MIHELOVO 2007
Ko poletje izzveni, se razprostrejo nad vrtovi in polji dnevi zrelosti in miru. Svetloba in toplota se v naravi umikata. Dnevi postajajo krajši, večerni mrak se podaljšuje. Pridelek je spravljen. Človek kot sam sebi prepuščen razmišlja o silah, ki so mu hrano darovale.
Praznujemo zahvalni dan za letino.
Ljudje so moč duha in duše, ki prinašata v temo jesenske osamljenosti svetlobo in toploto, doživljali v preteklosti kot nekaj, kar jih je povezovalo z nadangelom Mihaelom. V prizadevanju, razsvetliti temo, ki grozi zasvojiti dušo, se človek ni čutil zapuščenega. Predstava nadangela Mihaela v borbi z zmajem ga je spremljala in čutil je, da se z njim lahko poveže. Takih sposobnosti moderen človek nima. V času, ki nas ogroža s silami teme in uničenja, nam Mihaelova pomoč priteka lahko le iz naše zavesti. Mihaelovega boja z zmajem seveda ne smemo razumeti dobesedno, temveč kot prispodobo dogajanja v duhovnem. Sporočilo razumeti pa je pomembno. Zato bodimo pozorni. Na izraz obraza.
Nadangel Mihael pooseblja močno in nesebično voljo. Voljo v službi višje volje. Voljo, ki ustvarja harmonijo in zdravje. Tudi mi naj bi svojo izoblikovali po tem vzgledu. Dr.Steiner pravi: “Preoblikuj svojo voljo! Okrepi jo kolikor je mogoče! Svojo voljo postavi v službo bíti stvari! S svojo voljo postani luč, ki bo svetila iz stvari. “
Kaj pa Mihaelova roka? Pooseblja vir svetlobe pa tudi moči, ki jo potrebujemo za odgovorno življenje in soustvarjanje svoje usode.
Zakaj tehtnica? Naša dela tehta, na tem določa našo nadaljnjo usodo. Mogoče je tehtnica tudi poziv k življenju iz sredine, iz srca.
V današnjem času naj bi iz svobode duha stremeli k duhovnim in duševnim kvalitetam mihaeličnih sil. Da to duhovnost lahko uresničujemo pa v fizičnem svetu potrebujemo ustezno fizično telo.
Zakaj tako pogosto ne zberemo dovolj volje, da bi to, kar je potrebno, tudi naredili?
Dr.Steiner pravi takole: “Gre za vprašanje prehrane. Hrana, ki jo danes uživamo, človeku ne daje dovolj moči, da bi duhovnost v fizičnem svetu lahko uresničil. Človeku zaradi slabe hrane ne uspe, da bi naredil most med razmišljanjem in voljo – da bi stvari tudi spreminjal. Živila ne vsebujejo več sil, ki so človeku potrebne.”
Prav v tem času smo zato posebej hvaležni za doma pridelana biološko-dinamična živila. V človeku spodbujajo dinamiko svetlobe in toplote, ki nas krepi in nam pomaga, da tudi ko se srečujemo s silami teme zmoremo biti soustvarjalci svojega življenja. Daj Bog, da se biološko-dinamične metode pridelovanja hrane oprime več ljudi.
Mihael, vtisni tvojo moč, pogum tvoj v srca naša!
ŽIVIMO S KOLEDARJEM DUŠE
Izreke prebiramo in premišljujemo zjutraj in zvečer v tednu, za katerega veljajo
MIHELOVO
Duh zmagoviti
Prežemi s plamenom nemoč
Duš neodločnih
Samoljubje sežgi,
Sočutje zaneti
Nesebičnost
Kot tok da življenju
Človeštva postane vir
Novega rojstva
V duhu
27 (6.-12.oktober)
V globine bitja mojega prodira:
Vzburjeno, slutnje polno hrepenenje,
Da zdim, ko opazujem sebe
Kot dar poletnega se Sonca
Ki kot kal
V jesenskem vzdušju ogreváje
Živi kot duše moje sil pobuda.
28 (13.-19.oktober)
Oživljen v notranjosti znova
Lahko izpolnim bitja svojega širine
Sevati misli poln moči
Iz sil duševnega zdaj Sonca.
Življenja zagonetkam darujoč rešitev.
Izpolnjenje posodim mnogoterim željam
Ki krilo upanja jim že hromelo.
29 (20.-26. oktober)
Sebi samemu mogočno
Misli svetlobo
ŽIVIMO S KOLEDARJEM DUŠE
Izreke prebiramo in premišljujemo zjutraj in zvečer v tednu, za katerega veljajo
V notranjosti stkati.
Kar sem doživel – smisel razumeti.
Iz duha svetóv, moči izvira,
Dediščina je poletja moja.
Je mir jeseni, upanje je zime.
30 (27. oktober–2. november)
Kalijo v sončni luči duše
Razmišljanja plodovi zreli.
V samozavesti zanesljivost
Vse čutenje se preobraža.
Veselja poln občutim láhko
Duhóv jesensko prebujenje:
Zima v meni bo
Poletje duše prebudila.
31 (3.-9.november)
Svetloba iz globin duha
Navzven stremi kot Sonce:
Življenjske volje moč postane,
V čutil neobčutljivost sveti.
Da sile razvezála
In stvarniške moči iz nagnjenj duše
V delu človeka
zoreti bi pustila.
SMRT IN VPRAŠANJE NEUMRLJIVOSTI
(Nadaljevanje)
Na velik pomen procesov razgradnje in regresije v povezavi z razvojem zavestnega duševnega življenja je Rudolf Steiner vedno opozarjal predvsem zdravnike in pedagoge. Medtem ko v predelu presnove, ki je predvsem lokalizirana v spodnjem delu človeka in dosega svoj višek v plodišču, lahko vidimo podobnost z evolucijsko poudarjenimi procesi pomladi in poletja v naravi, so procesi čutil in živčevja primerljivi z involucijskimi dogajanji jeseni in zime. Tako so v človeškem organizmu obenem dejavni vsi letni časi, toda ritmizirani v tok dneva z rednim menjavanjem budnosti in spanja.
Za celostno obravnavanje tega najpomembnejšega ritma, lahko naredimo povezavo k nadrejenemu času celega življenja človeka. Regeneracijska faza spanja kaže namreč na mladost in otroštvo, čas, ko so še prevladovali procesi izgradnje in je bil temu ustrezno tudi čas spanja daljši. Dojenček potrebuje dvajset, petletni otrok še dvanajst ur spanja.
