Življenje za svet zvezd in rastlin

V Setvenem priročniku za leto 2012 smo ob 50. letnici izdajanja Setvenega priročnika Marije Thun predstavili dele iz njenega življenja. Razlog, da življenje Marije Thun ponovno postavljamo za osrednjo temo našega Priročnika, je njena smrt 9. februarja 2012.

Mariji Thun je zelo veliko pomenila družina. Posebej na moža Walterja Thuna je bila zelo navezana. Pečat njenemu življenju pa je kljub temu dalo raziskovanje učinkovanja zvezdnih konstelacij, ki mu je posvetila 60 let svojega življenja. Pred približno petimi leti je svoje delo in odgovornosti predala svojima otrokoma Matthiasu in Christini. Odločitve in potek potrebnih del je tako še lahko zasledovala in brez teže odgovornosti tudi še pomagala.

Marija Thun je bila rojena 24. aprila 1922 na podeželju, v Marburgu, v strogi evangeličanski družini. Od očeta se je naučila dobro opazovati rastline in dogajanja v naravi, kar je močno vplivalo na njeno poznejše življenje.

Svojega moža Walterja Thuna je spoznala v začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. Bil je slikar in zelo povezan z delom dr. Rudolfa Steinerja. Njegov pogled na svet in način, kako ga je predstavljal, jo je tako navdušil, da je prav kmalu vedela, da se bo, če sploh, poročila prav z njim. To se je zgodilo leta 1943 in dve leti zatem se je rodila hči Christina. Vojna vihra in težke razmere v Erfurtu so narekovale, da je z malo Christino odšla v Marburg; tja ji je kmalu sledil tudi Walter. Prijatelji iz antropozofskih krogov so jima pomagali, da sta v Marburgu našla skromno bivališče. Ko se je leta 1948 rodil še sin Matthias, je bilo prostora v enoinpolsobnem stanovanju vse manj in atelje Walterja Thuna v kotu sobe je postajal vedno manjši. Prijateljica gospa Kujus je dala slikarju na razpolago podstrešno sobico; zdaj se je slikar razcvetel in lažje sledil svoji umetniški muzi. Ko so otroci malo odrasli, se je Marija lahko bolj posvetila biološko-dinamičnemu kmetijstvu. Udeleževala se je prireditev v Raziskovalnem krožku za biološko-dinamično kmetijstvo in bila po vsaki prireditvi tako polna vprašanj in idej, da je komaj čakala, da novo znanje uporabi tudi v vrtu. Ker so pri teh srečanjih vedno znova govorili o Steinerjevem Kmetijskem tečaju, je skušala to knjigo dobiti; tedaj je še ni bilo mogoče kupiti in pomagal ji je prijatelj. In nato je ob prebiranju knjige kmalu ugotovila, da njeno poznavanje antropozofije ne zadošča, da bi vsebino knjige sploh lahko razumela. Pozneje je preko Raziskovalnega krožka spoznala Franza Rulnija, ki se je Steinerjevega Kmetijskega tečaja leta 1924 v Koberwitzu tudi osebno udeležil. Znanstvo z Rulnijem je pomembno vplivalo na njeno življenje.

Marija Thun je sposobnost opazovanja podedovala po svojem očetu in zanjo je bilo samo po sebi umevno, da Sonce, veter in zvezde vplivajo na rastlinsko rast. V Kmetijskem tečaju je Rudolf Steiner opozoril, kako zelo potrebno je negovati tla, torej substanco zemlje tako, da je delovanje zvezd rastlini dostopno preko tal. To je Marijo Thun navdušilo in navdušenje je z njo delil tudi Franz Rulni. Je pa Franz Rulni, upoštevajoč Steinerjev Kmetijski tečaj, začel izdajati koledar za rastline in posevke, ki naj bi biodinamikom pomagal vključiti kozmos v svoje delo. Tudi Marija Thun je dobila primerek tega koledarja, v katerem so bili mdr. navedeni tudi časi za setev, ki pa so bili bolj širokogrudni, se pravi, da je bil ugoden čas za posevke daljši. Namenila se je sejati redkvice, saj je vedela, da bo od teh, če jih bo dovolj zgodaj posejala, jeseni lahko pridelala tudi seme. Pripravila je veliko, dolgo gredico, na katero je vsak dan prečno posejala vrsto redkvic. Bila je zelo presenečena, ko so se pri skupinah rastlin pojavili listi različnih oblik. čimbolj se je z vrstami posevkov bližala koncu pripravljene gredice, tembolj so bile oblike listov enotne. Zakaj neki? Rastline si je ogledal tudi Franz Rulni; fenomen ga je navdušil, a razlage zanj ni imel.

