Dr. Steiner je leta 1914 naše dni opisal takole: »Takrat, ko se bodo v našem duhovnem gibanju našle duše, ko se bo našlo vedno več in več duš, ki bodo iskale impulz, da bi prižgale luč v svoji notranjosti, luč, ki se lahko prižge, če se podamo do najglobljih sil duševnosti, ki jih današnji človek po misteriju na Golgati zmore, se bo pokazalo, da se v takem, poglobljenem iskanju v vsaki duši resnično lahko prižge Kristusova luč. Ta, Kristusova luč, bo postala drevo, ki bo kot božično drevo svetilo nastajanju bodočega človeka.«
Kristusova luč je aktivna, darovanja sposobna ljubezen.
Ne le sam pripraviti prostor v svojem srcu in luč sam iskati.
Sam biti luč, luč ohranjati, prinašati in darovati.
Odprtost časa med letoma, v času svetih noči, je posebej dobra priložnost, da vsak dan z vso močjo razuma, srca in volje polagamo v kozmos naše lastno, posebej dragoceno seme: vizijo v spoštovanje sočloveka, v novo odgovornost in hvaležnost do zemlje, rastlin in živali prebujenega človeštva.
Prišel sem kot luč na svet. Novih, človeka dostojnih odnosov v
Da nihče, kdor veruje vame, ne ostane v temi. deželi, katere čuvarji v teh časih smo.
Vesela in hvaležna sem, da lahko delim stiske in lepote teh prelomnih časov z vami, dragi člani društva AJDA. Verjetno si ne moremo prav predstavljati,kako pomembno za bodočnost je naše delo. Globoko v srcu to čutim in vem,da moramo našo pot v prizadevanjih za človeka dostojno prihodnost,ZA zdravje narave in človeka,vztrajno nadaljevati. Upam, da tudi vi to čutite IN vas tudi v prihodnje vabim k aktivnemu sodelovanju. nam vsem skupaj, pa tudi vsakemu od vas posebej želim uspehov, osebne sreče in zadovoljstva v novem letu. META vRHUNC
Izdaja Društvo za b-d gospodarjenje AJDA, 1354 Vrzdenec, Tel. 01-7540743, www.ajda-vrzdenec.si
XI. ANTROPOZOFIJA IN KRŠČANSTVO
VSTAJENJE – MIT ALI RESNIČNOST?
Človek današnjega časa, ki se resno ukvarja z antropozofijo, bo prav kmalu srečal obširne, vse življenjsko delo Rudolfa Steinerja prežemajoče kristološke vsebine. S tem se lahko čuti pozvanega, da razmisli o svojem odnosu do krščanstva, kakršenkoli ta že je. Pred tem bo potrebno vsekakor prav na tem področju odstraniti mnoge predsodke, nesporazume ali celo deformacije, ki so prišle morda tudi do njega. Človeku, ki je krščanski veri že obrnil hrbet, se bo odprla možnost, da verske vsebine krščanstva razume na popolnoma nov način in da jih lahko spet sprejme. Bolj ali manj površen, dvomov poln »kristjan iz navade«, ki morda hodi v cerkev samo še za praznike in se zadnji večerji pošteno rečeno že izogiba, bo morda srečal neslutene možnosti poglabljanja svoje nihajoče vere in religioznih predstav. Pobožen in na vero močno vezan vernik bo spet lahko odkril prenekatero kristološko razlago, ki se dozdevno ne ujema z njegovimi predstavami in mu je morda tudi tuja, pa se bo obenem pri objektivnem opazovanju lahko prepričal o tem, da sme v zastopniku duhovne znanosti videti notranje čvrstega, krščansko usmerjenega sobojevnika v borbi proti materializmu, ateizmu in nereligioznosti.
Na začetku knjige smo že poudarili, da pri antropozofiji – četudi stoji na krščanskih tleh – ne gre za novo religijo. Pri študiju duhovne znanosti bo človek opazil šele sčasoma, da je ta lahko nastala samo na duhovnih in moralnih temeljih, ki jih je za kulturo, ki v več kot 2000 letih v razvoju Evrope nastaja, oblikovalo krščanstvo. To naj kratko pojasnim.
V stoletju, v katerem v vse tradicionalne poglede na svet, v vse filozofske, religiozne in druge predstave dvomimo, jim vrednote odrekamo, je tudi tradicionalno krščanstvo padlo v skoraj nepregledno krizo, ki je postala njegovo eksistencionalno vprašanje. Kriza se je razvila predvsem v novejšem času z vdorom znanstvenega načina razmišljanja in mnenja, ki se je iz tega razvilo. Število in moč jasno preglednih in dokazljivih znanstvenih spoznanj in njihova tisočkratna tehnična uporabnost je pripeljala do tega, da so religiozne in druge duhovne vsebine duše zbledele ali se razvrednotile na le »ideologijo«.
Krščanstva pa prav tako kot staro judovske religije in Islama ne smemo razumeti kot sume naukov in zapovedi. Religiozno-zgodovinsko gledamo nanj kot na religijo razodetja. Življenjsko moč krščanstva so impulzirale izjemne nadčutne izkušnje, milosti polna doživetja in dogodki. Tudi če odmislimo smrt in vstajenje; spomnimo se na oznanjenje Gabriela, ki se je prikazal Mariji, videnje pastirjev na polju, doživetja apostolov na gori Tibor ali Pavla v Damasku. Vse to oblikuje nosilno substanco krščanstva. Po mnenju cerkva, je to razodetje v Svetem pismu za vedno zapisano in se mora smatrati za dokončano. Ker je sposobnost nadčutnih zaznav zaradi že opisanih razlogov v razvoju človeštva – razen redkih izjem – zamrla, se tako razumevanje zdi upravičeno. Zato je stališče cerkve, da je naša »dolžnost da verujemo«. Vera je postala glavni nosilec vse krščanske religioznosti. V resnici se je v srednjem veku kot času izzvena duše razuma in srčnosti, človek še lahko v vernem srcu in srčni veri, da je to res, odprl vsebinam vere in jih je brez kritike do avtoritete sprejel za svoje prepričanje. Tudi ljudje, sposobni vizij in drugih doživetij, so še živeli. Pozneje so jih spoštovali kot svetnike, ki so moč vere spodbujali in oživljali.