Na podoben način pa so procesom staranja podobni tudi vsakodnevni procesi razgradnje, ki kažejo preko jeseni življenja k nasprotnemu polu rojstva, k trenutku smrti. Večerna utrujenost je naznanjevalec starostne utrujenosti v času večera življenja. Nasproti tej dnevni senci staranja in smrti imamo kot izravnavo jutranjo, na novo pridobljeno svežino življenja. Ta seva iz časa pomladi, časa mladosti življenja. Dinamika vse življenje prežemajočega ritma dneva in noči je tista, ki nam omogoča, da v polju napetosti teh nasprotij ohranimo ravnotežje, nas torej ohranja zdrave.
Paralelno z zavestnim duševnim življenjem astralnega telesa in JAZa tečejo telesno v navzven in navznoter obrnjeni zrcalni organizaciji sistema živčevja in čutil razgradnja ali pravi procesi devitalizacije, ki se dogajajo v eteričnem in fizičnem delu telesa. Da bi drugo plat funkcije živčevja in možganov ki se tu pojavlja lahko res razumeli, naša primerjava z zrcalom ne zadošča. Pri zrcalu – tudi če ga uporabimo tisočkrat – se substanca premaza zaradi uporabe ne obrabi. Uporaba ne povzroča niti prask niti oblog! Duhovna znanost opozarja na to, da gre v nasprotju s tem v možganih pri budni zavesti v prefinjeni obliki za prave procese smrti. Tudi prirodoslovje je medtem potrdilo mnenje Rudolfa Steinerja, četudi ga v njegovem globjem pomenu še ni spoznalo. Točnejše raziskave pri raziskovanju možganov v različnih stopnjah starosti so pokazale, da pri odraslem človeku od skupaj 15 milijard možganskih celic vsak dan brez nadomestila 50.000 celic odmre. Možgani izgubijo v toku življenja približno petino svoje substance. Sivi lasje na glavi in njihov izpad, ki pripelje do pleše, so tako rekoč nekakšna prispodoba notranjih procesov razgradnje, ki so povezani s pravim krčenjem. To je dodaten izraz že prej obravnavanih procesov krčenja in procesov ekskarnacije starajočega se organizma.
Bralec, ki je izvajanjem v tej knjigi z odprtostjo lahko sledil, je verjetno opazil, da je njegova sposobnost razmišljanja ob ukvarjanju s principom metamorfoze zaznala nekakšno živost in gibljivost. Zato se bomo ukvarjali s še eno metamorfozo na višji ravni.
Kot že omenjeno, se pri venenju neke rastline eteričnost iz rastline umika. Raziskovalec duha gleda v jesenskem dogajanju odpadanja listov nekega drevesa s čudovitim sijajem povezano osvobajanje eteričnih sil. Pogosto tako bogata jesenska obarvanost odmirajočega listja je fizična slika tega sijaja. Tudi v človeški glavi se v zvezi s procesi razgradnje, ki so pravi procesi odmiranja, eterske energije nenehno osvobajajo. Ne vrnejo pa se kot rastlinske eterske energije nazaj v kozmične sfere, temveč se ujamejo v prostor duše. Človeški JAZ oblikuje iz tega substanco vsebine zavesti v obliki slik spomina in fantazije in vse naše predstave. Gre za metamorfozo sil. „Kar največjega pomena je vedeti, da so običajne sile razmišljanja človeka prefinjene sile oblikovanja in rasti. V oblikovanju in v rasti človeškega organizma se razodeva duhovnost. Ta duhovnost se v življenju potem pojavi kot duhovna moč misli. Ta moč misli je samo del sil oblikovanja in sil rasti, ki tko v eteričnem. Drugi del ostane zvest svoji nalogi, ki je prisotna že v začetku človekovega življenja… Tako se razodeva imaginativnemu duhovnemu pogledu oblikovalska (plastična) moč kot nekaj eterično-duhovnega z ene strani, ki se pojavlja na drugi strani kot duševna vsebina razmišljanja.“
Odkritje duhovne znanosti, da so naše sile razmišljanja metamorfozirane eterične sile življenja, ki so postale breztelesne, je, kot bomo še videli, za medicino, za pedagogiko in za psihosomatiko velikega praktičnega pomena.
Omenjeno metamorfozo sil oblikovanja naj pomaga laiku razumeti opazovanje kroženja vode in njene preobrazbe. V notranjosti pojav naših misli lahko primerjamo z nastankom oblikovanja oblakov iz nevidnega plinskega stanja vode. Ta se je zaradi procesa izhlapevanja iz nižin teže, kamor je bila vezana talnica, voda potokov in jezer, dvignila v presvetljene višave atmosfere in postane v prosto lebdečih oblakih spet vidna s tem, ko zasleduje druge zakonitosti oblikovanja.
Dejstvo, da je vse naše življenje dan za dnem prežeto s procesi razgradnje in smrti, ki se začnejo že pri rojstvu, nam je najprej tuje. S tem prikazom pa globji smisel postane prepoznaven. Organizem, ki zagleda luč tega sveta, mora že v istem trenutku razgrajevati purpur vida v mrežnici očesa. Procesom smrti se moramo zahvaliti za možnost, da kot v čutnem svetu utelešena duša – kljub vezanosti na kraljestvo materije in minljivosti razvijamo zavestno življenje, kar pa moramo plačevati z izgubo življenjskih moči. Goethe pravi “ Smrt je umetniški akt narave, da bi imela več življenja“. Lahko spremenim in dodam: V človeški organizem vzet proces smrti je umetniški poseg narave, da ima lahko višje – namreč zavestno – življenje. Z opisanim, posebnim izoblikovanjem možganov ima človek najintenzivnejši odnos do teh skrivnosti.
