september 2008

Štirje veliki krščanski prazniki delijo leto na štiri skoraj enake dele. Vsak od njih ima svoje stalno mesto, vedno nekaj dni za vozlišči, utemeljenimi v kozmičnih ritmih. Božič je vedno 24.12. , nekaj dni po 21.12. zimskem solsticiju, Sončnem obratu., Janezovo je vedno 24.6., nekaj dni po 21.6., poletnem solsticiju, Mihelovo je vedno 29.9., nekaj dni po jesenskem enakonočju 21.9., Velika noč je vedno prvo nedeljo po polni Luni, ki sledi spomladanskem enakonočju, torej po 21.3. V našem času, ko ima osrednji pomen za  evolucijo človeka dogodek na Golgoti, je Sonce v spomladanski točki pred ozvezdjem Rib. Čez približno 400 let se bo premaknilo pred ozvezdje Vodnarja. Dotlej nas čaka še veliko preizkušenj, toda z vsemi talenti, ki jih za pot potrebujemo. Prepuščeni svobodi izbire med lagodnostjo in pravo potjo, med potjo nazaj in potjo naprej…

Vozlišča, na katera letni prazniki opozarjajo, imajo opraviti s spremembo svetlobnih razmer in življenjem na Zemlji. Včasih so bili ljudje globoko povezani s temi spremembami in so se tako povezovali z duhovnim svetom. Naravi odtujen človek sedanjosti mora odnos do bivanja, praznikov, kozmosa, duhovnosti, do samega sebe znova poiskati. Prvi korak je lahko poskus dojemanja sporočil kozmosa. Slike, ki jih poznamo iz krščanskih praznikov nam pri razumevanju slik kozmosa pomagajo. Da tako sliko preobrazimo v pravi življenjski impulz, da sporočilo razumemo, moramo misliti na vse, kar vemo.  Slika Mihaela – se skuša človeka iz kozmosa v tem jesenskem času dotakniti z opozorilom: zavest, ki smo jo zgradili na raziskovanju materialnega sveta, tja do atomov, na spoznavanju zakonitosti narave, se mora v človeku preobraziti v zavedanje samega sebe, vse čudovite polnosti bitja človek.  Čas je, da z močjo duše in duha, iz nove zavesti in odgovornosti premagamo, kar je nizkotnega. Kot nadangel Mihael: odločno in pogumno z mečem iz meteornega železa, skovanega v  duhovnosti kozmosa, pretehtati, prepoznati, obvladati zmaja – egoistično, nizkotno naravo poželenj. Ne lagodnost zasanjanega trenutka – s pogledom, uprtim v bodočnost, izberimo iz človeku lastnih sil duha, duše in volje tisto, kar ima svoj pomen in vrednost pred preteklostjo in prihodnostjo! 

 

               Mihael, vtisni tvojo moč, pogum tvoj v srca naša!

»Če človek s svojim duhovnim očesom prodre nad fizični svet, ki ga zaznavamo s čutili, se mu začne razodevati duhovni svet. Pojave fizičnega sveta začne razumevati kot slike, skozi katere se razodene, kar bi se mu hotelo razodeti. Ljudje morajo zgraditi praznike iz notranje ezoterične moči. Tako bodo iz dvogovora z venečimi in zorečimi rastlinami, z odmirajočo Zemljo, prav s tem, da najdejo v sebi pravo notranje praznično razpoloženje, lahko našli dvogovor z bogovi in bodo svoje človeško bivanje povezali z duhovnim svetom.«                             Dr. R. S.                                                                                                     

Zagonetka zla

Lucifer in Ahriman

Zadnja prošnja glavne molitve kristjanov, očenaša, glasi: „Reši nas hudega! “  Zlo sodi – razen bolezni in nesreče – k velikim težavam, s katerimi se v času svojega življenja vsak človek sooča. Koga že niso kdaj okradli, nalagali ali prevarali? Kako pogosto smo priče še mnogo hujšega, obnašanja ljudi, ki ga čutimo kot nečedno, nepošteno, nemoralno ali hudobno! V ekstremnem primeru govorimo o hohštaplerju (nastopaču??), kriminalcu, zločincu ali morilcu kot o hudodelcih in hudobnežih. Od tistega, kar od soljudi pričakujemo, se obnašajo tako zelo drugače, da jih označujemo celo kot nečloveške.

Resnično je življenje človeštva dan za dnem prežeto s tisočerimi nečloveškimi dejanji, ki na uničujoč način nasprotujejo prizadevanju po sožitju ljudi v duhu dobrega, tako v vseh majhnih in velikih povezavah. S tem pa se povezuje vprašanje po značaju zla in smislu življenja nasploh, ki se zdi zaradi nedvomnega obstoja zla v temeljih vprašljiv.

Mnogi veliki misleci, filozofi in cerkveni učitelji so razmišljali o značaju zla, saj je nauk o izvirnem grehu in o grešnem, torej pod vpliv zla zapadlem človeku, bistvena vsebina krščanskega verskega nauka. O tem tu ne moremo poglobljeno razglabljati. Toda, nihče se ne bo mogel resno ukvarjati z vprašanjem porekla zla, brez da bi moral – morda prestrašen – opaziti, da kal zla očitno leži v vsakem posameznem človeku. Tega v prizadevanju za poglobljeno in času ustrezno samospoznanje ne moremo in ne smemo spregledati.

Če pogledamo na etično in moralno zlo, ki prihaja do izraza v moralno nevrednih dejanjih, naletimo najprej na njegovo fiziološko stran v notranjosti človeka. Tej nasproti stoji vprašanje po objektivni resničnosti zla v metafizičnem smislu, ki ima svoje poreklo v duhovnih bitjih, ki Bogu nasprotujejo. Biblična personifikacija zla v postavi hudiča in demonov se pri tem širi v poročje predkrščanskih religij v njegove mitološke oblike, oblečene v podobe pošasti kot kač, zmajev in drugih.

V antropozofiji najdemo tako kar se tiče znotrajčloveške kot zunajčloveške strani problema bistvene izpovedi. Vse pa dosežejo svoj višek v tretji strani. Duhovna znanost govori o dveh vrstah zla, ki si stojita polarno nasproti v postavi Luciferja in v postavi ahrimaničnega skušnjavca. Kljub temu da ta dvojni obraz zla zasveti že v mitoloških predstavah – o tem bo še govora – je Rudolf Steiner kot prvi v novem času zajel to nasprotje in ga prikazal v pojemsko jasni obliki. S tem je za času ustrezno spoznanje zla dobilo človeštvo v roke nepogrešljiv ključ.

