo največje težave s tem, da bi duhovni svet smatrali za mogoč. Od tod bo mogoče bolj jasno s kakšnimi nalogami se je deček R. Steiner ukvarjal. »Rekel sem si: človek shaja z doživljanjem duhovnega sveta v duši lahko samo, če se sposobnost razmišljanja oblikuje tako, da se lahko približa bitjem naravnih pojavov. S temi čustvi sem se ukvarjal v 3. in 4. razredu realne šole. Čutil sem, da se sposobnost razmišljanja lahko oblikuje v moč, ki v sebi stvari in dogajanja v svetu resnično vključuje. Snov, ki obleži zunaj, o kateri se samo razmišlja, je bila zanj nevzdržna misel. Glavni interes mladostnika velja še vedno matematiki in geometriji. Tudi z vprašanji fizike se ukvarja mnoga temeljiteje kot to zahteva šola.To se ne pokaže samo v odličnih ocenah. Bistvena je jasnost misli, ki jo pri tem pridobi.

Najprej sem hotel razmišljanje v meni oblikovati tako, da bi bila vsaka misel v polnosti pregledna, da je ne bi privedlo v katerokoli smer nobeno nedoločeno čustvo.

V izložbi knjigarne odkrije reklamo, ki ga pritegne. Kritika čiste razsodnosti. Ime Kant mu ne pove nič.Vztrajno varčuje krajcar na krajcar, dokler si knjižice ne kupi. Čas za branje najde skoraj samo pri dolgočasnih urah zgodovine. Knjigoveštva se ni naučil zastonj. Zvezek vpne med platnice zgodovinske knjige in tako študira Kanta.

Tudi pri jezikih je Rudolf Steiner hitro napredoval. Ker velja za dobrega učenca, napotijo k njemu sošolce, ki potrebujejo pomoč. Tako lahko prispeva delež za stroške izobraževanja. Tem inštrukcijam se imam veliko zahvaliti. Ker sem moral vsebine pouka posredovati drugim, sem se zanje na nek način prebudil. Buden sem bil v tem, kar sem si pridobil ali kar sem dobil od duhovnega dobrotnika. Na drugi strani sem bil tako prisiljen, da sem se v zgodnjih letih ukvarjal s praktičnim naukom o duševnosti in na mojih učencih spoznal težave razvoja človeških duš.
Četudi opravi maturo z odliko, se s spričevalom lahko vpiše samo na Tehnično visoko šolo. Odloči se za študij za učitelja na realni šoli, študij, ki bi mu omogočil preživetje. Od jeseni leta 1879 študira na Dunaju 8 semestrov matematike, kemije, fizike, mineralogije, zoologije, botanike in strojništva. Svojemu najljubšemu predmetu, načrtni geometriji se mora odpovedati, ker mu za to ne ostaja dovolj časa, saj mora za preživetje služiti denar z inštrukcijami in mu manjka časa za vaje. Dodatno pa na univerzi obiskuje tudi predavanja o literaturi in zgodovini. V počitnicah pred začetkom študija se je temeljito ukvarjal s Fichtejevim Naukom o znanosti. »Duh in narava sta stala takrat pred mojo dušo z vsem svojim nasprotjem. Da človeški JAZ, ki je tudi sam duh, živi v svetu duhov sem lahko neposredno videl. Narava pa v doživeti svet duhov ni hotela.«

Zaradi nenehno rastoče pestrosti in številnosti paralelnih in prežemajočih se področij življenja je Steinerjevo biografijo zelo težko ustrezno skicirati. Razen študija da bi pridobil poklic in dela za potreben zaslužek se poglablja v glavna vprašanja znanosti filozofije in estetike, angažira se v študentskem društvu in se ukvarja s političnimi temami.

Po osamljenosti v času otroštva in mladosti išče družbo. V globini se nenehno ukvarja s problemom pogleda na svet in spoznanja, pri čemer je temeljnega pomena čas med njegovim 18. in 21. letom starosti.V njegovem trudu da bi prišel do spoznanja pride do strmih premikov, o čemer priča čisto na začetku citirano pismo iz januarja 1881. pa tudi poznejši opis tega, kar je takrat doživljal.
K najbolj pretresljivim trenutkom mojega notranjega duševnega življenja šteje čas, ko sem s človeškim razmišljanjem, s predstavo, potem ko sem jo vodil tako kot opisano, gledal na bivanje naše duše pred rojstvom.

Največje težave mu dela resničnosti ustrezna predstava o času in prostoru. Rešitev mu spet prinaša geometrija in sicer nova, ne euklidična, po kateri pride v neskončnost podaljšana premica iz druge strani spet nazaj, torej predstava, da prostor ni neskončno odprt. Za Steinerja je to razodetje.
»Predavanje sem zapustil z občutkom, da je od mene padlo težko breme. Spet je prišlo k meni od geometrije nekaj osrečujočega, tako, kot v času mladih fantovskih let.« Temu kmalu sledi popolna jasnost o predstavi časa. »Spoznanje pa ni bilo v nobeni zvezi s študijem in je bilo poslano k meni čisto iz okultnega življenja. Bilo je spoznanje, da obstaja z evolucijo, ki gre naprej, interferirajoča evolucija, ki gre nazaj. Okultno astralna. To spoznanje je pogoj za duhovno gledanje.