Za nas najprej skrivnostna in vznemirljiva misel na smrt lahko s tem del svoje grozljivosti izgubi. Njen globji smisel postane očiten, če proces smrti resnici ustrezno zajamemo v celem življenju. V duhu Grimmovih pravljic se naučimo, da smrti ne pozdravljamo kot sovražnika, temveč kot botro smrt, ki vsako jutro stopi k našim glavam in nam – dobro dozirano –posreduje toliko sil razgradnje, da se lahko iztrgamo iz biološke otopelosti globin spanja. Njeni, življenju sovražni funkciji, ki organske procese hromi in ciljano vodi na točko nič, se imamo zahvaliti za notranje vstajenje iz nezavednosti rastlinskega sveta do svetlobe zavesti JAZa. Pogoj za njeno eksistenco je najvišja anti-biološka funkcija. Tudi tu moramo naše mnenje spremeniti! Organski involuciji ustreza – na višjem nivoju – evolucija našega duševno-duhovnega življenja. Zato je to življenje, kot so naše raziskave pokazale, jeseni posebej budno in živo.
V tem poglavju smo spet srečali temeljni princip evolucije v duhu polarnosti, metamorfoze in dvigovanja, ki ga je odkril Goethe, ki prežema vse naše telo, mu dovoljuje, da je kot člen življenja deležen skupne evolucije in omogoča naš osebni razvoj navzgor.
Smrt sámo lahko pojmujemo kot sumiranje ali povzetek vseh nas prežemajočih procesov razgradnje. Ker ti našo zavest šele omogočajo, nastane logično vprašanje, ali njihovo najvišje stopnjevanje v trenutku smrti ni povezano namesto z njenim izničenjem prav z najvišjo svetlobo zavesti. Ali ima morda protestantski teolog profesor Hampe le prav, če v svoji knjigi „Umiranje je vendar čisto drugačno“ zapiše iz izkušenj, ki jih je imel s svojimi umirajočimi:“ Zavest umirajočega nikakor ne postaja kot ugašajoča sveča slabotnejše in slabotnejše. Tudi ne zagori le občasno še enkrat kot sveča, ko se ugaša, temveč nasprotno, doživi, neverjetno, v življenju komajda doživeto stopnjevanje“. „Doživi čisto drugačen notranji svet… ločevanje, jasnost, mir, razširjanje, jasnovidnost, neke vrste nadzavest“. To misel bomo zasledovali v naslednjem poglavju. Dosedanje naj zaključim z Goethejevimi besedami:
„In dokler ga nimaš, tega umri in nastani, na Zemlji si žalosten gost.“
Besede skrivajo v sebi tudi globoko fiziološko resnico.
O ŽIVLJENJU PO SMRTI
Ali obstojajo vica?
Razlika med zaspati in umreti je v tem, da se pri smrti ne ločita iz fizičnega telesa samo JAZ in astralno telo, kot je to slučaj pri spanju, temveč tudi etersko telo ali telo življenja. Kar se dogodi delno ob tem, ko nam na primer „zaspi“ okončina zaradi motenj pri cirkulaciji, se dogodi takrat v celem telesu. Telo izgubi telo oživljajoči princip, ki normalno preprečuje da na primer – četudi pri temperaturi inkubatorja 37°C telesne beljakovine gnijejo, krvni sladkor vre in maščobe postajajo žarke. Šiv med mineralnim kraljestvom in rastlinskim kraljestvom v nas je pretrgan in fizično telo, ki je puščeno samemu sebi, sledi lastnim zakonitostim snovi, ki ga sestavljajo; razpade in preide v gnitje.
Duša je po prestopu vrat smrti sicer slepa in gluha za fizični svet, prebudi pa se za drug svet na svetenju eterskega telesa, ki prevzame najprej neke vrste možganom podobno funkcijo zrcala. Po smrti pridemo spet k samemu sebi na nov način skozi ozaveščanje tega, v času življenja povsem nezavednega člena našega bitja, ki se je prvič izvleklo iz svojega ukoreninjenja v fizičnem telesu.
Da to pojasnimo naj v nadaljevanju navedemo doživetja ljudi, ki so stali na pragu smrti, pa so se lahko še enkrat vrnili ali so bili priklicani v življenje nazaj.
Pred nekaj leti je izšla v ZDA knjiga, ki je poskrbela za pozornost in je mnoge spravila k razmišljanju. Naslov je : „Življenje po življenju“, v nemščini „Življenje po smrti“ avtorja Dr. Raimonda Moodyja. Avtor, ameriški psihiater, je pridobil zaupanje reanimiranih pacientov na Urgentnem oddelku, ki so bili „klinično mrtvi“, in so mu pripovedovali. Poglobljeno poroča o njihovih doživetjih v njihovem kratkem stanju „izventelesnosti“, bolje „breztelesnosti“, v katerem so med drugim lahko opazovali team zdravnikov in medicinskih sester ki jim je pomagal. Brez navajanja posameznosti naj ponovim iz poročil bistveno in skoraj vsem izkušnjam skupno točko: “Pretežna večina mojih prič poroča…, da so se po ločitvi od njihovega fizičnega telesa spet znašli v nekem drugem telesu…“ Izjave povedo soglasno, da je spiritualno telo, tako končno imenuje Moody njemu neznano in skrivnostno tvorbo, „postava, oziroma ima prepoznaven oris…. Razen tega se označuje kot razčlenjena (z okončinami ali površinami ki ustrezajo rokam, nogam, glavi itd)“. Od individualnih prikazov, ki jih Moody navaja, naj navedem le dva: “Neka žena mi je pripovedovala, da se je izven svojega telesa počutila še popolnoma v posedu telesne postave z rokami, nogami in vsem- tudi ko je bila breztežna.“ Neka druga oseba opisuje enako izkušnjo takole: “Toda medtem ko sem to naredil, sem bil še vedno v nekem telesu, v nobenem fizičnem, temveč v neki tvorbi, ki bi jo še najprej lahko označil kot polje moči. Če bi to moral vsekakor strniti v besede, potem bi rekel, da je bilo prozorno in v nasprotju z nekim materialnim, duhovno bitje. Kljub temu sem lahko s sigurnostjo ločeval posamezne dele.“
Ta izkušnja je bila za Moodyja popolnoma presenetljiva in je zanj ostala – kot tudi za pretežni del bralcev njegovih poročil – popolnoma nerazumljena. Saj v popolnosti nasprotuje običajnemu pojmovanju, da obstoja človek samo iz „telesa in duše“. Potrdila pa je že ob začetku tega stoletja dane obsežne prikaze „telesa življenja“ Rudolfa Steinerja in najde stvarno pojasnilo v antropozofskem nauku o človeku. Kaže pa tudi, kako upravičeno je bilo oblikovati nadrejene mejne pojme kot „področje delovanja in upravljanja“ ali „višje vodilno polje od ranga biti potencialnosti“ itd, s katerim so prej navedeni, ne mehanistično naravnani naravoslovci skušali skrivnost življenja v celoti zajeti.
