Priti mora nov Božični praznik
Še leta 353 v Rimu 25. decembra niso praznovali kot Kristusov praznik, pač pa 6. januar. To naj bi bil praznik spomina na krst v Jordanu. S tem so povezovali predstavo, da se je z Janezovim krstom Jezusa v Jordanu iz izven zemeljskih svetov izvenzemeljsko bitje Kristus povezalo s človeškim bitjem Jezusa iz Nazareta. S praznikom naj bi si vedno znova ozavestili skrivnost, da se je s tem z Zemljo povezalo nekaj nebeškega in je človeštvo s prihodom nebeškega dobilo nov razvojni vzgib. Z Jezusom iz Nazareta se božansko Kristusovo bitje ne povezuje s krvjo, temveč z najboljšimi, po najvišjem stremečimi silami človeške duše in se združi s človekom tako, da iztrga celo človeštvo iz propada v zgolj zemeljske materialne sile. V krvi živi Bog oče, ki vodi človeka iz duhovnega v materialno življenje, Bog sin živi v duši in duhu človeka in vodi človeka iz materialnega življenja ponovno v duhovnost.
Živimo v času, v katerem praznik Božiča nima več tistih vsebin kot svoje čase.
Morda naš pogled v jasli še spremlja občutek ljubezni, toda da le slutimo skrivnost, ki se je zgodila z združenjem Kristusa s človekom Jezusom iz Nazareta, ne moremo več reči. Tudi pogleda v nebesne višave ne zmoremo več z enakim doživljanjem, kot ljudje v času misterija na Golgoti. Takrat so gledali navzgor v zvezdne svetove in videli v poteh zvezd in zvezdnih konstelacijah nekaj kot fizionomijo, kot gesto duše in duha kozmosa. Svet zvezd je bilo telo božanskega duha in božje duše svetov, Sonce pa srce božansko kozmičnega dogajanja, ki ga je na Zemlji poosebljal Kristus. V Kristusu so ljudje na Zemlji videli duhovnost tistega, kar so gledali zunaj, v čudovitem svetu zvezd.
Za novega človeka je svet zvezd nekaj kot mehanizem sveta. Svet je postal prazen. Je še kaj ostalo? Polnočnice so še izzven stare posvetitve, ki je posvečenemu omogočila, da ob polnoči vidi Sonce na drugi strani Zemlje, mu je omogočila, da doživi duhovnost kozmosa in zazna skozi kozmos donečo besedo svetov, ki jo iz poti in konstelacij zvezd izgovarja bitje svetov.
Ljudje pot nazaj k Kristusu morajo najti. Proti krščanskemu principu pa so Posebej v našem stoletju grešili, ker so se spet ravnali po krvi. Kristus ne nagovarja krvi, Kristus govori duši in duhu. Svojo kri je prelil in jo povezal z Zemljo. Ljudi združuje, jim pomaga, da bi doumeli pomen besede svetov »Mir ljudem na Zemlji« in ji z razumevanjem k sebi odprli pot.
Morda se novemu razumevanju kozmosa lahko približamo. Materialni kozmos se lahko preobrazi v duha, če ga skušamo doumeti z ljubečo dušo. Sonce ob polnoči lahko spet postane vidno, prepoznavno v svojem duhu. Z nadčutnim spoznanjem materialnega kozmosa se lahko približamo novemu razumevanju Božičnega praznika, pa tudi Kristusu, bitju Sonca.
Izdaja Društvo za b-d gospodarjenje AJDA, 1354 Horjul, Vrzdenec 60, Tel. 01 7540743
Za to spomin na Jezusovo rojstvo ni dovolj. Za to se mora nekaj na novo roditi. Priti mora praznik rojstva sedanjosti v bližnjo bodočnost. Priti mora nov božični praznik. Mora se roditi nov Kristusov vzgib, v tem vzgibu moramo Kristusa spet prepoznati. Spet potrebujemo razumevanje, odprtost za to, da so božansko – duhovni svetovi neba povezani s fizično – čutnim zemeljskim svetom in da je misterij na Golgoti izraz te povezave. Moramo spoznati, zakaj izzveni v sveti noči ob polnoči na nek način opomin, da moramo misliti na božansko – duhovno poreklo človeka, in moramo misliti, da je razodetje neba povezano z mirom na Zemlji.
To bomo zmogli, ko bomo noč posvetitve svetov doživeli kot globoko resnico. Zmogli, če se ne zadovoljimo s tem, da se na star, navajen način, za Božič obdarujemo, ker je to navada in dovolimo, da tista topla čustva, ki so stoletja prežemala krščanske duše, izgubimo. Potrebujemo novo sveto noč. Sveto noč, ki ne spominja le na rojstvo Jezusa iz Nazareta. To se je zgodilo, Potrebujemo novo sveto noč, ki prinaša rojstvo novega Kristusovega impulza.
37
Nositi luč duha v zimsko noč svetov
Dr. R. Steiner, Koledar duše
srca si težnja vroče prizadeva.
Kali da duše bi
svetleče
se ukoreninile
v temeljih svetov.
In da v temini čutnega sveta
beseda božja
kot akord razjasnjujoč
zajame vse kar biva, vse, kar je.
Iz budne zavesti moramo spet razumeti, kako se je v misterijih na Golgoti duhovno izrazilo, da bi v materialnem na Zemlji prišlo do izraza. S polno zavestjo moramo spet razumeti, kar je instinktivno zvenelo v starih misterijih. Mi moramo to sprejeti z budno zavestjo, začutiti čudovito resničnost svete noči. Naučiti se razumeti, kako je človek lahko videl Sonce ob polnoči, kako se človeka lahko dotakne polnočno sozvočje sfernih harmonij razodetja nebes in miru na zemlji. Doseči pravo razumevanje Kristusa kot kozmičnega bitja, ki se je povezalo z Zemljo.
Hrepenimo po času, ko bo večji del ljudi na Zemlji to dosegel in bomo čas poimenovali čas svete noči svetov.