V našem času pri človeku zaradi mnogih razlogov sposobnost da verjame vedno bolj upada, iz leta v leto zastrašujoče izginja, še posebej pri mladini. Posledice tega ugašanja segajo od ravnodušnosti do krščanstva, izstopa iz cerkve pa do militantnega ateizma. Ker se to dogajanje – ki smo ga že imenovali novo poganstvo – v smislu absolutne nevernosti nanaša na milione ljudi, ki živijo sredi krščanske Evrope, se vidi krščanstvo postavljeno pred vprašanje svojega preživetja.
V tej situaciji je razumljivo, da skuša posebej katoliška cerkev bistvene vsebine vere po strogo pojemskem pojasnilu dogmatizirati, da bi religiozno substanco naredila za nedotakljivo in bi se s tem sama ohranila. Primer za to je dogma »brezmadežnega Marijinega spočetja«, ki je ex katedra razglašeno leta 1854. Da bi to konzerviranje pritrdili je leta 1870 v Rimu razglašena nezgrešljivost papeža kot Kristusovega namestnika v vseh verskih vprašanjih, torej kot »dogma infallibilnosti«.
Tak razvoj pa je že obstoječ prepad med prirodoslovjem in religijo še poglobil. Nasprotje, ki se je začelo z novim časom med na nespornem čutnem opazovanju utemeljeni znanosti, ter vsebinami starih izročil vere, katerih poreklo je danes dozdevno človeku nedosegljivo razodetje, se je vedno bolj zaostrovalo. Cerkev je prišla pri tem v očitno slabotnejšo pozicijo. To razdvojenost čuti krščansko čuteč človek v svojem srcu kot bolečo rano. Vidi se postavljenega med avtoritativno razglašeno dogmo in nevero, ki se je na koncu koncev ravila v ogromno, moderno praznoverje.
Izginjanja moči vere in s tem religioznosti človeštva, razen z močjo novega videnja, očitno z nobenim sredstvom ni mogoče več zaustaviti.
To mnenje je zastopal visoko cenjeni, prvotno anglikanski cerkveni knez John Henry Newmann (1801-1890), ki je leta 1845 prestopil v katoliško vero in so ga v Rimu povzdignili v kardinala. Prepričan je bil, da brez možnosti novega razodetja, krščanstva ni več mogoče rešiti. Vira za to ni zmogel pokazati.
Medtem je nastala duhovna znanost, ki je že v začetku 20. stoletja s svojo potjo odprla možnosti spoznavanja višjih svetov. S sredstvi duhovne znanosti je postalo mogoče, priti tudi do tistih dogodkov, ki so vodili do nastajanja krščanstva kot religije razodetja in so se odigrali v čutno-nadčutnem mejnem področju. Pri tem se bo na novo pokazalo, da lahko duhovna znanost pojasni mnoga vprašanja, na katera z razumom, ki je usmerjen samo na zunanjost pojavov v svetu, v smislu zemeljskega razuma, ni mogoče odgovoriti. O tem pričajo mnogi cerkveni konzili in diskusije cerkvenih očetov, ki so ostale brez rezultatov pa tudi kritika biblije s strani moderne teologije. Žal so substanco evangelija le vedno bolj izničili, krščanstvo pa vedno bolj razcepili.
Kdor se prestraši možnosti, da se religioznim vsebinam in vprašanjem, ki se nanašajo na nadčutno, približa na znanstven način v smislu duhovnih raziskav, naj pomisli, da se to ne dogodi s hladnim, na nevtralnosti vrednot zasidranem, analitično delujočem intelektu prirodoslovnega raziskovalca. Antropozofska pot spoznanja je od začetka »steza spoštovanja«, ki jo je potrebno od začetka vaditi in je nujen pogoj vseh drugih, tudi meditativnih korakov. Samo tisti, ki je stopil skozi vrata ponižnosti, lahko seže do višav duhovnih spoznaj. V tem smislu se je utemeljitelj duhovne znanosti tudi boril za poglobljeno razumevanje duhovnih ozadij krščanstva. S tem v zvezi je Rudolf Steiner v svojem življenjepisu poročal, da se je resnična vsebina krščanstva začela počasi »razvijati kot pojav notranjega spoznanja« pred njegovo dušo. »Okoli začetka stoletja se je vedno bolj razvila… Pri mojem duševnem razvoju je bilo pomembno v najbolj notranjem, resnem prazniku spoznanja duhovno stati pred misterijem na Golgati.«
V nadaljevanju se skušajmo približati centralni točki krščanske religije, vprašanju vstajenja, zaradi katerega je krščanstvo »mistično dejstvo«. Tudi to uganko si oglejmo metodično v luči nauka o Goethejevi metamorfozi. V dogodkih, ki se končajo v Velikem tednu na Veliki petek v križanju in doživijo z vstajenjem na Velikonočno nedeljo nov začetek, vidimo mnogoslojno, polarno dogajanje, pri čemer si enega pola brez drugega ni mogoče misliti. V dogodkih, ki vodijo do križanja, stoji pred nami Jezus kot vsem krivicam, trpljenju in mukam fizičnega sveta izpostavljena, krhka človeška postava. Prepuščen je ljudem, katerih zavest je popolnoma vezana na s čutili zaznavni fizični svet in ki v tem, bogokletja obtoženem človeku ne morejo uvideti nobene poveličujoče, višje luči. Jesus, ki se s svoje strani v prividni nemoči odpove vsaki obrambi in vsakemu uveljavljanju božanske moči, srečujejo trdosrčnost, zasmehovanje in sovraštvo. Izgleda tako, kot da se na križu pokaže uničljiv in umrljiv kot vsak drug človek. Ta sramoten konec, do katerega pride po krivi obsodbi oblastnikov v postavi Pilata, po nasprotovanju farizejev in njihovih privržencev, izzove v apostolih občutek globoke nemoči, dvomov in strahu. Gledano od zunaj se mora smatrati, da misija njihovega mojstra ni uspela.