Druga, bistvena izkušnja je znana že dalj časa in je mnogo pogostejša. Mnogi ljudje, „ki so smrt okusili“, zaradi delovanja šoka pri nesrečah in pretresih, pri strmoglavljenju letala ali pri utapljanju in so zaradi srečnih okoliščin ostali pri življenju, poročajo o panorami podobnem pogledu nazaj na vse svoje življenje. Ta poteka z nepredstavljivo hitrostjo in zato se zdi, kot da se spomini doživljajo naenkrat. Kot klasičen primer prikazuje znani Švicarski geolog profesor Heim svoje doživetje pogleda nazaj v času ko je v Alpah padel v prepad s sledečimi besedami:
„Med padanjem se je pojavila navedena poplava misli. Kar sem v 5 do 10 sekundah mislil in čutil se v desetkrat več minutah ne da povedati. Najprej sem imel pregled nad možnostmi moje usode.- Druga skupina misli in predstav se je nanašala na posledice mojega padca za preživele; imel sem pregled nad tem, kako je novica o moji smrti prišla do mojih bližnjih in v mislih sem jih tolažil. Potem sem videl, kot na nekem odru iz določene oddaljenosti vse moje preteklo življenje, kako se je odigralo v številnih slikah. Sam sem se videl kot glavnega igralca. Vse je bilo kot presvetljeno od neke nebeške svetlobe in vse je bilo lepo in brez bolečin, brez strahu in sramu. Tudi spomin na zelo žalostne dogodke je bil jasen toda kljub temu ne žalosten. Vzvišene in pomirljive misli so obvladovale in povezovale posamezne slike in božanski mir je vlekel kot čudovita glasba skozi mojo dušo… Potem sem slišal top udarec in moj padec je bil končan.“
Tudi številni od reanimiranih pacientov Dr. Moodyja so poročali o panorami najpomembnejših postaj svojega življenja in bliskovitem pogledu nazaj“ na doživetem pragu smrti. V medicinskih zapisih so taka poročila ohranjena, pisana z majhnimi črkami, brez da bi strokovnjaki našli za to tudi najmanjše pojasnilo.
Očitno gre za metamorfozo sposobnosti spominjanja, ki je enaka stopnjevanju iste in spominja na od Hampeja omenjeno jasnovidnost v smislu začetne nadzavesti. S tem se dotikamo skrivnosti človeškega spomina in se moramo vprašati: kam pa padejo vsebine zavesti, ko jim JAZ vzame moč notranje pozornosti in so pozabljene? Potopijo se v nezavedno.
Kdor poreka duha svetov, ne ve,
da poreka tudi samega sebe.
S tem pa ni le v zmoti,
temveč zamuja svojo prvo dolžnost:
da iz duhovnosti deluje tudi sam.
Dr.R.Steiner
Rudolf Steiner
dne 1. julija 1923
Trije obrazi evritmije
Evritmija lahko stopi v naše življenje na tri načine: prvič kot umetnost, kot umetniška evritmija; drugič iz pedagoško-didaktičnega stališča, na nek način kot z dušo prežeta, poduhovljena telovadba, kot pedagoško-didaktična evritmija; in potem kot določena veja terapije, kot zdravilna evritmija.
Evritmija kot umetnost temelji na tem, da človek nima le možnosti, da izraža in razodeva tisto, kar v njegovem bitju duševno živi s slišno besedo in slišnim petjem, temveč tudi ali z gibanjem svoje lastne telesnosti, svojih okončin, ali pa tudi z gibanjem posameznika ali skupine ljudi v prostoru, s čemer prihaja do izraza nekaj kot viden govor… Če se razodevamo z govorom zvočnosti ali s petjem, pride to do izraza v tem, da se oba elementa, ki v današnjem človeku razpadata, dihanje in misel, združita, da se tisto, kar se oblikuje v izdihanem zraku, oblikuje tudi z mislimi, s predstavo. Tako imamo v tem, kar se oblikuje v izdihanem toku zraka, in pride do izraza v zvoku, v tonu, neke vrste z mislimi oblikovane geste. Pri tej, z mislimi oblikovani gesti, ostane človek – vsaj v bistvenem – s svojimi okončinami s katerimi se giblje, miren. Samo takrat, kadar ima občutek, da notranjega doživetja, ki ga želi izraziti z zvokom, s samim zvokom ki ga oblikujejo misli, ne more v popolnosti izraziti, poseže k gesti. Z običajno, vsakodnevno gesto podpira to, kar govori, pri čemer na določen način doda k bolj konvencionalnemu govoru še neko bolj notranje razodetje. To pa so geste, ki nekaj nakazujejo. Te geste, ki nekaj nakazujejo, pa pravzaprav nikoli ne pomenijo več kot neke vrste blebetanje. Tako kot se jezik začenja oblikovati z blebetanjem in postane potem izoblikovan, artikuliran govor, lahko tudi običajno blebetanje z gestami, kar mi več ali manj v življenju vsi počenjamo, izoblikujemo v popolnoma umetniško artikulirano gesto. In to se dogaja pri evritmiji…
Evritmija ima potem svojo pedagoško-didaktično stran. Človek naj bi izvajal gibe, pri čemer pa je vsak posamezen gib prežet z duhovnostjo in duševnostjo. S tem je evritmija nekaj kar človeka tako postavi v svet, v življenje, kot ga telovadba ne more. Telovadba se je pojavila v času, ko se je materializem začel razcvetati. Spoznali so, da se s telovadbo lahko vadi človeška volja. To je bil čas, ko so bili vajeni gledati samo na človeški fizični organizem. Še danes se pogosto zastavlja vprašanje: katere gibe naj bi izvajali iz zakonitosti fizičnega organizma? – Toda pri tem človeka ni mogoče zajeti v polnosti. Prav gotovo ne bi hotel reči nič proti telovadbi. Mi smo sami v Waldorfski šoli uvedli telovadbo in danes tudi pridno fizično telovadimo. Na Waldorfski šoli pa pri evritmiji tudi pridno delamo nekaj, kar lahko imenujemo z dušo prežeto in z duhom prežeto telovadbo.