Iz predavanja Dr. R.Steinerja, 26. 12. 1921 Basel
AJDA IMA PRIJATELJE
Pravim vam prijatelji. Prijatelji, ker delamo na isti nalogi. Imenujemo jo iniciativa Demeter.
Ime mi je Michael Rein. Po poklicu sem svetovalec – predvsem v veliki industriji. Poklicno pot sem začel v tekstilni industriji; ko pa sem se odločil, da bom delal kot svetovalec, sem najprej proučeval Steinerjev nauk o človeku med študijem waldorfske pedagogike in nato deset let deloval kot učitelj na waldorfski šoli. Sedaj delam kot samostojni svetovalec na področju družbenih problemov, predvsem na srednji ravni, na ravni skupin ljudi in podjetij. Odrastel sem v antropozofski družini, kjer je pognala svoje korenine moja simpatija do gibanja Demeter. Meto že dolgo poznam in z velikim zanimanjem spremljam razvoj Demetra v Sloveniji. Sam ne obdelujem zemlje. Z mojim prispevkom bi vas rad spodbudil, da bi natančneje prisluhnili dogajanju tega časa, da bi razmišljali o tem, dobili spodbude in morda marsikaj razumeli drugače.
Ko se župnik pripravi za pridigo, si da čepico na glavo. To ne pomeni nič drugega kot to, da v kultu sprejema odgovornost za vse, kar bo povedal. To velja sedaj tudi za mene.
Zastavljeno je bilo vprašanje, zakaj se ukvarjate z biološko-dinamičnim gospodarjenjem. Zakaj pri tem – v tem norem svetu – vedno znova naletite na zapreke in odpor. Svet očitno ne prepoznava kako pomembno je delo, ki ga opravljate vi. In vi opravljate to delo kljub temu.
Človek bi se vprašal, zakaj vztrajate in kako dolgo boste še imeli dovolj moči in volje, da boste nadaljevali z delom kljub vsemu odporu. Meta že dolgo vztraja v tem prizadevanju in vidimo, da je dobro, kar je nastalo iz vzgiba, ki ga je nekdo sprejel in uresničeval v radikalni konsekvenci. Ko je prišla v Slovenijo, Demetra ni bilo nikjer. Danes ima Ajda več kot 1000 članov. Pri Ajdi v Sloveniji sta se združila dva različna tokova. Prvega predstavlja vzgib sam po sebi, drugega pa človek, ki je ta vzgib začel uresničevati. Pravzaprav je vzgib človeka prevzel.
Katera sila privede človeka v situacijo – in vi vsi ste na nek način v tej situaciji – da nek vzgib uresničuje kljub splošnemu nasprotovanju? Podobne pojave poznam in od nekdaj sem se spraševal, od kod prihaja ta moč, ta sila, ki nekemu razvoju pomaga, ali sila, ki ga ovira in zaustavlja – kot da bi ga hotela preprečiti. Vedno imamo opraviti z dvema nasprotujočima si tokovoma. Če pogledate po svetu: poljedelstvo ali pedagogiko, medicino ali gospodarstvo – povsod opazite te nasprotujoče si tokove – razvoj in razkroj. Poglejmo si Evropo. Brez težav boste našli sledi sil, ki skušajo preprečiti, da bi se človek, da bi se Zemlja razvijala naprej. Povsod, kjer se razvoj vseeno dogaja, dosledno naleti tudi na upor. Kot se mora, če položite seme v zemljo, to seme najprej popolnoma razkrojiti in mora najprej premagati upor in razbiti ovojnico. Ko požene kal, se v dogajanje vključi nekaj popolnoma novega. Iz prvega stebelca pridejo prvi listi, ti se preobražajo, nato se na koncu stebla spet pojavi nekaj povsem novega – cvet. Iz cveta nastane seme, morda veliko semen. Iz upora pri kaljenju, ob popolnem razpadu semena, nastane novo življenje, ki proizvaja presežke – obilico. Vsaka rastlina naredi več semena kot ga sama potrebuje. Pri človeku je podobno. Tudi mi moramo delati s silami presežka. Vprašanje pa je, od kod sile presežka dobimo.
Poglejmo človeka. Stojimo na zemlji. Narava nam nudi najprej temelje za naše fizično telo. Brez hrane ne bi bili sposobni živeti. Kaj pa globlje ravni človeka? Kaj se dogaja z nami ponoči, kje smo ponoči? Telo leži v postelji, presnova dela, kje pa smo mi? Duša in duh nista v telesu, odsotna sta in za mene je pravo čudo, da se vsako jutro spet najdem, da smuknem v pravo telo. Ponoči sta duša in duh v kozmosu. Če to vprašanje postavimo v večje razsežnosti, se lahko vprašamo, kje smo bili preden smo se rodili ali kje bomo po smrti? Hotel bi nakazati dve kvaliteti, ki sta si najprej zelo nasprotujoči. Na eni strani imamo neživi svet – najbolj jasno si ga predstavljamo, če pogledamo kamenje, minerale, kjer imamo opraviti samo s kvaliteto snovi. Niso oživljene in vedno izražajo tendenco strjevanja. Na drugi strani se srečamo z vprašanjem, kje v sebi najdemo človeka, tisto kar imenujemo JAZ. Je JAZ to kar lahko otipamo na svojem telesu? Ali pa smo mi to, kar spravlja naše telo v gibanje? Če je tisto, kar pravzaprav človek je, nasprotje fizičnega dela, se nadalje vprašamo v čem je odlika človeka – kaj je tisto, kar nam pove, da imamo opravka s človekom in ne z živaljo ali rastlino. Lahko rečemo, da človeka odlikuje njegova edinstvenost. Vsak človek je enkraten. Kar nas je tu, smo sami originali tega sveta. Vsak ima svoj JAZ. JAZ pa ni nič snovnega, ni ga mogoče prijeti, JAZa ne moremo okusiti, ga slišati. In jaz lahko reče vsak samo samemu sebi. Pet otrok imam, najmlajši ima 4 leta. Včasih se igrava in on mi pravi: »Jaz in ti.« Odgovorim mu: »Jaz in ti.« On pa meni nazaj: »Ne, jaz in ti!« Tako ponavljava, potem pa naredi nekaj zelo spretnega in pravi: »Thomas in oče.« Njegovo ime je zanj njegov jaz. Vsak od nas ima svoje ime na katerega sliši, ki nas, če ga slišimo, verjetno spravi v gibanje. Z imenom nagovorim individualnost v drugem, ne le njegove roke in noge. Nagovorim nekaj, kar fizično, materialno in snovno ni vidno, vidni pa so izrazi tega. Rastline in živali nimajo individualnosti, čeprav v njih deluje duhovnost. Če temu drevesu dam ime in ga pokličem po imenu, verjamem, da bo ostalo na mestu. Drevo si lahko ogledam. Vidim oblike, barve… S tem pa ne morem zajeti vsega, kar drevo je. Vidim, kar je drevo iz snovi zgradilo kot svojo postavo, ne vidim pa graditelja. Nasprotni pol snovi, ki ga najdemo povsod kjer je življenje, so sile, energije. Na nivoju rastlin govorimo o sili rasti. Te ne moremo videti, vohati, okusiti ali slišati. Govorim o sili, ki je fizično, materialno ni mogoče zaznati. Gre za silo, oziroma za kvaliteto, ki nekaj spravi naprej, kar spravlja snovi v gibanje. Kako bi vi imenovali to moč? Sile oblikovanja življenja so del teh sil in imajo, tako kot imajo snovi svoj fizični svet, svojo domovino v tako imenovani eterski sferi.