V Steinerju jo spodbudi srečanje z »mojstrom« – duhovno visoko razvito, v zunanjem življenju pa čisto neopazno osebnostjo, ki ga na temelju Fichtejevega dela uvede v sistematično okultno šolanje. Steiner je o tem povedal le malo. Nedvomno pa je to srečanje za njegov nadaljnji razvoj odločilno. »Pred dušo se mi je postavilo duhovno gledanje, ki ni utemeljeno na temnem, mističnem čustvu, temveč na duhovni aktivnosti, ki se po svoji transparentnosti lahko primerja z matematično dejavnostjo. Bližal sem se občutku, v katerem sem lahko verjel, da je dovoljeno misliti, da je gledanje duhovnega sveta, kot sem ga nosil v sebi, upravičeno tudi pred forumom prirodoslovnega načina razmišljanja.

Potem pa pride do zaostanka, ki je za Steinerjevo življenje karakteristično.
Usoda je sestavljena iz delovanja dveh dejstev, ki zrasteta v človeškem življenju v eno enoto. Ena teče iz iskanja iz notranjosti, druga pride do človeka iz zunanjega sveta. Moji duševni nagoni so stremeli h gledanju duhovnega. Zunanje duhovno življenje je vodilo k meni dela bogov.

Profesor literature, ki ga je Steiner zelo cenil, Karl Julius Schröer, ki se mu mora Steiner zahvaliti za uvajanje v čas Goetheja, je predlagal 21 letnega študenta za izdajatelja Goethejevih prirodoslovnih del v okviru obsežne zbirke Josefa Kürschnerja Nemška nacionalna literatura. S tem se začne za Steinerja , ki se nikoli ni odrekel nalogam, ki so mu jih zastavili, 15 – letna izdajateljska dejavnost. Pri tem je opravil pionirsko delo pri priznavanju Goetheja kot znanstvenika organskega. Tudi če ga je privedlo delo včasih na rob izčrpanosti in do številnih izbruhov obupa, poudari, ko gleda nazaj, njegov pomen za razvoj lastnega pogleda na duhovnost.

Ta razvoj je potekal zato mnogo počasneje. »Mene bi sicer hitreje pritegnilo v duhovni svet, toda razloga, da se potopim v lastno notranjost, ne bi našel. V nasprotju z duševnim razpoloženjem, ki se mu duhovni svet milostljivo razodeva, doživi takega, ki korak za korakom naredi najprej lastno notranjost duhu podobno. Potem pa, ko se duša sama doživlja kot pravi duh, stati v duhovnosti sveta.
Iz načrtovanih treh zvezkov Goethejevih prirodoslovnih del, jih je na koncu pet. Iz šestih mesecev, ki jih je Steiner za to načrtoval oktobra leta 1882 v razgovoru s Kürschnerjem, traja delo 14 let. Že študije in filozofske rešitve, ki jih mora Steiner obvladati, so zelo obsežne, saj se je moral povsod najprej seznaniti z aktualnim stanjem raziskav. Poleg tega si mora z inštrukcijami služiti denar za življenje in nadaljevati svoj razširjen študij na tehnični visoki šoli, ki jo je jeseni 1883 po osmih semestrih brez zaključka zapustil.

Rokopis prvega zvezka v obsegu več kot 500 strani, bogat s pripombami in opremljen s temeljnim uvodom, je bil gotov februarja leta 1883. Ko zvezek leta 1884 izide, žanje veliko priznanje. Akademska pot, na katero je Steiner upal in h kateri v naslednjih letih uspešno stremi, pa se mu s tem ne odpre. Popolnoma brez sredstev, je bil poleti leta 1884 prisiljen, sprejeti mesto hišnega učitelja. Obenem obljubi s prirodoslovnimi članki Kürschnerju sodelovanje pri več leksikonih. Pri vseh ostalih obveznostih postane to delo zanj huda obremenitev.
Tako kot pri Goethejevi izdaji, tako v pozneje za založbo Cotta urejenih izdajah Schoppenhauerja in Johna Paula, Steiner vedno znova zamuja zelo točno določene termine za oddajo gradiv.

»Spoštovani gospod«, piše Kürschner v enem od brezštevilnih enakih pisem, »Ne boste težko ugotovili, kaj mi danes stiska pero v roko. Kmalu bo dve leti, odkar sem v odgovor na moje opomine dobil od vas prvi telegram z zagotovilom, da pride manuskript za gotovo v nedeljo. Od takrat je minilo 87 tednov, od vas pa sem prejel na moje opomine najmanj štiri čisto enake telegrame, od zadnjega zvezka prirodoslovnih spisov pa kljub temu niti enega novega lista manuskripta.«
To glede na mnoge vedno bolj številne obveznosti, glede na njegovo izrazito družabno bitje, ki mu odpre vrata v literarno-filozofske salone ni čudno. Ima mnoge prijatelje in v kavarni Grünschnabel, ki jo vsak dan obišče, kamor si včasih celo naslavlja pošto, piše svojo prvo knjigo »Temelji spoznavne teorije Goethejevega pogleda na svet, s posebnim ozirom na Schillerja«. K vsemu prevzame za pol leta uredništvo nemškega tednika in piše tedenske preglede političnih dogodkovm, k temu pa še druge članke in recenzije. Pri tem se zelo angažira pri vzgojiteljski dejavnosti v hiši judovske družine Specht, kjer je živel kot član družine in kjer je ostal do odhoda v Weimar leta 1890. V družini Specht mora za štiri dečke. Od teh je leta 1884 enajstletni Otto otrok s problemi, ker velja za učenja nesposobnega. Steiner razvije otroku ustrezen, uravnotežen pouk. S tem ne doseže le, da se organska prizadetost možganov popravi, temveč z otrokom čez nekaj let lahko začne redno šolanje na gimnaziji, ki ga tako tudi sam opravi. Otto, ki postane pozneje zdravnik in drugi otroci so nanj zelo vezani in prijateljstvo s vso družino, ki mu nudi tudi duhovno odprt dom, se tudi po njegovem odhodu nadaljuje.