Polarno nasproti temu temnemu dogajanju, dogajanju, ki se ga po temi ne more preseči, se postavi na Velikonočno jutro v najostrejšem kontrastu skoraj nepojmljivo luči polno dogajanje vstajenja. Človeka nevredno dogajanje Velikega tedna se s tem premakne v nadčloveško luč. Z zmago božanskih pooblastil življenja nad smrtjo je pravzaprav ustvarjen začetek in nepresahljiv vir vsega bodočega krščanskega delovanja.
Skušajmo se najprej približati tej centralni in tako skrivnostni vsebini krščanske vere z »močjo presoje iz gledanja«. Na biološko – naravnem nivoju nam nauk o metamorfozi kaže, kako iz poganjka in njegove tvorbe nazaj, nastane cvet, kako iz gosenice, preko faze involucije v zapredanju, nastane metulj; s tem se zasveti v delovanju življenja najprej še relativno prekrita ideja na višji stopnji. To zakonitost srečamo na višjem nivoju tudi v notranjosti človeka. Zagledamo jo v metamorfozi, ki eterične sile oblikovanja s procesi razgradnje in v procesih smrti, ki se dogajajov možganih, spremeni v moč misli in tako doda topemu organskemu življenju duše svetlo življenje zavesti. Pri dogodkih okoli Golgate zasveti ta zakonitost na najvišjem nivoju ter prežema in določa pra-odnos med človekom in Bogom. V Vstalem smemo videti za časa Jezusovega življenja še zastrto idejo človeka samega v njegovi čistosti, kot božjo prasliko vsega človeškega. Pokaže se kot cilj vsega zemeljskega stvarjenja.
Tako postane vidno, da se metodični, prirodoslovni pristop, ki od samega začetka tudi duhovnost vključuje in je s tem usmerjen na človeka kot nosilca duha, lahko približa tudi najvišjemu, misteriju, ki vodi k vsebinam religije. V principu je most med znanostjo in religijo, ki ga zahteva čas, mogoč, pa četudi v še tako začetni in nepoponi obliki. Kaže, da goetheanizem, ki ga je Rudolf Steiner okarakteriziral kot impulz vstajenja, zasluži to ime.
Medtem, ko je temno dogajanje Velikega tedna v vseh posameznostih našemu razumu dostopno in razložljivo, se pokažejo tudi za goetheanistično opazovanje pri vprašanju vstajenja težavna mejna vprašanja. Da bi našli odgovor, je potrebno sposobnost spoznanja najprej metamorfozirati in stopnjevati, kot se to pri duhovni znanosti, kateri se bomo posvetilli, dogaja.
Resnična težava pri opazovanju centralnega misterija krščanstva rezultira iz tega, da pri vstajenju nikakor ne gre samo za nadaljevanje življenja po smrti. Vera v posteksistenco človeške duše, ki preide v večnost in tam naprej živi, je bila samo po sebi umevna vsebina predkrščanskih religij človeštva in so jo podpirale mnoge jasnovidne izkušnje. Presenečenje za apostole, ki so Vstalega doživeli je bilo, da se jim je, na križu preminuli Kristus, prikazal v neokrnjeni, telesno-živi postavi. Ker pa smrt prizadane s svojimi silami uničenja prav to, minljivo telesnost, se je zdela njena moč premagana. Od izvirnega greha dalje nad vsemi umrljivimi izrečen zakon, je bil na najprej nepojmljiv način premagan.
Vstajenje je s tem problem, ki se tiče nauka o človeku, da celo medicine in je pravzaprav bolj kot za kogarkoli sicer, izziv prav znanstveniku, s katerim bi se moral teolog posvetovati. Zastavlja se vprašanje odnosa med biologijo in krščanstvom! Toda prav tu se odpira omenjeni prepad med znanjem in vero. Raziskovalec narave, ki ga po tem vprašamo, nam za možnost vstajenja ne bo mogel imenovati nobenega argumenta. Nasprotno, glede na hiter razkroj do katerega po smrti pride, prebavljanje samega sebe, ki se takoj v črevesju začne, in hiter proces uničenja visoko občutljive organizacije možganov, bo poudarjal minljivost telesa. Saj je v času možnosti ponovnega oživljanja »klinično mrtvih ljudi« s tehniko modernih oddelkov za intenzivno medicino ta problematika visoko aktualna in – baje – kar najbolje raziskana.
Tako iskajočemu kristjanu na splošno ne preostane nič drugega, kot da verjame v nepojmljivo čudo, ki se dozdevno z nikakršnim razumskim opazovanjem ali siceršnjim spoznavnim prizadevanjem ne more razumeti. Morda mu bodo rekli: »Za vsemogočnost Boga so vse stvari mogoče«, ali pa verjame na koncu prav zato, ker je absurdno. S tem naj ne bo rečeno prav nič proti tradicionalni pobožnosti vernega kristjana, ki bistveno prispeva k temu, da se ohranja notranja sposobnost in krščanstvo danes še živi. Gre za situacijo tistih milijonov ljudi, ki verjamejo, da moramo gledati na krščanstvo kot času neprimerno in mu je treba zaradi »predstav, ki jih ni mogoče sprejeti« obrniti hrbet.
Ti dvomljivci se čutijo v svojem negativnem pojmovanju samo še okrepljeni, če, morda celo iz ust teologov, slišijo, da gre pri vstajenju gotovo za mit, katerega poreklo se sicer lahko razume, ki pa bi ga bilo potrebno odpraviti. S tem da bi se čistost prave substance krščanskih naukov bolje lahko ohranila. Za tako stališče je dosti razlogov.
Po svetu razširjena stara saga o ptici Feniksu, ki se v starosti sama sežge in iz pepela telesno kot živa spet vstane, navaja v to smer. Srednjeveška umetnost je ptico Feniksa uporabljala celo kot simbol za Vstalega, resničnega Feniksa »Phoenix verus«. In, ali tudi egipčanski mit o smrti Osirisa, boga Sonca, ne kaže sorodnosti s krščanskimi predstavami? Usmrčeni bog Sonca ponovno vstane v postavi dečka Horusa, od njega iz duhovnega sveta spočetem sinu, na rokah božje matere Isis. Pri Grkih so titani razkosali Dioniza. S pomočjo Zeusa, očeta bogov, ki mu je Atena prinesla rešeno srce, je lahko Dioniz ponovno vstal v postavi Dioniza mlajšega. Drugi raziskovalci kažejo na stari kult Adonisa, ki so ga negovali tudi v Betlehemu. Sliko mladega boga, ki ga je raztrgal merjasec, so ob žalovanju potopili v morje in po treh dneh ob radostnem kultskem petju spet dvignili na oživljajočo svetlobo. Iz teh namigov – so to morda dokazi ? – lahko razumemo, kako težko ima moderen kristjan smrt in vstajenje za kaj drugega kot »pravljico« ali v mit oblečeno, dozdevno lažnivo iznajdbo apostolov, ki sramotno smrt svojega mojstva skušajo olepšati ali jo ne želijo sprejeti.
