M E T A N O E I T E!
»Spremenite se! Ne glejte na minljivo, glejte na večno, na duha, ki za minljivim živi!«
Čutil sem razodetju ves predan bitja lastnega moči izgubil.
Misli mojih sanje, se zdi, da me oropajo v omami mene.
Budeč pa, bliža že, v čutil obleki, se misel mi svetov… R.S.: Koledar duše 7.-13. julij
Življenje navzven, uničevanje in zastrupljanje okolja za maksimiranje udobja in užitkov, se mora preobraziti v odgovornost do stvarstva; v odgovornost, ki bo kot v časih, preden se je človek prodal skušnjavi materializma in stopil na pot padca, omogočala bodočnost; tako za rastline, za živali, sočloveka – bratov in sestra, s katerimi smo vpeti v večne ritme velikega kozmičnega reda. Končno se moramo prebuditi v odgovornost do samega sebe in oblikovanje lastnega, človekovega imena dostojnega semena. Živeti Kristusa v sebi. Živeti pot, resnico in življenje.
Kar je potrebno, začnite uresničevati danes. Čas je absolutno skrajen.
R.S.: „Vrednota namreč je predvsem to, kar dela posameznik,
kar posameznik ustvari, kar je posameznik pripravljen žrtvovati.
In vrednota je to, kar si posameznik pridobi kot sposobnost prenašanja razočaranj.“
„Vse, kar človek naredi za to, da v sebi prebudi kar je večno, naredi, da bi povečal vrednost življenja sveta. Tisti je, ki prepoznava. Ni nedejaven opazovalec sveta, ki si ustvarja slike o tem, kar bi bilo prisotno tudi brez njega. Njegova moč spoznanja je višja, je naravna ustvarjalna sila. To, kar kot duhovna komponenta v njem zasveti, je nekaj Božjega, je nekaj, kar je bilo prej začarano in bi brez njegovega spoznanja ostalo neizrabljeno.« R.S.
Izdaja: Društvo AJDA, Vrzdenec 60, 1354 Horjul, tel. 01 7540743; www.Ajda-Vrzdenec.si
ANTROPOZOFIJA KOT ZAHTEVA NAŠEGA ČASA
XII. Duhovno spoznanje kot način življenja
Razvoj novega časa karakterizira dejstvo, da so spoznanja prirodoslovja prvikrat našla pot v široko uporabo v vsakdanjem življenju. S tem so se z nastajajočimi oblikami moderne civilizacije v kratkih stoletjih na koncu življenjske razmere vsega človeštva v temeljih spremenjene. Kot smo na začetku knjige že omenili, lahko tudi rezultate raziskav duhovne znanosti marsikje praktično uporabimo. Ker pa od utemeljitve antropozofije ni minilo niti sto let, ostajajo ta le v prvih začetkih, četudi se začenjajo širiti in uveljavljati po vsem svetu, kot to kažeta na primer antropozofsko utemeljena pedagogika in pedagogika za prizadete.
Prav možnost praktične uporabe razlikuje antropozofijo od mnogih drugih stremljenj, ki se ukvarjajo z nadčutnimi ali okultnimi vprašanji, predvsem od pretežno v indijski modrosti utemeljenega teozofskega gibanja. Rudolf Steiner je bil na začetku dvajsetega stoletja, od leta 1902 do 1912, generalni sekretar nemške sekcije teozofske družbe, ko je prišlo do principielnih razlik pa se je od nje ločil.
Kot prikazano, je enostranskost prirodoslovnega načina razmišljanja in življenjske prakse, ki je v njem utemeljena, pripeljala širom sveta do škode v okolju z negativnimi posledicami za človeka. Umiranje gozdov in atomska katastrofa v Černobilu kot dva primera tega dogajanja, sta ljudi za nastalo problematiko končno prebudila. K pozitivnim simptomom našega časa sodi, da ob tem nevarnem razvoju vedno več ljudi išče izhod in nove, tako imenovane alternativne načine praktičnega življenja, tja do spreminjanja vsakdanje hrane. Vedno več je ljudi, ki imajo pogum, plavati proti še vedno zelo širokemu toku javnega mnenja, boriti se proti uporu mogočnih skupin, ki zastopajo določene interese. Res skoraj ni področja tehnike in življenja, pri katerem s strokovnim znanjem in dobro voljo ni mogoče uresničiti koristnih sprememb, izboljšav ali reform, ki lahko zmanjšajo obremenjevanje okolja pa tudi notranjega prostora človeka in jih v praksi že poznamo. Slabost mnogih takih, po sebi dobrodošlih prizadevanj je odsotnost metodičnega pristopa, ki bi omogočil, da bi nastale slabosti res zgrabili pri koreninah. Videti ga moramo, kot smo v teh izvajanjih pokazali, v razvoju zavesti, ki je pripeljala do izoliranosti človeštva od duhovnosti kozmosa. Ta razvoj se razteza od izgube stare modrosti in po naravi danih instinktov do izginjanja religioznih moči vere in ima svoj višek v čisto intelektualnem načinu razmišljanja brez duha, vezanem le na čutila, ki zmore zajeti le kvantitativno odmrlo zunanjo stran sveta in jo uporabiti tehnično.
Z antropozofijo imamo v roki sámo rdečo nit tega razvoja,t rezultat njenih spoznavno teoretičnih temeljev ter poti šolanja za času primerno razširitev zavesti. Na raziskovalno metodo, do katere tako pridemo, lahko gledamo kot na vsem posameznim problemom najrazličnejših življenjskih področjih nadrejeno. Einstein je nekoč dejal, da je prirodoslovje in predvsem uporaba atomske energije, ki se je iz tega razvila, spremenila ne le način razmišljanja, temveč vse življenjske pogoje zahodnega sveta. Kot je prikazano predvsem v drugem in tretjem poglavju te knjige, je njegova preobrazba v središču prizadevanj antropozofske družbe in pogoj za njeno celotno praktično uporabo.
Razumljivo je, da gleda svet na iz antropozofije doslej razvita nova praktična področja glede na obilje drugih stremljenj in reform, ki izgledajo podobno, najprej kot na eno od mnogih možnih alternativ. Pri temeljitejšem preverjanju, s pogledom, uprtim na duhovna, matična tla vseh strokovnih, antropozofsko orientiranih praktičnih dejavnosti, pa prej omenjenega univerzalnega karakterja ni mogoče spregledati. Tako oblikovana presoja oznako »alternativno« presega.
V nadaljevanju naj bi se za zaključek prednjega uvoda v duhovno znanost na kratko dotaknili praktičnih področij pedagogike, medicine in kmetovanja. Bralec gotovo v okviru te knjige ne bo pričakoval izčrpnega prikaza. Tistemu, ki bi rad izvedel več o aktualnem stanju na strokovnih področjih glede na po smrti Rudolfa Steinerja razvite ideale in razširitve ter dosedanje praktične izkušnje svetujem, da poseže po bogati strokovni literaturi zastopnikov duhovne znanosti. Tu je pomembno, pokazati le principielno, v kakšni meri se iz prividno čisto idealnih prikazov na najrazličnejših praktičnih življenjskih področjih z notranjo nujnostjo lahko pokažejo ozdravljajoče in globoko segajoče konsekvence, ki kažejo v bodočnost in jih razvoj sam zahteva. Pri tem naj bi gradili predvsem na v tej knjigi razvitih temeljnih pojmih o členih bitij in njihovi povezavi s svetom in človekom.
