![]()
SPOMLADANSKO PREBUJENJE
Prebujanje pomladi z njenim svetlo barvitim napenjanjem in odpiranjem popkov, nam, bolj kot karkoli drugega, razodeva čarobno moč življenja, skrito za ritmičnim kolom letnih časov. To, kar nam o naravi povedo naša čutila, razkriva vedno le fizično, zemeljsko telo. Resnično življenje, eteričnost, že sodi v področje nadčutnega. Tudi to lahko zaznamo. Razodeva nam ga prav nastajanje stvari v času. Sfera živega, »etersko telo« naše Zemlje, se nam razodeva v zaporedju letnih časov z njihovim poleta polnim ritmom. Zemlja je veliko živo bitje in letni časi so metamorfoza sil neba, ki na Zemlji delujejo. Slavnostno doživljanje letnih časov je za sedanjost in bodočnost pomemben vodnik na poti človeške duše h Kristusu.
Ko iz širin sveta
Smislu človeka Sonce govori:
Veselje iz globin se duše
Pridruži v gledanju svetlobi…
Iz lástnosti ovoja v dalj prostora
Misli pohite;
In nezavedno stkejo
Duha zdaj bit in bit človeka.
Dr. R.Steiner Koledar duše,
Št.1,april
Izdaja: Društvo za b-d gospodarjenje AJDA, Vrzdenec 60, 1354 Horjul
Tel. 01-7540743, Fax 01-7540751, e-mail: ajda.slovenija@siol.net
KDO JE BIL RUDOLF STEINER?
Rudolf Steiner, rojen leta 1861 v Kraljevcu, umrl leta 1925 v Dornachu v Švici, je bil eden od posvečenih. Posvečeni so ljudje, ki zaradi določenega šolanja razvijejo višje sposobnosti in so zato sposobni, da brez zaprek živijo in delujejo v “višjih svetovih”. Posvečeni so živeli v vseh časih. Približno od 19. stoletja tako rekoč niso več stopali v javnost. Pri posvečenih lahko razlikujemo različne ravni razvoja, saj se posvečenje odvija v sedmih stopnjah. Višji posvečeni se odlikujejo po tem, da stojijo popolnoma na nivoju izobrazbe svojega časa in da lahko to, kar jim priteka iz višjih svetov, strnejo v pojme, ki so primerni času, v katerem delujejo. Vsako zanesenjaštvo jim je popolnoma tuje; prej so pusti in preudarni. Razpolagajo z ostrim intelektom in obenem z izraženim smislom za stvarnost in za praktične stvari.
Običajen človek 19. ali 20. stoletja meni, da je praktičen, če se orientira po tem, kar mu je znano preko čutil, in če ne prizna nič drugega kot to, kar na ta način spozna. Verjame, da se tako izogne zmotam in da je na višini tega, kar človek lahko doseže. V resnici so ti ljudje največji iluzionisti. Tako kot vsak človek združuje v sebi fizično, duševno in duhovno bitje, obstoja svet fizičnega, duševnega in duhovnega sveta. Vse, kar se fizično izraža, ima nekje tudi svojo duševnost in duhovnost. Kdor to negira, ne priznava dve tretjini resničnosti. Naj govori še tako “pametno” in logično, je kljub temu zajel le tretjino resničnosti.
Rudolf Steiner je imel za svojo nalogo, da ljudem, ki so se izgubljali v materializmu, pokaže pota, ki naj bi jim odprla smisel za “pravo resničnost”. Ko je dopolnil približno 40. leto življenja je bil pred njim v pojme zlit obsežen pogled na svet, ki ga je imenoval antropozofija, obsežen pogled na bit človeka, tako kot ta v zvezi fizičnega, duševnega in duhovnega sveta in njihovih bitij obstoja. V istem času so ga znotraj teozofskega društva prosili, da prevzame funkcijo generalnega sekretarja nemške sekcije. To ponudbo je sprejel pod pogojem, da ostane popolnoma svoboden, ne da se pridržuje določenim smernicam in praksam, ki so bile takrat običajne. To so mu dopustili. Njegovo prvo predavanje, ki ga je v tej družbi imel, je imelo besedo “antropozofija” v svojem naslovu.
V glasilu teozofskega društva je bilo potem v nadaljevanjih objavljeno njegovo delo, ki je opisovalo pot šolanja, potrebnega za spoznanje resničnosti višjega sveta – “Kako pridemo do spoznanj o višjih svetovih?” Ti članki so bili potem leta 1904/1905 izdani kot knjiga. Že pred tem, leta 1904, je izšlo eno temeljnih del: “Teozofija. Uvod v nadčutno spoznanje sveta in človeško usodo”. Še preden je začel z delom v teozofski družbi je leta 1894 izšlo njegovo osnovno filozofsko delo “Filozofija svobode. Osnove modernega pogleda na svet, duševni rezultati opazovanja po naravodoznanstvenih metodah”. To delo, čigar pogled na svet je še danes najaktualnejši, a komaj dojet, pa ni bilo njegovo prvo, saj je deloval od leta 1890 do 1896 pri arhivu Goethejevih in Schillerjevih del, zatem pa kot pisatelj najprej v Weimarju, potem pa od leta 1897 v Berlinu.
Tu se ne moremo spuščati v bibliografijo vseh njegovih del, ker bi napolnila celo knjigo. Spomniti pa moramo še “Tajna veda v obrisu”, izdano leta 1910. V njej se ne razkriva “tajna veda”, temveč so podane osnove duhovne znanosti, o “očitnih tajnah”, torej o tem, kar leži pred očmi, pa kljub temu za ljudi ostaja “tajno”, ker svojega pogleda tja ne morejo uperiti. V predgovoru pravi Steiner: “Tistemu, ki vključuje v svojo razsodbo le lahno trditev, da tistega, kar se gleda z duhom, običajna zavest, ki še ni sposobna spoznavati – zaradi svojih meja – ne more doumeti, taka razsodba kot oblak zatemnitve zastre doumevanje in on tega resnično ne more doumeti.”
Leta 1912 so se nasprotja med predsednico teozofske družbe Anni Besant in Rudolfom Steinerjem nakopičila do te mere, da ga je le-ta po kratkem postopku izključila. Z njim je iz te družbe odšlo – z le malo izjemami – članstvo vse nemške sekcije. V začetku leta 1913 je Rudolf Steiner potem osnoval Antropozofsko društvo. V njegovem okviru je naprej razvijal dejavnost kot predavatelj.
