september 2009
Mihael, vtisni tvojo moč, pogum tvoj v srca naša!
Čas odločilne, mihaelične borbe proti zlu na Zemlji, borbe, ki jo mora izboriti človek, ne prihaja. Ta čas je tu.
Le materialistično orientiran človek, bi v vsak dan večji temi in nesmislu, ki ga obkroža, obupal. Bi se nesmislu in zdrsu morda tudi sam prepustil in se izgubil…
Kaj pa grozljivke, uničenja in nesmisli, ki smo jim priča, pričakujejo od nas?
Nič več in nič manj kot to, da jim pogumno in odločno pogledamo v oči. Da naravo zla, ki za njimi tke, prepoznamo in to damo vedeti.
Da se zlu in vsemu, kar zlo hrani upremo in dosledno odrekamo.
Da iz moči tistega, kar kot moralo in ljubezen nosimo v sebi, da iz zaupanja v duhovni svet, ki nam poln upanja, da najhujšo preizkušnjo zmoremo, stoji kot vedno ob strani, gradimo sami, z vsem kar znamo in zmoremo, svet, ki bo zrcalo zrelega, odgovornega, hvaležnega in ljubečega človeka.
Živeti danes ni kruta usoda. Je dejstvo, ki smo ga v času pred rojstvom iz globokih uvidov sami izbrali. Z gotovostjo zato velja, da nas čas potrebuje in da nosimo v sebi še iz časov pred rojstvom potrebo, da se v času teme in stiske postavimo v bran življenja in človeka dostojne bodočnosti. Uresničevanje teh namer ne trpi nobenega odloga več.
MIHAEL
Duh zmagoviti
prežemi s plamenom nemoč
duš neodločnih
samoljubje sežgi,
sočutje zaneti.
Nesebičnost
kot tok da življenju
človeštva postane vir
novega rojstva v duhu
Dr.R.S.
Izdaja: Društvo AJDA, 1354 Horjul, Vrzdenec 60, tel. 01 7540743, fax 7540751
ANTROPOZOFIJA KOT ZAHTEVA NAŠEGA ČASA
UMETNOST CELOSTNEGA ZDRAVLJENJA
Vključevanje prirodoslovnih raziskovalnih metod in mnogih njenih spoznanj je omogočilo velik napredek moderne medicine,predvsem na področju diagnostike, operacijske tehnike in kemoterapije. S tem velja zdravnikova pozornost kot to v prejšnjih časih ni bilo mogoče, nekako čisto fizični strani človeka. Že mikroskop na primer je s histologijo in celularno patologijo razkril področja organizma, ki jih dotlej s fizičnim opazovanjem ni bilo mogče odkriti. Znanost o bakterijah in virusih je postala šele s tem mogoča. Podobno velja za vsa druga delna področja medicine. V ospredje so morali stopiti analitični, na telesno stran človeškega organizma usmerjeni postopki, ki so pripeljali do mnogih posameznih spoznanj. Da bi lahko ocenili celoto, jih je poznati sicer koristno in običajno tudi nepogrešljivo, prav s tem pa je nastala nevarnost, da postane medicina „medicina aparatov“ in specialistične izolacije z nevarnostjo, da bolnika kot človeka vedno bolj izgubljamo iz oči.
V nasprotju s tem razvojem postaja danes vse bolj glasna zahteva po „bolj človeški medicini“. Ta zahteva je bila že vedno prisotna pri celi vrsti zdravnikov, ki so med drugim kot utemeljitelji naravnih, bioloških ali homeopatskih metod usmerjali pogled močneje na sliko bolezni kot tako, na pacienta kot nosilca usode in na njemu po naravi dano povezanost s stvarništvom. Vedno so se hoteli razumeti kot zastopniki celostne medicine in so do danes, pogosto proti uporu tako imenovane „šolske medicine“ v medicini ohranjali za razvoj potreben pluralizem. Četudi so v manjšini in veljajo za „posebneže“, je bilo, posebej v srednjeevropskem prostoru s tem bolj ali manj učinkovito, toda z vse večjim priznanjem s strani pacientov, popolno prevlado materializma ali dogmatizma umetnosti zdravljenja, mogoče preprečiti.
Antropozofska duhovna znanost omogoči s svoje strani razširitev medicinske znanosti in prakse, ker skuša raziskati duhovno plat narave in človeka. Ta razširitev je mogoča ob točnem poznavanju šolske medicine in stremi s svoje strani k omenjenemu, celostnemu razumevanju. Rezultira predvsem iz vključevanja obravnavanih štirih členov človeka. Te moramo razumeti kot telesno relativno zaključene organizacije, ki igrajo pri vseh bolezenskih in ozdravitvenih procesih odločilno vlogo in omogočajo njihovo poglobljeno razumevanje. Če jih poznamo, se prej omenjen znanstven pogled, ki je glede na razvoj omejen na fizično telesnost in dogajanje v njej, razširi na principielen način na celostni vpogled v človeški organizem. Na človeški organizem moramo gledati kot na „zdrav zaradi teh členov, moramo ga zaznati kot bolnega v motenem ravnotežju teh členov, za njegovo zdravje je treba najti zdravila, ki moteno ravnotežje ponovno vzpostavijo“.
Antropozofski zdravnik se vidi pozvanega, da diagnozo, do katere pride iz obstoječih fizičnih bolezenskih znakov in laboratorijskih raziskav, razširi v nove vrste „diagnozo členov bitja človek“. Tako pojmovanje bolezni, ki konkretno vključuje nadčutne elemente je po svoji naravi že bistven prispevek k „celostni medicini“ kot jo čas zahteva. Členi bitja človek so po sebi celote višjega reda. Prav tu se mora pokazati, da pojmov etersko telo in astralno telo ne moremo razumeti kot abstrakten zbir med seboj sorodnih, organskih ali duševnih dogajanj v nominalistično-ideološkem smislu. Nasprotno, pokažejo se kot v vseh posameznih funkcijah nadrejeni principi, ki so po svoji strani naravnani na idejo človek, na njegovo bitje JAZa.
Nesporazum bi bil, če bi verjeli, da sama diagnoza členov bitja človek zahteva neposredne jasnovidne sposobnosti. Višji členi bitja prežemajo namreč fizično telo, ki je dostopno naši predmetni zavesti in se izražajo v vseh njegovih funkcijah. Če se od telesa popolnoma umaknejo, lahko to – kot truplo – sledi samo še lastnim, anorganskim zakonitostim in razpade. Fiziološke procese živega organizma moramo torej razumeti v globjem smislu, kar je mogoče z orodji duhovnoznanstvenih pojmov in tako, da jih živo in skrbno osvojimo.