Pedagogika po meri človeka
Že v letih 1906/07 je Rudolf Steiner predaval o vprašanjih vzgoje s stališča duhovne znanosti. Šele leta 1919, po prvi svetovni vojni, pa je bil čas zrel za ustanovitev Svobodne Waldorfske šole v Stuttgartu, ki je postala izhodišče danes po vsem svetu razširjenega pedagoškega gibanja. Njen cilj je vzgoja odraščajočih mladih v celostnem smislu tako kar se tiče telesa, duše in duha. Sem spada individualno prebujanje in oblikovanje tistih sposobnosti otroka, ki jih je prinesel s seboj iz duhovnega sveta. S tem naj bi bil položen temelj za poznejši razvoj v sebi utemeljene, odgovorne in svobodne osebnosti.
Nujen pogoj reforme šolskega sistema s takim ciljem je predstava o človeku kot je utemeljena v antropozofsko orientirani duhovni znanosti, ki ima pred očmi bitje JAZa kot jedro osebnosti in je tako v stanju, da človeka jasno ločuje od živali. Na tehničnem področju je danes samo po sebi umevno, da je za vzdrževanje, popravilo ali izboljšavo nekega stroja, na primer avtomobila, potrebno temeljito strokovno znanje. Toda, ali ne velja to v še mnogo večji meri za človeka, ki v pedagogiki in medicini stoji v tem primeru na mestu stroja? Pedagogika, ki je omejena v predsodkih materialistično orientirane biologije in psihologije kot je danes v pretežni meri slučaj zmore zajeti človeka le kot produkt dedovanja in okolja. Taka pedagogika mora doživeti neuspeh kljub trajno gledano mnogim spoznanjem in izkušnjam, ki prinašajo napredek in kljub reformam. Bistvenega pri človeku, duha, ki je na poti individualizacije, ne zajame in od načina opazovanja in raziskovalnih metod, ki so v ostalih treh kraljestvih narave upravičene in uspešne, za človeku ustrezno vzgojo ne zmore narediti potrebnega koraka k človeku.
Opisali smo, da je pojem utelešenje ali inkarnacija bitja JAZa ključ k pravemu razumevanju razvoja odraščajočega človeka. S tem povezano telesno in psihično zorenje traja najmanj dve desetletji in je pravzaprav tisti, po naravi dan čas vseh možnosti za vzgojo, če odmislimo leta za tem, ki so posvečena poklicnemu in dodatnemu izobraževanju. Šele ko pogledamo primerljive, višje sesalce opazimo, da se ontogeneza človeka (pri čemer razumemo razvoj posameznega živega bitja v nasprotju z razvojem debla – filogeneza) razteza nesorazmerno dolgo, in jo v tej obliki v vsem živalskem kraljestvu ne srečamo še enkrat. Menjava zob se dogaja pozneje in traja neverjetno dolgo. Med začetkom menjave zob in spolno zrelostjo ležijo mnoga leta in z njo telesno dozorevanje še vedno ni končano. Glede na ta, najprej nerazumljiv fenomen, so o človeškem organizmu govorili biologi celo kot o »hormonski deformaciji«. Smatrali so, da je bila v pračasih zaradi nesrečnega poteka mutacije, ki pa jo je človek preživel, motena funkcija in soigra žlez z notranjim izločanjem, ki je merodajna za rast in nastop spolne zrelosti.
Gledano s strani duhovne znanosti je razlog dolgo trajajočega individualnega človeškega razvoja smiselno dogajanje skupne evolucije. Gre za proces, ki je soroden opisanemu ustavljanju in oblikovanju nazaj v morfologiji, kot je prišel do izraza na primer v manjkajočem oblikovanju repa in gobca. S tem se dopolnjuje razlaga v VI. poglavju. Nenavadno zavlačevanje je umetelni poseg narave, s katerim ohranja telesnost plastično in odprto in ustvarja, tudi kar se časa tiče prostor, ki je za vključevanje bitja JAZa potreben. Upočasnitev, s katero imamo opraviti ali retardacija, je torej temeljni zakon človeškega razvoja in je temelj dviga zemeljske narave v njeno četrto kraljestvo, kraljestvo z duhom obdarjenih bitij stvarstva, človeka.
Bitje JAZa, ki se je spustilo navzdol iz duhovnih svetov ne najde gotove hiše. V napornih korakih morajo biti členi bitja vgrajeni v od staršev ponujen podedovani temelj, ki ga mora JAZ postopoma prežeti. Kot je bilo že opisano, se izraža to vključevanje in počasno prihajanje JAZa k sebi, med drugim v tem, da se človek nauči pokončne hoje, govorjenja, razmišljanja, torej temeljnih sposobnosti, s katerimi človek zraste nad živali. Razen tega opisuje v duhovni znanosti utemeljen nauk o človeku obsežne stopnje razvoja, ki potekajo ritmično in so povezane z aktivnim povezovanjem JAZa v člene bitja. Tako se v prvih sedmih letih preorganizira posebej fizično telo, v drugih sedmih letih etersko telo in po spolni zrelosti ali zrelosti za življenje na Zemlji, astralno telo. Pri tem se človeške ovojnice pri sočasnem vplivu JAZa izoblikujejo posebej zanj. V njih nastane struktura sil, ki se v duhovni znanosti označuje kot organizacija JAZa. Četudi se to dogajanje odvija povsem nezavedno, so potrebne mnoge ciljane spodbude okolja in zavesti, s katerimi se odraščajoč človek za svet odpre. Iz spoznanja tega dogajanja se v trikrat sedem letih pokažejo za pedagoga za določene temeljne vzgojne mere bistveni nadrejeni aspekti, ki jih je Rudolf Steiner obsežno opisal v ustreznih pedagoških tečajih.
Šele ob koncu tretjega sedemletja pride do izraza JAZ sam; kot tak se tako rekoč rodi in šele sedaj lahko in pravzaprav smemo govoriti o njegovi individualni samostojnosti in sposobnosti odločanja.
V prejšnjem, enkratno upočasnjenem razvojnem času človeka se sme počutiti vzgojitelj kot stalni pomočnik ob približajočem se rojstvu JAZa. Pravzaprav naj bi vsi vplivi iz okolja in vse vzgojne mere ustrezale JAZu, da bi se ustrezno spodbujen v polnosti lahko razvil.
Pri tem zasluži omenjeni temeljni zakon retardacije posebno pozornost, o čemer na kratko nekaj več. Skoraj vse v človeku zasnovane sposobnosti, se z ustreznimi merami lahko razvijejo predčasno. Ker se v našem, duha praznem času, preizkuša skoraj vse, kar se le zdi koristno ali mogoče, grozijo otroškemu razvoju danes velike nevarnosti, umetno izzvane pospešitve ali akceleracije. To pa na vsak način moti krepko oblikovanje zgoraj omenjene organizacije JAZa. Posebno škodljivo je predčasno prebujanje intelektualnosti in njene aktivnosti s prezgodnjim učenjem branja, pisanja in računanja v otroških vrtcih, igranje z mehaniziranimi igračami in prezgodnji začetek šole. Tudi opredeljevanje za strokovne šole ali enostransko izobraževanje že ob začetku tretjega sedemletja, popolen razvoj človeka otežuje. Nesmiselna predčasna, z zakonom na dopolnjeno 18. leto določena polnoletnost, tako v Nemčiji kot v drugih deželah, je žalosten primer takih, človeškemu razvoju nasprotujočih tendenc. Nihče ne misli na to, da skoraj vsaka prezgodaj uporabljena sposobnost, kot posledica provocirane prezgodnje zrelosti človeka, trajno gledano duševno in telesno slabi. Življenjska praksa, ki jo starši in pedagogi potrjujejo, je napačnost mnogih imenovanih mer, že davno potrdila.
