Kaj se dogaja na nebu za Božič? Od 6. do 17. opazujemo meteorski roj Geminidi blizu  Kastorja v Dvojčkih.

Sonce je pred ozvezdjem Strelca in 10. 12. se mu pridruži Jupiter, 19. pa obema še Merkur. Dan pred Božičem se Jupiter postavi za Sonce in skupaj gredo 22. 12. skozi zimski solsticij. Kar trije poudarjajo Rojstvo Luči.

Saturn vzhaja sredi meseca v središču Leva, tam, kjer se je vse začelo. Ob zori, ko doseže najvišjo točko, se na presenetljiv način znajde ob Marsu in Veneri. Še trije skupaj. Venera  nas na jutranjem nebu opozarja izpred ozvezdja Tehtnice. Bo človek našel pravo mero? Mars je ob tem na Božični večer v perigeju, največji bližini Zemlji in vso noč sveti z neverjetno močjo. Iz večje bližine nam ne more govoriti. Bo človek slišal? Podobno Luna, kozmični predstavnik inkarnacije, ki to leto v poziciji svoje največje moči kot polna Luna hoče čas Rojstva tudi sama odeti v vso luč, ki jo zmore. Bo človek videl?

Ob polnoči vzhaja ozvezdje Device in zahaja ozvezdje Rib. Rojen iz Device. Čas, ko stoji Sonce v svojem pomladišču v Ribah mineva. Za Njegovo Rojstvo v nas je čas odmerjen. Bo človek razumel?

Po Božiču spokojen izzven. Do novega začetka. 1. januarja pa do 5., še v času svetih noči kot v spomin mogočnega dogajanja še meteorski roj Quadrantidi. Popotnica na pot individualizacije in prevzemanja odgovornosti. Da človek ne bi pozabil svojega kozmičnega porekla…

Zakaj glej: Tema pokriva Zemljo in ljudstva mrak. Nad teboj pa vzhaja kot Sonce JAZ SEM in mogočnost njegove svetlobe zasveti nad teboj.                        

Izaija 60,2

Blagoslovljene praznike Vam želim. In vsem nam prebujenja. Hvala za vso pomoč in prijateljevanje na tej poti. Kar tako, pridno nadaljujmo. Pot je prava. Kako lepo!

                                                                                                     Vaša Meta Vrhunc

ŽIVIMO S KOLEDARJEM DUŠE

Izreke prebiramo in premišljujemo zjutraj in zvečer v tednu, za katerega veljajo

35 (1.-7.12.)

Kaj BIT lahko – ki najde se

v potrebi delovanja duše –

prepoznam?

Da moč mi dana je, to čutim

da v skromnosti moj lastni JAZ

vživim kot člen JAZu se svetov.

36 (8.-14.12.)

Iskaje razodetje,

v globinah bitja mojega,

skrivnostno ta svetov beseda

govori: Z lučjo mojega duha

izpolni cilje dela tvojega,

da daroval bi skozi mene

sebe.

37 (15.-21.12)

Nositi luč duha v zimsko noč svetov

srca si težnja vroče prizadeva.

Kali da duše bi svetleč se

ukoreninile v temeljih svetov.

In da v temini čutnega

Beseda božja kot akord razjasnjujoč

zajame vse, kar je.

38 ( Razpoloženje svete noči)

Zdaj kot odčaran čutim

duha otroka v naročju duše;

ustvaril je v srca svetlobi

sveta besedo sveto,

upanja nebesni plod,

ki vriskajoče v sveta dalji raste

iz temeljev božanskih, mojih.

39 (29.12.-4.1.)

Ko duha razodetju ves predan

odkrije luč se bitja mi svetov

in sila misli raste

pojasnjujoč se, mene mi podarja.

In s prebujenjem,

ko me sprosti iz misli sile,

zavem se sebe; nova zarja.

40 (5.-11.1.)

In ko v globinah sem duha

izpolni v duše temeljih

iz srčnih se svetov ljubezni

prazna lastnosti se blodnja

z močjo ognjeno

te – svetov Besede.

ANTROPOZOFIJA KOT ZAHTEVA NAŠEGA ČASA

Raziskovanje nezavednega si je zastavila za cilj moderna globinska psihologija, ki pa ima na razpolago zelo omejena sredstva. Dviginiti v zavest nezavedno, ki bi sicer moralo za vedno tudi nezavedno ostati, je njihova glavna naloga, in tako enaka ciljem z notranjim šolanjem dosegljive, višje sposobnosti duhovnega raziskovalca.

Preveč preprosto bi bilo misliti, da so slike iz spomina,  ki se pojavljajo čisto v sferi duše zbrane v fizičnih možganih, nekaj kot pomanjšani ali kar najbolj tanki sloji molekul – podobno kot fotografije v nekem predalu. Tudi najboljši elektronski mikroskop v strukturi živčevja možganov, razrezanih v kot dah tankih slojih, živetega življenja ne more odkriti. V nasprotju s tem zmorejo duhovnoznanstvene raziskave odkriti kot dejanskega nosilca spomina telo življenja, ta pomembni vezni člen med fizičnim telesom in dušo. Kot smo videli, žrtvuje ta preko procesa devitalizacije v sistemu živčevja del svoje substancialnosti duši, ki v tem razgali svoja doživetja. Pri pozabljanju prejme te zavestne vsebine, s katerimi je sorodno, etersko telo; vtisnejo se vanj. Tako se kar naprej bogati in na določen način celo oživlja in oplaja. Akt spominjanja ta vtis ponovno dvigne navzgor v polje zavedanja. Nastane neke vrste krogotok.

