Iz dna srca dviguje
Dr.R.S. Koledar duše 12.-18.I.
Se duše volja dela:
Moči da Božje
V življenju bo človeka
Usmerila na pravo pot.
Človeka, sebe oblikuje:
V delih, v ljubezni svoji.
Razodetje Kristusa v času Božiča so svojčas ljudje jasno čutili kot mogočen impulz, kot preobrat v razvoju človeštva. Preobrat med potjo od Adama do Kristusa kot pot skozi greh na Zemljo, in potjo od Kristusa do konca časov kot pot nazaj. Mogočno je še v 8., 9. stoletju odzvanjala simbolika in globji, morda ne povsem razumljeni pomen besed:
»Ave, zvezda morja, mlada božja mati,
večna devica, srečna vrata neba…«
Tudi če bi še tako hotel in četudi jih venomer išče, človek današnjega časa svetosti teh občutkov v svoji duši ne zmore kar tako obuditi. Obudi jih, ko se v njem na poti iskanja duhovnih resnic, na poti duhovne spoznaje, odpre tudi najglobji izvir duše, ko ta izvir postane svetišče; ko nas to iz notranjosti preobrazi in očisti, ko človek misterij Kristusovega impulza kot globoko čuteno razodetje lahko sprejme.
Ko doživljamo Božični misterij se moramo zavedati mogočnosti našega časa, velikega preporoda človeštva na povratku, rojstva polnosti resnično živete ljubezni. Dr. RS 1.1.1921
Naj bo dobrodošla med nami…
Podajmo ji roke, zarajajmo v leto pred nami! Hvaležni za pot, ki smo jo našli,
za uspehe, prijateljstvo… Polni upanja, da posejano seme bodočnosti
iz naše hvaležnosti in ljubezni zraste in obilno rodi.
Izdaja: Zveza društev za b-d gospodarjenje AJDA – DEMETER Slovenija
1354 Horjul, Vrzdenec 60,tel. 01-7540743, Fax 7540751, email: ajda.slovenija@siol.net
Kultsko poreklo žit
Kultsko poreklo žit
Kje iskati začetek? Kdaj se je žito v zgodovini pojavilo? Kako je človek ustvaril možnost za razvoj in obstanek žit?
Ali vemo, da je poljedelstvo nastalo s kultiviranjem žit? Latinski izraz Cultura pomeni poljedelstvo. O kulturni pokrajini govorimo od pojava žitnih polj dalje, z njimi se je kultura lahko razvila. Tako je pisal že grški zgodovinar Herodot, ki je nosilce kulture videl v narodih, ki so se ukvarjali s poljedelstvom, ne v bojevniških nomadih.
Listine iz stare Perzije
Zgodovinska izročila kažejo, da so žita sejali že v času perzijske kulturne epohe, približno 8000 let pred Kristusovim rojstvom. Kako naj si razlagamo začetek? V tistem času so bili pobudniki napredka svečeniki misterijskih mest. Navaden človek ni imel vpogleda v ta posvečena mesta. Zarathustra je bil najvišji posvečeni v času perzijske kulturne epohe. Kot voditelj človeštva svojega časa je prejemal inspiracije, namenjene razvoju, iz božjega sveta. Zemlja je postajala sčasoma trša. Da lahko daje plodove za prehrano človeka, je bilo potrebno vzgojiti donosnejše vrste, jo je bilo treba orati. Brez tega razvoj človeka ne bi bil mogoč.
Prvo brazdo je s pozlačenim plugom preoral svečenik. Del kultnega opravila je bilo sejanje pšenice v sveže zorano brazdo, ki je temu sledilo. Oranje in setev sta bili svečan dogodek.
Razvila se je kultura Sonca. Najvišjega boga Ahura Mazdao, so častili v sijočem Soncu.
O pomenu kultiviranja žit v času perzijske kulture govori Avesta, perzijska knjiga religije, kjer v knjigi zakonov, piše:
Zarathustra:
Stvarnik materialnega sveta, prečastiti, kje je, kot tretje, na Zemlji tu, najbolj prijetno?«
Ahura Mazdah:
Resnično: tam, o Zarathustra, kjer sejejo, da v pustinjo nosili vodo, žit največ, kjer drevja največ imajo, trav in užitnih plodov … Zemlja vesela ni, dokler ležala nezorana, a orač bi jo moral zorati – kot neljubo odrasli je ženi da dolgo pogreša otrok, in dobro zato od moža pričakuje. Kdor zemljo obdeluje, o Zarathustra z levo in desno roko, z desno in levo roko, dela ji dobro, kot ljubi mož ljubi svoji ženi sina ali drugo dobro naredi…«
»In kaj, o stvarnik materialnega sveta, je jedro mazdagaške religije?
