VELIKA NOČ 2008
Duhovne sile so stvarstvo spustile iz svojega naročja. Sile zla so se naselile v ustvarjeno, tudi v človeka samega. Na eni strani so prinesle bolezen in smrt, na drugi strani pa pogoje za razvoj človekove samozavesti. Ker je človek sprejel vase egoizem, je postajala kri kot organ za spoznanje duhovnega sveta, vedno manj primerna.
Moč logosa, ki je prej delovala iz Sonca, je duhovne razmere spremenila.
Nekega aprilskega petka v letu 33 se je dogodila Golgota. V smrti na križu se je Kristus s krvjo povezal z Zemljo. Zemlja je sprejela odrešujoče sile ljubezni in dobila novo auro. Smrt je postala prehod v novo življenje; prišlo je do rojstva človeške zavesti JAZa in postalo je mogoče, da se človek z lastno močjo postopoma duhovnemu svetu spet približa in ga doume. S sprejemanjem Kristusove moči lahko iz ljubezni zasveti človeški JAZ. Človek lahko postane svobodno, ustvarjalno bitje.
Po prvem stvarjenju, stvarjenju iz božanskega sveta, se začenja novo stvarjenje, stvarjenje iz s Kristusom prežetega centra človeškega JAZa.
Sternkalender, Dornach
Izdaja: Društvo za biološko-dinamično gospodarjenje AJDA Vrzdenec tel. 01 7540743
ŽIVIMO S KOLEDARJEM DUŠE
Izreke prebiramo in premišljujemo zjutraj in zvečer v tednu, za katerega veljajo
50. teden ( 16.-22. marec )
Svetov življenja želja po postati
Jazu človeka govori,
mogočno se mu razodeva;
bitja njegovega moči razveže:
S tem, da življenje moje v tebe nosim,
iz uročenosti njegove
dosežem jaz moj pravi cilj.
51. teden Pričakovanje pomladi
V nótranjost se bitja človek
čutil bogastvo zdaj razliva,
svetá duh najde se
v človeškega očesa ogledalu,
ki svojo moč iz njega
na novo
ustvariti si mora.
52. teden ( 30. marec )
Če iz globin se duše
obrača duh na Bit sveta,
lepota iz širin privre prostora,
priteče iz daljav neba
v telo človeka vsa življenja sila.
Z mogočnim delovanjem združi
duha zdaj bit in bit človeka.
Velikonočno razpoloženje (7.-13.april)
Ko iz širin sveta
smislu človeka Sonce govori
veselje iz globin se duše
v gledanju s svetlobo združi.
Na sebe le zastrt
zdaj misel pošlje v dalj prostora…
In nežno veže človeško bitje se
na bit duha.
Dr.R.Steiner Koledar duše,
IX. USODA IN PONOVNO ROJSTVO
O smislu življenja
Temeljno prizadevanje duhovne znanosti je spoznanje o ponavljajočih se življenjih človeka na Zemlji. Ideja o reinkarnaciji je odločilna za razumevanje samega sebe, vprašanja po smislu bivanja in odnosa človeka do vse evolucije stvarjenja Zemlje.
Tudi tu velja, da je potrebno rezultate novejših duhovnih raziskav in tradicionalne elemente razlikovati, toda treba jih je tudi primerjati med seboj. Nauk o ponovni inkarnaciji izhaja – kot smo že videli – iz duhovno-znanstvenega zasledovanja duha in duše človeka v življenju po smrti. Sprejemanje reinkarnacije je na drugi strani tudi zadnji ostanek prastare modrosti človeštva in ga je mogoče dokumentarno dokazati še za zgodnji čas starega germanstva in Grčije. V hinduizmu in budizmu, religijah daljnega vzhoda, sodi, kot je znano, tudi danes k verskim vsebinam milijonov ljudi. Reinkarnacija tudi v Evropi ni bila nikoli čisto pozabljena in je sodila k prepričanju mnogih velikih duhov krščanstva. Nepristransko opazovanje je zato težavno.
Glede na omenjeno tradicijo je nauk o reinkarnaciji prav tako potrebno pridobiti z delom na evropski zavesti in na času ustrezen način. Za tako novo utemeljitev sta odločilna dva pogoja: Upoštevati je treba pojem JAZa in moderen nauk o evoluciji.
Pojem JAZa, s katerim gledamo na duhovno jedro neminljive individualnosti, v tradicionalnih religijah vzhoda v tej obliki ni obstajal. Takrat ga tudi še ni bilo mogoče zajeti, ker pred tisočletji razvoj zavesti človeštva še ni dosegel za izoblikovanje potrebne stopnje zrelosti. V zibelki evropske kulture se je prvič jasneje zasvetil v Aristotelovem pojmu entelehije, kar smo že omenili (poglavje VI). Toda tudi misel o razvoju vseh živih bitij, ki je – kot tudi že omenjeno – neločljivo povezana z imeni Goethe, Darwin, Haeckel in drugimi – je bila v modrosti vzhoda oblikovana le v zasnovah.
