Poziv Janeza Krstnika: »Spremenite se! ne glejte na minljivo, glejte na večno, na duha, ki za minljivim živi« postaja iz dneva v dan bolj roteč opomin.
Za prebujene je v krizi časa Janezovo vse manj praznik navdušenja nad lepotami narave in vsebolj praznik skrajne resnosti, utemeljene v odgovornosti človeka. Čimbliže nam je narava s svojo bogato resničnostjo, čimbolj jo razumemo, tembolj se zavedamo resnosti trenutka. Ekologija v najširšem smislu je absolutno najnujnejša tema. Zaščita, nega in zdravljenje Zemlje, voda, rastlin, živali… Skrb ne le za fizično zdravje človeka, temveč ohranjanje temeljnih pogojev za njegov obstoj in razvoj.
To seveda ni le naloga državnih institucij in plačanih ekspertov, ki so na tem področju do danes popolnoma zatajili in pogosto kot prodane duše služijo drugim. Vse to je nujna naloga, srčna potreba prebujenih posameznikov. Ljudi, ki se ne angažirajo zaradi interesov, temveč zato, ker čutijo za to moralno odgovornost.
METANOEITE je danes krik srca v odgovornost prebujenih. »Spremenite se, ne glejte na minljivo, glejte na večno, ki za minljivim živi!« je roteč poziv tistim, v potrošništvu, uživanju in samozaverovanosti izgubljenim, ki še vedno in kljub vsemu, uničujejo temelje življenja in sebe.
Ko v času polnosti pomladi in poletja čutimo Zemljo in bujnost narave, leži moderno pridelovanje hrane, ta nesmiseln razlog uničevanja plodne zemlje in voda, rastlinskih in živalskih vrst in zastrupljanja človeka kot kamen na naši duši.
Skrajni čas je, da pridelovanje živil in nego Zemlje dvignemo na stopnjo človeškega dostojanstva, da naravo in sebe rešimo barbarstva v katero smo v zaupanju v samozvane strokovnjake zdrsnili.
In METANOEITE je poziv in vabilo:
biološko-dinamična metoda je pot novega življenja! Oprimimo se je
vendar in končno vsi! Čas je da iz potrošnikov postanemo
zdravniki in sejalci bodočnosti na naših vrtičkih, na naših
njivah, po naših vaseh, na zemlji, katere čuvarji v tem času smo.
IN NAMESTO KOLEDARJA DUŠE
besede naše Mihaele Zahrastnik
Semenu
Seme drobno, zrno malo,
molim, da spomladi močne, zdrave bi kali pognalo,
da blagoslov sprejelo bi davnine,
da se tista srebrna nitka ne prekine,
da v kodah tvojih življenja čudež se svetlika,
saj v očeh pradedov vedno je živela tvoja spoštovana slika.
Ob večerih dolgih, zimskih
te ljubeča roka je izbrala:
dete malo, ti rodovom novim boš življenje dalo;
ti boš tista sveta reka,
ki izvira iz ljubezni in vanjo zopet se izteka.
Ko pa pride Soncu čas obrata,
ko po zrelem žitu jutra zadišijo,
takrat glej na njivi dekle zalo,
dekle zalo snope je vezalo,
iz cvetov si maka in plavice šopek je ubralo,
se v nebo zazrlo in srce se je odprlo,
v hvaležnosti za letino žarelo,
od radosti pelo, pelo!
Pa prišli so čudni časi
in prišle so čudne sile.
Strah je v meni, da se tvoja sveta roka zlomi,
v zraku zmede so atomi.
Strah je v meni, da ti zlato tele bo za brata,
da za vekomaj zapro se raja vrata
in ti stopilo boš na pot od koder ni povratka!
Vendar ne boj se:
na pomoč hitijo že iz rožnih gajev vile,
na obzorju slutim vse nebeške sile,
po planetu vsem se luč prižiga
in še žalni pajčolan temine hrepeneče se k svetlobi dviga.
Res vihar divjal bo,
morje valovalo
trepetale gore
in nebo bo žalovalo.
Ti seme, ti pa boš ostalo,
os planeta zopet na svetlobe in ljubezni pota naravnalo,
seme drobno, dete naše
in Dr. Rudolfa Steinerja:
Lepo občudovati,
resnično varovati,
plemenito spoštovati,
zavezan dobremu biti,
v življenju
do ciljev vodi človeka.
Pri delu do pravega,
v čustvih pa k miru.
V mislih k svetlobi.
Zaupanje vlije
v stvarnika delo
v vsem, kar odkrije.
V neskončnem vesolju
in v duše globini.
Dr. Walter Bühler
ANTROPOZOFIJA KOT ZAHTEVA DANAŠNJEGA ČASA
ZAKAJ SE PREJŠNJEGA ŽIVLJENJA NE MOREMO SPOMINJATI (nadaljevanje)
Pogosto zastavljeno vprašanje, zakaj se prejšnjega življenja ne moremo spominjati se ponuja kar samo. Enega od razlogov, ki je v zvezi z zakonom „utelešenja“, smo že navedli. Vsak ve, da z neutrudnim, prizadevnim in pozornosti polnim učenjem in vajo na določenem področju lahko pridobimo neko zemeljsko sposobnost, neko znanje. Pri učenju pisanja ali igranja nekega inštrumenta na primer se neštete izkušnje in preizkusi preobrazijo v dovršeno popolnost. Zavestno duševno prizadevanje se sčasoma vtisne v nezavedno kot eterično-fizično telo. Ta odtis je mnogo globji in močnejši kot je to slučaj pri oblikovanju spomina v eterskem telesu. Pri poznejšem pisanju ali igranju na inštrument so potem skoraj vsi prestani koraki vaj pozabljeni. Njihov pojav v zavesti (približno v tem smislu: na katero mesto na struni moram pritisniti prst, da bi lahko zaigral Cis te D-dur sonate) samo moti. Podobno je pri metamorfozi enega življenja v drugo na višjem nivoju. Preteklo življenje sicer ne živi v zavestnem svetu predstav, toda – kot smo videli – je še bolj realno prisotno v vseh nadarjenostih, nagnjenjih, talentih in v telesni konstituciji.
Dodaten razlog za to, da plašč pozabljenja zastre prejšnja življenja na Zemlji, je utemeljen v dejstvu, da večji del ljudi danes brez priprav, pojava preteklih doživetij ne bi moglo uporabiti. Vsak ve, kako težko je objektivno pogledati na lastne napake in slabosti in v primeru sporov z drugimi, obravnavati situacijo objektivno. Tako pa lahko človek, neobremenjen z morda morečo zavestjo o težki preteklosti z ljudmi ki jih sreča, začne novo neobremenjeno življenje in se v življenju uveljavi.
Na tem mestu pa naj opozorim na to, da se s počasno spremembo v členih duše, v okviru razvoja duše zavesti, zgodovinska sposobnost spominjanja na prejšnja življenja na Zemlji, že pripravlja. K dostojanstvu in zrelosti človeka sodi, da se lahko počasi vedno bolj zaveda svoje resnične narave in svojega duhovnega porekla. To prebujenje v duhu bo v medčloveških odnosih povezano z novimi sposobnostmi. Te bodo kar najbolje pripravljene, če si kar največ ljudi že v prejšnji inkarnaciji, najprej čisto miselno, pridobi vedenje o reinkarnaciji in karmi. Na drugi strani naj na tem mestu izrecno svarim pred tem, da bi brez dodatnega duhovnega šolanja hoteli izsiliti vpogled v prejšnja življenja na Zemlji s hipnozo ali drugimi hitrimi metodami, ki na nedovoljen način posegajo v strukturo osebnosti. Takih poizkusov ponavadi ni mogoče kontrolirati in človek se vse prehitro izpostavi mnogim zmotam ali iluzijam, ki jih sam ne more več popraviti.
Posebno pretresljiva in usoda, ki jo vedno čutimo kot tragično, je predčasna smrt tako zaradi naravnih ali civilizacijskih katastrof ali celo zavedno povzročena z nasiljem sočloveka. V mnogih primerih, predvsem v vojnih konfliktih, v katerih usoda naroda zajame usode posameznikov, smrt ne mora biti karmično pogojena, se pa karmično tembolj izravnava. Prizadete duše se hitro, pogosto še v istem stoletju pri podobnih kulturnih okoliščinah ponovno inkarnirajo. To velja posebej pri padlih v vojni, ki jih vojna pokosi v mladih letih in morajo tako ali tako na drugi strani predelati le kratek čas življenja.
Skrivnost smrti pa je globja kot bi najprej mislili. V duhovnem svetu ni pomemben le trenutek smrti, temveč tudi to, kako smo umrli. V bodočnosti bo treba posebno pozornost posvetiti pojmu „kvaliteta smrti“. Duša in duh mladega človeka, ki je nenadoma iztrgan zaradi nesreče, vojnih dogodkov in drugih katastrof iz zdravega in vitalnega, k bodočnosti stremečega telesa, prestaja nekaj drugega kot bitje JAZa starca v globoki starosti, ki sme blago odložiti svojo že zdavnaj raztrgano zemeljsko obleko. Tako nesmiselno, zastrašujoče in grozno kot se mora postopek uničenja v prvem primeru od zunaj dozdevati, ima za prizadeto dušo in duha predelava tega pomembnega dogodka po smrti pozitivne karmične posledice. V nasprotju s smrtjo v starosti, vodi na ta nenaden in najprej šokanten način doživet kontrast minljivosti zemeljske telesnosti in neuničljivosti bitja JAZa, ki se znajde v kraljestvu večnosti, v stopnjevano doživetje prebujenja za lastno entelehijo, jedro bitja, s tem pa obenem za bistvo duha v svetu. Kot plod take smrti prinaša ponovno v življenje rojeni s seboj globoko v podzavesti skrito zavedanje in občutek za duhovnost. S tem je enkrat prehitro iz življenja iztrgan človek odporen proti kakršnemukoli materialističnemu zamegljevanju in zatemnitvi lastnega duha, v kar naš čas človeka tako hitro lahko zapelje. On – kot instinktivno – svoje nove življenjske korake ureja po meri duhovnih povezav v svetu.
Rudolf Steiner je glede na tragiko mnogih padlih v prvi svetovni vojni razodel skrivnost, po kateri božanski svet „nesmiselno gonjo“ neke vojne preobrazi v smiselne, individualne plodove notranje gotovosti o prisotnosti duha, četudi le preko žrtve višjim potrebam podarjenega življenja. Glede na mnoge tisoče takšnih žrtev prejema človeštvo po tej poti darove sil poduhovljenosti, postaja z njimi kot s kislim testom prežeto. S tem se zemeljskemu nesmislu in slučajnosti rodi višji smisel vse dokler se človeštvo ne bo v zadostni meri odprlo silam svobode nadčutnega sveta iz uvidevnosti in iz svobode.
Pri skoraj vsakem obravnavanju ideje reinkarnacije se zastavlja vprašanje, ali ideji o reinkarnaciji, ne nasprotuje dejstvo, da se je prebivalstvo sveta v zadnjih stoletjih nekajkrat povečalo, saj je treba izhajati iz omejenega števila duš.
Naj pri tem upravičenem vprašanju najprej opozorim na s tem povezano predstavo. Pojmovanje krščanskih verstev, da se od pradavnih časov vsaka duša na novo ustvari in v nastajajoče telo šele pri spočetju vcepi, ni samo po sebi razumljivo in pelje k neizmernemu številu preminulih duhov na oni strani. Milijarde in milijarde človeških življenj je že nastalo in bo nastalo. Zdi se, da se posamezna duša potopi v neizmernem številu duš prejšnjih in bodočih časov, ki ji ostanejo neznane, do katerih nima nobenega odnosa. Lahko bi govorili o „eksploziji prebivalstva na oni strani“ ali o „inflaciji duhov“, ki bi jo čutili kot nesmiselno.