Svoje izkušnje s prizadetimi je Steiner lahko nadgradil pozneje, ko je razvijal svojo umetnost vzgoje. S prizadetim Spechtovim dečkom pa se je tudi sam obogatil. Naučil se je igrati, za kar je imel v lastni mladosti le malo priložnosti.
Prvič slišimo, da se je tudi zaljubil v sestro nekega prijatelja.
Ljubila sva se in to sva oba čisto jasno vedela, toda nobeden od naju ni mogel premagati sramežljivosti pred tem, da bi si povedala, da se ljubiva. Tako je živela ljubezen med besedami, ki sva jih izgovarjala in ne v njih. Odnos je bil po mojem kar najtesnejši, toda ni našel možnosti, da bi za en sam korak presegel duševnost.

Po dolgem odlaganju se jeseni 1890 Steiner preseli v Weimar, kamor je bil povabljen k sodelovanju pri veliki izdaji Goethejevih del. S tem se začne v njegovem življenju novo poglavje.

Slovo od Dunaja je težko. Odtlej preživi 6 let kot slabo plačan znanstveni sodelavec v prostorsko in atmosfersko omejujočih razmerah Goethejevega in Schillerjevega arhiva. Za tako imenovano Sofijino izdajo pripravi šest zvezkov Goethejevih prirodoslovnih spisov, odda dva zadnja zvezka za Kürschnerjevo izdajo Goetheja, oskrbi Schoppenhauerjevo izdajo v 12 knjigah in John Paulovo izdajo v 8 knjigah. Napiše ducate člankov in recenzij, leta 1891 promovira iz filozofije in napiše štiri knjige. Eno o Nitscheju ter svoje temeljno delo Filozofija svobode. V tem času se spet sooča s hudimi nasprotovanji, ki pa njegovo neizčrpno voljo do dela še stopnjujejo.

Na enem od takrat priljubljenih vprašalnikov zapiše sledeče odgovore: Kateri poklic se ti zdi najboljši? Vsak, pri katerem se od energije lahko uničiš.
Kaj te odbija? Pedantnost in smisel za red.

Filološko drobnjakarsko delo v arhivu je zanj muka. Bori se s slabo voljo in potrtostjo, tembolj, ker se razblinijo upi, ki jih je pri promociji imel, namreč, da bo pred weimarsko bednostjo pobegnil in dobil od vseh privržencev neodvisno filozofsko profesuro. Še konec 1895 zagrenjeno zapiše: Vem, da sem bil v trenutku, ko sem šel sem, izdan in prodan. Leta v Weimarju so preprosto izgubljena. Na drugi strani najde tu svojo prvo življenjsko spremljevalko, 8 let starejšo vdovo Ano Evnike, h kateri se 1892 priseli kot podnajemnik. Kmalu se med njima razvije prisrčen odnos. Steiner ji pomaga pri vzgoji petih otrok iz prvega zakona, ona pa mu s svojo gostoljubno hišo ustvari prijeten dom.
»Če delam in ti stopiš v sobo, čutim: Sedaj prihaja v sobo edini človek, ki mi je v veselje, ki bi ga rad videl. Ljuba Ana, to je čisto drugo čustvo kot, če Kögel ljubi 19 letno dekle in se z njo zaroči. Kako globoko je tako meščansko čutenje proti temu, kar povezuje naju.

Kljub temu, morda zato, da bi Ani vzel njene močne dvome v samo sebe, se v Berlinu leta 1889 poročita. Eden od poročnih prič je individualistični anarhist John Henry McKay.

Za Steinerja je v tem času pomembno tudi, da se je v času daljšega bivanja v Nitschejevem arhivu seznanil z delom Nitscheja in se z »zatemnjenim« filozofom samim tud osebno srečal.

»Ljubil sem njegov stil. Ljubil sem njegovo drznost, nisem pa maral načina, kako je Nitsche govoril o najbolj globokih problemih, brez da bi se pri duhovnem doživljanju z dušo vanje zavestno potopil. Drugi so me imeli za Nitschejevca, ker sem v popolnosti lahko občudoval tudi to, kar je nasprotovalo moji lastni duhovni naravnanosti. Kako se je duh v Nitscheju razodeval me je fasciniralo.
Na razvoj njegovih lastnih pogledov, ki so obširno prikazani v delu Filozofija svobode, ki je izšlo leta 1893, to ni imelo nobenega vpliva. Že ko je bil star dvajset let je razmišljal o tem, da bi napisal to delo. In tako kot v izdaji svoje disertacije v knjižni obliki vidi predigro filozofije svobode, tvorijo tudi uvodi v Goethejeva prirodoslovna dela podobne preludije njegove življenjske teme. Oblika in formuliranje njegove Filozofije svobode ostajata čisto v okvirih filozofskih obravnav. Strokovna znanost z njimi ne more kaj dosti početi. Predelava tega dela, ki ga pozneje imenuje snov za šolanje, zahteva povišano sposobnost notranjega spremljanja vsebin, tako, da se spoznanje preobrazi v živo izkušnjo.
»Priznam, za mene je boleče, da Nitsche moje knjige ni mogel več brati. On bi jo vzel za tako, kar ona je: v vsaki vrstici, kot osebno doživetje.«