Antropozofsko društvo je pod vodstvom Rudolfa Steinerja in njegove žene svoje članstvo hitro širilo.
Od leta 1910 do 1913 so bile v Münchnu uprizorjene štiri misterijske drame, ki jih je napisal Steiner, in predstavljajo poseben študijski material za tiste, ki antropozofski impulz sprejmejo lažje, če se jim prikaže na umetniški način. Drame prikazujejo to, kar veličastnega ali tudi bolečega lahko doživijo različni človeški karakterji na svojih poteh spoznanj.
Rudolf Steiner pa je filozofsko temo obravnaval še naprej. Tako je leta 1914 izšla zgodovina filozofije. Njen naslov je bil “Skrivnost filozofije v njeni zgodovini, prikazana v obrisu”.
Leta 1919 je Steiner skušal doseči, da se uvede nova državna ureditev. Takrat, po izgubljeni vojni, so bile okoliščine za to dobre, ker po padcu carstva ni ostalo drugega in bi se tridelna državna ureditev lahko uvedla prav tako kot katera koli druga (slabša). “Tridelnost družbenega organizma” takrat ni bila sprejeta.
Na prošnjo zdravnikov in študentov je imel Steiner od leta 1920 več tečajev za zdravnike. V tem času je bila izdelana tudi nova veda o zdravilih. Leta 1924 je imel Steiner dva tečaja o že dolgo pred tem osnovani novi umetnosti gibanja, evritmiji, ki se dandanes prakticira s čudovito popolnostjo.
Leta 1913 so v Dornachu položili temeljni kamen za stavbo, ki naj bi bila primerna za umetniške in duhovno – znanstvene dejavnosti. Kupola iz lesa, zares čudovita gradnja je bila zgrajena – tudi v času prve svetovne vojne – s pomočjo antropozofov z vsega sveta. Stavba je potem, ko je bil podtaknjen požar, zgorela na silvestrovo leta 1922. To je bil za Rudolfa Steinerja in antropozofijo hud udarec. Kljub temu se Steiner ni dal motiti. V stavbi, ki jo plameni niso uničili, v prejšnji “mizarski delavnici” se je delo nadaljevalo. Steiner se je takoj lotil tudi načrtovanja nove stavbe, tokrat iz betona.
Leta 1923 je število članov zraslo na 12000. Ker so glede na porast članstva nastopile določene težave, se je Rudolf Steiner težkega srca odločil za novo organizacijo družbe. To je uresničil na božičnem zasedanju v Dornachu v Švici leta 1923/24. Pri tem je ustanovljena Visoka šola za duhovne znanosti z naprej sedmimi sekcijami in predvidenimi tremi razredi. V izbranem šestčlanskem predsedstvu Splošnega antropozofskega društva je Rudolf Steiner prevzel mesto prvega predsednika. On sam do takrat ni bil član, temveč učitelj družbe. Nova organizacija je bila dogodek, ki je posegel globoko v Antropozofsko družbo. Cilj je bil v tem, da bi člani prakticirali antropozofijo z več resnosti kot dotlej.
V času po tem je Rudolf Steiner razvijal večjo aktivnost kot kdajkoli poprej. Na dan je imel do pet predavanj, med njimi tudi najpomembnejša kot naprimer “Ezoterično opazovanje karmičnih zvez”. Nanj se je obrnilo nekaj teologov in študentov teologije s prošnjo, naj jim sporoči smernice za njihovo delo. Rudolf Steiner je to storil v treh tečajih, ki so trajali po nekaj tednov. Po tem času je Friedrich Rittelmeyer osnoval Krščansko skupnost, ki se je hotela razviti v novo cerkev.
Tudi nekaj poljedelcev se je obrnilo nanj s prošnjo, da jim da nasvete za zdravo in plodno poljedelstvo. Že takrat so jasno videli, kam pelje konvencionalno poljedelstvo. Bili so mišljenja, da se bo, če se bo še tako nadaljevalo, uničila plodnost tal in da bo prehrambena vrednost živil katastrofalno upadla. Steiner je ugodil njihovi prošnji. Odpotoval je na posestvo grofa Keyserlingka v Koberwitz pri Breslavu v Šleziji in imel tam tečaj za poljedelce. Pri tem je Steiner pripomnil, da je sam svoje otroštvo preživel na deželi in da je tako po rojstvu pravzaprav “majhen kmet”. Udeleženci so po zaključku tečaja ustanovili “Poizkusni krožek za bilološko –dinamičen način poljedelstva”. Oznako “biološko–dinamično” je predlagal Dr. Erhard Bartsch.
Na prošnjo tovarnarja cigaret Emila Molta je Rudolf Steiner leta 1919 v Stuttgartu osnoval Waldorfsko šolo. Najprej je bila predvidena za otroke delavcev in uslužbencev te tovarne. V šoli so si prizadevali učiti otroke po principih Steinerjevega nauka o človeku. Uspeh te pedagogike je bil tako očiten, da se je šola hitro razširila zunaj meja firme in kmalu so ustanovili nove šole v Nemčiji in inozemstvu. Sedaj ima samo zahodna Nemčijo preko stopedeset waldorfskih šol.
V letih 1921 in 1924 je Rudolf Steiner vodil skupaj z ženo Marie Sivers tečaje za oblikovanje govora in dramske umetnosti. Razvita umetnost recitiranja je vodila mnogo dalj kot tisto, kar je bilo na tem področju znanega dotlej. Rezultate antropozofske dramske umetnosti je bilo mogoče kmalu doživljati na Goetheanumu, kjer so uprizarjali misterijske drame Shakespeara, Schillerja pa tudi drugih, predvsem švicarja Alberta Steffena. Oder v Goetheanumu je bil svoje čase najmodernejši v Evropi.
Leta 1925 je Rudolf Steiner zbolel. Še iz bolniške postelje je pisal antropozofska pravila v pismih članom, ki so izhajala v glasilu splošne antropozofske družbe “Goetheanum”. Iz tega je sestavljena knjiga z naslovom “Antropozofska pravila. Antropozofska pot spoznanja – Mihaelov misterij”.
Posthumno je izšlo osnovno delo antropozofske medicine. Poleg Rudolfa Steinerja je kot avtorica navedena njegova učenka dr. med. Ita Wegman.