»Če ne ješ ne moreš opravljati pravičnih del ne težkega dela v poljedelstvu; ne prideš do sinov. Z jedjo živi ves materialni svet. Kdor ne je, umrje. Kdor zrna seje, dobro seje, hrani in širi religijo Sonca. Zrna so hrana za človeško telo.
»Avesta« poroča o Daevah, padlih angelih svetlobe, ki služijo temi. Te najprej začutijo sile žita:» Ko je ustvarjeno žitno zrno, so Daeve v strahu planile v višave, ko je zrno vzkalilo, so izgubile ves pogum, ko so se pokazala kolenca stebel, so rjule, ko se je pokazal klas, so pobegnile.
Če žito obilno rodi, se počutijo Daeve, kot bi nekdo v njihovem gobcu obračal žareče železo.
Ali je bil v perzijskem času res začetek kulture žit? Ali v starejšem času razvoja človeštva žit še ni bilo? Zgodovinski dokumenti nas puščajo na cedilu, odgovor na vprašanje lahko najdemo v mitih. Ti izražajo višjo resničnost v slikah
Darilo boginje DEMETRE
Oglejmo si mit o grški boginji Demetri. Poosebljala je plodnost, tisto moč, ki je darovala zemlji rast, kaljenje, cvetenje, zorenje. Iz rok boginje Demetre je človek dobil žita.
Ko je govoril Grk, o Demetri in njeni hčeri Perzefoni, so se v njegovi duši prebudili pradavni spomini. Demetra je bila lik matere v kateri se je človek počutil varnega, imenoval jo je pra-mati. Pozneje so to zamenjali z besedo mati narava. Ostanki doživljanja Demetre žive še danes v vsakem človeku.
Kdor z budnimi čuti in ljubečim zanimanjem doživlja zoreča žitna polja, doživlja -predan zlatemu lesku klasja, njihovemu pozibavanju v vetru, v igri oblakov in vriskanju slavčkov – ostanke tistega ljubečega materinskega ozadja, iz katerega vse živo izhaja. Grk je občudoval boginjo Demetro v svetih templjih v Elojzi. Misteriji Elojze so bili posvečeni Demetri in Perzefoni. V besedah s katerimi Orfej opeva boginjo, še lahko slutimo grško dušo:
Deo, mnogo klicano božanstvo!
božanska mati vsemirja
nedolžna, ljubezniva darovalka Demetra
hraniš može, bogastvo darujoča boginja
hranilka klasja, darovalka vsega
vesela plodov miru in pridnega dela.
V svoji pesmi o »Praznovanju v Elojzi« opisuje Schiller razpoloženje, ki je takrat izpolnjevalo človeške duše:
» Spletite v venec zlato klasje
vpletite modre vanj ciane
veselje v vsakem očesu naj zasije:
kraljica prihaja;
dala sladko nam je domovino
človeka s človekom druži
Svečano naj pesem naša dvigne
Osrečujočo mater sveta.
Boginja žita Demetra pa ni le lik, ki se iz sveta bogov milostno sklanja k človeku. Z usodo hčere Perzefone je Demetra tragično povezana z razvojem človeka.
V himni »Hvalnica Demetri«, ki jo raziskovalci pripisujejo enemu od posvečenih iz Elevzine (7. stoletne pred Kristusom) je opisana drama ugrabitve Perzefone s pretresljivimi besedami: Perzefono ugrabi proti njeni volji bog podzemlja – Pluto, da bi tam, v njegovem kraljestvu, vladala z njim. Materi sicer uspe, da pridobi božjega očeta Zeusa, ki njeno ljubljeno hči privede nazaj v svet luči, toda vsako leto se mora Perzefona za štiri mesece vrniti v podzemlje, ker jo je Pluto zapeljal: v njegovem kraljestvu je pojedla granatno jabolko. V dogajanju je pomemben kontakt boginje Demetre i njene hčere z umrljivim človekom, sinom kralja iz Elevzine, Triptolemosom, ki mu Demetra da klas, da bi človeštvo naučil poljedelstva. Himna se konča z začetkom misterijev v Elevzini.