Človeško etersko telo ni kot rastlinsko odprto kozmičnemu okolju, temveč je bolj samostojno in ima tudi notranjo stran. Ta je obrnjena k duši in je dostopna JAZu, ki se je sposoben spominjati, ki je v stanju, da ciljano posega po njenih vsebinah.

Ko odložimo fizično telo je te svobode, da sami dvignemo katerokoli doživetje iz spomina, konec. Prvič čisto osvobojeno telo življenja, nam pride v zavest iz svoje notranje strani kot tako imenovano »spiritualno telo«. V času življenja pridobljen zaklad spominov se razširi pred nami kot na vse strani igran film. Rudolf Steiner je etersko telo imenoval tudi »telo časa«, ker se vse organsko življenje lahko odigrava samo v času. Fizično telo je v nasprotju s tem telo prostora. Toda v doživljanju panorame postane »čas prostor«, samosvoj duševni prostor, v katerem se prebudimo, četudi ta lastni svet novo nadčutno okolje najprej še zelo zastira.

Za pojasnilo rečenega si bolj točno poglejmo še eno doživetje gledanja nazaj. Za to je potrebno hitro začasno rahljanje eterskega telesa, do katerega lahko pride že zaradi delovanja šoka na primer pri nesreči z avtom, ki zdrsne iz ceste, se prevrne in na vseh štirih kolesih pristane skoraj nepoškodovan na travniku. Ta primer kaže, da pogled nazaj ni produkt pretresene možganske strukture ki že odmira. Znan je primer iz vojne,  ko je do začetka ločevanja telesa življenja pripeljalo vse večje pomanjkanje kisika v možganih. Mornar, ki ga je v prvi svetovni vojni zaradi posledic polnega zadetka križarke »Prinz Friedrich Karl«, vrglo v morje in se je skoraj potopil, pravi:

»Od tistega trenutka, ko se je vse telesno gibanje končalo – kar je bila verjetno neposredna posledica zadušitve – je stopilo na mesto dosedanjega nemira čustvo popolnega miru. Tudi utapljanje se mi ni zdelo več trpljenje in vsako misel na rešitev sem opustil. Tudi nobenih telesnih težav nisem imel, nasprotno, moje čutenje je bilo prijetno, na sebi je imelo nekaj kot iskrenje in občutek zadovoljstva, ki se pojavi pred spanjem po napornem dnevu. Če so čustva odmrla, pa duh ni. Nasprotno, njegova dejavnost se mi je dozdevala okrepljena v razmerju, ki ga ni mogoče opisati. Ena misel je lovila drugo s tako hitrostjo, ki ni le neponovljiva temveč prav gotovo tudi za vsakogar, ki ni bil v podobni situaciji, nepojmljiva. Te misli še danes v glavnem lahko ponovim. Mislil sem na naše zadnje obstreljevanje sovražnikove ladje, nato na grozen učinek polnega zadetka, moj padec v morje, moje hlastanje po plavajoči gredi lesa, na moje kolege na rešilnem čolnu v katerega so me pozneje tudi rešili; tudi na grozljive posledice moje smrti, na mojo ubogo ženo doma, način, kako bi to sporočila preostali družini in tisoč drugih, s tem povezanih okoliščin.«

Do tu je zaloga kisika v telesu kljub že »odmrlim« funkcijam čutil še zadoščala za oskrbovanje možganov in zagotavljanje kolikor toliko normalno od JAZa vodeno predmetno zavest. V smislu običajnih možgansko – fizioloških  razlag bi moralo sedaj pri prividno mrtvem priti do popolne nezavesti. Toda prav nasprotno! V naslednjem trenutku se zamegli sicer ogledalo velikih možganov, toda rahljanje eterskega telesa, do katerega pride istočasno, se jasno kaže v samostojnem pojavu zakladov spomina.

»Potem so misli ubrale drugo pot: Naša zadnja pot v miru, moja šola v Magdeburgu, moji napredki tam, čas, ki sem ga zapravil, celo vsa moja potovanja in avanture v otroštvu. Tako na potovanju nazaj se mi je vsak dogodek mojega preteklega življenja pojavil v spominu v zaporedju proti vedno bolj oddaljeni preteklosti. Toda ne le v obrisih, temveč v najbolj finih niansah in tudi posrednih okoliščinah. Ves časovni prostor moje eksistence se mi je zdel kot neke vrste pred dušo pripeljana panorama. Pri tem sem vsak pojav spremljal z zavestjo o pravici ali krivici in nekim določnim tehtanjem razlogov in posledic. Vse to grozno doživetje me je pripravilo do tega, da verjamem na skoraj neskončno moč spomina, s katero se bomo prebudili v nekem drugem svetu. Koliko časa sem prestal pred tem filmom lastnega življenja ne morem z gotovostjo reči, vem pa, da od trenutka zadušitve do moje rešitve ni moglo miniti več kot dve minuti.«