Kot rečeno, izhaja v nasprotju s tem ideja o reinkarnaciji od določenega, četudi najprej neznanega števila zasnov JAZa, ustvarjenih v pračasih v velikem božjem aktu stvarjenja. Že Novalis je iz tega sklepal: „Kdor ne pride do popolnosti tu, pride do popolnosti morda na oni strani, ali pa mora zemeljsko pot še enkrat začeti. Zakaj naj ne bi bilo mogoče, da obstoja tudi na drugi strani smrt, katere rezultat bi bilo zemeljsko rojstvo? Tako bi bilo človeštva manj, po številu manj kot bi mislili.“
Če bi življenje med smrtjo in novim rojstvom trajalo povprečno prav tako dolgo kot zemeljsko življenje, bi bilo mogoče samo podvajanje prebivalstva Zemlje: po tem takem bi bilo število duhov-duš, ki stremijo k inkarnaciji, hitro izčrpano. Duhovno – znanstvenim raziskavam pa se odpira, da je v današnjem času čas za življenje po smrti odmerjen na 800 – 1000 let! Vedno je torej mnogo večje število duš v neutelešenem kot v utelešenem stanju. Štirikratno povečanje prebivalstva Zemlje ima za posledico samo ustrezno zmanjšanje duš v sferah. Logično je, da je s tem povezano tudi skrajšanje časa med smrtjo in novim rojstvom, ki se mora dozdevati zelo skrivnostno.
Hitro povečevanje prebivalstva sveta ima gotovo mnoge zemeljske in kozmične razloge, ki jih ta čas v polnosti gotovo komaj lahko razumemo. K odločilnemu izboljšanju higienskih razmer lahko dodamo še en razlog: materialistično naravnani ljudje, ki brez poglabljanja v duhovno naravnanem življenju brez pravih umetniških doživetij ali brez impulzov religiozne naravnanosti in vaje stopijo v nadčutni svet, prinašajo v svojem duševnem uboštvu s seboj manj duhovnih vrednot, ki bi jih bilo potrebno predelati. Premočno so se vezali na Zemljo in hitreje stremijo v novo inkarnacijo.
Reinkarnacija sicer ni učna vsebina uradnega krščanstva, toda cerkveni oče Origines je govoril o eksistenci pred rojstvom. Potem pa, ko je papež Vigilij v 6. stoletju z ediktom razglasil idejo o prejšnji eksistenci za zmoto in je odtlej veljala kot krivoverska, so bila za idejo reinkarnacije vrata za konfesionalno vezanega kristijana zaprta.
V samem evangeliju pa ta resnica blesti na odločilnem mestu. Vsi stari Judje so vedeli za prerokbo, da bo pred prihodom mesije ponovno vstal profet Elija. Zato zastavijo apostoli odločilno vprašanje gospodu, ki je „odgovoril in jim rekel: Elija naj bi prišel prej in vse uredil. Toda jaz vam pravim, Elija je že prišel, pa ga niste spoznali, temveč ste na njem naredili, kar ste hoteli. Torej bo moral trpeti tudi sin človekov. Apostoli so razumeli, da je govoril o Janezu Krstniku“ (Matej 17, 11-13).
Na drugem mestu (Matej 11,14) govori v isti zvezi besede, ki so enkratne v vsem pismu nove zaveze: “Če hočete to sprejeti“. S tem pa se nakazuje, da se ideja o reinkarnaciji ne sme priznati zaradi avtoritete mojstra, temveč se postavlja v sfero svobodne odločitve in uvidevnosti posameznega apostola.
Kot prej omenjeno, je moralo biti človeštvo, kar se zavesti tiče, v zvezi z razvojem zavesti JAZa in razvojem k svobodi, odrezano od nadčutnega sveta in je moralo biti v zemeljskem svetu vedno bolj odvisno od sebe. V toku tega razvoja je izginilo v veliki meri tudi vedenje o ritmu ponavljajočih se življenjih na Zemlji. Občutek, da se je potrebno uveljaviti v enem edinem življenju, je močno podpirala k Zemlji obrnjena zavest osebnosti. Medtem pa se je razvoj zavesti in JAZa človeštva razvil tako daleč, da se resnica o reinkarnaciji lahko predstavi in razume na nov, času primeren način. Človeštvo jo potrebuje kot duhovni kruh.
V osnovi ima ideja o reinkarnaciji globoko krščanski karakter, saj – prav tako kot krščanstvo – usmerja pozornost na božje jedro vsakega posameznega človeka, ki je neodvisno od njegove ovojnice, pogojene z zakoni dednosti, krvne povezanosti in je minljiva. Dejanje odrešitelja se je dogodilo za vse človeštvo v duhu krščanstva, ki samega sebe prav razume!
Kaj pa se dogodi s človeškimi dušami, ki so morale živeti pred obratom časov kot „pogani“ ! In kaj se dogodi s tistimi milijoni ljudi, ki tudi še danes predvsem zaradi narodnih in rasnih povezanosti ter s tem povezanimi oblikami religije ne morejo prodreti do globin pravega krščanstva? Samoumevno je, da najde vsak človek, ki svojo religijo jemlje resno, mnoge pozitivne možnosti za svoj razvoj, katerim se mora ateist odreči. Toda ali je na koncu koncev za „odrešitev“ vseeno, ali je človek musliman, krščan ali budist? Tudi to težko vprašanje je rešeno z možnostjo ponavljajočih se življenj na Zemlji. Ta vodijo duše v toku časov skozi mnoge narode in rase in omogočajo na ta način vsaki entelehiji srečanje s krščanstvom. V naših sedanjih inkarnacijah smo končno tudi sami nekdanji pogani!
Ta veliki ritem ponavljajočih se življenj na Zemlji pomeni obenem tudi ublažitev problemov, ki tarejo človeštvo zaradi nacionalizmov in rasizmov. K najhujšemu zlu spada danes popolna identifikacija človeka in njegovega občutka lastne vrednosti s krvjo in raso, ki temu času nikakor ne ustreza več. Prav to zasenči njegovo samozavedanje, človeka odtuji njegovi človečnosti in ga predaja na kri vezanim instinktom in nagonom. Nečlovečnost predstavnikov „tretjega rajha“ in teme njihovega duha bodi vsem nepozabljiv nauk. Menjavanje zemeljske obleke zaradi ponovne reinkarnacije v nasprotju s tem pripravlja počasi preobrazbo na kri vezanih sil ljubezni v poduhovljeno in nesebično ljubezen, ki je za krščanstvo nepogrešljivo dobro.
Kot smo videli, je prav ideja o reinkarnaciji tista, ki veljavno resnično predstavo o človeštvu kot celoti šele prav omogoči. Tako kot je srce center za pulzirajočo kri in za milijarde krvnih celic, tako je Zemlja center za razvoj vseh človeških duhov, ki se kot nekdaj „umrli“ vedno znova vračajo k njej. Jean Paul je to na svoj prisrčen način izrazil z besedami:“ Tako torej biva pobratena skupnost ljudi skupaj v svoji bratsko – sestrinski hiši Zemlji“.
Šele v novejšem času je človeštvo izoblikovalo zavest, ki zaobjema vso Zemljo. Čoloveška inteligenca in tehnika sta ustvarili na področju gospodarstva, prometa in poročil pa tudi na področju kulture, globalne možnosti povezovanja in izmenjave. Obenem pa je prvič kot senca tehnike in človeškega egoizma prisotna tudi nevarnost uničenja zemeljskih temeljev preživetja. Samo ogromna tehnična in finančna sredstva bodo problem onesnaženja okolja zmogla rešiti v narode presegajočem dogovoru. Pogoj za to pa je vse večji globalni občutek odgovornosti. Bistvene moralne sile za to lahko črpamo iz ideje o reinkarnaciji. Njen ves svet obsegajoč karakter bi na Zemlji utegnil spodbuditi nov način razmišljanja in pravo ljubezen za Zemljo, kot „mesto vsajevanja duhov“. Svoj temelj ima v spoznanju neločljive, kozmično predvidene povezanosti Zemlje in človeštva. Ogromen preskok iz srednjega veka v novo dobo označujejo kot „kopernikanski obrat“. Priznanje reinkarnacije in zakona o karmi bo v stanju, da v dobro Zemlje in človeštva sproži podoben preobrat v morali. Ne brez razloga postaja ideja o reinkarnaciji tudi v zahodnem svetu vedno bolj popularna. (se nadaljuje)
Kaj pomeni antropozofska medicina?
Vabimo vas k izkušnji iz prve roke. Pridite na antropozofski zdravstveni kongres 2008! Kaj storiti pri alergijah, otroških boleznih, stresu ali depresijah? Zdravniki in terapevti razlagajo, kako deluje antropozofska medicina in zakaj je tako uspešna.
Zdravstveni kongres 2008 bo 27. septembra 2008 od 10. do 18. ure v kongresnem centru Filharmonie v kraju Filderstadt/Bonlanden pri Stuttgartu.
Prijave pri Dachverband Anthroposophische Medizin in Deutschland e.V. (DAMiD) so obvezne, in sicer na tel. št. 00 49 30 288 77094 ali po elektronski pošti na www.kongress-gesundheit.de/anmeldung.
Več o antropozofski medicini tudi na www.damid.de ter www.weleda.de/service
Ljubezen do nadčutnega
spremeni
rudo znanosti
v zlato modrosti.
Veselje je darilo usode,
ki pokaže svojo vrednost v sedanjosti.
Trpljenje je vir spoznanja,
katerega pomen leži v bodočnosti. Dr R.S.
RIZIKI POSEVKOV GENSKO SPREMENJENIH ORGANIZMOV PONOVNO POTRJENI
Tudi aktualna študija Pokrajinskega urada za okolje Brandenburg potrjuje, da je posebej v naravovarstvenih področjih nevarnost zaradi onesnaženja s cvetnim prahom gensko spremenjene koruze zelo velika. Cvetni prah gensko spremenjene koruze okuži zelo velike površine.
Čebelarski inštitut Univerze v Hohenheimu je leta 2007 v poizkusu že dokazal, da prinašajo čebele gensko spremenjen cvetni prah iz gensko spremenje koruze tudi iz oddaljenosti 1000 m in več, in to celo pri obilici drugih, mnogo bližjih nabirališč cvetnega prahu. Mellifera 14/2008
KANADSKI KMET DOBI ODŠKODNINO OD GENSKEGA KONCERNA MONSANTO
V sporu med kanadskim kmetom Percyjem Schmeiserjem in Agrokoncernom Monsanto, je multinacionalka 19. marca 2008 prvič popustila in se zavezala, da pravzame odgovornost za onesnaženje Schmeiserjevih njiv z gensko spremenjeno ogrščico. Podjetje Monsanto je izrazilo pripravljenost, da prevzame vse stroške za odpravo onesnaženja. Več informacij na spletnih straneh www.percy-schmeiser-on-tour.org in www.greenpeace.de/themen/gentechnik
Članek iz Weledinih novic, ki jih v slovenščini lahko brezplačno naročite na tel. 01/3668130:
Ingrid Reißner: ZAUPANJE je temelj ozdravitve
Obisk pri antropozofskem zdravniku pokaže, da ta medicina deluje drugače, da ta terapija učinkuje drugače, da na nek način pacient postane drugačen. In da vse pomaga.
Pri bolezni so poti do ponovne ozdravitve različne. Ena od možnih je obisk v ordinaciji antropozofskega zdravnika. Ta pozna vse možnosti, ki jih poznajo siceršnji zdravniki, saj tudi za njegovim priimkom stoji dodatek »dr. med.«. Univerzitetni študij medicine, pogosto dopolnjen s specializacijo, je tudi za vsakega antropozofskega zdravnika potreben.
Kaj je potem drugače? ZDRAVNIK IN PACIENT MORATA DOBRO SODELOVATI. Pacient mora zdravnika dobro pranašati, zdravnik pa mora biti v stanju, da gleda na pacienta vedno na novo in individualno, četudi ta morda pripoveduje o enakih simptomih kot pred njim istega dne že pet drugih pacientov. Ko se pozdravi, je pacient najpomembnejši zdravnikov partner. »Zaupanje v zdravnika,« pravi dr. Schäferjeva, »je temelj ozdravitve. V današnjem, tako zelo znanstveno naravnanem in odnosov praznem svetu prav tega vse bolj manjka.«
Nekaj posebnega je zaznavanje, s katerim antropozofski zdravnik pacienta zajame. Antropozofski zdravnik pač zdravi po spoznanjih antropozofske medicine.