Rudolf Steiner je v Kmetijskem tečaju govoril o tem, da kozmos deluje na rastlino preko tal. Mariji Thun je postalo jasno, da je potrebno, da bi rastline to pokazale, tla pred vsakim posevkom obdelati na novo. S temi poskusi je začela naslednje leto. Pokazalo se je, da je razmišljala prav. Pri pripravi tal pred vsakim novim posevkom, so vsaka 2-3 dni posevki pokazali drugačne oblike listov. Ker ji fenomena nihče ni znal pojasniti, so Mariji Thun svetovali študij Zvezdnega koledarja, ki so ga izdajali v Dornachu. Po pregledovanju tega je kmalu ugotovila, da v primerljivem razmaku kot so redkvice spreminjale oblike svojih listov, tudi Luna spreminja ozvezdje, pred katerim se premika. Je torej to razlog za različne oblike listov? Bila je navdušena. Kmalu je bilo pred njo drugo vprašanje. Ker dalj časa ni deževalo, je morala redkvice zalivati. Ugotovila je, da listi novo posejanih in zalitih rastlinic niso pokazali razlik v obliki listov. Ker je Rudolf Steiner v Kmetijskem tečaju govoril o tem, da kozmos deluje preko zemeljskega in ne preko vodnega, ji je postalo jasno, da pri svojih poskusih ne sme zalivati, saj sicer – kot se je zgodilo – rastejo vse oblike listov tako, kot jih oblikuje voda.

Vplivi konstelacij

Spoznanja v prvih treh letih so Marijo Thun tako navdušila, da se je odločila nadaljevati s poskusi v naslednjem letu in to po teh »temeljnih pravilih«. Seveda ji je postalo tudi jasno, da mora bolje poznati astronomijo.
Tu ji je zelo pomagal Suso Vetter, ki je takrat za Zvezdni koledar iz Dornacha pripravljal podatke. Pri prvih večjih poskusih se je Marija Thun osredotočala predvsem na pot Lune pred zvezdnim ozadjem zodiaka in posledicami, ki jih opažamo pri rasti rastlin. Ker je redkvica za poskuse zelo primerna rastlina, in z njo je v glavnem delala, se je tudi spraševala, kako druge rastline reagirajo na tako delo. Poskusi z redkvicami so razkrili tole sliko: pri posevku v času, ko Luna potuje pred ozvezdjem Device, Kozoroga in Bika, je bil gomolj redkvice posebno lepo oskrbovan; pri posevku v času, ko se je Luna premikala pred ozvezdji Dvojčkov, Tehtnice in Vodnarja, so redkvice posebno obilno cvetele; pri posevkih v času, ko je Luna potovala ped ozvezdjem Raka, Škorpijona ali Rib, so bili posebno močno oblikovani listi redkvic; posevki v času, ko se je Luna premikala pred ozvezdji Leva, Strelca ali Ovna, so razvili več semen. Ta delitev rastline na oblikovanje korenine, lista, cvetja in plodov se je potrdila v toku let v poskusih s skoraj vsemi rastlinami, ki jih v vrtnarstvu in kmetijstvu poznamo.

