september 2001

Štirje veliki krščanski prazniki delijo leto na štiri skoraj enake dele. Vsak od njih ima svoje stalno mesto, vedno nekaj dni za vozlišči, utemeljenimi v kozmičnih ritmih. Božič je vedno 24.12. , nekaj dni po 21.12. zimskem solsticiju, Sončnem obratu., Janezovo je vedno 24.6., nekaj dni po 21.6., poletnem solsticiju, Mihelovo je vedno 29.9., nekaj dni po jesenskem enakonočju 21.9., Velika noč je vedno prvo nedeljo po polni Luni, ki sledi spomladanskem enakonočju, torej po 21.3. V našem času, ko ima osrednji pomen za  evolucijo človeka dogodek na Golgoti, je Sonce v spomladanski točki pred ozvezdjem Rib. Čez približno 400 let se bo premaknilo pred ozvezdje Vodnarja. Dotlej nas čaka še veliko preizkušenj, toda z vsemi talenti, ki jih za pot potrebujemo. Prepuščeni svobodi izbire med lagodnostjo in pravo potjo, med potjo nazaj in potjo naprej…

Vozlišča, na katera letni prazniki opozarjajo, imajo opraviti s spremembo svetlobnih razmer in življenjem na Zemlji. Včasih so bili ljudje globoko povezani s temi spremembami in so se tako povezovali z duhovnim svetom. Naravi odtujen človek sedanjosti mora odnos do bivanja, praznikov, kozmosa, duhovnosti, do samega sebe znova poiskati. Prvi korak je lahko poskus dojemanja sporočil kozmosa. Slike, ki jih poznamo iz krščanskih praznikov nam pri razumevanju slik kozmosa pomagajo. Da tako sliko preobrazimo v pravi življenjski impulz, da sporočilo razumemo, moramo misliti na vse, kar vemo.  Slika Mihaela – se skuša človeka iz kozmosa v tem jesenskem času dotakniti z opozorilom: zavest, ki smo jo zgradili na raziskovanju materialnega sveta, tja do atomov, na spoznavanju zakonitosti narave, se mora v človeku preobraziti v zavedanje samega sebe, vse čudovite polnosti bitja človek.  Čas je, da z močjo duše in duha, iz nove zavesti in odgovornosti premagamo, kar je nizkotnega. Kot nadangel Mihael: odločno in pogumno z mečem iz meteornega železa, skovanega v  duhovnosti kozmosa, pretehtati, prepoznati, obvladati zmaja – egoistično, nizkotno naravo poželenj. Ne lagodnost zasanjanega trenutka – s pogledom, uprtim v bodočnost, izberimo iz človeku lastnih sil duha, duše in volje tisto, kar ima svoj pomen in vrednost pred preteklostjo in prihodnostjo! 

Mihael, vtisni tvojo moč, pogum tvoj v srca naša

»Če človek s svojim duhovnim očesom prodre nad fizični svet, ki ga zaznavamo s čutili, se mu začne razodevati duhovni svet. Pojave fizičnega sveta začne razumevati kot slike, skozi katere se razodene, kar bi se mu hotelo razodeti. Ljudje morajo zgraditi praznike iz notranje ezoterične moči. Tako bodo iz dvogovora z venečimi in zorečimi rastlinami, z odmirajočo Zemljo, prav s tem, da najdejo v sebi pravo notranje praznično razpoloženje, lahko našli dvogovor z bogovi in bodo svoje človeško bivanje povezali z duhovnim svetom.«                                                                                                                             Dr.R.S.                                                                                                     

PREPARATI V TOKU LETA

Ritmi in zorenje

V mesecih visokega poletja z izdelovanjem preparatov nimamo posebnega dela. Seveda nabiramo rman in morda preslico, medtem ko sta regrat in kamilica že posušena in čakata v vrečkah, kopriva in kremen pa zorita v poletni zemlji. Rogove s kremenom bomo ob koncu Mihaelovega časa vzeli iz zemlje, kopriva pa bo ostala v zemlji še do Janezovega naslednje leto, tako, da bo v tleh izpostavljena prav vsem silam, ki se v enem letu  z letnimi časi zvrstijo.