Za tako duhovno dojemanje fizične plati zdravja in bolezni je pogled na agregatna stanja organskega, kar moramo spet razumeti celostno, odločilna pomoč. Fizično telo se odtisne najmočneje v čvrstih, izoblikovanih organih, na primer v sklepih in kosteh. Tam je, kar se tiče funkcij opiranja, pritiska in gibljivosti, mehaničen način opazovanja na mestu. Tekoči elementi v nasprotju s tem, posebej voda, so posredniki eteričnega telesa; v fizično telo lahko posega samo preko medija, ki je sposoben tekoče gibljivosti in preoblikovanja. Astralno telo potrebuje, kot posrednika predvsem plinsko stanje materije, torej zrak. JAZ, ki prežema vse člene bitja, biva fizično v toploti. V sebi kot znano močno diferenciran organizem toplote pri človeku, ki v svojem notranjem jedru v odnosu do vseh zunanjih menjajočih se razmer ohranja točno temperaturo približnih 37 stopinj, je bistven del že omenjene organizacije JAZa. Z razvojem evolucije od bitij s hladno krvjo preko bitij z menjajočo toploto krvi do toplokrvnih bitij, je bilo stvarništvo od začetka naravnano na bitje, ki je nosilec duha. Poseben pomen tega spoznanja za oceno vseh z vročino povezanih bolezenskih procesov in kako pri teh postopamo, bomo še obravnavali.
V iz starih časov znanem nauku o štirih elementih in štirih temeljnih tekočinah, srečujemo zadnji lesk prastare modrosti. Ta modrost je imela življenjski karakter. Njeno poreklo je prvotno še jasnovidno vedenje o štirih členih bitja človek. Po tem naj bi mešanje (krasis) teh tekočin pogojevalo individualno konstitucijo in temperament človeka in njegovo harmonijo, njegovo zdravje. Nauk o sokovih je medicina 19. stoletja dokončno zapustila, moral pa bo na času primeren način na novo nastati. V moderni medicini srečamo mnoge začetne pristope k temu. Njihov nadaljnji razvoj bo omogočil resničnosti ustrezno razumevanje zdravja in bolezni. Pojma zdravje doslej namreč ni uspelo niti v enem poizkusu polnovredno definirati. To velja tudi za definicijo, zapisano pri Svetovni zdravstveni organizaciji: „Zdravje je stanje popolnega telesnega, duševno-duhovnega in socialnega ugodja. Vsak ima pravico do tega.“
Zdravja in bolezni s statičnim načinom razmišljanja ne moremo zajeti v polnosti. Ne le vsaka faza poteka bolezni, tudi vsakokratno stanje zdravja, je izraz nenehnega procesualnega dogajanja. Doumevanje njegovega bistva zahteva dinamično opazovanje. To naj pokažemo na primeru človeške biografije, pri čemer lahko posežemo po vsebini poglavja „Smrt in vprašanje neumrljivosti“.
Človek ni le najvišje razvit in zaveden člen narave, temveč obenem tudi še ne gotovo in zato še nepopolno bitje. Očitno lahko povežemo s tem pomembno dejstvo, da je človek najbolj bolno bitje tega stvarstva. Dejansko bolezni ne povzročajo samo škodljivosti in strupi, ki prihajajo iz okolja ali bakterije, temveč je zasnovana v notranji naravi človeka samega. To spoznanje je temeljnega pomena za resničnosti ustrezno razumevanje patoloških stanj.
Opisali smo (poglavje VII). kako je vse življenje človeka prežeto z ritmično menjavo budnosti in spanja, procesov razgradnje in izgradnje. Organski proces razgradnje, ki je povezan z nastankom procesov v zvezi z zavestjo v sistemu živčevja in čutil, naredi, kar se pola presnove tiče, fazo regeneracije v spanju za potrebno. Če bi se po jutranjem prebujenju, po dovolj dolgem in globokem spancu počutili tako težke, nesposobne koncentracije in brez volje do življenja kot zvečer, bi gotovo rekli: bolan sem, ali neka bolezen prihaja. Le vsakodnevna navada je, ki nam pri večerni utrujenosti ne da misliti, da bi bili bolni. Gre za posledico procesov razgradnje, ki je sorodna procesom staranja in se končno zlije v normalno smrt. Gledamo na polje nastanka procesa bolezni, ki je utemeljen v sami organizaciji bitja človek in odgovarja notranji, biološki potrebi. Posega globoko v organizem, ker telesu življenja nenehno odteguje za izgradnjo in življenje predstav potrebne sile rasti. Pri otroških procesih učenja je bilo razvidno, da prinaša vsako preobremenjevanje živčevja in čutil s preobiljem čutnih zaznav, preobremenitvijo spomina, intelektualnim stresom itd. odraščajočem otroku nevarnost za predčasne procese razgradnje, staranja in bolezni strjevanja. Telo življenja, čigar vitalnost je prezgodaj ali premočno potrošena, ne zmore dovolj dinamizirati snovnosti fizičnega telesa. Pade iz svojega oživljajočega delovanja in sledi svojim zakonom mineralnega. Ti se kažejo med drugim v poapnenju žil, putiki, revmatičnih vozlih, sivi mreni in mnogih drugih pojavih splošnega strjevanja tkiv. Razširjeno nervozo in nespečnost ljudi zahodnega sveta moramo razumeti kot predstopnje takih bolezni, ki se najprej pojavljajo procesualno.
Na vprašanje, ki se pri tem zastavlja, kako imenovane bolezni staranja preprečiti, odgovori narava s stanjem ob spanju. To očitno ni le preventivni proces, temveč predstavlja pravo fazo zdravljenja za omenjeno „bolezensko stanje utrujenosti“. Etersko telo se v miru spanja in nemoteno s pozitivnimi in negativnimi čustvenimi doživetji, ki so povezana z razgradnjo, močneje kot podnevi posveti fizičnemu telesu, predvsem pa „izčrpanemu“ sistemu živčevja in čutil. Svoje prvotne funkcije eterične izgradnje in rasti privede v polni meri do izraza in tako spet v veliki meri izniči negativne posledice z zavestjo pogojenih procesov razoblikovanja.
