Prišel sem kot luč na svet Da nihče, kdor veruje vame, ne ostane v temi.  

Kako pa do vere? Ali lahko verujemo, česar ne razumemo?

Vera zrelega človeka je občutek polne notranje, na prepričanju utemeljene pripadnosti. Kako do tega stanja?

Steiner pravi v svojem prvem vodilu:  »Antropozofija je pot spoznanja, ki želi duhovnost v človeku privesti do duhovnosti kozmosa…“ Torej duhovna znanost kot pot spoznanja?

Kdor se poda na Steinerjevo pot z notranjo odprtostjo in resnostjo, bo res pri vseh dvomih, ki spremljajo modernega človeka, korak za korakom odstiral tančice, bolj in bolj utrjeval slutnjo, nato prepričanje o svojem duhovnem poreklu, o svoji bodoči, duhovni domovini, o resničnosti duhovnega sveta, ki pa ga mora,

                                       da ne ostane v temi, sam iskati.

In nič ni bolj aktualno kot, kar je strnil Rudolf Steiner v besede: »Ko se bodo v našem duhovnem gibanju našle duše, ko se bo našlo vedno več in več duš, ki dobo iskale impulz, da bi prižgale luč v svoji notranjosti, luč, ki se lahko prižge, če se podamo do najglobljih sil duševnosti, ki jih človek po misteriju na Golgoti zmore, se bo pokazalo, da se v takem, poglobljenem iskanju v vsaki duši resnično lahko prižge Kristusova luč. In ta, Kristusova luč, bo kot božično drevo svetilo nastajanju bodočega človeka. Kot plod krščanstva bo zasijala duhovna ljubezen, ki bo, kot veličasten trak bratstva, povezala ljudi.«

Izkoristimo ta čas, posebej čas svetih noči! Iščimo Luč, skušajmo ustvarjati, skušajmo biti ta Luč,  skušajmo skupaj kot plamen presvetliti grozečo temo, tja do zadnjega koščka Zemlje! Čas za to je dozorel. Ali ni to danes naš najpomembnejši korak? Bodimo vsak zase, bodimo skupaj vsak dan bolj svetla luč bodočnosti, ki jo s tem tudi gradimo!

     Izdaja Društvo za b-d gospodarjenje AJDA, 1354 Vrzdenec, www.ajda-vrzdenec.si

ANTROPOZOFIJA KOT ZAHTEVA NAŠEGA ČASA

      UMETNOST CELOSTNEGA ZDRAVLJENJA (nadaljevanje)

Razvoj psihologije in psihoanalize v zadnjih sto letih in z njimi mnogih smeri, ki se pogosto močno razlikujejo, lahko gledamo zgodovinsko kot potrebno gibanje nihala na stenski uri k enostranski, samo na telesno stran človeka usmerjeni medicini. Predvsem sta psihosomatika in psihoterapija, ki sta se medtem oblikovali, tisti, ki se v akademsko medicinskih krogih borita za svoje uradno priznanje. Vsa ta stremljenja imajo zaslugo za to, da stopa duševno življenje človeka kot objekt raziskovanj v ospredje in se ga jemlje zares. Tako se že ne smatra za absolutno neznanstveno, če se govori o popolnoma duševnih razlogih organskih bolezni kot na primer čira na želodcu.

Nerešeno ostane pri vseh psiholoških prizadevanjih in smereh vprašanje porekla duše in načina součinkovanja duševnega življenja in fizične telesnosti. Število in enostranskost kemično-fizioloških rezultatov raziskovanj današnje medicine, pripelje psihologa še vedno v nevarnost, da si mora misliti duševno življenje v absolutni odvisnosti od telesnih dogajanj in le kot sekundarni produkt istega. Pride do groteskne situacije, da današnji psiholog in psihoterapevt pogosto opravlja svoj poklic kot popolne materialist. Psiholog, ki je bolj čustveno ali religiozno naravnan, ki izhaja iz relativne samostojnosti duše in verjame na njeno naknadno eksistenco, pa se vidi izpostavljenega očitku neznanstvenosti in ohranjanja času neprimernih, preživetih, na tradicijo vezanih dualističnih predstav. Poti iz te dileme pokaže lahko s svojimi temelji spoznanja antropozofija.

V tej knjigi smo večkrat obravnavali problem telo – duša. Glede omenjene temeljne psihološke problematike, naj tu strnemo tisto, kar je bistveno. To, da poznamo astralno telo, nam omogoča, da pojmujemo ves živalski, toda tudi človeški organizem kot prežet s silami duševnosti. Te res delujejo vezane na telo najprej več ali manj nezavedno na neki spodnji stopnji ter v vseh psiholoških procesih in nikakor samo v čutilih ali v sistemu živčevja. Tako pojmovanje odpira bistvene strani tako imenovanega nezavednega, kar je postalo jasno že pri obravnavanju od astralnih moči vodenega dihanja in pri opazovanju procesov prebave.