Teorija evolucije, ki prizna kot razvojni faktor samo zunanje, več ali manj slučajne vplive okolja in obtiči v duhu enostransko usmerjene molekularne biologije in genske tehnologije v »razvojni mehaniki«, vsekakor ni primerna za osvetlitev ideje o reinkarnaciji. Pogoj zanjo je visoka stopnja duhovnega dojemanja človeka. Običajen nauk o neumrljivosti duše, njeni »post eksistenci«, ki ga zastopa predvsem konfesionalno krščanstvo, je potrebno dopolniti s pojmom nerojenosti ali pred-eksistenco. Na nadčutno-duhovni svet bi bilo potrebno gledati kot na prav tako resničen, kot je svet fizičnih pojavov. Tako obravnavanje postane za naravoslovje mogoče, če na času ustrezen način razvije naprej na začetku prikazani Goethejev nauk o metamorfozi. Ta zmore pripeljati potem neposredno do ideje ponavljajočih se življenj na Zemlji in misel o reinkarnaciji ustrezno razsvetliti. Tako gledano je globoko utemeljen v Goethejevem duhu, tako da se je tudi on v notranjosti lahko opredelil za idejo reinkarnacije, ne da bi jo kot nauk navzven zastopal. Bilo je na dan, ko so pokopali Wielanda (25.1.1913), ko se je pretresena Goethejeva duša v razgovoru z J.D. Falkom takole izpovedala: »Tako malo bi se začudil, smatrati bi moral, da je to čisto v skladu z mojimi nazori, če bi enkrat, po tisočletjih, tega Wielanda kot svetovno monado spet srečal, kot zvezdo prve veličine, in bi videl, in bi bil priča tega, kako s svojo ljubko lučjo vse razveseljuje …, kot za monade sploh, čim mislimo na večnost tega stanja sveta, ni mogoče misliti nobenega drugega namena, kot da večno tudi s svoje strani sodelujejo pri veselju bogov kot blaženo sodelujoče sile. Nastajanje stvarništva je zaupano njim. Pozvane ali nepozvane, pridejo same po sebi po vseh poteh, z vseh gora, z vseh zvezd; kdo bi jih zaustavil? Prepričan sem, da sem bil, tako kot me tu vidite, tukaj že tisočkrat in upam, da bom še tisočkrat prišel.«
Toda že leta 1779 se je tridesetletni ob slapovih Staubbacha čutil inspiriranega za »Spev duhov nad vodami«, ki se začenja z znanimi stihi: „Duša človeška je vodi podobna: iz neba prihaja, k nebu se dviga, in spet navzdol na Zemljo mora, večno menjaje …“
Zemlja in nebo sta široko raztegnjen prostor, v katerem se gibljejo metamorfoze oblik vode. Obenem kažejo tudi na polje napetosti nasprotij, ki je za metamorfoze ponavljajočih se življenj na Zemlji potrebno; kot metamorfoze jih moramo namreč razumeti. Zemeljskemu življenju med rojstvom in smrtjo stoji polarno nasproti kozmično življenje med smrtjo in novim rojstvom. Stanju krčenja duše v omejenem snovnem telesu, ki je podrejeno silam teže in končnosti, sledi širjenje v neke vrste dušo sfer v neomejenem področju neskončnosti in trajanja. Vedno je ritem, ki posreduje nasprotne faze, ki premosti obe različni obliki bivanja in povezuje posamezno življenje v celoto višjega reda, ki se premika skozi prostor in čas. V vsakem življenju na Zemlji, ki se pokaže kot preobražen člen verige, stoji pred nami osebnost, ki se po rasi, pripadnosti narodu, spolu in mnogim drugim menjajočim karakteristikam individualno izraža. Predstavlja vsakokratno metamorfozno postavo iste entelehije ali monade, ki gre skozi vsa življenja in se v njih izraža. Globlji smisel tega potapljanja in dvigovanja iste in vedno nove inkarnacije je povišanje, to pa pomeni razvoj same individualnosti naprej in navzgor, na višji nivo. Na to kažejo besede pesnika Friedricha Rückerta: „V vsakem živi slika tistega, ki naj bi postal. Dokler pa to ni, njegov mir ni popoln.“
Nakazana slika je prapodoba v vsakem človeku zasnovanega višjega bitja, resnične ideje njegove individualne človečnosti, ki jo samo izkušnje in napori v mnogih življenjih na Zemlji in predelava v duhovnem svetu lahko privedejo k samouresničenju in popolnosti.
V omenjenem temeljnem delu »Teozofija« ima poglavje »Ponovno utelešenje duha in usoda (Reinkarnation und Karma)« centralno mesto. Izrecno je tu govora o reinkarnaciji duha in ne duše. Izraz »potovanje duš« je zavajajoč in prispeva k temu, da se zabriše razlika med duhovnim jedrom bitja, JAZom in tančično naravo duševnosti. To je pripeljalo v Indiji do zmotne predstave, da bi bili ljudje za kazen lahko rojeni v živalski postavi – kar že biološko gledano ni mogoče. Od astralnega telesa do potankosti izoblikovana in visoko diferencirana, toda tudi na določeno okolje specializirana živalska postava ne more služiti kot posoda za bitje, ki je obdarjeno z JAZom.
V navedenem poglavju vodi Rudolf Steiner k misli o reinkarnaciji na čisto miseln, doslej v Evropi enkraten način. »Razmišljanje, ki se postavi pojavom življenja nasproti in ki se boji zasledovati tja do njihovih zadnjih členov misli, ki se rodijo iz življenja polnega opazovanja, pride lahko s čisto logiko do predstave o ponavljanju življenj na Zemlji in zakona usode. Tako kot je res, da se vidcu z odprtim duhovnim očesom pretekla življenja pokažejo kot odprta knjiga, kot doživetje, tako res je, da se resnica o tem lahko zasveti v opazujočem razumu.«
Pri tem izhajamo iz življenjskih dejstev, ki jih lahko vsak opazuje in o njih razmisli, kot na primer o funkciji spomina, nastanku sposobnosti in o drugem. V ospredju tega opazovanja stoji pomen človeške biografije. »Kdor v biografiji opisuje resnično posebnost nekega človeka, razume, da je v njej nekaj, kar ustreza v živalskem svetu opisu cele živalske vrste.« V petem poglavju smo omenili, kako se v tem, ko se otrok nauči vzravnano hoditi, ko se nauči govoriti in misliti, razodeva duh, ki se uteleša; prav tako sveti v individualnem poteku življenja in poteku usode nekega človeka njegovo v času razvijajoče se bitje JAZa. Ta je pravi nosilec usode, ki jo prinaša iz svojih prejšnjih inkarnacij. »Jaz sem moral obstajati kot duhoven človek že pred mojim rojstvom. V mojih prednikih gotovo nisem bil, saj so ti kot duhovna bitja drugačni kot jaz. Moje biografije si iz njihove ne morem razložiti. Kot duhovno bitje moram biti ponovitev takega, iz čigar biografije je mojo mogoče pojasniti.«