Tretje je, da se pokaže evritmija tudi kot neke vrste terapija. Prav gotovo si nočemo izmišljati na diletantski ali laični način novih zdravil. Če pa se umetniško ali pedagoško-didaktično evritmično gibanje tako preoblikuje, da na določen način učinkuje nazaj na človeško naravo, v naravi določena stanja izboljšuje. Tako dobimo, ne z istimi gibi, kot jih vidite v umetniški evritmiji, temveč z malo preoblikovanimi, metamorfoziranimi gibi tisto, kar lahko pri določenih boleznih in procesih slabljenja na človeka deluje ozdravljujoče, terapevtsko. V Klinično-terapevtskem inštitutu v Stuttgartu se zdravilna evritmija prakticira kot del terapije in daje dokazljivo prav tako dobre rezultate, kot dokazuje pedagoško-didaktična evritmija svoje rezultate na Waldorfskih šolah.
Evritmija – viden govor in vidno petje
Evritmija naj bi bila umetnost, katere izrazno sredstvo so oblikovane izrazne forme človeškega organizma same po sebi in v prostoru gibajoče se skupine ljudi. Pri tem pa ne gre za mimične geste pa tudi ne za plesne gibe, temveč za resnično viden govor ali vidno petje. Pri govorjenju in petju se skozi človeške organe oblikuje zračni tok na določen način. Če v duhovno-živem gledanju študiramo kako se oblikuje ton, vokal, konzonant, gradnja stavka, zlogi, se oblikujejo pri ustreznih govorjenih in pevskih razodetjih čisto določene predstave. Te lahko posnemamo s človeškim organizmom, posebej z najbolj izraza sposobnimi organi, z rokami, dlanmi. S tem ustvarimo možnost, da to, kar pri petju ali govorjenju slišimo, lahko vidimo.
Ker so roke in dlani organi, ki lahko največ izrazijo, obstoja evritmija v prvi liniji v oblikovanih gibih teh organov; v podporo pridejo potem zraven oblike gibanja drugih organov, tako kot pri običajnem govoru mimika in običajni gibi. Razliko med evritmijo in plesom si bomo prav posebej lahko razjasnili s tem, da pogledamo evritmično spremljavo nekega glasbenega komada. Pri tem je, kar izgleda kot ples, stranska stvar; glavna star je vidno petje, ki se uresničuje z gibanjem rok in dlani.
Ne verjemite, da je katerakoli oblika gibanja pri evritmiji poljubna. V nekem določenem trenutku mora biti ustvarjena kot izraz glasbenega ali pesniškega neka določena oblika gibanja, kot pri petju nek določen ton ali pri govoru nek določen zvok. Človek je v gibalnem govoru evritmije prav tako vezan, kot je pri petju ali govoru vezan na ton in zvok. Je pa prav tako svoboden v lepem, umetniškem oblikovanju evritmičnih oblik gibanja, kot je to pri govoru ali petju.
S tem je človek v stanju, da glasbeni komad, ki se igra, obenem predstavlja evritmično, v vidnem petju, ali recitirano ali deklamirano pesnitev v vidnem govoru. In ker prihajata govor in glasba po svojem poreklu iz celega človeka, se pokaže njuna notranja vsebina vidno prav šele, če k tistemu, kar je mogoče slišati, pride vidno razodetje. Pravzaprav doseže vse kar je zapeto in govorjeno, celega človeka; v običajnem življenju se nagnjenost k gibanju samo zadrži in lokalizira v organih za govor in petje. Evritmija privede k razodetju, kar je v teh človeških izrazih življenja kot tendenca k gibanju vedno zasnovano, toda ostane skrito v zasnovi. Človek prejme s tem, da se k instrumentalni glasbi in k recitaciji ali deklamiranju uprizarja evritmija, neke vrste orkestersko součinkovanje tistega, kar je mogoče slišati in videti.
Za recitacije in deklamacije, ki se uprizarjajo z evritmijo velja, da se morajo podajati v resnično umetniškem oblikovanju jezikovnega. Recitatorji in deklamatorji, ki povdarjajo samo prozaično vsebino pesnitve, pri evritmiji ne morejo sodelovati. Resnična umetniška pesnitev nastane z imaginativnim ali glasbenim oblikovanjem govora. Prozaična vsebina pa ni nekaj umetniškega, temveč samo snov, na kateri naj bi se razodevala slikovitost govora ali pa tudi takt, ritem, gradnja verzov itd. kot je vsak pesniški jezik na drugi strani že skrita evritmija. Recitator ali deklamator mora skozi slikovito, plastično ali glasbeno možnost jezika iz pesnitve prikazati tisto, kar je pesnik vanjo položil. To vrsto recitacijske ali deklamacijske umetnosti je že nekaj let posebej oblikovala gospa Marie Steiner. Skupaj z evritmijo pride v poštev samo taka umetnost govora, ker le tedaj recitator v oblikovanju tonov in plasticiranju tonov za uho nudi to, kar predoča evritmist za oko. Šele s takim součinkovanjem bo to, kar v pesnitvi resnično živi, privedeno do duše poslušalca in gledalca.
Evritmija ni primerna za posredno intelektualno razumevanje, temveč za neposredno zaznavanje. Evritmist se mora vidnega jezika obliko za obliko naučiti, kot se človek mora naučiti govoriti. Delovanje evritmije, ki jo spremlja glasba ali govor pa je tako, da jo čutimo neposredno s tem, ko jo gledamo. Na človeka deluje tako, kot deluje glasba na poslušalca, ki se glasbenih oblik ni sam naučil. V bistvu je evritmija naravno, elementarno razodetje človeškega bitja, medtem ko ima jezik na sebi vedno nekaj konvencionalnega.
Evritmija je nastala v sedanjosti tako, kot so v ustreznih časih nastale druge vrste umetnosti. Nastale so s tem, da so z ustreznimi umetniškimi sredstvi privedli do razodetja neko duševno vsebino. Ko so prišli do tega, da so določena umetniška sredstva tako obvladovali, da so z njimi lahko razodevali, kar duša doživlja, je nastala umetnost. Evritmija nastaja s tem, da se naučimo uporabljati kot orodje najbolj plemenito od sredstev umetnosti, človeški organizem, ta mikrokozmos sam. To se dogodi v mimični kot v plesni umetnosti le pri delih človeškega organizma. Evritmija se poslužuje kot svojega izraznega sredstva celega človeka. Evritmija je na začetku svojega razvoja, ker pa uporablja najpopolnejši inštrument, ki si ga lahko mislimo, mora imeti v sebi neomejene razvojne možnosti. Ta najpopolnejši inštrument je človeški organizem; je mikrokozmos, ki koncentrira in vsebuje vse skrivnosti in zakone sveta. Če privedemo z evritmičnim oblikovanjem gibanja do razodetja to, kar je v bitju evritmije zasnovano kot nek govor, ki s telesom pokaže polnost doživljanje duše, mora biti s tem mogoče umetniško uprizarjanje skrivnosti sveta.