Kozmos pa niso le ozvezdja zodiaka in Luna. Ali vplivajo na rastlinsko rast tudi Sonce in planeti? Torej je bilo treba odtlej pri vseh poskusih upoštevali tudi te. Konstelacij planetov ne moremo opazovati in njihovo pozicijo lahko samo izračunamo. Sonce denimo vidimo vsak dan, razen če je dan oblačen; Rudolf Steiner je v zvezi s tem dejal, da se delovanje Sonca spremeni, ko se, gledano iz Zemlje, premakne pred drugo ozvezdje. če je na primer pred Dvojčki, bi morali reči Dvojčkovo Sonce, če potuje pred Rakom, je Rakovo Sonce itd. Že ko so delali poskuse v zvezi z različnimi dnevi setve po Luni, je bil viden vpliv Sonca na rastlinah, kadar se je Sonce v času poskusnih posevkov premaknilo pred naslednje zaporedno ozvezdje zodiaka. Razlike v obliki rastlin so bile očitne. Zato so odtlej sledili primerjalni poskusi setve samo v času, ko je bilo Sonce pred istim ozvezdjem Zodiaka.

Sčasoma so poskusi postajali vse obsežnejši in potrebne so bile večje površine. Zaradi takratne strukture kmetijstva v Nemčiji, kjer je bilo nešteto majhnih, družinskih kmetij, skoraj ni bilo mogoče dobiti večjih uporabnih površin za poskuse. Na srečo Marije Thun se je kmet iz okolice Marburga odločil za zaposlitev v industriji in ji odstopil svojo zemljo. Zdaj so bili večji poskusi mogoči in prav kmalu so postali tudi znani. O njih so govorili na raznih kongresih, ki se jih je udeleževala tudi Marija Thun in prihajalo je vse več obiskovalcev, ki so si ogledovali njena polja. Mnogi so menili, da so rezultati izjemno zanimivi, vložek dela pa da je prevelik. Marija Thun je menila, da je reakcija rastline na zvezdno konstelacijo zares znana šele takrat, ko ji uspe privesti rastlino do oblikovanja semena, nato pa to pridelano seme, običajno naslednje leto, spet posejati. Šele takrat vidimo tudi reproduktivno sposobnost semena. A je novo presenečenje Marija Thun doživela že pri ponovnem posevku fižola preklarja na poskusnem polju v Gisselbergu pri Marburgu. Tla so bila pripravljena za posevke, prekle postavljene in posamezne variante fižola posajene. čez nekaj dni je fižol začel kaliti. Kalile pa niso vse variante. Prva misel je bila, da potrebujejo nekatere variante pač več časa. A temu ni bilo tako. Torej je bilo treba rešiti uganko, zakaj del fižola ni kalil. Pregledali so zapise prejšnjega leta in odkrili, da so imeli pri posevkih v prejšnjem letu tudi dneve konjunkcij, torej pomračitve, zakritja planetov. Začeli so delati dodatne poskuse v času prekrivanja planetov.

Pokazalo se je, da semena takih posevkov v naslednjem letu ne kalijo. Zelo podobni so bili rezultati semen, sejanih leto pred tem ob res ugodnih časih, pri katerih pa je bilo spravilo opravljeno na dan konjunkcij ali mrkov. Prišli so do ugotovitve, da je ugoden čas spravila prav tako pomemben kot ugoden čas setve same. Za poskuse je izvedel dr. Eduard v. Boguslavsky, profesor na Univerzi v Giessenu, ki je tudi vodil poskusno posestvo Rauischolzhausen pri Marburgu. Pri poskusih, ki jih je začel opravljati sam, je prišel do podobnih ugotovitev. Leta 1967 se je začelo med njim in Marijo Thun zelo plodno 20- letno sodelovanje; njuni skupni poskusi so vključevali biološko-dinamične mere in kozmične ritme. V Gisselberg pri Marburgu je na ogled poskusov prihajalo vse več obiskovalcev, skupine kmetov in vrtičkarjev in bili so navdušeni nad rezultati poskusov v zvezi z učinkovanjem kozmičnih ritmov.