V eterskem telesu, ki je tako zelo podobno kraljestvu rastlin, srečamo v sebi po naravi danega nam zdravnika, „notranjega zdravnika“, ki ga je imenoval tudi „Archaeus“ o katerem je govoril Paracelsus. Resnično se zdravljenje katerekoli organske bolezni ne dogaja iz poškodovanega fizičnegas telesa, temveč iz nosilca eteričnih sil oblikovanja. Etersko telo je kot zdrava celota nenehno dejavno v duhu v njem delujoče ideje človeka. „Zdravljenje mora biti zato … v zdravljenju eterskega telesa organizma“ (Rudolf Steiner).
Rastlino v naravnem okolju, v katerem lahko njeno etersko telo nemoteno deluje, lahko označimo samo kot zdravo. Enako pa ne velja za človeka. Njegov dan je nenehno pretkan s fazami, ki ga delajo bolnega in fazami, ki ga zdravijo in šele iz ritma med procesi izgradnje in razgradnje nastalo relativno ravnotežje, lahko označimo kot njemu ustrezno zdravstveno stanje. On je zdravje višjega reda, lastno vsakemu človeku, in šele rezultat stopnjevanja iz polarnosti menjave faz budnosti in spanja.
Poglejmo še enkrat celo človeško življenje, malo bolj natančno pa to stanje ravnotežja. Naj omenimo še, da v življenju, ki je vpeto med nasprotje rojstva in smrti, lahko vidimo tudi odsev leta s svojimi štirimi letnimi časi. Omenili smo že, da vsakodnevno stanje spanja vodi organizem v njegovo otroštvo, v katerem so močno prevladovale pomlajujoče sile izgradnje eterskega telesa. Zato je čas potrebnega spanja, če gledamo nazaj od otroka do dojenčka, vedno daljši. Procesi razgradnje, ki spremljajo dnevno budnost, so sorodni silam staranja in smrti, ki prevladujejo v drugi polovici življenja. Čim starejši postaja človek, tem manj spanja prav zato potrebuje. Razmerje izgradnje in razgradnje, ki obstoječe zdravstveno stanje pogojuje, se torej nenehno spreminja. Drugačno je, če gledamo čas mladosti, sredino življenja ali starost. Pravzaprav se preobraža iz leta v leto in na koncu koncev ga določa spreminjajoče se medsebojno razmerje med štirimi členi bitja človek.
Zdravnik bo žensko šestdesetih let, ki je zaradi postopne involucije v menopavzi, ki ne more več imeti otrok, ki ima sive lase in na obrazu nekaj gub, brez drugih bolezenskih znakov, označil kot povsem zdravo. Če bi enako stanje ugootovil pri 17 letni deklici, bi vse kazalo na težko bolezensko stanje. – Puls 115 in 26 vdihov in izdihov v minuti je razlog, da pri starejšem človeku v mirovanju sklepamo na težko bolezensko stanje. Pri trimesečnem dojenčku je to povsem nekaj normalnega.
Na zdravstveno stanje človeka je treba torej gledati dinamično in v zvezi s tokom življenja kot funkcijo sil izgradnje in razgradnje. To razumsko določeno definicijo otežuje. Biografija sama se kaže pri tem kot v polarnosti med rojstvom in smrtjo potekajoča na tri dele deljena postava časa. Njene dodatne členitve – posebej zaradi 7-letne ritmike, tu ne moremo obravnavati. Na začetku življenja stoji čisto v ospredju fižična telesnost, ki jo je še potrebno izgraditi. Ta impulzira in v pretežni meri določa duševno življenje. V sivi starosti se telo vedno bolj umika – če odmislimo s starostjo pogojene telesne težave – vedno bolj pa stopa v ospredje duh, ki se počasi lušči iz telesa, s svojimi v življenjih na Zemlji za večnost pridobljenimi sposobnostmi. V sredini življenja lahko človek v sozvočju med telesom in duhom v polnosti razvije svoje duševno življenje in obvladuje v sodelovanju z okoljem naloge, ki se mu zastavljajo. Če opazujemo biografije, se na poseben način potrjuje mnenje Rudolfa Stinerja: „Resnična medicina… je lahko samo tista, ki se steka v spoznanje človeka s členi telo, duša in duh.“
V nadaljevanju še o boleznih, povezanih z vnetjem in vročino, ki jih moramo razumeti kot nasprotno stran prej navedenih bolezni staranja. V nasprotju z boleznimi razgradnje, ki se pojavljajo počasi in pasivno, imajo bolezni vnetij običajno vihrav potek in aktivni karakter. Sorodne so s procesi prve polovice življenja, ki vodijo v inkarnacijo, kar posebej lahko vidimo v pojavu tipičnih otroških bolezni. Te bolezni so v živalskem svetu skoraj neznane. To dejstvo že samo po sebi kaže na poseben odnos teh bolezni do z JAZom obdarjenega človeka. Predvsem vročina, povezana s skoraj vsemi otroškimi boleznimi je tista, ki JAZu omogoči, da tisto, kar mu je iz dednega toka ponujeno od staršev, ta vedno na človeško vrsto vezan „model“, reorganizirajo in uglasijo na lastno individualnost. Temeljna konstitucija se s tem izboljša, kar mnogi starši doživijo na pozitivnih spremembah v duševnem življenju in v obnašanju svojih otrok po neki otroški bolezni, če so z ustreznim zdravniškim spremstvom dovolili, da otrok bolezen preboli.
Kljub nevarnostim, ki so z otroškimi boleznimi povezane, ni nikakor samo po sebi umevno, da naj bi jih generalno s cepljenji preprečili. Med fanatizmom absolutnih nasprotnikov cepljenja, bojaznijo staršev pred trajnimi posledicami ali materialističnim načinom razmišljanja, ki ima s perfektno tehniko cepljenja za cilj popolno „izkoreninjenje“ otroških bolezni, je potrebno ubrati srednjo pot. Velja najti stališče, ki ga določajo mnogi faktorji in ustreza individualni situaciji. Če zaščite s cepljenjem ni bilo mogoče preprečiti, stoji duhovno orientiran vzgojitelj na vsak način pred nalogo, da spodbudi proces inkarnacije otroka z drugačnim impulziranjem volje, na primer z merami, da se otrok nauči dodatnih sposobnosti ali pa z umetniško aktivnostjo. Tako se lahko nauči, da svojo še plastično telesnost bolj prežame, kar je med drugim tudi smisel otroških bolezni.