V povezovanju ideje o reinkarnaciji z modernim naukom o evoluciji je videl Rudolf Steiner potrebo, ki jo zahteva čas. Že preden je izšla »Teozofija«, je leta 1903 v članku »Reinkarnacija in karma« prikazal, da so to »s stališča naravoslovja potrebne predstave«. Tu omenjena nujnost je rezultat priznavanja principa razvoja za duhovno bitje človek. Vsaka vrsta rastlin ali živali se ima za svojo današnjo obliko zahvaliti prehodu skozi mnoge preproste predstopnje, ki so se počasi diferencirale in razvijale naprej. To velja tudi za pridobitve na področju duše in duha, ki kot individualen talent in sposobnosti niso preprosto in nezasluženo od narave nekomu »od zgoraj« podarjene, drugemu pa po krivici ne. Da mora zdrav človeški razum sam priti do tega rezultata, kažejo besede Henryja Forda, ki je zgradil v svetu znano avtomobilsko tovarno: »Kar smatrajo nekateri za poseben dar ali talent, je po mojem mnenju plod dolgih, v mnogih življenjih pridobljenih izkušenj. K temu pa moram reči, da verjamem v to, da se ponovno rojevamo. Vi in jaz, mi vsi se mnogokrat rodimo, živimo mnoga življenja in shranjujemo bogate izkušnje … Dozdevno intuitiven dar je v resnici težko pridobljena izkušnja.«
Svojemu razvojnemu deblu ustrezen razvoj (filogenetični razvoj) vseh živih bitij se razteza skozi dolga časovna obdobja. Kot kažejo ostanki v ustreznih slojih zemlje, je potreboval npr. razvoj še kratkonogih prednikov konja, velikih kot pes, ki so imeli še pet prstov, do razvoja kopitarja v obliki visoko specializiranega arabskega žrebca milijone let. Pri tem kratko življenje in minljivost posameznega primerka te vrste, ki je, kot je opisano, v »borbi za preživetje« na področju zemeljskih slučajnosti izpostavljen tisočkratnim predčasnim uničenjem, ne igra skoraj nobene vloge. V vrsto kot tako, ki jo nosi tok dedovanja, se lahko vgradi ideja, ki je za posamezen živalski organizem dana kot temelj praslike, ki impulzira razvoj, da bi prišla počasi do izraza vedno bolj izpopolnjeno in enako razdeljena na mnoge individuume.
Čisto drugačne so razmere pri človeku kot nosilcu JAZa. »Kdor razmišlja o bitju biografije, zazna, da je v duhovnem pogledu vsak človek vrsta za sebe.« Razvojno zgodovinsko zorenje njegove tridelne telesnosti v prehodu skozi kraljestva narave je trajala eone. Končno je dosegla tako popolnost, da jo je človek čutil kot »Tempelj božanstva«, v katerega je bila lahko v pračasih kot zasnova JAZa položena »sama božja iskra«. Toda tudi misliti ni mogoče, da bi za njen razvoj lahko zadoščalo samo eno življenje – čeprav bi trajalo več kot sto let. K nesmrtnosti pozvano duhovno bitje, katerega poreklo je kraljestvo večnosti, je s tem, da je utelešeno v minljivem telesu, izpostavljeno zakonom sveta, ki ni večen, in njegovim slučajnostim. Kako pogosto je poleg tega zaradi bolezni, nesreče ali drugih slabih okoliščin njegov čas za razvoj, ki ga čuti kot prekratkega, predčasno končan. Šele stopanje v vedno nova življenja na Zemlji ustvari za k samouresničenju stremečo entelehijo možnost, da v toku tisočletij najde za svoj razvoj potreben časovni prostor. »Pustite, da se duša vrne tolikokrat, kot to hoče. Zemlja je dovolj bogata, da jo obdaruje z novimi darovi, z novimi stoletji in novimi preteklostmi in z novo bodočnostjo«, meni Jean Paul.
Resnično najde človek v toku tisočletij, kar se tiče naravnega okolja, klime, rase ali stanja kulture, pa tudi kar se tiče stanja zavesti človeštva, vedno drugačne pogoje za razvoj. Kot bitje, ki je koncipirano za univerzalnost, potrebuje vse te menjajoče se spodbude in možnosti, ki ustrezajo njegovi vsakokratni stopnji razvoja njegove individualnosti. Človek je kot edino neposredno duhovno nadarjeno bitje stvarstva pozvan k temu, da zraste nad naravo. Za to je potrebno posebno preoblikovanje za druga organska kraljestva narave veljavnih razvojnih zakonitosti v duhu ponavljajočih se življenj na Zemlji. Ali človeštvo kot celoto sploh še smemo označevati kot kraljestvo narave? To dobi kot kraljestvo razvijajočih se duhov čisto poseben, nov karakter. Medtem ko je v ostalih kraljestvih narave stvarjenje v glavnem zaključeno, gre v kraljestvu človeka nenehno naprej in je čisto in popolnoma usmerjeno v bodočnost, ki jo bodo bitja, ki določajo samega sebe, sooblikovala. Da se še enkrat opremo na Goetheja: Gre za duhovna bitja, monade, ki »tudi s svoje strani sodelujejo pri veselju bogov kot blaženo soustvarjajoče sile. Njim je zaupano nastajanje stvarstva.«
V življenju vsakega človeka pride enkrat trenutek, ko si postavi vprašanje o smislu svojega življenja ali celo življenja vsega človeštva. Zelo pogosto je razlog za to življenjska kriza, ki jo povzročijo negativna doživetja ali dogodki kot bolezen, nesreča, neuspehi ali razočaranja. V razmišljanju o gornjem vprašanju se stke z drugimi: po bitju človeške usode, ki v svoji skrivnostnosti določa naše življenje. Hoče, da jo živimo, nosimo, tudi zmoremo prenesti in več ali manj izoblikovati v njeni individualni posebnosti. Ali ni potrebno pri tem prepoznati tudi zakonitosti njenega nastanka, da bi jo lahko sprejeli?