Kako do plodnih tal

Je pa bilo ob teh uspehih zaznati tudi dvome, češ ali je mogoče dobre rezultate pričakovati tudi na lahkih, torej »slabih« tleh. Marija Thun je prve razlike opazovala prav na peščenih tleh, ki pa so jih pred tem že nekaj let uporabljali za pridelovanje zelenjave in so bila redno oskrbovana s kompostom. Torej je bilo treba za nadaljevanje teh poskusov najti lahka, slabo založena tla. Od leta 1966 so imeli Thunovi v Dexbachu glavni čebelnjak, pod njim pa najet travnik. In Marija Thun si je vcepila v glavo, da bo iz tega travnika naredila njivo. Kamninska podlaga je bil razpadel škrilj. Tla so bila tako slaba, da v petdesetih letih 20. st. pri ocenjevanju bonitete tal sploh niso dobila ocene. K travniku so najeli še površine, ocenjene z 10-14 točkami; sicer so bile njihove njive v Gisselbergu ocenjene z oceno 50-60 in v Rauischolzhausenu z oceno 80 bonitetnih točk od 100 možnih, kar je bila oznaka za največjo plodnost tal. Iz ne založenega travnika so začeli delati nekaj njivi podobnega. Delo naj bi potekalo takole: travo kosimo in podorjemo ter zasejemo zeleno gnojenje. Vendar se je po košenju trave izkazalo, da razen travne ruše ni bilo mogoče nič podorati, plug je bil že na škrilju. Torej je bilo treba plug zamenjati s kultivatorjem; z njim so travno rušo odprli in posejali perzijsko deteljo. Ko je bila visoka 15-20 cm, so jo pokosili in pustili na travniku. Detelja je spet lepo zrasla. Tako je počasi nastalo nekaj substance na škriljno podlago. Da se je pretvorba lahko dobro začela, so večkrat škropili s takrat že razvitim preparatom iz kravjeka po Mariji Thun. Medtem ko so ta travnik kultivirali, so delali komposte iz gnoja in jeseni z njimi oskrbeli površine. Preparat iz kravjeka po Mariji Thun so škropili tudi, ko so s kompostom oskrbljene površine preorali, da je tako pretvorba v tleh bolje tekla. Tako so v nekaj letih poleg težkih dobili še poskusna lahka tla, s tem pa tudi pokazali, da kozmični ritmi delujejo, ne glede na kamninsko podlago zemlje, torej pesek, ilovico ali škrilj. Pozneje se je pri teh poskusih pokazalo, da je stanje tal, glede na rastlini razpoložljiva razgrajena hranila, bistveno pomembnejše od kamninske podlage.

Thunovi so leta 1970 v Dexbachu kupili majhno kmetijo. Ker je kmet svoja polja zadržal, za poskuse pa Marija Thun ni imela dovolj njiv, jim ni preostalo nič drugega, kot da so nove površine kultivirali na podoben način kot prej travnik.

Pri poskusih v zvezi z različno kvaliteto tal je Marija Thun uporabila vsa nova spoznanja, do katerih je prišla. Da pa bi lahko povsem enake poskuse dosledno izvajala na različnih vrstah tal, so se morali nenehno voziti med Dexbachom, Gisselbergom in Rauischolzhausnom. če so mešali preparat v Dexbachu ali v Gisselbergu in ga zatem tam tudi škropili, so morali kar se da hitro priti na drugo poskusno polje in škropiti tudi tam, saj se učinek preparata po štirih urah zmanjšuje.

Leta 1975 so še zadnjič ocenjevali poskuse v Gisselbergu, saj tam njiv po tem letu niso več uporabljali. In z veseljem so lahko ugotovili, da sta se trud in delo na treh različnih mestih obrestovala.