V praksi je pogosto drugače: »Diagnozo postavljam po tem, kar zaznam na pacientu po antropozofskem načinu opazovanja. Metode moderne diagnostike, laboratorijski izvidi in klasične preiskave uradne medicine, prvo diagnozo tako rekoč vedno potrdijo,« pojasnjuje dr. med. Sabine Schäfer, zdravnica splošne medicine v Zdravstvenem centru Marbachshöhe v Kasslu, ena od zdravnikov antropozofskega načina zdravljenja v Nemčiji. Predstavljamo jo kot značilen primer za številne kolege.
KAJ TO KONKRETNO POMENI ZA PACIENTA? »Po vsakega pacienta grem v čakalnico osebno,« pripoveduje dr. Schäferjeva. Pri tem ne gre preprosto za vljudnost ali prijaznost, temveč že za prvi korak za poznejšo diagnozo. »Kako ta človek danes sedi? Kako se giblje? Kakšno temperaturo imajo njegove roke ob pozdravu? Kako izgleda njegova koža? Kako gledajo njegove oči?« Kar se dogaja, je nekaj kot telesno-duševno otipavanje celotnega človeka in zelo dobro šolan zdravnik, kot je zdravnica dr. Schäferjeva, morda zazna tudi kaj o človekovem duševnem počutju.
Ko pacient nato sedi v ordinaciji, pri njej, mu je dobro: prostor je preprost, svetel in jasen, vse ima svojo dobro urejeno strukturo. Umetnost na steni, vendar ne preveč umetnosti. Praktične, estetske stvari na pisalni mizi, nič odvečnega. Tople barve, a ne preveč barv. V takem izbranem okolju pride tudi človek brez velikega ovinkarjenja k bistvu, kot bi se načelo reda v prostoru in zdravničin mirno raziskujoči pogled prenesla v njegov spomin, na zdravstvene težave, o katerih želi pripovedovati.
Mar taka anamneza, takšno zajemanje človekove zdravstvene situacije ne zahteva zelo veliko, veliko preveč časa? ZDRAVNIŠKA ORDINACIJA JE DANES NAVSEZADNJE BOLJ KOT KDAJ PODJETJE. »Sploh ne traja tako dolgo, prav zato, ker poskušam vzdrževati okolje tako jasno kot le mogoče. Bistvena stvar ni nujno simptom, o katerem človek danes pripoveduje. Enako pomembna je njegova biografska situacija, njegovo otroštvo, njegovo rojstvo. In do tega prideva večinoma kar hitro.«
Dr. Schäferjeva prav dobro shaja s časom ki ji je na razpolago. Po prvem, izčrpnem obisku potrebuje komaj kakšen pacient več kot četrt ure. »To pa je mogoče v resnici le, če ima zdravnik dobro izurjeno sposobnost zaznavanja in hitro spozna, kaj pacient potrebuje.« To lahko seže tako daleč, da si med potjo v ordinacijo misli: »Gospod X izgleda danes tako, kot da bi potreboval svinec.« Je presenetljivo, če ima pacient nato v resnici simptome, ki zahtevajo jemanje zdravil z vsebnostjo svinca? Ne, to ne preseneča – prav to je tisto, kar zna antropozofski zdravnik: zaznati, z vsemi čuti.
Zaznati in kljub temu vključiti po potrebi vse moderne diagnostične postopke in preiskovalne metode uradne medicine. V tem na primer je razlika med antropozofskim zdravnikom in čisto naravnim medicincem ali zdravilci, med katere antropozofske zdravnike pogosto uvrščajo.
KDO PRIHAJA K ANTROPOZOSKEMU ZDRAVNIKU? Ljudje, ki prisegajo na naravno? Ekološki prepričanci? Dr. Schäferjeva se smehlja. »Sem zdravnica splošne medicine, kot je zunaj na tabli tudi zapisano. Prihajajo pretežno pacienti, ki o antropozofiji ne vedo ničesar. Mnogi zato, ker so slišali, da tukaj zdravimo drugače. V pozitivnem smislu.« Vesela je številnih staršev z otroki, ki jih spremlja, in tega, da je večina pacientov zelo zvestih, ko spoznajo to drugačnost.
Na primer mali deček z alergijami. Nežen svetlolas otrok s čisto hladno kožo. Živčen, nemiren, nespečen, s težavami pri koncentraciji v šoli, s srbečo kožo. Najraje je jedel hitro prebavljive ogljikove hidrate: sladkarije in izdelke iz bele moke. Ko mu je dr. Schäferjeva predlagala, naj kaj nariše, je slika pokazala njegovo konstitucijo. Med pogovorom ga je uspela pregovoriti, da je poskusil drugačno hrano. Dodala je še antropozofska zdravila, ki naj bi podprla ravnovesje presnove, živcev, čutil in njegovega jaza. »Po treh tednih mu je šlo mnogo, mnogo bolje; naravnost žarel je.«
Tri tedne! Ali ni tako, da si želijo pacienti danes neke vrste ekspresno terapijo, kadar jim gre slabo? ZDRAVILO – TAKOJŠNJI UČINEK – VSE SPET O. K. Je antropozofsko zdravljenje po naravi stvari prej dolgotrajno? »Ne,« prepričano odvrne dr. Schäferjeva. Po možnosti zdravi z dvema, največ tremi različnimi zdravili ali terapijami. »Po mojih izkušnjah pride do delovanja pogosto celo bistveno hitreje kot pri zdravilih uradne medicine.« Kar traja dalj časa je sprememba načina življenja, ki jo pacient včasih potrebuje, da bi našel svoje ravnotežje. Ko pa začuti, kako mu to dobro dene, to ni več problem. Jemanje večine zdravil pa po določenem času lahko in mora prekiniti.
Če mora človek, morda zaradi težke ali kronične bolezni, spremeniti svoje življenje ali celo svoje bitje, to nikakor ni preprosto. POGOSTO SLIŠIMO, DA JE BOLEZEN ZA PACIENTA PRILOŽNOST ZA NADALJNJI RAZVOJ. Da morda obstaja več življenj in da v vsakem malo napredujemo. Če je temu tako – mar ima pacient sploh kakšno možnost? Ali ni tako, da mora bolezen prenašati kot usojeno, se bo morda pojavljala vedno znova?
»Pacient se mora seveda spopasti s svojo boleznijo, le tako jo lahko premaga. Sam bo to težko, saj po mojem mnenju ne more poseči tako globoko v svojo usodo, ne vse tja do organskega,« pravi in pove: »Antropozofski zdravnik lahko vpliva na biografijo in usodo in človeka pri premagovanju bolezni lahko podpre.«
Ob tem je presenetljivo, da ne hodi k antropozofskim zdravnikom še več ljudi. SE ANTROPOZOFSKA MEDICINA SOOČA S PROBLEMI? »Največji problem je morda pomanjkanje podmladka,« obžaluje dr. Schäferjeva. Pacienti so vse mlajši, ljudje živijo zavestno in zavestno iščejo temu primerno medicino, predvsem če imajo otroke. »V Zdravstvenem centru Marbachhöhe sem na primer predvidela prostore za mladega kolego, a ne najdem nobenega. To je škoda, vendar je simptomatično. »Morda,« razmišlja zavzeta zdravnica, »bi bilo treba študente medicine in mlade znanstvenike na uglednih univerzah že v okviru kurikuluma seznanjati z antropozofsko medicino in jih navduševati zanjo kot resnično dobro dodatno možnost pomoči in zdravljenja.«
Kadar ima neka zdravnica tako dolgoletno prakso kot dr. Sabine Schäfer, zaznava spremembe v velikih časovnih obdobjih. Kaj se je v toku let spremenilo? »DRUŽBA KOT TAKA JE V IZREDNO PRELOMNEM POLOŽAJU,« ugotavlja zamišljeno. Ljudje so v resnici vse težavnejši, zahtevnejši, hočejo več, so vse manj zadovoljni z življenjem. Mnoge bolezni naraščajo: revma, alergije, glavoboli, nespečnost, stres na splošno. »Prevladuje neurejenost v življenju, danes trpijo ljudje zaradi neorientiranosti in preobremenjenosti. Žalostno je, da vse premalo uživajo. Uživanje spada sploh med najpomembnejše stvari, kajti ob tem sebe enostavno začutimo,« zatrjuje zdravnica. Vzeti si čas, prisluhniti samemu sebi, dobro skrbeti zase – to je tako zelo pomembno. Zato v sodelovanju z mestom ponuja rekreacijske vikend-programe, individualno za določene konstitucije razvite ponudbe wellnessa. Da bomo ohranili svoje zdravje.
KAJ DR. SABINE SCHÄFER TAKO ZELO CENI V SVOJEM POKLICU? »Rada delam s človekom, ki išče, ki hoče postati zdrav. Zelo dobro je, da lahko v nasprotju s kliničnim zdravnikom, ki spremlja le kratko, akutno fazo, dolgo časa spremljam svoje paciente in njihovo življenje.«
VSE POD ENO STREHO
V ANTROPOZOFSKI MEDICINI dela z zdravnikom v idealnem primeru z roko v roki več terapevtov. Zdravljenje pogosto podpirajo z evritmijo, zdravljenjem s pomočjo likovnega izražanja, terapijo z govorom in fizikalno-terapevtskimi ukrepi, kot so ritmične masaže, kopeli, obloge in obkladki. Zelo dobro je, če pacient vse to najde pod eno streho, v Antropozofskem terapevtikumu, kot temu pravijo. Obiskali smo Zdravstveni center Marbachshöhe in našli zgledno hišo.
Tu je bila nekoč vojašnica, vendar danes nič več ne spominja ne nekdanji dom za višje oficirje, v katerem je zdravnica dr. med. Sabine Schäfer z britansko fizioterapevtko Mary Jolles leta 1997 ustanovila neprofitno društvo Gesundheitszentrum Marbachshöhe. Našo pozornost takoj pritegne nadvse harmonično zasajen vrt. Verjetno zato, ker mora vsak, ki išče ordinacije, prečkati 3500 kvadratnih metrov cvetličnega in zeliščnega vrta in središče lemniskate v njem. Mali park je zasajen po vzoru človeškega organizma, nobena rastlinica ne raste naključno ravno tam, kje cveti. Tu uspevajo zdravilna zelišča pa tudi zelenjava, ki jo uporabljajo tudi v zdravstvenem centru.
V svetli, prijazni hiši najde pacient na enem mestu več možnosti za krepitev svojega zdravja: zdravnico za diagnosticiranje in zdravljenje; umetnostnega terapevta za zdravljenje simptomov bolezni s pomočjo umetnosti; veliko fizioterapevtsko ordinacijo, kjer s kopelmi, obkladki in boljšo prekrvitvijo spodbujajo prebavo in presnovo; strokovnjakinjo zdravilne evritmije za gibalno terapijo, ki pri akutnih, kroničnih in degenerativnih obolenjih deluje na fizičnem, duševnem in duhovnem nivoju. Vse skupaj ustreza človekovi potrebi po celostnem zdravljenju, po odgovornosti do samega sebe in lastni aktivnosti ter učinkovito prispeva k ozdravitvi.
Dr. med. Sabine Schäfer dela celostno tudi tukaj: ni ostala samo pri skupnosti v hiši. V bližini je zrastel še otroški in mladinski dom, na istem zemljišču je tudi trgovina, ki ponuja biološko pridelana živila, v Marbachstalu je ustanova za varstvo kulturne krajine in vrtnarstvo, inštitut za agrarno kulturo in zdravilstvo Persephoneia. Temu se je nedavno v sodelovanju z mestom Kassel pridružil še individualni zdraviliški in medicinski wellness-program.
»Antropozofska medicina je položena v mojo usodo,« pravi aktivna gospa, ki je zraven tega še mati treh otrok.