Ne samo nagnjenost k zlu na splošno temveč tudi omenjeno dvojnost se v lastni duši lahko zazna. Kdor si to polarnost na doživet način ozavesti, najde prehod do njunega pojemskega pojmovanja v duhu duhovne znanosti. Pri človeku pride v življenju duše do izraza v razmišljanju, čutenju in volji, ker zlo vse te tri sposobnosti ogroža in ker so v zvezi z možnostjo odstopanja na levo in desno od „zlate srednje poti“. Opozorila v nadaljevanju naj spodbudijo k spoznanju samega sebe v tem smislu.

Naše razmišljanje si mora nenehno prizadevati, da ostane jasno, trezno, logično in stvarno. Če prinaša zamegljene, nejasne, ali celo fantastične predstave, je zapadlo nelogiki in iluzionarni neresničnosti. Na drugi strani vodi preveč „točnosti“ v pedanterijo ali kritizerstvo in se lahko konča v ozkosti, togosti in enostranskosti. Tako je na primer materialistični pogled na svet izraz enostranskega razmišljanja, ki ni več v stanju, da bi se približalo v svoji negibljivosti duhovni plati sveta. Vsak iskalec resnice stoji – če gledamo tako – pred nevarnostjo samoprevare v obliki iluzij ali zmote.

Na področju čustev ni potrebno le najti sredino med „vriskajoč do neba in „na smrt potrt“, temveč tudi med zanesenjaštvom in ravnodušnostjo ali lahkovernostjo in nezaupanjem. Nagnjenost k varčevanju se lahko izrodi v skopuštvo, nagnjenost k radodarnosti v zapravljivost. Beseda razpoloženje ima opraviti s pogumom, pramočjo čutenja. Pri prestrašenosti, bojazni in strahopetnosti izgine, lahko pa tudi preraste v objestnost, pretirano smelost in predrznost. Prava srčnost pa mora trdosrčnost in zaprtost prav tako odriniti od sebe kot preveliko mehkosrčnost in odkritosrčnost. Ošabnost, ponos, brezobzirnost in prevzetnost ogrožajo zdravo samozavest. Naše samozaupanje je na drugi strani izpostavljeno nevarnosti, ki prinaša občutke negotovosti, manjvrednosti ali celo obupa. Pobožnemu, vernemu srcu pa se postavljata nasproti kot sovražni par spet vraževernost in ateizem.

Tudi pri volji naletimo na podobna nasprotja in možnosti zablod. Pri vaskodnevnem delu pa moramo ohraniti sposobnosti in pridnost. V vsem obnašanju do sveta je treba pri tem najti tudi pravo sredino med »odvisnostjo od zemlje« in »bežanjem pred svetom«. pa tudi med odvisnostjo od užitkov in askezo. Kdor se zdi zavarovan pred lenobo in počasnostjo je morda posebej ogrožen zaradi prevelike prizadevnosti, prevelike vneme in pehanja. Človek, ki nima močne volje, je v nevarnosti, da premočno podleže vsem mogočim vplivom okolja in se jim morda čisto vda. To pride do izraza predvsem pri ogroženosti z drogami, pri prehranskih navadah ali pitju, v nagnjenosti k zabavam in uživanju vseh vrst. Tiranu podoben »človek moči« spet je v nevarnosti, da soljudem vsili svojo premočno voljo in jih oropa njihove svobode. Pri diktatorju ali v terorističnem sistemu  se to lahko razvije v uničujoče razmere.

Omenjene tri dejavnosti duše delujejo pogosto skupaj. To velja predvsem za sposobnost presoje, ki globoko vpliva na odločitve v praktičnem življenju in s tem na našo usodo. Zato so za vsa področja življenja in za vse življenjske odločitve, ki zahtevajo temeljito spodobnost presojanja, potrebne ne le logika, temveč tudi občutek za resnico in upoštevanje vseh življenjskih izkušenj. Toda tudi tu velja, da je potrebno resnično sposobnost presoje med absolutno odsotnostjo presojanja in predsodki, ki pot zapirajo v trudu izoblikovati. Sozvočje med čutenjem in voljo je potrebno zelo pogosto zaščititi pred nasprotji fatalizma in fanatizma.

Glede na nakazano dvojnost zablod, ki se kadarkoli lahko stopnjujejo v zlo samo, lahko človeka na njegovi življenjski poti primerjamo s plesalcem na vrvi ali človekom, ki hodi po robu in se samo z največjo budnostjo in spretnostjo lahko ubrani pred močmi, ki ga skušajo potegniti desno ali levo v prepad.

JAZ, kot vir spoznanja, preudarnosti in moralnosti, ki je v nenehni borbi z zlom, se čuti izzvanega stopiti na zlato srednjo pot, ki ustreza njegovemu zdravemu razvoju in se jo držati. V resnici je napad zla usmerjen v to nastajajoče, razvijajoče se bitje JAZa. Ker posamezna žival kot bitje svoje vrste JAZa nima, se problem zla kot moralnega vprašanja v živalskem svetu ne pojavlja. Pajka, ki s svojo skoraj nevidno, pametno stkano mrežo lovi insekte za hrano, ne bomo smatrali za zahrbtnega ali prekanjenega. Tudi leva, ki sledi svojemu nagonu po hrani in raztrga antilopo, ne bomo smatrali za morilca. Šele s pogledom na individualiziranje duhovnosti sveta v JAZu človeka pa dobimo tako zelo potrebno merilo za svetlikajoče bitje zla. Očitno moramo vse, kar se kot prepreka postavlja pred razvoj JAZa ali pa skuša razvoj preprečiti, da bi od božanskega sveta postavljen cilj tega razvoja ponaredili ali zatemnili, označiti kot zlo.

Polje delovanja zla pa je sama človeška duša. Ta je sorodna z astralnim telesom živali, ni pa mu enaka. Ta člen bitja človek sega v nezavedne globine življenja tja do fizičnega telesa. Iz tega področja na telo vezanih instinktov, nagonov, poželenj in agresivnosti se dvigujejo predvsem skušnjave, ki JAZ ogrožajo in zavajajo v uživaštvo, izgubo sposobnosti samoobvladovanja ali k še hujšemu. Kljub temu ne smemo same »nižje narave«, ki je del nas, razumeti kot zlo. JAZ zmore zaradi svoje sposobnosti spominjanja, doživeto ugodje iztrgati iz preteklosti, si ga v notranjosti predstaviti in tako s svoje strani iz duševno – duhovne strani prebuditi željo ali hrepenenje. Razen tega lahko postavi svoje moči razuma v službo mnogostranih možnosti povečevanja užitka in pride tako v nevarnost postati »bolj živalski od vsake živali«. V rafiniranem užitku, ki ga skuša doseči samo zaradi užitka samega, najde zlo široko polje za možnost napada. Osvobojen vezanosti na naravo pri živali, katere obnašanje instinkt modrosti polno vodi, stopi z JAZom nadarjen človek v nevarnostno cono samovolje, kjer ga ogrožajo odsotnost pravil in nezmernost z vsemi posledicami. Pri sebičnosti, prarazlogu egoizma, ki se pri tem oblikuje, v resnici ne išče svojega prvotnega sebstva, temveč cilj resničnega samouresničenja zgreši.