Kljub tem ugovorom in težavam pa se mora poudariti, da bi krščanstvo brez smrti in vstajenja izgubilo svojo nosilno, bistveno vsebino in bi bilo kot tako izgubljeno. Pavel se je tega v polnosti zavedal ko piše: « Če pa Kristus ni vstal od mrtvih, je naša pridiga zaman … potem ste še v svojih grehih.« (1. Korinčanom 15, 13ff). Kot izhaja iz besed Rudolfa Steinerja se takemu pojmovanju antropozofija pridružuje:« Krščanstvo, ki misli o vstajenju – da je Kristus, ki gre v sile smrti, živ Kristus – ne prežame v vsej njegovi polnosti, ni resnično krščanstvo. To je treba razumeti. Vse drugo ne vodi do pravega razumevanja krščanstva. Novo krščanstvo, ki bi rado shajalo brez misli o vstajenju, ni krščanstvo…«
Postavljamo torej zahtevo po »pravem razumevanju« krščanstva. V Evropi imamo pri tem še eno težavo, in sicer v skrivnostni dvojnosti imena Jezus-Kristus, ki kaže na polarnost pojmov »sin čovekov« in »božji sin«. Zaradi vse večjega materializma je razumevanje kristjanov vedno bolj podobno le na telesnost omejenemu razmišljanju tožnikov Jezusa-Kristusa. Celo določene smeri predvsem protestantske teologije, zmorejo videti v Jezusu tako samo sina mizarja iz Nazareta, ki kot pogumen, nesebičen, več ali manj revolucionarno naravnan, mogoče celo od Boga bogato obdarovan mož, hodi okoli, uči in išče privržence. Pod vplivom »intelektualnega greha«, ki je zajel tudi teologe, ravno ker bi, če le mogoče, radi mislili »znanstveno«, je vdrl moderni redukcionizem tudi v religijo. Božansko naravo Jezusa-Kristusa so reducirali na »preprostega moža iz Nazareta«, v katerem naj bi videli enega od mnogih velikih utemeljiteljev religij človeštva kot so bili Buda, Manas, Zaratustra ali Mohamed. V tem smislu je Jezus kot religiozni vzor tudi v Islamu prisoten. V Koranu pa se ne najde niti ena beseda o božjem sinu Kristusu ali o pomenu smrti in vstajenja. Danes stoji krščanstvo pred tako vse večjo, mohamedizacijo. Ogrožujoč znak propada!
Prav pa je, da božansko naravo Kristusa razlikujemo od človeka Jezusa. Dejansko uresničiti telesno premagovanje smrti in vstajenje, presega možnosti, ki so dane človeku. Samo božanska entelehija, ki je visoko nad človekom in ki jo moramo videti v bitju Kristusa, zmore omogočiti dozdevno nemogoče »čudo«.
S tem v zvezi moramo, spet v duhu prakrščanstva, najprej globje razumeti krst na Jordanu. Prakrščani so prvotno praznovali Kristusovo rojstvo 6. januarja, torej na dan krsta na Jordanu. Današnji praznik Jezusovega rojstva v obliki Božičnega praznika dne 25. decembra, usmerja pozornost na zemeljsko-človeško stran odrešenika in je bilo uvedeno šele v 5. stoletju po Kristusovem rojstvu.
Janez je na Jordanu dolgo krščeval veliko ljudi. Krščenega so pri tem čisto potopili v vodo, tako, da je prišlo do neke vrste šoka, zaradi katerega se je etersko telo začasno zrahljalo. S postom in molitvami na krst pripravljeni krščeni je tako doživel kratek uvid v svoje življenje, predvsem v svoje »grehe« in se ga je – v duhu poročila reanimiranega pacienta Dr. Moodyja – neposredno dotaknila svetloba duhovnega sveta. Tak krst je bil pomemben dogodek v usodi človeka in lahko razumemo, da je bil krščeni po krstu drug človek, odprt za moralno izboljšanje.
Pri krstu Jezusa pa, ki ga je Janez Krstnik že pričakoval, je prišlo do podobnega, toda stopnjevanega in v tej obliki enkratnega dogajanja, ki se je videnju Krstnika razodelo v gledanju imaginativne slike goloba, ki se je nad krščenega spustil. V s krstom prav tako zrahljano in svetlobi nadčutnega sveta odprto telesnost človeka Jezusa se je lahko spustilo duhovno bitje in se v Jezusu utelesilo. V mnogih predhodnih generacijah v posebni čistosti pripravljeno telo Jezusa je lahko postalo posoda božanske enetlehije Kristusa. Logos, božja Beseda je v tem trenutku postal meso! Inspiraciji Krstnika postane to dejstvo zaznavno, s tem, ko zazna iz očetovskih temeljev sveta besede: «To je moj ljubljeni sin, danes sem ga ustvaril« – kot pravi besedilo v mnogih starejših evangelijih. Ko je Jezus odšel od Jordana, je bil prvi človek, ki je lahko v duhu kasnejših Pavlovih besed rekel:« Ne jaz, Kristus živi v meni.« S tem namigom na inkarnacijo Kristusa, ki je odtlej kot božje bitje, ki je postalo človek, hodil po Zemlji, je podan nujen pogoj, da dogodke na Golgati in potem, lahko globje razumemo.