Poskusi s pleveli

Sodelovanje s prof. v. Boguslavskym je preusmerilo poskuse na še eno področje, namreč vprašanje plevelov. Marija Thun je prve poskuse o tem začela leta 1967 na velikih površinah v Rauischolzhausenu. Na kmetiji, ki je bila vključena v poskuse, so uporabljali herbicide. Marija Thun tega ni hotela in se je morala zavezati, da bo v okviru tega poskusa na svojih površinah za pletje skrbela sama. Za to pa je bilo treba imeli veliko časa. A ker ji je časa, zaradi mnogih poskusov zelo primanjkovalo, je pomislila na pomoč. Kot v sanjah se je nekega dne, ko se je odpravljala iz Marburga na delo v Gisselberg, pred vrati pojavil mlad moški. Povedal je, da ga pošiljajo iz Raziskovalnega krožka in da je pripravljen pomagati. Mladenič je bil Fritz Balzer, izučen trgovec, ki se je namenil postati kmet. Ni ga zanimal zaslužek, ki bi mu ga Marija Thun tudi ne mogla plačati, hotel se je nečesa naučiti. In poskusna polja v Gisselbergu ter Rauischolzhausnu so z obsežnimi negovalnimi deli kar klicala na takšno pomoč. Fritz Balzer je ostal. Istega leta je k poskusom v Gisselberg prvič prišel tudi Günther grof Fink von Finckenstein. Kot upravnik je prevzel 110 ha veliko posestvo v Dürnu. Zelo se je zanimal za raziskovanje učinkovanja zvezdnih konstelacij in za praktično uporabo teh ugotovitev v kmetijstvu. Delo Marije Thun ga je navduševalo od samega začetka. Rezultate, ki jih je videl na poskusnem polju v Gisselbergu, je hotel čimprej uvesti v praktično delo tudi na posestvu v Dürnu. Še več, postal je dolgoletni pomočnik Mariji Thun, ji bil v vsakem trenutku na razpolago za pomoč, skrbel za sodelovanje z Wedigom in Gysom von Bonin, ki sta rezultate poskusov Marije Thun uvedla tudi v prakso na svojih posestvih.

Marija Thun se je torej lotila vprašanja plevelov, pri čemer je vedela še iz otroštva, da ima tako rekoč vsaka kulturna rastlina svoj plevel. Začela je s konstelacijskimi poskusi. Vedno, ko se je Luna premaknila pred drugo ozvezdje zodiaka, je na novo pripravila gredico, ne da bi ob tem sejala tudi kakšno kulturno rastlino. Je mogoče, da je tudi rast plevelov odvisna od konstelacij? Njena opazovanja so te domneve potrdila. Pustila je, da pleveli rastejo in pobirala seme. Pri tem se je morala marsičesa naučiti, saj pleveli zrela semena pogosto zelo hitro odvržejo.

Tudi pri upepeljevanju je moralo biti drugače, saj na odprtem ognju semena pogosto takoj odfrčijo. Pokazalo se je, da je treba upepeliti semena tako, da je pepel svetlo siv, celo bel. če ostanejo semena po upepeljevanju črna, so zoglenela, niso pepel in ne prinašajo dobrih rezultatov. In še: upepeljevanje je uspešno le na ognju iz lesa, medtem ko upepeljevanje na plinu ali na gorilniku z oljem ni dobro. če imamo pepel in bi ga radi potrosili, hitro opazimo, da ga je vedno premalo; da bi ta pepel malo »podaljšali«, se je kot najboljša in tudi najbolj učinkovita metoda izkazalo potenciranje v decimalnih potencah.

Z večletnimi poskusi upepeljevanja plevelov so prišli do najbolj ugodnih terminov za upepeljevanje različnih zeli. In da bi imeli plevela na zalogi, so semena plevelov nabirali ob vsaki priložnosti. Pojavili so se tudi pomisleki, da bi z upepeljevanjem plevele lahko iztrebili. Seveda to ni bilo res. Potrdilo se je, kar je rekel Rudolf Steiner, namreč, da pepel vzame veselje do rasti le delu semena, ne pa vsej vrsti.

Čeprav je bila Marija Thun, ko je spoznala Kmetijski tečaj, trdno prepričana, da semen ali perja ne bo nikoli upepeljevala, jo je situacija v praksi (plevel je včasih rasel brezobzirno) prisilila v ciljno reguliranje plevela. Marija Thun se je že pri svojem očetu naučila, da je treba pred sejanjem večjih površin z žiti, njivo dobro očistiti plevelov. Površino, pripravljeno za žita, so v ta namen le preorali, zasejali pa ne. Njive so valjali, saj plevel kali le v dobro drobljivih in povaljanih tleh. če je v 10-14 dneh za tem deževalo, je plevel vzkalil. Ko so bile bele koreninice plevelov že dobro vidne, so tla ponovno enkrat ali dvakrat prebranali in rast plevelov tako motili. Površina je bila nato pripravljena za posevek žit.