Pri tem gre za neupoštevanje predvsem s fizičnim telesom kot telesom na določen čas, povezane ritmične skrivnosti in zakonitosti.
Do drugega, nadrejenega aspekta pridemo, če gledamo predvsem na duševno življenje. JAZ se v njem razvije v sposobnosti razmišljanja, v čutenju in volji. Stoji pred nalogo, da pestrosti zaznav postavi nasproti razumsko razmišljanje in predelovanje vtisov, da bi tako preprečilo le živalim, le refleksom podobno reagiranje. K čustvom simpatije in antipatije, poželenja ali odpora, ki so vezana le na telo, se mora pridružiti iz sveta predstav oblikovano razpoloženje in poglobitev v duhu povišanih, plemenitih čustvih kot so sočutje, interes ali spoštovanje.
Na področju volje je potrebno proti iz astralnega telesa dvigajočemu se nagonskemu življenju vaditi samoobvladovanje in delovanje prežeti s predstavami o cilju; pridobiti lastnosti kot sposobnost vzdržati, krepost karakterja in kreativnost.
Pedagogika, ki trdi, da ustreza človeku, mora vzgojnim meram imenovanih treh področij pripisati enak pomen. Samo tako jo lahko označimo kot celostno, pedagogiko, ki zajema telo, dušo in duha in zagotavlja harmonično oblikovanje osebnosti. Sposobnost razmišljanja kaže predvsem k duhu in k duhovnemu svetu, volja z neposredno dejavnostjo telesa k fizičnemu okolju, v čustvenem doživljanju pa se čuti duša sama najbolj doma.
Na splošno je znano, da se v skoraj vseh šolskih sistemih postavlja danes informacija in posredovanje znanja čisto v ospredje. To vodi do premočnega angažiranja spomina in sil inteligence z nevarnostjo čezmerne intelektualizacije. O oblikovanju duševnosti se skoraj ne govori. Telovadba in šport pripeljejo sicer do potrebnega telesnega treninga in do določene discipline, vzgojnim potrebam na področju volje, ki zajema tudi oblikovanje karakterja in morale, pa nikakor ne zadoščajo. V nadaljevanju nekaj o tem, zakaj taka, nepopolna vzgoja, otroke, ki so jo deležni, ne le duševno prizadene in slabi, temveč predstavlja grožnjo, da jih tja do fizičnega telesa dela bolne.
Že pri ustanavljanju prve Waldorfske šole je Rudolf Steiner večkrat opozoril na to, da delo z učenci ni samo psihološki problem, temveč, da lahko z načinom poučevanja otroke naredimo bolj zdrave ali bolj bolne, da se z načinom poučevanja na telesno konstitucijo vpliva na pozitiven ali negativen način za vse življenje. Učitelje je tako na poglobljen način opozoril na odgovornost, ki jo za svojo težko nalogo vsak vzgojitelj mora imeti. Prav s tem lahko povezujemo dejstvo, da je vsaki Waldorfski šoli v idealnem primeru pridružen šolski zdravnik. On svetuje mnogo več kot le o zunanjih higienskih potrebah, za katerih pridrževanje so običajno odgovorni zastopniki zdravstvenih uradov, učiteljskemu kolegiju pri vseh vprašanjih, pri katerih se duševne težave in enostranskosti dotikajo konstitucionalnih problemov in ogrožajo zdrav razvoj otroka.
Kako pa lahko še globlje razumemo, da prav pri odraščajočem človeškem organizmu duševno življenje tako močno deluje nazaj na telesnost? S tem vprašanjem se dotikamo prastarega vprašanja o povezavi telesa in duše, s katerim se je Rudolf Steiner, kot je sam poudaril, ukvarjal 30 let, preden je leta 1917 v knjigi »O skrivnostih duše« menil, da rešitev, ki jo je našel, lahko zagovarja. Gre za tako imenovano tridelnost človeškega organizma. Naj jo tu na kratko orišem.
Glava ali možgani niso – kot ponavadi mislimo – edini »sedež duše«, temveč je sedež duše vse telo. Za to potrebujejo predstava, čutenje in volja, ustrezno njihovim različnim posebnostim, kot fizični temelj tudi čisto različne telesno – fiziološke procese in organske sisteme. Sistem živčevja in čutil, vključno možganov, je kot glavni nosilec zavesti inštrument zaznavanja, spominjanja in sposobnosti razmišljanja. Njegovo funkcijo moramo razumeti, kot smo že videli, predvsem kot zrcalno funkcijo za svet zunaj in za notranjost duše. Voljo moramo pripisati sistemu okončin in presnove. Volja potrebuje predvsem mišice kot orodje vsega telesnega gibanja, ki se s pomočjo bolj primitivne, tako imenovane gladke mišice prebavnih organov razteza v trebušno votlino. Duša volje se tako neposredno najbolj močno povezuje s fizično telesnostjo tja do organov presnove. Polarnost miru in gibanja, torej glave in okončin, povezuje in izravnava ritmični sistem in njegovi organi, ki so lokalizirani v prsih. Ritmični procesi, ki se dogajajo v dihanju in cirkulaciji krvi in se, kar se organov tiče, koncentrirajo v srcu in pljučih, so nosilci čustvenega življenja. Gibljivost ritma, ki teče v času, z možnostjo pospeševanja ali upočasnjenja, je prilagojena menjajoči se intenzivnosti in povečevanju ali upadanju čutenja. Na spreminjanju dihanja, utripa srca in prekrvavitve, lahko vsak to povezavo ritmičnega sistema s področjem čutenja, ki posreduje med voljo in predstavo, na sebi neposredno zazna.
Ideje tridelnosti človeškega organizma ne moremo predstaviti podrobno. Zainteresiranega bralca naj napotim na splošno razumljiva izvajanja v delu avtorja »Telo kot inštrument duše v zdravju in bolezni«. Da bi antropozofske vsebine na svojem področju dela lahko plodno uporabil, je prepoznavanje tridelnosti nujno potreben inštrument vsakega antropozofsko orientiranega zdravnika ali učitelja za prizadete otroke. To naj za področje pedagogike pojasnim na nekaj primerih.
Pri vsakem procesu učenja, pri katerem se angažira predvsem spomin, so pozvane k aktivnosti duševno-duhovne sile zavesti. Te pa so – telesno gledano – povezane z že opisanimi procesi razgradnje v sistemu živčevja in čutil. To opazimo v večerni utrujenosti. Učitelj jih mora uporabiti, tudi če o tem nič ne ve. Faza počitka in regeneracije v spanju poskrbi vedno za zdravju potrebno izravnavo. Vsaka preobremenitev spomina in razuma pa mora, trajno gledano, to ravnotežje motiti, kar ravno na odraščajoč organizem mora delovati škodljivo. Členi bitja mladostnika so še zaposleni z lastno izgradnjo in z izoblikovanjem in zorenjem najrazličnejših organskih funkcij. Pri odraslem človeku temu ni več tako. Zato lahko, brez da bi to lahko v enaki meri povzročalo škodo, obremeni profesor študenta na visoki šoli z znanjem na čisto drugačen način.