Za psihološko obravnavanje se v tem skrivnostnem področju med našo »spodnjo naravo«, ki je tudi življenjsko potrebna in JAZom, pojavijo izjemne težave. Šele v tem polju napetosti med nagonom in razumnostjo se razvije zlo. Psihologija, ki se ravna po materialistično razumljenem nauku o evoluciji, mora z določeno nujnostjo zlo zanikati in pride v situacijo, da ga nivelira ali pa prikazuje kot nedolžno. Zakaj tudi naj bi se v človeku, če je resnično le primerek ene od mnogih, po poreklu sorodnih višjih vrst sesalcev, pojavilo »zlo«, nekaj čisto novega. Torej gre lahko le za »tako imenovano zlo«, ki je pravzaprav čisto naravno in so ga v duhu Skinnerjeve šole in njegove knjige »Na oni strani svobode in dostojanstva« človeku samo podtaknili.

Za tako razumevanje je že načeto temeljno vprašanje po morebitnem izvenčloveškem bitju zla v tradicionalnem in bibličnem smislu brez pomena ali nesmiselno. Toda tudi krščanska teologija stoji danes pri obravnavanju porekla in bitja zla pred skoraj nerazrešljivo nalogo. Na žalost se tudi na tem področju kaže na začetku knjige opisana raztrganost in protislovnost pri razumevanju vprašanja, ki se človeka še kako tiče. Ta prežema dvatisočletno prizadevanje evropskega krščanstva v zvezi s tem problemom in sega od »ne –eksistence« ali »ničnosti« zla do resničnosti angelskih bitij, ki so nekoč padla in so postala odpadniška. Tako je pred malo leti, ko se je razplamtela diskusija v zvezi z eksorcizmom, torej vprašanjem po upravičenosti možnosti izganjanja zlih duhov, papež »ex cathedra« izjavil: »Zlo moramo danes kot nekdaj razumeti kot bitje. Hudiča z njegovimi pomočniki si moramo predstavljati kot osebo.« S tem so te vsebine dogmatsko zavarovane. Nekaj let pred tem pa so v nasprotju s tem teologi anglikanske cerkve nauk o hudiču odstranili iz vsebin tamkajšnjega katekizma. Bili so mnenja, da od odraščajoče mladine ne morejo pričakovati, da bo sprejela take, za moderno zavest davno preživete predstave. Resnično gre tu za pravo mejno vprašanje. S sredstvi razuma, ki je vezan na predmetno zavest modernega človeka, se ga ne more rešiti.

Glede na dejstvo da se je zlo v 20. stoletju, v časovnem obdobju dveh svetovnih vojn apokaliptično razširilo in je obvladovanje zla postalo eksistencialno vprašanje, ki teži vsakega človeka, postane tudi tu potreba prestopanja meje, ki jo čas zahteva, jasna. Walter Nigg je v svoji knjigi z naslovom »Hudič in njegovi hlapci« , ki je pred kratkim izšla, mnenja, da se ta  problem odigrava na »transpersonalnem nivoju« in je v svoji »pošastnosti… izredno pomembno mejno vprašanje«. On piše:« mejni problemi so vprašanja, ki presegajo zmožnosti človeških misli in pri katerih se smiseln razgovor konča. Mejna vprašanja presegajo človeško kompetenco in jih kot mnoge druge probleme, zanemarjamo.« Ali je to glede na stisko in potrebo človeštva dovoljeno? Ali ni napačna skromnost, ki možnosti človeškega razvoja na fatalen način spregleda, če avtor nadaljuje:«Tako držo nam narekuje ponižnost, ki se zaveda čustev človeške kreature. Nikakršnih prestopov mej ne smemo biti krivi, sicer pridemo na stranpoti ki vzbujajo vrtoglavico«. Toda ali ni nad tehniko fascinirano človeštvo že davno v drugi obliki stopilo na take »stranpoti«, ki zahtevajo pogum za iskanje in hojo po čisto novih poteh v duhu moderne duhovne znanosti? Le take, mejo presegajoče poti bodo vodile do spoznanja nadčutnih povezav, ki se dozdevno nerazrešljivemu problemu zla lahko približajo.

Odgovor duhovne znanosti na tem področju nas napoti na bostoj nadčloveških bitij, ki jih lahko zaznamo. Poročila o takih izkušnjah so mnogo bolj izpostavljena nevarnosti, da se jih razume kot samo povzemanje preživetih tradicij ali »antropozofska ideologija« in dogmatika. Priznavanje obstoja zla v postavi duhovnih bitij je pogojeno s tem, da si je iskalec spoznanja  pridobil živ pojem o bitjih duha tam, kjer je to v pralastni izkušnji mogoče. To je mogoče kot smo na začetku te knjige omenili, v korakih postopnega zavedanja samega sebe v duhu času ustrezne spoznavne teorije, ki v od čustev neodvisnem razmišljanju vodi do zajemanja delujočega bitja JAZa.  Notranji moči vodenja JAZa smo se približali že na začetku tega poglavja, ko smo v razmišljanju, čutenju in volji iskali instanco, ki je v stanju, da prepozna nevarnosti da zaide v dvojnost duševnih slabosti in jih je v stanju voditi. V resnici je potreben, pa če na začetku še tako skromen, pristop do notranjega vira luči resnice in vira dobrega, da bi zlo kot bitje lahko zajeli – pa četudi najprej le pojemsko. Brez tega globjega, zavednega srečanja s samim seboj, se sicer če naj bi, zlo na eni strani razumeli kot bitje v njegovem entelehialnem karakterju, takoj oglasijo nevera in dvomi. To je bil tudi razlog, zakaj smo že v 2. poglavju poudarili, zakaj spada k prvim izkušnjam učenca na poti duhovnega šolanja izkušnja o lastnem bitju JAZa, v katero se preobrazi gola predstava o JAZu razen zavedanja o drugih, više stoječih bitjih ali eltelehijah.

Stopanje na pot spoznanja nadčutnega sveta je povezano z velikimi notranjimi preizkušnjami. Raziskovalec duha stoji na pragu duhovnega sveta pred pretresljivo izkušnjo, da srečuje bitja, ki so na nek način nasprotna tistim bitjem, ki želijo služiti zdravemu napredku stvarništva. K človeku pristopajo iz dveh nasprotujočih si strani s skušnjavsko močjo in skušnjavskimi lastnostmi in jih ob upoštevanju duhovne tradicije označujemo kot luciferične in ahrimanične duhove.