Zdi se, da je taka priprava njive povezana z veliko dela. Rezultat pa pokaže, da se trud izplača. Ta način zmanjševanja problemov plevela je že dolgo standard biološkega in biološko-dinamičnega kmetovanja. Mnogi kmetje danes uporabljajo različna, vedno določenim kulturam prirejena česala. če jih uporabljamo, plevel ne predstavlja več takih problemov kot nekdaj.

Če bi hoteli pri reguliranju plevela izkoristiti tudi sile, ki jih Luna posreduje na poti pred zodiakom, je dobro vedeti, da zelo veliko plevelov kali takrat, ko Luna potuje pred ozvezdjem Leva, bistveno manj pa, ko je Luna pred ozvezdjem Strelca, še manj pa pred ozvezdjem Kozoroga.

Ciljna obdelava zbitih tal

So pa tudi pleveli, ki niti na upepeljevanje niti na običajno obdelovanje tal ne reagirajo tako, da bi bili lahko z rezultatom zadovoljni. Sem štejejo razni osati, mete, pirnica, pa tudi ščavje. Te rastline štejemo h korenovkam. Rade se pojavljajo na zbitih tleh. če bi jih hoteli regulirati z upepeljevanjem semena, bi morali upepeljevati tudi korenine. Te, koreninske plevele, lahko obvladujemo s ciljno obdelavo tal in s kolobarjem. Zbita tla lahko izboljšamo z večkratno uporabo preparata iz kravjeka po Mariji Thun, ki naj bi ga škropili ob obdelavi tal.

Koreninskih plevelov se s tem, da skušamo korenine izruvati, ne bomo rešili. Tudi če ostane v tleh le majhen delček korenine, bo iz njega zelo hitro zrasla nova rastlina. Pri teh in drugih koreninskih plevelih je dobro, da spodnji sloj tal aktiviramo z ustreznim kolobarjem in obdelavo tal tako, da zastajajočo vodo ali zbite sloje v tleh sčasoma prežame življenje in plodnost.

Pri oranju lahko zelo hitro nastanejo cone pirnice. če plug med brazdami pušča kupe zemlje, ki jih pri oranju naslednje brazde z zemljo pokrijemo, smo za pirnico posebej dobro poskrbeli. Tudi kamilica se pojavlja kot plevel in tudi njej se je posvetila Marija Thun. So leta, ko kamilica raste zelo močno, drugič spet slabše. Tam, kjer se pojavi strnjeno na velikih površinah, kaže na to, da tla ne dobijo dovolj zraka. To je lahko posledica močnih spomladanskih ali jesenskih neviht, ki površino zem lje zamažejo z muljem, kmet pa tal ne more več obdelati. Korenine takih kamilic močno dišijo po ogljiku. Temeljito rahljanje tal, ki ga večkrat ponovimo, pomaga tlom, da se spet regenerirajo.

Oljnice

Marija Thun je odraščala na majhni kmetiji, kjer je družina živela skromno in je tisto malo denarja iztržila le od prodaje domačih pridelkov, če jih je kaj ostalo. Njihovo osnovno vodilo je bilo: če je le mogoče, se vsa potrebna živila pridelajo doma. Izjema je bilo olje. Takrat so kmetje sejali veliko oljne repice, ki je zelo nezahtevna rastlina, pridelek olja pa kar dober. Mlinov za stiskanje olja je bilo malo, najbližji je bil v Marburgu in so kmetje svoje pridelke oljne repice nosili tja. Ko je pozneje Marija Thun v Rauischolzhausenu spoznala oljnice, jih je začela tudi sejati in pridelovati. Gojila je ogrščico, lan in sončnice, iz Madžarske je dobila še semena oljnega osata in buč. Ogrščica in lan sta bili enostavni rastlini, saj sta dozoreli v Dexbachu tudi v letih, ki niso bila posebno topla. Oljni osat in buče so potrebovale dobra tla in toplo jesen. Pridelovanje olja iz sončnic je bilo napornejše, saj sončnice niso dozorele, prezgodnje rezanje in sušenje pa ni uspelo, ker so glave hitro gnile.