 Tu opisan pogled nazaj, ki na oni strani praga na svoji moči še pridobiva, traja po smrti 3 dni in nato počasi zbledi. Obenem se telo življenja, ki je ostalo »brez dela«, ki je razrešeno svoje dejavnosti na fizičnem telesu, vedno bolj in bolj širi in se počasi razblini v sferah etrov. Namige na to dogajanje najdemo v mnogih poročilih o pogledu nazaj. Besedam »vse je bilo kot razjasnjeno od neke nebeške svetlobe« je prof. Heim dodal še: »Bolj in bolj me je obdajalo čudovito modro nebo z roza rdečimi in posebno nežno vijoličastimi oblački. Plaval sem vanje brez vsakih bolečin in blago, medtem pa sem videl, da sedaj svobodno letim skozi zrak in da je pod menoj polje snega.« To opisano »nebo« ni bilo zunanje, morda s sivimi oblaki zastrto okolje, temveč je zrcalilo doživljanje lahkotnosti eterskega telesa, ki se je oddvajalo od »telesa teže« in se širilo in ki takoj stopi v njemu lasten odnos do sfere. Opisano, kot brez bolečin občuteno »blago lebdenje tja ven« je v grobem nasprotju z nezaustavljivim, strah vzbujajočim padcem fizičnega telesa, ki poteka obenem in ki ga s svoje strani pritegne k sebi zemeljska teža. Taka in podobna doživetja so upravičeno pripeljala do presenetljivega vprašanja »Ali je umiranje lahko lepo?«

Na tem mestu naj bo dovoljena vmesna pripomba. V tostranskem in onostranskem svetu vladajo popolnoma različni zakoni in sile. Toda tudi med čutnim in nadčutnim svetom vlada zakon nasprotij. Zato imajo opisi duhovne znanosti lahko najprej presenetljiv, tuj ali celo dozdevno nasprotujoč karakter. Pogoj, da jih lahko sprejemamo je nepristranskost, pa tudi pogum do drugačnega razmišljanja. Raziskovalec duha je zato pri prestopanju praga k duhovnemu svetu vedno znova v podoben položaju kot tisti mornar na pragu smrti zaradi doživetja »ki se zdi ne samo neponovljivo, temveč tudi vsakemu, ki ni bil v podobni situaciji, nepojmljivo« Vse je zato odvisno od tega, da izkušnje v višjih svetovih oblečemo v oblike misli, ki so primerne stanju zavesti sedanjega človeštva in postanejo take, da jih lahko uvidimo in so razumu dosegljive. Raziskovalec duha zaupa pri tem v tisto moč v človeku, ki zmore narediti »nepojmljivo« pojmljivo. Ta moč tiči v razmišljajočem duhu, ki ni le soroden z nadčutnim svetom, temveč iz njega prihaja. Zatorej lahko pride do duhovnoznanstvenih vsebin – če ga ni strah duhovnih naporov in vaj – vsak človek. Ne mora jih prevzeti zaradi zaupanja do avtoritete. Tako se lahko že sedaj s spoznanjem orientira  v svetu, v katerem se po smrti vsekakor mora znajti.

Z opisanim razblinjanjem eterskega telesa, od katerega ostane le nekaj kot njegov »izvleček« odloži duša svojo sorodnost z rastlinskim svetom. Z izgubo svojega drugega telesa tako rekoč drugič umre.

Duša-duh umrlega sedaj vstopi v duševni svet, s katerim je v sorodu predvsem zaradi lastnega astralnega telesa. V poglavju »Duša v duševnem svetu po smrti« v knjigi »Teozofija« opisuje Rudolf Steiner prehod skozi to področje sveta. Naj se tega na kratko dotaknemo. Tu prihaja do sistematičnega ponovnega doživljanja preteklega življenja, toda s poudarkom na moralnem, pri čemer se prebudijo v vsaki duši prisotne sile vesti. Stara jasnovidnost je vodila do predstave »vic«, purgatorija ali mesta čiščenja. Indijska modrost govori o »kamaloki«, kraju poželenj. V mnogih staroegipčanskih prikazih najdemo, da se duša privede k sodnikom smrti. Temelj vsem tem izročilom je globoko jedro resnice.

Tu se dušo vodi v vzvratnem zaporedju, začenši z zadnjim letom življenja v neolepšano oceno njenega zemeljskega življenja v primerjavi z večnostjo. V poročilih mnogih reanimiranih ljudi najdemo tudi o tem že kalem podobne omembe. Tako v navedenem poročilu utapljajočega se mornarja v besedah: »Pri tem je spremljala vsak prizor zavest pravice in krivice ali nekega določenega razmišljanja o razlogih in posledicah.« Duša izve, da se je z nečistimi, od samoljubja prežetimi dejanji škodovala in to ne le v svojem resničnem bitju, temveč da se je tudi oddaljila božanskemu svetu. V svojem razvoju je z njimi nazadovala. Občutek krivde pa izzove kali podoben impulz za poznejšo izravnavo, da bi tisto, kar je ostalo nepopolno, privedla v popolnost. Vse to se dogodi tako, da se ne doživi še enkrat na primer zadoščenje zaradi v jezi dane zaušnice, da se doživlja veselje ob uspelem aktu maščevanja, temveč se tudi tu doživljanje »obrne«. Bolečine, ki jo je sočlovek doživel, se duša, ki je nekoč to napako naredila, zave. Toda tudi nasprotje velja. S stremljenjem po resnici, s čustvi ljubezni in molitvijo, z nesebičnimi dejanji v žrtve polni službi za človeštvo, je duša svojo duhovno iskro ne le razvila naprej in je svet izpopolnila, temveč doživi tudi s tem možno približanje svetu božje modrosti in ljubezni. Osrečuje jo občutek, da je sledila svojemu lastnemu cilju in je tako sorodnost s svojimi prvotnimi sferami poglobila.