Predvsem pa lahko tudi relativno abstraktne pojme kot senzibilnost, tonus, gibljivost in peristaltiko s tem razširimo v nadčutno smer. Šele tako nastane celostna in obenem resnična predstava. Senzibilnost želodca na primer, ki se lahko izraža v lakoti in občutljivosti na pritisk, je izraz njegove sposobnosti čutenja in doživljanja, ki jo prežema resničnost astralnega telesa. V fini napetosti (tonusu) in gibljivosti (motiliteti) njegovih (Zlatkih) mišic, deluje volji podobna gonilna moč istega člena bitja. V prejšnjem poglavju mo omenili, da so ritmični procesi temelj čuteče duše. Velja pa tudi obratno: Kjer potekajo v vegetativnem področju organov ritmični (peristaltični) procesi, jih impulzirajo menjajoče bolj odpirajoče bolj povezujoče sile simpatije in zapirajoče, ločujoče sile antipatije astralnega telesa. Táko celostno gledanje omogoča, da se najmanjši delček pokaže kot člen z dušo prežete celote. Kot primer si oglejmo delovanje pylorusa, vratarja na izhodu iz želodca: njegova specialna senzibilnost do neprebavljenih ali celo pokvarjenih jedi je, da z zapiranjem „nevoljno“ budno reagira z antipatijo, ki je podarjeno brezvoljna. Tenkočutnost in z voljo obarvan proces simpatije ga pozovejo k odpiranju in prepuščanje za črevo sprejemljive vsebine želodca. „Občutljivost“ Pylorusa se torej ne more pojasniti popolnoma mehanično kot na primer mišelovka, katere sproženje lahko pojasnimo z dotikom. Tako postane razumljivo, da lahko reagira s stanjem trajnega krča (Pylorospasmus) tudi na podarjeno z antipatijo povezana duševna doživetja. Na podoben način lahko postane cel želodec nekaj kot z dušo prežet organ, kot „resonančno področje“ negativnih duševnih vplivov, ki jih v svoji poklicni ambiciji razočaran in „užaljen“ človek več ali manj „neprebavljene“ „požre v sebe.“ Ponavljajoča odrinjena čustva, prežeta z jezo, strahom ali obrambo, delujejo s prekomernostjo z njimi povezane antipatije moteče na harmonično (eutono) soigro nezavedne dejavnosti organov. Zaradi pomanjkanja ravnodušnosti čisto duševni procesi antipatije ali duševnega odpora obremenjujejo notranje ravnotežje tja do distoničnih krčev. Lahko delujejo celo na cirkulacijo želodca in povzročijo končno čir na želodcu kot posledico stalnih motenj prekrvavitve. To naj omenim kot primer za to, kako z antropozofskim naukom o človeku lahko naredimo neposredno most od višjega, zavednega duševnega življenja do življenja organov.

V sistemu živčevja in čutil, nasprotnem polu presnove, je dozdevno bistveno, da globlje razumemo procese razgradnje in njihovo funkcijo zrcaljenja. Sile duševnosti v življenju predstav so se – kot smo opisali – od telesnosti v veliki meri ločile. Fino doziran proces odmiranja vodi biološke funkcije živčnih celic na točko nič. Kot most nad prepadom notranjega procesa smrti k duševnemu življenju smo prepoznali metamorfozo eteričnih sil rasti v sile oblikovanja življenja predstav. Pri tem procesu poduhovljenja in emancipacije je potreben bolj dualističen aspekt. To se za pojmovanje samostojnosti posteksistence duše lahko izkaže kot temelj, ki je pomemben za gotovost in naravnanost psihoterapevta.

Spoznanje tu še enkrat kratko omenjenega polarnega delovanja sil duševnosti v polu presnove in v  sistemu živčevja in čutil, je bil za Rudolfa Steinerja eden od pogojev za odkritje že v prejšnjem poglavju skicirane tridelnosti človeškega organizma. To, da ga razumemo kot v celoti prežetega z duševnostjo, je pomemben predpogoj za njeno razumevanje. V sebi pa nosi kot taka nevarnost posploševanja. V preteklosti je bilo preveč enotirno metodično postopanje pri iskanju rešitve problema telo – duša pogosto razlog za neuspeh. Šele s spoznanjem polarnosti in njenega posredovanja ter njenemu bitju ustreznega, trikratno različnega součinkovanja sil duševnosti s telesnostjo, je bil mogoč odločilen prodor.

Na izpopolnjevanju rešitve problema telo-duša v duhu tridelnosti, velja delo nadaljevati. Tako bi lahko pri upoštevanju mnogih že obstoječih znanstvenih rezultatov odgovorili v prid praktične uporabnosti, na celo vrsto še ne rešenih vprašanj splošnega nauka o človeku, fiziologije in psihologije, kot se je to v pedagogiki in medicini že začelo. S to idejo podan ključ bo potrdil svojo pravilnost tudi pri praktičnih problemih psihologije, posebej psihohigiene, psihoterapije in socialne higiene. Z odkritjem tridelnosti je vendar že v letu 1917 ustvarjen duhovno znanstveni temelj, na katerem mora, da bi prišla v ploden nadaljnji razvoj, v bodočnosti graditi medtem nastala psihosomatika.

Ob koncu tega razmišljanja naj na kratko obdelamo nekaj aspektov, ki se nanašajo na terapijo in zdravila.