Pomisliti je treba predvsem na to, da se slike spomina in predstav gradijo iz sil rasti telesa življenja in se s procesom razgradnje iz telesnosti izločajo. Prav te sile oblikovanja življenja pa bodo potrebne za prej omenjeno fazo izgradnje, ki je še v ospredju. Zato pomeni vsako preobremenjevanje spomina, ropanje sil življenja. Tega neposredno ne vidimo samo zato, ker ima organizem otroka večjo ali manjšo »zalogo« eteričnih sil življenja. Ta predstavlja vitalnost organizma in mora zadoščati še za mnoga desetletja. Bledica otroka, začetek nervoze, povezan z motnjami pri spanju, določeno pomanjkanje apetita pri zajtrku in drugi s pomanjkanjem volje povezani pojavi, se pogosto ne jemljejo dovolj resno ali pa se povezujejo z drugimi razlogi. V resnici gre pri tem za slabitev telesne konstitucije za vse življenje. Posledica so prezgodnji procesi razgradnje in staranja, ki se pojavljajo v petdesetih in šestdesetih letih in vodijo do slabšanja spomina, revme ali skleroze pa tudi drugih sklerotičnih bolezni. Na to je opozoril Rudolf Steiner n.pr. z besedami:«…naravi ustrezen pouk deluje iz področja duševnosti in duha na telo vedno higiensko. Če doumete, kako morate oblikovati pouk in vzgojo, razumete obenem, kako boste dali otroku za življenje najboljše zdravje. Če bi danes vladale v šolstvu bolj zdrave metode, ste lahko prepričani, da marsikateri moški ne bi že tako zgodaj hodil po svetu s plešasto glavo, kot je temu slučaj« .
Toda tudi nagnjenost k divjemu razraščanju se lahko pridobi že v otroštvu. Ta je eden od mnogih razlogov tiste bolezni časa, ki jo imenujemo rak. Predvsem po omenjeni ponovni organizaciji fizičnega telesa v prvih sedmih letih, ki doživi določen zaključek z izpadanjem mlečnih zob, se mnoge sile oblikovanja osvobodijo. Otrok postane šele tedaj v pravem pomenu, kar se spomina tiče, učenja sposoben. Osvobojene sile oblikovanja, ki se pri živalskem organizmu organsko porabijo na primer v pisanem perju ptice, v levji grivi ali v vsako leto odvrženem rogovju jelena, čakajo pri človeku na preobrazbo v sile zavesti. Če te sile zaradi enostranskih vzgojnih metod ne uporabimo v ustvarjalni, s fantazijo povezani dejavnosti, pride v eterskem telesu do njihovega zastajanja. Tako lahko že v šoli nastane nagnjenost k nekontroliranemu razraščanju sil oblikovanja, ki jih bitje JAZa ni zajelo, in predstavljajo predstadij tumorjev.
Še bolj odločilen kot trenutek in obseg razumskega obremenjevanja pa je za duševno in telesno zdravje otroka danes način pouka, ki traja mnoga leta. Poglejmo si metodo pisanja in branja.
K najvišjim duhovnim dosežkom človeškega razuma sodi sposobnost abstraktnosti. Izraža se ne samo na področju matematike, temveč – zgodovinsko gledano – n.pr. tudi v dejstvu, da se je prvotna pisava v slikah preoblikovala v čisto pisavo s črkami. Če na tablo skiciramo obrise drevesa, bodo vsi otroci zaklicali: drevo. Ponovno prepoznavanje ali »branje« se dogaja s pomočjo naslanjanja na predhodno zunanje zaznavanje, ki se je kot slika vtisnilo v spomin. To pri petih črkah besede DREVO s svojimi ravnimi in okroglimi črtami ni mogoče. Da dve črti, povezani v določenem kotu pomenita V, je abstrakcija. Znak je od resničnosti, toda tudi od vsebine zvoka samega, povsem ločen. Ko je Morse posredoval svojo kodo za telegrafiranje poročil, je reduciral vse glasove na najrazličnejše kombinacije pike in črte. Nekaj podobnega se je dogodilo pri stenografiji. Naučiti se pomena takih oblik neke pisave, izolirano izzove moč spomina in je popolnoma stvar glave. Sile srčnosti, to pa pomeni – gledano telesno – sile ritmizirajoče sredine in globin volje, pri tem tako rekoč sploh niso udeležene. Čim starejši je otrok, tem prej zmore, da, celo mora uporabljati omenjene sposobnosti učenja in abstrakcije. Pri človeku ustrezni vzgoji pa velja za mlajšega otroka v prvih šolskih letih, ravno nasprotno, kar pomeni, da se mora učiti po slikah, tako, da vso svojo dušo lahko najprej poveže s slikami.
Pri učenju branja in pisanja lahko pri črki W v prvem razredu učitelj naredi z otroci krog. V krog potem potegne veter in z ritmičnim ploskanjem se krog preobrazi v kači podobno, valovito gibanje. Mogoče bo naslednji dan na vrsti risanje površine vode v modri in rumeni barvi in na sliki bo divji veter delal valove. V ritmih in aliteracijah, v katerih prikazuje vodo pesnik, se lahko tematike, ki jo govori otrok posamezno ali skupaj v zboru, še enkrat dotaknejo. Če pride učitelj naslednji dan in riše na tablo vedno krajše in milejše valove in vpraša «Kaj je to?« bodo vsi otroci glasno »brali« in odgovorili: «Voda, valovi«. Potem pa pusti učitelj da valovi »zmrznejo«, da postanejo oglati, trdi in robati. Za spomin glave ostane ohranjen tako »otrdel« W! Njegovi zobci in robovi se lahko pozneje, ko pride na vrsto hladni K, v drugi obliki še dobro uporabijo. Učitelj brez nadaljnjega lahko vse na skrajšan način še enkrat ponovi – toda vedno v slikah.
Mnogi vzgojitelji bodo mislili, da je ta metoda prekomplicirana in da vzame preveč časa. Opozarjali bodo na to, da lahko otroka naučimo branja in pisanja na bolj enostaven način v krajši obliki. Temu je seveda tako – toda za kakšno ceno?
Pri opisani metodi, povezani s slikami, se spodbuja volja tja do zunanjega giba, spodbujen je občutek za govorjenje in poveča se pozorna budnost čutil. Glava s svojo sposobnostjo abstrakcije, se angažira šele na koncu. Otrok ponavlja v malem postopen proces inkarnacije bitja svojega JAZa, ki ga je doživljal bolj v oponašanju in igri pri učenju hoje, govorjenja in razmišljanja v predšolskem času. Tudi v šoli ga moramo nagovoriti v vsem njegovem bitju, telesno, duševno in duhovno. Eno od težav našega časa, slabost pri branju in pravopisu (legastenija) se s takimi metodami učenja na vsak način prepreči. Procesi izgradnje na polu volje in procesi razgradnje glave, ostajajo pri tem v ravnotežju. To pa pomeni zdravje. Morda postanejo otroci, ki uživajo tak pouk, celo željni doživetij in hodijo radi v šolo.