Kar evritmija danes že lahko nudi, je šele začetek tistega, kar je mogoče v nakazani smeri v okviru njenih možnosti. Ker pa uporablja izrazna sredstva, ki imajo lahko tak odnos do sveta in človeških bitij, smemo upati, da bo v svojem nadaljnjem razvoju kot umetnost poleg drugih v popolnosti pokazala svojo upravičenost.
EVRITMIJA DELUJE NA RASTLINE
Tanja Baumgartner je švicarska evritmistka. z njo se je pogovarjal Marc Belbeoch.
M.: V okviru projekta za komplementarno medicino Univerze v Bernu, si vključena v projekt raziskovanja vpliva evritmije na razvoj rastlin. Kako se je vse to začelo?
T.: Leta 1986 sem končala študij evritmije v Dornachu. Po študiju sem si vzela leto dni časa, da bi utrdila znanje, ki sem ga pridobila na šoli. Čutila sem, da v meni odmevajo vsi gibi mojih profesorjev, vendar sem čutila tudi željo, da bi našla nekaj svojega. Leto dni sem se ukvarjala s študijem del Rudolfa Steinerja »Filozofije svobode« in »Dvanajst vidikov« in živela še naprej z mojo evritmijo, pri čemer so me posebej privlačile evritmične geste. Za te je moj učitelj Zuccoli pogosto govoril, da je v njih rešitev. Potem so se, brez da sem sama kaj za to naredila, začeli name obračati ljudje s hudimi zdravstvenimi težavami. Tako primer 20 letnega dekleta po operaciji velikega tumorja na možganih s prizadetostjo motoričnega centra. Ko se je zbudila, je bila njena leva stran paralizirana. To je inteligentno dekle. Bolezen se je pojavila ko, se je pripravljala na študij. Preden je prišla k meni, se je že zdravila brez zaznavnega uspeha s fizioterapijo in zdravilno evritmijo. Njena sestra, moja sošolka, jo je napotila k meni, ker da delam drugače. Ko je prišla, je vsa leva stran kot mrtva visela na njej. Roko je ob telesu komaj premaknila za 20 cm. Fizični možgani so poškodovani, kaj sploh lahko naredim, sem se spraševala. Rudolf Steiner je zapisal, da mora fizičen gib v evritmiji postati eteričen. V šoli evritmije so nam to nenehno ponavljali. Torej je fizično telo poškodovano, eterično telo pa je nedotaknjeno. Če evritmični gib res lahko vzpodbudi eterično telo, bo fizično telo mogoče lahko sledilo. To je bil moj preskusni kamen! Začela sem z evritmično serijo gibov za živce in za kri, z evritmično gesto za črko D. Celo leto sva delali na zvočnosti D, vsak teden po eno uro. Ure pa niso bile nikoli enake. Vsaka zvočnost je namreč kot pokrajina, po kateri lahko potuješ. Svojo občutljivost lahko tako razviješ, da odkriješ vse odtenke, vse spremembe, ne da bi se kdaj dolgočasil.
M.: Se je stanje izboljšalo?
T.: Težava pri pacientki je bila tudi, da ni bila osredinjena. Za življenje je bistvenega pomena odkritje svojega lastnega središča in možnost, da iz njega deluješ. Šele po več mesecih je pacientka svoje lastno središče lahko začutila. V začetku je bila njena leva stran kot tujek in roko, ki je bila paralizirana, je lahko premikala le z mojo pomočjo. Vedno sem jo spodbujala naj me spremlja, skuša občutiti samo kvaliteto giba. Ko je začutila kaj sem hotela, je gib postajal vse bolj stvaren. Potem sem se umikala in začutila je, lahko giba sama. Z zvočnostjo D-ja sva šli počasi od trupa do roke, vse do prstov, po D-ju pa sva vadili evritmično gesto za črko L in druge zvočnosti. Zdravniki so predvidevali, da bo, če bo zelo pridno vadila, mogoče dvignila roko največ do ramena. Fiziološko je bilo več nemogoče. Zgodilo pa se je več. Po dveh letih je lahko sama naredila gib L nad glavo. Zame je bila to, da je mogoče vplivati na etersko telo, ga okrepiti in tako ponovno usposobiti fizično telo, ključna izkušnja. Tudi drugi primeri, podobno dramatični, so bili za mene dokaz, kako močno deluje zvočnost evritmičnih gest. Za tem sem sama težko zbolela. Zdravljenje naj bi trajalo najmanj dve leti ob nevarnosti, da se bolezen razvije v kronično in me spremlja vse življenje. Zdelo se mi je da umiram. Spraševala sem svoje telo, kaj potrebuje. V učbenik zdravilne evritmije nisem gledala, pač pa z gibi evritmije evritmično šla skozi abecedo in v dveh primerih začutila v telesu kot neko hrano. Ti dve zvočnosti sem začela vaditi. Tako nenadoma kot so se pojavili, so znaki bolezni zginili. Zdravnik je menil, da je to nemogoče in podvomil v pravilnost krvne analize! Mojemu tastu, ki je farmacevt, sem se zdela neodgovorna, ker sem odklanjala vsa zdravila. Ko sem ozdravela, je bil seveda zadovoljen, vendar je ozdravitev pripisoval veri, in prav gotovo ne evritmiji. Odtlej sem iskala način, da bi učinke evritmičnega gibanja dokazala.