Medicinsko znanje in uporaba mnogih, iz pradavnih časov znanih zdravilnih rastlin, od katerih je del moderna medicina prevzela, ni utemeljen le v preizkušanju in sploh ne v „znanstvenih raziskavah“, temveč v starih jasnovidnih sposobnostih. Obstajala je neke vrsta jasnočutnost za eteričnost, od katere je končno še ostalo čustveno prepričanje, da v naravi proti vsaki bolezni lahko najdemo ustrezno zdravilo. Ostanek te povezanosti z naravo je zelo močno živel v Paracelsusu in odzvanja med drugim še danes v pravilu o podobnosti pri Samuelu Hahnemannu (1755-1843), ki je utemeljil homeopatijo. S principom „similia similibus curantur“ (podobno se s podobnim zdravi) je Hahnemann izhajal iz tega, da vsako bolezen lahko zdravimo s po naravni danim zdravilom, ki pri preizkusnem uživanju pri zdravem izzove podobne bolezenske znake. Potrebno skrbno upoštevanje individualnih simptomov je pripeljalo do odkritja številnih zdravil, ki so se v praksi potrdila. Pri tem zdravnik, ki zdravilo predpisuje, določene zdravilne rastline sploh ne mora nikoli niti videti, biti pa mora v stanju, da si v spominu sliko njenih simptomov jasno predoči. To pomeni na primer, da zaradi te rastline povzročen glavobol nastopi predvsem levostransko in se poslabša pred menstruacijo in pri določenih vremenskih razmerah.

Antropozofsko orientirana umetnost zdravljenja tak postopek lahko preseže. Zgoraj omenjeno sorodstvo med naravo in človekom skuša v globljem smislu in na nov način dvigniti v svetlobo spoznanja. Obe metodi izhajata iz skupnega področja izvora v eteričnih, astralnih in duhovnih področjih kozmosa, iz katerih te sile pritekajo. Človek je po svojem eterskem telesu soroden z rastlinskim svetom in z astralnim telesom z živalskim svetom. V skupnem prvotnem razvoju je z njimi povezan na način, ki ga tu ne moremo obravnavati obširneje. V vsaki rastlinski družini se razodeva slikovito predočeno diferencirano fizično-eterično učinkovanje moči, ki ga lahko ponovno najdemo metamorfoziranega v organih človeškega telesa v drugi, bolj koncentrirani obliki. Da pa bi lahko rekli, da je na primer zelo enostransko oblikovanje na primer brezlistne, močno kremenaste njivske preslice v nekem sorodstvu s funkcijo ledvic, je potreben poglobljen študij značilnosti (signature) take rastline. Za to je kot smerokaz uporaba v poglavju III opisane goetheanistične metode nepogrešljiva.

Njen način opazovanja vodi k temu, da v polno razcveteli poletni rastlini prepoznamo tridelen organizem. V centrifugalno orientiranih, prefinjenih procesih minljivega cveta z njegovimi barvami, oblikovanjem cvetnega prahu in vonja, lahko vidimo svetlobno – kozmični pol. On je nasproten centripetalnemu delovanju sil v korenini, ki vsesava vodo in soli in se učvrsti v svoji trdoživosti. Med obema poloma posreduje menjajoče tkanje snovnih procesov v listih in njihova ritmična razvrstitev na steblu. Tako gledanje omogoča, da vzpostavimo nadrejen odnos do tridelnega organizma človeka, pri čemer je potrebno pol glave razumeti v sorodnosti s področjem korenin, pol presnove pa z organom za reprodukcijo, ki ga nosi pol cvetov. 

Specialno zajemanje rastline kot zdravilne rastline pa zahteva, da jo prepoznamo v njenem individualnem ravnotežju med kozmičnimi in zemeljskimi silami. Prevladovanje določenih sil ali njihovo procesualno prelaganje, ki lahko vodi tja do nastanka strupenih rastlin, je kar najbolj pomembno. Tak proces leži na primer v rastlini bluščec (Bryonia officinalis) iz družine bučnic. Namesto pričakovanega kumari ali meloni podobnega plodu, ki doseže pri bučah velikankah težo od 60 do 100 kg, najdemo pri njej samo kot grah veliko zeleno jagodo. Na drugi strani nas pri rastlini preseneti pogosto kot roka debela in strupena korenina. Ta ujame od samega začetka za družino bučnic tipičen, presegajoč se vodni proces plodu s svojimi silami oblikovanja. Potrebno je, da take metamorfoze, ki na eni strani vodijo do oblikovanja hranilne rastline, na drugi strani do strupenih rastlin, tja do preobrazbe snovi, doumemo. Šele tedaj, ko je šel zdravnik na ta način skozi “izpit narave” (Paracelsus), lahko v posameznostih uvidi, zakaj na primer kot zdravilo uporabimo Bryonio pri nastanku z vročino povezane bolezni. Ona zajame tekoči nahod in prepreči razširitev vnetja na sinuse in bronhije ali celo na rebrno mreno, kar vse bi bilo povezano z dodatnim prekomernim izločanjem sluzi ali tekočin. Zato je ne bi rad pogrešal v nobenem “naravnem sredstvu proti gripi”.

S tem, da tako zdravilo zdravnik predpiše, je vzpostavljena povezava narave do bolnega človeka. Pri tem je bistvenega pomena način predelave in priprave izhodiščnih snovi. S tem smo pri eni od mnogostranskih nalog farmacevta.