Pri opazovanju usode najdemo nešteto običajno nespremenljivih pogojev, po katerih nismo vprašali, po katerih pa se moramo ravnati. Zakaj smo rojeni prav v ta čas, zakaj kot moški in ne kot ženska ali obratno, zakaj kot belec in ne z drugačno barvo kože, zakaj v nekem vzhodnem narodu in ne v nekem čisto drugačnem zahodnem narodu? Zakaj imamo neko čisto določeno od dedovanja odvisno sposobnost, ki je tako drugačna od drugih ljudi ali celo od bratov in sester? K temu pridejo nepreračunljivi primeri sprememb v življenju, ki nas enkrat spravijo na osrečujoč način bliže našim ciljem, včasih pa zaradi uporov, bolezni ali nesreče vržejo nazaj. V tako neenakem dajanju pozitivnih in negativnih možnosti, kar se tiče nadarjenosti, zdravja, prijateljstva, srečnih okoliščin in priznanja ali pa tudi prav nasprotno, je videti – če to opazujemo z zemeljskim razumom –, da vlada absolutna nepravičnost. Lahko jo doživljamo kot skrajno otežujočo, posebej če nas Moire, grške boginje usode, postavijo na »senčno mesto«. Ali so pogoji usode, ki jih srečujemo, in potek usode res samo zbir slučajnosti, ki s posebnostjo mojega bitja nimajo nič opraviti? Ali pa je tako, da jih je predvidela neka višja sila in jih je naložila meni zaradi za mene neprepoznavnih razlogov? Naj bi obupal ali se uprl? Ali pa preostane samo to, da upamo na »boljšo« drugo stran? Seveda so presoja in prav gotovo zelo različni odgovori odvisni od pogleda na svet, ki ga človek ima. To, ali je to pozitivno ali negativno, pa postane po sebi del usode; ta pri nadaljevanju življenja bistveno določa življenjsko varnost in zaupanje v Boga ali pa veča strah pred življenjem, občutek frustracije in depresivno razpoloženje.
Nihče pa ne more trditi, da je vprašanje po smislu usode in življenja resno in temeljito preveril, če misli na reinkarnacijo ni upošteval – pa četudi samo preizkusno, v duhu možne delovne hipoteze. Johann Georg Schlosser, mladostni prijatelj in poznejši Goethejev svak, je leta 1781 dejal: Reinkarnacija »pojasni tisoče ugank«. Res skoraj ni človeškega problema, ki ga ne vidimo v novi in plodni luči, če ga obravnavamo v duhu reinkarnacije.
Kot smo že povedali, se posebnost človeškega življenja lahko razume šele takrat, če ga – tako kot povsem različne liste na steblu rastline – smatramo za člen in kot metamorfozo v zaporedju prejšnjih življenj. Bistvene pogoje za posebnosti tega življenja, ki ne ležijo samo v mnogih danih pogojih, temveč tudi v tem, kar občutimo kot spodbujajoče ali zadržujoče okoliščine iz okolja, moramo iskati v prejšnjih življenjih. Najdemo jih predvsem v vseh doživetjih, izkušnjah, prizadevanjih in v vseh opustitvah zadnjega življenja, ki je bilo predelano v duhovnem svetu, tako kot je nakazano v prejšnjem poglavju. Tisto, kar je dozdevno prišlo skupaj slučajno ali je dozdevno brez smisla naložena usoda, je – pogledano bolj globoko – plod ponotranjanja v življenju med smrtjo in novim rojstvom. Pri oblikovanju tega smo bistveno soudeleženi, sodi k nam in je tako res sestavni del jedra našega bitja, kot sodi meso zrelega jabolka k semenu v njem. Torej smemo usodo sprejeti! Vsakokraten plod usode se oblikuje v luči Božje modrosti in zori v toploti Božje ljubezni. Nosi ga pravičnost, ki preveva duhovni svet, ki ji ni nič ostalo skrito in ki je vse dobro premišljeno odtehtala. Tako kot vladajo v fizičnem svetu nespremenljivi naravni zakoni, ki v duhu razloga in posledice določajo medsebojno delovanje in skupno delovanje stvari, tako vladajo določeni zakoni pri oblikovanju človeške usode. Pri tem se tesno prepletajo razvoj posamezne duše, skupni vsečloveški razvoj in njihova povezava z nadčutnimi svetovi. Ta posebna zakonitost oblikovanja usode je bila od nekdaj označena v modrosti vzhoda kot karma in si je ne smemo misliti mehanično. Njeno poreklo je višja, moralno-duhovna sfera sveta, ki nenehno prežema zemeljsko-človeško bivanje na za zdaj skrit način. Tisti, ki se ukvarja z duhovno znanostjo, jo lahko zazna, ker ima sposobnosti za spoznanje višjih svetov.
Karma skrbi npr. za to, da vse, kar mi z našim obnašanjem in delom svetu damo in s tem v svetu sprožimo, ostane povezano z nami in na katerikoli način deluje nazaj v poznejšem življenju kot danost usode. Gledano tako, gre pri tako imenovani »ljubezni na prvi pogled«, toda tudi pri nasprotnih občutkih, v resnici za ustrezna srečanja s tistim človekom v prejšnjih življenjih. S skupnim delom, prijateljstvom ali ljubeznijo, pa tudi s sporom ali sovraštvom ustvarjenih duševnih navezanosti ni mogoče pretrgati. Tudi tisti, ki jih je smrt prekmalu ločila, ali ljudje, ločeni zaradi dozdevno nerešljivih konfliktov, bodo tako ali tako spet privedeni skupaj. Tkanja usode oblikujejo rastoč duhovni organizem človeštva bodočnosti, ki bo prežel in povišal vse na kri ali pleme omejene vezi.
Kot primer karmične zakonitosti naj se še enkrat ukvarjamo z usodo bolezni. Pri mnogih boleznih najdemo razloge očitno že v tem življenju. Tako lahko pripeljejo nezmernost pri hrani in pijači, fizična ali intelektualna preobremenitev ali neobvladani psihosocialni problemi – pogosto preko nervoznih in vegetativnih labilnosti – na koncu do organskih bolezni. V skrajnih primerih povzroči nervozen, močan kadilec svojega raka na bronhijih ali neobvladljiv pijanec svojo cirozo jeter sam. Na drugi strani pa imamo bolezni kot smrtonosni tumor na možganih pri 30 letih, kronično bolezen sklepov ali bolezen živcev, ki se pojavi že v mladosti, ki pripeljejo morda do otrdelosti ali paralize okončin, tudi duševne bolezni, ki se pojavijo že v otroštvu, za katere v anamnezi niti pri psihičnih doživetjih niti po dednosti ni mogoče najti razloga za bolezen. Tu šele smemo govoriti o pravi karmični bolezni, katere razlog je treba iskati neposredno v prejšnjih življenjih na Zemlji. Tudi desetletja trajajoče razvade, slabe navade ali zločin enega življenja se v naslednjem življenju lahko izrazijo kot bolezen, tudi razdeljena na dve življenji.