Kot obstoja pri snovi nevarnost, da prevladajo procesi strjevanja, obstoja pri duhovnosti možnost razblinjanja, da se nekaj odmakne, gre previsoko, da postane duh zla. Ljudje stojimo med tema dvema poloma. S tema polarnima silama nezdravega strjevanja na eni strani in razblinjanja, odmikanja na drugi strani, se vsak dan soočamo. Dr. Rudolf Steiner zelo jasno opozarja na ti dve polarnosti v svetu. In naloga – soočiti se z eno in drugo od teh dveh sil – ima svoj globlji smisel. V prejšnjih časih so nas vodile duhovne sile zelo močno in neposredno. Ljudje so bili kot povezani z nebom. Zato pa so bili nesvobodni, niso se emancipirali. Danes se vodenje iz duhovnega sveta vedno bolj umika. To lahko opazujemo pri otrocih. V vlogi očeta se moram vsak dan učiti, da se umaknem, da otroka pustim v življenje in da gledam, kakšne napake dela. Kako rad bi to preprečil! Toda – to nima smisla. Otrok mora v življenju z glavo nekajkrat zadeti ob zid, mora delati svoje napake, doživeti upore, doživeti zapeljevanje. Prav iz slik nasprotij postanejo stvari jasne. Taka spoznanja imajo težo, ker so zrasla iz otrok samih, iz lastnih izkušenj in ne izhajajo iz pridig staršev ali učitelja. Kar se dogaja tako rekoč v vsaki hiši z otroki je kot podoba tega, kar se – vsaj v Evropi – v velikem stilu dogaja z vsemi ljudmi. Če mislimo na narode, nimamo pred očmi staršev, imamo naše vlade. Katera vlada uživa danes zaupanje svojega naroda? To so stvari, ki se pred 150 leti na tak način niso dogajale. Kaj pa je razlog za to? Razlog je, da se ljudje od prejšnjega duhovnega vodstva vedno močneje emancipirajo. Zato morajo po mnogih zmotnih in grešnih poteh, da bi na ta način v zablodah našli same sebe. In priti k samemu sebi ne pomeni nič drugega kot to, da najdemo svoj lastni JAZ in vzamemo svoje življenje v svoje roke. Mislim, da bitja v duhovnem svetu trenutno zelo trpijo, ker vidijo kako nerodni smo ljudje pri tem.
Vsako vodenje je vedno skrbelo za neko formo, neko varnost. Jaz moje otroke nekaj časa ščitim pred vplivi, jih vodim, odločam, kaj je za njih dobro ali slabo; dovolim, da gredo ali jim ne dovolim. Povem, kdaj morajo biti doma. Enkrat kasneje pa se starši morajo umakniti. Želja vsakega od staršev bi seveda bila, da se otroci nato sami orientirajo izključno po duhovnih vrednotah. Toda dogaja se ravno nasprotno. Toliko zanimivega je v svetu: filmi, diskoteka, droge, internet in Bog ve, kaj še vse. Vse to so fenomeni časa. Že, če pomislite na grozljive filme, kako močno napadajo človeško dušo. Seveda se vedno znova zastavlja vprašanje ali je tista kal, ki so jo starši vsadili v otroka v času otroštva, dovolj močna, da se otroci tem zablodam v življenju izognejo, ali jim podležejo samo za kratek čas in nato le najdejo spet svojo lastno pot ali pa je kal vzgoje iz otroštva preslabotna – tako, da rastline preraste plevel in postanejo nesposobne za življenje. Danes živimo v tem polju napetosti. Dr. Rudolf Steiner pravi, da se v času, ko hočejo ljudje razviti svojo individualnost – in to je lekcija, ki jo zgodovina sveta sedaj preživlja – sile razblinjanja in strjevanja povežejo. Prihaja do tega, da človeka napade sila strjevanja ali sila razblinjanja ali obe sili skupaj delata proti človeku. Če si dogajanje v svetu ogledate natančneje, boste povsod našli sledi tega dejstva. Poglejmo si primer: pred 10 leti je bila blizu vas vojna. V vojnah se dogajajo grozodejstva. Ko vojna ihta mine, se ljudje, ki so v vojni morda delali grozljive stvari, ne bodo prepoznali, ne razumejo, da so kaj takega naredili. Pogosto se s takimi rečmi srečajo v procesih na sodišču, ko npr. zločinec lahko pove in pojasni vse podrobnosti, ki so se zgodile še v zadnjih minutah pred zločinom, nemogoče pa mu je povedati karkoli za čas zločina. Na takih primerih bi lahko našli, da sile razblinjanja ob takem trenutku nekako izključijo človeškega duha, izključijo JAZ v človeku in človek nekako pade nazaj.