Individualna terapija z Weledinimi zdravili
Weleda je z več kot 2400 zdravili iz več kot sedemsto naravnih sestavin v svetovnem merilu vodilni proizvajalec za antropozofski način zdravljenja.
Weleda ponuja preparate za diferencirano zdravniško terapijo pri vseh pomembnih boleznih in za samozdravljenje. Posebni farmacevtski proizvodni postopki, osnovne surovine in recepture so tako individualni kot ljudje, ki jim ta zdravila pomagajo. Weledina medicina je nezamenljiva zaradi posebnih ritmičnih postopkov, toplotnih procesov in čisto posebne uporabe kovin in mineralov.
Samo tisto, kar poznamo, imamo lahko radi. O skrivnostnem življenju in delu, o poslanstvu čebele v kraljestvih narave, vemo še vse premalo. Gradimo torej svoje znanje, da bi znali bolj spoštovati, da bi se zmogli bolj zavzemati za zdravje in obstoj naših čebel.
ČEBELJE STANOVANJE
S tapetami in pohištvom opremijo svoje stanovanje čebele same. Same tudi ogrevajo in prezračujejo in stražijo hišna vrata. Pohištvo, ki ga uporabljajo je sistemsko s šesterokotnimi predali. V teh vzgajajo čebele svojo zalego in skladiščijo med in cvetni prah. Pri vsem so neverjetno prilagodljive. Če jim damo možnost izbire, pa kmalu lahko jasno ugotovimo, čemu dajejo prednost.
K rojenju, ki je edina, od narave predvidena metoda rojstva nove čebelje družine, sodi iskanje stanovanja. Izbira primerne strehe nad glavo je odločilno odvisna od sposobnosti ocenjevanja pa tudi vztrajnosti majhne skupine čebel, ki jo roj pošlje v izvidnico. Družine rojijo v pozni pomladi. V veji ali drugem primernem mestu se roj najprej kot gost grozd zbere okoli svoje matice. Kmalu nato že odleti nekaj sto čebel poizvedovalk – približno 5 procentov čebel iz roja – v vse smeri, da bi okolje raziskale. Odletijo tudi 10 km daleč. Poizvedovalke so najstarejše čebele v roju, torej tiste, ki so za prejšnje domovanje zbirale hrano in jim je okolje zato znano.
Prof. Thomas D.Seeley iz Univerze Cornell v New Yorku se je kot socio-biolog dolga leta ukvarjal z vprašanjem, čemu dajejo prinašalke medu pri iskanju bivališča prednost. Najprej je raziskal 21 gnezd v votlih drevesih, ki so jih čebele že pred tem uporabljale. Primerjal je višino in odprtino žrela pa tudi obliko in prostornino votlin. Prostornina tipičnega gnezda je bila 45 litrov. Seeley je nato izdelal bivališča sam. Na neko stojišče je postavil zaboje, ki so se razlikovali samo po prostornini. Nato je postavljal enake zaboje na istem stojišču toda v različne višine. Od skupaj 276 zabojev, kolikor jih je postavil čebelam v gozdovih Ithace na razpolago, so polovico v teh različnostih čebele naselile. To je bilo leta 1980, še v času preden se je razširila pršila varoe. Takrat je živelo v tistih gozdovih še veliko divjih čebel. Kot je ugotovil Seeley, dajejo čebele pri iskanju novega stanovanja prednost sledečim lastnostim:
Višina žrela nad tlemi več kot 2 m
Odprtina žrela manj kot 50 cm2
Pozicija žrela na dnu votlega prostora
Smer žrela proti jugu
Prostornina bivališča med 10 in 100 litri
Satovje obstoječe satovje je pozitivno
Če so čebele drevesne votline uporabljale in jih zapustile, so te za roje posebej zanimive. Opremljene so s satovjem in notranje stene so premazane s propolisom. Čebele nimajo težav z uporabo in naseljevanjem starega satovje in se v taka stanovanja rade vselijo. Res je tudi, da marsikje predpisi za preprečevanje čebeljih bolezni prepovedujejo, da bi prazna že uporabljena čebelja bivališča z odprtim žrelom čebelarji kar tako prepuščali sama sebi. Gre za mere preprečevanja širjenja morebitnih povzročiteljev bolezni odmrlih družin, posebej možnosti širjenja hude gnilobe.
Lastnosti, ki raziskovalk ne zanimajo so bile oblika žrela, oblika notranjega prostora, prepih ali vlaga v njem ter oddaljenost od matične družine. Razpoke, skozi katere vleče veter, čebele zlahka zatesnijo s propolisom, vlago pa izsušijo z ventiliranjem. Oboje so v posebnih poizkusih preverili.
Da bi ugotovil, kako čebele pregledajo votle prostore, je Seeley svoje raziskovanje preselil na Appledore, majhen otok brez drevja, torej brez naravnih možnosti naseljevanja. Zgradil je kočo iz katere je s pomočjo rdečih ploščic obnašanje raziskovalk v različnih umetnih votlih prostorih lahko opazoval. Raziskovalke je markiral z barvnimi točkami in številčno kodo. Ugotovil je sledeče: za začetek raziskovanja teka čebela pretežno okoli žrela. Pozneje prodre globje v prostor in preteče 50 m in več sem in tja, po vseh stenah notranjega prostora. Vmes v votlem prostoru le na čisto kratke razdalje tudi leta. Volumen zazna očitno s svojo »hojo« in ne z vidom. Skupaj potrebuje raziskovalka približno 40 minut za kontrolo novega prostora, pri čemer se menjajo ogledi notranjosti s kratkim zadrževanjem na prostem.
Posebej čebelarji, ki stremijo k čebelarjenju po meri čebele, si želijo, da bi roje, ki so odleteli, čim laže našli. Najraje kje blizu, ob mestu od koder gredo čebele na iskanje novega doma ali pa v novem domu samem. Morda lahko nov dom po meri čebel čebelam že pred rojenjem pripravijo?
Spet enkrat bomo delali drugače kot običajno moderno čebelarjenje, ki postavlja bivališča čebel le nekaj centimetrov nad zemljo. Tam mikroklima in izparine zemlje gotovo niso to, kar naše »ptice sonca« iščejo in da »čebele niso polži«, kot je to jedrnato ugotovila gospa Maria Thun, nam je gotovo jasno. Mellifera 14/2008
Skrb za čebele pred 10000 leti
– jamska risba iz Španije
GENSKA TEHNIKA IN ČEBELE
NEMŠKI ČEBELARJI TOŽIJO V DRUGI INSTANCI
Čebelarja Fabian Lehres in Karl Heinz Bablok sta s svojima tožbama prišla do glavne razprave. Sodniki na Upravnem sodišču v Augsburgu so se že v pripravljalnem postopku temeljito poglobili v argumente čebelarjev, argumente bavarske deželne vlade in firme Monsanto in so zahteve čebelarjev v polni meri podprli. S skorajšnjim zaključkom procesa kljub temu ni mogoče računati. Čebelarji in njihovi odvetniki so se odločili, da gredo s procesom vse do najvišje instance, do Evropskega vrhovnega sodišča. Pri tem namreč ne gre samo za gensko spremenjen cvetni prah v medu; gre za razčiščevanje temeljnih vprašanj kmetijstva in kompletne preskrbe s hrano.
Društvo Mellifera je ustanovilo »Zvezo za zaščito čebel in čebelarjev pred Agro gensko tehniko« in podpira čebelarje, ki tožijo. Zveza pa potrebuje dodatno pomoč tako fizičnih oseb kot podjetij. Dosedanji člani Zveze so Zveza predelovalcev ekoloških živil, Asociacija ekoloških pridelovalcev, Demeter zveza, Nemška zveza poklicnih čebelarjev in Zveza Bioland Mellifera 14/2008
IZ DELA DRUŠTVA
V pomladanskem času smo bili letos posebno pridni. Ponosni smo na uspešno izvedbo začetnega tečaja, ki ga je obiskovalo med 30 in 60 udeležencev in uspešno in v celoti zaključilo 28. Ponosni smo, da se interes za biodinamiko očitno po Sloveniji prebuja in smo s serijami predavanj Borovnici, na Vojskem in v Leskovcu pri Krškem, s predavanji v Logatcu, Železnikih, Velenju, Vojniku, Tržiču, na Bledu…skušali širjenju biodinamike kar najbolje služiti.
Tudi naša prizadevanja za preprečenje sprejetja zakona, ki bi dovoljeval posevke gensko spremenjenih organizmov v Sloveniji smo nadaljevali. Stranka Zares nas je energično podprla. Mislim, da je naš prispevek v ozaveščanju nevarnosti, ki jo gensko spremenjeni organizmi na področju pridelovanja hrane pomenijo, pomemben. Mnogo naših članov se je zelo angažiralo in vsem se od srca zahvaljujem. Kljub temu se še vedno v Sloveniji ni opredelila proti GSO niti polovica občin. Naše delo torej ni končano. Ste poizkušali že vse, kar je mogoče, da se vaša občina opredeli proti GSO? Mogoče je potrebno poizkusiti še enkrat. Zakon v zvezi z GSO v Sloveniji še ni sprejet. Tragično je, da v tej situaciji okoljski minister ni z varnostnim pridržkom prepovedal sejanja GSO koruze in da parlament ni sprejel predloga o moratoriju, torej začasni prepovedi posevkov GSO. Tragično je, da je v kaosu za katerega je slovenska politika poskrbela, ta čas mogoče vse. Na drugi strani smo prepričani, da nas nobena dovoljenja in pogoji itd. pri zakonu, ki naj bi globalno GSO dovoljeval, ne bodo zaščitili. Talenta, skrbeti za pridrževanje zakonov in konsekventno pravočasno sankcioniranje, smisla za red žal nimamo pa tudi megalomanskega aparata, ki bi bil za proces dovoljevanja in spremljanja pridrževanja zakona potreben, država verjetno nikoli ne bo postavila. Naše stališče ostaja da smo proti zakonu, ki bi posevke GSO v Sloveniji dovoljeval. Ko bo po volitvah ta zakon v zakonodajni obravnavi, bomo morali to ponovno jasno tudi povedati. Morda spet s pisanjem pisem, morda z javnimi zborovanji.
Za ta primer smo pripravili zelo lepe zelene in oranžne majice z napisom:
Slovenija brez GSO, ki jih lahko v društvu naročite.
VABILA – OBVESTILA
23.8.08. sobota od 9.ure dalje na centru društva na Vrzdencu
dan prostovoljnega dela za društvo. Kosilo bo.
13.-20.9.08 od sobote do sobote počitek in učenje na Lošinju.
Teden z Wolfgangom in Roswitho Findeisen. Predavanja, evritmija, razgovori in uživanje.
Tema: Izizivi časa v očeh zapuščine Dr. R. Steinerja. Prijave sprejemamo.
28.9.08 nedelja Enodnevni izlet k biodinamičnim sadjarjem na južno Tirolsko.
Ogled. Predavanje dipl.Ing. Claudia Casera. Prijave sprejemamo.
5.10.08 nedelja jesensko srečanje za izdelovanje preparatov in praznovanje Mihelovega
Prinesite nabrana zelišča! Za zaineresirane začetnike ob 10. uri predavanje o preparatih. Praktično delo od 13h. Prosim, da pridejo popoldne tudi izkušeni člani AJDE, da bi vodili posamezna dela! V dobro naše zemlje in našega lastnega zdravja moramo preparate čimveč uporabljati! Enkratna udeležba na seminarju (teorija i
Poziv Janeza Krstnika: »Spremenite se! ne glejte na minljivo, glejte na večno, na duha, ki za minljivim živi« postaja iz dneva v dan bolj roteč opomin.
Za prebujene je v krizi časa Janezovo vse manj praznik navdušenja nad lepotami narave in vsebolj praznik skrajne resnosti, utemeljene v odgovornosti človeka. Čimbliže nam je narava s svojo bogato resničnostjo, čimbolj jo razumemo, tembolj se zavedamo resnosti trenutka. Ekologija v najširšem smislu je absolutno najnujnejša tema. Zaščita, nega in zdravljenje Zemlje, voda, rastlin, živali… Skrb ne le za fizično zdravje človeka, temveč ohranjanje temeljnih pogojev za njegov obstoj in razvoj.