Pomisliti je treba poleg tega tudi na to, da poteka lahko vsaka bolezen v lahki, težji ali smrtonosni obliki. Tako pride na primer skoraj vsak moderen človek v toku svojega življenja v stik z bacili tuberkuloze in nastalo nevarno infekcijo običajno lahko, ne da bi sploh vedel, obvlada z rahlim »prehladom«. Majhno, poapnelo mesto, ki ga morda najde rentgenolog pozneje, je dokaz te infekcije, ki zapusti dosmrtno odpornost. Za drugega človeka enake starosti je postal ta vir infekcije lahko težka, trpljenja polna usoda, ki ga pelje skozi leta dolga zdravljenja v sanatorijih, zaustavljanje delovanja pljuč in operacijo ter končno v smrt pri tridesetih letih. Podobne stvari bi doživeli, če se v domu za otroke pojavi prepozno prepoznana epidemija škrlatinke. Z bakterijami pridejo v stik vsi otroci. En del kljub temu ne zboli. Pri dveh otrocih je posledica kljub skrbnemu zdravljenju zaradi poznejših komplikacij na srcu in ledvicah lahko trajno trpljenje, drugi, ki so brez vročine in prepoznavne rdečice na koži dozdevno ostali zdravi, pokažejo po nekaj tednih z luščenjem kože na dlaneh, da so bili okuženi in bolni. Uvidevni zdravniki zato poudarjajo, da so bakterije in virusi le delni razlog infekcijskih bolezni in so resnični vzroki za težek potek bolezni v človeškem organizmu samem, v njegovi vitalnosti in odpornosti ali pa v njegovi nagnjenosti k boleznim. Ali bo neka bolezen postala »usoda«, ki morda s trpljenjem obarva celo življenje, je odvisno od s seboj prinesene dispozicije ali konstitucije. V njej tiči resnična uganka usode.
Da bi se njeni rešitvi lahko približali, naj tu opozorim na nadrejen karmični zakon. Ta pravi, da se mnogo tega, kar se v enem življenju odigra na duševno-duhovnem doživljajskem nivoju med človekom in okoljem, med človekom in človekom in v borbah v lastni duševnosti, v naslednjem življenju izrazi kot nadarjenost in konstitucija bolj na organsko-telesnem nivoju. Preživete duševne življenjske razmere se med smrtjo in novim rojstvom ne le ponotranjijo, temveč kar »utelesijo«. V novem življenju se spet dvignejo iz »nezavednega« kot nagnjenost, zasnova, nadarjenost, temperament, in jih zato čutimo kot po usodi dane. Tudi v dozdevno slučajnem v krogu, ki ga ni mogoče spremeniti, kot pri starših, starih starših, pri bratih in sestrah ali drugih ožjih sorodnikih po krvi, srečamo ljudi, s katerimi smo bili bolj ali manj svobodno že v prejšnjih življenjih povezani v duševnem »sorodstvu po izbiri« (Goethe). Čisto duševne zveze posvečanja in ljubezni se spremenijo v zveze telesne, na krvno sorodstvo vezane ljubezni, ki imajo karmični razlog.
Glede na take zakonitosti je treba iskati rešitev za zgoraj omenjeno uganko konstitucije v stanju višjih členov bitja, predvsem pa v moči ali slabosti eteričnega telesa. Ta je nosilec moči izgradnje in regeneracije, ki se mu imamo zahvaliti za jutranjo krepost osvežujočega spanca. Če pa bo entelehija pri spuščanju na Zemljo iz kozmičnih sfer pred rojstvom lahko »potegnila skupaj« in na novo izgradila dobro ali manj dobro opremljeno etrsko telo, je odvisno od njenega vedenja in od kvalitete prejšnjega življenja na Zemlji.
Ponazorimo to na dveh nasprotujočih si tipih. Človek, ki zna pred lepo cvetlico stremeti, ali je pred krasnim sončnim vzhodom sposoben molitve, ki se z zanimanjem in vdanostjo posveča svojemu okolju in soljudem, je po smrti v drugem položaju kot človek, ki sicer na Zemlji pridno opravlja svoj poklic in skrbi za svojo družino, toda kar se drugega tiče – iz katerih koli razlogov že –, hodi skozi življenje top in brezbrižen. Medtem ko prvemu, umetniško in versko naravnanemu človeku postane »vse minljivo prispodoba«, ki slutečo, iščočo dušo opozarja na neminljivo, je drugemu, ki se označi kot »praktik v življenju« in »atest«, vse »samozadostno«. To nasprotje karakternih nadarjenosti bi lahko še naprej opisali in stopnjevali, čemur pa se moramo tu odreči. Nasproten način vedenja pa ima odločilne konsekvence za življenje po smrti, v katerem se življenje na Zemlji »kot oko in uho za duhovni svet« (R. Steiner) nekako preobrazi v čutilo.
Za višje in duhovno odprt človek, se čuti že v življenju na Zemlji v vsem ravnanju soroden novemu, višjemu svetu in se z njim, kot davno slutenim in iskanim, lahko poveže. On se pri ponovnem spustu k zemeljskemu svetu v veliki fazi vdiha zmore obleči v »zapolnjeno« etrsko organizacijo iz sil sfer in pride na svet z zdravo in močno konstitucijo. Duši, ki se zapira, ki je bolj vezana, se dogodi v kraljestvu harmonije sfer nekaj podobnega kot zemeljskemu obiskovalcu koncerta, ki zapusti dvorano po zvokih Beethovnove simfonije, ki je druge obiskovalce globoko pretresla, on pa čisto ravnodušen lahko ugotovi samo: »Veliko hrupa za nič.« S polnostjo sveta zvokov, ki ga je dosegel, preprosto ne more nič početi, zanj je v duši kot gluh. On potemtakem lahko zgradi le slabotno etrsko telo in se mora sprijazniti s slabo konstitucijo.