Steinerjeva izkušnja, ki jo skuša v tem utemeljiti, je poenotenje objekta, ki ga zajamemo s čutili in ideje. Ločnico, ki jo zaznavamo med stvarnostjo in mislijo, oblikuje naša zavest, ki se je ločila iz povezave. To ločnico, ta prelom, zato tudi mi ozdravimo s tem, da stvari zaznamo s čutili in njihovo bitje obenem z našimi mislimi. V nasprotju z od zunaj dano vsebino zaznanega se pokaže vsebina misli v notranjosti. Obliko, v kateri se najprej pojavi, označimo kot intuicijo. To je za razmišljanje tisto, kar je opazovanje za zaznavanje. Intuicija in opazovanje sta vir našega spoznanja. Za tistega, ki nima sposobnosti, da v stvareh najde ustrezne intuicije, ostane polna resničnost zaprta. Prepoznavajoče razmišljanje torej ni poljubno konstruiranje, temveč ustvarjalno zaznavanje. Ustvarjalno zato, ker s tem svet obogatimo za njegov smisel, saj ta ni preprosto dan. Svet ni gotov mehanizem, temveč je nenehen razvojni proces in točka njegovega nastanka, je človeški JAZ.

Zdi se mi, da je vsa težava v tem, da je naše življenje individualno, naše opazovanje kot razmišljujočih pa je tako, da gre v splošnost. Obe stališči sta, tako se mi zdi, v višjem smislu sposobni združevanja s tem, da mi ne na mističen, temveč na logično idealen način individualnost naše zavesti odgrnemo in tako spoznamo, da v razmišljanju pravzaprav nismo več posamezniki, temveč le z drugimi živimo splošno življenje sveta. Steiner je prišel k razjasnitvi prepoznavanja tako, da opazuje razmišljanje kot tako. To je kot edini pojav obenem subjekt in objekt. Šele če vsebino mojega duha brez ostankov prežamem tako, da ne ostane v meni skrito nič drugega kot temno čustvo, kot mistična moč, sem lahko siguren, da je tudi tisto, kar kot svojo notranjost navzven živim, resnično moje delo. Samo v tem vidim resnično svobodo in polno oblikovanje človeške osebnosti.

Potem, ko je Rudolf Steiner svojo dejavnost na Goethejevem arhivu končal, stoji poklicno in finančno spet pred nič. Odloči se, da skupaj z Ottom Erichom Hartlebnom prevzame izdajanje in redakcijo Magazina za literaturo. Poleti 1897 se zato preseli v Berlin, kamor se je Ana preselila že pred njim. Hartleben kaže malo interesa za redakcijsko delo, vse obvisi na Steinerju. Ta piše razen tega mnoge članke sam, čeprav so z izdajateljsko dejavnostjo povezana tudi njegova predavanja v Svobodni literarni družbi in četudi ureja sam tudi prilogo, imenovano Organ nemškega gledališkega društva, ki jo oskrbuje tudi z lastnimi prispevki. Kar zasluži, je za življenje komaj dovolj. Zato deluje kot predavatelj v »Zvezi za visokošolsko pedagogiko«, v »Dramski družbi zveze Giordano Bruno« pa tudi v krogu umetnikov in literatov »Die Kommenden« . Poleg tega piše članke za druge časopise in napiše delo v dveh zvezkih »Pogledi na svet in življenje v 19. stoletju«, ki ga posveti Ernestu Häcklu.

Leta 1899 povabijo Steinerja kot predavatelja na šolo za izobraževanje delavcev, ki jo je ustanovil Wilhelm Liebknecht. Tam poučuje tedensko tudi v petih tečajih zgodovino, književnost in pirodoslovne predmete, pa tudi, kako naj se delavci ustno in pisno izražajo.

Ob Gutenbergovem jubileju leta 1900 je imel na povabilo svečan nagovor za 7000 tiskarjev in stavcev v berlinskem cirkusu Schuhmann.

»Ljubi prijatelj, jaz sem iz nedelje na ponedeljek pa tudi iz ponedeljka na torek vso noč delal. Lahko rečem, da sem od dela na pol mrtev.«