Hahnemann je farmacevtski postopek stalnega redčenja, ki ga je iznašel, imenoval potenciranje. Pri tem se en del izhodiščne substance po stopnjah stresa ali tre z devetimi deli nekega medija, ki je lahko voda, alkohol ali mlečni sladkor. Če na primer ta postopek šestkrat ponovimo, pri čemer vsakič vzamemo deseti del že razredčene substance za nadaljnje redčenje, imamo opraviti že z razredčitvijo 1:1000000, ki jo označujemo kot šesto decimalno potenco ali D 6. Hahnemann je šel pri svojih „visokih potencah“ daleč preko teh številk. Pri D 15 je že presežena meja bilijona. Pri še višjih potencah je – kemično analitično gledano – v 50 gramski steklenički zdravila prisotna komaj še ena molekula izhodiščne substance. Predvsem je popolnoma napačno pojmovanje oziroma pomanjkljivo poznavanje postopka potenciranja do danes prepreka za uradno priznanje homeopatije. Očitek šolske medicine, da se pri homeopatiji šarlatansko zdravi z „nič“, torej le z vodo ali vero – v resnici z vraževerjem – je blizu. Hahnemann kot izobražen prirodoslovec svojega časa, se je te problematike popolnoma zavedal in je zato potence imenoval tudi dinamizacije. Tako piše: „Niso telesni atomi teh visoko dinamiziranih zdravil,“ temveč… „iz substance zdravila… osvobojena specifična moč zdravila, ki deluje dinamično na ves organizem in sicer tem močneje, čimbolj svobodna in nematerialna je zaradi dinamiziranja postala.“ Njegovo razumevanje, ki je enako delovni hipotezi, govori o „notranjih, duhu podobnih zdravilnih silah surove substance“.

Če poseže antropozofski zdravnik danes v svojem širokem spektru zaklada zdravil tudi po postopku potenciranja, se to ne dogodi samo zato, ker so se potencirana zdravila tisočkratno obnesla in se je učinkovanje potenc eksperimentalno lahko dokazalo, temveč zato, ker se potenciranje po sebi na času ustrezen način s stališča duhovne znanosti lahko razume, kar v Hahnemannovih časih še ni bilo mogoče. Znanje in upoštevanje eteričnih sil okolja, odpira raziskavam tu čisto nove perspektive. Doslej naprej ne razvit Hahnemannov pojem „duhu podobna moč“, ki jo je predpostavljal, se steka neposredno v zaznavno resničnost „eterično-duhovnega“ kot je to enkrat imenoval Rudolf Steiner. Eterične sile so, ki se pri potenciranju osvobodijo iz svoje vezanosti na snov in se s tvorbo ogromne površine pri ritmičnem stresanju lahko prenesejo na snov, ki jo uporabimo kot medij. Vprašanje, v kakšni meri pride pri tem obenem do odpiranja za dotik z obravnavanimi silami okolja, je treba raziskati.

S koncentriranimi substancami ali sintetično izdelanimi zdravili je molekularna snov organizma in njegovih celic neposredno prisiljena v reakcijo. To lahko v pretežni meri zajamemo s kvantitativnimi metodami. Ker pa je fizično telo vedno prežeto z vsemi členi bitja, lahko to, kot kažejo tablete proti bolečinam, tablete za spanje in druga pomirjevala ali psihopharmaka, odločilno vpliva tudi na zavest in duševno življenje. To se dogodi na skoraj vedno zaželjen, toda običajno samo simptomatično delujoč način.

Potencirana (torej dinamizirana!) zdravila pa lahko nagovorijo telo življenja kot popolnoma dinamično organizacijo. Telo življenja že poznamo kot nosilca regenerativnih in zdravilnih sil organizma. Uspehi homeopatije, ki se je kljub vsem uporom hitro razširila, so utemeljeni v tem dejstvu, četudi ga v 19. stoletju v tej luči še niso mogli videti. V odkritju homeopatske metode zdravljenja smemo videti pomemben poseg v razvoj medicine novega časa, saj gre v smer duhovnosti. Razumevajoče delo s homeopatijo pa zahteva principielno drugačen način razmišljanja. Zato bo obstoj homeopatije v bodočnosti, če je ne bomo razvili na času ustrezen znanstven način, zaradi enostransko na materijo usmerjenega razmišljanja, vedno bolj ogrožen.

Iz stališča duhovne znanosti se razen potenciranja tudi drugi stari postopki izdelave lahko razumejo bolj globoko. To velja, kar se delovanja JAZa v organizmu toplote tiče, na primer za vse predelave, pri katerih je udeležena toplota ali sam ogenj, kot so praženje, spreminjanje v oglje, upepeljevanje in drugi. Tako imenovano (nepotencirano) tipsko sredstvo „Digestodoron“ na primer, vsebuje liste različnih praproti in vrb in učinkuje pri motnjah izločanja in gibanja v prebavnem traktu. Nasprotnost obeh vrst rastlin, ki je tu ne bomo podrobneje utemeljevali, ustreza polarnostim, ki delujejo v prebavi, tendencam utekočinjanja in zgoščevanja, pospeševanja in zadrževanja, o katerih je že bilo govora kot o izrazu dejavnosti astralnega telesa. Digestodoron spodbuja predvsem ritmično dejavnost prebavne organizacije, ki te procese izravnava. Učinkovanje rastlinskih izhodiščnih substanc pa se okrepi s tem, da pri izdelavi zdravila uporabimo „Digestio“, to pomeni segrevanje v ritmičnih fazah pri 37°C, torej pri človeški telesni temperaturi. S tem načinom dinamiziranja v toploti področja presnove dejavno življenjsko voljo organizacije JAZa posebno spodbudimo, tako, da  posega v dogajanje bolj intenzivno. Na ta način je harmonizirajoče delovanje Digestodorona okrepljeno.

Zdravilni zeliščni čaji pa tudi druge, preprostejše priprave naravnih zdravil so danes v nevarnosti, da svoje prvotno delovanje zaradi mnogoterih civilizacijskih vplivov kronično poškodovane ali otrdele organizacije človeka, izgubijo. Zato so potrebni farmacevtski postopki, s katerimi se po naravi dano zdravilno učinkovanje lahko okrepi.