Lucifer se pokaže kot lesketajoč duh svetlobe, ki se uživa v soncu svojega lastnega leska in svoje lepote, v nekem, vse človeške dimenzije presegajočem samoljubju. On deluje v človeka bolj iz notranjosti preko strasti in preko s procesi krvi povezano naravo volje. Pokaže se kot vodja vseh takih duhov, ki nagovarjajo v človeku samoljubje, ga vodijo do stopnjevanja in do iluzij. Človeka bi radi odtujili od zemeljskih nalog in bi ga rad prezgodaj vtisnil v svoje kraljestvo svetlobe.

Ahrimana v nasprotju s tem doživljamo kot duha, ki je nadarjen z vse prežemajočo toda hladno inteligenco, ki človeško sposobnost doumevanja presegaj, ki pa jo pohlepno zapira vase. V nasprotju z Luciferjem se pojavlja kot duh teme in uporov, ki bi človeški duši dostop do duševno-duhovnega sveta rad zatemnil in zaprl, da bi njeno zavest vedno bolj vezal in omejeval na fizično telo. »Knez tega sveta« pristopa do človeka pri tem bolj od zunaj preko fizičnega zaznavanja in preko sistema živčevja in čutil in se poizkuša prikrasti v njegov način razmišljanja. Ahriman in njemu sorodna duhovna bitja skušajo narediti razmišljanje predvsem enostransko in togo s tem, da ga odtrgajo od občutka za resničnost in vesti, torej od sil srca. Iz izolacije, ki temu sledi in zaradi odtujenosti v odnosu do božansko-duhovnega sveta iz katerega prihaja, nastanejo v občutju človeka, ki se potem čuti več ali manj osamljenega, tesnoba in strah! Ta je sorodna že odkritim duševnim slabostim kot malodušje, resignacija in depresija in je z njimi glavno orodje ahrimaničnega delovanja.

V misterijskih mestih in mestih duhovnega šolanja vseh časov je bilo znano, da preizkuševalci pristopijo z zapeljevanjem do človeka predvsem ob prestopu praga k duhovnemu svetu, da bi v tem odločilnem trenutku preprečili njegov nadaljnji razvoj. Prav zato pa jih lahko tudi prepoznamo in zavrnemo. Izkušnje z zlom, do katerih je prišlo na ta način so stekle v mitološki svet slik, ki je bil prežet s spiritualno resničnostjo. Dvojni obraz zla se v njem vedno znova zasveti in je lahko zato duhovnosti odtujeni zavesti novega časa v pomoč pri razumevanje te nenavadne toda pomembnemu dejstvu ustrezne predstave. Zato se na kratko posvetimo tem slikam zla.

Velika grška pesnitev Homerja, Odiseja, je, če jo globje opazujemo, prikaz poti posvetitve z njenimi mnogimi preizkušnjami. Odisej mora med drugim svojo ladjo voditi skozi morsko ožino, med visoko pečino, v katere votlini biva  »grozljivo lajajoče bitje« Skylla, ki žre ljudi in Charybdis, ki v sesajočih, kipečih vrtincih srka vodo. S to sliko Skile in Karibde je bila vsa stara Grčija na narodu ustrezen način opozorjena na dvojno naravo zla.

Luciferja so mnogi narodi doživljali kot mogočno, lepo, toda tudi strupeno kačo. Pojavlja se že v Babiloniji kot svetovna kača Tiamant, v germanski Eddi v morja obsegajoči Midgard – kači in v podobi uz raja v pismu stare zaveze. Na nasprotni strani je pri Germanih kot predstavnik teme volk Fenris, ki požira Sonce, ki se predstavlja v Egiptu kot duh zla Typhon. Ta ubije z ukano boga svetlobe Osirisa in razkosa njegovo telo. Tudi v pismu stare zaveze najdemo dvojnost zla nedvomno, posebej v Hiobovi knjigi v obeh pošastih Leviathan in Behemoth. Luciferični karakter Leviathana jasno izstopa s svojim odnosom do svetlobe in ognja, ko beremo:

»Njegovo kihanje seva svetlobo, njegove oči so kot trepalnice jutranje rdečine, iz ust sevajo baklje, ognjene iskre švigajo iz njega, iz njegovih nosnic se vleče dim in njegovo dihanje vžiga premog. Plamen se mu vleče iz gobca. Na njegovem tilniku spi moč…«

Pošast Behemoth v nasprotju s tem kaže znake ahrimanične togosti s svojo »čeljustjo kot meč«: »Svoj rep naredi trd kot cedra, tetive njegovih krač so prepletene, njegove noge so cevi rude, njegove kosti kot železne palice«.

V pismu nove zaveze se z oznako Diabolos (Hudič) in Satanas (Satan) označuje dvojnost zla, ki že pri zgodbi o Kristusovi skušnjavi igra neko vlogo. Na stopnjevanje zla, do katerega pride zaradi medsebojnega povezovanja med Luciferjem (kačo) in Ahrimanom (zmaj), opozarja kozmična dramatika apokalipse sredi 12. poglavja:

» in v nebesih se je razvnela vojna. Mihael in njegovi angeli so se borili proti zmaju. In zmaj se je boril sredi svojih angelov. Toda njegova moč je odpovedala in tako  zbor njegovih angelov na nebu ni našel več mesta za svoje delovanje. Padel je, veliki zmaj, kača od prazačetka, ki je obenem diabolične in satanične narave, zapeljevalec vsega človeštva. Na Zemljo je padel in vsi njegovi angeli z njim.« (Janezovo razodetje 12.7 – 9 po prevodu E. Bocka).

V nadaljevanju se bom dotaknil na kratko še v bibliji opisanega greha, kot ga vidi duhovna znanost. Prav pri tem, v mitske slike oblečenem dogajanju se kaže posebno jasno, da ne gre za demitologiziranje biblije, temveč za razumevanje mitosa in za doumevanje duhovnih temeljev, ki jasnovidnosti v slikah še ni znalo prikazati v pojemski obliki.