Ker je otrok zaradi svojega razvoja še mnogo bolj kot odrasel človek lačen vzgoje, mora vzgoja to upoštevati in uporabiti za vsa živa bitja veljaven »biogenetski temeljni zakon« tudi za razvoj zavesti otroka, saj ta v kratkem razvoj vsega človeštva ponavlja. Ta se je, kot smo videli, od doživljanja slik, ki je bilo prepleteno z jasnovidnostjo, razvil naprej v razumsko sposobnost razmišljanja brez slik. Zato mora biti šolska vzgoja – posebej v drugih sedmih letih, v enaki meri, kot otrok izraste iz časa pravljic, prepletena s čutnimi zgodbami, legendami, basnimi ali primerjavami in se mora končno preliti v bogato oblikovane mite in sage narodov.
S slikami prežeti prikazi vseh vrst se dotikajo predvsem čutnega podoživljanja in s tem oblikujejo srčnost. Nikakor ni naloga učitelja, da v tej starosti pravljice ali mite tolmači ali razumsko pojasnjuje. Pustiti mora, da slike govorijo po sebi. On sam pa mora njihovo duhovno ozadje in v obliko pravljic in mitov oblečene višje resnice poznati in jih jemati resno. Samo tako bo lahko stal pred otroci z osebnim angažmajem tako, da otroci čutijo globlji smisel in s tem spodbudo tja do področja svoje volje. Pri pripovedovanju sage o Herkulesu n.pr. naj bi učitelj vedel, da se pri tem kaže na večno, višje bitje JAZa človeka, ki je povezano z dvanajsterico kozmičnih svetov in ki mora v mnogih inkarnacijah prestati trde preizkušnje. Odraščajoč človek išče slike idealov. Posterji na zidovih otroških sob to povsem jasno kažejo. Ali morajo biti to vedno filmske in športne zvezde? Pri imenovanih vzgojnih elementih ne gre le za posredovanje znanja. S srčnostjo prežete vsebine predstav se v toku življenja duševno predelajo približno tako, kot v vrtu organski odpadki, iz katerih lahko nastane kompost. Rudolf Steiner je opozoril na to, da bi moral imeti v obdobju znanosti in materializma človek možnost, da po taki, njemu kot popotnico dani duševni substanci poseže – več ali manj čustveno – v drugi polovici svojega življenja, da bi ostal duševno zdrav. Na sagi o Herkulesu to lahko pojasnimo. Morda je nagovorila otroka v globini njegovega bitja, in potem tistemu, ki je v nevarnosti, da izgubi zaupanje v samega sebe in v življenje, morda nekega dne opogumljajoče govori:« Tudi ti boš premagal tvoja negativna, pogosto nepredelana in odrinjena duševna doživetja; od njih se boš lahko osvobodil tako, kot je Herkules lahko pospravil nesnago v Augiasovem hlevu. Tudi v tebi živi Herkules.« Marsikatero poznejše zapadanje v depresivna stanja bi se tako lahko preprečilo, če bi pri vzgoji pravočasno poskrbeli za ustrezno okrepitev sil srčnosti in volje!
Najpomembnejše sredstvo, s katerim se lahko zoperstavimo premočni intelektualizaciji v šolstvu pa je umetnost. Umetniško doživljanje ali udejstvovanje zahteva sicer budna čutila, obenem pa apelira neposredno na čustveno podoživljanje, katerega nosilec so ritmični procesi. Fiziološko gledano obstaja torej poseben odnos umetnosti do ritmičnega sistema človeka. Pri glasbi je ta povezava posebno jasna in jo lahko neposredno doživimo. Življenje v resnično umetniškem elementu, ki človeka dvigne nad zunanje naravne pojave je nepogrešljivo vzgojno sredstvo za oblikovanje, oplemenitenje in poglabljanje srčnosti. Ker z njim povezana dejavnost fantazije obenem budi ustvarjalne sile, učinkuje tja do globin volje. Tako lahko na dvojen način izravnamo enostranskosti čisto razumskega obremenjevanja spomina in posredovanja znanja. Pri tem se posreduje med tendencami razgradnje in staranja sistema živčevja in čutil in silami izgradnje področja volje, ki delujejo vedno pomlajevalno, obenem pa se krepijo ritmični procesi. To velja posebej za novo obliko gibanja, evritmijo, ki je v Waldorfskih šolah obvezni predmet v vseh 12 razredih in se prilagaja starosti učencev.
Reforma šolskega sistema, ki jo čas zahteva, se ne more doseči s povečevanjem tedenskih učnih ur za umetniško dejavnost in uvajanjem dodatnih umetniških predmetov. Waldorfska pedagogika zahteva, da se v vsaki učni uri, neodvisno od vsakokratnega predmeta, dela metodično z umetniškim elementom. Pouk se ne sme oblikovati samo na znanstvenih stališčih, temveč se mora preobraziti v umetnosti podobno dejavnost, kot smo to omenili pri opisu učenja pisanja. Tak pristop imamo v mislih pri besedi »umetnost vzgoje«.
S tem stojimo pred najtežjo nalogo, ki jo morajo obvladovati waldorfski učitelji in mesta njihovega šolanja. Ne gre namreč le za pridobivanje novih spoznanj, na primer v duhu antropozofskega nauka o človeku, temveč za pridobivanje novih sposobnosti. Dejstvo, da danes znanost in umetnost hodita še vsaka po svoji poti, otežuje uresničenje te potrebe. V biologiji, botaniki, kemiji ali astronomiji posreduje prirodoslovje samo na čutno zaznavni zunanji plati sveta oblikovane – po vrednosti nevtralne – opise, toda nepogrešljiva spoznanja. To je bil na primer za Goetheja razlog, da v leta dolgih prizadevanjih pri svojem nauku o barvah zasleduje na nov način vprašanje kvalitete in bitja barve tako, da se tudi umetniški smisel slikarja, spodbujen s fizikalnim znanjem, lahko počuti zadovoljenega. Kot smo na začetku te knjige opisali, nam omogoča Goethejeva metoda in njen nadaljnji razvoj, upoštevanje tudi duhovnih temeljev vseh pojavov v svetu, tako, da lahko pridemo do idealnega temelja in s tem do bistva stvari. Da fenomene lahko opazujemo na ta način in jih lahko vzamemo zares, je obenem pogoj za umetniško doživljanje in predstavitev ustreznih vsebin učne ure. Brez te metodične podlage bi bil učitelj pri svojem umetniškem prizadevanju, na primer pri iznajdbi basni ali »čutnih zgodb«, vedno v nevarnosti, da se izgubi v abstraktno simboličnih ali fantastičnih elementih.
Goethe je govoril o tem, da je razum usmerjen na nastalo, pamet pa na nastajajoče. Vzgojitelj v tu opisanem smislu bo sam stopil na pot nenehno nastajajočega. Kot tisti ki uči, je pripravljen, da se dan za dnem od svojih učencev nekaj dodatno nauči. Samo v tej meri, kot se sam počuti kot tisti, ki v svoji notranjosti raste in to sprejema, bo tako človeško kot pedagoško odrasel za odgovorno delo z mladino, ki odrašča okoli njega in se lahko počuti povezanega z novim življenjskim tokom, ki želi človeštvo iz mnogih znakov zatona voditi s človeku ustrezno vzgojo v zdravo bodočnost.