To seveda ni le naloga državnih institucij in plačanih ekspertov, ki so na tem področju do danes popolnoma zatajili in pogosto kot prodane duše služijo drugim. Vse to je nujna naloga, srčna potreba prebujenih posameznikov. Ljudi, ki se ne angažirajo zaradi interesov, temveč zato, ker čutijo za to moralno odgovornost.
METANOEITE je danes krik srca v odgovornost prebujenih. »Spremenite se, ne glejte na minljivo, glejte na večno, ki za minljivim živi!« je roteč poziv tistim, v potrošništvu, uživanju in samozaverovanosti izgubljenim, ki še vedno in kljub vsemu, uničujejo temelje življenja in sebe.
Ko v času polnosti pomladi in poletja čutimo Zemljo in bujnost narave, leži moderno pridelovanje hrane, ta nesmiseln razlog uničevanja plodne zemlje in voda, rastlinskih in živalskih vrst in zastrupljanja človeka kot kamen na naši duši.
Skrajni čas je, da pridelovanje živil in nego Zemlje dvignemo na stopnjo človeškega dostojanstva, da naravo in sebe rešimo barbarstva v katero smo v zaupanju v samozvane strokovnjake zdrsnili.
In METANOEITE je poziv in vabilo:
biološko-dinamična metoda je pot novega življenja! Oprimimo se je
vendar in končno vsi! Čas je da iz potrošnikov postanemo
zdravniki in sejalci bodočnosti na naših vrtičkih, na naših
njivah, po naših vaseh, na zemlji, katere čuvarji v tem času smo.
IN NAMESTO KOLEDARJA DUŠE
besede naše Mihaele Zahrastnik
Semenu
Seme drobno, zrno malo,
molim, da spomladi močne, zdrave bi kali pognalo,
da blagoslov sprejelo bi davnine,
da se tista srebrna nitka ne prekine,
da v kodah tvojih življenja čudež se svetlika,
saj v očeh pradedov vedno je živela tvoja spoštovana slika.
Ob večerih dolgih, zimskih
te ljubeča roka je izbrala:
dete malo, ti rodovom novim boš življenje dalo;
ti boš tista sveta reka,
ki izvira iz ljubezni in vanjo zopet se izteka.
Ko pa pride Soncu čas obrata,
ko po zrelem žitu jutra zadišijo,
takrat glej na njivi dekle zalo,
dekle zalo snope je vezalo,
iz cvetov si maka in plavice šopek je ubralo,
se v nebo zazrlo in srce se je odprlo,
v hvaležnosti za letino žarelo,
od radosti pelo, pelo!
Pa prišli so čudni časi
in prišle so čudne sile.
Strah je v meni, da se tvoja sveta roka zlomi,
v zraku zmede so atomi.
Strah je v meni, da ti zlato tele bo za brata,
da za vekomaj zapro se raja vrata
in ti stopilo boš na pot od koder ni povratka!
Vendar ne boj se:
na pomoč hitijo že iz rožnih gajev vile,
na obzorju slutim vse nebeške sile,
po planetu vsem se luč prižiga
in še žalni pajčolan temine hrepeneče se k svetlobi dviga.
Res vihar divjal bo,
morje valovalo
trepetale gore
in nebo bo žalovalo.
Ti seme, ti pa boš ostalo,
os planeta zopet na svetlobe in ljubezni pota naravnalo,
seme drobno, dete naše
in Dr. Rudolfa Steinerja:
Lepo občudovati,
resnično varovati,
plemenito spoštovati,
zavezan dobremu biti,
v življenju
do ciljev vodi človeka.
Pri delu do pravega,
v čustvih pa k miru.
V mislih k svetlobi.
Zaupanje vlije
v stvarnika delo
v vsem, kar odkrije.
V neskončnem vesolju
in v duše globini.
Dr. Walter Bühler
ANTROPOZOFIJA KOT ZAHTEVA DANAŠNJEGA ČASA
ZAKAJ SE PREJŠNJEGA ŽIVLJENJA NE MOREMO SPOMINJATI (nadaljevanje)
Pogosto zastavljeno vprašanje, zakaj se prejšnjega življenja ne moremo spominjati se ponuja kar samo. Enega od razlogov, ki je v zvezi z zakonom „utelešenja“, smo že navedli. Vsak ve, da z neutrudnim, prizadevnim in pozornosti polnim učenjem in vajo na določenem področju lahko pridobimo neko zemeljsko sposobnost, neko znanje. Pri učenju pisanja ali igranja nekega inštrumenta na primer se neštete izkušnje in preizkusi preobrazijo v dovršeno popolnost. Zavestno duševno prizadevanje se sčasoma vtisne v nezavedno kot eterično-fizično telo. Ta odtis je mnogo globji in močnejši kot je to slučaj pri oblikovanju spomina v eterskem telesu. Pri poznejšem pisanju ali igranju na inštrument so potem skoraj vsi prestani koraki vaj pozabljeni. Njihov pojav v zavesti (približno v tem smislu: na katero mesto na struni moram pritisniti prst, da bi lahko zaigral Cis te D-dur sonate) samo moti. Podobno je pri metamorfozi enega življenja v drugo na višjem nivoju. Preteklo življenje sicer ne živi v zavestnem svetu predstav, toda – kot smo videli – je še bolj realno prisotno v vseh nadarjenostih, nagnjenjih, talentih in v telesni konstituciji.
Dodaten razlog za to, da plašč pozabljenja zastre prejšnja življenja na Zemlji, je utemeljen v dejstvu, da večji del ljudi danes brez priprav, pojava preteklih doživetij ne bi moglo uporabiti. Vsak ve, kako težko je objektivno pogledati na lastne napake in slabosti in v primeru sporov z drugimi, obravnavati situacijo objektivno. Tako pa lahko človek, neobremenjen z morda morečo zavestjo o težki preteklosti z ljudmi ki jih sreča, začne novo neobremenjeno življenje in se v življenju uveljavi.
Na tem mestu pa naj opozorim na to, da se s počasno spremembo v členih duše, v okviru razvoja duše zavesti, zgodovinska sposobnost spominjanja na prejšnja življenja na Zemlji, že pripravlja. K dostojanstvu in zrelosti človeka sodi, da se lahko počasi vedno bolj zaveda svoje resnične narave in svojega duhovnega porekla. To prebujenje v duhu bo v medčloveških odnosih povezano z novimi sposobnostmi. Te bodo kar najbolje pripravljene, če si kar največ ljudi že v prejšnji inkarnaciji, najprej čisto miselno, pridobi vedenje o reinkarnaciji in karmi. Na drugi strani naj na tem mestu izrecno svarim pred tem, da bi brez dodatnega duhovnega šolanja hoteli izsiliti vpogled v prejšnja življenja na Zemlji s hipnozo ali drugimi hitrimi metodami, ki na nedovoljen način posegajo v strukturo osebnosti. Takih poizkusov ponavadi ni mogoče kontrolirati in človek se vse prehitro izpostavi mnogim zmotam ali iluzijam, ki jih sam ne more več popraviti.
Posebno pretresljiva in usoda, ki jo vedno čutimo kot tragično, je predčasna smrt tako zaradi naravnih ali civilizacijskih katastrof ali celo zavedno povzročena z nasiljem sočloveka. V mnogih primerih, predvsem v vojnih konfliktih, v katerih usoda naroda zajame usode posameznikov, smrt ne mora biti karmično pogojena, se pa karmično tembolj izravnava. Prizadete duše se hitro, pogosto še v istem stoletju pri podobnih kulturnih okoliščinah ponovno inkarnirajo. To velja posebej pri padlih v vojni, ki jih vojna pokosi v mladih letih in morajo tako ali tako na drugi strani predelati le kratek čas življenja.
Skrivnost smrti pa je globja kot bi najprej mislili. V duhovnem svetu ni pomemben le trenutek smrti, temveč tudi to, kako smo umrli. V bodočnosti bo treba posebno pozornost posvetiti pojmu „kvaliteta smrti“. Duša in duh mladega človeka, ki je nenadoma iztrgan zaradi nesreče, vojnih dogodkov in drugih katastrof iz zdravega in vitalnega, k bodočnosti stremečega telesa, prestaja nekaj drugega kot bitje JAZa starca v globoki starosti, ki sme blago odložiti svojo že zdavnaj raztrgano zemeljsko obleko. Tako nesmiselno, zastrašujoče in grozno kot se mora postopek uničenja v prvem primeru od zunaj dozdevati, ima za prizadeto dušo in duha predelava tega pomembnega dogodka po smrti pozitivne karmične posledice. V nasprotju s smrtjo v starosti, vodi na ta nenaden in najprej šokanten način doživet kontrast minljivosti zemeljske telesnosti in neuničljivosti bitja JAZa, ki se znajde v kraljestvu večnosti, v stopnjevano doživetje prebujenja za lastno entelehijo, jedro bitja, s tem pa obenem za bistvo duha v svetu. Kot plod take smrti prinaša ponovno v življenje rojeni s seboj globoko v podzavesti skrito zavedanje in občutek za duhovnost. S tem je enkrat prehitro iz življenja iztrgan človek odporen proti kakršnemukoli materialističnemu zamegljevanju in zatemnitvi lastnega duha, v kar naš čas človeka tako hitro lahko zapelje. On – kot instinktivno – svoje nove življenjske korake ureja po meri duhovnih povezav v svetu.
Rudolf Steiner je glede na tragiko mnogih padlih v prvi svetovni vojni razodel skrivnost, po kateri božanski svet „nesmiselno gonjo“ neke vojne preobrazi v smiselne, individualne plodove notranje gotovosti o prisotnosti duha, četudi le preko žrtve višjim potrebam podarjenega življenja. Glede na mnoge tisoče takšnih žrtev prejema človeštvo po tej poti darove sil poduhovljenosti, postaja z njimi kot s kislim testom prežeto. S tem se zemeljskemu nesmislu in slučajnosti rodi višji smisel vse dokler se človeštvo ne bo v zadostni meri odprlo silam svobode nadčutnega sveta iz uvidevnosti in iz svobode.
Pri skoraj vsakem obravnavanju ideje reinkarnacije se zastavlja vprašanje, ali ideji o reinkarnaciji, ne nasprotuje dejstvo, da se je prebivalstvo sveta v zadnjih stoletjih nekajkrat povečalo, saj je treba izhajati iz omejenega števila duš.
Naj pri tem upravičenem vprašanju najprej opozorim na s tem povezano predstavo. Pojmovanje krščanskih verstev, da se od pradavnih časov vsaka duša na novo ustvari in v nastajajoče telo šele pri spočetju vcepi, ni samo po sebi razumljivo in pelje k neizmernemu številu preminulih duhov na oni strani. Milijarde in milijarde človeških življenj je že nastalo in bo nastalo. Zdi se, da se posamezna duša potopi v neizmernem številu duš prejšnjih in bodočih časov, ki ji ostanejo neznane, do katerih nima nobenega odnosa. Lahko bi govorili o „eksploziji prebivalstva na oni strani“ ali o „inflaciji duhov“, ki bi jo čutili kot nesmiselno.