Tako na primer ne bi bilo primerno, da bi izgubljeni raj hoteli iskati v nekem geografsko, morda klimatsko posebno ugodnem področju Zemlje! Tu gre v bistvu za prikaz »rajskega« stanja zavesti vsega človeštva, v katerem je bilo to z božansko duhovnimi svetovi in bitji neposredno, toda tudi še povsem nesamostojno povezano. Lucifer je bil, ki je na astralno telo človeka deloval tako, da je na ta člen bitja zasnovo JAZa močneje vezal kot je bilo predvideno. Z besedami:« Tako se bodo odprle nove oči i boste kot Bog in vedeli, kaj je dobro in kaj je zlo.« (1.Mojzes 3,5) je skušal zbuditi poželenje po stopnjevanju samozavesti. Takrat je prišlo do posega v dele bitja človek, ki je bil še v neke vrste otroškem stanju, in je imel za ves nadaljnji zemeljski razvoj odločilne posledice. Zgornje besede kažejo na nov način zaznavanja in spoznavanja, torej uporabo sil razmišljanja. S tem se zastavlja – gledano medicinsko – problem, ki se nanaša na poznavanje človeka iz fiziološke plati, ki se nanaša na uporabo fizičnih čutil in možganov. Šlo je očitno za globoko posegajočo spremembo doživljanja okolja, torej za preobrazbo stanja zavesti človeka nasploh. Njegovo duševno – duhovno bitje je bilo zaradi luciferične skušnjave potopljeno bolj globoko v etersko in fizično telo. Prišlo je do prezgodnjega utelešenja in učvrstitve človeka. Ta je postal zaradi tega prvič v odnosu do božanskega sveta relativno samostojen, toda od njega tudi ločen in močneje odvisen od doživljanja zunanje, čutno zaznavne plati sveta. Po naravi dana, prvotna jasnovidnost, ki ji je bil dostopen na primer barvni sijaj avričnih tančic človeka, je počasi potemnel in fizični obrisi zemeljskega sveta so vedno bolj jasno izstopali:« Videli so, da postjajo goli.«  Videli so lahko samo še fizično telo! Toda tudi duhovno uho je oglušelo za harmonije sfer, ki so v področju duhov zaznavne. Mehiški mit to plat izvirnega greha jasno izpostavi. Bogovi so poslali k ljudem poslanca z nalogo, da njegovo »tretje oko« sredi čela z bodalom zaslepi. Niso hoteli več prenašati, da bi človek videl skoraj vsevedno dol v globine kozmosa in Zemlje.

Ta dogodek iz razvoja človeštva se zrcali v Odiseji. Premeteni Odisej z žarečim kolom oslepi čelno oko orjaka Polifema ( orjaki so bili med drugim sinonim za prazavedanje človeka ). V resnici se je neposredno gledanje duhovnega sveta svetlobe ( v grščini : idein ) počasi preobrazilo v sposobnost, da razum ustvarja ideje, nadčutno zaznavanje zvokov ali zaznavanje božje besede pa v razsodnost.

Izgon iz raja torej ni le enkraten dogodek, temveč je slika za dogajanje, ki ves razvoj človeštva tisočletja dolgo spremlja in v njem naprej deluje. Med drugim se zrcali v metamorfozi človeške zavesti, opisani na začetku knjige, ki se je vedno bolj zoževala na zaznavanje fizične zunanje strani sveta, za katero se je vedno bolj prebujala.

Ta spust pa je imel odločilno posledico: Ahrimanična skušnjavska moč je od zunaj lahko bolj in bolj prišla do človeka in je svoj vpliv do danes vedno močneje uveljavljala. Fizično področje delovanja ahrimaničnih duhovnih bitij, ki jim je veljavno dodeljeno, je predvsem področje svetlobi odtujene anoganske snovnosti z njenimi izračunljivimi mehaničnimi in kemično-fizikalnimi zakonitostmi. Ahriman je s tem postal obenem gospodar nad stvarniškimi silami smrti.

Ločevanje človeka od rajskega materinskega naročja božanskih življenjskih sil in s tem  nezmožnosti, da lahko ali sme jesti plodove »drevesa življenja«, je pripeljalo posledično do takega slabljenja, do take krhkosti spremenjenega telesa človeka, kot v raju ni bila predvidena. Določali so jo tudi zakoni končnosti in omejenosti prostora in časa. »Adam in Eva« sta se začela starati, postala sta umrljivi bitji, izpostavljena pa sta bila tudi dosegu ahrimaničnih moči smrti. Individualni razvoj človeka na Zemlji, ki se je zaradi delovanja Luciferja dogodil prezgodaj, bi postal nemogoč, če božanski svetovi ne bi milostno ustvarili ritma ponavljajočih se življenj na Zemlji. Rojstvo na Zemlji, smrt in ponovno utelešenje, so odtlej del zemeljske usode človeštva, ki je padlo iz rajskega stanja. Obenem se lahko človek vedno znova s posmrtnim povratkom v božansko – duhovni svet vsaj za nekaj časa, v duhovnem stanju med smrtjo in novim rojstvom, izmakne kvarnim vplivom Luciferja in Ahrimana in dobi tam za svoj nadaljnji razvoj, ki vodi navzgor pomlajujoče impulze. To povezovanje z dobrim pa je pogojeno z »očiščevanjem« vsega delovanja zla in ostankov zla v »ognju vic«, o katerem smo že govorili.

Šele od začetka novega časa je opisan spust človeštva dosegel svojo res najglobjo točko. Kar se zavesti tiče, je človek pristal res na fizičnem nivoju sveta »golih dejstev«. Skoraj vse stare sposobnosti jasnovidnosti, ki so bile na primer še na razpolago Jezusovim apostolom ali svetnikom srednjega veka so ugasnile. ne samo palčki in vile v pravljicah, temveč vsa stvarniška bitja in Božanstvo samo so pred človekom zakrili svoje obličje ali pa so se od njega odvrnili. Človek je stopil v enkraten prostor svobode brez Boga in brez duha, prostor čistega zaznavanja s čutili in možnostjo doživljanja. Brez da človek sam za to nekaj naredi, ostanejo vse duhovne povezave ali preko njih usmerjajoča duhovnost sveta, ki v s čutili zaznavnem svetu obstojajo, v temi. (142 str. spodnja tretjina).

To temo spoznanja, lahko razsvetli samo lastno, iz svobode spodbujeno prebujanje sposobnosti razmišljanja, ki spi v »svetlobi neba razsodnosti«, in smo jo dobili za popotnico. Nepregledno situacijo naredi prosojno in odpre dušo svetlobi resnice.   

V tem temnem prostoru nevednosti, najprej prisotnega stanja nerazmišljanja, ki lahko pripelje do zavestnega brezboštva ateista, se v taki obliki odpre prva možnost napada Ahrimana, gospoda teme. Šele z začetkom dobe znanosti je – glede na človeštvo – nastopila njegova, svetovno-zgodovinska skušnjavska ura. Prizadeva si, da duševno moč ljudi čisto in popolnoma veže na tisto danost sveta, ki jo zaznavamo s čutili in se nam odpira s fizičnim telesom. Predvsem hoče preprečiti polno uporabo v človeku samem utemeljene inteligence, da bi s tem zatemnil možnost, da človek z razmišljanjem lahko zajame živega duha. Ahriman zmore to tem bolj, ker njegova moč razmišljanja, usmerjena samo na s čutili zaznavno stran sveta, ki jo je mogoče izračunati in funkcionira mehanično, najde tisočkratno potrditev svoje točnosti in plodnosti v dosežkih tehnike. Vse to pa je pripeljalo do neverjetnega sugestivnega vzvratnega delovanja: ta fizični, materialni svet se kaže tipičnemu Evropejcu kot edini resnični, vse drugo se zdi ideološka nadgradnja, iluzionaren svet želja in čustvena omama. Le na materialni svet usmerjena inteligenca se obenem preobrazi v preračunljivi intelekt, ki je prilagojen svetu anorgansko mrtvega, ki je po sebi obenem je le še luninski odsev svoje Soncu podobne pramoči.