Tak postopek je tako imenovana „ vegetabilizacija“ metalov, ki jo je spodbudil Rudolf Steiner. Določene rastline, na primer kopriva ali potrošnik gnojimo z določeno metalno soljo, do katere ima rastlina poseben odnos, pozneje pa jih kompostiramo. S kompostom postopek v naslednjih letih enkrat ali dvakrat ponovimo. S tem se zdravilno delovanje metalov in rastline aktivira in okrepi, se kot tako približa živemu in obenem usmeri na organ, s katerim je rastlina sorodna.

Uporaba metalov, posebej železa, igra v vsej medicini veliko vlogo. Tudi to z duhovno znanostjo lahko razširimo. Zato moramo obnoviti na času ustrezen način prastaro znanje, ki je videlo povezavo med določenimi metali in planeti. To je mogoče le, če se uvidi, da se imajo snovi zahvaliti za svoj nastanek zgoščevanju iz eteričnih stanj in planetaričnih procesov, kot je to v drugi obliki slučaj tudi pri človeških organih (glej poglavje IV). Šele potem postane smiselno, govoriti o sorodnosti med Soncem, zlatom in srcem ali o srebru kot kovini Lune in njegovem odnosu do organov za reprodukcijo. Iz tega rezultirajo novi terapevtski aspekti, predvsem za uporabo potenciranih metalov. Tudi njihovo delovanje lahko stopnjujemo. To se dogodi, če nek metal v laboratoriju zaradi močnega delovanja vročine shlapi in v fini kristalizacijski obliki orosi steklo kot “metalno zrcalo”. Pri tem prehodu v prvotno plinsko – toplotno predstanje ga približamo silam sfer in ga obenem na novo oživimo. Kemična raziskava takega „Aurum preparata“ ali „Ferrum preparata“, kot tak metal imenujemo, bo po tem postopku ugotovila isti Aurum ali Ferrum kot prej. Vidimo, da so potrebne nove metode raziskovanj, ki bodo lahko zajele novi, kvalitativni element, ki bodo lahko ugotovile „dinamizacijo“ te vrste, ki se je dogodila in je za terapijo pomembna.

Poseben pomen ima pri antropozofsko razširjeni medicini umetnostna terapija, predvsem v obliki „zdravilne evritmije“. Na tem področju izdelanih ali v razvoju nahajajočih oblik terapije ne smemo zamenjati z neko delovno terapijo. Te terapije ne pomagajo le, da se harmonizira in stabilizira duševnost, temveč učinkujejo zdravilno tja do fizioloških funkcij organov. To je mogoče le zato, ker je vsaka umetniška dejavnost človeka utemeljena v različnih členih samega bitja človek. Tako na primer lahko etersko telo označimo kot plastika, astralno telo pa lahko doživljamo v njegovem sorodstvu do glasbe, saj je njegova ritmizirajoča dejavnost pripeljala do oblikovanja grla, praslike vseh glasbenih inštrumentov. Na poseben odnos med JAZom in govorom, ki predstavlja stopnjevanje oddajanja glasov, smo tudi že opozorili. Zato, na primer, s terapevtskimi vajami govora lahko na poseben način okrepimo organizacijo JAZa.

Za razvoj in izvajanje oblik umetniške terapije, za katero je vedno potrebna skrbna diagnoza in jo mora predpisati zdravnik, je potrebna posebna izobrazba, ki traja leta dolgo. Ta naj bi razen umetniške dejavnosti, ki se jo terapevt mora naučiti, vodila tudi k točnemu poznavanju delovanja štirih členov bitja v treh organskih sistemih tridelnega človeka, da bi lahko delovala terapevtsko na individualen način. Za to so potrebne posebne različice čiste umetniške dejavnosti. Najprej nagovarjajo pozornost, podoživljanje pri pacientu, nagovarjajo njegove še ne prebujene kreativne sposobnosti, obenem pa delujejo v organske globine organizma. Bitje JAZa je pri tem pozvano k aktivnemu sodelovanju.

Glede na to bitje JAZa je treba vsako slabljenje ali bolezen – gledano duhovno – smatrati za dejstvo usode in ga moramo razumeti kot problem razvoja osebnosti. V zdravniški tradiciji je sodil princip “nihil nocere” (“samo ne škodovati”) k etosu zdravniškega poklica. Če gledamo na spoznanje, da je z jemanjem vsakega učinkovitega zdravila s pozitivnim in željenim učinkom – kljub temu, da je redno predpisano – povezano tudi nezaželjeno in škodljivo delovanje, kot na napredek, vidimo, ga smo v nevarnosti, da ga bodo zapustili. V nasprotju s tem lahko škodujejo homeopatska in tipično antropozofska zdravila le takrat, če se dajejo v napačni dozi ali pri napačni diagnozi. Poseben trud zdravnika, ki dela kot antropozofski zdravnik velja temu, da vsa zdravila in zdravilne metode preverja, da ne bi delovale na moteč ali celo škodljiv način na razvoj individualnosti, ki poteka vse življenje. Razvoj individualnosti naj bi spodbujali, s tem, da ji pomagamo, da se skrit smisel neke bolezni lahko izpolni prav z načinom, kako jo bolnik preživi in  s pomočjo zdravnika premaga.