V polnosti razumemo tu na hitro predstavljeno mnenje samo, če resnično naravo vročine globje prepoznamo. V ospredju stoji povišanje sicer točno na določenem nivoju vzdrževane telesne temperature. To nenavadno dogajanje je povezano z intenziviranjem številnih drugih življenjskih procesov presnove in se razteza tja do ritmičnega sistema, kjer prihaja do pospešenja dihanja in dejavnosti srca. Aktiviranje izhaja iz nezavednega dela bitja JAZa, ki – kot omenjeno – preko toplote kot posrednika, poseže v fizično telo. Telesnost prežame tako, da je prisoten povsod, in to predvsem zaradi povišane temperature pulzirajoče krvi. Predstave v glavi na tem ne morejo ničesar spremeniti. Življenjska volja JAZa je, ki se v svojih globinah, ki so odmaknjene od zavesti glave, kot nosilec usode čuti pozvanega k močnejši dejavnosti in vodi borbo proti tujim procesom. Tudi laik danes na splošno ve, da vročina sama po sebi ni bolezen, temveč znak za moč v organizmu sprožene obrambe in procesa ozdravitve. Vročine se je po sebi torej treba veseliti, saj je izraz stopnjevanja tiste življenjske volje, ki že v dnevih zdravja ohranja notranjo čilost, ohranja v sodelovanju z astralnim telesom prežetost s toploto in prekrvavitev.
Seveda je pri vročinskem stanju postrebna zdravniška kontrola in od primera do primera tudi znižanje in vodenje vročine. Pri prehudi vročini si lahko pomagamo z odvajajočimi merami, na primer s hladnim obkladkom na mečih. Homeopatska metoda je v močno strupenih rastlinah kot sta volčja češnja (Atropa belladona) ali preobjeda (Aconitum napellus) spoznala zdravilne rastline, katerih izvlečki so v razredčeni obliki v stanju, da glede na vrsto in fazo vročine, prekomerne dejavnosti organizma lahko prevzamejo, ukrotijo ali harmonizirajo. Le v ekstremnih situacijah je potrebno dodatno znižanje vročine s kemičnimi zdravili. Ta otopijo tiste celice možganov, po katerih človeški JAZ toploto organizma kontrolira in vodi.
Takojšnje zbijanje vsake vročine na tak način pri odrašajočem otroku ob otroški bolezni ali prehladu ni v skladu z naravo in lahko po sebi izzove poškodbe. Pri tem namreč ne gre samo za poseganje v kemično-fiziloška ali čisto materialna dogajanja. S takimi prisilnimi merami se zoperstavljamo JAZovi življenjski volji. Namesto da bi JAZ življenjsko voljo na ta način preizkusil, namesto, da bi se v borbi izkazal in okrepil, končno ohromi in tako rekoč resignira. Notranjo življenjsko voljo – in s tem organizacijo JAZa – lahko tako za vse življenje ohromimo. S tem utiramo pot kasnejšim depresivnim stanjem in ustvarjamo pogoje za tvorbo tumorjev.
Vnetni proces kot tipus mnogih bolezni, ki ga skoraj vedno spremlja vročina, je zasnovan kot praslika v zdravem organizmu v sistemu prebave. Hrano, ki pride iz zunanjega sveta v organizem, smatra organizem za tujek, četudi je pripravljena ali kuhana. V vsakem pogledu se je proti njej v obliki kot je potrebno „boriti“, kar pomeni prebaviti jo. To se dogodi mehansko z drobljenjem, razkosavanjem, mletjem z zobmi. Z vtekočinjanjem s prebavnimi sokovi v ustih, želodcu in tankem črevesju se obenem postopoma z vsakokratnimi fermenti sproži kemični razkroj in razčlenitev v različne organske, topljive elemente prahrane. Gledano iz aspekta členov bitja človek, gre za močan proces antipatije, ki izhaja v sistemu presnove od astralnega telesa. V strupenih zobeh kače najdemo poseben primer. Mehanična ostrina „zoba-bodala“ se v kačjem zobu povezuje s kemično ostrino strupa, ki ne ubije le žrtve, temveč deluje obenem tako, da spodbuja prebavo, kar je tembolj potrebno, ker kača ne more žvečiti, temveč vso hrano, miš, žabo ali odojka pogoltne. Šele, ko so hranilne substance v prebavnem toku prilagojene potrebam organizma, ki jih mora voditi v kri in preoblikovati, se lahko dogodi dokončen sprejem ali resorbcija v tankem črevesju. Ta je sedaj del procesa simpatije, ki se je najavil že v apetitu in volji do hrane. Povezan je z nagonom samoohranitve in poželenjem astralnega telesa. Nasprotje dogajanj, ki so povdarjeno prepojena s simpatijo in antipatijo, se z ritmiziranjem v obliki peristaltičnega gibanja črevesja, ki odzvanja v vsem procesu prebave, izravna. Vse prebavne procese spremlja izločanje sokov, utekočinjanje, ogrevanje zaradi močne prekrvavitve predela črevesja, spremlja ga celo povišano število belih krvničk. V debelem črevesju je obenem mesto, kjer imamo naseljene bakterije – v duhu potrebne črevesne flore, podobne po naravi dani „infekciji“.
Vnetje, na katerega moramo gledati kot na bolezen, moramo razumeti kot metamorfozo prebavnega procesa, ki se pojavlja na drugem mestu. Primer postane jasen pri šagi, ki je vdrla v kožo, ki jo telo kot tujek z gnojenjem izrine. V primeru tura so bakterije tujki, proti katerim se je potrebno boriti. Pride do močnejše prekrvavitve, povezane z rdečico in segretjem. Oteklina nastane zaradi notranjega izločanja tekočine, ki stoji čisto v ospredju na primer pri vnetju sklepa ali vlažnem vnetju reberne mrene. Končno se telesu lastna substanca razkroji. Bela krvna telesca, levkociti nastopijo kot celice ki požirajo bakterije in njihove strupe (mikrofage), se v gnoju preobrazijo in jih telo izloči. Izguba substance v obliki nastale „luknje“ jasno kaže posledice neke vrste prebave samega sebe v borbi s tujim procesom ali tujkom. Defekt se izravna šele v drugi fazi bolezni, v resnični fazi zdravljenja, utemeljeni v regenerativni sposobnosti kožnih tkiv. V tem času je etersko telo močneje dejavno, medtem ko je bilo na začetku aktivno predvsem astralno telo. Ta različnost pogojuje tudi ustrezno menjavo zdravil, ki jih za zdravljenje uporabimo.