Rudolf Steiner je imel v času svojega delovanja okrog 6000 predavanj. Vsa so izšla tudi v tisku pri Založbi Rudolf Steiner v Dornachu.
Antropozofija je tako obsežen pogled na svet, da se z njo oplodijo vsa življenjska področja. Mati vseh posebnih področij, v katerih je antropozofija delovala, pa je in mora vedno ostati – antropozofija sama po sebi. To še posebej velja za poljedelstvo.
POLJEDELSTVO ANTROPOZOFOV
Biološko-dinamično poljedelstvo, ki ga je uvedel prej omenjeni krožek, ni “biološki” ali “organski” ali “ekološki” način poljedelstva, čeprav vsebuje v sebi vse te značilnosti. Gre za to, da se tla, rastline, živali in človeka, ki žive na kmetiji, obravnava tako, kot je to potrebno glede na njihovo celoto telesa, duše in duha. Da bi se to doseglo, se mora poljedelec vzgojiti tako da zapusti njemu privzgojeno stališče. Opazovati mora za čutila nevidne tvari in sile, ki so osnova življenja, v njihovem preoblikovanju in postopati po spoznanjih, do katerih iz teh opazovanj pride. Tega se ne da doseči od danes do jutri. Toda vedno prisotna težnja po nujno potrebnem drugačnem vpogledu prinese sčasoma vsekakor tudi sposobnost za tako videnje.
Skoraj za vsako kmetijo je tako videnje malo drugačno, saj so pogoji lokacije pri vsaki drugačni in se močno razlikujejo drug od drugega tudi v isti regiji. Kmet naj bi torej težil k temu, da gleda na svojo kmetijo in na povezanost svojih polj in travnikov kot na živo bitje, ki ima svoje radosti in težave, voljo in trpljenje in ki se imenuje organizem, če vse pravilno posega drug v drugega tako, da posamezni organi uspevajo.
Rudolf Steiner razlikuje štiri komplekse sil, ki v poljedelstvu delujejo: sile, ki izhajajo iz Zemlje kot teža, magnetizem, razpad v mnoge posamezne dele, torej vse, kar vidimo, če opazujemo le-to, kar izhaja iz zemlje in stremi v vsemirje. To je počasen princip eksplozije.Tem silam nasproti delujejo sile, ki sevajo iz vsemirja na zemljo. Te nosijo v sebi princip implozije. On jih imenuje “kozmične sile” v nasprotju s prej imenovanimi “terestričnimi silami”. Steiner v Poljedelskem tečaju meni, da bi moral človek priti tako daleč, da bi na rastlini takoj videl, kaj je na njej kozmičnega in kaj je terestričnega. V Poljedelskem tečaju imenovane “kozmične sile” so iste, ki jih v svojih osnovnih antropozofskih delih (“Teozofija”) imenuje eterične, čiste življenjske sile. Neizogibno je potrebno, da antropozofijo spoznamo tako točno, kot je mogoče, če študiramo Poljedelski tečaj. Udeleženci tečaja so bili vsi po vrsti izučeni antropozofi. Drugi člani niso smeli prisostvovati. Tečaja namreč ni mogoče razumeti, če ne poznamo osnovnih antropozofskih del.
Ta dva kompleksa sil, zemeljski in kozmični, pa ne bi mogla priti skupaj, če ne bi delovala še tretja moč. Steiner jo imenuje astralnost. To je element čustvenosti, ki v naravi vedno deluje in ga lahko zaznavamo. Če ga danes ne, je to zato, ker so nam čustva otopela. Ta “astralnost” povezuje zemeljske in kozmične sile. Nekaj smo zaznali, če vidimo, kako naprimer insekt obišče cvet in ga opraši. Toda zamislimo si Zemljo v vsemirju: kako nekaj iz nje seva v prostor in kako na drugi strani iz kozmosa sile sevajo na Zemljo. Potem si predstavljajmo, kaj se zgodi, če nastopi tretja sila, ki se giblje med obema. Astralnost je tkalka, ki povezuje, kar se razširja iz Zemlje in kar seva nanjo in oblikuje kroglo. Na vsaki rastlini lahko opazujemo, kako nastaja tkana umetnina in kako se razširjanje in krčenje ritmično menjata. Zelo pomembno se je v to poglabljati. Če imamo potrpljenje, da sebe povsem izključimo in se popolnoma osredotočimo na opazovanje življenja rastlin, se nam odpre vrsta spoznanj. In taka spoznanja so potrebna, če želimo biti sposobni, da našim kulturnim rastlinam zagotovimo tisto, kar potrebujejo. To je torej duševnost, ki v naravi deluje.
V naravi pa deluje še četrta, močna sila. Vsa bitja v naravi imajo svojo karakteristično obliko. Krava nosi s seboj drugačno postavo kot mačka, trobentica drugačno kot vrtnica. Postava je zgrajena na ogrodju, ki kaže v notranjosti (skelet živali) ali v zunanjosti (zunanji skelet nižjih živali, školjk, polžev…oziroma deblo, steblo, veje rastlin) karakterističnost bitja. Ta sila, ki daje obliko, je sila “svetovnega duha”, delujočega “JAZ-a sveta”.
Če tako nadaljujemo, postaja stvar težavnejša. Naša še tako inteligentna znanost nima doslej niti točnih predstav o tem, kaj je življenje. To, kar sedaj obstaja kot raziskovanje genov, ni spoznanje o življenju, temveč le točnejše spoznanje posledic življenja. Celovitost telesa, življenja, predstave in čustev, tvorjenje postave, ki nastopa v posameznih organizmih ali pa kot prosta sila narave je neverjetno zapleteno! Kmet, ki deluje po biološko–dinamični metodi, mora zelo poizkušati, da vsaj nekoliko prodre v to veličastno skladnost, ki jo imenujemo narava.