Drugega aspekta se dotikamo z izrazom Purgatorij ali kraj čiščenja. Duša je sicer odložila fizično telo, ne pa nagonov in poželenj, ki so bila z njim vedno znova potešena. Izpolnitev vseh na telo vezanih želja ki iz tega izhajajo, ni več mogoča. Zato trpi duša nekaj kot »žgočo žejo« in drugo trpljenje. Poznavalec grške mitologije bo pri tem upravičeno mislil na Tantalove muke ali na frustracijo Sizifusa. Njuno doživljanje je zaradi vedno bolj dekadentne stare jasnovidnosti, posebej pri zasledovanju močnih poželenjskih nravi ali celo pri zločincih, vodilo v predstavo nekega »pekla« ali izgona v «večne peklenske muke«. Razlog

takih enostranskih in grobih predstav je nepopolno videnje razvoja duš v posmrtnem življenju. V resničnosti gre vedno le za začasne procese očiščevanja.

Umrli se doživlja zaradi astralnega telesa še soroden z živalskim svetom, to pa le v meri kot od tega sloja bitja izhajajočih nagonov in poželenj, ki so bili za njegovo zemeljsko življenje fizičnega telesa potrebni in smisleni ne obvladuje in jih ni prečistil, ali če je morda uporabljal celo svoj razum za to »da bi bil bolj živalski kot vsaka žival« in je to pripeljalo do zatemnitve njegovega resničnega bitja. V vicah se to pokaže kot »nizka narava«, ki jo je potrebno odložiti, da bi bila pot v pravi božanski svet prosta.

Tako se počasi resnično predelajo vsi neočiščeni nizkotni nagoni in poželenja in astralno telo se v duševnem svetu počasi razblini. Človek gre obenem skozi svoje »tretje umiranje« in zmore zato odložiti sorodnost s kraljestvom živali, ki ga še veže na Zemljo in se tako »dvigniti naprej«. Zato se višji jaz strinja tudi z vsemi trpljenji purgatorija, saj je potrebno in so težave le »težave zaradi odvajanja«.

S tem, da umrli pri vzvratnem doživljanju počasi pride v čas nedolžnosti svoje mladosti in otroštva, se posmrtno podoživljanje tako ali tako razsvetli, on pa se približa, tudi časovno gledano, s prehodom k vratom rojstva, duhovnemu svetu, iz katerega po poreklu je. Vedno bolj izstopa pravo duhovno jedro, bitje JAZa, in končno postane mogoč vstop v »deželo duhov«. Na tem mestu se zasveti aspekt biblične besede »kdor božjega kraljestva ne sprejme kot otroček, vanj ne bo prišel« (Marko 10,15). Egipčani so čutili vživljanje sebe v svetlobo duhovnega sveta, ki se sedaj začenja, kot zlivanje v eno z najvišjim božanstvom, z Osiris. Zato so pred ime umrlega sočloveka postavljali besedo »Osiris«, da bi nakazali, da je tisti stopil preko praga smrti.

Kako dolgo pa traja zadrževanje v »ognju očiščevanja«? Čas je povezan s trajanjem življenja na Zemlji in obsega približno eno tretjino tega. Na tem področju srečujemo globoke zakonitosti. Duša se, točno rečeno, zadrži tako dolgo v duševnem svetu, kolikor časa je bila na Zemlji potopljena v stanje spanja. V nadčutnem svetu gremop nezavedno vsako noč v vzvratno doživljanje preteklega dne, pri čemer se delo našega dne ocenjuje. To ocenjevanje se po smrti dvigne v zavestno doživljanje in se po intenzivnosti ustrezno stopnjuje. Gledano s stališča globinskega psihologa, bi to dogajanje v deželi duš lahko primerjali z obsežnim psihoterapevtskim dogajanjem, ki ga opravlja kozmos. Tudi zemeljski psihoterapevt hoče pogosto nezavedno ali odrinjeno – da bi pacijenta tega osvobodil in vodil k sebi – dvigniti v svetlo luč zavesti.