Kot rečeno, izhaja v nasprotju s tem ideja o reinkarnaciji od določenega, četudi najprej neznanega števila zasnov JAZa, ustvarjenih v pračasih v velikem božjem aktu stvarjenja. Že Novalis je iz tega sklepal: „Kdor ne pride do popolnosti tu, pride do popolnosti morda na oni strani, ali pa mora zemeljsko pot še enkrat začeti. Zakaj naj ne bi bilo mogoče, da obstoja tudi na drugi strani smrt, katere rezultat bi bilo zemeljsko rojstvo? Tako bi bilo človeštva manj, po številu manj kot bi mislili.“
Če bi življenje med smrtjo in novim rojstvom trajalo povprečno prav tako dolgo kot zemeljsko življenje, bi bilo mogoče samo podvajanje prebivalstva Zemlje: po tem takem bi bilo število duhov-duš, ki stremijo k inkarnaciji, hitro izčrpano. Duhovno – znanstvenim raziskavam pa se odpira, da je v današnjem času čas za življenje po smrti odmerjen na 800 – 1000 let! Vedno je torej mnogo večje število duš v neutelešenem kot v utelešenem stanju. Štirikratno povečanje prebivalstva Zemlje ima za posledico samo ustrezno zmanjšanje duš v sferah. Logično je, da je s tem povezano tudi skrajšanje časa med smrtjo in novim rojstvom, ki se mora dozdevati zelo skrivnostno.
Hitro povečevanje prebivalstva sveta ima gotovo mnoge zemeljske in kozmične razloge, ki jih ta čas v polnosti gotovo komaj lahko razumemo. K odločilnemu izboljšanju higienskih razmer lahko dodamo še en razlog: materialistično naravnani ljudje, ki brez poglabljanja v duhovno naravnanem življenju brez pravih umetniških doživetij ali brez impulzov religiozne naravnanosti in vaje stopijo v nadčutni svet, prinašajo v svojem duševnem uboštvu s seboj manj duhovnih vrednot, ki bi jih bilo potrebno predelati. Premočno so se vezali na Zemljo in hitreje stremijo v novo inkarnacijo.
Reinkarnacija sicer ni učna vsebina uradnega krščanstva, toda cerkveni oče Origines je govoril o eksistenci pred rojstvom. Potem pa, ko je papež Vigilij v 6. stoletju z ediktom razglasil idejo o prejšnji eksistenci za zmoto in je odtlej veljala kot krivoverska, so bila za idejo reinkarnacije vrata za konfesionalno vezanega kristijana zaprta.
V samem evangeliju pa ta resnica blesti na odločilnem mestu. Vsi stari Judje so vedeli za prerokbo, da bo pred prihodom mesije ponovno vstal profet Elija. Zato zastavijo apostoli odločilno vprašanje gospodu, ki je „odgovoril in jim rekel: Elija naj bi prišel prej in vse uredil. Toda jaz vam pravim, Elija je že prišel, pa ga niste spoznali, temveč ste na njem naredili, kar ste hoteli. Torej bo moral trpeti tudi sin človekov. Apostoli so razumeli, da je govoril o Janezu Krstniku“ (Matej 17, 11-13).
Na drugem mestu (Matej 11,14) govori v isti zvezi besede, ki so enkratne v vsem pismu nove zaveze: “Če hočete to sprejeti“. S tem pa se nakazuje, da se ideja o reinkarnaciji ne sme priznati zaradi avtoritete mojstra, temveč se postavlja v sfero svobodne odločitve in uvidevnosti posameznega apostola.
Kot prej omenjeno, je moralo biti človeštvo, kar se zavesti tiče, v zvezi z razvojem zavesti JAZa in razvojem k svobodi, odrezano od nadčutnega sveta in je moralo biti v zemeljskem svetu vedno bolj odvisno od sebe. V toku tega razvoja je izginilo v veliki meri tudi vedenje o ritmu ponavljajočih se življenjih na Zemlji. Občutek, da se je potrebno uveljaviti v enem edinem življenju, je močno podpirala k Zemlji obrnjena zavest osebnosti. Medtem pa se je razvoj zavesti in JAZa človeštva razvil tako daleč, da se resnica o reinkarnaciji lahko predstavi in razume na nov, času primeren način. Človeštvo jo potrebuje kot duhovni kruh.
V osnovi ima ideja o reinkarnaciji globoko krščanski karakter, saj – prav tako kot krščanstvo – usmerja pozornost na božje jedro vsakega posameznega človeka, ki je neodvisno od njegove ovojnice, pogojene z zakoni dednosti, krvne povezanosti in je minljiva. Dejanje odrešitelja se je dogodilo za vse človeštvo v duhu krščanstva, ki samega sebe prav razume!
Kaj pa se dogodi s človeškimi dušami, ki so morale živeti pred obratom časov kot „pogani“ ! In kaj se dogodi s tistimi milijoni ljudi, ki tudi še danes predvsem zaradi narodnih in rasnih povezanosti ter s tem povezanimi oblikami religije ne morejo prodreti do globin pravega krščanstva? Samoumevno je, da najde vsak človek, ki svojo religijo jemlje resno, mnoge pozitivne možnosti za svoj razvoj, katerim se mora ateist odreči. Toda ali je na koncu koncev za „odrešitev“ vseeno, ali je človek musliman, krščan ali budist? Tudi to težko vprašanje je rešeno z možnostjo ponavljajočih se življenj na Zemlji. Ta vodijo duše v toku časov skozi mnoge narode in rase in omogočajo na ta način vsaki entelehiji srečanje s krščanstvom. V naših sedanjih inkarnacijah smo končno tudi sami nekdanji pogani!
Ta veliki ritem ponavljajočih se življenj na Zemlji pomeni obenem tudi ublažitev problemov, ki tarejo človeštvo zaradi nacionalizmov in rasizmov. K najhujšemu zlu spada danes popolna identifikacija človeka in njegovega občutka lastne vrednosti s krvjo in raso, ki temu času nikakor ne ustreza več. Prav to zasenči njegovo samozavedanje, človeka odtuji njegovi človečnosti in ga predaja na kri vezanim instinktom in nagonom. Nečlovečnost predstavnikov „tretjega rajha“ in teme njihovega duha bodi vsem nepozabljiv nauk. Menjavanje zemeljske obleke zaradi ponovne reinkarnacije v nasprotju s tem pripravlja počasi preobrazbo na kri vezanih sil ljubezni v poduhovljeno in nesebično ljubezen, ki je za krščanstvo nepogrešljivo dobro.
Kot smo videli, je prav ideja o reinkarnaciji tista, ki veljavno resnično predstavo o človeštvu kot celoti šele prav omogoči. Tako kot je srce center za pulzirajočo kri in za milijarde krvnih celic, tako je Zemlja center za razvoj vseh človeških duhov, ki se kot nekdaj „umrli“ vedno znova vračajo k njej. Jean Paul je to na svoj prisrčen način izrazil z besedami:“ Tako torej biva pobratena skupnost ljudi skupaj v svoji bratsko – sestrinski hiši Zemlji“.
Šele v novejšem času je človeštvo izoblikovalo zavest, ki zaobjema vso Zemljo. Čoloveška inteligenca in tehnika sta ustvarili na področju gospodarstva, prometa in poročil pa tudi na področju kulture, globalne možnosti povezovanja in izmenjave. Obenem pa je prvič kot senca tehnike in človeškega egoizma prisotna tudi nevarnost uničenja zemeljskih temeljev preživetja. Samo ogromna tehnična in finančna sredstva bodo problem onesnaženja okolja zmogla rešiti v narode presegajočem dogovoru. Pogoj za to pa je vse večji globalni občutek odgovornosti. Bistvene moralne sile za to lahko črpamo iz ideje o reinkarnaciji. Njen ves svet obsegajoč karakter bi na Zemlji utegnil spodbuditi nov način razmišljanja in pravo ljubezen za Zemljo, kot „mesto vsajevanja duhov“. Svoj temelj ima v spoznanju neločljive, kozmično predvidene povezanosti Zemlje in človeštva. Ogromen preskok iz srednjega veka v novo dobo označujejo kot „kopernikanski obrat“. Priznanje reinkarnacije in zakona o karmi bo v stanju, da v dobro Zemlje in človeštva sproži podoben preobrat v morali. Ne brez razloga postaja ideja o reinkarnaciji tudi v zahodnem svetu vedno bolj popularna. (se nadaljuje)
Kaj pomeni antropozofska medicina?
Vabimo vas k izkušnji iz prve roke. Pridite na antropozofski zdravstveni kongres 2008! Kaj storiti pri alergijah, otroških boleznih, stresu ali depresijah? Zdravniki in terapevti razlagajo, kako deluje antropozofska medicina in zakaj je tako uspešna.
Zdravstveni kongres 2008 bo 27. septembra 2008 od 10. do 18. ure v kongresnem centru Filharmonie v kraju Filderstadt/Bonlanden pri Stuttgartu.
Prijave pri Dachverband Anthroposophische Medizin in Deutschland e.V. (DAMiD) so obvezne, in sicer na tel. št. 00 49 30 288 77094 ali po elektronski pošti na www.kongress-gesundheit.de/anmeldung.
Več o antropozofski medicini tudi na www.damid.de ter www.weleda.de/service
Ljubezen do nadčutnega
spremeni
rudo znanosti
v zlato modrosti.
Veselje je darilo usode,
ki pokaže svojo vrednost v sedanjosti.
Trpljenje je vir spoznanja,
katerega pomen leži v bodočnosti. Dr R.S.
RIZIKI POSEVKOV GENSKO SPREMENJENIH ORGANIZMOV PONOVNO POTRJENI
Tudi aktualna študija Pokrajinskega urada za okolje Brandenburg potrjuje, da je posebej v naravovarstvenih področjih nevarnost zaradi onesnaženja s cvetnim prahom gensko spremenjene koruze zelo velika. Cvetni prah gensko spremenjene koruze okuži zelo velike površine.
Čebelarski inštitut Univerze v Hohenheimu je leta 2007 v poizkusu že dokazal, da prinašajo čebele gensko spremenjen cvetni prah iz gensko spremenje koruze tudi iz oddaljenosti 1000 m in več, in to celo pri obilici drugih, mnogo bližjih nabirališč cvetnega prahu. Mellifera 14/2008
KANADSKI KMET DOBI ODŠKODNINO OD GENSKEGA KONCERNA MONSANTO
V sporu med kanadskim kmetom Percyjem Schmeiserjem in Agrokoncernom Monsanto, je multinacionalka 19. marca 2008 prvič popustila in se zavezala, da pravzame odgovornost za onesnaženje Schmeiserjevih njiv z gensko spremenjeno ogrščico. Podjetje Monsanto je izrazilo pripravljenost, da prevzame vse stroške za odpravo onesnaženja. Več informacij na spletnih straneh www.percy-schmeiser-on-tour.org in www.greenpeace.de/themen/gentechnik
Članek iz Weledinih novic, ki jih v slovenščini lahko brezplačno naročite na tel. 01/3668130:
Ingrid Reißner: ZAUPANJE je temelj ozdravitve
Obisk pri antropozofskem zdravniku pokaže, da ta medicina deluje drugače, da ta terapija učinkuje drugače, da na nek način pacient postane drugačen. In da vse pomaga.
Pri bolezni so poti do ponovne ozdravitve različne. Ena od možnih je obisk v ordinaciji antropozofskega zdravnika. Ta pozna vse možnosti, ki jih poznajo siceršnji zdravniki, saj tudi za njegovim priimkom stoji dodatek »dr. med.«. Univerzitetni študij medicine, pogosto dopolnjen s specializacijo, je tudi za vsakega antropozofskega zdravnika potreben.
Kaj je potem drugače? ZDRAVNIK IN PACIENT MORATA DOBRO SODELOVATI. Pacient mora zdravnika dobro pranašati, zdravnik pa mora biti v stanju, da gleda na pacienta vedno na novo in individualno, četudi ta morda pripoveduje o enakih simptomih kot pred njim istega dne že pet drugih pacientov. Ko se pozdravi, je pacient najpomembnejši zdravnikov partner. »Zaupanje v zdravnika,« pravi dr. Schäferjeva, »je temelj ozdravitve. V današnjem, tako zelo znanstveno naravnanem in odnosov praznem svetu prav tega vse bolj manjka.«
Nekaj posebnega je zaznavanje, s katerim antropozofski zdravnik pacienta zajame. Antropozofski zdravnik pač zdravi po spoznanjih antropozofske medicine.