Če pridejo k opisanemu »nevtralnemu« napačnemu obnašanju še moralne pregrehe kot samoljubne tendence po obogatitvi na račun drugih ljudi, brezobzirnost ali prevare, se s tem ustvarijo prave zasnove telesnih bolezni. Tako opozarja duhovni raziskovalec na to, da »egoistično stremljenje do pridobivanja dobrin« v nekem življenju prinaša v naslednjem življenju nagnjenost k infekcijskim boleznim. Nobeno samoljubje pač ne pripelje k našemu resničnemu sebstvu, temveč nas od njega oddalji in našemu bitju lahko samo škoduje.
Kljub temu bi bil nesporazum, če bi hoteli razumeti bolezen kot »kazen« božanskega sveta za narejene grehe zaradi nestorjenih del ali pregreh in prenesti merila zemeljskega pravosodja na svet na drugi strani. Naj spomnim na to, da sta »kazen« in »napenjanje« povezana in da ima vsak »sodnik« pravzaprav nalogo, da vodi »kaznjenca« k njegovi v JAZu utemeljeni sili vzravnanja, ki je vir zunanje vzravnanosti, toda tudi notranje, moralne odkritosrčnosti. Pri prebolevanju bolezni doživi človek korekturo življenja, ki je sicer ni mogoče doseči le s podukom. V resnici gre za problem in priložnost na poti razvoja individualnosti. Mi sami smo si – kar velja pogosto za marsikatero drugo oviro v življenju – položili na pot »kamen spotike«, da bi se zaradi udarca prebudili za neko določeno stran življenja, za katero je grozila nevarnost, da jo zanemarimo. V odpravljanju razvijemo moči, katerih razvoj je bil zanemarjen ali katerega razvoj moramo v dobro tega, da najdemo samega sebe, nadoknaditi. »Tako se uvrščajo bolezni v življenje kot pomembni vzgojitelji« (Rudolf Steiner).
Pri tem je treba paziti na to, da se v neki bolezni lahko nekaj naučimo ne samo v budnem stanju zaradi spremembe življenjskih navad, s potrpljenjem, z odrekanjem ali s krepitvijo volje zaradi prenašanja bolečin. Še mnogo več se dogaja v nezavednem na področjih doživljanja členov bitja. To velja posebej za kronične, več ali manj neozdravljive bolezni ali celo bolezni s smrtnim izidom. Z njimi povezan konflikt, notranje trpljenje in boj se po smrti predela in preobrazi in pripelje v naslednjem življenju do ustreznih plodov. Najbolj bolni organi v tem življenju so potem najbolj zdravi. Človek je postal tako na določena področja življenja bolj pozoren in bolj buden, za druga razvija močnejšo voljo, je bolj temeljit ali pa okrepi svojo iniciativo. Da bi lahko usodo neke bolezni ocenili celostno in resnici ustrezno, naj bi imeli pred očmi najmanj tri življenja. Tu postane posebej jasno, kako narobe in nesmiselno je, boriti se proti lastni usodi, kakorkoli blizu in razumljivo se nam tako obnašanje najprej zdi. Z nestrpnostjo, jezo, očitki sebi in »nepravičnemu« svetu v bistvu negiramo naše resnično bitje, ki je nosilec usode in ki usodo oblikuje. Tako vedenje odtuji naš vsakdanji JAZ višjemu JAZu in duhovnemu svetu, v soglasju s katerim je bila prihajajoča težka usoda kot preizkušnja nekoč sprejeta. Sprejemanje usode z novo pridobljenim znanjem o karmi krepi na drugi strani voljo in prispeva bistven delež k temu, da človek najde sebe, duševni mir, ki je v tem utemeljen, in novo zaupanje v življenje. Spoznanje o karmi, ki pripelje do priznavanja zakonov o usodi, je tako v stanju, da človeka duševno ozdravi.
Delno iz Dr.Walter Buehler Antropozofija kot potreba našega časa (se nadaljuje)
Bio je boljši
Do 40% več antioksidantov v bio sadju in zelenjavi in celo do 80% več v mleku biološko krmljenih krav. To je prvi rezultat 12 milijonov funtov drage britanske študije, ki se opravlja že štiri leta. Rastlinska bio živila vsebujejo več mineralov, tako železa in cinka. Prof. Carlo Leifert iz univerze Newcastle, koordinator projekta »QLIF za kvaliteto in varnost ekološkega kmetijstva«, ki ga je finančno podprla EU in v katerem je sodelovalo 31 univerz in kmetij je izjavil, da so razlike tako velike, da tudi tisti ljudje, ki ne pojedo priporočenih petih obrokov sadja in zelenjave na dan pri biološkem prehranjevanju zaužijejo dovolj za zdravje pomembnih sestavin. Vir: LE 1/2008 www.focus.de/gesundheit/ernaehrung/news/lebensmittel_aid_137446.html
ČEBULA, ŽVEPLO IN TOPLOTA
Četudi je zunaj še mraz, se pod zemljo že marsikaj dogaja. Na toplejših mestih so nas pozdravile že prve pomladanske cvetlice. Gre za čebulnice, ki zelo zgodaj, še pozimi prve prikukajo iz zemlje. Sem sodijo zvonček, krokus, teloh pa tudi pri narcise in tulipani. V čebuli tiči namreč toplota, toliko toplote, da rastline včasih celo nekaj snega okrog čebulice raztopijo.
Naše čebule za kuhinjo cvetijo šele poleti. Toploto pa doživljamo pri njih pravzaprav vedno. Sveža čebula kar peče. To, da nas spravi celo v jok, nas spominja na dim ki se vije iz ognja. Za oboje, pekoč okus in draženje oči, so krive lahko hlapljive spojine žvepla, ki dražijo sluzi.
V naravi najdemo žveplo tam, kjer prihaja toplota na površje iz notranjosti zemlje, torej pri vulkanih ali v na žveplu bogatih termalnih vodah. Tako nastajajo ob kratrih Vezuva prelepi svetleče rumeni kristali žvepla. Če bi se jih dotaknili s plamenom, se raztopijo in zagorijo. Pri tem nastaja smrdeč plin, SO2. Nič čudnega, če si predstavljamo, da kurijo v peklu z žveplom. Da nek mineral, »kamen«, kar žveplo vendar je, gori, je presenetljivo in kaže na to, koliko notranje toplote v njem tiči.