Kmet stoji morda pred svojo njivo, ki jo je jeseni preoral in ki jo je pustil ležati čez zimo v grobih brazdah, in si je na jasnem: globoko pod brazdami so skale in kamenine, debelejši prod, ki ga sestavljajo minerali, ki vsebujejo kremen ali apnenec. Preko teh slojev so razni sloji peska ali gline, ki izvirajo iz mlajših dob razvoja Zemlje. Ti vsebujejo pretežno silicij, v glini so lahko tudi apnenci. Rudolf Steiner pri tem razlikuje najprej dve sferi: podlogo in relativno tanek sloj stvarne njivske prsti. Tretja sfera postane vidna poleti, ta je nad tlemi, sfera, v katero rastejo rastline. Ta sega precej visoko, do sfere, v kateri se odigrava vreme, torej do oblakov. Nad oblaki, približno v višini 10.000 m, se začenja četrta sfera, ki sega do krožne poti Meseca. To je Mesečeva sfera. Nad temi se nahajajo sfere Merkurja, Venere in Sonca. Sfere od Meseca do Merkurja lahko imenujemo skupno kot sfero podsončnih planetov. Nad to se nahaja peta sfera, to je sfera Sonca. Nad sfero Sonca – to si zamišljamo geocentrično – srečamo sfere Marsa, Jupitra in Saturna. Te lahko spojimo v sfero nadsončnih planetov. Nad to se nahaja tako imenovana osma sfera, ki prehaja v nebo zvezd stalnic. Od tam, kjer krožijo planeti, jo označimo kot sfero zodiaka.
Iz vpogleda v te zveze izhaja tole: podloga, ki vsebuje silicij, je sposobna sprejemati vase vse, kar prihaja iz nadsončnih planetov, in to posredovati rastlinam. Kar priteka iz kozmosa, daje rastlini kvaliteto, da je primerna kot živilo za človeka in žival.
Drugačna je kvaliteta tistega, kar prihaja od podsončnih planetov in od Meseca. Te sile ne sežejo tako globoko. Ujame jih že sfera nad Zemljo, ki sega do oblakov, in bi se spet izgubile, če ne bi bilo substanc kalcija in mineralov, ki so mu podobni, kot kalija in magnezija. Ti minerali pritegnejo sile podsončnih planetov iz sfere nad Zemljo in omogočajo, da jih rastline uporabijo. Sestavljajo substanco rastlinskega organizma, ne glede na njegovo kvaliteto. Ilovnate, glinaste sestavine tal stimulirajo predvsem tok od tal, v katerih je silicij, navzgor.
Tu se spozna višja kemija, ki jo lahko raziščemo do potankosti. Če raziščemo substance, ki nastopajo pri tvorbi ogljikovih hidratov, olj in beljakovin, se pojavijo presenetljivi vidiki.
Vodik vedno deluje pri ustvarjanju in razpadanju živih bitij, kisik je nosilec živega in nastopa kot substanca, ki jo lahko analiziramo vedno takrat, ko življenje odide in material razpade v mineralno stanje naprimer v razne oblike pepela, ostanke po požiganju.
Ogljik je “nosilec imaginacije svetov”, graditelj ogrodja, za kar seveda potrebuje določene minerale, na katere se lahko nasloni, naprimer kalcij pri tvorbi skeleta. Če kosti sežgemo, ostaja skelet iz ogljika v obliki kosti. To je znak, da je bil kalcij tu potreben le zato, da je ogrodje dobilo potrebno trdnost.
Vsi ti procesi se odigrajo, če sodeluje pri vsem skupaj sled, majhna doza žvepla.
S tem smo imenovali sedem sfer, ki se širijo od sredine Zemlje koncentrično navzgor, do neba fiksnih zvezd. Te sfere so obenem sfere duhovnega sveta. Prva in druga sta sfera fizičnega sveta (podloga in njivska prst), tretja je “do oblakov”, do katere se odigrava življenje, četrta je sfera podsončnih planetov, v kateri se nahaja duševni svet (astralni plan). Potem je sfera Sonca, ki jo lahko označimo kot srce planetnega sistema. Nahaja se med duševnim in duhovnim svetom in predstavlja tako rekoč prehod od enega k drugemu. Peta sfera, je enaka spodnjemu duhovnemu svetu in jo imenujemo tudi sfera živih praslik, šesta sfera tvori prehod do še višjih duhovnih svetov in končno je sedma sfera, ki jo na splošno imenujemo sfera zodiaka. Nad to se nahaja še ena, višja sfera, ki jo je imenoval Dante Empyreum.
V srednjem veku so ljudje to še slutili, v starih časih so to instinktivno vedeli. To znanje pa se je izgubljalo v tolikšni meri, kot se je razvijala človeška zavest. Te sfere se prežemajo. Torej sega najvišja do središča Zemlje. Sfere ne ležijo ena nad drugo kot luščine. V sedanjem času naj bi se človeška zavest spet odprla in ponovno naučila vpogleda v višje sfere in ravnanja na način, kakršen izhaja iz vpogleda v te sfere. Pot k temu nudi antropozofija. Vendar gre le za pot vsakega posameznika zase. Posebno primerna je pot ob delu v poljedelstvu.
Na koncu imenovane substance so nosilci višjih principov, saj vse, kar se pojavlja v fizični sferi, potrebuje fizične nosilce. Vodik je nosilec fizično–telesnega principa. Kisik je nosilec tega, kar je življenje v najširšem smislu, dušik pa tistega, kar smo prej označili kot astralnost. Ogljik je nosilec “svetovnega duha”, nosilec imaginacije svetov, ki najdejo svoje fizično življenje v oblikah živih bitij.
Vse življenje na Zemlji se odvija med navedenimi elementi in silami v njihovi modrosti polni soigri. Ni lahka naloga pridobiti vpogled v ta dogajanja in jih upoštevati pri praktičnem delu.
Iz teh spoznanj so razviti biološko–dinamični preparati. Kot človek, ki dela z zemljo, si mora vsak prizadevati in skušati razumeti, zakaj so narejeni prav tako, kot je to navedeno. Preparati ne morejo delovati, če jih proizvajamo na rokodelski način, saj samo delo po receptu še ne predstavlja takšnega stanja zavesti, kakršno je pri delu z zemljo potrebno.
Razen tega pri delu na ta način velja tudi vse ostalo, kar je potrebno za zdravo poljedelstvo: od obdelave tal, gnojenja, nege do spravila pridelkov in živinoreje.
To so torej osnove tega načina dela. Za špekulacije pri tem ni nikakršnega prostora. Govor je o konkretnem fizičnem in duhovnem svetu in ne o človeških fantazijah. Glavna vloga pri tem je vloga človeka z njegovo duševno–duhovno auro: tako pri setvi in presajanju kot tudi pri pripravi in uporabi preparatov.