V primerjalnih poskusih pridelana olja v preteklih letih so na soncu potemnela. Olje sončnic in maka je bilo v temi in je svojo barvo bolje ohranilo. Steklenica na skrajni desni je vedno olje iz variante »dan za cvet«, ki je prineslo največji pridelek in najbolj svetlo barvo.

Oljnice sodijo v skupino plodovk, zato so jih sejali, okopavali in škropili s preparati na dan za plod. Marija Thun je hotela tudi ugotoviti, kdaj je treba oljnice sejati in žeti, da bi bilo stisnjeno olje dolgo sveže in obstojno. Nekaj let je delala poskuse z ogrščico in lanom in se osredotočala na položaj Lune pred zodiakom pri škropljenju s preparatom kremen iz roga. Rezultati so bili presenetljivi. Pokazalo se je, da je najbolje, če oljnice sejemo in negujemo na dan za plod tako, da škropimo kremen iz roga zgodaj zjutraj na dan za cvet in opravimo tudi spravilo pridelkov na dan za cvet. Pridelano olje je tako najboljšega okusa, najbolj svetle barve in je najbolj obstojno. Pri taki negi je pridelek tudi večji, kot če opravljamo potrebna dela ob drugih dneh.

Walter Thun je te poskuse zelo intenzivno spremljal. Barve za svoja dela je v dobršni meri sam izdeloval in zanimalo ga je, ali bodo barve, narejene iz tako pridelanega lanenega olja, na svetlobi bolj obstojne. Preizkušal je, izpostavljal vzorce soncu in tudi ugotovil, da je olje, pridelano ob dnevih za cvet, za umetniške barve najbolj primerno.

Biološko-dinamični preparati

V prvih letih konstelacijskih raziskovanj je Marija Thun, glede na tedanjo prakso biodinamikov, uporabljala predvsem komposte, ki so bili preparirani z biološko-dinamičnimi kompostnimi preparati. K preparatom pa sodita tudi gnoj iz roga in kremen iz roga. Vendar je bilo o delovanju in praktični uporabi teh preparatov malo znanega, zato so jih mnogi kmetje škropili le občasno ali pa sploh ne. Gnoj iz roga so običajno škropili na zimsko brazdo, ker so mislili, da gnoj iz roga spodbuja tvorbo humusa. Kremen iz roga so, če sploh, škropili na rastline enkrat letno. Ker delovanja preparatov ne opazimo takoj, se je marsikdo spraševal, ali je mešanje preparatov (v obeh primerih traja po eno uro) smiselno. Tudi svetovalci za biološko-dinamično kmetovanje glede teh preparatov niso bili enotnega mnenja. Z raziskovanjem učinkovanja teh preparatov je začela zato – relativno pozno – Marija Thun.

Začela je s preparatom gnoj iz roga. Po mnogih poskusih ji je uspelo dokazati, da deluje gnoj iz roga najbolje, če ga škropimo trikrat, in to na zemljo in ne na rastline, in sicer pred setvijo, ob setvi in po setvi. Pokazalo se je, da se tako semena, ali sadike, če ga uporabimo pri presajanju, v zemlji bolje orientirajo. Gnoj iz roga poveča občutljivost zemlje za semena ali sadike; če ga škropimo, se te z njo bolje povežejo. So pa ti poskusi jasno pokazali, da škropljenje preparata gnoj iz roga ob oranju zimske brazde ne kaže posebnega delovanja. Takrat je bolje škropiti preparat iz kravjeka po Mariji Thun, ki spodbuja presnovo v tleh.