Perzefona je zagonetna osebnost. Ponavadi so jo imenovali boginjo setve. Na poljih se rastline z letnimi časi razvijejo, izginejo in se spet pojavijo. Tako odhaja Perzefona za štiri mesece v podzemlje, ostali del leta pa preživi pri svoji materi in pri zgornjih bogovih.
To je zunanja stran ezoterične slike. Kar se izraža v kultu boginje setve Perzefone, je podobno usodi človeške duše, ki se v toku svojega razvoja poda navzdol v temno materijo in ostane v njej vezana; vedno znova pa le najde pot k svetlobi. Pot vodi skozi smrt v novo življenje, k vstajenju, prav tako, kot se dogaja z zrnom semena v zemlji.
Rudolf Steiner je opozoril na pomembno povezavo dogajanj v naravi s človeško dušo. V misteriju v Elevzini se tudi skriva ta povezava. Rekel je, da je v najstarejših časih razvoja človeštva, pred časom, ki ga poznamo iz zgodovine, živela človeška duša v tesni povezavi z duhovnim svetom. Kadar je človek tistega časa pogledal v duhovi svet, je v silah plodnosti v naravi videl boginjo Demetro. Če jo je s hrano ali z vdihom sprejel vase, je doživel njene sile tudi v sebi. Čutil je, da je njegov organizem zgrajen iz njenih sil, da deluje v njem tudi kot pramati njegove duše. V njem rojevalo nekaj novega, kar ga je izpolnjevalo z silami jasnovidnosti in kar je doživljal kot rojstvo Perzefone, hčere boginje plodnosti narave. V teh pradavnih časih je bilo človeško telo še mehko in ga je bilo še mogoče oblikovati. Perzefona se je v njem izražala v silah jasnovidnosti in nenehni povezanosti z materjo Demetro. Substance živil so se preobražale v duševne sile jasnovidnosti. Nato je prišel čas, ko so postajala telesa človeka vedno bolj čvrsta in manj sprejemljiva za duhovnost. Sile temne materije so v mistični sliki: »Pluto bog podzemlja, je nastopil svojo vladavino«, zmagale. Ugrabil je Perzefono in s tem človeške sile jasnovidnosti.
Pri njem je človek lahko zaznaval okolje le s svojimi čutili, duhovnost je postala zanj nedosegljiva.
Ker boginje Demetre človek ni mogel več neposredno doživeti, se je iz bližine človeka umaknila. Darovala pa je svetišče v Elevzini. Od tam je sporočala duhovno moralne vrednote, ki jih ljudje neposredno niso mogli zaznavati. Človeka je učila pridelovanja žit.Obenem je nakazala pot, kako se človek v misterijih lahko osvobodi vladavine Pluta, da bi osvobodil Perzefono.
Posvetitev v misterijih v Elevzini je vodila do naloge soočanja s silami Plutonovih moči. Herkules, ki je moral iti po psa Zerberusa in ga spet pripeljati v Hades, je bil posvečen v Elevzini. Substanca, s katero največje moči podzemlja lahko osvobodimo, se ne imenuje kar tako Plutonij. Današnja Elevzina je v primerjavi z drugimi misterijskimi mesti Grčije kot Efezos in Olimpia obdana z industrijo in modernim letališčem.
Vrnimo se nazaj k začetku mita o Demetri, tisti epohi, ko Perzefone Pluton še ni ugrabil in ko je človek še čutil, kako so sile Demetre delovale v njem in v naravi. Takrat je prejemal iz rok boginje žito. Po čem bi lahko sklepali, kako daleč se moramo ozreti nazaj, da bi dobili odgovor na vprašanje po poreklu žit. Platon, eden od posvečenih v misterijih v Elevzini, je o tem povedal nekaj pomembnega v svojem fragmentu o Otoku Atlantidi. Omenja tisti potopljeni kontinent, ki leži danes na dnu atlantskega oceana, kot resnično mesto Demetrine kulture. Rudolf Steiner govori na različne načine o teh najstarejših časih, ki jih imenuje atlantsko kulturno epoho in opisuje, kako je človek takrat že živel od žit. Ni še bilo potrebno obdelovati zemlje in vzgajati sadik. Zemlja in bitja na njej so bila takrat še mehka in jih je bilo še moč oblikovati. Moč Demetre je delovala magično skozi človeka in mu je dajala sposobnosti, vplivati na rastlinsko rast in na vode Zemlje. Če danes v rokah nekaterih ljudi rastline uspevajo bolje, je to le medel odsev tega, kar je bilo mogoče takrat, posebno kar so zmogli posvečeni iz misterijskih mest. Znali so izkoristiti vpliv zvezdnih konstelacij na posevke in žetev. Danes v biološko-dinamičnem gospodarjenju skušajo dosegati uspehe z upoštevanjem kozmičnih ritmov. To je nov in nežen začetek na stopnji nove duhovne zavesti, nov poskus dela s silami narave, s katerimi je človek v Atlantidi znal delati. Vedno znova so, ustrezno sedmim planetom, znali ustvarjati sedem vrst žit.