M.: »Si ga našla?«
T.:Takoj sem pomislila na rastline: To so čista eterska bitja. Ni mogoče reči, da hočejo ali nočejo, ali da je to vprašanje vere. Rastline se odzivajo ali pa ne. Toda katere in kako delati z njimi? Potem se mi je dogodilo tole: Delala sem v vrtu, pod glicinijo. Nenadoma zaslišim »pok« in nekaj mi prileti na nos. Razjezila sem se na sosedove otroke. Zakričala sem, naj se igrajo s svojimi pištolami drugje. Ko sem se obrnila pa ni bilo nikogar. Počutila sem se precej neumno. Nato pa ponovno »pok«. Tokrat sem videla, da je strok glicinije, ki se s pokom odpre in zrna strese proti zidu. Ti stroki so zelo lepi. Pobrala sem vse stroke, jih dala v papirnato vrečko, da bi jih zvečer pokazala možu. Ko sem zvečer začela pripovedovati svojo dogodivščino, je hkrati razneslo vse stroke v vrečki. Vsi smo se nasmejali, jaz pa sem razmišljala, da se nekaj dogaja. Kot da bi mi semena govorila, naj vendar nekaj naredim z njimi. Tako se je vse skupaj začelo. Izbrala sem po eno evritmično gesto za vsak element: R za zrak, L za vodo, B za zemljo in S za ogenj, pripravila sem štiri lončke, jih označila in delala s posamezno zvočnostjo tri do štiri dni, dokler nisem začutila, da so semena nekaj sprejela. Semena sem nato posadila. Za tem sem z veliko domišljije delala evritmijo okrog lončkov, z lončki…Vsak dan 5 minut za vsakega. Začeli so kaliti, razen L. Gojila sem velike upe ravno za L, zven vode. Škoda. Mislila sem da je seme mrtvo. Odgrnila sem zemljo in našla ogromno seme, kot rezervoar polno vode. Hitro sem seme spet zagrnila z zemljo in pomislila, da je to učinek L-ja: Notranji prostor ustvariti pred zunanjim. Bila sem resnično presenečena, kako rastline s svojo obliko pokažejo evritmično gesto s katero smo jih negovali. Rastlina L je rasla z dvakrat večjimi presledki členkov kot ostale in kmalu prerasla druge. Otroci so vsak dan opazovali obliko listov. Rastlina B je imela liste bolj zbite, deformirane in zgrbančene navznoter. B je v evritmiji sila, ki privlači okolico proti središču. Listi so bili širši in bolj okrogli kot ostali. Rastlina R je bila bolj svetle barve in po 4 tednih se je v njej naselil pajek in jo obdal s svojo mrežo. Rastlina je zbolela. Pri rastlini S je bila opazna razlika, ko so se začele razvijati vitice, ki so bile dvakrat večje kot ostale. Videla sem, da se rastline na gibe evritmije inteligentno odzivajo.
M.: In kaj si naredila s svojimi lončki?
T.: Že šest let sodelujem v skupini, ki proučuje vprašanje eteričnosti. V skupini so znanstveniki, biologi, fiziki, ki se ukvarjajo s tekočinami, in matematik. Stvar jih zanima z vidika antropozofije. Mene so povabili kot evritmistko. Nekega dne sem prinesla na srečanje moje štiri lončke in napovedala praktično delo. Tega, kar sem z lončki delala, nisem povedala. Pri povezovanju oblik z evritmijo pa so vsi prišli na evritmične zvočnosti. Potem sem jim vse razložila. V skupini je tudi fizik Stephan, ki dela na univerzi v Bernu,in pri HISCII v Arlesheimu. Stvar se je vsem zdela zelo zanimiva in pripravili smo načrt in ga univerzi v Bernu predstavili. Tam sem se naučila znanstvenih postopkov in začeli smo z raziskovanjem. Preden smo predstavili projekt na univerzi je bilo treba vse določiti. Koliko časa posvetiti vsaki rastlini, kje, vplivi ozvezdij, itd. In potem delo. Izkušnja je bila reproduktivna in rezultati so se pokazali.
M: Ali nam lahko opišeš vrsto poskusa, ki si ga opravila na inštitutu?
T: V laboratoriju HISCIA upoštevajo tudi vplive ozvezdij, posebno Lune. Pokazalo se je, da moje delo veliko bolj vpliva na seme kot Luna. Hitro povedano so rezultati taki: Delovanje evritmične geste B zavira rast in L pospešuje rast, z veliko razliko glede na čas delovanja. Naredili smo še druge poskuse z grahom, ki smo ga obdelovali z evritmičnim gibom B in L: suhega, v vodi in samo v času rasti v lončku. Vsi so reagirali in tako B kot L so dali veliko več plodov kot kontrolne rastline! Z veliko razliko v obliki listov.
M.: Ali so bili rezultati že objavljeni?
T.: Še ne, za to je še prezgodaj. V prvem letu smo dokazali da evritmija na rastline dejansko in neizpodbitno deluje. Poskusi so bili opravljeni mnogokrat in objektivno izmerjeni. Delali smo tudi poskus z Iscadorjem (antropozofsko zdravilo iz bele omele za zdravljenje raka) v steklenih ampulah. Zdravilo neverjetno reagira na evritmične geste, tako, da so v laboratoriju sklenili pospešiti raziskave v tej smeri. Prijatelje sem povabila na pokušnjo moje konzervirane kreše. Vsaka ima drugačen okus. Kreša B je veliko bolj trpka in pikantna kot kreša L. Sodelujem tudi z vrtnarjem, ki že več let dela poskuse z evritmijo na zelenjavi. Kvaliteta, ki jo doseže se prenaša iz leta v leto, odvisno od evritmičnega obdelovanja, zvočnosti in trajanja. Tu je še široko področje, ki ga je treba raziskati. Vsaka različica rastline ima svoje zakonitosti. Pri delu z rastlinami sem spoznala, da so evritmične zvočnosti živa bitja, s katerimi lahko razvijem zaznavanje in se vodenju tega bitja evritmične zvočnosti pri delu z rastlinami lahko prepustim.
M.: Ste se že ukvarjali z vprašanjem kultiviranja novih rastlin po tej metodi
T.: V Poljedelskem tečaju Rudolf Steiner napoveduje ustvarjanje novih vrst žit iz trav. Sem v stiku z žlahtniteljem žitaric, Petrom Kunzem, ki deluje v tej smeri in ima že konkretne rezultate. Stvari se razvijajo v vseh smereh. Ustanavljam tudi inštitut kjer bi poučevali zainteresirane ljudi, evritmiste in druge. Tudi moje otroke sem prosila, da delajo z rastlinami. Rezultati so neverjetni. Za te naloge so potrebna samo natančna navodila. V toku so projekti z univerzo v Bernu, z inštitutom FIBL v Švici, s semenarjem Mariusom Hörnerjem… Pomembna tema bo tudi voda. Evritmično jo lahko dinamiziramo in z njo zalivamo rastline. Možnosti so zelo široke.