Resnično vedenje o smislu in bitju smrti in o resničnosti posmrtnega življenja bo pripeljalo do prenove duševne kulture na tem področju življenja. Smrti, ki jo lahko razumemo kot vodnika k preobrazbi življenja, naj bi ljudje v urah razmišljanja vedno znova mirno pogledali v oči. Notranjemu soočanju, ki ga od nas zahteva se naj ne bi skušali iz strahu izogniti, ali pa ga odrivati na »zadnjo minuto«. Resnost njenega obraza bo konec koncev pozvala k notranjemu prebujenju samo naše lastne globine. Predvsem sodi k tej duševni kulturi, ki je v cerkvenem letu zasnovana v praznikih kot Vseh svetih, Dnevu vseh duš ali na Dan mrtvih, da umrle skozi vse leto meditativno spremljamo z duhovno presvetljenimi mislimi, ki jih nosi ljubezen in priprošnjami in molitvijo.  K temu sodi lahko tudi tiho ali glasno »branje« duhovnh vsebin, predvsem iz Pisma nove zaveze. Tako spominjanje je velika pomoč posebej za tiste, ki so se sami odločili, da življenje končajo. Prestati morajo zelo težko kamaloko, ki traja tako dolgo, kot naj bi trajalo njihovo življenje. V življenju lahko posreduje tu antropozofija mnoge uvide in duhovno pomoč, od katerih naj navedem za primer besedilo, ki ga je za umrle priporočil Rudolf Steiner: »Naša ljubezen sledi Tebi, duša, ki živiš v duhu…Tebi, ki gledaš svoje življenje na Zemlji, se pri gledanju kot duh prepoznaš. Kar se tebi v deželi duš v razmišljanju dozdeva kot ti sam, naj sprejme našo ljubezen. Da se mi čutimo v tebi, da ti najdeš v naši duši to,

kar v zvestobi s teboj živi.«

Nadaljnji razvoj entelehije v kraljestvu duha je podrobneje opisan v poglavju: »Duh v deželi duhov po smrti« v »Teozofiji«. Tu naj jo – zaradi potrebne omejitve – naznačimo s sliko. Medtem, ko mi v času prečiščevanja knjigo našega življenja list za listom vzamemo na znanje in se učimo, da njeno vsebino vzamemo k srcu, se duša – duh v deželi duhov, medtem, ko se sama razširi v bitje sfer, razcveti. Ponudijo ji  »opoj Lete«, čašo pozabe, in sedaj sme – polarno k omenjenim vzvratnim doživetjem –svoje preteklo zemeljsko življenje pozabiti, tako, kot se prejšnje življenje v nadčutnih svetovih zastre za utelešeno dušo. Sami se predamo božanskemu svetu in njenim bitjem z vsemi plodovi življenja na Zemlji in se tam razcvetimo in zasvetimo.

Nepopolno zaznavanje starih jasnovidcev je prineslo s seboj nevarnost, da se govori o popolnem prelitju in izničenju v božja bitja, o blaženem razblinjanju v nič hinduistične Nirwane (Sanskrit: razpihano).

Toda prav tako kot pride pri oploditvi rastline do mogočnega preokreta, se spreobrne široki »izdih« v duhovni vsemir ob v tako imenovani »polnoči svetov«, v velik »vdih«. Začne se novo zbiranje in zgoščevanje pri čemer dobi bitje JAZa nazaj svoje življenje, ki je ponotranjeno in predelano za nove nadarjenosti in sposobnosti. Pri tem novem stvarjenju in preobrazbi v duhovnem svetu se ni nič izgubilo. V neke vrste individualizaciji okoli neizgubljivega duhovnega jedra se oblikuje zaslužen, usodi ustrezen plod iz starih stremljenj in izkušenj preteklega življenja. Entelehija gradi s pomočjo božanskega sveta iz sil kozmičnih sfer v sozvočju z njihovo bodočo usodo novo astralno in etersko telo. Spozna, da samo s spuščanjem jedra njenega bitja v zemeljski svet, v novo fizično življenje, laho najde svojemu smislu ustrezen nadaljnji razvoj in poskrbi za izravnavo morebitnih  krivic… Pri tem pride pred prehodom skozi vrata spočetja ali rojstva – polarno k pogledu nazaj ob vratih smrti, k pogledu naprej na okvir usode za  novo življenjsko pot na Zemlji.

Od vseh dejstev, ki se tu za duhovno oko odpro in se nanašajo na ponovno rojstvo in oblikovanje usode, bomo govorili v naslednjem poglavju.

                                     Delno iz Dr.Walter Buehler

                                      Antropozofija kot potreba našega časa (se nadaljuje)

Globoko v duši resnična moč Leži

ki vodi me lahko skozi življenja zmede in težave dni.

„Potrpi in zaupaj vase“ iskati moram v sebi.

Duha svetov, pomoč proseč Njegovo.

On da gotovosti mi moč

– če čakati  pripravljen sem

da v srcu NJEGA najdem. 

                                                                                                                                                Dr. Rudolf Steiner

Prebava in zdravje

Dobra prebava je temelj zdravja. Kaj se pri prebavi dogaja in kako ji pomagamo.

Vse kulture so razen religioznih napotkov dajale priporočila za prehranjevanje ali za določen način prehranjevanja. To se je nanašalo od izbire hrane pa tja do priporočil za letne čase ali predpisov za post. Zakaj je prebava tako pomembna, kaj je pravzaprav njena funkcija?

Prebava je – rečeno na kratko – sposobnost organizma, da snovi pretvori. Hrana iz mineralnega, rastlinskega in živalskega sveta se v procesu pretvorbe »asimilira«, se preobrazi v »lastni telesni substanci podobno – simile”, torej v lastno meso in kri.