Antropozofsko šolanje obstaja v tem, da se auro človeka izboljša do mere, ko dobi sij. Zemlja, ki se je dotika noga dobrega človeka, je blažena.
Hellmut Finsterlin
ZVEZDNO NEBO TOČNO NAD VAMI
Na sliki vidite ozvezdja, ki bodo v mesecu aprilu, zvečer ko se stemni, točno nad vami.
![]()
BITJE ŽITO
Družina trav ali graminaee obsega več tisoč vrst trav, ki so z veliko pestrostjo vtkane v zeleno obleko naše Zemlje. Skupaj z listjem gozdov in grmičevja naredijo iz nje zeleno zvezdo življenja.
Zaradi katerih lastnosti pa štejemo trave k hranilnim rastlinam? Ena je intenzivna vkoreninjenost v tleh, travna ruša z neuničljivo vitalnostjo. Ta omogoča, da najdemo trave na vseh področjih Zemlje: v stepah, kjer kljubujejo veliki suši in vročini, pa tudi visoko v arktičnih deželah, v mrazu in snegu.
Trave vedno stremijo k razraščanju – golo zemljo bi rade pokrile kjer to le morejo. Iz vrta vemo, kako težko je omejiti to razraščanje! Poganjki spodnjih vozlov se množijo, tvorijo nove poganjke in rizome, ki na vse strani poganjajo korenine, navzgor pa spet nove poganjke. Vsako steblo se razvije v šop, in se poveže z drugimi travami.
Poleg horizontalnega razraščanja in zraščanja korenin, se izraža pri travi tudi vertikalni princip. Steblo stremi navpično navzgor.
List se ne razširi v ploskev, temveč se čisto ozek in koničast drži stebla. Kar objema ga in se šele čez nekaj časa, kot bi okleval, od njega loči.
Linearna postava lista kaže na sorodnost s svetlobo. Razraščanje v ploskve predstavlja vpliv elementa voda, voda se širi v horizontalo, v ploskev. Tako se razprostrejo na površini vode listi lokvanja. Pri travah ne določa oblike voda. Nežne, koničaste oblike nastajajo iz srečanja s svetlobo.
Na neki stari sliki oznanjenja pada na telo device Marije od goloba, lebdečega nad njo, snop žarkov ki so v obliki lista trav.
Skromni majhni cvetovi sedijo pri travah nežno na konici poganjka. V klasu ali latu se združujejo v socvetje in so, ko se osvobodijo krovnega lista, odprti za dostop vetra. Veter nosi cvetni prah v brazde in ne insekti, kot privečini drugih rastlin. Tipično za trave je, da se odrekajo vsakemu sijaju cvetenja. Med travami nikoli ne najdemo veselo obarvane cvetne krone.
Ta lastnost daje družini trav izjemno vitalnost. Cvetenje rastlino slabi. Vijolica lahko, razdajajoč se cvetenju, tako rekoč umre. Trave prav zato s svojimi ohranjenimi, nerazdanimi silami oblikovanja življenja lahko služijo živalim kot hrana. Če bi žita cvetela, bi cvetenje naš kruh pokvarilo.
Medtem ko trave vsa svoja semena raztresejo, jih žita obdrže v klasju. Klas je krona žita; vanj se kot k cilju in končnemu smislu stekajo vse sile oblikovanja. Beseda žito, v nemščini »Getreide«, je speljanka iz nemške osnove »getregda«, kar pomeni : tisto, kar se nosi. Rastlina nosi klas.
Težišče tam zgoraj v rastlini pa zahteva močan nasprotni pol v korenini. Pri žitih zato ne najdemo običajne ruše, ki je značilna za trave, temveč korenino, ki stremi v globino. Močno razvejane korenine se usmerjajo navpično navzdol.
Kdor je proučeval atlas korenin, je bil gotovo prevzet nad sliko korenin žita. Vsaka rastlinska družina ima svojo posebno obliko korenin. Ponavadi nam ostaja skrita. Tako kot lahko rastline razlikujemo po steblu, listih, cvetu ali plodu, je to mogoče z malo vaje početi tudi z ogledom korenin. Oblikovanje korenin je pri žitih nekaj enkratno lepega. Lahko bi ga primerjali z zvonom. Vsako vlakno zase se kot filigran prilagaja skupni obliki. Pri tem pošiljajo koreninske veje nešteto lasnic globoko v tla – tja, kjer ostaja zemlja tudi pozimi, ko zgoraj stiska mraz, topla in oživljena z mikrobi. Rž seže do globine 2 metrov. Kako močno se korenina poveže s tlemi nam lahko ponazori podatek, da so koreninske lasnice ene same žitne rastline skupaj dolge približno 2 kilometra. Za eno rastlino, ki je rasla sama v vrtu, so izračunali dolžino korenin do 20 km. Zamislimo si njivo. Tisoči kilometrov finih lasnic! Z njimi bi segli večkrat okoli Zemlje!
S tem postaja lastnost žit jasna: močna povezanost z zemljo, z mineralnim svetom. V času oblikovanja korenin rast nad zemljo miruje, le nekaj nežnih listnih rozet čaka nad površino. Toda klas je kot fina, spiralno oblikovana zasnova, skrbno ovit v listni nožnici in položen v gornje področje korenin, že prisoten. Izgleda, kot da bi hotel sodelovati že v prvem aktu nastajanja žitarice.
Spomladi se potem začne brstenje in odganjanje: iz enega zrna lahko zraste več stebel. Z neverjetno močjo stremi rastlina sedaj navzgor, proti svetlobi.
Listi so, kot smo že rekli, oblikovani po prasliki svetlobe. Imajo nalogo asimilacije, kar pomeni, da v svojem listnem zelenilu tvorijo škrob.
Steblo nas impresionira s svojo stabilnostjo. Kaj pri tem deluje skozi rastlino? Človeku je dano, da svoj JAZ inkarnira v telesu in pride tako do zavesti o samem sebi. Rastlino lahko zajame sončna, kozmična narava JAZa le od zunaj. In ta deluje skozi vertikalno os rasti. Na to opozarja Dr. R. Steiner ko pravi »Kar teče skozi rastlino v sredino Zemlje je nadaljevanje sončnega žarka. Pri tej dejavnosti duhovne vsebine sončnega žarka se izraža aktivnost JAZa rastline. Tako delujejo skupaj duh, rastlina in Sonce.«
Za človeka, ki v pokončnosti izraža bitje svojega JAZa je žito glavna hrana. Kar deluje kot JAZ v človekovi notranjosti, povzame vase žitarica v svetlobi od zunaj. Tako postane jasno, da niso bistvo snovi, ki sestavljajo zrno, temveč »duhovnost« ki se razodeva v živem nastajanju rastline.