Največ dela bo okrog Mihelovega, ko regrat, rman in kamilico, hrastovo lubje in gnoj v rogu zakopljemo in jih pustimo, da zorijo v tleh. Glede na to, kje preparate delamo, si ob izkopavanju pogosto zastavljamo vprašanje, kdaj so preparati zreli in kako to ugotovimo? Preparati regrat, gnoj iz roga, rman, kamilica in hrastovo lubje praviloma dozorijo za Veliko noč, kopriva za Janezovo, kremen iz roga pa ob koncu Mihelovega časa. In kako vemo, da je preparat zrel? Je odločilen izgled, vonj, obarvanost, stopnja razkroja? Morda pa so to le zunanji znaki nekega notranjega zorenja, ki se ga ne da oceniti s čuti? Kaj pomeni zelenkasta barva gnoja iz roga, ki ima še vedno duh po kravjem gnoju? Je to znak nezrelosti? Seveda ne. Vonj dokazuje, da gnoj še ni popolnoma razgrajen in bomo za razgradnjo poskrbeli pri skladiščenju. Kljub temu je tudi v preparatu, ki izgleda še zelen “prisotna neizmerna sila eteričnosti in astralnosti.” Te sile so v šestih zimskih mesecih nenehno prežemale gnoj v rogu. Čeprav se nam preparat na videz ne zdi zrel, so te sile eteričnosti in astralnosti prisotne in vezane na snov. Akumuliranje teh sil je proces, vezan na letni čas in okolje, ki so mu preparati izpostavljeni.

Dogajanje lahko ponazorimo z lastnim dihanjem. Ob vdihu pridemo k sebi, smo čisto pri sebi, ob izdihu se obrnemo k svetu, smo bolj zunaj. Med vdihom in izdihom imamo majhen, a zelo pomemben premor med samozavedanjem in predajo. Po izdihu moramo spet vdihniti. Tudi sedaj nastopi majhen premor. Če pogledamo oba premora, vidimo, da se bistveno razlikujeta. Eden je stanje največje budnosti, koncentracija in pripravljenost predaje, nagnjenost k temu, da v svetu zaspimo. Drugi je ponovno prebujenje v predaji sebi – začetek in vedno močnejši vdih.

Te cikle našega malega sveta najdemo tudi v velikem svetu. Dnevni ritem z izdihom najdemo v jutru, predajo najdemo v opoldanskem času, vdih pa zvečer. Podobno izgleda leto. Zemlja ima v letu svoj vdih in svoj izdih: okrog 7. januarja začne svojo eteričnost in astralnost počasi izdihovati. Proces se stopnjuje do spomladanskega enakonočja, se upočasni do Janezovega, ko imamo nekakšno “mirovanja dihanja”. Janezovo je premor v predaji, v izdihu. Zemlja zaspi  v kozmos,  se prebudi in že hrepeni, da bi prišla k sebi.

V začetku julija se začne počasno prebujanje z vdihavanjem. Vdihavanje se stopnjuje do Mihelovega, se potem upočasni in okrog Božiča pride spet do relativnega mirovanja, nekakšnega samozavedanja.

V 13 svetih nočeh, ki so med Jezusovim rojstvom 24.12. in krstom ob Jordanu, 6.1., imamo premor med vdihom in izdihom. Zemlja je čisto pri sebi. Svoje bistvene sestavne dele ima čisto pri sebi kot buden, misleči človek. Zemlja “samotna potuje skozi prostor svetov.” Je emancipirana od  kozmosa okrog sebe, zapira se vase kot človek, ki z meditacijo išče povezavo z duhom. V tem, globokem zimskem času zaide v “pogovor” z najbolj oddaljenimi kozmičnimi silami, z nadsončnimi planeti in področjem zvezd stalnic, ki tedaj delujejo na sfero dihanja v  notranjosti Zemlje.

Če spremljamo Zemljino sfero dihanja v letu vidimo, da se na začetku januarja začne počasno izdihovanje, ki ga spremlja prebujanje narave. Življenje, ki je bilo pozimi v zemlji pod snežno odejo in je šest mesecev sprejemalo pomembne impulze prenove, se dvigne nad zemljo. Okrog Velike noči se sfera dihanja vedno bolj ločuje od Zemlje. Mineralna zemlja postane podobna truplu, življenje je izdihnila, življenje je zunaj – na površini. Takrat je čas, da zakopane preparate – razen koprive – vzamemo iz zemlje. Ko jih vzamemo iz Zemlje, jih premestimo v sfero dihanja Zemlje, sfero življenja, ki sedaj deluje nad zemljo. Tudi nabrane zeli regrata, rman in kamilice, ki  jih pripravimo za prepariranje, so izpostavljeni sferi življenja, ki je v  poletnem času zunaj Zemlje.

Kaj pa kremen? Rogove s kremenom položimo v “spečo”, poletno Zemljo. Speča Zemlja poleti svoje mineralne mase kristalizira z lastno silo. Tam, v  globini Zemlje se v času poletja zrcalijo sile poletnega Sonca ter nadsončnih planetov Marsa, Jupitra in Saturna. To so prave razmere za zorenje preparata iz kremena. V Zemlji naj bi ostal vse dotlej, ko se sfera dihanja s svojimi življenjskimi silami in povezavami spet poveže z mineralno Zemljo in  okolje v mineralni Zemlji spremeni. Regrat, rman in kamilica se preselijo za sfero dihanja, torej v Zemljo. Tudi gnoj v rogu in hrastovo lubje izpostavimo delovanju Zemlje v zimskih razmerah.