V knjigi potop Atlantide je zbral Ignatius Donelly, izhajajoč iz Platonovega poročila vse argumente, da bi okrepil točnost starogrškega izročila: Če iščemo pradomovino večine naših kulturnih rastlin, se moramo vrniti na Atlantido. Okrepi se prepričanje, da so glavna žita kot pšenico, rž, oves, koruzo itd. sejali in žlahtnili v davnih časih na kontinentu, na katerem so bili doma divje rastoči originali teh rastlin, ta kontinent pa je kasneje skupaj s temi prarastlinami izginil. Mislim, da je prav, če rečemo, da so bili poznejši pridelovalci žit kolonialisti tiste dežele, kjer so pšenico in ječmen najprej pridelovali, torej Atlantide.
Donelly, pravi sklicujoč se na to,kar je rekel Bacon: »Mitologija Grkov, ki ne trdi, da so najstarejši grški pisci njihova lastna iznajdba, ni bila nič drugega, kot nežen vetrič, ki je privel do Grčije od nekega, mnogo starejšega naroda in je v svojih pesmih vzbudil odzven, ki so g preoblikovali tako, kot je to ustrezalo njihovim lastnim poetskim potrebam.«
Tako je mit o Demetri, ki je plod grške kulture, v resnici zrcaljenje sveta Atlantide. In če so Grki opisovali Demetro kot boginjo žit in so ji pripisali izgradnjo misterija pridelovanja žit, je šlo pri tem za spomine na staroatlantski prvotni svet žit, spomin na Demetrino prastvarniško moč, ki je pričarala oblike današnjih žit iz zelenih rastlin, ki so pokrivale mlado zemljo,
Cvetoča kultura Atlantide je razpadla. Prebivalci Atlantide so zlorabljali svojo moč v egoistične namene. Oblikovala so se plemena in rase, ki so se medsebojno bojevale in so s svojimi dekadentnimi toda silnimi energijami sprožile potop kontinenta v morje.Tokovi beguncev so se zlili proti vzhodu. Biblija v sliki prikazuje, kako je posvečeni Noe rešil plodove atlantske kulture v bodočnost.
V drami Alberta Steffena »Doživetje smrti« blagoslovi umirajoči Noe svoje sinove, od katerih vsak pooseblja enega od prapoklicev človeštva. Na kmeta se obrne z besedami, ki se slišijo kot zapuščina: »Nekoč, pred potopom smo imeli žito
z debelim, z mlekom prepojenim klasjem, ki je dišalo po zvezdah, sedem vrst. Kdor ga je jedel, ni nikoli zbolel. Potem se je klasje skrčilo, postalo je trdo in suho, ker smo nebo, njega, očeta, ki smo ga jedli, pozabili…« Tudi človek je postal trd in suh kot žito. Tudi on se je skrčil in se je ločil od svojega božanskega temelja. Žito je postalo njegova popotnica.
Ta pot v temo je v mitu o Demetri opisana s podobo ugrabitve Perzefone. V grški mitologiji pa že najdemo namig na osvoboditev človeške duše v duhu krščanske misli odrešenja.
Od nekdaj so kaljenje semena primerjali z zmago življenja nad smrtjo. V tem duhu je bila navada, da so umrlim polagali v grob žitna zrna. To ni sodilo le h kultu v piramidah, tudi v Rusiji so našli žitna zrna v predzgodovinskih grobovih. Albert Steffen je, v že omenjeni drami, položil kraljici Nadhiri v usta v kultu smrti sledeče besede:
»Poglejmo daleč v prihodnost: ko klasi kalijo, rastejo in rodijo, seme v božjo njivo položijo. Zato vzemite, mrtvi, žitna zrna, presadite v svoje jih grobove, čutite, kako jih zrak zajame, voda in toplota, oblikujejo kako jih zvezde!