V praksi je pogosto drugače: »Diagnozo postavljam po tem, kar zaznam na pacientu po antropozofskem načinu opazovanja. Metode moderne diagnostike, laboratorijski izvidi in klasične preiskave uradne medicine, prvo diagnozo tako rekoč vedno potrdijo,« pojasnjuje dr. med. Sabine Schäfer, zdravnica splošne medicine v Zdravstvenem centru Marbachshöhe v Kasslu, ena od zdravnikov antropozofskega načina zdravljenja v Nemčiji. Predstavljamo jo kot značilen primer za številne kolege.
KAJ TO KONKRETNO POMENI ZA PACIENTA? »Po vsakega pacienta grem v čakalnico osebno,« pripoveduje dr. Schäferjeva. Pri tem ne gre preprosto za vljudnost ali prijaznost, temveč že za prvi korak za poznejšo diagnozo. »Kako ta človek danes sedi? Kako se giblje? Kakšno temperaturo imajo njegove roke ob pozdravu? Kako izgleda njegova koža? Kako gledajo njegove oči?« Kar se dogaja, je nekaj kot telesno-duševno otipavanje celotnega človeka in zelo dobro šolan zdravnik, kot je zdravnica dr. Schäferjeva, morda zazna tudi kaj o človekovem duševnem počutju.
Ko pacient nato sedi v ordinaciji, pri njej, mu je dobro: prostor je preprost, svetel in jasen, vse ima svojo dobro urejeno strukturo. Umetnost na steni, vendar ne preveč umetnosti. Praktične, estetske stvari na pisalni mizi, nič odvečnega. Tople barve, a ne preveč barv. V takem izbranem okolju pride tudi človek brez velikega ovinkarjenja k bistvu, kot bi se načelo reda v prostoru in zdravničin mirno raziskujoči pogled prenesla v njegov spomin, na zdravstvene težave, o katerih želi pripovedovati.
Mar taka anamneza, takšno zajemanje človekove zdravstvene situacije ne zahteva zelo veliko, veliko preveč časa? ZDRAVNIŠKA ORDINACIJA JE DANES NAVSEZADNJE BOLJ KOT KDAJ PODJETJE. »Sploh ne traja tako dolgo, prav zato, ker poskušam vzdrževati okolje tako jasno kot le mogoče. Bistvena stvar ni nujno simptom, o katerem človek danes pripoveduje. Enako pomembna je njegova biografska situacija, njegovo otroštvo, njegovo rojstvo. In do tega prideva večinoma kar hitro.«
Dr. Schäferjeva prav dobro shaja s časom ki ji je na razpolago. Po prvem, izčrpnem obisku potrebuje komaj kakšen pacient več kot četrt ure. »To pa je mogoče v resnici le, če ima zdravnik dobro izurjeno sposobnost zaznavanja in hitro spozna, kaj pacient potrebuje.« To lahko seže tako daleč, da si med potjo v ordinacijo misli: »Gospod X izgleda danes tako, kot da bi potreboval svinec.« Je presenetljivo, če ima pacient nato v resnici simptome, ki zahtevajo jemanje zdravil z vsebnostjo svinca? Ne, to ne preseneča – prav to je tisto, kar zna antropozofski zdravnik: zaznati, z vsemi čuti.
Zaznati in kljub temu vključiti po potrebi vse moderne diagnostične postopke in preiskovalne metode uradne medicine. V tem na primer je razlika med antropozofskim zdravnikom in čisto naravnim medicincem ali zdravilci, med katere antropozofske zdravnike pogosto uvrščajo.
KDO PRIHAJA K ANTROPOZOSKEMU ZDRAVNIKU? Ljudje, ki prisegajo na naravno? Ekološki prepričanci? Dr. Schäferjeva se smehlja. »Sem zdravnica splošne medicine, kot je zunaj na tabli tudi zapisano. Prihajajo pretežno pacienti, ki o antropozofiji ne vedo ničesar. Mnogi zato, ker so slišali, da tukaj zdravimo drugače. V pozitivnem smislu.« Vesela je številnih staršev z otroki, ki jih spremlja, in tega, da je večina pacientov zelo zvestih, ko spoznajo to drugačnost.
Na primer mali deček z alergijami. Nežen svetlolas otrok s čisto hladno kožo. Živčen, nemiren, nespečen, s težavami pri koncentraciji v šoli, s srbečo kožo. Najraje je jedel hitro prebavljive ogljikove hidrate: sladkarije in izdelke iz bele moke. Ko mu je dr. Schäferjeva predlagala, naj kaj nariše, je slika pokazala njegovo konstitucijo. Med pogovorom ga je uspela pregovoriti, da je poskusil drugačno hrano. Dodala je še antropozofska zdravila, ki naj bi podprla ravnovesje presnove, živcev, čutil in njegovega jaza. »Po treh tednih mu je šlo mnogo, mnogo bolje; naravnost žarel je.«
Tri tedne! Ali ni tako, da si želijo pacienti danes neke vrste ekspresno terapijo, kadar jim gre slabo? ZDRAVILO – TAKOJŠNJI UČINEK – VSE SPET O. K. Je antropozofsko zdravljenje po naravi stvari prej dolgotrajno? »Ne,« prepričano odvrne dr. Schäferjeva. Po možnosti zdravi z dvema, največ tremi različnimi zdravili ali terapijami. »Po mojih izkušnjah pride do delovanja pogosto celo bistveno hitreje kot pri zdravilih uradne medicine.« Kar traja dalj časa je sprememba načina življenja, ki jo pacient včasih potrebuje, da bi našel svoje ravnotežje. Ko pa začuti, kako mu to dobro dene, to ni več problem. Jemanje večine zdravil pa po določenem času lahko in mora prekiniti.
Če mora človek, morda zaradi težke ali kronične bolezni, spremeniti svoje življenje ali celo svoje bitje, to nikakor ni preprosto. POGOSTO SLIŠIMO, DA JE BOLEZEN ZA PACIENTA PRILOŽNOST ZA NADALJNJI RAZVOJ. Da morda obstaja več življenj in da v vsakem malo napredujemo. Če je temu tako – mar ima pacient sploh kakšno možnost? Ali ni tako, da mora bolezen prenašati kot usojeno, se bo morda pojavljala vedno znova?
»Pacient se mora seveda spopasti s svojo boleznijo, le tako jo lahko premaga. Sam bo to težko, saj po mojem mnenju ne more poseči tako globoko v svojo usodo, ne vse tja do organskega,« pravi in pove: »Antropozofski zdravnik lahko vpliva na biografijo in usodo in človeka pri premagovanju bolezni lahko podpre.«
Ob tem je presenetljivo, da ne hodi k antropozofskim zdravnikom še več ljudi. SE ANTROPOZOFSKA MEDICINA SOOČA S PROBLEMI? »Največji problem je morda pomanjkanje podmladka,« obžaluje dr. Schäferjeva. Pacienti so vse mlajši, ljudje živijo zavestno in zavestno iščejo temu primerno medicino, predvsem če imajo otroke. »V Zdravstvenem centru Marbachhöhe sem na primer predvidela prostore za mladega kolego, a ne najdem nobenega. To je škoda, vendar je simptomatično. »Morda,« razmišlja zavzeta zdravnica, »bi bilo treba študente medicine in mlade znanstvenike na uglednih univerzah že v okviru kurikuluma seznanjati z antropozofsko medicino in jih navduševati zanjo kot resnično dobro dodatno možnost pomoči in zdravljenja.«
Kadar ima neka zdravnica tako dolgoletno prakso kot dr. Sabine Schäfer, zaznava spremembe v velikih časovnih obdobjih. Kaj se je v toku let spremenilo? »DRUŽBA KOT TAKA JE V IZREDNO PRELOMNEM POLOŽAJU,« ugotavlja zamišljeno. Ljudje so v resnici vse težavnejši, zahtevnejši, hočejo več, so vse manj zadovoljni z življenjem. Mnoge bolezni naraščajo: revma, alergije, glavoboli, nespečnost, stres na splošno. »Prevladuje neurejenost v življenju, danes trpijo ljudje zaradi neorientiranosti in preobremenjenosti. Žalostno je, da vse premalo uživajo. Uživanje spada sploh med najpomembnejše stvari, kajti ob tem sebe enostavno začutimo,« zatrjuje zdravnica. Vzeti si čas, prisluhniti samemu sebi, dobro skrbeti zase – to je tako zelo pomembno. Zato v sodelovanju z mestom ponuja rekreacijske vikend-programe, individualno za določene konstitucije razvite ponudbe wellnessa. Da bomo ohranili svoje zdravje.
KAJ DR. SABINE SCHÄFER TAKO ZELO CENI V SVOJEM POKLICU? »Rada delam s človekom, ki išče, ki hoče postati zdrav. Zelo dobro je, da lahko v nasprotju s kliničnim zdravnikom, ki spremlja le kratko, akutno fazo, dolgo časa spremljam svoje paciente in njihovo življenje.«
VSE POD ENO STREHO
V ANTROPOZOFSKI MEDICINI dela z zdravnikom v idealnem primeru z roko v roki več terapevtov. Zdravljenje pogosto podpirajo z evritmijo, zdravljenjem s pomočjo likovnega izražanja, terapijo z govorom in fizikalno-terapevtskimi ukrepi, kot so ritmične masaže, kopeli, obloge in obkladki. Zelo dobro je, če pacient vse to najde pod eno streho, v Antropozofskem terapevtikumu, kot temu pravijo. Obiskali smo Zdravstveni center Marbachshöhe in našli zgledno hišo.
Tu je bila nekoč vojašnica, vendar danes nič več ne spominja ne nekdanji dom za višje oficirje, v katerem je zdravnica dr. med. Sabine Schäfer z britansko fizioterapevtko Mary Jolles leta 1997 ustanovila neprofitno društvo Gesundheitszentrum Marbachshöhe. Našo pozornost takoj pritegne nadvse harmonično zasajen vrt. Verjetno zato, ker mora vsak, ki išče ordinacije, prečkati 3500 kvadratnih metrov cvetličnega in zeliščnega vrta in središče lemniskate v njem. Mali park je zasajen po vzoru človeškega organizma, nobena rastlinica ne raste naključno ravno tam, kje cveti. Tu uspevajo zdravilna zelišča pa tudi zelenjava, ki jo uporabljajo tudi v zdravstvenem centru.
V svetli, prijazni hiši najde pacient na enem mestu več možnosti za krepitev svojega zdravja: zdravnico za diagnosticiranje in zdravljenje; umetnostnega terapevta za zdravljenje simptomov bolezni s pomočjo umetnosti; veliko fizioterapevtsko ordinacijo, kjer s kopelmi, obkladki in boljšo prekrvitvijo spodbujajo prebavo in presnovo; strokovnjakinjo zdravilne evritmije za gibalno terapijo, ki pri akutnih, kroničnih in degenerativnih obolenjih deluje na fizičnem, duševnem in duhovnem nivoju. Vse skupaj ustreza človekovi potrebi po celostnem zdravljenju, po odgovornosti do samega sebe in lastni aktivnosti ter učinkovito prispeva k ozdravitvi.
Dr. med. Sabine Schäfer dela celostno tudi tukaj: ni ostala samo pri skupnosti v hiši. V bližini je zrastel še otroški in mladinski dom, na istem zemljišču je tudi trgovina, ki ponuja biološko pridelana živila, v Marbachstalu je ustanova za varstvo kulturne krajine in vrtnarstvo, inštitut za agrarno kulturo in zdravilstvo Persephoneia. Temu se je nedavno v sodelovanju z mestom Kassel pridružil še individualni zdraviliški in medicinski wellness-program.
»Antropozofska medicina je položena v mojo usodo,« pravi aktivna gospa, ki je zraven tega še mati treh otrok.
Individualna terapija z Weledinimi zdravili
Weleda je z več kot 2400 zdravili iz več kot sedemsto naravnih sestavin v svetovnem merilu vodilni proizvajalec za antropozofski način zdravljenja.
Weleda ponuja preparate za diferencirano zdravniško terapijo pri vseh pomembnih boleznih in za samozdravljenje. Posebni farmacevtski proizvodni postopki, osnovne surovine in recepture so tako individualni kot ljudje, ki jim ta zdravila pomagajo. Weledina medicina je nezamenljiva zaradi posebnih ritmičnih postopkov, toplotnih procesov in čisto posebne uporabe kovin in mineralov.