Dr.Walter Buehler (se nadaljuje)
»Kdor stanovitno išče duha
lahko s pogumom upa,
da ob pravem času
ne ostane brez duhovnega vodstva.“ R.S.
Ehrenfried Pfeiffer / Erika Riese
VRT NAM JE V VESELJE
Navodilo za nego vrta po biološko-dinamični metodi
Popolna samopreskrba
na majhni kmetiji z intenzivnim vrtom
Pratip zdrave samopreskrbe je majhna kmetija, velika ravno toliko, da prehranjuje eno družino. Njena velikost je odvisna od klime, vrste in kvalitete tal, od oskrbe z vlago in vodo. Kmetija je merilo možnosti širšega področja z enakimi pogoji. Na majhni kmetiji z dobrimi sorazmerji med njivami, pašniki in travniki lahko zagotovimo za rodovitnost potrebna lastna gnojila. Mešana pridelava krme zagotavlja v najmanj štiri- do šestletnem kolobarju hrano za družino, krmo in slamo za nastilj živali, s tem pa tudi mleko in meso. Kmet in kmetica se gotovo ne bosta odrekla reji kokoši (jajca), pa tudi vrtu za zelenjavo in zelišča ne. Na kmetiji tudi sadnega drevja in čebel ne sme manjkati. V kultiviranem okolju se bo na kmetiji našel celo vrtiček za cvetje, ki je potrebna hrana očem in duši, ko se po delu in ob prostem času razgleduje po okolici.
V »zaključenem organizmu kmetije« o katerem govori Rudolf Steiner, so ti aspekti uspešno uresničeni. V več kot dvanajstletnem poizkusu takega dela se je pokazalo, da se plodnost tal tako brez izgub ohrani. Kmetija ki ima 35 do 65 % njiv in ustrezno veliko pašnikov, se pri dolgoletnem kolobarju z ne več kot dveletnim posevkom žit in z najmanj enoletnim posevkom stročnic v času petih let pri ustreznem številu živali, lahko ohranja in proizvode iz najmanj 1/5 ali 2/5 površin tudi prodaja, tako, da za potrebe, ki jih ne pokriva iz lastnega dela (stroški za šolo, obleko, zdravnika, davke…) iztrži potreben denar. Najmanjša enota je površina, ki zadošča za vzdrževanje ene krave, enega teleta, enega goveda. K temu pride površina za prehrano človeka, po osebi nekaj več kot ¼ ha, »določena rezerva plodnosti« ter površine za pridelovanje viškov, ki so potrebne za trženje. Pri upoštevanju teh aspektov vidimo, da je najmanjša kmetija, zdrava najmanjša enota pri srednji kvaliteti tal in srednje veliko padavinah velika 1 do 2 ha. Od tega obsega 1/5 zelenjava, ¾ je pašnik in travnik, 1/5 je za pridelovanje žit in krme.
Vrt točno načrtujemo tudi glede na to, ali se odločimo za vse vrste zelenjave ali pa samopreskrbe ne potrebujemo in uporabljamo zemljo za vzrejo cvetja, jagodičevja ali sadja. Vsekakor je enostranska zasaditev bodi samo s krompirjem, samo zeljem, samo korenjem ali čebulo za tla neugodna. V duhu kolobarja bi morali na isti površini v naslednjem letu poskrbeti za izravnavo in zasaditi nekaj drugega.
Razmisleka vredno je, v kakšni meri je sadje in jagodičevje, vinska trta in cvetje lahko sestavni del zelenjavnega vrta. Kot del – posebej kot rob, zaščita in zaključna zasaditev določenega dela so, razumno zasajeni, lahko na pravem mestu, zelo koristni in predstavljajo za oko prijetno popestritev. Z nizko živo mejo jagodičevja se lahko omejimo od soseda, ceste ali poti. Drevo bi morda vrt premočno zasenčilo, če pa ga zasadimo tako, da njegova senca pada na pot, na kompostni kup ali sod z gnojevko, tako, da zasenčuje lopo, je na pravem mestu.
Zaradi pomena zasenčevanja, godnosti tal, zadrževanja ogljikove kisline v tleh in zaščite pred vetrom, naj bi bili vrtovi oblikovani kot zaključen prostor, v sebi zaključena enota. Mejo vrtov za več let lahko zasadimo z grmovjem, vinsko trto, in enoletnicami kot sončnice, koruza ali preklar. Kot omejitev gredic in poti so primerne cvetlice, zdravilna zelišča in začimbe. Tako je z razmeroma preprostimi sredstvi mogoče ustvariti zaključene prostore pridelovanja.
Omenili bi še obliko zelenjavnega vrta kot je na kmetih brez nadaljnjega običajna in jo je mogoče uresničevati tudi v tistih predelih mest in industrije, ki se zajedajo v pokrajino. Gre za zelenjavni vrt kot sestavni del njivskih površin in vključen v kolobar. Nekaj let ga uporabljajo za pridelovanje zelenjave, ponavadi po tem, ko se preorje ledina ali detelja, potem pa se jeseni, po spravilu pridelkov na vrt natrosi kompost in površina obdeluje kot njiva z običajnim kolobarjem.
Vrtovi vrtičkarjev (Opomba prevajalke: Kdo se bo lotil te krasne naloge za Slovenijo?)
Problematična točka pri vrtovih vrtičkarjev je njihova različnost. Že v širokogrudnem načrtovanju na samem začetku bi morali zato poskrbeti za zdravo zasnova takih vrtov.
Doslej sodijo vrtovi vrtičkarjev kar se okolja tiče k nerešenim problemom. Celo mesta, ki imajo v središčih urejene parke, se zlivajo v pokrajino neorgansko, raztrgano, krpam podobno. Na splošno so zemljišča zanemarjena in neobdelana. Tam najdemo pogosto neurbanizirane površine, s pol divjim, zapleveljenim prostorom, ki ga pogosto prekinjajo odlagališča odpadkov. Načrtovana industrija, ceste, železnice, načrtovan prirastek stanovanjskih hiš, so zemljišče že davno obsodili na neplodnost. Kmetje so se izselili. Take predele mesta rada oddajo vrtičkarjem. Za posameznika utegnejo biti ti najmanjši vrtovi z lastnoročno narejeno hišico, nekaj lat in žice, nekaj cvetic, nekaj zelenjave tudi vir zadovoljstva. Morda si nekdo z več fantazije postavi skalo ali zgradi skalnat zeliščni vrt, morda celo mlakico z vodnimi rastlinami. Čar takih vrtov je seveda tudi razgovor s sosedom, pogosto oddaljenim nekaj vrtov. Vrtičkarska skupnost predstavlja v svoji pisani, neorganski podobi sliko divje rasti velikih mest po sebi.