Dvignite se z žitnimi sokovi sami, navzgor v spirali listov novih, pozdravite na svoji poti v deželo Sonca duše, ki se sklonijo na Zemljo, blagoslov novorojenim dajte.«
»Elevzina« pomeni prihajanje, advent. V misteriju Demetre in Perzefone leži skrito vedenje o prihodu kali Sonca, Kristusa, na Zemljo. V preroškem gledanju so v posvetitvah praznovali skrivnost Kristusovega rojstva. Učenca so, potem, ko je gledal v kozmosu sile očeta in matere, ko jih je doživel, odvedli v najsvetejše, kjer je ugledal pred seboj žensko postavo in na prsih žene otroka, ki pije. Zatem so učenca poučili v doumevanje besed: »In to je bog, ki bo prišel«.
Iz najstarejše preteklosti vodi še drug duhoven tok k svetemu dogajanju v Palestini. V soncu posvečeni Melchisedek, ki je poosebljal najstarejše misterijsko znanje, podaja Abrahamu, starosti rodov v katerem je Kristus postal človek, kruh in vino. Betlehem, kjer je Jezus rojen, pomeni v našem jeziku »Mesto kruha«. Tu je bila od nekdaj žitnica Palestine. Sem je prišla Rut, pobiralka klasja, da jo prepoznamo kot deklo in kot nevesto. S tem je postala mati rodu, ki je vodil od Davida do mesije. Pobiralka klasov in mati! Ali nas to ne spominja na boginjo žita Demetro, ki jo Schiller hvali v svojem epu o Prazniku v Elevzini« kot veliko mati sveta? Zadnja izpolnitev tega materinskega lika je odrešenikova mati, Marija. Njeno povezanost z Rut, s Perzefono, z Demetro, so čutili slikarji, ki so risali Marijo v obleki iz klasja. Ali kot stara škotska pesem opeva: »Marija, ti mati čudes, pomagaj s tvojo močjo. Blagoslovi hrano in mizo, blagoslovi klas in plod.«
Kar se na zemlji dogaja, je zapisano v zvezdah.
To so modreci brali po znamenjih na nebu. Enemu od dvanajstih nebesnih znamenj skozi katera potuje Sonce v toku svoje letne krožnice je ime »Devica«; preroštvo o odrešenikovi materi. Najsvetlejšo zvezdo v tej zvezdni sliki, so imenovali Spica – v slovenščini: klas.
Se nadaljuje Iz: Udo Renzenbrink: Sedem vrst žit
Morda je prišel čas, da se v prizadevanju za povečanje pridelave in zagotavljanje stalne prisotnosti s pridelki kvalitete DEMETER na trgu, združimo v enote ali podjetja, naravnana na tržno prodajo.
Kdor se je v projekt pripravljen vključiti ali ima sicer dobre predloge, naj me, prosim, pokliče. Iztok Kramžar, tel. 01- 8981294, fax 01-8995496
OVEN GLEDA NAZAJ
Oven je zvezdna slika, ki ni posebej opazna. Na nebu jo prepoznamo po dveh zvezdah, ki označujeta ovnove rogove. Slike ozvezdij imajo pogosto babilonsko poreklo. V delu neba, kjer je ozvezdje Ovna, Babilonci niso videli ovna temveč LU.HUN.GA, kar pomeni zvezdo, ki stoji za zvezdo IKU. Področje neba, ki so ga Babilonci imenovali IKU (polje) se danes imenuje prazni kvadrat Pegaza. Veliko temno polje označujejo štiri zvezde. Tudi okrog teh je le malo svetlobe. V decembru, ko izgine večerni mrak, je kvadrat viden na južnem nebu in zaide v smeri severozahoda. Od 22. do 24. decembra se pod temnim poljem premika mlada Luna. LU.HUN.GA »stoji za poljem« oziroma vzide pozneje.