Samo tisto, kar poznamo, imamo lahko radi. O skrivnostnem življenju in delu, o poslanstvu čebele v kraljestvih narave, vemo še vse premalo. Gradimo torej svoje znanje, da bi znali bolj spoštovati, da bi se zmogli bolj zavzemati za zdravje in obstoj naših čebel.
ČEBELJE STANOVANJE
S tapetami in pohištvom opremijo svoje stanovanje čebele same. Same tudi ogrevajo in prezračujejo in stražijo hišna vrata. Pohištvo, ki ga uporabljajo je sistemsko s šesterokotnimi predali. V teh vzgajajo čebele svojo zalego in skladiščijo med in cvetni prah. Pri vsem so neverjetno prilagodljive. Če jim damo možnost izbire, pa kmalu lahko jasno ugotovimo, čemu dajejo prednost.
K rojenju, ki je edina, od narave predvidena metoda rojstva nove čebelje družine, sodi iskanje stanovanja. Izbira primerne strehe nad glavo je odločilno odvisna od sposobnosti ocenjevanja pa tudi vztrajnosti majhne skupine čebel, ki jo roj pošlje v izvidnico. Družine rojijo v pozni pomladi. V veji ali drugem primernem mestu se roj najprej kot gost grozd zbere okoli svoje matice. Kmalu nato že odleti nekaj sto čebel poizvedovalk – približno 5 procentov čebel iz roja – v vse smeri, da bi okolje raziskale. Odletijo tudi 10 km daleč. Poizvedovalke so najstarejše čebele v roju, torej tiste, ki so za prejšnje domovanje zbirale hrano in jim je okolje zato znano.
Prof. Thomas D.Seeley iz Univerze Cornell v New Yorku se je kot socio-biolog dolga leta ukvarjal z vprašanjem, čemu dajejo prinašalke medu pri iskanju bivališča prednost. Najprej je raziskal 21 gnezd v votlih drevesih, ki so jih čebele že pred tem uporabljale. Primerjal je višino in odprtino žrela pa tudi obliko in prostornino votlin. Prostornina tipičnega gnezda je bila 45 litrov. Seeley je nato izdelal bivališča sam. Na neko stojišče je postavil zaboje, ki so se razlikovali samo po prostornini. Nato je postavljal enake zaboje na istem stojišču toda v različne višine. Od skupaj 276 zabojev, kolikor jih je postavil čebelam v gozdovih Ithace na razpolago, so polovico v teh različnostih čebele naselile. To je bilo leta 1980, še v času preden se je razširila pršila varoe. Takrat je živelo v tistih gozdovih še veliko divjih čebel. Kot je ugotovil Seeley, dajejo čebele pri iskanju novega stanovanja prednost sledečim lastnostim:
Višina žrela nad tlemi več kot 2 m
Odprtina žrela manj kot 50 cm2
Pozicija žrela na dnu votlega prostora
Smer žrela proti jugu
Prostornina bivališča med 10 in 100 litri
Satovje obstoječe satovje je pozitivno
Če so čebele drevesne votline uporabljale in jih zapustile, so te za roje posebej zanimive. Opremljene so s satovjem in notranje stene so premazane s propolisom. Čebele nimajo težav z uporabo in naseljevanjem starega satovje in se v taka stanovanja rade vselijo. Res je tudi, da marsikje predpisi za preprečevanje čebeljih bolezni prepovedujejo, da bi prazna že uporabljena čebelja bivališča z odprtim žrelom čebelarji kar tako prepuščali sama sebi. Gre za mere preprečevanja širjenja morebitnih povzročiteljev bolezni odmrlih družin, posebej možnosti širjenja hude gnilobe.
Lastnosti, ki raziskovalk ne zanimajo so bile oblika žrela, oblika notranjega prostora, prepih ali vlaga v njem ter oddaljenost od matične družine. Razpoke, skozi katere vleče veter, čebele zlahka zatesnijo s propolisom, vlago pa izsušijo z ventiliranjem. Oboje so v posebnih poizkusih preverili.
Da bi ugotovil, kako čebele pregledajo votle prostore, je Seeley svoje raziskovanje preselil na Appledore, majhen otok brez drevja, torej brez naravnih možnosti naseljevanja. Zgradil je kočo iz katere je s pomočjo rdečih ploščic obnašanje raziskovalk v različnih umetnih votlih prostorih lahko opazoval. Raziskovalke je markiral z barvnimi točkami in številčno kodo. Ugotovil je sledeče: za začetek raziskovanja teka čebela pretežno okoli žrela. Pozneje prodre globje v prostor in preteče 50 m in več sem in tja, po vseh stenah notranjega prostora. Vmes v votlem prostoru le na čisto kratke razdalje tudi leta. Volumen zazna očitno s svojo »hojo« in ne z vidom. Skupaj potrebuje raziskovalka približno 40 minut za kontrolo novega prostora, pri čemer se menjajo ogledi notranjosti s kratkim zadrževanjem na prostem.
Posebej čebelarji, ki stremijo k čebelarjenju po meri čebele, si želijo, da bi roje, ki so odleteli, čim laže našli. Najraje kje blizu, ob mestu od koder gredo čebele na iskanje novega doma ali pa v novem domu samem. Morda lahko nov dom po meri čebel čebelam že pred rojenjem pripravijo?
Spet enkrat bomo delali drugače kot običajno moderno čebelarjenje, ki postavlja bivališča čebel le nekaj centimetrov nad zemljo. Tam mikroklima in izparine zemlje gotovo niso to, kar naše »ptice sonca« iščejo in da »čebele niso polži«, kot je to jedrnato ugotovila gospa Maria Thun, nam je gotovo jasno. Mellifera 14/2008
Skrb za čebele pred 10000 leti
– jamska risba iz Španije
GENSKA TEHNIKA IN ČEBELE
NEMŠKI ČEBELARJI TOŽIJO V DRUGI INSTANCI
Čebelarja Fabian Lehres in Karl Heinz Bablok sta s svojima tožbama prišla do glavne razprave. Sodniki na Upravnem sodišču v Augsburgu so se že v pripravljalnem postopku temeljito poglobili v argumente čebelarjev, argumente bavarske deželne vlade in firme Monsanto in so zahteve čebelarjev v polni meri podprli. S skorajšnjim zaključkom procesa kljub temu ni mogoče računati. Čebelarji in njihovi odvetniki so se odločili, da gredo s procesom vse do najvišje instance, do Evropskega vrhovnega sodišča. Pri tem namreč ne gre samo za gensko spremenjen cvetni prah v medu; gre za razčiščevanje temeljnih vprašanj kmetijstva in kompletne preskrbe s hrano.
Društvo Mellifera je ustanovilo »Zvezo za zaščito čebel in čebelarjev pred Agro gensko tehniko« in podpira čebelarje, ki tožijo. Zveza pa potrebuje dodatno pomoč tako fizičnih oseb kot podjetij. Dosedanji člani Zveze so Zveza predelovalcev ekoloških živil, Asociacija ekoloških pridelovalcev, Demeter zveza, Nemška zveza poklicnih čebelarjev in Zveza Bioland Mellifera 14/2008
IZ DELA DRUŠTVA
V pomladanskem času smo bili letos posebno pridni. Ponosni smo na uspešno izvedbo začetnega tečaja, ki ga je obiskovalo med 30 in 60 udeležencev in uspešno in v celoti zaključilo 28. Ponosni smo, da se interes za biodinamiko očitno po Sloveniji prebuja in smo s serijami predavanj Borovnici, na Vojskem in v Leskovcu pri Krškem, s predavanji v Logatcu, Železnikih, Velenju, Vojniku, Tržiču, na Bledu…skušali širjenju biodinamike kar najbolje služiti.
Tudi naša prizadevanja za preprečenje sprejetja zakona, ki bi dovoljeval posevke gensko spremenjenih organizmov v Sloveniji smo nadaljevali. Stranka Zares nas je energično podprla. Mislim, da je naš prispevek v ozaveščanju nevarnosti, ki jo gensko spremenjeni organizmi na področju pridelovanja hrane pomenijo, pomemben. Mnogo naših članov se je zelo angažiralo in vsem se od srca zahvaljujem. Kljub temu se še vedno v Sloveniji ni opredelila proti GSO niti polovica občin. Naše delo torej ni končano. Ste poizkušali že vse, kar je mogoče, da se vaša občina opredeli proti GSO? Mogoče je potrebno poizkusiti še enkrat. Zakon v zvezi z GSO v Sloveniji še ni sprejet. Tragično je, da v tej situaciji okoljski minister ni z varnostnim pridržkom prepovedal sejanja GSO koruze in da parlament ni sprejel predloga o moratoriju, torej začasni prepovedi posevkov GSO. Tragično je, da je v kaosu za katerega je slovenska politika poskrbela, ta čas mogoče vse. Na drugi strani smo prepričani, da nas nobena dovoljenja in pogoji itd. pri zakonu, ki naj bi globalno GSO dovoljeval, ne bodo zaščitili. Talenta, skrbeti za pridrževanje zakonov in konsekventno pravočasno sankcioniranje, smisla za red žal nimamo pa tudi megalomanskega aparata, ki bi bil za proces dovoljevanja in spremljanja pridrževanja zakona potreben, država verjetno nikoli ne bo postavila. Naše stališče ostaja da smo proti zakonu, ki bi posevke GSO v Sloveniji dovoljeval. Ko bo po volitvah ta zakon v zakonodajni obravnavi, bomo morali to ponovno jasno tudi povedati. Morda spet s pisanjem pisem, morda z javnimi zborovanji.
Za ta primer smo pripravili zelo lepe zelene in oranžne majice z napisom:
Slovenija brez GSO, ki jih lahko v društvu naročite.
VABILA – OBVESTILA
23.8.08. sobota od 9.ure dalje na centru društva na Vrzdencu
dan prostovoljnega dela za društvo. Kosilo bo.
13.-20.9.08 od sobote do sobote počitek in učenje na Lošinju.
Teden z Wolfgangom in Roswitho Findeisen. Predavanja, evritmija, razgovori in uživanje.
Tema: Izizivi časa v očeh zapuščine Dr. R. Steinerja. Prijave sprejemamo.
28.9.08 nedelja Enodnevni izlet k biodinamičnim sadjarjem na južno Tirolsko.
Ogled. Predavanje dipl.Ing. Claudia Casera. Prijave sprejemamo.
5.10.08 nedelja jesensko srečanje za izdelovanje preparatov in praznovanje Mihelovega
Prinesite nabrana zelišča! Za zaineresirane začetnike ob 10. uri predavanje o preparatih. Praktično delo od 13h. Prosim, da pridejo popoldne tudi izkušeni člani AJDE, da bi vodili posamezna dela! V dobro naše zemlje in našega lastnega zdravja moramo preparate čimveč uporabljati! Enkratna udeležba na seminarju (teorija in praksa) je pogoj za preskrbo s preparati. Kdor še ni bil, naj torej vsekakor pride. Ne pozabite posodic in stekleničk za preparate!
Od 16. ure spuščanje zmajev ( prineste jih s seboj), plesi, glasba in igre. Enostavno kosilo bo. Dobrodošle doma narejene predjedi, sadje, sokovi ali poslastice za skupno mizo.
Pripravili bomo mizo v znak zahvale za pridelke. Razstavite tudi sami kaj posebno lepega.
n praksa) je pogoj za preskrbo s preparati. Kdor še ni bil, naj torej vsekakor pride. Ne pozabite posodic in stekleničk za preparate!
Od 16. ure spuščanje zmajev ( prineste jih s seboj), plesi, glasba in igre. Enostavno kosilo bo. Dobrodošle doma narejene predjedi, sadje, sokovi ali poslastice za skupno mizo.
Pripravili bomo mizo v znak zahvale za pridelke. Razstavite tudi sami kaj posebno lepega.