Kljub temu najde v prvih letih še čas, da prihaja v gostilno, kjer se ob »Mizi zločincev« srečuje s prijatelji. Pozneje odhaja z Ano tudi na izlete s piknikom, ki jih organizirajo berlinski delavci. Tam ne spozna le veliko umetnikov, boemov in anarhistov, temveč dobi tudi neposreden vpogled v vprašanje odnosov v družbi, ki postaja zanj vedno bolj centralno. Tako izgleda Steinerjevo življenje okoli leta 1900 na zunaj. Kako pa v njegovi notranjosti? Medtem ko se on brez predsodkov zanima za življenje soljudi, se vživlja v najrazličnejše poglede in se za Häckla prav tako zavzema kot pred tem za Nitscheja, mora boleče občutiti, da se za to, kar živi v njem samem, ni pripravljen zanimati pravzaprav nihče. »Tudi če so prišli k meni, so ostali pri sebi. V mojem duhovnem svetu nisem mogel doživeti nobenih obiskov.« Leta pred novim stoletjem doživlja v svoji notranjosti kot boleč čas preizkušenj. »V razmišljanju, ki lahko izhaja iz spoznanja narave – pa takrat iz njega ni izhajalo – sem videl temelj na katerem ljudje lahko pridejo do uvida v duhovni svet. Zato sem strogo poudarjal pomen spoznanja temeljev narave, ki mora pripeljati do spoznanja duha. Za tistega, ki ne stoji kot jaz doživljajoče v duhovnem svetu, pomeni tako poglabljanje v smeri razmišljanja samo miselno aktivnost. Za tistega, ki duhovni svet doživlja, pomeni to nekaj bistveno drugega. Privede ga v bližino duhovnih bitij, ki hočejo tak način razmišljanja uveljaviti kot edino pravilen. Z mojimi lastnimi idejami temu nisem niti za trenutek podlegel, tudi na nivoju nezavednega ne. Budno sem pazil na to, da je vse moje prepoznavanje potekalo pri jasni zavesti… Moj lastni pogled na duhovni svet sem moral takrat reševati v notranjih viharjih, ki so se dogajali za mojim notranjim doživljanjem. »
Prehod od ozko omejenega življenjskega prostora v Weimarju v velemesto Berlin spremlja pri Steinerju globoka sprememba v duševnosti. Če je bilo zanj dotlej zaznavanje, dojemanje čutno zaznavnega sveta povezano z velikimi težavami, se to z začetkom 35. leta popolnoma spremeni. »V meni se je prebudila pozornost za čutno zaznavne stvari, ki je prej ni bilo. Za mene so postale pomembne podrobnosti. Imel sem občutek, da lahko svet čutil nekaj razodene, kar samo on lahko razodene. » Kar je bilo dotlej bolj idealno doživljanje, postane doživljanje, ki se dogaja v vsem človeku. Doživljanje v vsem človeku zajame duhovni svet v mnogo bolj bistveni obliki kot le idealno doživljanje. Čutil sem, kako se idealno prejšnjega doživljanja v določeni smeri umakne in na njegovo mesto pride, kar je prežeto z voljo. Da je to mogoče, se pri razvijanju spoznanja mora volja odreči vsej subjektivni samovolji. Meditativno življenje, ki ga je Steiner negoval že pred tem, postane zanj življenjsko potrebno. Vedno bolj mu pomaga, da k doslej prakticiranim načinom spoznanja, običajnemu pojemskemu spoznanju, ki ga pridobi ob zaznavanju s čutili in od čutil neodvisnega duhovnega spoznanja, izoblikuje še tretje. To spoznanje pride čisto neodvisno od organskega spoznanja s tem, kar imenuje on samostojen notranji duhovni človek. Vodi ne le v še večje globine duhovnega sveta, temveč omogoča tudi intimno življenje z njim. Vse bolj nujno postaja pri tem vprašanje: Kako se lahko najde pot, da tisto, kar v notranjosti vidiš kot resnico, privedeš v izrazne forme , ki jih ta čas lahko razume.
V septembru 1900, ravno ko je urejanje Magazina za literaturo, ki mu je jemalo veliko časa in prinašalo malo denarja, oddal, ga je majhen krog teozofov zaprosil za predavanje o Nitscheju. Kljub temu, da se je Steiner dotlej vedno ostro izrekel proti teozofiji, ne pozna zadržkov za srečanje z njimi. Najde zainteresiran krog ljudi, ki ga po predavanju povabijo takoj k še enemu predavanju. Tokrat o temi, s katero se že dolgo ukvarja. Goethejevo skrivnostno razodetje v pravljici o zeleni kači in lepi liliji. »V tem predavanju sem bil, navezujoč se na pravljico, čisto ezoteričen. Za mene je bilo pomembno doživetje, da sem lahko govoril v besedah, ki so bile oblikovane iz duhovnega sveta.« Potem, ko je bil v času življenja v Berlinu zaradi okoliščin prisiljen, da sme duhovnost le svetiti skozi njegova pripovedovanja, se s tem začne predavateljska dejavnost, ki začenja vnašati v evropsko kulturo obsežno, moderni zavesti ustrezno duhovno spoznanje.

Prostor je premajhen, da bi lahko tudi le približno govorili o vsebinah antropozofije. Mora pa biti jasno, kakšna so bila Steinerjeva sporočila. Občasno ljudje mislijo, da gre pri tem za zbrane dele prastarih modrosti. Ne le visoko diferencirana pestrost izvajanj nasprotuje takemu mnenju, temveč predvsem tudi njihov nenehni razvoj. Leta in desetletja je Steiner lahko potrpežljivo čakal, da so se rezultati njegovih raziskovanj dovolj pojasnili in je s tem lahko stopil v javnost. Šele iz spoznavnih izkušenj skozi katere je sam šel, je bilo mogoče osvetliti izkušnje prejšnjih časov in drugih kultur.