Zastajanje in pretok

Kar se dogaja, bi sklicujoč se na Paracelsusa, lahko opisali kot alikimistični proces, ki se vleče od ust pa do izločanja. Prebava se dogaja brez udeležbe naše zavesti. Kako dobro, da »naš notranji zdravnik« ve, kako je dobro in slabo treba ločevati. Že ko hrano vohamo, že ko jo vidimo, se brez naše volje aktivira izločanje sokov naših kemičnih pomočnikov, encimov, ki so pri tej metamorfozi pomembno soudeleženi. Razen posameznih kemičnih substanc v sluzeh žlez, jeter, žolča in trebušne slinavke, so pomočniki tudi črevesne bakterije, ki skrbijo za to, da se vse dogaja na pravem kraju in ob pravem času. Razen prave kemije je potreben za dobro presnovo tudi urejen časovni potek. Proces se ne sme dogajati prehitro – prišlo bi do driske – niti prepočasi da bi prišlo v črevesju do zastaja – kar pripelje do zaprtja. Gibanje od ust do izločanja imenuje medicina »peristaltiko«. Pod peristaltiko razumemo ritem zastajanja, ritem zadrževanja in ritem pretakanja: zadrževanje v ustih, pretok v požiralniku, zadrževanje v želodcu, pretok v tankem črevesju ( površina za resorbiranje je tako velika kot nogometno igrišče), zadrževanje v debelem črevesju in potem spet pretok.

Motnje ritma

Ritem prebavljanja je zaradi civilizacijskih navad praviloma v temeljih moten. Moten je zaradi neravnotežja med preobilico hrane in pomanjkanjem gibanja, zaradi preobilja čutnih vtisov, ki jih v duši ne moremo »prebaviti« in obremenjujejo želodec, moten je zaradi naglice in prehranjevanja s hitro hrano, kar vodi do slabega izkoristka hrane, moten je ker ob hrani hodimo, ob hrani beremo, gledamo televizijo, moten je, pri požrešnem goltanju. Izgubili smo pravo mero »vnašanja« in »izločanja«, izgubili smo menjavo miru in gibanja. Svoj čas so ti ritmi pri nauku o zdravju veljali kot pomemben kriterij. Pravzaprav ni čudno, da je moten tudi ritem delovanja notranjih organov in mora zdravnik predpisovati razen spremembe slabih navad, tudi zdravilne substance za krepitev organov in njihovih aktivnosti.

Nega zdravja: grenila, ritem in gibanje

Razen zavestnega zaznavanja hrane, kar se dogaja s počasnim žvečenjem hrane že v ustih, poznamo že iz starih časov za spodbujanje prebavnih sokov grenila zdravilnih rastlin kot encijan, pelin, tavžentroža, potrošnik in regrat. Zelo dragocena so tudi grenila v zelenjavi kot v endiviji ali radiču.

Za pravilno preobrazbo snovi in s tem za razgradnjo in nadaljnjo presnovo sta  v človeškem telesu najpomembnejša organa jetra in žolč. Če žolč ne teče prav, hrane ne moremo preobraziti. Grozi nam ne le zaprtje temveč tudi motnje živčevja in čutil, bolezni kože ali migrena. Tudi tu si lahko pomagamo z zdravilnimi rastlinami kot je krvavi mleček.

Pri pripravi zdravil je specifična priprava odločilnega pomena. Antropozofska farmacevtska firma Weleda prav pri preparatih za prebavo uporablja postopek imenovan »digestio«. Ta proces preobraža rastlinsko substanco tako, da jo  približa ritmičnim prebavnim procesom v človeku. Take kompozicije spodbujajo organizem, da lažje integrira nasprotje zunanjega in notranjega sveta in da tuje lažje preobrazi v lastno. Za naše duševno in fizično počutje je odločilno, da vse to, kar sprejmemo vase, tudi svojemu bitju ustrezno preobrazimo, resorbiramo in spet izločimo.

Pri vsem seveda ne smemo pozabiti odločilnega: gibanja. V našem času, ko pri delu pretežno sedimo je odločilno, da se vsak dan vsaj eno uro gibljemo. To ne mora biti vrhunski šport. Tudi sprehod zadošča. Poglejmo, kaj je o tem rekel filozof Nitsche: Sedeti tako malo kot le mogoče; verjeti nobeni misli, ki ni rojema na prostem, ob gibanju, ko praznujejo tudi mišice. Posedanje je pravzaprav greh proti svetemu duhu.«

In kaj za spodbujanje prebave najdemo pri Weledi:

Amara kapljice ( iz zdravilnih rastlin z aromatičnimi grenili ki krepijo ) pri težavah kot napenjanju, občutku polnosti po jedi, če žge zgaga, pri pomanjkanju apetita in slabosti;

Carvon tablete proti napenjanju, blagih krčih želodca in črevesja in prebavnih motnjah

Choleodoron kapljice za spodbujanje izločanja žolča

Digestodoron kapljice za reguliranje motenj pri izločanju želodca in črevesja in moteni motoriki

Hepatodoron tablete za spodbujanje delovanja jeter in črevesja. Hepatodoron blaži lažje motnje v funkciji jeter, ki se kažejo kot hitra utrujenost, pomanjkanje apetita, splošna labilnost razpoloženja, zaprtje, napenjanje in motnje spanja.