“Nekako sredi novembra, decembra, oddajajo mineralne mase sile, ki so za rast rastlin izredno pomembne.” To je čas, ko se zemeljska kristalizacija sprošča in prehaja v kozmično kristalizacijo mineralnih mas. Je čas, “ko Zemlja z nebom govori ”. To dogajanje kulminira v 13 svetih nočeh in še enkrat, sredi januarja pa do februarja, ko doseže kristalizacija najvišjo kozmično moč.

Sonce potuje v toku leta mimo vseh dvanajstih ozvezdij zodiaka. Kvaliteto ozvezdja pred katerim se giblje, sprejme vedno tudi v svoje sevanje. Luna, posebno ko je polna, zrcali na Zemljo zodiakalne vidike Sonca, ob mlaju pa seva na Zemljo sile vseh znamenj. Odnos med planeti in Zemljo se zaradi gibanja nenehno spreminja, ravno tako odnos Zemlje do Sonca in zodiaka. Tako nastaja, povezana z Zemljo in njeno sfero dihanja, vedno drugačna mešanica sil, ki iz kozmosa na Zemljo pritekajo tudi glede na to, kje se sfera dihanja Zemlje nahaja: v polnem izdihu, kot da bi spala za Janezovo, polnem vdihu, budna in čisto pri sebi za Božič, v dvigu, izdihu za Veliko noč ali padanju za Mihelovo.

Procesi v toku leta so pomembni za vse življenje na Zemlji. Vplivajo tudi na zorenje preparatov in so nam lahko v pomoč pri ravnanju z njimi.

                                                                                   »Lebendige Erde« 2001

MARSOVA ORANŽNO-RDEČA SVETLOBA

Poletno nebo je letos krasil Mars s svojo vpadljivo oranžno svetlobo.  Od maja do julija je svetil še mnogo močneje kot ponavadi. V začetku julija smo ga lahko opazovalil kot prvo vidno zvezdo takoj po zahodu Sonca na še svetlomodrem nebu. Medtem, ko je na severozahodu še žarela svetloba Sonca, je na nasprotni strani postal Mars že viden. Čim temnejše je postajalo nebo na jugovzhodu, tembolj intenzivna je postajala Marsova svetloba. Njegova vidljivost se je vedno bolj krepila,  saj je na svoji dvižni poti.

Tako vpadljiv je Mars le kratek čas. Najmočneje sveti, če je na drugi strani Sonca, torej v opoziciji s Soncem.

Kdor je svetlobo Marsa v juliju opazoval je videl, kako hitro se je intenzivnost svetlobe Marsa zmanjševala. Kljub temu, je ostala njegova svetloba tako močna, da je tudi še v septembru presegala svetlobo vseh drugih nebesnih teles.

Ta fenomen naraščanja in pojemanja svetlobe je pripeljal Danca Tycha de Brahe na misel, ki je bila v njegovem času (1546-1601)  revolucionarno – namreč k vprašanju ali krožijo planeti okrog Zemlje ali okrog Sonca. Takrat so astronomi sicer delili planete le na klasičen način, na podsončne in nadsončne.

Planeti, ki potujejo hitro, torej Luna, Merkur in Venera so podsončni planeti. Okrog Sonca potujejo po poti, ki leži med Zemljo in Soncem. Saturn, Jupiter in Mars so nadsončni planeti. Njihove krožnice so od Sonca bolj oddaljene kot krožnica Zemlje. Bistroumni Tycho de Brahe je menil, da Mars v času svoje opozicije s Soncem pride v bližino Zemlje, da ji je tako celo bliže kot Sonce.

Mars res pride v sfero Sonca, pri tem pa nikoli ni med Zemljo i Soncem!

V času Kopernika in de Braheja oddaljenosti med Zemljo, Soncem in ostalimi planeti še niso bile znane. Iz današnjih izračunov sledi, da se je Mars junija letos približal Soncu na 67 milijonov kilometrov, medtem ko je razdalja med Zemljo in Soncem približno 150 milijonov kilometrov!

Oddaljenost med Marsom in Zemljo je ponavadi večja kot oddaljenost med Zemljo in Soncem. Če potuje Mars za Soncem, je njegova oddaljenost do Zemlje sedemkrat večja kot v času, ko je tako blizu Zemlje kot je bil letos. Slika prikazuje oddaljenosti med Zemljo, ki je v sredini, letno potjo Sonca, in Marsom. Če je Sonce v poziciji 1 in Mars v poziciji 1`, sta v konjunkciji. Sonce potrebuje skoraj eno celo leto, da pride do pozicije 2; v tem času se Mars Zemlji približuje. Najprej se približuje zelo počasi, potem, v tednih pred opozicijo s Soncem (pozicija 2´) se njegov tempo povečuje. Dobro leto za tem se Mars od Zemlje spet toliko oddalji, da pride v svojo naslednjo konjunkcijo s Soncem (3 in 3´).