Čebula pa ni edino zelišče, ki vsebuje žveplo. Tudi za gorčico to velja. Tudi gorčica je pekoča in njen vonj povzroča solzenje. Če jo damo na kožo, koža pordeči in se intenzivno ogreje. Ta učinek uporabljamo tudi za zdravljenje. Gorčico uživamo k mesnim jedem, saj so tako bolje prebavljive. Prebavo si lahko predstavljamo kot velik proces kuhanja in preobrazbe. Pri kuhanju delamo nekaj podobnega. Jedi so po kuhanju lažje prebavljive. S kuhanjem pripravimo to, kar se v prebavi dokonča. S to predstavo lahko bolje razumemo, zakaj je čebula za kuhinjo tako pomembna. Poglejmo madžarski golaž, priljubljen po vsem svetu. Čebula je pri njem nepogrešljiva, recept jo priporoča prav toliko, kolikor tudi mesa. Na podoben način pripravljajo z obilico čebule meso širom sveta. Drugače kot pri nas, kjer se nežen file le čisto kratko popeče. Priprava mesa je bila in je v mnogih deželah sveta še danes, dolg postopek. Trdo meso kot na primer ovčje, se omehča in postane užitno šele z mariniranjem. Pri tem se narezano meso pomeša s kockami narezane čebule in pusti najmanj pol dneva stati. Sile žvepla v čebuli opravijo neke vrste proces kuhanja brez ognja, tako da trdo meso postane nežno in užitno. Čebula pa je nepogrešljiva tudi pri vegetarijanski kuhinji, četudi je res, da je za mnoge težko prebavljiva in se njeno žveplo še pri prebavi oglaša iz prebavnih plinov. Lažje je čebula prebavljiva če so s kuhanjem ali pečenjem toplotno obdelamo in uporabimo še močne začimbe, podobno kot v indijski kuhinji, ki pripravlja dobro prebavljive, okusne, brez čebule pa ne more shajati.
Moč čebulne toplote uporabljamo torej tudi kot zdravilo. Naše babice so tako trdovraten kašelj z neločljivo sluzjo, zdravile s čebulnim sokom ali sirupom. Za to sesekljamo eno ali dve čebuli, dodamo jedilno žlico medu, pustimo da stoji čez noč in uporabimo sok, ki se je nabral. Lahko vzamemo tudi pol kilograma čebule, ki jo narežemo na kocke, dodamo pol litra vode in četrt kilograma kandiranega sladkorja in vse skupaj kuhamo tako dolgo, dokler se ne naredi rjavkast sirup. Tega jemljemo po eno žlico vsako uro. Ti stari recepti še vedno učinkujejo. Seveda pa tako samo-zdravljenje ne more nadomestiti obiska pri zdravniku v primeru, da traja kašelj dalj časa kot pričakovano, če se pojavijo bolečine v prsih, visoka vročina ali drugi zaskrbljujoči simptomi.
V medicini starih časov so razumeli cele skupine bolezni kot »prehlade«. V kitajski medicini srečamo tako pojmovanje še danes, Arteriosklerozo, pri kateri se maščobe, ki naj bi bile v krvi raztopljene, nalagajo na stenah ožilja in oblikujejo celo kristale, podobno kot zmrznjena voda, bi šteli za tako bolezen. Vedno znova srečamo trditev, da s čebulo in predvsem z njenim sorodnikom česnom bogata prehrana deluje preventivno. Toda tudi če jo položimo neposredno na kožo, deluje čebula zdravilno. Mnoge mamice poznajo »vrečico z narezano čebulo« kot učinkovito zdravilo proti bolečinam v ušesu. Pri tem čebulo nasekljamo in zavijemo v tanek robček ter položimo za uhelj bolečega ušesa. Hlapi uho ogrejejo, spodbujajo prekrvavitev in delujejo protivnetno. Seveda tudi to sredstvo ne more nadomestiti zdravnika. Vonja po čebuli tudi ne prenese vsak. Čebula nam pomaga tudi če nas piči čebela ali osa. Narezana, malo stisnjena čebula, ki jo položimo na mesto pika, hitro pomaga.
Kot znano je princip homeopatije, da pri bolezni pomaga zdravilo iz potenciranih substanc, ki bi pri zdravem človeku povzročile enake bolezenske simptome, kot jih pri pacientu najdemo. Čebula z latinskim imenom Allium cepa, je torej pomembno zdravilo pri nahodu s solzenjem. Tako gledano vidimo, da lahko sile toplote, ki jih čebulnice že v naravi razodevajo, uporabimo na mnogo načinov. Nič več nismo začudeni, da je čebula že dolgo za zdravljenje in prehrano tako cenjena rastlina. Egipčani so jo polagali celo kot popotnico v kraljevske grobove. Je bila plačilo ali hrana, da je bilo v knjigah zapisano, koliko čebul naj bi pri gradnji piramid zaposleni sužnji prejeli? Torej bo upravičeno mnenje, da utegne biti ta rastlina tudi za nas dragocenejša kot si predstavljamo.
Markus Sommer, A tempo 02/2008
IZ DELA DRUŠTVA
Imeli smo letno skupščino. In? Kaj je novega? Po tem, ko se je lani septembra iz matice na Vrzdencu osamosvojila v AJDO Štajerska delovna skupnost za Celjsko regijo, že spet valimo.
Tokrat pripravlja novo Ajdo naša Majda Hriberšek z novo ustanovljeno delovno skupnostjo Sevnica-Brežice-Krško. S pripravami že začenjamo. Bodite pozorni na predavanja in srečanja ki jih organiziramo na tem delu Slovenije.
V novi izvršni odbor smo izvolili: Meta Vrhunc (predsednica), Francka Primožič (podpredsednica), Lojzka Malavašič (podpredsednica), Tomaž Jerlah, Boris Tavčar (semenarstvo), Katja Potočnik (zelišča za preparate), Jože Zajec (delovna skupnost Ljubljana), Majda Hriberšek (nova delovna skupnost) in Jernej Marinček (nova sekcija praktične dejavnosti). Izvoljeni se zahvaljujemo za izkazano zaupanje in vabimo k sodelovanju in podpori.