Statično moč žitnega stebla si lahko predstavljamo, če si ogledamo razmerje med višino in premerom stebla. Pri 1,20 m višine in premeru 4 mm je odnos 300 : 1. Če prenesemo te številke v gradbeništvo, si moramo predstavljati 300 m visok stolp s premerom 1 m. Absurdno bi bilo misliti, da bi arhitekt tak stolp lahko zgradil. Pri tem pa je lahko steblo rži visoko tudi 2 m in bi prišli do vrednosti 500 : 1 in več. In še nekaj: steblo nosi klas, ki je kar nekajkrat težji od njega. Pomislimo, kakšna moč deluje v trenutku, ko se stebla s klasi zibajo v vetru!
Z uporabo umetnih gnojil se ta stabilnost žit zmanjša. Zato s kemičnimi sredstvi kot C-C-C, stebla znižajo. Kakšen pomen utegne imeti to za kvaliteto kruha in s tem za človeško prehrano?
O oblikovanju cvetov smo že govorili pri travah. Pri žitih najdemo posebnost. Ne cveti namreč vsak klas za sebe, eden za drugim, vsa njiva zacveti naenkrat kot enota. To traja le nekaj ur. Srečo moramo imeti, če hočemo to doživeti, kako, kot je to pri rži, plava kot oblak nad njivo cvetni prah in vse zadiši po toplem kruhu. Pogoji za cvetenje so: najmanj 12 stopinj toplote, lahek veter, svetel in jasen dan.
Po cvetenju in oploditvi se začne čas zorenja v sončni svetlobi in toploti. Nežna zlata barva nad poljem govori o procesu umiranja; rastlina izgubi svojo sočno zeleno barvo, listi in stebla ovenijo. Tudi korenina se skrči. Medtem, ko je bila dotlej čvrsto povezana z zemljo, tako, da jo iz zemlje ne bi mogli izruvati, lahko zrelo rastlino zlahka izpulimo iz tal.
V največji intenzivnosti se sedaj zberejo vse sile v skoraj neopazni, majhni, trdi tvorbi zrna. V njem je skrivnostna moč: peščica zrn v skalni razpoki, lahko pri kaljenju zdrobi skalo.
Poglejmo si nastajanje žita od kaljenja do zrelosti in etre, sile življenja, ki se pri tem izražajo.
Zrno v katerem so koncentrirane sile življenja in oblikovanja nabrekne in vzkali pod vplivom elementa voda. Pri kaljenju se začno snovi v zrnu preobražati, kal začne rasti. Pri razkroju in povezovanju snovi veljajo kemične zakonitosti. Prevladuje kemizem, ki se najmočneje izraža v listu, kjer se vodni element dotakne zraka. Tam se odvija asimilacija ogljika in tvori škrob. Medtem ko je bilo zrno čvrsto in negibno, je pri rasti vse v toku in v stalni preobrazbi. Te pretvorbe snovi ne bi mogli razumeti le iz reakcij, ki jih lahko opazujemo v kemičnih poskusih.
V področju živega posega v dogajanje pri kemičnih procesih duhovni element, ki procese impulzira in vodi in ga označimo kot kemični eter. To, kar sprejme rastlina iz zraka v list, ni razumljivo iz snovi po kemično-fizikalnih pravilih, čeprav teče po njihovi poti. Kemični eter kot odločujoč faktor spodbuja nadrejeno duhovno delovanje sil. Če ne priznamo delovanja tega elementa, ostaja vse znanstveno raziskovanje površinsko in pojavov ne more pojasniti, temveč jih le opisuje. Tudi tvorbo beljakovin s postopnim zorenjem vodi kemični eter. Ob odsotnosti njegovega delovanja beljakovina zgnije.
Preden pride do delovanja predvsem kemičnega etra, najdemo v intenzivni moči korenin žitarice kvaliteto živega, ki se manifestira v mineralnem elementu, in sicer tako, da ga vključuje v življenjske procese. Za to je potrebna največja intenzivnost živega. To vrsto sil oblikovanja življenja imenujemo eter življenja. Korenina – kot glavni organ življenjskega etra – je v resnici najbolj vitalen organ rastline.
Tretja vrsta sil, ki oblikujejo življenje, določa nadaljnjo fazo nastajanja žitarice. Brez nje steblo in list ne bi ozelenela, ne bi se razvil cvet, ne bi prišlo do oprašitve in oblikovanja plodov. Gre za delovanje zraka in svetlobe, ki darujeta življenje in posegata tudi v asimilacijo. Govorimo o neke vrste silah oblikovanja življenja v zvezi s svetlobo in jih označimo kot svetlobni eter. Svetlobe samo fizikalno ne moremo zajeti. Svetloba je razodetje kozmične, duhovne sile, ki tke v vsem, kar je živo. Njej bi lahko postavili nasproti negativno nasprotje: mrtvo, hladno svetlobo delovanja elektrike, v katere področju se življenje ne more odvijati.
Zrak je pretkan s svetlobo. Oba elementa sodita skupaj. Obdajata zeleni list in sprožata tvorbo žive substance. Žitarica se obema notranje predaja, njena nežna postava je oblikovana za zrak in svetlobo. Če veter boža žitno polje in se svetloba leskeče nad klasi, to občutimo. Oprašitev, za katero poskrbi veter, se dogodi v področju zraka.
Če smo imeli v kemičnem etru element, ki procese kaljenja in rasti žitarice spodbuja, pri čemer posegajo v dogajanje sile svetlobe, se resnično delovanje svetlobnih etrov razvija v področju klasja s fino oblikovano tvorbo cvetja in oprašitvijo.
Kot četrti element je za nastanek in ohranjanje življenja potrebna toplota. Z njo povezujemo posebno kvaliteto eterskih sil, ki oblikujejo življenje. To je toplotni eter. S toploto se začne zorenje zrna.