Nekaj dni za tem, 26. in 27. decembra, potuje skoraj polna Luna pod njim. Babilonska beseda LU.HUN.GA ne pomeni »oven«, temveč »dninar«. Novo leto se v tistih časih ni začelo pozimi, temveč na začetku pomladi. Približno v letih 1600 do 1100 pred Kristusovim rojstvom, je postal ob začetku novega leta »dninar« viden, in to pred sončnim vzhodom na vzhodnem nebu.
Oznaka »Oven« prihaja iz Egipta. Egipčani so poznali 72 pojavnih oblik Sonca. Nočna postava Sonca je imela lik človeške postave z ovnovo glavo. To nočno Sonce so imenovali Ba ali po naše duša. Egipčani so doživljali zvezde kot duše svojih prednikov in imenujejo vse zvezde Ba. Ta je bila drugi Ba.: v hiroglifski pisavi ni oven, temveč peterokraka zvezda. V templju v Denderi, ki je iz rimskih časov, je ozvezdje Ovna na eni sliki narisano z glavo na desni strani na drugi pa z glavo na levi. Na obeh gleda oven nazaj. Bistvena posebnost ovna so njegovi rogovi. Rogovi so po svoji substanci otrdela, roževinasta koža. Rastejo z lobanjo in so zaviti. Vsako leto se nalagajo na roge novi sloji, votlina v notranjosti pa se veča. Navznoter zavito obliko ovnovih rogov povezujemo s ponotranjenim pogledom nazaj.
Otroka kralja Athmasa in boginje oblakov Nephele, deček in deklica, Phrixos in Helle sta bila zaradi spletk svoje mačehe obsojena umreti na žrtvenem oltarju. Ko je njun oče dvignil nož da ju zakolje, se je približal velik oven s krili, čigar runo je bilo iz čistega zlata. Mati oblakov mu je naročila, da oba otroka odvede v daljno deželo. Na poti preko morske ožine, ki ločuje Evropo od Azije, je Helle (grško luč) pogledala navzdol; zavrtelo se ji je in padla je v vodo. Od takrat se imenuje ta morska ožina Hellespont (most Helle). Deček Phrixos (grško dež) je bil v Mali Aziji gostoljubno sprejet pri kralju Aietesu. Ovna s krili je iz hvaležnosti za svojo rešitev žrtvoval Zeusu (Jupiter). Preden je bil žrtvovan, je oven otresel iz sebe svoje zlato runo. To so obesili v hrastovem gozdičku, ki je bil posvečen Aresu (Marsu). Zmaj, ki ni nikoli spal, ga je čuval. Argonauti so to runo prinesliv Grčijo.
Zeus je je dodelil ovnu prostor pod zvezdami. Ovnove zvezde imajo malo svetlobe saj je Oven svoje zlato runo pustil na Zemlji. Liesbeth Bisterbosch, A tempo 12/2001
Gremo, gremo, gremo !
11.05.2002
Avtobusni izlet v Avstrijo, na posestvo g. Reinhild Emmelmann.
Ogled posestva in površin na katerih pridelujejo biološko dinamična semena.
Predavanje: Kako ohranjati kvaliteto načih vrtnin.
Prijavite se pravočasno, zahtevajte program !
![]()
Duša ima krila… in njenih sedem zamahov v tednu
Sorodnost med dušo in vodo
Človeško psiho radi primerjajo z morjem. Tako kot je morje tako globoko, da se mu ne more najti dna, tako se zdi tudi za človeškoi dušo. Obema je lastno še nekaj drugega, bistvenega: gibanje. Pri vodi se sicer zdi, da jo spravi v gibanje vedno nekaj zunanjega npr. veter ali nagib.
Če pa pogledamo natančneje, vidimo, da je gibanje najbolj lastna potreba, značaj vode. Enostaven poskus to lahko ponazori: voda zlivamo po poševnem kosu stekla.
Vidimo, da sicer sledi nagnjenju plošče, torej sili težnosti, pri tem pa poišče svojo, vijugasto pot, ki se vedno po malem spreminja. V vodi je skrita notranja živahnost, želja po gibanju. Ta je v mnogih letih omogočila igrivo in milo oblikovane robove potokov in rek, ki božajo pokrajino. Kako čisto drugače je, kadar vode prisilimo v ravno strugo, kanal. Voda je v gibanju, v pričakovanju gibanja tudi če ne teče. Voda odgovori z ritmičnim valovanjem že na nežen piš vetra, udarec ribje plavuti. Da pride v gibanje pa je spodbuda od zunaj le potrebna.