Če gledamo na smrt in vstajenje lahko posežemo po že omenjenih razlagah. Tudi pri umiranju Jezusa-Kristusa na križu se iz fizičnega telesa, ki je viselo na križu, ni ločilo samo duševno-duhovno bitje, temveč, kot pri vsaki smrti, tudi etersko telo, Tako gledano je šlo za »normalno«, četudi nasilno povzročeno smrt, kot se ta dogodi v katerikoli obliki vsem ljudem. Kar se dogodi za tem, pa kaže na odločilen preobrat. Govorili smo o tem, kako se v treh dneh po fiziči smrti tudi etersko telo, ki je pravi nosilec življenja, razblini in preide v sile okolja. Šele nato umrli svoj odnos do organskega sveta žive narave, do Zemlje, dokončno prekine. Duša, tako smo že pisali, »umre« tako rekoč drugič z izgubo svojega drugega, eterskega telesa. Pri reanimaciji na oddelku za intenzivno medicino je zato vse odvisno od tega, da tako hitro kot mogoče še ne dokončno ločeno, in še intaktno telo življenja, ki zato tudi še ni prešlo v razblinjanje, z vsemi razpoložljivimi sredstvi še enkrat potegnemo nazaj, pri čemer mu duša sledi.
Po smrti na križu je Kristusov duh kot gospodar nad silami življenja zmogel zaradi svoje božanske narave ne le razpadajoče telo življenja držati skupaj, temveč ga obenem pomladiti in na novo presevati z eterskimi silami okolja. S tem je iz nadčutne strani posegel v področje smrti in moč smrti na odločilnem mestu strl, »tako, da je bil vstali Kristus obdan z do fizične vidljivosti zgoščenim eterskim telesom. Tako je hodil okoli in se je pokazal tistim, katerim se je lahko pokazal. Za vse ni bil viden, ker je bilo, kar je Kristus po vstajenju nosil, samo zgoščeno etersko telo ( in ne materialno-fizično telo! – avtor )«.
Že v času Pavla so prakristjane vznemirjala vprašanja, povezana z zagonetko vstajenja. »Kako bodo umrli vstali? In s kakšnim telesom bodo prišli?« Pavel, ki je v tako pretresljivi izkušnji Vstalega srečal v Damasku, poseže po primerjavi s semenom in piše med drugim: » Karkoli seješ, ne bo živo, umrlo bo, če… ne bi bilo nebeških in zemeljskih teles. Toda drugačno krasoto imajo nebeška in drugačno zemeljska…, torej obstaja tudi vstajenje mrtvih. Seje se umrljivo in vstalo bo neumrljivo… Sejano bo v slabosti in vstalo bo v moči. In sejano bo naravno telo, vstalo pa bo duhovno telo. Če obstoja naravno telo, obstoja tudi duhovno telo…« (1. Korinčanom 15, 35-44). Pavel očitno točno ve in predpostavlja kot oblikovalca fizičnega, »naravnega«, telesa v njegovi današnji obliki in eksistenci drugo, višjo, »nebeško«, torej iz kozmičnih sfer zgoščeno organizacijo moči. Kdo se pri besedi »duhovno telo« ne bo spomnil na »spiritualno telo«, o katerem smo obširno govorili pri izkušnjah reanimiranih pacientov Dr. Moodyja?
Razumevanje pojma eterskega telesa kot prvega nadčutnega telesa človeka, sodi k elementarnim temeljem antropozofije. Rudolf Steiner je že v začetku 20. stoletja raziskoval in opisal etersko telo, najprej brez vsake povezave z bibličnimi ali drugimi religioznimi predstavami. Toda: »Kar je plodno, je resnično!« Danes se kaže, da duhovna znanost ljudi 20. stoletja s prepoznavanjem eterskega telesa in njegovih zakonitosti lahko vodi do razumevanja najglobjega krščanskega misterija. Potrebno je, da si ozavestimo pomen tega presenetljivega dejstva, saj postavlja odnos med biologijo in krščanstvom v popolnoma novo luč.
Potrebno je, prepoznati temeljni princip. Tako na tem mestu lahko postane bolj razumljivo, kar smo mislili, če smo na začetku te knjige govorili o duhovni znanosti kot v današanjem času potrebnem partnerju ali dopolnilu modernih znanosti. Biolog ali botanik, ki se ukvarja z nadčutnimi izkušjami antropozofije in njene spiritualne pojme predela, lahko gradi most čez prepad med znanostjo in religijo. Njegovo redukcionistično pojmovanje presegajoče razmišljanje, lahko od abstraktnega pojma »življenja« seže preko mejnega pojma »dinamičnega polja smeri« in vodi medicinsko izkušnjo «spiritualnega telesa« do prepoznavanja telesa življenja in končno do dojemanja telesa vstajenja. Obratno bi se lahko teolog, ki brez lastnih nadčutnih zaznav s Pavlovimi besedami o »nebeškem« ali »duhovnem« telesu ne zna nič početi, s svojimi vprašanji lahko obrnil na biologa in ga prosil za morebitno pojasnilo. To bi imelo za njegova prizadevanja, razumeti bitje in resničnost vstajenja, za njega najprej neslutene, plodne konsekvence.
Ne smemo pa zapostaviti prej omenjene podobnosti mnogih predkrščanskih mitoloških slik z dogodki na Golgati, ki so povod za njihovo mitologizacijo. Kje velja iskati razlog za njihov nastanek? V omenjenih misterijskih mestih se je na najvišjih stopnjah posvetitve lahko dobil uvid v približevanje Kristusa in božansko nujnost njegove žrtve. Tudi pri profetih pisma stare zaveze, na katere se Jezus-Kristus pri poučevanju svojih apostolov vedno znova sklicuje, srečamo nekaj podobnega. Posvečeni so videli svojo veliko nalogo v tem, da ljudi, ki so bili pod njihovim vodstvom, pripravijo na razumevanje tega, za nadaljevanje razvoja Zemlje potrebnega in tako težko doumljivega dogodka.
To je pojasnilo za nedvomno sorodstvo med najrazličnejšimi miti o vstajenju in zgodovinsko resničnostjo tega dogodka. Ti miti in kulti so po tem takem morajo smatrati kot od svetlobe modrosti misterijskih mest obarvana jutranja zarja sončnega vzhoda Gogate. Na ljudstvu so morali izpolniti »pedagoško nalogo« pri »vzgoji človeškega rodu«.