Dr.Walter Buehler (se nadaljuje)

Ehrenfried Pfeiffer / Erika Riese

           VRT NAM JE V VESELJE

               Navodilo za nego vrta po biološko-dinamični metodi (nadaljevanje)

Da bo ostal kompost in gnoj vlažen, si lahko pomagamo takole: ko kup zlagamo, ga prelivamo z gnojnico, ki jo močno razredčimo z deževnico in smo ji dodali biološko-dinamične preparate. Pri tem uporabljamo dve vrsti gnojnic. Lahko je  gnojnica živali ali pa v vodi zmešan kravjek. Dobro je, če imamo kravjek, zmešan v vodi, že pripravljen v sodu. Posebej pomembno je zalivanje z gnojnico po tem, ko smo kompostni kup zložili in preparirali. Ponavadi je dovolj, da imamo za to na vrhu kupa rahlo vdolbino. Razen tega naredimo proti sredini kupa nekaj globokih lukenj. To napolnimo z vodo ali gnojnico tako, da tekočina počasi pronica v zloženi kup. Kompostni kup zalijemo z gnojnico enkrat na teden. Ko gnojnica pronica, se veže na organske mase, ki jo absorbirajo. Gnojnica ne bo zgnila, temveč bo kot druge snovi fermentirala. Njeno pohotno, ostro učinkovanje na rastlinsko rast na ta način preprečimo.

Nanašanje gnojnice naj ne bo grobo in ne v velikih količinah, temveč blago, zato pa redno in izmenoma, enkrat z gnojnico živali, drugič z razredčenim kravjekom. Oboje redčimo tako, da dodamo na en del gnoja ali gnojnice 12 do 15 delov vode, najbolje deževnice. Pripravo te gnojnice in prepariranje bomo opisali. Pri gnojnici pa tudi pri gnoju je karakterističen znak za učinkovanje preparatov to, da smrad izgine. Gre za to, da fermentacija da bi omilili ostro delovanje gnojnice in da bi to, blago učinkovanje naredili bolj trajno steče če le mogoče v popolnosti. Da bi se biološko dogajanje, ki ga učinkovitost dodatkov posebej spodbuja, dobro in hitro razvili, je potrebno gnojnico občasno mešati, in sicer tako, da skrbimo za dober dostop zraka. Pokazalo se je, da v jamah za gnojnico, katerih dno je iz ilovice, prekrite z okroglim lesom, fermentacija očitno steče hitreje kot v cementnih gnojničnih jamah. Če hočemo, da se v izpraznjeni gnojnični jami pri sveži gnojnici zaželjena fermentacija hitro spet začne, je dobro, pustiti v gnojnični jami večjo količino stare, fermentirane gnojnice.

Gnojnici dodamo iste preparate kot hlevskemu gnoju, preparate  »502« do »507«. Preparat 507 mešamo pred uporabo četrt ure v mlačni vodi. Medtem ko preparat 506 zlijemo neposredno v gnojnico, zavijemo preparate 502 do 506 v lanene krpice in jih pritrdimo na lesen križ, ki plava na površini gnojnice v gnojnični jami. Lanene krpice se čisto potopijo v gnojnici, ki jo moramo večkrat premešati. Ta leseni križ s krpicami in preparati lahko damo v gnojnico že takoj, ko se je v gnojni jami nabrala majhna količina. Najboljši rezultat pri fermentiranju gnojnice lahko dosežemo, če preparati na gnojnico lahko delujejo tri do šest tednov brez da je dotekala v jamo nova gnojnica. Zato predlagamo, da si uredite v naprej dve gnojnični jami, tako, da se gnojnica, ki za tem priteka, nabira ločeno. Prepariranje je bilo pogosto uspešno tudi, če se preparati vržejo v gnojnico kar tako, brez lesenega križa, ki na gnojnici plava, in se gnojnica premešava.

Za zalivanje komposta v vrtu je dragocena stvar sod za gnoj. Na rahlo osenčenem mestu do polovice zakopljemo dober majhen sod, približno do čepa. To, kar gleda iz zemlje, ob strani obsujemo z zemljo. Tako sod obvarujemo pred razpadom, vsebina pa je manj izpostavljena temperaturnim razlikam.

Vsake vrste gnoj, kokošji, gnoj golobov, gnoj zajcev in drugačen gnoj, ki, če ga uporabimo ločeno, rad ožge, damo v sod, ki ga napolnimo z vodo (boljša je deževnica). Preparate od 502 do 507  dodamo na opisan način. Roževino, koprive ali njivsko preslico, lahko namočimo na podoben način, seveda tudi kot mešanico.  Obe zadnji rastlini delujeta kot zdravilo. Dodatki koprivove gnojevke učinkujejo ugodno predvsem za harmoniziranje vrta ali kmetije ob začetku preusmerjanja. Na ta način dobimo posebej dragoceno gnojevko, s katero lahko, tudi z močno razredčeno, večkrat zlivamo nastajajoč ali že gotov kompostni kup. Namesto porabljene gnojevke v sod vodo vedno dolivamo, tako, da se gnojilna masa večkrat izluži. Od časa do časa gnojilo dodajamo.

Na splošno je gnoj, ki ga skrbno zložimo v kompostni kup in mu dodamo preparate, po dveh mesecih zrel in se preobrazi v humusu podobno maso; to pomeni, da je zrel za uporabo. Če je v času fermentacije zaradi suše, moče ali zaradi enostranskega gnoja prišlo do motenj kot gniloba, oblikovanje plesni ali do premočnega segrevanja, je dobro, da gnoj premečemo. To se lahko naredi po potrebi, morda po drugem mesecu razkroja. Če je fermentacija maso že preobrazila tako, da ne smrdi več, premetavanje ni potrebno. Če se pri premetavanju pokaže da je kompostni kup preveč suh in se je temperatura dvignila (smatramo da je več kot 60 °C vsekakor škodljivo), je potrebno maso navlažiti. Premetavanje ob deževnih dnevih je koristno. V suhih poletjih smo opazovali, da je hitrost fermentacije drugačna na severni in na južni strani kompostnega kupa. Na splošno sta se gnoj in kompost hitreje razkrojila na senčni strani.