Zemlja ima svojo fizičnost in ima svoje ovojnice, poznate jih. Okrog Zemlje imamo astralnost sveta, v njej so doma jazi živali, imamo eter sveta, kjer so jazi rastlin in imamo sfero, kjer so jazi mineralov. Vedno kadar pride človek na zemljo, preden se njegova individualnost spusti v neko fizično telo, gre skozi te sfere, si v njih vzame kar potrebuje. Iz astralnosti sveta, kjer so doma vsa čustva, človek oblikuje svoje telo čutenja. Kot pravi Rudolf Steiner, je to kot neko dodatno telo okrog našega fizičnega telesa, iz katerega se hranijo vsa čustva. In kako različna čustva imamo! Nekdo se razveseli cveta, drugi gre mimo in ga še opazi ne, v njem se nič ne zgodi, ko vidi ta cvet. Tisti, ki se veseli tega cveta je iz sfere astralnosti sprejel druge sile kot tisti, ki gre neprizadeto mimo. Zato pa se mogoče veseli čisto drugih stvari. Človek na poti na Zemljo vzame iz sfere življenjskih etrov, ki ohranjajo življenje vsega planeta, kar potrebuje za uresničenje svojega JAZa in za svoj razvoj. Pride do oploditve, človek poišče starše, ki jih potrebuje in iz snovi, ki jih od staršev dobi, oblikuje telo, kot ga potrebuje. Telo so snovi, prežete z življenjem. Ko človek umre, ko se življenje umakne, bo telo spet samo zase, zato razpade in spet postane mineralni svet. Pri slučajih, kjer je človeški JAZ kot izključen, kot zatemnjen, se dogaja, da sila razblinjanja mimo JAZa pade v vse sloje človeka. Ti sloji se tako lahko osamosvojijo in živijo drugo življenje.
Srednjeveška predstava o svetu po francoski miniaturi iz 14 stoletja. Geocentrične sfere z zbori angelskih hierarhij vključno s človekom.
To je ena od sil, ki nas ogroža. Druga je sila strjevanja. Danes jo pogosto srečujemo v vedno hujšem materializmu, ki duhovnega sveta sploh ne priznava. Na poti sem sva se pogovarjala o pridelovanju silažne koruze pri vas. Za zemljo se nič ne naredi. Koruzo zasejejo in silirajo. Tla spomladi razdrobijo s stroji, napolnijo s strupi in mineralnimi gnojili, jeseni po siliranju pa vse pustijo brez nege čez zimo. Posledica je proces groznega strjevanja zemlje zaradi uporabe strojev, strupov, monokulture. Aspekt, ki za tem deluje, je proces strjevanja, materializem. Prihranijo si jesensko oranje, vso nego zemlje. Nič več ne razmišljajo, kaj bi bilo za zemljo dobro, za življenje v zemlji, za bodočnost. Velja samo trenutni materialni interes. Proces strjevanja. Tudi v odnosih vlada zelo veliko procesov strjevanja. Delamo si predsodke o nekom, predsodki se usedejo, kot temu pravimo, se morda nikoli ne predelajo, razblinijo. Ko človeka srečam, se ravnam po predstavi o tem človeku. Pri tem pa sploh ne vem, kaj se je z njim zgodilo od zadnjega srečanja. Že biološko ta človek ni več isti, mnogo stvari je šlo skozi njegovo presnovo. Moj predsodek pa se je nekako usedel, strdil. Morda mora moj drugi sogovornik vložiti neverjetno veliko truda, da se ta moj strdek osvobodi, da sploh ustvariva pogoje za srečanje. Zagotovo imate tudi vi opravka s takimi strjevanji, ko gre za vaš »Demeter«. Prepričan sem, da se srečujete s takimi predsodki, ki so se usedli in otrdeli in se hočeš nočeš morate z njimi soočati v skupinah in jih predelati To je proces strjevanja. Procesi strjevanja vodijo do razvrednotenja stvari. Tudi procesi razblinjanja vodijo do razvrednotenja stvari. Takih slučajev srečujemo v družbi današnjega časa zelo veliko in kar naprej. Praviloma so nosilci ljudje, ki imajo malo zavesti, predvsem malo zavesti o duhovnem svetu ali pa menijo, da je duhovnost nekaj, kar v bistvu duhovnost ni. Sile razblinjanja in iluzij, pogosto v senci sil strjevanja, materializma, spregledamo. V resnici so zelo dejavne. V Nemčiji imamo zadnjih 10 let vsakoletne ezoterične sejme. Pred 20 leti jih ni bilo. Če obiščete tak sejem, najdete na njem vse, le prave duhovnosti ne. Najdete mnogo neduhovnih, črnih stvari. Ničesar kar ima zares opraviti z duhovnostjo. Duhovnost se tudi ne kaže očitno in sploh ne z velikimi učinki. Prava duhovnost se vedno doseže z naporom, z žrtvijo. Približati se pravi duhovnosti je povezano z žrtvijo. Vsak razvoj lahko merite po tem, v kakšni meri je povezan z največjim naporom. Pravi razvoj je vedno povezan z velikimi napori, z velikimi žrtvami, s trpljenjem. Po mojem prepričanju je to smer pravega razvoja. Vse drugo je goreča slama ali pa hranjeno iz procesov razblinjanja, črnih duhovnosti, je napad na človeštvo. Poglejte, kako danes ljudje iščejo duhovnost. Vsi bi radi po najudobnejši, najkrajši poti brez napora dosegli cilj. Čisto človeško je, da se skušamo naporom izogniti. Če pa si pogledamo Kristusa, moramo reči, da je izbral pot trpljenja. In če govorimo o našem razvoju, moramo ugotoviti, da je naš resnični razvoj krščanski. Kristus je pokazal pot, on je slika naše poti.