Kot smo obravnavali, bo v dobi racionalizma in intelektualizma samo čustveno sprejemanje vsebin krščanstva vedno bolj težavno. Moderni, v odgovornost prebujeni človek utemeljuje v času prirodoslovnih znanosti velik del zaupanja vase in zavesti svojega JAZa iz sposobnosti, ki mu jih daje razum. Z njim hoče pridobiti o vsebini, preden jo lahko prizna, ali se celo zanjo opredeli, pristno lastno spoznanje; vsebine hoče prežeti v svobodi s svojim spoznanjem. Sicer se upravičeno boji, da bi zapadel v odvisnost od le v preživetem utemeljene avtoritete. Do določene mere je zato upravičeno, če človek iz v JAZu utemeljenih sposobnosti presojanja pridobljeno merilo postavlja tudi pred vsebine krščanskih izročil. Toda šele duhovna znanost zmore z na novo in skozi človeški JAZ pridobljenimi nadčutnimi izkušnjami privesti vsebine iz prastarih doživetij v tako obliko, da postanejo razmišljanju dostopne. S tem pa nebi smeli zmanjšati pomena občutka resničnosti in zaupanja polne moči v duhu veri predanega srca.
Kar antropozofija omogoča in namerava je, da ljudi, ki iščejo, vodi do obnovljene vere; vere, ki jo razumejo, vere, v kateri se glava in srce v sozvočju spet najdeta.
Bralec bo moral odločiti sam, ali je ta želja doslej prišla prav do izraza.
Delno iz Dr.Walter Buehler Antropozofija kot potreba našega časa (se nadaljuje)
Medeni kruhki
Slika 3 Potrebujemo: 4 beljake, 12 dag medu, naribano luščino in sok demeter limone, dve jedilni žlici ruma, 10 dag polnovredne demeter pirine moke, 20 dag kokosovih kosmičev, 5 dag masla.Beljake stolčemo in dodamo med, rum, sok in naribano luščino limone. Masi počasi dodajamo moko, ki smo ji primešali kokosove kosmiče. Vmešamo raztopljeno maslo. Oblikujemo kruhke in pečemo 25 minut pri 180°C.
SODELUJMO
Kozarec slovenskega medu za podporo princu Charlesu
Antropozofski čebelarski center Mellifera je pobudnik zanimive akcije, ki so se ji pridružili še Zveza nemških čebelarjev iz Wachtberga, Zveza evropskih poklicnih čebelarjev iz Oppenaua, Nemška zveza poklicnih čebelarjev iz Uttinga, Demeter International, Bioland Nemčija, Sierra club ZDA, Zveza angleških ekoloških čebelarjev, Čebelarsko društvo Capellen Luxemburg, Škotska čebelarska zveza, Nacionalna čebelarska zveza Francije, Avstrijska zveza poklicnih čebelarjev, Zveza za varstvo narave Bavarska, Greenpeace Coburg, in drugi (listo si lahko ogledate pod www.mellifera.org/princecharles)
Za kaj gre? Angleški princ Charles javno – tako tudi v intervjuju za časopis »Daily Telegraph« – ostro kritizira posevke gensko spremenjenih organizmov in industrijsko kmetijstvo, ki uporablja uničujoče strupe. Z izjavami princa Charlesa se odgovorno misleči ljudje, posebej ekološki kmetje in čebelarji popolnoma strinjamo. Naše kulturne rastline, čebele pa tudi mnogi drugi opraševalci cvetja so zaradi vse intenzivnejše uporabe pesticidov in gensko spremenjenih organizmov v kmetijstvu eksistencialno ogroženi, gensko spremenjene rastline in iz njih izdelana hrana uničujejo zdravje živali in človeka.
Princ Charles je sedaj na udaru kritike lobistov Agro genske tehnike. Da bi svetu pokazali, da stališče s princom Charlesom delimo, se je cela vrsta čebelarskih organizacij sveta odločila, da ga medijsko učinkovito podpre. Zunanji izraz te podpore je, da na naslov princa Charlesa pošljemo čebelarji pa tudi ljubitelji medu, kozarček medu – z etiketo o poreklu -, ki mu priložijo tudi svoje pismo ( z dobro čitljivim naslovom pošiljatelja – pravijo, da bo vsak dobil odgovor! ).
Če bomo stali križem rok, stvari ne bodo boljše! Vključimo se torej tudi v to akcijo!
Naslov princa Charlesa je: HRH The Prince of Wales, FAO General Correspondence Secretary, Clarence House St. James Palace, London SW1A 1BA
Čebelarji se morajo umakniti pred posevki z GSO koruzo
Upravno sodišče Augsburg je maja 2008 ponovno ugotovilo, da se med, ki je kontaminiran s cvetnim prahom GSO koruze MON 810 ne sme prodajati. Da bi kontaminacijo z GSO cvetnim prahom preprečili, morajo čebelarji svoje čebele iz nevarnostne cone v času cvetenja koruze sedaj umakniti.
Dežela cvetja
Industrijsko kmetijstvo je cvetoče travnike spremenilo v zelene pustinje. Izginjajoča pestrost, predvsem izginjanje cvetja, predstavlja za čebele velik dodaten problem.
Čebelarji Nemčije so ob široki podpori ozaveščenih potrošnikov uspešno udejanili akcijo »Dežela cvetja«. Robovi cest in poti, mestni parki, trate pred bolnišnicami, šolami in stanovanjskimi stavbami se pod rokami učencev šol, članov najrazličnejših društev in posameznikov spreminjajo v cvetoče čebelje oaze. Več pod www.bluehende-landschaft.de
Bavarski minister ne zna računati
Minister za kmetijstvo Bavarske je na pritožbo, ki jo je zaradi kontaminacije medu vložila Nemška čebelarska zveza menil, da je število prizadetih čebelarjev zanemarljivo, saj da je zaradi posevkov GSO koruze prizadetih le 40 čebelarjev s 500 čebeljimi družinami. Med teh čebelarjev je bilo potrebno zaradi ugotovljene prisotnosti cvetnega prahu GSO koruze MON 810, ki je dovoljena le kot živalska krma, uničiti. Preprosta računica pa pokaže, da bi GSO posevki, ki bi obsegali samo 2,2% kmetijskih površin – če so enakomerno porazdeljeni – čebelarstvo v pokrajini povsem onemogočili. So bili naši politiki kaj boljši učenci?