Za razliko od običajnih znanstvenih raziskav, je za duhovne raziskave, s katerimi se ukvarja Steiner, potrebno nenehno delo na samem sebi. Sistematične vaje, ki jih je točno opisal, sposobnost duševnosti: misli, čustva in voljo razjasnijo in v notranjosti aktivirajo vse dokler se počasi ne preobrazijo v organe duhovnih zaznav. Steiner pa opozarja: Vsako misel na to, da bomo tako pridobljeno spoznanje uporabili v osebno korist, moramo pri tem umakniti. Če skušaš narediti korak naprej v spoznanju tajnih resnic, naredi najprej tri korake v izpopolnjevanju svojega karakterja k dobremu. Gledanje samo v duhovnem še ne omogoča spoznanja. Raziskovalec duha mora biti v stanju, da to, kar zazna, presodi in prenese v današnji jezik, ki za to skoraj da ne pozna izrazov. Naši zavesti jezik simbolov, ki so ga v prejšnjih časih razumeli, ni več na razpolago. Zahteva jasne pojme. Steinerjeva prizadevanja so usmerjena čisto v to, da duhovne izkušnje točno preobrazi v besede, ton in ritem, kljub temu pa ohrani njihovo moč. Razmišljanje prežeti z duhovnostjo. »Pravzaprav je vsa naša duhovna znanost v bistvu iskanje izgubljene besede.«

Iz posameznih predavanj v berlinskem teozofskem krožku nastanejo celi cikli. Ko leta 1902 načrtujejo ustanavljanje nemške sekcije teozofske družbe, ponudijo Steinerju mesto generalnega sekretarja. Po pomisleku pristane pod pogojem, da sme zastopati izključno lastne rezultate raziskav in da postane Marie von Sievers njegova sodelavka. Marie von Sievers je bila nemško-baltskega porekla. Odraščala je v Petrogradu. Najprej je dokončala gledališko umetnost in se nato posvetila teozofiji. Steinerja je poslušala v Berlinu. Po nekem predavanju v pozni jeseni 1901 mu je zastavila odločilno vprašanje ali ne ni bilo bistveno ustanoviti zahodnjaško krščansko duhovno gibanje. »S tem mi je bila dana možnost, da delujem v smislu kot sem si to zamišljal. Vprašanje mi je bilo zastavljeno in po duhovnih zakonih sem lahko začel dajati na vprašanje odgovore. »
Teozofska družba, ki jo je 1875 ustanovila medialno nadarjena Helena Petrovna Blawatzky in Henry Stil Orket je že leta 1879 prestavila svoj sedež v Atiar v Indijo. Odtlej se je v družbi, ki je nastopala kot gibanje za duhovno obnovo, vedno bolj uveljavljal vpliv vzhoda.

Za razliko od orientalne poti označuje Steiner svojo pot »zahodnjaško pot rožnih križarjev«. Kot pot, ki živi v svetu in ne v asketski osamljenosti. »Brez dvoma bi bilo najboljše nekaj čisto novega brez naslanjanja na obstoječe.« Piše Steiner še pred ustanavljanjem nemške sekcije prominentnemu teozofu in poudari:«Vse je odvisno od tega, ali bo uspelo, da teozofski družbi v Nemčiji vstavimo kot okvir sliko, za katero mislimo, da je prava . Gradim na tisti moči, ki mi omogoča, da duhovne učence spravim na pot razvoja. To bo moral biti začetek mojega dela.« O vprašljivosti tega okvira si ne dela nobenih iluzij, čeprav se trudi, da je v vsem pozitiven.

Leta 1905 prizna Marie von Sievers : »Le to ti lahko rečem: Če me mojster ne bi znal prepričati, da je teozofija kljub vsemu za naš čas potrebna, bi jaz tudi po letu 1901 pisal samo filozofske knjige in bi predaval le literarno in filozofsko.«
O prelomu v Steinerjevi biografiji pa ni govora. V prvih letih svoje nove službe nadaljuje s predavanji in poukom na šoli za izobraževanje delavcev, zapusti celo ustanovno skupščino teozofske sekcije, da bi lahko imel svoj cikel predavanj o zgodovini v krožku Die Kommenden, ki mu da podnaslov »antropozofija«, leta preden pojem ponovno uporabi. Vse Steinerjevo stremljenje je usmerjeno v javno delovanje. V zvezi Giordano Bruno predstavi svoje predstave o teozofiji, s tem da nadaljuje na Fichteju. Izogne se teozofskemu kongresu, govori pa v društvu akademikov. »Zaenkrat želim našo teozofijo nositi tja, kjer menim, da bom našel ljudi, ki so sposobni presojati. Gradil bi rad, ne krpal ruševine.« Ko se mu ena za drugo zaprejo druge možnosti, se Steiner čisto posveti dejavnosti poučevanja in izgradnje antropozofije znotraj teozofske sekcije. Marie von Sievers je pri tem njegova neprecenljiva pomoč. Vedno bolj postaja njegova edina zaupnica po času, ko se je Ana, ki ji je ostala teozofija tuja, leta 1904 od njega ločila. Delovanje znotraj takrat obstoječih vej teozofske družbe, ki je bilo kot izhodišče potrebno, je predstavljalo samo del naše dejavnosti. Glavna stvar je bila organizacija javnih predavanj, v katerih je govoril publiki, ki je stala izven teozofske družbe. Predvsem cikli javnih predavanj v berlinski hiši arhitektov v zimskih semestrih v letih 1903 do 1918 zavzemajo med njegovimi 6000 predavanji, ki jih je imel prosto, pomembno mesto. 1907 prevzameta Rudolf Steiner in Marie von Sievers organizacijo internacionalnega teozofskega kongresa v Münchnu. Dasta mu odločilno umetniško obliko in ga postavita čisto v evropski duhovni razvoj. Najpozneje tu postane tudi ostalim teozofom Steinerjev pralasten namen jasen.