Heliocentrična slika sveta po Koperniku
Če pogledamo drugo stran, procese strjevanja, materializem, vidimo, da velja tam nekaj podobnega. Stvari nas skušajo mnogo premočno vezati na zemljo. Nisem proti konzumu. Zelo pomembno pa je vprašanje količine in ali nam služi konzum za potrjevanje našega statusa. Torej, ali sem v stvareh ujet ali pa uporabljam stvari, da bi z njimi lahko svetu čim več prispeval, vzamem dobrine kot bazo za to, da za druge lahko nekaj naredim. Če je temu tako, ima konzum podrejeno vlogo, drugače pa je, če me konzum zasužnji. Vsaka 3 leta nov avto in vedno najnovejši televizor itd. so manevri, da bi se človeka odvrnilo od pravih ciljev in imajo svoj izvor v procesih strjevanja. Ta proces se dogaja trenutno po vsem svetu. Očitno mora človeštvo skozi te težave, skozi te globine. Mi dneva ne bi mogli uživati, če ne bi imeli pred tem noči. Te polarnosti so potrebne, da bi na sliki, ki se postavlja pred nas, nekaj prepoznali in prepoznali ali je nasprotje strjevanja duhovnost. Do duha pridem, če grem skozi proces strjevanja, če sem samo v duhovnosti, pa to ni dobro, ker potrebujem tudi tla pod nogami.
Pomembno pri tem je, da ljudje razvoj prepoznajo in delajo proti slabemu razvoju. Ljudi, ki prepoznajo slab razvoj je malo, vedno so pred svojim časom. Upam, da se bodo vedno znova le našli, čeprav jih bo sčasoma vedno manj.
Prepričan sem, da delajo ljudje, ki se povezujejo z vzgibom Demetra, nekaj kar je mnogo pomembnejše kot samo pridelovanje dobrih živil, sadja ali zelenjave. Kaj dela biološko-dinamičen kmet ali vrtnar? Dela z duhovnostjo, ustvarja si zavest o zvezi fizičnega in duhovnega in poskuša realno, s preparati, vnesti duhovnost v zemeljsko. Ko dela s preparati, dela s količinami, ki se sploh ne morejo dokazati, učinki pa dokazujejo, da se dogaja nekaj velikega, da je npr. naenkrat mikrobiologija tal boljša itd.
Biodinamiki delujete proti grozečim silam strjevanja, z vašim delom skrbite za to, da se sil ne vodi v strjevanje temveč, da se s pomočjo duhovnih sil snovni svet in duhovni svet približata. Biodinamiki skušate ustvariti most med obema poloma: snovnim svetom in duhovnostjo, da bi za bodočnost te sloje, ta kraljestva okrog zemlje lahko ohranili in bi se tudi v bodočnosti ljudje tako, kot je to potrebno, na zemlji s svetom lahko povezovali. Z delom, ki ga opravljate, poskušamo ljudem bodočnosti ohranjati možnost za življenje na zemlji.
Kar delate, ima opraviti z razvojem. Nasprotje razvoja je prizadevanje dveh sovražnih sil, sil razblinjanja in sil strjevanja. Njun cilj je, da človeški JAZ, duha človeka odrežeta od človeka in človeka porineta nazaj na raven živali.
Če ste pozorni, lahko opazite koliko živalskih nagonov živi med ljudmi današnjega časa. V toku so procesi strjevanja, ki vodijo v konfrontacijo. Biodinamično delo deluje prav proti takemu razvoju.
Dogajanje, ki ga danes zelo močno čutimo, je povezovanje sil razblinjanja in sil strjevanja s ciljem degeneracije človeka. Vsak, ki dela v sferi pravega duha, ki povezuje materialni svet s pravo duhovnostjo, ki poskuša posredovati, ki stoji v sredini, bo čutil tudi sile, ki mu skušajo delo preprečiti. Soočanje s temi silami je pravzaprav zagotovilo, kako pomembna je pot in da je prava. Jaz bi bil v današnjem času skeptičen do vseh stvari, ki vodijo k hitremu uspehu, prinašajo veliko denarja. So kot omame. Težave drugače zahtevajo, da se z vprašanji zelo zavestno ukvarjamo. To ne pomeni nič drugega kot to, da nas pozivajo, da vedno znova poskušamo stvari ozavestiti, da skušamo vedno delati iz svojega duha, iz svojega JAZa. V poklicu vsak dan srečujem v medsebojnih človeških odnosih poskuse teh dveh kvalitet strjevanja in razblinjanja, povezane z mnogimi težavami. Tudi sam te sile pogosto čutim. Kljub temu vztrajam v ozaveščanju vsakega posameznika. Trdno sem prepričan, da smem s tem delati na stvari, ki je bistveno večja in pomembnejša kot si lahko mislim. Krize in upore na moji poti zelo dobro poznam in jih sprejemam. Doživljam, da je potrebno vložiti vse napore v to, da dosežemo posameznega človeka.
Na tej nalogi delate tudi vi, zato vam pravim prijatelji. Na svojem področju delate na povezovanju duhovnosti z materijo, jaz pa skušam povezovati duhovnost z materijo na področju socialnega. Vsi delamo na razvoju. Vi za človeka na zemlji, jaz na človeku za zemljo.
Veliko moči vam želim pri plemeniti nalogi, ki ste si jo izbrali!
Michael Rein – 7. 9. 2003
Slika sveta po Tychu Brahe
KOZOROG
Zvezdna slika Kozoroga je zelo stara. Poznala jo je že sumerska kultura, prva visoka kultura človeštva pred 5000 leti. Zvezdna slika se je takrat imenovala Suhurmashu ali po naše »Kozja riba« in je spadala k »Kolesu Ea«, boga morja. Ta je bil tudi bog modrosti in oče Marduka. Zvezdno sliko »Kozje ribe« so prevzeli tudi Grki in jo imenovali »Morska koza«, pozneje pa je iz tega nastalo ime »Kozorog«.