Dragocene aktualnosti iz področja čebelarstva na www.mellifera.de
OSAT
Če se poleti sprehajamo bosi po suhih poteh in senu na sveže pokošenih travnikih, se zgodi, da nas nekaj tako močno zbode, da se stresemo in nas kar potegne skupaj. Olajšani smo, ko vidimo, da ni bila kača, ki je po izvirnem grehu obsojena da človeka pika v peto. Zbodel nas je nadležni osat. Tudi to je dovolj hudo, njegove bodice so se čvrsto zarile v kožo in jih moramo izvleči.
Osat pa ni samo neprijeten. Mnogim živalim je tako priljubljena hrana, da ga celo nosijo v svojem imenu. Tako osatova sinica. Če jo opazujemo, kako se loti zrelih osatovih semen, vidimo, da bela padalca, na katerih so semena pritrjena, kar frčijo po zraku, medtem ko sinica semena spretno pospravi. Še lepše je opazovati osatovega metulja, posebej takrat, ko svoj rilček potaplja v običajno vijoličaste cvetove ali odlaga jajčeca na osatove liste. Ti bodo zarodu odlična hrana. Tudi čebele in čmrlji so pogosti gosti na osatovem cvetju. Če cvet povohamo, nas to tudi ne čudi več. Opojno sladek vonj priča o obilju nektarja, ki ga cvet skriva.
Toda, ali veste, da tudi ljudje uživajo osat? K osatom štejejo tudi artičoke. Te imajo med osati največji cvetni popek. Četudi so tudi artičoke trde in polne bodic – celo njihov cvetni prah ima bodice če si ga ogledamo pod mikroskopom – je roža pod grobimi zunanjimi listi in cvetno dno po dovolj dolgem kuhanju mehka in nežna in je zapeljivo grenko aromatičnega okusa. Grenak okus je pogosto znak, da rastlina učinkuje na jetra in spodbuja izločanje prav tako grenkega žolča. Tudi pri artičoki je tako. Zato velja za spodbujevalca prebave in z njo za predjed radi postrežemo pred mastnimi obroki. Zaradi večjega izločanja žolča z uživanjem artičok lahko znižamo tudi kolesterin v krvi, predvsem, če obenem poskrbimo s hrano, bogato z balastnimi snovmi, da se sprejemanje žolča iz črevesja čimbolj zmanjša.
Drugi osat, ki prav tako zraste včasih kot človek visoko, je
Marijin osat (Silybum Marianum) ali pegasti badelj.
Medtem, ko veljajo osati sicer za plevel, ima Marijin osat zaradi svoje lepote mesto tudi v negovanih vrtovih. Njegovi veliki, močno zeleni listi izgledajo kot bi jih polil z mlekom in so čisto drugačni kot smo listov vajeni. Oblikovani so tridimenzionalno, ritmično, kot bi hoteli zavzeti prostor. Kot vsi osati ima tudi pegasti badelj rad zbito zemljo, ki jo njegove korenine lepo zrahljajo.
Ker ima osat rad toploto in sonce, osata na severu ne srečujemo pogosto. Bila je prava senzacija, ko so pegasti badelj našli na norveškem otoku sredi nekega pašnika. Da bi botanično redkost zaščitili, so ga obdali z ograjo. Osat pa se za to ni zmenil. Naslednje leto je veselo rasel zunaj ograje, tam, kjer so krave tla temeljito steptale.
Že od antike cenimo pegasti badelj kot zdravilo za jetra. Podobno kot pri janežu, kumini ali komarčku, aromatičnih plodovih kobulnic, uporabimo za zdravilo tudi pri pegastem badlju semena. Po okusu grenka zrna pegastega badlja pa komajda dišijo. Zdi se zanimivo, da so, kolikor vem, edina semena košarnic, ki jih v medicinske namene sploh uporabljamo. Na splošno vlada prepričanje, da rastlinska zdravila ne učinkujejo močno in le malo rastlin je v moderni medicini našlo svoje mesto. Pravzaprav preseneča, da najdemo zdravilo iz te domače rastline celo na oddelku za intenzivno medicino. V to, centralno mesto tehnične medicine, so se sicer uspela prebiti le še zdravila za zdravljenje srca, ki jih izdelujejo iz škrlatnega naprstca. Strokovna literatura pogosto priporoča zdravila, izdelana iz pegastega badlja pri zastrupitvah z gobami. Smrtnost akutnih zastrupitev se s tem zdravilom bistveno zmanjša. Pogosteje preparate iz pegastega badlja uporabljamo pri manj dramatičnih poškodbah jeter. Raziskave so pokazale, da se ob jemanju tega zdravila vnos mnogih strupov v celice jeter bistveno zmanjša, delovanje jeter pa izboljša. Že pred stoletji je veljal pegasti badelj kot dobro zdravilo pri vseh primerih ciroze, torej otrdelosti jeter s povečano tvorbo veznih tkiv. Četudi raziskave o učinkovanju tega zdravila še niso dokončne, dokumentira ena od študij po uživanju pegastega badlja manjšo umrljivost bolnikov. Vedno znova slišimo o pozitivnih izkušnjah zdravljenja s pegastim badljem pri bolezenskih stanjih jeter, ki jih je sicer težko zdraviti. Pri tem je zanimivo, da tako na znanost naravnana fitofarmacija kot tudi homeopatija in antropozofska medicina uporabljajo pegasti badelj na podoben način. V medicini pa se uporabljajo tudi drugi osati, tako izjemoma rumeno cvetoči oslovski osat. V duhu nauka o signaturah zgleda zanimivo, da družina rastlin, ki tako rada raste na trdih zbitih tleh in je sama polna trdega in trnov, lahko pomaga kot zdravilo proti procesom strjevanja. Torej, kot tako pogosto v življenju opazimo tudi pri osatu, da ima nekaj, kar se nam zdi najprej nesimpatično, morda celo moteče, lahko presenetljivo dobre lastnosti. Te pridejo do izraza šele takrat, ko premagamo naš prvi vtis in si stvar ogledamo z interesom in pozornostjo. Dr. Marcus Sommer, a Tempo 8-2008
Uporaba: Semena so po antropozofskem razumevanju kot v zgornjem delu rastline nastali organ, zdravilo za področje presnove. So pomembno zdravilo pri zastajanju delovanja jeter, zastajanju krvi v spodnjem delu trebuha, za spodbujanje cirkulacije portalne vene, delovanje žolča, pri žolčnih kamnih in rumenici; spodbuja delovanje venoznih sistemov spodnje organizacije, pomaga pri venah na nogah, hemeroidih, odprtih nogah. Najbolj učinkovit je zunanji sloj semen, ki vsebuje grenila, eterična olja in aminokisline tiramin in histamin. Vir:Wilhelm Pelikan Pflanzenheilkunde I
Priprava kot jo svetuje naša Terezija Nikolčič: Semena zmeljemo. Za skodelico čaja vzamemo malo žličko zmletih semen in jih prelijemo z vrelo vodo. Naj stoji pokrito 10 – 15 minut. Pijemo lahko tudi do 4 skodelice na dan.