Torej bi lahko rekli, da prinaša Mars svetlobo neba Zemlji in odnaša zemeljsko dinamiko k zvezdam, pri čemer z vedno novo dinamiko prečka sfero Sonca.

                                                                                                 »A tempo« 7/2001

ENOZRNICA – NOVO ŽITO

Pred nekaj leti se je pojavilo na trgu zdrave hrane novo žito. Enozrnica. Zdrava, okusna.. Primerna tudi za alergike? Informacije o njej pritekajo počasi, kljub temu, da gre za žito, ki ga poznamo že tisočletja.

Enozrnico so poznali v deželah plodnega polmeseca med Evfratom in Tigrisom že okrog leta 7.600 pred Kristusovim rojstvom. Eno-zrnica. Že ime pove nekaj karakterističnega: žito oblikuje v klasu le eno do dve zrni v vsakem klasnem vretenu. Nič čudnega, da so to kraljevsko žito v času materializma izrinile pšenica in druge, donosnejše vrste žit. Moderna žita, če gledamo le na kvantiteto pridelka, oblikujejo štiri pa tudi več zrn po vretenu na klasu.

Enozrnica se je iz Male Azije počasi razširila v Evropo, preko njenih meja pa takorekoč ne. Kot kulturno rastlino jo v poljedelstvu omenjajo v zvezi z ječmenom in dvozrnico, t.im. emmerjem. Enozrnica ni bila nikoli čisto v ospredju, pa tudi v pozabo ni čisto izginila. Prav na Balkanu je bila posebej cenjena jed iz enozrnice – močnik. Italijana Hammer in Perrino sta pred 200 leti poročala o enozrnici kot o izjemni živalski krmi. Prašiči, ki so jih  krmili z njo, so bili baje izjemno zdravi in so imeli bleščeče ščetine.

Sicer pridelujejo enozrnico od nekdaj v Albaniji, Transsilvaniji, v Karpatih, vse več pa zadnje čase v Franciji, predvsem zaradi novejših raziskav o zdravilnih učinkih in vitalnosti, predvsem v zvezi z zdravljenjem sterilnosti.

Enozrnica raste zdravo in se odlikuje po odlični rezistenci. Sladokusec se hitro prepriča o izjemnem okusu: njena nekako na orehe spominjajoča aroma, ovija to žito v šarm, ki se mu človek skoraj ne more upreti. Moka enoznice je enako dobra za pikantne kot za sladke jedi..

V zadnjem času so odkrili enozrnico bio kmetje, predvsem v Nemčiji in Avstriji.

Analiza sestavin v enozrnici pokaže idealno razmerje med ogljikovimi hidrati in beljakovinami. Zanimivo je, da koncentracija hranil kot npr. surovih proteinov pri povečevanju hektarskih donosov, pade. V povprečju najdemo v enozrnici sicer tudi za 50%  več surovih proteinov kot v pšenici. V enozrnici je tudi veliko aminokislin kot metionina, cisteina, fenilalanina in tirosina ter isoleucina. Vsi so zelo pomembni za presnovo živčevja. Tudi koncentracija aminokislin se pri visokih pridelkih zmanjšuje, ne spremeni pa se relativno visok delež aminokislin v skupnih beljakovinah.

Enozrnica ima velik delež lepka, ki je odločilen pri peki. Sama moka, torej tudi peciva, in kruh, so rahlo rumeni zaradi visoke vsebnosti karotina. Rumenih pigmentov je v enozrnici 1,06 do 1,98 mikrogramov v 100 gramih. Karotini so izjemno zdravilni in npr. preprečujejo nastanek črevesnega raka.

 Če pogledamo poreklo žit, vidimo, da je enozrnica prva oblika kultiviranega žita. Za njo pride dvozrnica, tej sledi durum in pira, nato druge pšenice. Ali se bo upanje, da je enozrnica sprejemljiva tudi za alergike potrdila? Se bo potrdil zdravilen učinek izjemnega reda v tem žitu, izjemna vitalnost, ki jo rastlina uspe preko svojih res,ki so kot antene iz čistega kremena, naloviti iz kozmosa in vkomponirati v zrnje?

Smo radovedni, zaenkrat se veselimo, ker je s svojo lepoto in hranljivostjo olepšala naš jedilnik.

                                                                                               Ulrike Richter, Ernährungsrundbrief 2000