Glede na potek življenja smo se ukvarjali s polarnostjo faze inkarnacije in faze ekskarnacije, ki se gledano telesno, izražata v vsakič prevladujočih procesih izgradnje ali razgradnje. V tej nasprotnosti je prazasnova dveh vrst bolezni na tri področja deljenega človeškega organizma. Oba tipa bolezni se razvijeta s stopnjevanjem ali premeščanjem obstoječih normalnih procesov, ki izhajajo ali kot bolezni degeneracije in strjevanja od pola sistema živčevja in čutil ali kot vnetja od razblinjajočih tendenc pola presnove. Spoznanje antropozofske umetnosti zdravljenja, da so bistvene bolezenske oblike zasnovane v samem človeškem organizmu, kar velja tudi za napad bakterij, je principielnega pomena in zahteva spremembo načina razmišljanja. To je odločilno za globje razumevanje mnogih bolezenskih procesov in ima tudi bistvene konsekvence za praktično, terapevtsko delo.
Če gledamo celostno, smemo pričakovati, da organizem kaže v sebi pot tudi že za procese ozdravitve. Kot smo videli, je v toku življenja dnevni ritem budnosti in spanja tisti, ki posreduje polarnost in tako ohranja človeka zdravega. V samem telesu vzpostavljajo potrebno izravnavo na mnogo načinov v ritmičnem sistemu prisotni procesi cirkulacije krvi in dihanja. Ritmični sistem, ki se mora vedno truditi, da ustvarja ravnotežje med „spodnjim“ in „zgornjim“ človekom, ima po tem takem terapevtsko prafunkcijo. Substancielno gledano, igra pri tem železo nadrejeno usmerjajočo vlogo. Zato je prvi pogled zdravnika usmerjen na izgled pacienta, predvsem prekrvavitev kože, prvo otipavanje pa velja pulzu. Razen tega se ne da sklepati na zdravstveno stanje pacienta le po dihanju in bitju srca, temveč je pomembno razmerje obeh ritmov med seboj. To razmerje je običajno 1:4. Spodbuda Rudolfa Steinerja s tem v zvezi je temelj razvoja opazovanja individualnega kvocienta dihanje-puls, iz katerega se je v antropozofski medicini oblikovala posebna raziskovalna veja z obetavnimi rezultati. Tu žal o tem in o kozmičnem poreklu tega razmerja ne moremo govoriti obširneje.
Nakazan pomen ritmičnega sistema za ohranjanje človeškega zdravja poudarja potrebo po v prejšnjem odstavku omenjenem oblikovanja počutja z umetniško aktivnostjo v okviru pedagogike, kot jo skušajo uresničevati waldorfske šole. Dr.Walter Buehler (se nadaljuje)
Ehrenfried Pfeiffer / Erika Riese
VRT NAM JE V VESELJE
Navodilo za nego vrta po biološko-dinamični metodi
Še nekaj besed o vrtnarjevem orodju. Od kraja do kraja so razlike v tem, katera orodja so priljubljena pa tudi konstrukcija orodja je različna. Odvisno od tega, ali gre za gorato okolje ali nižino, za težka ali lahka tla, se tako metode dela kot orodja razlikujejo. Imamo pa univerzalna orodja, ki jih potrebuje vsak vrtnar. Lopata, kopulja, lahka in težka motika, železne grablje, gnojne in ploščate vile, vrvica in zalivalke so povsod potreben inventar. Priporočljiv je manjši kultivator s tremi zobmi, nekaj med kopuljo in motiko, zelo praktičen za plitvo rahljanje poleti. Nekaj orodij firme Wolf je zelo uporabnih.
Pri orodju izbirajmo dobre, ne pretežke konstrukcije. Najboljše jeklo in jesenov les se pri orodju hitro obrestujeta, kot se obrestuje dobro vzdrževanje. Tudi najboljše orodje trpi škodo, če ga puščamo na soncu in dežju, saj rjavi, les ni več gladek, ne sedi več čvrsto, prej kot potrebno je orodje neuporabno. Dober delavec in dobro orodje spadata skupaj. Opazujte, kako dela s svojo lopato dober vrtnar!
Kdor dela biološko-dinamično, bo posebej skrbel za dobro škropilnico za pršenje preparatov. Škropilnico si sosedje lahko kupijo tudi za skupno uporabo, tako kot je dobro, da organizirajo skupno mešanje preparatov!
Gnojenje in kompostni preparati 502 do 507
Kar se biološke združbe tal tiče lahko trdimo, da z gnojenjem ne »hranimo« le rastlin, temveč predvsem zemljo. Ohranjati moramo aktivnost njenega življenja: bakterije, deževnike, korenine, vse oskrbuje narava s humusom sama. Naša naloga je predvsem, da spodbujamo organske procese. Gnojilo mora priti v tla v takem stanju, da to nalogo lahko opravi. Najmanj dobro opravi to v surovem, svežem stanju. Tako gnojilo potrebuje biološko dejavnost in energijo še zato, da bi razpadlo. Za določen čas svež gnoj tla zato izčrpava. Razen tega uporabijo korenine snovi iz na pol razkrojene razgradnje (na primer beljakovine) neposredno, kar pa rastlini lahko škoduje. Vonj, ki se sprošča ob kuhanju cvetače in tudi druge zelenjave, nam razločno pove, kako je bila rastlina gnojena.
Najboljša oblika organskega gnojenja je humus. Dokler hlevski gnoj ne razpade v humus, pa nekaj časa mine. Običajno se medtem najdragocenejše sestavine razgradijo, delno jih tudi izgubimo, predvsem ob razgradnji povezav dušika pod vplivom določenih bakterij, ki so dejavne predvsem na površini, povsod tam, kjer je prisotnega dovolj zraka. Če hlevski gnoj na široko razprostremo po gnojišču in brez zaščite izpostavimo dežju in soncu, izgubimo 50% in več dragocenih hranil. Česar ne obeli in privede v oksidacijo sonce, prav gotovo izpere dež.