S tem, kar je od nekdaj bilo, je svet na svojem koncu. Novega ne bomo dobili po tej poti. Novo mora priti iz duhovnega sveta. To pa ne bo prišlo, če ljudje ne bodo resnično pripravljeni, sprejeti teh novosti. Rešitev pride lahko le, če se najdejo človeške duše, ki gredo duhovnemu svetu naproti.
Dr. R.Steiner
Na področju varne hrane se moramo bolj angažirati – na koga čaka to pomembno delo?
Greenpeace je izdal v Nemčiji že 10. ponatis informacij, potrebnih za nakupe varne hrane. Brošura obsega primere zavajanja potrošnikov z reklamami za konkretne proizvajalce pa tudi primere firm in proizvodov, ki se zavzemajo za trajnostno kmetijstvo in proizvajajo varne prehrambene artikle. V brošuri je spisek podjetij, ki proizvajajo mleko, mlečne izdelke, meso, mesne izdelke in jajca iz živinoreje ki ne uporablja GSO krme, podjetja, ki proizvajajo gotove proizvode, majoneze, namaze in ketchup, zamrznjene proizvode, kruh, muesli, testenine, slaščice, sladoled, pecivo in otroško hrano brez GSO in prehranskih dodatkov, izdelanih s pomočjo GSO.
Slovenija, kje si?!
Potrošnik prevzema odgovornost do zemlje, rastlin, živali in hrane
Pomen ohranjanja zdrave zemlje, rastlin in živali je za obstoj in razvoj človeka eksistencialnega pomena. Delegiranje odgovornosti na stroko, politiko in kmete ni več dovoljeno. V svetu se rojevajo nove akcionarske družbe in nove pridelovalne skupnosti. Ne v cilju ustvarjanja profitov, temveč omogočanja trajnostnega kmetijstva in oskrbe z zdravo hrano. Oglejte si nekaj primerov: www.initiative-oberfeld.de , www.landwirtschaft-oberfeld.de, www.entrup119.de, www.hofgemeinschaft-loestrup.de, www.birkenhof-sigerland.de.
Industrijsko kmetijstvo uporablja še več strupov
Leta 2007 je bilo v primerjavi z letom 2006 prodanih v Nemčiji 11% več strupov, kot jih uporablja industrijsko kmetijstvo (v svetu 8%). Ta trend v letu 2008 še narašča. Proizvodnja 80% teh strupov je v rokah multinacionalk Bayer in Syngenta, BASF, Dow, Monsanto in DuPont.
Pravice rastlin – teza iz Rheinaua
V začetku septembra je petnajst ekspertov iz področja filozofije in kmetijstva objavilo v Rheinauu /Švica, Teze o pravicah rastlin. Ugotavljajo, da so rastline zelo prilagodljivi individuumi, ki jih ne smemo poljubno instrumentalizirati. Gensko tehniko, terminator tehnologijo in patentiranje rastlin je potrebno zavrniti. http://db.zs-intern.de/uploads/1222858 276-08_09_06 rheinauer_thesen_pflanzenrechte.pdf
Proti genski tehniki tudi v Kaliforniji
Od konca septembra je v Kaliforniji/ ZDA v veljavi zakon, ki proizvajalce gensko tehnično spremenjenih semen zavezuje k plačilu škode, do katere pride zaradi nenamerne kontaminacije rastlin, ki rastejo v soseščini.
Biološko obdelane površine se večajo
V Nemčiji predstavljajo biološko obdelane površine že 4,8% kmetijskih obdelovalnih površin. Biološka zelenjava se prideluje že na 10,2% z zelenjavo zasajenih površinah, sadje na 10,3% površin. Od leta 2003 so se površine za bio zelenjavo tako povečale za 60%, za sadje pa za 20%.
Demeter v svetu
V svetu je 4.284 Demeter kmetij, od tega v Nemčiji 1.343 s 59.512 ha, v Italiji 240 s 5.529 ha, v Švici 226 s 3547 ha, v Franciji 225 s 6000 ha, v Egiptu 168 s 2853 ha, v Avstriji 152 s 4.864 ha, v Holandiji 120 s 4.069 ha, v Veliki Britaniji 111 s 3877 ha in v ZDA 90 s 3762 ha.
Pri tem gre za površine, ki so v Demeter kontroli, katerih proizvodi se prodajajo pod blagovno znamko Demeter. Biološko-dinamično se dela tudi na površinah, ki niso vključene v kontrolo. Tako na primer na 5.998 ha v Braziliji, na 3.615 ha na Švedskem, na 5.198 ha na Mađarskem, na 3.620 ha v Indiji, na 2.188 ha v Dominikanski republiki in na 1.948 ha v Tuniziji. Več informacij na www.demeter.net
ŽIVIMO S KOLEDARJEM DUŠE
Jelka
38 ( Razpoloženje svete noči)
Zdaj kot odčaran čutim
duha otroka v naročju duše;
ustvaril je v srcá svetlobi
svetá besedo sveto,
upanja nebesni plod,
ki vriskajoče v svéta dalji raste
iz temeljev božanskih, mojih.