Marija Thun je nato raziskovala učinkovanje preparata kremen iz roga. Sprva biodinamiki tega preparata niso jemali resno, saj takoj po uporabi ni bilo zaznati nikakršnih sprememb. Ponekod je bilo v navadi, da so škropili kremen iz roga malo pred žetvijo ali spravilom pridelkov, saj so verjeli, da spodbuja zorenje. A je raziskovanje pokazalo nekaj drugega. če se je zgodilo, da rži, ki so jo za zorenje škropili s kremenom iz roga, zaradi dežja niso mogli požeti, so zrna na klasu zelo hitro odgnala. Kremen namreč povečuje vitalnost. Ta dejstva so spodbudila Marijo Thun, da so škropili preparat kremen iz roga malo preden začne žito odganjati v klase. Tako škropljena žita so v primerjavi z neškropljenimi pokazala temnejšo barvo listov in so bila močnejša. Pri uporabi kremena iz roga v tem času razvoja žit, se je učinek preparata opazil in počakati je bilo treba še, kaj bo pokazal pridelek. Pri žetvi se je začelo tehtati: rastlino v celoti in omlatena zrna. Rezultat je bil zanimiv: uporaba preparata je povečala maso listov in stebel za 25 %, maso zrn pa le za 5-8 %. Ker štejejo žita k plodovkam, so škropili preparat kremen iz roga ob dnevih za plod. Sledili so poskusi s škropljenjem dopoldne in popoldne, a se rezultati niso izboljšali. Izkazalo se je le, da opoldansko škropljenje preparata kremen iz roga rastlino pogosto ožge, medtem ko škropljenje v prvi polovici dopoldneva pridelek rahlo poveča. Žlahtnitelji žit so bili mnenja, da je na rast žit mogoče vplivati, če začnemo s škropljenjem pri zgodnji rasti rastlin. Torej so sledili primerjalni poskusi škropljenja kremena iz roga v času zgodnjega razvoja rastlin. Izkazalo se je, da je pri žitih najbolj občutljiv stadij rasti takrat, ko žito odganja drugi list. Takrat se v rastlini odloča, koliko stebel s klasi bo naredila.

Marija Thun je ta spoznanja upoštevala pri pridelovanju žit naslednjo jesen. Kremen iz roga so škropili na žita v stadiju oblikovanja drugega lista. V rasti, pa tudi pozneje pri analizi pridelka se je pokazalo, da je to za uporabo preparata kremen iz roga točno pravi čas. Kot koristno se je obenem pokazalo, da je škropljenje žit v tej fazi razvoja na dan za korenino zelo uspešna mera proti poleganju žit.

Sledili so poskusi o tem, ob katerih urah dneva daje škropljenje s kremenom najboljše rezultate. Kot najboljše se je izkazalo škropljenje v uri po sončnem vzhodu. Tako se pri zdravi rasti rastlin doseže tudi do 20 %
večji pridelek. Preparat pa moramo mešati eno uro in ko je zmešan, ga je potrebno škropiti takoj. V času jutranje molže utegne biti na kmetijah to organizacijski problem. Uspehi s škropljenjem ob tem času pa so prepričali in vse več biodinamikov se je za uporabo preparata ob tem času tudi odločilo.

V naslednjih letih je Marija Thun raziskovala še vprašanje najugodnejših časov škropljenja preparata kremen iz roga za druge kmetijske in vrtnarske rastline. Kot pravilo se je potrdilo, da je najbolj učinkovito škropljenje v zgodnjih jutranjih urah, toda za vsako rastlino ob zanjo tipičnem času razvoja Rezultati so bili tako spodbudni, da so se biodinamiki za uporabo tega preparata vedno bolj pogosto odločali.

Raziskovanja Marije Thun so pokazala, da povezava ugodnih konstelacij in uporabe biološko-dinamičnih preparatov pridelke znatno poveča. Primerljivo povečanje pridelkov v konvencionalnem kmetijstvu bi bilo mogoče le z dodatnim povečanjem uporabe mineralnih gnojil in posledično večjo uporabo »sredstev za zaščito rastlin«. Eno in drugo bi rastline pripeljalo v še hitrejšo degeneracijo.

Povezava:

http://www.aussaattage.de/Maria_Thun_Aussaattage/Willkommen.html