Toplotni eter deluje v vseh procesih živega; brez toplote ni življenja. Omogoča gibanje in funkcije in ustvarja s tem pogoje za delovanje kemičnega etra. Toplota pretke cvet, plodovi zorijo v ogrevajočem lesku Sonca. Tudi žitno zrno potrebuje toploto za svoj razvoj in zorenje. Gre za fine procese praženja in kuhanja, v katerih se z zrnom poveže element toplotnega etra.
Zadnjo fazo v nastajanju žitarice spremljamo v zrelem zrnu. Tu spet srečamo neko vrsto sil oblikovanja življenja, ki jih imenujemo eter življenja. Seme je oblikovano v ognjenem procesu zorenja, pri katerem je vse, kar je povezano z elementom voda – torej kemizem – postavljeno ob stran, v njem se združi mineralizirajoča težnja strjevanja z intenzivno vitalnostjo. Eter življenja je življenje darujoč element in zajema vse vrste sil, ki oblikujejo življenje. Kot tak ni omejen na eno samo fazo razvoja žitarice.
Raziščimo malo bolj natančno žitno zrno, ki nam služi kot hrana. Razlikujemo kal, mokasto telo in obrobne sloje. V teh treh členih najdemo delovanje vse rastline, ki jo lahko razumemo kot trodelno. Razlikujemo korenino, steblo in liste, cvet in plod. Ali se ti trije deli izražajo tudi v zrnu?
Za obrobne sloje so značilni predvsem minerali. V njih najdemo delovanje sil korenin; v mokastem telesu je obogaten škrob, ki se je asimiliral v listih; kal predstavlja pravi plod – seme.
Ovojnice niso namenjene le zaščiti zrna, sicer za gotovo ne bi bile tako fino diferencirane. Razlikujemo sedem slojev. Zunanji sloj spominja na ovojnico iz kremena pri človeški koži. V sebi nosi signaturo kristala gorska strela in čebeljega satovja. Njej sledijo sloji, ki se zdijo oblikovani ritmično v podolžnih in povprečnih oblikah. Potem najdemo sloj tako imenovanih cevastih celic, katerih struktura nas spominja na tkivo žleze, čeprav te funkcije ne izvaja. Ime naslednjega, pigmentnega sloja spominja na odnos do svetlobe, saj se pojavlja pri vplivu svetlobe. Tudi hialinska cona, ki leži pod njo, spominja na prosojen element. Aleuronski sloj tvori prehod k mokastemu telesu in kali in je sestavljen iz kockastih celic, ki vsebujejo razen mineralov še vitamine in beljakovine.
Vse ovojnice so prežete s tako imenovanimi slednimi elementi. To so metali in minerali, pogosto v najbolj fini razredčitvi, toda drug drugemu tako prilagojeni, da se v tem zrcali višji red. Prehranjevanje z žiti zato tudi mineralni ustroj človeka spodbuja.
Med minerali je najmočnejši zastopnik kremen. V pepelu ga najdemo 70%. V najčistejši obliki, kristalu,ki ga imenujemo gorska strela, nam kaže kremen svoj odnos do svetlobe pa tudi trdoto in svojo podporno funkcijo. Z njegovo pomočjo so rastline sposobne sprejemati svetlobo in sončno toploto. To koristno uporabimo pri biološko-dinamičnem gospodarjenju. Če škropimo kremenov preparat na liste, postanejo ti bolj zeleni in zrastejo večji, pridelki se povečajo, saj kremen spodbuja asimilacijo škroba.
Povezava žita s procesi kremena se izraža v statični moči stebla pa tudi v obliki nežnega, do najmanjše podrobnosti oblikovanega klasa, tja do res, ki spominjajo na razpršen kremen.
Telo škroba je oblikovala svetloba. Škrob je ogljikov hidrat in, kot se je enkrat izrazil Bircher-Benner »koncentrirana svetloba«. Nastaja v zelenilu listov in se od tam transportira v zrno. Pri kaljenju se škrob preobrazi v sladkor. Za procese pretvorbe v kali postane škrob aktiven samo, če je pri tem dogajanju udeležena vsa različnost sil obrobnih slojev.
Kal – skupaj z aleuronskim slojem – ki je nekakšen katalizator med vsemi tremi deli zrna posreduje – je dragocena beljakovina – in nosilec maščob.
Vsi deli zrna so skupaj z beljakovinami, maščobo, ogljikovimi hidrati in minerali združeni v enkratni kompoziciji, ki je kot nalašč narejena za človeški organizem. Žito hrani človeka od glave do okončin – ali povedano z besedami Wernerja Kollatha »Žito in človek sta življenjska skupnost«.
Iz Udo Renzenbrink Sedem vrst žit
Dober mešan kruh
kot ga peče Vera Klemenčič
1 kavino skodelico prosene kaše operem v vroči in hladni vodi. Skuham v slanem kropu. Ko je ohlajeno na telesno temperaturo, zmešam z 1 kg nepresejane pšenične moke, ½ kg nepresejane ržene moke in čajem iz zelišč: bazilika, majaron, kumina, janež (ali po okusu). Testo naj bo trdo in dobro pregneteno. Na sobni temperaturi naj stoji 12 ur, pokrito z mokrim prtičem. Po 12 urah testo spet dobro premesim, napravim hlebce in dam v pekač. Pokrito z mokrim prtičem naj vzhaja najmanj 2 uri, toliko, da naraste še za polovico.
Pečem 1 uro pri 180 °C.
Zapisati snovi se:
stirati duše pomeni.
V duhu se najti:
povezati
meni ljudi.
Se videti v drugem:
graditi pomeni
svetove!
Dr. R. Steiner
Kar se v tem času moramo naučiti je
živeti iz čistega zaupanja.
Živeti iz zaupanja v vedno prisotno
pomoč duhovnega sveta.
Drugače res ne gre, če nočemo kloniti.
Vzemimo svojo voljo čvrsto v roke
in iščimo obnove*: vsako jutro – vsak večer!
Dr. R. Steiner
* meditacija
KDOR HODI POČASI, DALEČ PRIDE
Naglica nas velikokrat vodi v težave. Ne počutimo se najbolje, če pridemo na cilj v zadnjem trenutku. Naglica nas lahko vodi tudi v bolezen. Ali se kdaj vprašamo, kako bi bilo, če bi našo hitrost življenja enkrat zavestno zmanjšali?
Ker smo v neprestani časovni stiski, se pogosto počutimo izčrpani. Kako naj to pojasnimo?