Do preloma pride končno po tem ko so leta 1910 v Aktiarju začeli častiti dečka Krishna Murtija kot nosilca ponovno rojenega Kristusa. Proti temu okrepi Steiner svoja lastna kristološka izvajanja v katerih inkarnacijo, smrt in vstajenje Kristusa prikazuje kot centralni dogodek v zgodovini človeštva. V začetku leta 1913 ga tako z njegovo sekcijo , ki šteje 2400 članov, iz Teozofske družbe izključijo, po tem, ko je bila brez velikega hrupa ustanovljena konec leta 1912 Antropozofska družba, v katero Steiner ni vstopil, da bi ohranil kot inspirator svojo neodvisnost.
Rudolf Steiner okrepi sedaj svoja prizadevanja, da razvije antropozofijo kot moderno iniciacijsko znanost in da spodbudi proces ozaveščanja, iz katerega je mogoče spiritualno prežeti vse življenje. K temu pride vedno več poizkusov za praktično uresničenje. Znanost, umetnost, religijo in socialno življenje naj bi privedel do nove združitve. Prvi izraz najde to v smeli gradnji prvega Goetheanuma z dvema kupolama v Dornachu pri Bazlu, za katerega so jeseni 1913 položili temeljni kamen in na katerem je delalo na stotine ljudi iz skoraj 20 narodov. Steiner ne izdela le modelov za druge stavbe, temveč vodi arhitekte in delavce, umetnike in inženirje čisto konkretno in jim svetuje pri nevajenih nalogah pri tej povsem socialno-umetniško narejeni hiši besede, za katero pravi sam, da iz temeljev, iz katerih prihajajo misli antropozofije, morajo izvirati tudi umetniške oblike gradnje. Toda na Goetheanumu niso utelešali abstraktnih idej. Tu stoji samo za sebe tisto, kar oblikujemo v mislih iz antropozofskih spoznanj. Človek nima potrebe, da bi to izražal simbolično v polovični umetnosti. Nasprotno, tako imamo z doživljajem tiste resničnosti, ki jo antropozofija razkrije potrebo, da živimo umetniško v oblikah, v barvah. Te oblike, te barve pa živijo spet same za sebe. Nobenih idej ne izražajo. Tako malo ali tako veliko kot izraža neko idejo lilija ali lev.

Z Marie von Sievers, s katero se leta 1914 poroči, razvije Steiner tudi umetniško oblikovanje govora in evritmijo, umetnost gibanja kot viden govor. Ob tem se nezadržno nadaljujejo njegova siceršnja dejavnost in predavanja. Vse bolj se mora ukvarjati s problemi znotraj antropozofske družbe, zasipajo ga z detajlnimi vprašanji, oblegajo ga ljudje, ki iščejo nasvete. Steiner povsod pogreša samostojno razmišljanje in delovanje. Ob vse večjem številu privržencev je komaj manj osamljen kot v prejšnjih letih in zelo malo jih je, ki razumejo, da Steinerju ni do antropozofije kot družbe, temveč do antropozofije kot gibanja.
K temu pride po izbruhu prve svetovne vojne vse večja skrb za bodoči razvoj človeštva. Z idejami družbene tridelnosti se trudi, da bi proti boljševizmu in amerikanizmu uveljavil idejo tridelnosti družbe, ki bi ustrezala posebnim pogojem srednjeevropskih držav. Z živo členitvijo enotne države v tri avtonomno skupaj delujoča področja kulture, pravosodja in gospodarstva naj bi preprečil nacionalistično zablodo. »Imeti moramo fleksibilne pojme«, skuša prebuditi antropozofe iz njihove zaspane notranjosti. »Ta notranjost je nekaj vredna le takrat, če stopi ven, v življenje. Tisto, kar teče v življenje je resničnost antropozofije. Svoje ideje predstavi Steiner tudi vodilnim politikom in govori pogosto pred predstavniki delavcev, pri katerih naleti na velik interes. Leta 1919 pride predvsem v okolici Stuttgarta do pomembnega gibanja na področju tridelnosti. Njegovo delo »Centralne točke družbenega vprašanja« doživi v enem letu naklado 80 000 izvodov. Kljub temu se impulz ne uveljavi, četudi pripelje jeseni leta 1919 pa do ustanovitve prve Waldorfske šole na pobudo stuttgartskega tovarnarja Emila Molta, ki jo omogoči za otroke delavcev svoje tovarne Waldorf Astoria.