Dr. Olaf Koob/ Novice Weleda Mihelovo 07

NEGA TEŽKIH ILOVNATIH TAL IN POVEČEVANJE PLODNOSTI TAL

Dipl.Ing.H.Heilmann – predavanje za društvo AJDA

Negovati težka tla in ohranjati njihovo plodnost ni preprosto. Taka tla je težko tudi razviti. Obdelava je težavna, ker taka tla pogosto nudijo malo prostora za mikroorganizme, ki pravzaprav plodnost tal predstavljajo. V rahlih tleh imamo zaradi majhnih delcev zelo ugodno velikost kapilar in življenjski prostori za mikroorganizme so optimalni. Voda lahko odteka, zrak sledi, je v zemlji prisoten in tla in mikroorganizmi lahko dihajo. Mikroorganizmi so v ospredju naših prizadevanj, če hočemo graditi plodnost tal. Problem obdelave težkih tal je manjši, če so tla suha. Če so težka tla vlažna, so podobna lončarski glini in če jih razgibamo, obračamo, orjemo, stisnemo kapilare in tla pogosto na kakršnokoli obdelavo reagirajo negativno. Mokrih se jih tako rekoč ne smemo niti dotakniti, niti stopiti nanje. Če je leto zelo deževno in imamo veliko padavin, imamo pogosto le malo dni ali tednov v letu, ko so tla v takem stanju, da jih s strojem lahko obdelujemo brez škode..

Za ilovnata tla v predelih z obiljem padavin bi opozoril na dva pola v letu, s katerima lahko delamo, to sta zimski pol, ko zimska zmrzal zemljo razdrobi in prezrači in poletni pol, ko taka tla lahko obdelujemo.

Zimske zmrzali in zimskega drobljenja zemlje ne smatramo za pravo drobljenje, ker do tega ne pride zaradi mikroorganizmov. Zimska zmrzal drobi zemljo tudi, če v tej zemlji mikroorganizmov skoraj ni. Zato tudi ne nastanejo pristni, pravi drobci zemlje. Pride do nepristnega drobljenja. To bi lahko opazili v pozni pomladi, ko pride prvo močno deževje in se tla spet močno napno. V takem deževju se zemlja pogosto napije da je podobna pasti za zobe. Toda tudi ti nepristni drobci, ki nastajajo zaradi zimske zmrzali so dragoceni in so lahko dober pogoj za poznejše pristno drobljenje zemlje. Ali ste opazovali, kako pride do drobljenja zemlje zaradi zmrzali? V zemlji se tvorijo majhni kristali ledu. Ti kristali rastejo, postajajo večji, tvorijo ploščice in iglice, potegnejo vodo iz tal, iz zemlje in če so delci še vlažni, se osušijo, ker ledeni kristali vlago vlečejo nase. Včasih to lahko opazujemo na lužah na cesti. Na luži se naredi led, pravi vzorec ledenih kristalov in cestna brozga, ki je brez drobcev, postaja bolj suha, ker je kristal potegnil vlago nase. Včasih pozno dopoldne, ko se led na luži spet stopi, vidimo, da vlaga izhlapi in blato je bolj suho. Če pa vlaga ne more izhlapeti, lahko čez pol dneva spet nastane blatna luža, saj zemlja vlago spet potegne nase, ko se ledeni kristali raztopijo. To je zelo pomembno.

To pomeni: zimska zmrzal bo našo zemljo zdrobila, če jo bo veter lahko osušil, oziroma, če lahko pronica v globine zemlje. V novembru sem opazoval, da je bila prst neke njive krasno grudičasta. Potem pa  je deževalo in snežilo, tla so se spet navlažila in napela in spomladi je bila struktura tal spet slaba. Zato mislim, da je drenaža takih tal pomembna. Na tleh, kjer voda pronica v globine in spodaj odteka, drobci zemlje takrat, ko bo toplo in se led topi, vlage ne potegnejo zopet vase in dobra struktura ostane. Morda je tu in tam drenaža potrebna celo samo za zadnje tri ali štiri tedne pozimi, prav v tistem času, ko se sneg topi in moramo poskrbeti, da  odvečna vlaga hitro odteče in efekt zimske zmrzali ohranimo. Sploh ni nujno, da so take njive tudi sicer zelo mokre. Da pozitivnega efekta delovanja zimske zmrzali ne izgubimo, pa je odtekanje vode tistih nekaj malo tednov odločilnega pomena. Težka ilovnata zemlja bo brez efekta zimske zmrzali rodila morda le pol toliko kot če se pozimi pri zmrzali dobro drobi in prežame z zrakom. Pomen drenaže na težkih tleh poudarjam zato, ker efekt delovanja zimske zmrzali lahko zelo hitro zapravimo, če ne pazimo na dobro odtekanje vode. Naredimo zelo enostaven poskus: vzemimo dve skodelici s skuto. V eni skodelici naredimo spodaj luknjo in nekaj sirotke bo odteklo. Obe skodelici s skuto potem postavimo v zamrzovalnik. Naslednji dan vzamemo skuto iz zamrzovalnika in pogledamo, kakšna struktura kristalov je v skuti, kjer je sirotka odtekla in kakšna v drugi. Našli bomo kristalno strukturo ploščic in iglic. Med to kristalno strukturo bo skuta relativno suha. Če skuto iz obeh skodelic stresemo na pladenj vidimo, da je skuta iz skodelice z luknjo, kjer je sirotka odtekla, do dna prhka. Skuta iz druge skodelice, kjer sirotka ni odtekla, je prhka samo zgoraj, globje, pa je podobna pasti za zobe, in sicer samo zato, ker odvečno vlago, sirotko, spet sprejme vase. Z zemljo je podobno.