Če se na dnu gnojnega kupa nabira gnojnica in se počasi dviguje, se iz gnoja, ki je v vodi ali gnojnici, zrak vse bolj in bolj umika. Prava fermentacija teče počasi, oblikuje se nekakšna šota in nastane črna masa s čudnim vonjem. Gnojilna vrednost take mase je majhna. Težko jo porazdelimo po tleh, zemljo zapaca, črne kepe najdemo pogosto še po tednih nespremenjene v tleh. Pretrdo steptan gnoj se rad močno segreje in v tem izgorevanju najboljše sestavine izgubi. Ker prvotni gnoj na poti do popolnega razkroja pogosto polovico svojih hranilnih vrednosti izgubi, se moramo naučiti, kako lahko vzpostavimo ravnotežje in izgube preprečimo.
Prvo in najvišje pravilo je, da gnoj takoj prvega dne skrbno pripravimo za kompostiranje. Praktična oblika kompostnega kupa je podolgovati pravokotnik. Za kompostiranje izkopljemo najprej približno za lopato globoko luknjo. Če so tla peščena, bomo na dno pripravljene poglobitve najprej zložili sloj slame. Najbolje je, da začnemo v enem vogalu in zgradimo pohojen, toda ne poteptan štirikotnik višine 60 do 100 cm s površino od dveh do štirih m2.
Ko smo kup zložili, ga prekrijemo z zemljo. Uporabimo tisto zemljo, ki smo jo odstranili, ko smo pripravljali mesto za kompost. Ostanek zemlje vzamemo iz majhnega kanala, ki ga naredimo okoli kompostnega kupa in naj bi bil približno za pol lopate globok.
Zelo pomembno je, da je gnoj vedno dobro pokrit. Le če je dostop zraka počasen, zaustavimo delovanje bakterij, ki razgrajujejo dušične povezave. Pri srednje težki zemlji zadošča za pokrivanje kupa tri do štiri prste debel sloj zemlje, pri težnih tleh pa manj. Izpiranje in izsuševanje tako preprečimo. Samo tam, kjer zemlje ni na razpolago, pokrijemo kompost s šoto, slamo, krompirjevko, deskami ali podobnim. Tudi nepropustno težko ilovnato ali glinasto zemljo lahko uporabimo, toda – posebej takrat, kadar je mokra – le v tankih, komaj za prst debelih slojih. Kup naj bi imel nekakšno kožo, ki ga od sveta zunaj izolira. Razvijal naj bi »lastno življenje«. To pa se ne sme dogajati tako, da teče razkroj v katerokoli smer; samo ena, čisto določena smer je prava in taka, kot si jo želimo. Končni cilj ugodnega organskega razkroja je nevtralni humus. Gnoj, ki preide v tako stanje, daje tlom maksimalne gnojilne vrednosti tako glede na hranilne substance kot na fizikalno strukturo.
Za ljubitelje biološko-dinamične metode gospodarjenja dajemo tu kratek napotek.
Praktično izvajanje biološko-dinamične metode predstavlja vrsta mer, ki pri skrbnem, vestnem upoštevanju lahko pripeljejo do polnega uspeha. Vsekakor pa zahtevajo te mere podrobno opazovanje življenja rastlin. Kdor se rastlinam približuje samo z mehansko navado, ne bo prišel daleč. Spodbujati življenje pomeni, upoštevati mnoge faktorje rastočega, zorečega organizma. Življenje rastlin ali njivske zemlje je nekaj drugega kot stroj. – Nekaterim se bodo dozdevali sledeči napotki nepomembni, toda pomislite na to, da zagotavlja visok pridelek le polno součinkovanje vseh dejavnikov.
Učinek biološko-dinamičnih preparatov za gnojenje lahko ponazorimo s sledečimi mislimi: da bi spekli kruh, pomešamo vodo in moko v testo. Testo lahko pustimo da stoji na odprtem zraku. Slučajno tam prisotne kvasovke (tako imenovane divje kvasovke) se bodo naselile vanj in v nekaj urah do nekaj dneh, povzročile vretje. Iz tega spečen kruh je kisel, grenak, trd, neužiten. Zato uporabi pek določen, vzgojen kvas, ali droži, da bi testo začelo kmalu vzhajati. To, kar delamo z gnojem, lahko s peko kruha primerjamo: tako izgleda slučajna fermentacija gnoja. Kar pa naj bi dosegli, pri vodeni fermentaciji v smeri čimmanjše izgube hranil in boljšega oblikovanja humusa? Rudolf Steiner je pokazal, da različni rastlinski preparati želeno učinkovanje omogočajo; zato so primerni, da fermentacijo vodijo v želeno smer.
Kar je bilo tu navedeno za gnoj, velja tudi za kompostiranje sicer. Rastlinski kompost je pravzaprav mešanica zemlje z vsemi mogočimi organskimi odpadki, ki lahko neposredno razpadejo, brez da gredo skozi živalski organizem. V njem pa – za razliko od gnoja – ni prežemanja z živalskimi hormoni, ki, četudi zelo razredčeni, lahko rast spodbujajo. Torej moramo pri pripravi rastlinskih kompostov delati drugače kot pri gnoju. Rastlinskim odpadkom moramo dodati že »zrelo« to pomeni z bakterijami, morda celo s snovmi humusa prežeto zemljo kot »ferment« ali »kislo testo«. Če imamo na primer že zrel kompost je dobro, da od starega kupa pustimo tanek sloj na tleh in nov kup na tem zgradimo. V kompost lahko predelamo vse, kar v humus lahko razpade. Lahko uporabimo vse vrste rastlinskih odpadkov, slamo, kuhinjske odpadke, to, kar izkopljemo iz jarkov, če koljemo doma, neuporabne dele živalskih teles roževino, kostno moko…
Ko kup prekrijemo, ga prepariramo s preparati 502 do 507. Prepariranje kupa gnoja ali rastlinskega komposta je enako. Potrebno je, da steče razkroj hitro in enakomerno in da se organski razkrojni produkti spremenijo brez vonja v humusu podobno maso, ki jo tla lahko hitro sprejmejo in predelajo. Posamezni preparati od 502 do 507 predstavljajo po sebi humusu podobno rastlinsko maso, ki jo naredimo na določen način iz različnih znanih zdravilnih rastlin kot kamilice, rmana in regrata. Preparat 507 je ekstrakt, narejen iz cvetov baldrijana. Majhne količine, ki jih dodamo kompostnemu kupu ali kupu gnoja na predpisan način, zadoščajo, da razkroj hitro in dobro steče.