V zvezdni sliki Kozoroga so videli stari Grki svojega velikega Pana, boga pastirjev, ali njegovega sina. Homerjeva himna Panu opisuje njegovo poreklo takole: Božji sel Hermes je bil tudi sam bog. Ko je nekoč prišel v Arkadijo, kjer je bilo njegovo matično svetišče, je čuval Dryopsove ovce in se zaljubil v njegovo lepo hči. Njuna poroka je bila eno samo pirovanje, kot pravi himna. Ko je deklica v palači rodila v pastirja preoblečenemu Hermesu sina, se je prestrašila njegovega čudnega izgleda. Otrok je imel noge in stopala kot koza, k temu še kozjo brado in dva rogova. Strah je prevzel mater, ko je pogledala malega bradatega spačka. Pobegnila je in prepustila dečka dojilji. Otrokov oče Hermes, ki so ga imenovali tudi »Hitri«, ga je sprejel, takoj ga je vzel v naročje in se v svojem srcu otroka nebrzdano veselil. Potem ga je ovil v debele zajčje kože in z njim odhitel na Olimp. Tam se je usedel k Zeusu in pokazal njemu in drugim bogovom svojega sinčka. Srčno veselje je zajelo vse nesmrtne in ker je vse zabaval, so ga imenovali Pan.
Grkom je postal kozjenogi Pan bog njihovih čred, predvsem koz. Ker je v Arkadiji mnogo koz, so menili, da je tam tudi njegov dom. O Panu so pripovedovali, da zelo ljubi nimfe. Ko je nekoč, v žaru ljubezni, eno od njih zasledoval, je zbežala do reke, in se je spremenila v trs. Pan je objel trs in ko je veter, ki je pihal, izvabil iz trsa žalujoče zvoke, ga je skušal Pan posnemati. Od trsa je vzel sedem cevčic in jih tako povezal med seboj, da je bila naslednja vedno za določeno dolžino krajša od prejšnje. Tako je iznašel pastirsko piščal, ki so jo Grki imenovali Syrinx, kar naj bi bilo ime preobražene nimfe. Kot bog svobodne narave je živel Pan v gorah in gozdovih in je veljal za zaščitnika pastirjev in lovcev. Podnevi je bival pri čredah in lovcih, zvečer pri plešočih in pojočih nimfah, ki jim je za ples igral na svojo panovo piščal. Okrog vroče opoldanske ure, ko je Sonce peklo in so bili človek in živali utrujeni, je tudi Pan po lovu počival. To je ura velikega Pana. V tem času ga noben pastir s svojo piščaljo ne upa motiti pri njegovem miru, saj je zelo občutljiv in je hud, če ga kdo moti. Odtod prihaja tudi izraz paničen strah. Pana so imeli tudi za boga svetlobe, ki zjutraj prvi rdeče obarva vrhove gora in zvečer najdalj ostaja na njih. Na poslikani grški vazi, ki prikazuje rojevanje dneva, je prikazan Pan na gori, ki kot prvi pozdravlja vzhajajočega Heliosa.
S svojo navezanostjo na naravo je Pan med grškimi bogovi zavzel posebno mesto. Ko je v Egiptu veliki sovražnik bogov Typhon bogovom grozil, je Pan svetoval, naj se preobrazijo v živali. Sam se je spremenil v kozo. Ko je nevarnost minila, naj bi bogovi v zahvalo za njegov nasvet postavili njegovo sliko kot zvezdno sliko, na nebo. Tako po izročilu Hyginusa. Odtlej so imenovali boga pastirjev tudi Aigipan, kar pomeni kozji Pan. Pan je imel sina z imenom Aigokeros. Po izročilu drugih piscev starih časov naj bi bil ta prikazan v ozvezdju Kozoroga. Po mleku naj bi bil Aigokeros brat Zeusa, ki so ga v času otroštva na Kreti hranili pri kozi Amalthei. Ko je Zeus prišel na oblast, je postavil v zvezde ne le kozo, temveč tudi svojega brata po mleku. Aigokeros je Zeusu v boju s Titani pomagal s čudovito iznajdbo. Odkril je, da spiralna tritonska školjka oddaja zavijajoč glas, če se vanjo piha. To torej je storil in Titani so zbežali v divjem strahu.
Zaradi te iznajdbe, ki je privedla Aigokerosa v bližino duhov vode, mu je Zeus, ko ga je vkoval v zvezdno nebo, dal ribji rep. Današnje ozvezdje Kozoroga so takrat imenovali »Morska koza«.
Iz Werner Perrey: »Zvezdne slike in njihove legende«
Keplerjeva skrivnost o svetu
Običajno je danes znano samo dejstvo, da je Johannes Kepler našel tri zakone, ki so še vedno temelj današnje astronomije. Več ali manj se jih naučimo kot formule in jih tako tudi uporabljamo. Toda Keplerjevo enkratno celotno delo, v katerem predstavljajo ti trije zakoni sicer pomemben delež, Keplerjev prikaz obsežnega, z duhovnostjo napolnjenega kozmosa, je enako pomemben in je bil za Keplerja osebno, z omenjenimi zakoni neločljivo povezan. To je danes komaj znano.
Za Keplerja, temeljitega iskalca harmonije svetov, ki nam je pred tremi stoletji daroval celostno sliko kozmosa, ki glasbo, zakone svetlobe, kristale, rastline, žival in človeka pri svojih obsežnih opazovanjih telesa, duše in duha sveta upošteva, bi bilo boleče, če bi moral doživeti, kako je materialistični čas iz njegovega celotnega dela iztrgal le tisto, kar je zapisano v formulah, pozabil pa tisto, kar je bilo zanj samega bistveno. Srečen bi bil, če bi današnji čas, ki spet išče duhovne vsebine sveta kot celote, iz njegovih del prepoznal, da nam je pri tem iskanju njegova pot lahko vzor. Tudi življenjska pot Keplerja, njegovo trpljenje v času tridesetletne vojne, njegov stik z osebnostmi, ki so bile povezane z delom Paracelsusa, Jakoba Boehme, stremljenjem rožnih križarjev, iskanju alkemistov, njegov namig na praizvire Egipta in njegovo prizadevanje za preobrazbo zavesti, ki sta jo prinesla Kopernik in Galilei, je zgodovinsko utemeljeno in predstavlja obenem dogajanje, ki vodi v ritmu nastajanja človeštva v sredino duhovnih odločitev današnjih dni.