                  Pravilno in napačno zasajen kompostni kup; A= prav, B= narobe

Kompost je približno po dveh mesecih podoben zemlji. Vsi neprijetno dišeči sestavni deli so izginili in pojavi se humusu podoben vonj, ki spominja na gozdna tla. Prisotnost številnih deževnikov je znak zaželjene pretvorbe.

Po kvadratnem metru zelenjavnega vrta v enem letu računamo ločeno ali mešano s porabo dveh kilogramov gnoja in treh do štirih kilogramov komposta.

Kako izdelamo hiter kompost: sodelavka, ki kot tako mnogi vrtičkarji, ni mogla dobiti ob pravem času dovolj komposta, zraven tega pa je dobila še nov vrt, opisuje, kako se je rešila iz stiske: Polovico samokolnice gnoja, ki mu je bilo primešano le malo nastilja je z lopato dobro premešala s pol samokolnice komposta, vse skupaj stresla na kup in preparirala s preparati, ki so ji še ostali od velikega kupa. Vlažna masa je po šestih dneh dišala kot zemlja, bila je drobljiva in lahko jo je uporabila kot zrelo gnojilo za sadilne luknje pri presajanju zelja in zelene.

Najboljši in najbolje negovan gnoj ne more delovati na rastlinsko rast, če ga vdelamo tako globoko v tla, da je njegov nadaljnji razkroj bolj podoben preobražanju v šoto kot razpadanju. To se hitro dogodi pri težkih in počasnih tleh. Gnoj naj bi vdelali po možnosti plitvo v tla, tako, da procesi razkroja v tleh lahko potekajo ugodno in kar najbolje delujejo. Nenegovan, surov, torej  ne dovolj razkrojen gnoj, na tla pogosto deluje negativno in bo v primerjavi z negnojeno zemljo lahko kriv celo za zmanjšanje pridelka.

Upoštevati je treba še tole: ko se temperature približujejo zmrzovališču in če je material zelo suh, potekajo procesi fermentacije, ki vodijo tvorbo humusa, zelo počasi. Zato ni smiselno, zlagati kompostnega kupa če je material hladen ali zmrznjen. Enako je težko spraviti v razkroj suh material v suhem avgustu. V tem primeru si pri oblikovanju kompostnega kupa lahko pomagamo z zalivanjem. Tudi v času suhega poletja, moramo skrbeti za to, da so kupi vlažni.

Videli smo kompostni kup iz listja, ki po enem letu še ni kazal nobenih znakov razkroja. Kaj se je dogodilo? Listje, ki je odpadlo prejšnje leto, so poleti suho pograbili in zložili v kup. Listi so bili čvrsto zlepljeni in sloji so bili zbiti, zrak in vlaga vanje ni mogla več prodreti. Sloji ob robu so razpadli, sloj v sredini pa je bil kot konzerviran. Zato priporočamo, da kompost iz listja, zložite takoj jeseni, da liste dobro premešate in pazite na to, da je vse dobro vlažno. Pri kupu listja naj bodo sloji približno pol nižji kot pri kompostu iz zelene mase, uporabimo pa več apnenca, četudi ne posipamo debelih slojev. Dobro je, mešati trde in mehke vrste listja. Listje se tem težje razkroji, čimveč čreslovin vsebuje.

Opazovali smo tudi primer, da ni razpadel kompost, s katerim smo delali popolnoma pravilno. Zemlja za vmesne sloje je bila iz vinograda, ki so ga pred tem intenzivno škropili z bakrovimi pripravki, bila je sterilna, za razgradnjo potrebne bakterije so pomrle. Torej moramo paziti na to, da uporabimo zdravo zemljo, take, ki je bila prepojena s kakršnimikoli kemikalijami (baker, arzen, nikotin), pa ne. Kot je znano, tudi najmanjše količine teh snovi bakterije uničujejo.

Po premetavanju komposta priporočamo ponovno prepariranje. Če so se posamezni kupi po velikosti zmanjšali, lahko pri premetavanju dva kupa združimo. Novejša opazovanja kažejo močnejšo gnojilno moč komposta, če teden dni pred iznašanjem komposta na njive in vrtove, preparate dodamo še enkrat.

Če so v prvotnem kupu pleveli ali listi, napadeni od glivam podobnih škodljivcev, pri premetavanju pazimo na to, da zunanji sloj starih kupov spravimo v sredino novega in obratno. Semena in škodljivci pri pomanjkanju kisika v notranjosti kupa odmro. Na ta način preprečimo, da bi semena plevela zasejali s kompostom.

Kdor se s pripravo komposta ukvarja temeljito, bo kmalu odkril dve stvari: prvič, da je priprava komposta umetnost, drugič, da povsod s skrbnim zbiranjem vseh odpadkov zberemo več komposta, kot si mislimo.

Najprej smo govorili o splošnih pravilih kompostiranja. Kdor dela z veseljem, ljubeznijo, pretanjenim občutkom in fantazijo, se bo sčasoma tudi specializiral. Da omenim nekaj primerov: jagode imajo rade kompost iz smrekovih iglic. Odličen kompost, tudi za dognojevanje zahtevnih rastlin, je komponiral g. Weber iz Glasiregga v Švici: dober, na pol razkrojen kompost je kompostiral z gnojem perutnine, lesnim pepelom in roževino. Vse to je zložil v slojih in prepariral. Tako dragocene zemlje potrebujemo razmeroma malo. Podobne kompozicije si lahko izmislimo tudi sami.