Te naloge se Steiner z veseljem loti. S praktično pedagogiko se je ukvarjal od svoje mladosti. Cilj šole si kar se tiče oblikovanje pouka kot tudi v svobodnem samoupravljanju, utira čisto nove poti in poredstavlja vsestranski razvoj zasnov, ki jih otrok v sebi nosi. Steiner izbere učitelje po njihovih sposobnostih, šola in spremlja jih do svoje smrti, sodeluje na ducatih konferenc, ki trajajo včasih do jutra. Kjerkoli sreča lastno iniciativo jo kar najbolj spodbuja, saj že v Filozofiji svobode pravi: »Živeti v ljubezni do dela in pustiti živeti drugega v razumevanju za njegovo hotenje, je temeljna maksima svobodnih ljudi.«
Po vedno hujšem preganjanju s strani njegovih nasprotnikov, pride do udarca, ki Steinerja prizadene v njegovih najbolj notranjih življenjskih močeh. V silvesterski noči 1922/1923 podtaknjen požar uniči Goetheanum. Steiner pozneje opisuje, da od tega dogodka »povezava višjih členov mojega bitja s fizičnim telesom ni bila več popolna. Na nek način sem izgubil v mojem življenju v duhovnem neposredno povezavo z mojo fizično organizacijo. Ne s fizičnim svetom. Nasprotno.« Medtem ko se še kadi dim požganih ruševin, nadaljuje Steiner 1. januarja 1923 v mizarski delavnici gradbišča brez prekinitve svoj tečaj. Leto mine v brezštevilnih predavanjih, svetovanjih, sestankih v mnogih novih iniciativah s pedagoškimi in visokošolskimi tečaji, kongresi, članki, problemi družbe itd. Ko 10.11.1923 Steiner sliši za poskus puča v Münchnu, naroči razpust stanovanja v Berlinu in preselitev filozofsko-antropozofske založbe v Dornach. To je leta 1908 ustanovila in do svoje smrti vodila Marie Steiner. Vedno pogosteje se Steinerju zastavlja vprašanje, ali naj se iz antropozofske družbe umakne, kjer pogreša odprtost do sveta.
»Kje pa sploh lahko delamo z uporabnimi ljudmi?« resignirano vpraša Marie Steiner. Konec leta 1923 krmilo še enkrat obrne in na Božičnem kongresu družbo na novo ustanovi kot »splošno javno«. Določi člane predsedstva in prevzame sam vodstvo in predsedstvo. To je bil akt moči brez primere, saj je zadolžen tudi za vse delo uprave in odgovornost za vse detajle. Kljub temu v preostalih devetih mesecih neizmerno stopnjuje učinek svojega dela. Ne gre le za konsolidacijo nove družbe, začetek gradnje drugega Goetheanuma in koncept šole za iniciacijske znanosti. Tudi spodbude in napotke za praktično uporabo antropozofije bistveno razširi in poglobi. Tako na področju umetnosti, pri biološko dinamičnem kmetovanju, pedagogiki za prizadete, medicini. Tudi gibanje za obnovo religije izven antropozofije h kateri stremijo mladi teologi, tako imenovana krščanska skupnost se ima za svoje kultske vsebine zahvaliti Rudolfu Steinerju. Samo v zadnjih treh tednih, preden njegove telesne sile dokončno odpovedo, ima v Dornachu več kot 70 temeljnih predavanj, delno v paralelnih tečajih za zdravnike, teologe, igralce, člane družbe in delavce na Goetheanumu. Zraven piše svojo avtobiografijo in strne vsebine antropozofije še enkrat v kratkih »Vodilnih stavkih«.

Potem ko so prejšnji poizkusi naleteli na majhen odziv, se v zadnjem letu lahko v več ciklih predavanj loti sistematičnega, treznega in konkretnega prikaza vsebine, kir se u zdi ena njegovih najpomembnejših nalog, zbuditi globoko razumevanje in občutek za v razvoju Evrope izgubljeno spoznanje o reinkarnaciji duha in o karmi, pri čemer obsežno obravnava tudi težave karmičnih raziskav. »Antropozofija posreduje pri neegoističnem opazovanju človeške usode vtise, v katerih se ne naučiš ljubiti le svoje življenje, temveč svet. Namesto da buliš v svet, ki na svojih valovih v sreči in nesreči nosi tvoj JAZ, odkrijemo JAZ, ki želi oblikovati lastno usodo. Namesto da se zaletiš v svet, ob katerem se tvoj JAZ razbije, prodreš v svojo bit, ki se čuti povezana z dogajanjem v svetu. Če lahko le rahlo občutimo, kako se pokaže svet v nas samih kot nekaj duhovnega in kako se v svetu čutil pokaže učinek naše biti, smo že prišli v varno razumevanje antropozofije.«

  1. sept. 1924, točno 24 let po tistih prvih ezoteričnih predavanjih o Goethejevi pravljici, mora Steiner predavanje predčasno prekiniti. To predavanje ostane njegovo zadnje. Popolna organska izčrpanost, ki preide v boleče odpovedovanje vse prebave, ga vse bolj veže na posteljo. V meri kot mu to pojemajoče sile dovoljujejo, nadaljuje svoje delo iz postelje. Okrog sebe prenese le še čisto malo ljudi. Do konca upa na ozdravitev. Umre dopoldne, 30. marca 1925. Njegova zdravnica Ita Wegman poroča: »Odšel je, kot bi bilo to samo po sebi umevno. Zdelo se mi je, da je kocka odločitve padla v zadnjem trenutku. In ko je padla, ni bilo nobene borbe več, nobenega poizkusa, da bi hotel ostati na Zemlji. Zavestno je zaprl oči in sklenil roke.«

V »Vodilnih stavkih«, ki jih je napisal nekaj tednov pred smrtjo beremo: »V tej meri kot človek – mikrokozmos vstane iz makrokozmosa kot samostojno bitje, ta umre. V kozmični sedanjosti obstaja umrli makrokozmos. Toda v njegovem nastajanju ni nastal samo človek. Iz makrokozmosa je nastala tudi Zemlja. Tako kot se iz kali rastline, ki je prostorsko tako nepomembno majhna, oblikuje vsa velika rastlina, ko stara umre in razpade, tako bo iz zrnca prahu Zemlja nastal novi makrokozmos s tem ko stari, umrli razpade.«