Za drenažo oziroma povezavo z nižjimi plastmi, po katerih bo voda lahko odtekla skrbijo tudi globoke korenine rastlin ali deževniki, posebno tisti, ki delajo debele, globoke vertikalne kanale. Deževnikov je veliko vrst in za naša tla so vsi dragoceni pomočniki, saj tla tudi regenerirajo. Gline, naša tla postajajo stara. Deževnik pa vzame organsko substanco tal vase, poveže in pomeša jo z mineralno substanco in gline regenerira v kompleks gline in humusa, ki ga vidimo kot oblogo na stenah deževnikovih rovov. Tla v 40 cm globine so pogosto bela ali svetlo rumena. Deževnikovi rovi pa so rjavo obloženi. Rjava substanca je na eni strani organska, ki se razvije v smeri humusa, druga komponenta rjave barve pa je pravzaprav železo. Zemlja, plodna tla kažejo svojo oživljenost na več načinov. Da je zemlja oživljena z deževniki se mi zdi posebej pomembno prav zaradi povezave plodnega zgornjega sloja zemlje z zemljo v globini za katero skrbijo deževniki in korenine rastlin. Če imamo njivo, na kateri ležijo luže, je to posledica dejstva, da voda ni mogla pronicati in odteči, razlog problema pa bomo  našli nekje med mrtvico in živico. Vedeti moramo, da mnogih vprašanj v zvezi z drobljivostjo, prhkostjo zemlje ne moremo reševati s stroji, priključki za obdelovanje, temveč jih lahko rešujemo samo s postopki, ki omogočajo trajno, pristno, pravo drobljenje zemlje. Trajna, pristna grudičavost lahko sprejme in oddaja vodo – dolgoročno gledano – in lahko nudi prostor živim organizmom v tleh, če smo le uspeli poskrbeti za dovolj prostora za dostop zraka, dovolj prostora za odtekanje vode na trajen in stabilen način. Pogosto lahko ugotavljamo, da se težka tla obnašajo bolje, če jih ne obdelujemo. Pri tem pa nimam v mislih težkih zbitih tal temveč uležana tla. Če so uležana tla prežeta s koreninami, se življenje krasno razvije in mikroorganizmi sami obvladujejo procese življenja. Pogosto je uležani spoj mnogo bolj stabilen kot rahli spoj zemlje po tehničnem rahljanju. Če smo imeli na njivi dobro travno – deteljno mešanico in po košnji močno dežuje, voda na njivi ne stoji. Zemlja in kultura  vsako kapljo sprejme vase. Tla so uležana. Če po taki njivi hodimo, skoraj ne vidimo odtisov stopal. Ta tla torej niso zbita, temveč imajo čvrsti spoj, nekako čvrsto, gosto strukturo, ki je morda bolj stabilna, kot rahljanje, ki smo ga opravili z nekim traktorskim priključkom. Pot modernega, konvencionalnega poljedelstva z umetnim rahljanjem zemlje je napačna. Kmetje z močnimi traktorji zemljo tudi do globine 50 cm zrahljajo o zdravi strukturi tal pa nihče več ne razmišlja.

Med biodinamiki se uvejavlja zadnje čase, ko imamo opraviti s časi suše in občasno z nenavadno veliko količino padavin metoda, ki se je tradicionalno uporabljala v Španiji, to je uporaba tako imenovanega rimskega pluga in kultiviranje prav vseh kultur, tudi žit, na grebenih. Veliko uporabljajo tudi priključke, s katerim obdelujejo samo tanek zgornji sloj zemlje, tako na primer tako imenovane luščilne pluge, s katerimi lahko obrnejo samo zgornjih 4-5 cm zemlje. Opazoval sem, kako so orali brazdo na njivi, kjer so bila tla obdelana samo približno 8 cm globoko. Skrivnost uspeha take obdelave pa ni v tem, da nekaj zelo plitvo obdelamo ali obrnemo. Pomembno je, da se delci zemlje, ki smo jih zrahljali drug drugega dotikajo. Govorimo o spoju v tleh. Če delci zemlje ležijo drug zraven drugega, brez stika, se tla še bolj osušijo in v njih življenje nazaduje. Prst ne sme nikoli ležati v grobih ločenih grudah in se v njih sušiti. Če so delci v kontaktu drug z drugim, potem je to podobno kot pri kruhu, ki potem spet lahko vzhaja. Opazovati strukturo zemlje, ki jo tako obdelujejo, je bilo zame veliko odkritje. Zrahljali so samo 8 cm globoko, zemlja pa je bila, ko sem gledal presek, krasno grudičasta in je do 12 cm narasla. Kako pa delajo z rimskim plugom?

                                                                                                          ( se nadaljuje)