Novice iz sveta

Evropska komisija je 29.6.2009 sprejela prve predpise za proizvodnjo rib in morskih sadežev, morske trave in alg bio kvalitete v sladkih in slanih vodah.

Leta 2004 je semenarski koncern Europlant prepovedal pridelovanje krompirja sorte Linda, ki so ga v Evropi z uspehom pridelovali več kot 30 let. Civilni iniciativi z imenom »Rešite Lindo« je po petletni politični in pravni borbi uspelo, da je Velika Britanija po dveletnem preverjanju zahtevka ponovno kultiviranje te sorte krompirja odobrila.

WOB  barometer specializiranih trgovin za zdravo hrano ugotavlja v analizi drugega kvartala leta 2009, da se prodaja bio izdelkov še vedno povečuje. Potrošniki kljub gospodarski krizi očitno zavestno podpirajo trajnostno in pravično, vse bolj pa tudi regionalno pridelovanje hrane.

Pestrost prehranjuje svet – seveda brez genske tehnike

Je bil moto demonstracije, na kateri se je 13.9.2009 v Ulmu zbralo nekaj tisoč ljudi v spremstvu več kot 100 traktorjev z zahtevo za ohranjanje bodočnosti sposobnega kmetovanja, torej kmetovanja brez genske tehnike.

31.7. 2009 je g. Joseph Wilhelm, eden evropskih bio pionirjev končal svoj več kot 1000 km dolg pohod proti genski tehniki od Berlina do Bruslja. Na protestnem pohodu ga je občasno spremljalo več kot 3.300 drugih udeležencev. Pohod se je zaključil s predajo 35000 na poti zbranih podpisov z zahtevo, da se Evropa odpove genski tehniki na področju kmetijstva in prehrane članu odbora EU za kmetijstvo Hannesu Lorenzenu.

14. novembra 2009 sta Maria Christina Findeisen in Marcus Schlegel končala svojo 8000 km dolgo pot s konjsko vprego po Evropi z zahtevo, da ohranimo Evropo brez genske tehnike. Pot je trajala leto in pol in je vodila preko Švice, južne Francije, zahodne Portugalske, severne Francije do Bruslja in Berlina, nazaj pa čez Slovaško, Češko in Avstrijo do Bodenskega jezera. Več na www.vita-activa-tour.eu

Kmetovanje brez pameti. Zaradi intenziviranja kmetijstva, posevkov za pridobivanje goriv, vse večjih površin, zasejanih s koruzo, čebele v Nemčiji niti poleti ne najdejo v naravi dovolj hrane in jim zaradi lakote grozi smrt. Prof. J. Tauz iz Univerze v Würzburgu ugotavlja razen tega, da je enostransko cvetje in s tem prehranjevanje, dodatno oslabilo čebele in vodi v ekstremnih primerih do kolapsa čebeljih družin.

Rizike genske tehnike je potrebno bolje raziskati

Zahtevajo člani alianse Nemškega združenje za zaščito narave, Zveze prehranske industrije Nemčije, Greenpeace, Zveze nemških znanstvenikov in delovne skupnosti poverjenikov za čistost okolja ZR Nemčije.

Dragi člani društva AJDA!

Leto 2009 se bliža koncu. Diktatura gospodarstva, ki smo ji    priča, prilaščanje kulturnih rastlin, naše skupne kulturne  dediščine, uničevanje tistih, ki bi ostale, z gensko  spremenjenimi, rastlinami. Z vsemi načeli etike skregan poskus popolne kontrole in obvladovanja človeka, maksimalnega trženja njegove potrebe po zdravju. Za zlaganimi praznimi obljubami zatiranje svobode… Za soočanje s tem je res, kot pravi Sepp Holzer, potreben pogum, pokončnost in kreativnost. Kakšna milost, da nam je položeno na pot vse, iz česar to lahko črpamo. In kakšna milost, da nas je že toliko. V našem društvu nas je 500, in po Sloveniji več kot 10 drugih društev AJDA. Močni smo. Močni smo po številu in še bolj močni smo po duhu. Ni niti čas niti mesto za resignacijo. Po Steinerju smo hoteli živeti v tem času, ker nas prav ta čas nujno potrebuje. Zato pogumno poglejmo v svet. Še bolj kot prej držimo skupaj in se vsak na svojem kraju borimo za ohranjanje narave in takih pogojev za življenje, ki so človeka vredni.

HVALA VAM ZA VSO POMOČ, V NOVEM LETU PA TOLIKO ZDRAVJA, ZAUPANJA, POGUMA IN MOČI DA BOMO ZMOGLI, KAR JE POTREBNO.  

                                                                    Vaša Meta Vrhunc

ZAČENJAMO NOVO, POMEMBNO DELO: BRANJE STEINERJEVIH DEL. V DELO SE LAHKO VKLJUČITE TAKO, DA SE FIZIČNO VEDNO ALI OBČASNO PRIDRUŽITE JEDRU, ALI TAKO, DA PREBIRATE DOMA DOLOČENE VSEBINE OB DOLOČENIH ČASIH. ČE VAS TO DELO ZANIMA, MI TO SPOROČITE, DA VAM POŠLJEM VSA NAVODILA.