Biodynamis št 57 Prevedla Frančiščka Pirnar
VABILA – OBVESTILA
10.11.v soboto ob lepem vremenu od 11. do 16. ure druženje in delo (sadimo drevje, izdelujemo preparat po Mariji Thun) pri Tomažu Jerlahu na Mali Štangi 6 nad Jevnico. Opis poti: Ljubljana smer Litija. Mimo Dolskega, v prvem krožnem križišču desno v Jevnico, čez most do prvega križišča, nato smer Janče in takoj nato smer Golišče. Ostanite na zgornji cesti, ne spodaj k avtoservisu. Naravnost. Ne odcep Golišče, naravnost mimo odcepa Mala Štanga (levo). Pri naslednjem križišču, pri odcepu za Janče, zavijete levo za Malo Štango. Vozite 3 km navkreber. 50 m pred kocem makadama OSTRO LEVO na gozdno pot in spet LEVO. Čez 200 m ste tu. Tel. 040-526606
16.11. v petek ob 18. uri na Waldorfski šoli v Ljubljani predavanje s filmom
Biodinamika je temelj nove kulture. Egipčanski vzgled – farma SEKEM. Predava Meta Vrhunc.
17.11. v soboto izdelujemo od 10. ure na Centru društva na Vrzdencu premaz in pasto za sadno drevje. Prinesite sirotko in posode.
1.12. v soboto vabimo od 10. do 17. ure na Novoletni semenj v Waldorfsko šolo v Ljubljani
14.12. v petek ob 18. uri predavanje Mete Vrhunc s filmom na Waldorfski šoli v Ljubljani
Stvar, ki se tiče nas vseh: Gensko spremenjeni organizmi
– kaj botruje neodgovornosti kreatorjev in njihovih pomočnikov in lahkovernosti ljudi.
IZ DELA DRUŠTVA
Najprej stanje v zvezi z gensko spremenjenimi organizmi v Sloveniji:
Poslanska skupina Zares je držala svojo besedo in že 17.7. organizirala javno tribuno na temo GSO v Cankarjevem domu. Udeležba z naše strani je bila velika in dvorana kljub hudi poletni vročini polna. Do besede so prišli predstavniki Biotehnične fakultete v Ljubljani, ki so zagovorniki gensko spremenjenih rastlin g. Branka Javornik in g. Peter Raspor pa tudi nasprotniki tako Anamarija Slabe in Meta Vrhunc. Za nas in tudi za prisotne poslance je bila šokantna izjava g. Bare Hieng, da je zakon v Bruslju in ga moramo, ko pride nazaj v Slovenijo, brez amandmajev sprejeti. Svoboda pa taka.
Na razgovoru o GSO smo se srečali tudi s poslansko skupino SDS. Gospodje so nas strpno poslušali in povedali, da razmišljajo o tem, da se zakon v času njihovega mandata ne bi sprejemal. Zavlačevanje zakonodaje bi bilo vzdržno le v primeru, da država do sprejemanja zakona posevke GSO z moratorijem prepove. Tega ji nihče ne brani. Sprejemanje moratorija sta Inštitut za trajnostni razvoj in Umanotera pred skoraj enim letom od ministrstva tudi zahtevala. Zgodilo pa se ni nič.
V tej situaciji se dogaja vse mogoče. Multinacionalke ne počivajo. Baje so agronomske fakultete že sklenile z nekimi dogovore o sodelovanju – pomeni da bodo od njih prejemale denar – Syngenta ima v Ljubljani na Kržičevi 3 svoje zastopništvo, kar nekaj je zastopnikov brez navedenega naslova. Baje je sklenil poslovni dogovor že tudi Petrol.
Slišimo, da so dejavne predvsem firme Bayer, Monsanto in Syngenta. Slednja ima nad skladiščem Semenarne v Ljubljani več kot meter veliko reklamno tablo.
Po Sloveniji potujeta dva ameriška plačana kmeta, ki skušata prepričati naše kmete.
Na tematskem posvetu v Cankarjevem domu je nekdo delil zloženko z reklamo za GSO. Kdo jo je izdal na njej ni pisalo pač pa da je izdajo omogočila Ameriška ambasada.
Naš minister Podobnik na sestanku v Bruslju ni podprl Avstrije ko je ta zahtevala prepoved za dve vrsti gensko spremenjene koruze pač pa se je glasovanja vzdržal!!
Na pobudo Inštituta za trajnostni razvoj, ob podpori nekaterih drugih društev Ajda (Posočje, Goriška, Gorenjska) in mnogih naših članov se je doslej izreklo proti GSO že 58 občin v Sloveniji. Lepo, toda še vedno le približno četrtina. Vse, ki živite v občinah, ki se še niso izrekle proti GSO spodbujam in prosim, da si kar najbolj prizadevate, da se tudi vaša občina opredeli proti gensko spremenjenim organizmom in da tako, kot je zapisano v izjavi, ki ste jo dobili v zadnjih obvestilih, nadaljuje z ozaveščanjem svojih občanov o nevarnostih, ki jih gensko spreminjanje rastlin prinaša. Če potrebujete pomoč pokličite na sedež društva.
POTRUDIMO SE. NE SMEMO ZATAJITI. BREZ GENSKO ČISTIH RASTLIN
NI ZDRAVE HRANE. BREZ ZDRAVE HRANE ŽIVLJENJE NI MOGOČE.
Na peticiji proti zakonu, ki bi GSO dovoljeval smo zbrali več kot 17000 podpisov. Morda bomo zbirali podpise še enkrat, tokrat za zahtevo, da državni zbor sprejme moratorij, torej prepoved sejanja GSO do sprejetja zakona. Da zahtevo lahko sprožimo, potrebujemo 5000 podpisov. Uresničiti moratorij proti posevkom GSO do sprejemanja zakona bo tudi cilj skupnih prizadevanj pri Združenju za zdravo Slovenijo.
V opozorilo še informacija, da so v Romuniji multinacionalke pokupile ogromne površine države. Na površinah, ki so njihova last, seveda lahko delajo kar hočejo. Ves trud proti GSO bo pri nas zaman, če se to dogodi tudi v Sloveniji.
Spremljajte spletne strani www.ajda-vrzdenec.si in www.itr.si