Za prepariranje kompostov iz gnoja in rastlinskih odpadkov naredimo v razmakih 1 do 2 metrov (glede na velikost kupa) vzdolž zgornjega roba s palico približno 30 cm globoke luknje. Te luknje naredimo vse okoli kupa, pri širokih kupih pa še zgoraj po sredini. Potem damo v vsako luknjo ½ do 1 gram enega od preparatov. Pri majhnem kupu damo tri preparate na eno in tri na drugo stran. Pri velikih kupih to preprosto ponovimo. V vsako luknjo damo drug preparat – ne dajemo vseh preparatov skupaj v vsako luknjo. Ko damo preparat v luknjo, luknjo z zemljo spet zapremo. Od tekočega preparata 507 vzamemo toliko kapljic v osem litrov vode (po možnosti deževnice) da voda diši po baldrijanu, ne sme pa se še obarvati. Vodo z baldrijanom na kratko krepko premešamo. To potem poškropimo preko vsega kupa. Deževnica naj bi bila ogreta tako, da je topla kot roka.
Izključni uporabi ene vrste gnoja – razen govejega, naj bi se izogibali. Stremimo k temu, da kakršenkoli drug gnoj premešamo s kravjim. Za pridelovanje visoko vrednega sadja in zelenjave priporočamo, da pri kompostiranju gnoj mešamo z zemljo, in sicer tako, da na pet do šest vil gnoja dodamo lopato po možnosti fino grudičaste zemlje. Dobro se je obnesel tudi način, pri katerem se na kupu meša sloj gnoja in sloj pol preperelega komposta. Takega kupa ni potrebno premetati. Za celo vrsto specialnih kultur priporočamo prav ta način, ki se še posebej obnese za svinjski in zajčji gnoj in gnoj perutnine. Te gnojove kompostiramo tako, da jih mešamo z zemljo in pol razpadlim kompostom.
Ko majhne količine preparatov 502 do 507 kupu dodamo, je fermentacija usmerjena v oblikovanje humusa. Rezultat je, da je po kratkem času, na splošno po dveh mesecih, gnoj preobražen v črno-rjavo maso, ki je bogata s humusem. Raziskave so pokazale, da med tem dogajanjem število bakterij naraste na desetkratno od tistega, ki jih najdemo v neprepariranih kompostih. Posebej zanimiva je aktivnost deževnikov. Taki kompostni kupi se kot napolnijo z deževniki, ki po zaključku svoje dejavnosti za oblikovanje humusa odmrejo in s svojimi telesi predstavljajo dodatno gnojenje. Da bi dosegli ta učinek, pa je potrebno upoštevati celo vrsto aspektov.
S slamo premešan in z zrakom prežet gnoj se hitro segreje, posebej še, če mu je primešan konjski gnoj. Moker, masten gnoj gnije. Na to, kakšen je gnoj, vpliva tudi krma živali. Najboljši je gnoj pri grobo vlakninasti krmi, travi, pri paši, senu, detelji, grahovi slami pa tudi drugi slami. Tak gnoj ima najugodnejšo strukturo za fermentiranje, posebej takrat, če je bil nastil s slamo v hlevu bogat. Posledica krme s peso, listjem pese pa tudi izključno s travo v hlevu, je moker gnoj. Močna krmila naredijo gnoj lepljiv, v njem je zelo malo zračne strukture. Razmere so najbolj neugodne, če predstavlja taka krma pretežni delež v krmi, če za nastil ne uporabimo slame temveč samo listje, žagovino ali kaj podobnega.
Izkušnje kažejo, da poteka razkroj gnoja, glede na podlago, na kateri gnoj zložimo, različno hitro: na njivski zemlji najhitreje, na betonu najpočasneje. Dodani preparati učinkujejo najhitreje, če naredimo kompost na njivski zemlji. Tam se že po štirih do osmih tednih doseže razkroj v humusu podobno maso. Betonski podlagi se izogibajmo.
Opisali bomo samo idealno stanje kupa z gnojem. Odstopanja od tega stanja boste lahko zlahka ugotovili in napake popravili, da bo potekalo vse v skladu s smernicami. Ker je konzerviranje najboljše, če je gnoj mešan, posebej ker ščiti konjski gnoj pred bakterijami, ki razkrajajo dušik, priporočamo, da, če le mogoče, kompostiramo mešan gnoj. Kdor potrebuje konjski gnoj za toplo gredo, naj si ga za kompost posebej prihrani. Najbolje je, če ob krmi s senom in travo, na slamnatem nastilju ujeti gnoj razprostremo na odmerjeni površini. Na sloj kravjega gnoja damo takoj tanek sloj konjskega gnoja. To naj tako leži nekaj ur, da bi se gnoj »izparil«. Potem, preden pripeljemo iz hleva nov gnoj in ga zložimo na konjskega, prejšnje sloje rahlo pohodimo. Če je v gnoju dovolj slame ga lahko pohodimo močneje, če je gnoj mazav in moker, ga sploh ne poteptamo. Če je gnoj od krav, ki so dobivale močna krmila in če ima povrh tega malo slame, je dobro, da leži na zraku dalj časa, da bi se »izparel« oziroma, da bi se malo osušil.
Ko tako zložen kup doseže višino enega metra – gnoj s slamo se bolj posede in je zato lahko višji kot moker gnoj – ga pokrijemo z zemljo, deskami ali slamo. Zlaganja v dolge kupe se lotimo tako, da meter za metrom kompostnega kupa zgradimo do končne oblike, ga takoj prepariramo z biološko-dinamičnimi preparati, da bi fermentacija tekla že od samega začetka v želeni smeri in ga takoj prekrijemo. Če je gnoj iz kateregakoli razloga premoker (vrsta krme, mešan z gnojevko ali gnojnico, zaradi pomanjkanja nastilja ali zaradi močnega deževja), moramo poskrbeti za drenažo. Kompostni kup ne sme nikoli »stati z nogami v vodi«. Če je gnoj premoker, se že bolj sesede, postane špehat in za fermentacijo manjka zraka. Če si v takem primeru ne moremo pomagati z bogatejšim nastiljem iz slame ali dodajanjem slame v kompostni kup, poskrbimo z drenažo za boljše prezračevanje. Drenažo lahko naredimo z vejami grmičevja. Pri zelo neugodnih, mokrih razmerah ali lahkem pregrevanju kupov priporočamo, da v določenih razmakih naredimo v kupe »prezračevalne kanale«. Ti so po potrebi lahko odprti ali zaprti.