Razlog za to je etrsko telo. Torej, kako deluje neviden del nas, tisto, kar bi lahko imenovali tudi naša vitalnost. Etrsko telo učinkuje na veliko načinov. Ena od značilnosti etrskega telesa je, da je zelo povezano z ritmom časa. Če nekaj naredimo pravočasno, je to za naše etrsko telo dobro. Počuti se polno in zdravo. Ali je naše etrsko telo polno ali izčrpano, lahko zaznamo po energiji, ki jo trenutno premoremo.
Ko govorimo o času, ponavadi mislimo na čas, ki ga merimo z uro. Etrsko telo pa se na čas odziva drugače. Etrsko telo doživlja čas različno hitro in z različnimi kvalitetami. Ob šesti uri zjutraj je svet drugačen kot ob desetih. Na nas deluje drugače, če vstajamo vsak dan ob isti uri zjutraj, ali če vstajamo vsak dan ob različnih urah. Živeti v ritmih je zdravo. Naglica deluje ravno obratno. Tekma s časom pomeni upor proti času. Ne stojimo v toku časa, ampak pademo iz njega. Za to potrebujemo več moči, kot če se držimo določenega časovnega urnika.
Če hočemo rezerve naših moči izboljšati, bi morali naša opravila, namesto da jih pospešujemo, enkrat zavestno upočasniti. Npr. kuhanje. Postati zavestno počasnejši, pomeni, da stopimo v drugačno razmerje do časa. Potrebno si je vzeti dovolj časa za priprave, dovolj časa za popravo majhnih napak. Nalogi, ki jo opravljamo, moramo posvetiti največjo možno pozornost.
Odločitev, da si vzamemo čas, naj velja tudi za naše razmišljanje. To je morda malo težje, saj gre za koncentracijo, ki je potrebna, da delamo res eno stvar za drugo. Namenimo si, da določena dela opravljamo tako, da pri tem ne mislimo na druge stvari. Če odlivamo rezance, bodimo s polno pozornostjo pri odlivanju rezancev in ne mislimo na zanimiv razgovor, ki si ga obetamo naslednji dan. Vedno, kadar skušajo naše misli odtavati, jih skušajmo vrniti na izhodišče. Postati počasnejši z večjo pozornostjo je mogoče tudi pri branju zanimivih besedil, ali nekaj vrsticah iz biblije. Tudi tu gre za to, da naše misli vodimo tako počasi in tako intenzivno, da jih lahko korak za korakom zasledujemo. Če nam uspe, da se enemu delu ali eni misli za nekaj minut res posvetimo, bomo opazili, da od te povečane pozornosti nekaj izžareva. Nastane stanje miru in hkrati notranje aktivnosti. Prav to dvoje pa je izvir življenjskih moči.
Inke van der Duijn Schouen, Weleda 225
VABILA – OBVESTILA
27.4.02 sobota od 9.30 do 17. ure na Vrzdencu. Spomladanski seminar o b-d preparatih ter izkopavanje preparatov. Dopoldne teorija, popoldne praktično delo. Enostavno kosilo bo. Priporočamo se za poslastice ali predjedi. Prinesite škornje, rokavice in predpasnike ter – kdor bi rad dobil preparate – ustrezne kozarčke in tudi temno stekleničko za baldrijan. Bodite pozorni: enkratna udeležba na seminarju za preparate je pogoj za dodeljevanje preparatov!
Vabimo na spomladanski sklop petih sobotnih srečanj za začetnike z Meto Vrhunc za pridobivanje temeljnega znanja iz biodinamike. Dopoldanski del je namenjen teoriji, po skromnem skupnem kosilu sledi praktično delo. Kotizacija 2.000,00 SIT. K enolončnici se priporočamo za poslastice. Termini teh srečanj so 4.5, 25.5., 1.6., 8.6. in 15.6.
4.5.02 od 10. do 17. ure na Vrzdencu prvo srečanje za začetnike. Teorija: Razvoj, stanje in perspektive kmetijstva, temelji biološko-dinamične metode. Praksa: kompost, prepariranje komposta, mešanje in škropljenje pripravkov.
Gremo, Gremo, Gremo,… !!
11.5. 02 sobota, gremo v Avstrijo na enodnevni avtobusni izlet k gospe Emmelmann, ki vodi veliko iniciativo pridelovalcev bioloških semen. Možnost nakupa semen. Odhod ob 04.00 uri iz Ljubljane. Vožnja, ogled, predavanje, skromno kosilo, kava in poslastica 7.000,00 SIT. Še nekaj prostih mest! Program na društvu.
17. – 19.5.02 bo pri nas spet Dr. Michael Kassner. Tema sklopa njegovih predavanj bo to pot
Kaj je prava kvaliteta živil, kako in kje nastaja. Predavanja bodo na Waldorfski šoli v Ljubljani, Rodičeva 2, in sicer: v petek, 17.5. od 19. – 21. ure
v soboto, 18.5. od 10. do 18. ure
v nedeljo, 19.5. od 10. do 13. ure
Kotizacija. Točen program bo objavljen je tudi na naših spletnih straneh: www.zveza-ajda-demeter.si
25.5.02 od 10. do 17. ure na Centru društva na Vrzdencu drugo srečanje za letošnje začetnike. Teorija: dinamika v biodinamiki: b-d preparati, delo v skladu s kozmičnimi ritmi. Praksa: visoka greda.
1.6.02 od 10. do 17. ure tretje srečanje za začetnike. Teorija: Kompost, gnojenje, kolobar, pleveli, škodljivci. Praksa: izdelovanje škropiva proti škodljivcem, zlaganje kompostov.
8.6.02 od 10. do 17. ure četrto srečanje za začetnike. Teorija: biološko-dinamično sadjarstvo. Praksa: gozdni kompost.
15.6.02 od 10. do 17. ure peto srečanje za začetnike. Teorija: Kaj pomeni celostna prehrana. Kaj pomeni kvaliteta Demeter Zakaj je hrana DEMETER zdravilo.. Kako do blagovne znamke Demeter. Praksa: Mešanje in škropljenje preparatov.
Gospa Marija THUN le še enkrat pri nas! Kako se veselimo srečanja z njo!
28.6.02, v petek zvečer bo predavala pri AJDI Domžale
29.6.02. v soboto bo imela od 9.30 celodnevni seminar na Centru na Vrzdencu
30.6.02, v nedeljo, bo predavala pri AJDI Koroška