S skrbnim načrtovanjem, izobraževanjem, prikazom in vzgojo, s katero bi morali začeti že v otroškem vrtcu, bi to stanje lahko popolnoma preobrazili. Najprej bi lahko izdelali načrte za smiselno povezavo vrtičkarskih kompleksov v enoto, v katero se posamezni vrtiček vključi kot organski člen. Z nekaj hitro rastočimi skupinami dreves, živimi mejami, z zasaditvijo ob glavnih poteh, lahko naredimo čuda. Celoto dopolni delitev v četrti, ki jih povezujejo žive meje, izgradnja skupnih igrišč za otroke, mesta z vodo… Potrebna je skrb za pravilno pripravljanje kompostov in dosledno delo z odpadki po biološko-dinamični metodi. Kdor ni pripravljen delati kompostov, ne more ohranjati plodnosti in zdravja svojega vrta, škoduje sebi in sosedom (širjenje bolezni). Vsaka vrtičkarska naselbina naj bi imela tudi »vzorčni vrt«, v katerem naj bi se gospodarilo s kompostom, kjer naj bi se prikazale idealne zasaditve, intenzivne mešane kulture, pridelovanje zelišč. Vzgled za to naj bi postali že šolski vrtovi. Tam se lahko otroci seznanijo s temeljnimi pojmi. Tudi pri vrtičkarskih področjih si moramo postaviti visoke cilje. Delo, ki ga vlagamo v nekaj popolnega, ni nič dražje kot delo, ki ga vlagamo v kič in skazo. Zato pa mora veljati pravilo zavezanosti skupnemu, nadrejenemu načrtu. Kakšna je ideja celote naj bi se članom kolonije vrtičkarjev nazorno pokazalo v modelu.
Tako bi bili predlogi sledeči:
- Podpreti je treba enovito zasnovo področij za vrtičkarje. Do okolja naj bodo področja za vrtičkarje omejena z živimi mejami, skupinami grmovnic in drevja. Kvaliteta področja naj se poveča s skupnim, umetniško oblikovanim vzorčnim vrtom, katerega sestavni del naj bodo tudi površine za travo in cvetje, skupine drevja, vodnjaki itd. in naj bi vplival vzgojno.
- Da bi omogočili najboljšo, biološko pravilno obdelavo, ki ohranja plodnost zemlje, je potrebno delo v vrtovih organizirati in spremljati. Posebej je potrebno spodbujati kompostiranje, morda na skupnih kompostnih kupih.
Tudi organske odpadke mesta lahko kompostiramo v sodelovanju z vrtnarijami za zasajanje mestnih površin z ustreznimi strokovnimi kadri v okviru vrtičkarskih naselbin na skupnem kompostišču. Dragoceni rastlinski odpadki, ki se preobrazijo v humus, so v oplemenitenem stanju na razpolago za zasaditev mestnih površin kot potrebna organska hranila.
3. Več o zelenjavnem vrtu – Obdelava tal
Tla imajo svoje karakteristične lastnosti kot delež organskih in anorganskih delcev, humus, stopnja kislosti, stopnja razkroja, vsebina hranil in vplivi gnojenja, klima, stanje zaradi prejšnje obdelave itd. V obstoječe stanje posegamo z obdelovanjem tal. Z obdelavo tal lahko škodo in enostranskosti izravnamo, lahko pa jih, če opravljamo delo nestrokovno in v napačnem trenutku, tudi uničimo. Vpliv obdelave tal je večji kot bi si začetnik mislil. Pri danih razmerah se pridelki z obdelavo tal lahko povišajo tudi za 30%.
Pogosto se, posebej pri jagodičevju priporoča globoko rahljanje ali rigolanje tal. Mi ga ne priporočamo. Zdrava, živa tla se pri pravem kolobarjenju s posevki stročnic prezračujejo od zgoraj in postajajo s časom vse globja. Dobro strukturo nam pomaga ustvariti zima. Jeseni zato površine pognojimo in zemljo ali globoko zrahljamo ali prelopatamo. Predvsem priporočamo to za težka ilovnata tla. Zmrzal poskrbi za dobro grudičavost in prežemanje z zrakom. Spomladi tako pripravljene zemlje ne prelopatamo ali preorjemo ponovno, temveč jo plitvo prerahljamo, naredimo vrste s kanali, seme posejemo in rahlo zatolčemo z grabljami, da ima dovolj vlage in zakrijemo z zemljo. Vsako seme ima mnogo raje vlago sveže prerahljanih tal, kot vodo iz zalivalke.
Zemljo, ki je ostala jeseni neobdelana, spomladi obdelamo le plitvo. Pokazalo se je, da so tako pridelki višji kot pri globokem spomladanskem oranju ali lopatanju. Ko seme vzkali, začnemo tako hitro kot mogoče z okopavanjem. V vrstah s semeni, ki dolgo kalijo, posejemo tudi markirno seme, na primer redkvice, da so vrste čimprej vidne. Z okopavanjem dosežemo več učinkov obenem: površine, ki so zaradi padavin naredile skorjo, z okopavanjem prezračimo, skrbimo za ohranjanje vlažnosti tal in obvladujemo plevel. Okopavanje naj bo sprva čisto plitvo, tako, da po zemlji samo potegnemo. Ko so rastline večje, okopavamo bolj globoko, glede na to, kako globoke korenine imajo. Pravilno in pravočasno okopavanje nadomesti zalivanje.
Pomembno delo v vrtu je poleti osipavanje. Grah, fižol, koruza, dobijo z okopavanjem večjo stabilnost. Z okopavanjem poskrbimo pri zelju za to, da ima pri koreninah dovolj vlage. V lahkih suhih tleh je osipavanje pri zelju nepogrešljivo, pri vseh drugih vrstah tal pa priporočljivo. Samo kolerabic ne osujemo, ker, namesto da bi oblikovale lepe gomolje, postanejo previsoke. Posebno rad ima osipavanje paradižnik. Ta stoji zelo rad v topli in zračni zemlji. Ker paradižnik nad koreninskim vratom oblikuje nove korenine, se korenine z osipavanjem bistveno povečajo, poveča se prehrana in stabilnost. Podobno je s krompirjem, kjer je osipavanje samo po sebi umevno. Por in komarček osipavajo zato, da ostaneta lepo bela.
Omenimo še zastiranje, ki je posebej pomembno, če je vrt na sončnih, suhih in lahkih tleh. Ko rastline zrastejo, ščitijo in zasenčijo tla same. Dokler niso dovolj velike, pa je dobro, da jim naredimo za tla zastirko. Tako jih zaščitimo pred mnogimi težavami kot premočnim osončenjem, sušenjem pa tudi pred tem, da se tla preveč strdijo. Pri korenovkah in stročnicah vzamemo za zastirko v najboljšem primeru slamo ali narezane ostanke fižola ali graha. Poletno špinačo in ravno posajene sadike brstičnega ohrovta ali poznega zelja zastiramo s slamo pravkar pospravljenega graha. Odlična zastirka je pol razpadlo listje. Kdor takih dobrot nima, si lahko pomaga s senom, travo ali koprivami. Zapomniti si je treba, da prekrivamo vedno prerahljana in nikoli čisto suha tla. Zastirka bo sčasoma izginjala v tla, rastline pa bodo zrasle in poskrbijo za osenčenje zemlje same.