Novalis, prirodoslovec in umetnik je priznal: »Čimveč predmeta, tem večja je ljubezen do njega – absolutnemu predmetu pripada absolutna ljubezen. K tebi se vračam, plemeniti Kepler, čigar visoki smisel si je ustvaril z duhovnostjo prežeto, moralno sliko sveta, namesto da bi v naših časih smatrali za modrost ubijanje, ponižanje visokega namesto da bi se nizko dvignilo in celo poskus, da se človeškega duha upogne zakonom mehanizma.«
V materialih k zgodovini barvne teorije piše Goethe: «Če človek Keplerjev življenjepis približa tistemu, kar je postal in kar je ustvaril, zapade v navdušenje, saj se prepriča, da pravi genij vse zapreke premosti.« Goethe občuduje pri Keplerju da »vedno najde metodo, ki iz temeljev odgovarja.«
Toda minilo je še eno stoletje ki je pozabilo večno rasti sposobne Keplerjeve darove. Zatajilo in pozabilo jih je. Rudolf Steiner je pogosto opozarjal na veličino Keplerjevega duha, njegovo iztočišče iz duhovnih izvirov Egipta in Grčije, njegov pomen za današnji čas.
V ritmu zgodovinskih nihanj je Kepler lahko danes ne le najditelj treh temeljnih zakonov, temveč iskalcu kot iskalec duha v kozmosu veren vodnik.
Guenther Wachsmuth, Sternkalender, Dornach
(se nadaljuje)
Prikaz sončnega sistema
iz 17. stoletja.
Okrog Sonca krožijo
planeti, v ozadju je zodiak
Za praznike Sadni kruh
Potrebujemo: suho sadje: 25 dag hrušk, 20 dag marelic, 10 dag jabolk, 25 dag sliv brez koščic, 25 dag fig, K temu 10 dag orehov, 10 dag lešnikov, 10 dag mandljev, 12 dag rozin, 1 ½ jedilnih žlic cimeta, ½ čajne žlice mletih nageljnovih žbic, ½ čajne žličke pimenta.
Prvo testo: 40 dag ržene Demeter moke, ½ litra vode (uporabiti tudi vodo od namakanja suhega sadja), jedilno žlico morske soli, 1 žlico medu.
Za glavno testo: 4 dag kvasa, 2 čajni žlički medu, 60 dag Demeter nesejane pšenične moke, ½ čajno žličko janeža. Maslo za mazanje forme.
Čas priprave: 2 uri, Čas za vzhajanje: 4-6 ur, Skupaj potreben čas: 16 – 17 ur
Čas za peko: 2-3 ur odvisno od količine testa.
Suho sadje prelijemo z vodo da stoji pokrito 4-6 ur. Pazite da ne postane premehko. Vodo odlijemo in shranimo za dodatek testu. Namočeno suho sadje zrežemo na kocke ali trakove in stresemo v veliko skledo. Dodamo zdrobljene orehe, cele lešnike in mandlje ter ostale dodatke. Vse temeljito premešamo in pustimo da stoji čez noč na toplem in pokrito. Še isti večer srednje fino zmeljemo rž v moko. Vodo premešamo z vodo od suhega sadja, segrejemo na 35 – 40°C, dodamo sol in med in vse premešamo v mehko testo. Testo naj v bližini kurjave, na toplem, počiva čez noč. Posodo pokrijemo z vlažno krpo ali plastiko da se zgornji sloj ne osuši. Naslednje jutro zdrobimo v to testo kvas, dodamo med in temeljito premešamo. Pšenico z janežem fino zmeljemo in vdelamo v testo ter temeljito pregnetemo. Pustimo da vzhaja 45 – 60 minut tako, da se volumen podvoji. Forme namažemo z maslom, stehtamo in si težo zapišemo. V testo vmešamo zrezano sadje z dodatki in forme napolnimo do ¾. Testo potlačimo z vlažno žlico. Po želji okrasimo. Napolnjene forme stehtamo, pokrijemo z vlažno krpo in postavimo na vzhajanje na toplo mesto. Čas vzhajanja je 3-4 ure. Ko se je testo dovolj dvignilo, ga pokrijemo z namazano aluminijsko folijo in postavimo na spodnji nivo v hladno pečico. Pečemo 1 uro pri 200°C nakar aluminijsko folijo odstranimo in pečemo pri 180°C še tako dolgo, da se teža zmanjša za 10%. Čas pečenja je brez folije zelo različen glede na količino testa. Po pečenju sadni kruh 20 min. hladimo nato pa stresemo iz forme. 2 dni leži na hladnem in zračnem prostoru, potem ga zavijemo v folijo in je uporaben tudi dalj kot 2 meseca.
Dragocenost kruha iz polnovrednih, nesejanih biološko-dinamično pridelanih žit poudarimo z oblikami
Kruh, ki ponazarja dolžino Sončnih lokov Kruh življenja: dragocenost v peterokotni obliki
VABILA – OBVESTILA
6.12. smo imeli redno letno skupščino. To pot ni bila volilna. Zaradi novih, že začetih aktivnosti in področij, ki se jih je potrebno lotiti, smo kooptirali v izvršni odbor še Sanjo Lončar za delo z javnostmi, Jožeta Zajca, ki vodi iniciativo za boljše povezovanje ljubljanskih vrtičkarjev in Lojzko Malavašič. V nadzorni odbor smo vključili še Slavico Malavašič.