Pri pregledu načina, kako je skritim vabam Ahrimana človeštvo v zadnjih stoletjih nasedlo, duhovna znanost mora govoriti o drugem, sedaj intelektualnem globalnem grehu novega časa, ki dopolnjuje moralni globalni greh, ki ga je uvedel Lucifer. Tega ponovnega globalnega greha doslej nismo nikakor obvladali saj je še popolnoma neprepoznan in dan za dnem tako dolgo še napreduje, dokler si ga človeštvo ne bo privedlo v zavest. Že omenjene enostranskosti razumsko-filozofskega razvoja človeštva kot nominalizem in materializem, predvsem pa intelektualizem, pozitivizem in redukcionizem, ki izhajajo predvsem iz znanstveno obarvanega razmišljanja, moramo prepoznati kot senco duhov teme.

Lucifer je človeštvo odpeljal na stranpot, zaradi Ahrimana grozi nevarnost, da se bo ta pot končala v zgrešeno, morda celo v slepo ulico. Ta nevarnost je prisotna tembolj, ker se Ahriman in Lucifer vedno bolj povezujeta. Da bi lahko dosegli svoje slabe cilje in bi lahko čimbolj sužnjevali svojim užitka polnim navadam in moči, uporabljajo izrodki luciferičnega samoljubja brezobzirno kot nož oster, hladen intelekt in tehnična sredstva, ki jih je ta razvil. Popolen, z inteligenco in tehniko načrtovan in uresničen rop z umorom je ekstremen primer za to. Omenjena združitev nasprotujočih sil dobiva apokaliptične razsežnosti, če od na kri vezanega nacionalizma ali egoizma gospodarstva prežet državni aparat brez duhovnega ozadja posega po tehničnih organizacijskih oblikah ali smrtonosnih orodjih moderne vojne industrije.

Tega poglavja ne moremo zaključiti brez da načnemo težko vprašanje po smislu zla in po možnosti njegovega premagovanja. Ali v duhu pesnika smemo upati, da je zlo le del »moči, ki vedno hoče zlo, pa vendar ustvarja dobro«? Z drugimi besedami:Ali bo zaradi izvirnega greha začeta stranpot razvoja človeštva privedla do izkušenj in rezultatov, ki jih brez nje ne bi mogli doseči? Poglejmo si to bolj točno.

Ločevanje, izdvajanje človeka iz božansko-duhovnih bitij svetov je pripeljalo do osamosvajanja, ki je omogočilo razvoj resnično svobodnega, odločanja sposobnega bitja JAZa. Temi in zablodi iztrgana svetloba resnice predstavlja očitno drugo kvaliteto kot darovana modrost svetov, ki bi nas prežemala brez našega lastnega prispevka. Razmišljajoč človek čuti to skrivnost v malem, če si k velikim ugankam bivanja še sam izmisli uganke, šola svoje razmišljanje in ima pri reševanju takih »nalog miselnega športa« veselje. Na podoben način ima sovraštvu in samoljubju iztrgano dobro, delo, narejeno v interesu soljudi, drugo kvaliteto, kot delo bitja, ki  »avtomatično« prekipeva od dobrote. Predvsem pa si pridobi naš duh sam kot bitje JAZa višjo stopnjo zavedanja in z izoblikovanjem plodov življenja, ki si jih je bilo potrebno priboriti, povišano prisotnost duha. Naj si pomagamo s primerjavo. Ko pride alpinist, ki prepleza severno steno Eigerja ob največjih naporih in v življenjski nevarnosti na vrh, sicer nima nič drugačnega razgleda kot pohodnik, ki je prišel po udobni in nenevarni poti južnega pobočja. Njegov občutek za življenje pa se je bistveno spremenil. Na ravni duševnosti se je okrepila njegova samozavest, telesno je okrepil moči svojih mišic. On sam je postal drug.

Z vgradnjo zla torej je postala Zemlja polje mnogih preizkušenj in mnogih možnosti da se izkažemo. Če jih prav prestanemo, človeka v nas ene in druge gradijo.

Na tem mestu pa še drugo dejstvo, ki kaže s svoje strani na smiselno vključevanje zla v stvarništvo.

Že pri izvajanjih v zvezi z Goethejevim naukom o metamorfozi smo ugotovili, da potrebuje vsak razvoj življenja svojo polarnost. Tisto stopnjevanje, ki smo ga opazovali kot bolj jasno izražanje idej, kot pravi razvoj nekega organizma, se dogodi lahko samo v polju napetosti. V tem duhu smo zasledovali razvoj kraljestev narave in izgradnjo členov človeka. Omenili smo, da se človek v področju svoje volje lahko pokaže kot sueren le, če živalskim podobne nagone in poželenja, ki se pojavljajo, premosti in zmanjša s samoobvladovanjem in odrekanjem. Govorili smo o polarnosti astralnosti in JAZa v področju volje. Pri duhovnoznanstvenem raziskovanju zla smo našli presenetljiva in temeljna dejstva, da manreč tudi to nastopa v dvojni in v medsebojnem odnosu nasprotujoči si postavi. Tudi zlo je podvrženo zakonu oblikovanja polarnosti, ki prežema ves stvarniški načrt. Dejstvo, da se ta zakon kaže kot zlu nadrejen, kaže na cilj, ki so si ga zastavile božje sile, ki so vse smiselno vgradile in dovolile. Ta misel bodi spodbuda tistim, ki se želijo soočati s težkim vprašanjem po poreklu in dovoljevanju zla in o njegovem odnosu do božansko-dobrotnega. Vsak človek pa lahko dobi do zla – brez da bi mu moral pritrditi – nov, objektiven odnos, ki ga razume kot dodatno, njega čisto in popolnoma prežemajoče, polarno orientirano polje napetosti, ki skriva v sebi možnosti, da v soočanju z njim zraste preko samega sebe in vedno jasneje in močneje razvije zasnovo svojega lastnega višjega sebstva.

Kako pa bo človeštvo v bodočnosti zlo obvladalo, če se zlo, kot je očitno, povečuje? Pavšalno se to ne more dogoditi. Prva spodbuda za premagovenje zla izvira lahko samo v vsakem posamezniku, ker je mesto napada njegov JAZ. Od zmag, ki si jih posameznik nad zlom izbori, se impulzi potem lahko razširijo peko skupnosti, ustanov in reda, ki spodbujajo k dobremu in dobremu služijo.