Kraljevska plat duše
Človeška duša je podobna vodi. Kar nam posredujejo čutila, vsak dražljaj od zunaj, lahko spravi dušo v gibanje, v notranjo živahnost, ki se izrazi kot čustvo, misel ali dejanje. Če človek na zunanje dogodke ne reagira z zanimanjem in sočutjem, pravimo, da je hladen. Je kot led. Kot voda, ki je izgubila svojo ljubezen do gibanja in svojo občutljivost za spodbude. Medtem, ko voda, da bi se spravila v lastno nihanje in vrtinčenje, potrebuje pomoč od zunaj, pride človek lahko v gibanje brez zunanje pobude, čisto iz sil svoje notranjosti. Takrat čuti vse, kar prihaja od zunaj kot motnjo. Gibanje se dogaja skrito v notranjosti. Podobno kot v sliki lažnivega brona Muenchhausna, ki se sam potegne za lase, da bi se osvobodil iz močvirja. Duša se lahko spravi v gibanje in v razvoj iz lastnih moči. Nobene religije ni, v kateri se prav ta sposobnost ne bi opisovala kot kraljevska plat duše. Pri tem je zanimiva izbira besed kot: Spraviti se v gibanje iz moči lastnega JAZa, z razmišljanjem, meditacijo ali molitvijo; pomeni poglabljanjem in povišanjem duše. Za tem smo kot mirno gorsko jezero: v njem se zrcali vse nebo, obenem se vidi globoko na njegovo dno.
Duša niha med tema obema skrajnostma, najti spodbujanje in osvežitev iz okolja in biti čisto pri sebi. Pri tem velja: čim močneje, tem bolje. Čimbolj smo se naučili, umakniti se vase z dobro mislijo, dobro knjigo, modrim izrekom – pa četudi le za nekaj minut vsak dan, tembolj angažirani in zainteresirani se bomo lahko na primer, približali drugim ljudem, bomo dovolili drugačne misli, bomo npr. lahko uživali naravo.
Kdor tako vadi bo opazil, da nekatere stvari določenega dne ne uspejo tako dobro, kot na drug dan v tednu, da se na primer težje koncentriramo ob sredah, da je ob četrtkih laže kaj skleniti ali napraviti izpit. Le zakaj?
Ritem tedna
Teden je poseben ritem. V mesecu pa tudi v letu se ne izide. Določen datum pade v letih na različne dni v tednu. Gospodarsko gledano je teden nekaj nepraktičnega, posebej če primerjamo, kaj nam nudi naša delitev časa v sekunde, minute, ure, dneve, tedne, mesece in leto. Kljub temu se človeštvo skoraj vseh časov drži ritma sedmice. Tudi astronomsko je teden izjema. Medtem ko je mesec odvisen od Lunine poti, teden ne odgovarja nikakršni kozmični delitvi časa, razen pri četrtinski delitvi Lunine poti okrog Zemlje faz kot mlaj, prvi krajec, polna Luna in zadnji krajec. Zakaj je torej od svojega začetka v Kaldeji zmagal sedemdnevi teden, nad sumersko delitvijo na pet dni, rimsko delitvijo na osem dni in egipčansko delitvijo na deset dni? Odgovor je skrit v človeku. Tako kot se v človeku v toku enega dne menjata tipična aktivnost in tipična pasivnost in imamo od 13.30 do 14.30 ure na splošno opraviti z najmanjšo zmogljivostjo,tako velja, da najdemo v človeški duši sedem različnih temeljnih razpoloženj. Presenetljivo je, da so te lastnosti pripisali lastnostim oz. značaju sedmih klasičnih planetov, ki jim posamezni dnevi v tednu pripadajo.
Ritem nadomesti moč
Razviti moderno raziskovanje časa bi pomenilo, opazovati, kaj je na primer tipično za torek, raziskati, katere posebne lastnosti ima torku botrujoči planet Mars. Tako bi sčasoma lahko bolje razumeli, zakaj je ob torkih sodelovanje težavnejše kot druge dni. Da bi obvladali zahteve in napetosti današnjega življenja, bi bilo zelo dobro, bolje poznati kvalitete posameznih dni v tednu. Lahko bi jih koristno uporabili, prihranili veliko truda.
Wolfgang Held a tempo 2/2000
Naša hrana je kruh
in je vino Boga.
Na nebu je rasla, je rasla na Zemlji.