Še pravilo za zalivanje: Nikoli ne zalivamo, če zalivanje ni res potrebno. Posebno pomembno je to za težka tla. Zalivanje po možnosti nadomestimo z okopavanjem, osipanjem ali zastirko. Če že moramo zalivati, izberemo postano vodo, če mogoče deževnico. Če že zalivamo je bolje, da zalijemo bolj poredko in temeljito in ne pogosto in le plitvo! S pogostim zalivanjem rastline razvadimo, tako, da oblikujejo le plitve korenine. Če potem enkrat ne zalivamo trpijo bolj, kot manj razvajene rastline, ki so se naučile, prodreti globlje v tla in same poiskati vodo, ki jo potrebujejo. V časih suše razdelimo vrt na dele. Približno enkrat ali dvakrat tedensko, dobi vsak del svoj dobro odmerjen delež vode. Seveda je potrebno sveže posevke in sadike pa tudi nekaj posebej vode potrebnih rastlin kot solato in redkvice, zalivati vsak dan. Škropljenju s hladno vodo, še posebej z ostrim curkom, se je bolje povsem odreči, pa tudi zalivanje pri opoldanski vročini ni dobro. Tako dolgo, dokler so noči spomladi in jeseni hladne, zalivamo zjutraj. Poleti, ko se ne moramo več bati, da se bodo tla preveč ohladila in je osvežitev zaželjena, zalivamo zvečer.
IZDELOVANJE VEGETABILNIH PREPARATOV
Za izdelovanje kompostnih preparatov lahko uporabimo kot ovojnice tudi veje dreves
Predvsem v Veliki Britaniji so kmetje krmili prežvekovalce z mesom in živali so zato zbolele. Kmalu se je bolezen, imenovana BSO – bolezen norih krav, pojavila tudi v Evropi. Zaradi bojazni, da se prenese na človeka, so v EU uporabo notranjih organov krav prepovedali. Za izdelovanje naših preparatov pa jih potrebujemo. Torej sem se ukvarjala z možnostjo rešitve tega problema.
Ker poznam pripadnost dreves planetom, sem začela leta 2003 s poizkusi. Vzeli smo kose vej, jih zarezali do kambija, les vzeli iz vej in dobili tako vegetabilne ovojnice za izdelovanje kompostnih preparatov. Po mnogih poizkusih smo se odločili takole: Rman / Venera – breza; Kamilica / Merkur – macesen; Hrastovo lubje / Mars – hrast; Regrat / Jupiter – javor.
Da bi ugotovili kakšen je učinek, je bilo potrebno opraviti mnoge poizkuse s kompostom, nato pa s številnimi rastlinami, pa tudi nevtralne naknadne posevke. Ugotoviti smo morali, ali so prehranske kvalitete in regenerativne sposobnosti preparatov, ki zorijo v vejah, enakovredne učinku preparatov, ki zorijo v živalskih ovojnicah. Z velikim veseljem smo ugotovili, da so vegetabilni preparati tistim iz živalskih ovojnic enakovredni. Zastavili smo si tudi vprašanje, ali živalsko astralnost lahko nadomestimo.
Zemljo moramo vzeti kot celoto z njenim fizičnim telesom na katerega od zunaj deluje etersko telo preko toplotnega etra, svetlobnega etra, kemičnega etra in etra življenja. Etri se manifestirajo v elementu toplote, svetlobe in zraka, v vodnem in v zemeljskem elementu.
Planetarni sistem sodi k astralnemu telesu Zemlje in ga najdemo v drevju kot bi bil v njem utelešen. Drevesa so sicer rastline, torej eterična bitja, toda v njihovih ovojnicah je učinkovala astralnost planetov. To bi pomenilo lahko celo stopnjevanje učinka v primerjavi z živalskimi ovojnicami. V rezultatih opravljenih poizkusov, se to potrdi. Za to dodatno možnost, s katero je narejen še en korak, da pri oživljanju Zemlje lahko sodelujemo, smo od srca hvaležni. Marija Thun
VABILA – OBVESTILA
11.7.2009 sobota Sejemo bodočnost na naši kmetiji v G. Trebuši – prijateljevanje z AJDO Štajerska. Zbirališče ob 7h na Centru društva na Vrzdencu
25.7.2009 sobota Dan prostovoljnega dela na kmetiji v G. Trebuši – prijateljevanje z AJDO Sostro. Zbirališče ob 7h na Centru društva na Vrzdencu
30.7.2009 četrtek sodelovanje slovenske delegacije na zaključnem protestnem shodu proti GSO v Bruslju z Marijo Kristino in Wolfgangom Findeisnom – kdo se nam še pridruži?
12.8.2009 sreda obisk visokogorske kmetije Seppa Holzerja – še ena priložnost za zamudnike
12.-19.9.2009 od sobote do sobote počitek in učenje na Lošinju z našim prijateljem Dr. JohannesomZwiauerjem. Okvirna tema bo ČLOVEK IN KOZMOS. Zahtevajte program! Prijave sprejemamo.
26.9.2009 sobota jesensko srečanje za izdelovanje preparatov in praznovanje Mihelovega
Prinesite nabrana zelišča! Za zainteresirane začetnike ob 10. uri predavanje o preparatih. Praktično delo od 13h. Prosim, da pridejo popoldne tudi izkušeni člani AJDE, da bi vodili posamezna dela! V dobro naše zemlje in našega lastnega zdravja moramo preparate čimveč uporabljati! Enkratna udeležba na seminarju (teorija in praksa) je pogoj za preskrbo s preparati. Kdor še ni bil, naj torej vsekakor pride. Ne pozabite posodic in stekleničk za preparate! Enostavno kosilo bo. Dobrodošle doma narejene predjedi, sadje, sokovi ali poslastice za skupno mizo.
Pripravili bomo mizo v znak zahvale za pridelke. Razstavite tudi sami kaj posebno lepega.
In kako je v Sloveniji z Zakonom o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami? Slovenski parlament ga je sprejel. Več kot 20.000 zbranih podpisov proti temu zakonu so ignorirali. V roku enega tedna zbranih 2900 podpisov -za potrebnih 2500- za naknadni zakonodajni referendum so zavrnili, češ da je le 1600 podpisov predanih na pravi način in da tisti, predani po pošti ne veljajo – četudi nam je uslužbenka državnega zbora osebno zagotovila, da podpisi, oddani po pošti zadnjega dne, štejejo! Zavod Mir, ki je akcijo zbiranja podpisov za naknadni referendum sprožil in bil njen nosilec, je na vloženo pritožbo dobil od državnega zbora odgovor, da zavod po svoji pravni formi ne more biti nosilec zahteve za referendum!!!
Medtem je Evropska komisija na priporočilo EFSE ponovno odobrila posevke gensko spremenjene koruze MON 810. EFSA, katere član je tudi naš minister Pogačnik, je dala to odobritev brez kakršnihkoli dodatnih raziskav!
In sklepna ugotovitev: Seveda ni res, da nas sprejet zakon v Sloveniji pred posevki GSO ščiti. Zaščiti nas lahko moratorij (ki bi ga moral sprejeti parlament) ali okoljski pridržek, ki bi ga moral sprejeti minister za okolje. Za eno ali drugo sprejetega zakona ne potrebujemo! Ker se politiki sprenevedajo, ne vedo ali nočejo vedeti za kaj se pri GSO gre, se naslanjajo na stroko. Ta je v službi multinacionalk in brani v Sloveniji njihove interese. Naš cilj bi moral biti: doseči suspenz tako imenovanih strokovnjakov iz področja kmetijstva in šolstva, ki nam GSO – podkupljeni od multinacionalk – vsiljujejo. S tem, da se za uvajanje GSO zavzemajo, dokazujejo po sebi svojo neprimernost za delo, ki ga opravljajo.