Dvojnost zla zahteva očitno tudi dve povsem različni poti do njegovega obvladovanja. V nasprotju z Ahrimanovimi silami zatemnitve je potrebno, da se v korakih pravega in poglobljenega razmišljanja o sebi spomnimo prave narave človeške sposobnosti razmišljanja in jo doumemo. Pri tem je odločilno zavedanje, da v razmišljanju – v polarnosti do strani čutil naše telesnosti –

duhovnost sveta lahko zajamemo. Pred lučjo z duhom prežete resnice, ki izhaja iz živega, resnici ustreznega razmišljanja, se moč teme umakne. Pobegne pred budno, z JAZom prežeto sposobnostjo presojanja človeka, ki je edini v stanju, da »intelektualni globalni greh« premaga. Postopno premagovanje Luciferja se v nasprotju s tem lahko doseže samo, če prestanemo najtežjega med vsemi boji, ki vodi do zmage nad samim seboj. Pred moralnostjo, ki je prežeta z resnično nesebičnostjo se izkaže Lucifer, zmaj samoljubja in sebičnosti nemočen. Pred sijajem dejanja, narejenega iz čistega interesa do sočloveka, iz sočutja in ljubezni, usmerjenega na sebe presegajoče cilje bičajoč žar njegov plamenov obledi in ugasne.

Stremljenje k resnici na poti k modrosti in to, da se na poti k dobroti vadimo v ljubezni, pa je pogojeno s tem, da se človek korak za korakom nauči bolj zavedno povezovati s svojim višjim JAZom, bitjem JAZa, ki skozi inkarnacije napreduje, tako, da se njegova duhovnost v zemeljski telesnosti lahko vedno bolj zasveti. Duša, ki misli, čuti in hoče, se tako prečisti in preobrazi. Nakazan žarek upanja zraste s tem iz predočanja od božanskih stvarniških bitij ustvarjene prapodobe človeka in njemu postavljenega visokega cilja na Zemlji. Toda, čeprav človeštvo v duhovno-znanstvenem smislu lahko smatramo za nastajajočo deseto hierarhijo v koru na devet stopenj deljenih angelskih hierarhij, zaskrbljujoče vprašanje, ali se bo človek grozeči premoči zla sploh pokazal kot odrastel, ostaja. V primerjavi z angeli, je še nepopolno bitje JAZa na spodnji stvarniški stopnji in šele nastaja. V zaostalih angelskih bitjih mu nasprotujejo sile zla visokega hierarhičnega ranga. Ali se glede na težo in nadaljevanje delovanja prvega in omenjenega drugega izvornega greha, ves naš trud za resnico in ljubezen proti njim, ne bo izkazal, gledano dolgoročno, kot brezmočen? Pavel, kot v tajne zla posvečeni, omenja to situacijo z besedami:« Oblecite si božji oklep, da boste lahko zdržali  proti pretkanim napadom hudiča. V tej borbi nimamo pred seboj meso in kri, temveč kneze (Arhai) in mogočne (Exusiai), namreč gospode, ki vladajo v temi tega sveta, borimo se z zlimi duhovi pod nebom.« (Efežanom 6.12). Ali glede na to nadčloveškost zla ne bi potrebovali ne le sliko ideala dobrega, temveč tudi nadčloveško, obenem božansko bitje, ki nas spremlja, vodi, nam daje moč, nam pri iskanju resničnega in dobrega stoji ob strani?

Krščanstvo pripisuje Bogu da je navzoč povsod; toda tudi zlo je povsod na preži, dan za dnem stopa iz našega Sebstva ali pa nas nadleguje od zunaj. Človek, ki je tako napaden in si prizadeva za svojo samouresničitev pa potrebuje tudi vsakdanjo spodbudo. Če ne v vsakodnevni molitvi, pa na primer v meditativnem ponotranjanju izreka Rudolfa Steinerja, s katerimi bodi to poglavje zaključeno:        

»Dovoli le, o duh svetov, da močno smo prežeti

z duha prežemajočo vero.

S prepričanjem.

Da ne zgrešimo, od Luciferja, Ahrimana izsiliti v pravem smislu

kar je za Zemlje dóbro. Za bodočnost Zemlje.«

(se nadaljuje) Delno iz Dr.Walter Bühler Antropozofija kot zahteva današnjega časa

IZ DELA DRUŠTVA

Za nami je teden Lošinja in izlet k tirolskim biodinamičnim sadjarjem. Na Lošinju smo se z Roswitho in Wolfgangom Findeisen pogovarjali o aktualnem dogajanju v svetu, o novi evropski ustavi, ki naj bi stopila v veljavo s 1.1.2009 in primerjali razvoj, ki enostransko postavlja v ospredje interese gospodarstva, s konceptom tridelnosti družbe iz zapuščine Rudolfa Steinerja.

Brez da budno bdimo nad dogajanjem in se aktivno zavzemamo za to, da bo imel človek pod soncem svoj prostor, zatona svobode in kulture ne bo mogoče zaustaviti. Bodočnost je bolj kot kadarkoli odvisna od naše budnosti in aktivnosti.

Ob robu bodi povedano, da je slovenski parlament novo evropsko ustavo blagoslovil po kratkem postopku in očitno brez predstave o tem, kaj za našo bodočnost to pomeni.

Na Lošinju nam je Wolfgang Findeisen pokazal Re Lux ploščo za človeka in Re Lux ploščico za čebele. Eno in drugo je komponiral iz svojega videnja v materialni svet in svet energij iz substanc, ki so v obilju nosilci svetlobe. Podobno kot preparat iz kravjeka po Mariji Thun energij radioaktivnosti ne pusti v svojo bližino, svetlobne substance, ki so vgrajene v Re Lux ne dovolijo dostopa umetnim elektromagnetnim poljem, ki škodujejo zdravju ljudi in so glavni razlog umiranja čebel. Tisti, ki smo za to sevanje občutljivi in smo morda zaradi prenosnih hišnih telefonov in anten v bližini že bolni, se torej lahko zaščitimo. In kar je še bolj pomembno: če tako ploščico za čebele vložimo med dva panja, smo pred uničljivim sevanjem dve čebelji družini rešili. Več informacij o teh proizvodih si lahko preberete na spletni strani www.wolfgang-findeisen.de Kdor je zainteresiran za nakup naj pokliče.