Tekočino, ki iz drenaže odteka, zbiramo v posodi na koncu kupa, ki je rahlo nagnjen.
Če v kupu ni dovolj zraka, ga v lahko perforiramo z drogom.
Kompostni kup zlagamo po sledeči shemi:
V površino, na kateri bomo kup zložili, skopljemo jamo, globoko za pol lopate do ene lopate. Če je podlaga čist pesek, zložimo v jamo najprej sloj čiste ilovice, v nasprotnem primeru seno. Na to naj pride najprej sloj že zrelega komposta. Če delamo kompost na istem mestu, kjer je stal kompost prej, pustimo spodnji sloj razpadlega komposta. Kar je bilo rečeno za drenažo in za namakanje gnojnega kupa, velja v enaki meri tudi tu. Struktura in konsistenca komposta naj bi bila vlažna toda ne mokra. Zelene odpadke iz vrta naj bi pomešali z nekaj zemlje in čisto malo apna. Oblikujemo piramidi podoben kup, ki naj na bazi ne bo širši od dveh metrov, visok do 1,30 m in zgoraj širok 30 cm. Gnoj dodajamo tako, da ob koncu kupa nalagamo sloj za slojem. Najprej zložimo štiri do pet vil vrtnih in kuhinjskih odpadkov, na to potrosimo eno do dveh prgišč apna in končno lopato grudičaste zemlje ali ostanke prejšnjega kompostnega kupa. To zaporedje ponavljamo, dokler se ne oblikuje poljubno dolg kup. Pri tem opazimo, da z zlaganjem v poševnino pride kar samo po sebi do dobrega premešavanja uporabljenih materialov.
Gotov kup prepariramo in rahlo pokrijemo z zemljo. Čisto na koncu prekrijemo še vse z ne pretankim slojem šote, slame, listja, trstike, slame graha, vejicami trajnic ali podobnega. To je zaščita pred izsušitvijo ali drugimi enostranskimi vremenskimi vplivi.
Kup lahko zlagamo postopoma. To je potrebno posebno takrat, če pri majhnem posestvu kompostiramo tudi odpadke iz hiše in kuhinje. Tudi tu lahko poskrbimo za to, da posamezne sestavine za kompost vedno dobro pokrijemo, s slamo ali tepihi iz trstike, starimi vrečami ali drobnim vejevjem.
V kompostni kup lahko damo tudi vse vrste plevela. V tem primeru moramo skrbeti za to, da pridejo v notranji del kupa. Tam zaradi pomanjkanja zraka vladajo razmere, ki vse kali uničijo. Pri premetavanju komposta pride zunanji del prejšnjega komposta v notranjost, prejšnja notranjost pa v zunanji sloj. Na ta način je plevel iz vseh slojev uničen. Nikoli naj ne bi dopustili, da na kompostnem kupu raste plevel. Tudi trava s svojimi koreninami kompost preveč tesno zapre in preprečuje razkroj. Kompost plevela naj bi delali posebej. Ta kup naj razpada dalj časa, in sicer tako preden ga ponovno premečemo kot po premetavanju, skupaj do leta in pol. Običajen čas razkroja prepariranih kompostov je v vlažno hladni klimi Srednje Evrope štiri do dvanajst mesecev (glede na letni čas) za vse vrste kompostnega materiala. Izjema so stebla zelja, ki potrebujejo za razkroj leto in pol, zaradi česar priporočamo, da jih dodajamo kompostu iz plevela.
Omenimo naj še eno zanimivost: Rečeno je bilo, da je pojav deževnikov znak začetka delovanja preparatov. Če imamo v kompostu odpadke čebule ali pora, je deževnikov izjemno veliko, najdemo prave zalege deževnikov.
Zelo pomembno je, da se kompost ne osuši. Vse komposte delamo najbolje pod drevesi. Kjer drevja ni, ga moramo zasaditi. Dejstvo je, da kompost hitreje razpada v polsenci kot na polnem udaru sonca. Tudi zasaditev žive meje okoli kompostišča priporočamo, če ne vsenaokoli, pa vsaj na začetku; dobra je tudi ograja iz tepihov trstike ali slame. Za omejitev lahko zasejemo tudi enoletne sončnice ali fižol preklar, za trajno zasaditev okoli komposta je primeren bezeg, lešnik ali breza.
Če je kompost suh, ga moramo navlažiti ali celo zaliti. Suh gnoj se rad vname. Če ni v kupu nobene vlage več, se fermentacija ne nadaljuje, gnoj obleži kakršen je, največ, kar se zgodi je, da pri novi vlagi začne plesneti. Te belo-sive plasti in prisotnost tako imenovanih prašičkov v gnoju in kompostu, je vedno znak za presuh gnoj in premočno segrevanje. Prava struktura vlažnosti je struktura, podobna vlažni spužvi. Iz nje ne sme teči voda, toda ne sme biti suha in trda.
VABILA – OBVESTILA
V petek, dne 9. oktobra ob 19. uri vas vabimo v Waldorfsko šolo v Ljubljani, Streliška ul. 12, na izjemno predavanje Sama Simčiča o prehrani z naslovom Smisel prehranjevanja in sedmero okusov
V soboto, 10.10.2009 od 8.45 do 18. ure bo celodnevni kuharski tečaj pod vodstvom Sama Simčiča v prostorih društva AJDA na Vrzdencu – zaradi omejenega števila so potrebne prijave.
Gremo, gremo, gremo
V nedeljo 11.10. vabimo na enodnevni izlet v Avstrijo na b-d kmetijo g.Waltraud Nauper in sadjarsko posestvo družine Konrad. Odhod ob 6h povratek ob 20h uri. Cena je 25 € po osebi.
V soboto, 24. oktobra od 9. ure dalje bo na centru Društva na Vrzdencu dan prostovoljnega dela za društvo. Kosilo bo, priporočamo se za dobro voljo, poslastice ali sadje. Priporočamo se za sadike sadnega drevja, jagodičevja ali trajnic za novi center na G.Trebuši.
V soboto 28.od 9. do 17. ure in v nedeljo 29. novembra od 9. ure vabimo na seminar o b-d sadjarstvu z dipl.Ing. Claudiom Casera, ki bo v prostorih Osnovne šole Borovnica. Informacije na društvu ali na tel. 01 7546268 – g. Rudi Cerk.