Pomemben sklep skupščine je, da je potrebno posvetiti več pozornosti iniciativi Demeter in pozornejšemu spremljanju izvajanja pogodbe med Demeter International in Zavodom za kontrolo ekološkega kmetijstva Maribor. Stanje v iniciativi je prelomno. Število kmetov, ki so vključeni v pridelovanje za pridobivanje blagovne znamke DEMETER je padlo na 25, saj majhne kmetije ne zmorejo plačevanja stroškov za dve kontroli. Pogosto ti stroški presegajo 50.000,– na leto in so seveda vezani na obsežno, na splošno kot nepotrebno breme občuteno delo vodenja zelo obsežnih evidenc. Iskati moramo nove oblike pomoči za DEMETER kmete. Kdor ima možnost, naj pomaga pri pridobivanju občinskih sredstev za DEMETER kmete iz področja tiste občine. Tisti, ki so pisanja bolj vešči, morda lahko ponudijo svojo pomoč pri vodenju evidenc DAMETER kmetu, ki jih oskrbuje s pridelki. Bolj spodbujajmo ustanavljanje asociacij, torej neposrednih povezav pridelovalcev z vrtičkarji, člani društev AJDA v cilju s preskrbo s poljščinami kvalitete DEMETER. Samo hrana kvalitete DEMETER nam v tem času stisk daje tisto podporo, ki jo nujno potrebujemo. Razvijajmo več iniciative za uresničenje v svetu preizkušenih modelov dokler kmete še imamo! Iniciativa Demeter naj bi imela svojo skupščino januarja 2004 in naj bi se strokovno okrepila.
Mihaela Černe je za sekcijo semenarstvo prezentirala obsežno dejavnost pri drugih društvih AJDE in pri Zvezi ekoloških kmetov. Kaže se potreba, da se sekcija preseli na Zvezo društev AJDA.
Posebej moramo pohvaliti uspehe AJDine iniciative v Žalcu in Savinjski dolini. Izdelan je obsežen projekt razvoja regije, v katerega je integrirano pridelovanje po biološko-dinamični metodi. Že uresničena je ideja zakupa zemlje za vrtičkarje, ki bodo na svojih parcelah v okviru tega projekta vsi delali izključno po biološko-dinamični metodi. To je nova spodbuda za regijo, prebivalce in kmete v področju, kjer so problemi zaradi intenzivne moderne monokulturne proizvodnje pereči.
Primer bodi spodbuda članom društva za podobne projekte v svojih krajih. Pri ideji je razen prizadevanj za poseljenost in oživljanje podeželja pomembno prizadevanje za povečanje deleža samooskrbe regije. Vse investicije države v obrambo nam bodo malo koristile, če bomo 75 % hrane morali uvažati.
Sicer smo z delovanjem v preteklem letu zadovoljni in društvo naj bi nadaljevalo z dosedanjimi oblikami dela. Ponovno si moramo ozavestiti, da je delo pri društvu zelo obsežno, da za delo nimamo uslužbencev in da se moramo vsi, vsak s svojimi sposobnostmi in znanji za naš skupni cilj angažirati. Ne glejmo na čas, ki ga porabimo za služenje ciljem društva kot na izgubljen čas ali strošek, temveč kot na priložnost, da v času stiske, v kateri vsi smo, darujemo razvoju iz zrele, svobodne odločitve svoj prispevek.
Sklep skupščine je tudi, da se članarina poviša za 500,– SIT letno in člani še v naprej dobivajo brezplačen primerek vsakoletnega Setvenega koledarja.
Kaj pa sicer?
Prepričana sem, da čas zahteva tesnejše povezovanje »zrelih ljudi dobre volje« če smem tako reči. V tem duhu odpiram na centru društva AJDA, na kmetiji na Vrzdencu vrata članom društva AJDA, ki se želijo v bivanje, delo na zemlji in delo na sebi na Vrzdencu močneje vključiti. To si predstavljam za začetek tako, da dajem zainteresiranim na razpolago za npr. nekaj dni letnega dopusta, nekaj dni v času rekonvalescence ipd. prenočišče in hrano in pričakujem, da se vključijo v tem času v delo, ki ga tu opravljamo in ga zmorejo.
Na enak način odpira vrata članomAJDE Helga Turnšek iz Šverkov pri Umagu, naša članica, ki ima blagovno znamko DEMETER. POKLIČITE! Tel. Vrzdenec je 01 7540743, tel. Helge je 00385 52 730172
Skušajmo narediti naslednji korak pri plodnem povezovanju naših prizadevanj.
V A B I L A
- – 7. februar Svetovni kongres biodinamike v Dornachu, Švica.
Kotizacija 210,- CHF Hrana in prenočišče ca. 50 CHF na dan. Informacije in prijavnica na naši spletni strani http://www.zveza-ajda-demeter.si
15.-22.februar Vabim na predavanja v Opatijo. Za tiste, ki lahko v tem času povežejo svoj letni dopust z druženjem ob Jadranu in izpopolnjevanjem svojega znanja, bo predavala Meta Vrhunc o ANTROPOZOFIJI. Poseben poudarek bo veljal biološko-dinamičnemu gospodarjenju. Informacije: Janko KAČ na tel. 03 713 31 00 ali izvir.zalec@siol.net - – 7. marca 2004 bo med nami spet Dr. Zwiauer.
Vabimo na predavanja z naslovom Človek in kozmos, ki bodo
v petek, 5. marca ob 18. uri na Waldorfski šoli v Ljubljani na novem naslovu v Streliški ulici
v soboto, 6. marca od 10. do 17. ure na Centru društva na Vrzdencu in
v nedeljo, 7. marca od 10.do 13. ure na Waldorfski šoli v LjubljaniPrišel sem kot luč na svet Da nihče, kdor veruje vame ne ostane v temi
Prisrčna hvala za vso podporo in pomoč. Predvsem za prijateljstvo,
za to, da gradimo skupaj, kar bodočnost potrebuje.
Za Božič in novo leto Vam želim miru in sreče.
In vsem še besede, ki nam jih je napisala naša Beti Lunder:
NOSITI SVET V SVOJEM SRCU IN SVETU DATI SVOJE SRCE,
LE TO NAM DAJE MOČ ZA POT DO ZVEZD SREČE.