Izlet v zadrugo biološko-dinamičnih sadjarjev OSIRIS v Neumarktu pri Bolzanu je spremljalo prelepo jesensko vreme. Bogato obložene jablane, rdeče in rumeno obarvana prekrasna jabolka, prijateljski sprejem in postrežba ter veliko novih praktičnih nasvetov, ki smo jih slišali, so zgodnje jutranje vstajanje bogato poplačali. In kaj smo izvedeli novega? Preparat 500 je Alex škropil v letošnji sezoni trikrat, preparat kremen iz roga so škropili od petkrat do sedemkrat. Pridelki na primer so: na 2000 m2 vagon in pol sadja kvalitete Demeter. Claudio Casera nam je povedal zanimiv primer. Pri enem od sadjarjev se je pojavil rdeči pajek. Napad je bil tako močan, da so bila drevesa kar rdeča. Kako pomagati? Če je bolezen posledica slabega zdravja in velja to tudi za parazite in škodljivce, potem je prava biodinamična mera krepiti zdravje napadenih rastlin. Odločili so se, škropiti tla s preparatom 500, ki so mu pri mešanju dodali koprivovo gnojevko, nato pa so v enem tednu škropili napadene jablane še trikrat zjutraj s preparatom kremen iz roga. Po zadnjem škropljenju rdečega pajka ni bilo več. V predavanju, ki nam ga je C. Casera pripravil, je opozoril na to, da je gnojenje z mineralnimi gnojili v katerih so prisotne samo snovi, ne pa tudi energije življenja, usmerilo rastline na pot, ki vodi proč od življenja, torej na pot degeneracije in smrti. Uporabljeni herbicidi in strupi so slabo zdravje še dodatno obremenili. Vsa narava kaže jasne znake bolezni in umiranja. Biodinamiki imamo s preparati v rokah orodje, s katerim krmilo iz poti smrti spet lahko obrnemo na pot življenja. Po Steinerju imamo v naravi nadenergije, ki življenje gradijo in jih poznamo pod imenom etri, in imamo podenergije, ki življenju škodujejo. Sem sodijo, tako Steiner, elektrika, magnetizem in radioaktivnost. Pri mobilni telefoniji imamo praviti z umetnimi elektromagnetnii sevanji. Tako z uporabo prepariranih kompostov kot z uporabo preparatov dajemo biodinamiki naravi etre, energije zdravja in življenja, čisto v duhu tega, kar je R.Steiner dejal: gnojiti, pomeni zemljo oživljati. Biodinamiki se s svojim delom lahko razumejo kot sodelavci stvarniških hierarhij. Kdor gleda na biodinamiko drugače, kdor vidi v njej le možnost, da sam z njo poskrbi bolje za sebe ali da z njo za svoje pridelke več iztrži, si pravzaprav ne zasluži, da jo je srečal. Naše delo je najprej delo za bodočnost ki naše ozke interese presega.

Volitve novega parlamenta so za nami. Ko bodo novi poslanci pričeli z delom, bo med prvimi zakoni prišel v obravnavo zakon v zvezi z dovoljevanjem posevkov gensko spremenjenih rastlin. Vse vlade se pri svojem delovanju opirajo na stroko. Stroke nihče ne voli. Isti strokovnjaki, ki so včeraj skušali vsiliti svoje interese prejšnji vladi, bodo skušali vsiliti svoje interese novi vladi. Tudi če se bodo novoizvoljeni držali svojih obljub, ne moremo računati s tem, da bo v sprejem predložen zakon drugačen. Sprejemanju tega zakona pa se moramo upreti. Ne dovolimo, da nam bodo otroci in vnuki očitali zakaj smo to dovolili, če ostanemo brez rastlin, ki nas lahko varno prehranjujejo. Gensko spremenjene rastline niso raziskane niti glede učinka na živali niti na človeka, ne glede vpliva na zemljo, druge rastline, insekte in druge živali. So le orodje nizkotnega poizkusa monopolnega obvladovanja vse hrane in poljubnega vplivanja na človeka.

V času sprejemanja tega zakona načrtujemo protestne shode in že sedaj prosimo, da se pridružite tem shodom v čimvečjem številu.

Kjer se občine niso razglasile za področje brez genske tehnike, dotlej še naprej skušajmo zastaviti ves svoj vpliv in vso svojo spretnost, da se ta odločitev na občini čimprej sprejme.

Za primer protestnih shodov smo nabavili zelene in oranžne majice z napiosom SLOVENIJA BREZ GSO (torej Slovenija brez gensko spremenjenih organizmov). Majice po 12,– € so naprodaj.

In še tole: Ko je Sonce pred ozvezdjem Device in Luna pred ozvezdjem Bika je pravi čas za sežiganje in dinamiziranje kože srne, jelena, divjega prašiča (škodljivcem z rdečo krvjo), da bi izdelali D 8 proti tem živalim. Frančiška Pirnar z Novega mesta je to naredila lani s kožo srne in uspehi so izjemni. Na delo torej: pravi dan je letos 17. in 18. oktober.

Iz tuje literature:

»Trinajst let je ostajala naša hruška bez cvetja in brez plodov. Vsi naši poizkusi, da zacveti in rodi, so ostali brez uspeha. Spoznali smo biodinamika, ki nam je svetoval: »Hruški dajte baldrijanov preparat, pa boste videli kaj bo!« Še isto leto je hruška še in še cvetela in od plodov so se šibile veje. Zdelo se nam je kot čarovnija. Tudi vse naše cvetje, vrtnice, potonke… vse cveti izjemno bogato in zelo dolgo. In še nekaj, odkar dobi naša hruška v jutranjih urah trikrat na teden preparat iz baldrijana, se mi zdi kot da se razumeva, kot da na svojo poslastico že čaka in se njeno srce mojega prihoda že v naprej veseli…«  Iz Demeter Gartenrundbrief oktober 2008

MIHELOVO

Duh zmagoviti,

prežemi s plamenom nemoč

duš neodločnih!

Samoljubje sežgi,

                      2                                                     sočutje zaneti!

Nesebičnost kot tok

naj življenju človeštva postane vir

novega rojstva v duhu

VABILA – OBVESTILA

25.10. v soboto je od 9. ure za tiste, ki svoje obveze do društva še niso izpolnili, na Vrzdencu

         dan prostovoljnega dela za društvo in izdelovanje premaza in paste za drevje

Kosilo bo. Vabljeni!

7.11. v petek ob 18. uri na Waldorfski šoli v Ljubljani naslednje predavanje Dr. Fištravca na temo Kako doseči spoznanja višjih svetov.

16.11. v nedeljo, ob 9. uri, vabimo na predavanje g. Joachima Baucka, predstavnika Demeter zveze Nemčije, ki bo v Mariboru, Vila Pohorski dvorec, Pivola 8. Tema predavanja je Uvod v temeljno razumevanje tal, talnih organizmov in rodovitnosti tal z vidika biološko-dinamičnega kmetovanja. Več v priloženem posebnem vabilu. Za skupno potovanje iz Ljubljane pokličite!

12.12. v petek ob 18. uri na Waldorfski šoli v Ljubljani nadaljevanje predavanj Dr. Fištravca na temo Kako doseči spoznanja višjih svetov.

Izdaja:

Društvo AJDA Vrzdenec, 1354 Horjul, Vrzdenec 60, tel. 01 7540743 www.ajda-vrzdenec.si