SEMENA so za uspeh pri našem pridelovanju bistvenega pomena. Naši predniki so še pred 50 leti vsa semena pridelovali sami. Pri razdrobljeni samooskrbi s semeni je bilo pridelovanje tudi v primeru katastrof ali vojn zagotovljeno. Danes se kmetijstvo in vrtnarstvo pa tudi vrtičkarji oskrbujejo pretežno s semeni iz trga. Seme našim razmeram ni prilagojeno, uporaba strupov za ohranjanje zdravja je programirana. Veliko je semen hibridov, katerih semen sploh ne moremo ponovno sejati in nas pripeljejo v popolno odvisnost od multinacionalk, ki globalni trg semen obvladujejo. Skrb za naša semena moramo nujno spet vzeti v svoje roke. Države pridelovanje semen ne briga, celo oskrba s hrano ne, četudi jo uvažamo že 80%. Potrudimo se, da v bodoče zagotovimo čimveč semen iz svoje pridelave. Prednost naj imajo stare lokalne sorte. Saj vemo: Le zdrava hrana nam prinaša zdravje. Zdrave hrane brez zdravih semen ni.
Vse člane pozivamo, da viške doma pridelanih semen – pa tudi iz teh vzgojenih sadik – prinesejo v zamenjavo ali prodajo na spomladanski izkop preparatov, ki bo na Vrzdencu v nedeljo 27.4. za tem pa tudi na vsa sobotna srečanja v okviru pomladanskega tečaja za začetnike.
Nova sekcija za praktične aktivnosti pri AJDI na Vrzdencu pripravlja delavnice za oblikovanje z glino, rezbarjenje, izdelovanje okraskov ipd. Človek je intelektualno bitje, čuteče bitje in bitje praktičnih sposobnosti. Ničesar ne smemo zanemariti. Nova sekcija naj bi spodbujala umetniško obarvane praktične dejavnosti, nekaj za roke in nekaj za dušo. Vabljeni učenci in učitelji!
Od 14. do 16.3. je potekal seminar Zavestno oblikovanje medsebojnih odnosov z g. Reinom in g. Schreyerjem. Steinerjeva tridelnost na razumljiv način. Kdor ni prišel, ne ve kaj je zamudil. Tudi tisti, ki še niso odkrili biodinamike ne vedo, kaj zamujajo.
VABILA – OBVESTILA
21.3. od 15 h, na Veliki petek, vabimo na Center društva na Vrzdenec k barvanju pirhov
11. aprila ob 18. uri, v petek, vabimo v Waldorfsko šolo v Ljubljano, na predavanje Dr. Andreja Fištravca. Tema bo Steinerjevo delo Kako prideš do spoznanja o višjih svetovih.
20.4. v nedeljo GREMO, GREMO, GREMO na ogled 50 ha velike družinske biološko dinamične kmetije ERIAN v Avstrijo. Informacije v društvu.
Začetnike, tiste ki bi radi znanje obnovili, člane drugih društev, vabimo na
SPOMLADANSKI TEČAJ ZA ZAČETNIKE
za pridobivanje temeljnega znanja iz biodinamike. Srečanja vodi Meta Vrhunc. Dopoldanski del je namenjen teoriji, po skromnem skupnem kosilu sledi praktično delo. K enolončnici se priporočamo za poslastice. Prinesite steklenice (po možnosti ne plastične), da bi iz vsakega srečanja zmešan preparat lahko vzeli s seboj in ga takoj uporabili tudi v svojem vrtu. Kotizacija 10 €.
27.4.2008 v nedeljo od 9.30 do 17. ure vabimo na sedež društva na Vrzdenec na
spomladanski seminar o preparatih z izkopavanjem preparatov
ki bo obenem prvo srečanje za začetnike
Dopoldne teorija: biološko-dinamični preparati, izdelava in uporaba. Po 13. uri praktično delo. Enostavno kosilo bo. Priporočamo se za poslastice ali predjedi. Prinesite škornje, rokavice in predpasnike, kdor bo vzel preparate naj vsekakor prinese čiste, majhne steklene kozarčke in temno, čisto stekleničko za baldrijan. Udeležba na seminarju za preparate je tudi za člane društva pogoj za dodeljevanje preparatov! Člane društva, ki delo poznajo prosim za pomoč pri vodenju posameznih skupin in uvajanju novincev.
Prinesite viške semen in sadik za zamenjavo in prodajo!
10.5.2008 sobota od 10. do 17. ure na Vrzdencu drugo srečanje za začetnike. Teorija: Razvoj, stanje in perspektive kmetijstva, temelji biološko-dinamične metode (štiridelnost narave in človeka). Praksa: kompost, prepariranje, mešanje in škropljenje pripravkov. Prinesite viške semen in sadik!
17.5.2008 sobota od 10. do 17. ure na Vrzdencu tretje srečanje za začetnike. Teorija: dinamika v biodinamiki: kozmični ritmi, delo v skladu s kozmičnimi ritmi, kaj so etri, kako uporabljam Setveni koledar, še enkrat o preparatih. Praksa: izdelovanje preparata iz kravjeka po Mariji Thun,
24.5.2008, sobota od 10. do 17. ure na Vrzdencu četrto srečanje za začetnike Teorija: Kompost, gnojenje, kolobar, pleveli, škodljivci, orodja. Praksa: orodja. izdelovanje škropiva proti škodljivcem, izdelovanje preparata kremen iz roga,
31.5.2008, sobota od 10. do 17. ure peto srečanje za začetnike. Teorija: biološko-dinamično sadjarstvo. Praksa: izdelava paste / premaza za sadno drevje.
7.6.2008, sobota od 10. do 17. ure šesto srečanje za začetnike. Teorija: SEME je kulturna dediščina. Kako pridelujemo semena. Zakaj so gensko spremenjeni organizmi nevarnost za naravo in človeka? Praksa: visoka greda, predstavitev in ogled kmetije, mešanje in škropljenje preparatov.
14.6.2008 sobota od 10. do 17. ure sedmo srečanje za začetnike. Zakaj je hrana DEMETER zdravilo? Kaj pomeni celostna prehrana? Kako do blagovne znamke Demeter? Praksa: peka kruha, priprava kosmičev, preproste domače testenine.
21.6.2008, sobota praznujemo od 18. ure na Centru društva AJDA Vrzdenec Janezovo. Podelitev diplom tistim, ki so dokončali začetni tečaj, kres, koncert, prijateljevanje. Vabljeni ! ! !