Kot žrtev v naše telo je prišla,
Da kri in meso
bi naše bila…
Sprejemamo žrtev, hvaležni,
v Božjem imenu,
vemo: Rast naša je cilj njen, njen smisel je to.
A m e n Artur Schult
KRUH NAŠ VSAKDANJI
Seme je še organizem. Če ga položimo v zemljo bo nabreknilo, vzkalilo, naredilo korenino, steblo, liste, klas, bo cvetelo in če bo prav, rodilo tisočeren plod. V semenu je vsa ta možnost še skrita. V njem je spravljena zgodovina: vsa skrb in nega naših prednikov iz preteklih tisočletij, vremenski pogoji preteklosti. V njem je potencial bodočnosti.
Mi smo njegovi skrbniki v tem času.
Semena so velike dragocenosti in paziti moramo nanje.
Če hočemo speči kruh, mora zrno umreti, zmleti ga moramo v moko. Znanost današnjega dne v moki zmletega zrna ne bi nič pogrešala, kar lahko v zrnu najde, saj etrov, sil oblikovanja življenja, ne zna zajeti, kaj šele, da bi jih znala razlikovati.
Iz antropozofije vemo, da so sile oblikovanja življenja, etri, tiste energije, ki po pravzorcih zmorejo organizirati substance v organizme, in sicer tako, da ostanejo ti na izvire teh energij »priključeni«. Tako se n.pr. kristalizacijske slike enakega semena karakteristično razlikujejo glede na pozicijo Sonca v toku leta pred različnimi zodiakalnimi ozvezdji. Ko delamo po biološko-dinamični metodi in uporabljamo kompostne preparate, gnoj iz roga in kremen iz roga, skrbimo za to, da v tisti del rastline, ki nam služi kot hrana, dovedemo čimveč teh sil življenja.
Etri, potencial, preteklost in bodočnost v nekem zrnu, hranijo tudi naše telo, naše življenje, gradijo vitalnost, ki vodi in usmerja procese v našem telesu. Pri izbiri hrane pazimo, da so te sile življenja v živilih v čimvečji meri prisotne, kupujemo čimmanj predelano, neobsevano, dozorelo hrano iz biološko dinamične pridelave. Ko zrno zmeljemo, se začno etri ločevati od snovi in za snovi veljajo zakoni fizike. Razkroj pokvarljivih sestavnih delov zrna kot npr. maščob bomo kmalu lahko zaznali kot grenkobo, manj pokvarljivi sestavni deli se obdržijo dalj časa, toda prav kmalu so prazni etrov.
Zrnje za peko kruha zmeljem neposredno preden se lotim peke. Pred mletjem ga pregledam, izločim morda primešano seme plevela in sem posebej pozorna na morda primešane rožičke ali dele rožičkov. Zmlete moke ne sejem, saj pridelujem žita brez strupov in so v obrobnih slojih, ki jih mnoge trgovine za zdravo hrano kot otrobe drago prodajajo, za zdravje črevesja in urejeno prebavo dragocene celulozne balastne snovi, pa tudi dragoceni minerali in vitamini. Moj kruh je temen,to mi je še posebej všeč.
Kruh po receptu gospe Hitschfeld:
Na približno 2 kg nepresejane pirine moke dam en zavitek kvasa, ki ga pustim da vzhaja. V moko zamešam še jedilno žlico kuhinjske soli, pest posušenih kopriv, po čajno žličko zdrobljenega janeža, kumine in koriandra, v vodo pa primešam žlico medu. Včasih dodam še pest sončničnih in pest lanenih semen. Testo dobro ugnetem in ga pustim da vzhaja, praviloma je to pol ure. Testo nato ponovno pregnetem, ga oblikujem in dam takoj v pečico, kjer ga pečem eno uro pri 200 – 220°C. Kruh bo rahel in kljub temu čvrst. Okus je zelo dober. Če pazim na kozmične ritme in pečem na dan za cvet, vzamem lahko tudi manj kvasa. Ob dnevih za cvet je testo lepše in kruh okusnejši.
»Rastline so organi, s katerimi organizacija Zemlje, ko se spomladi prebudi, razvija svoja čustva in misli skupaj s Soncem « Dr.R.S.
E M M E R – dvozrnica
Dvozrnica je prastaro žito. Poznali so jo že pred 10.000 do 5.000 leti, v času, ko je bil človek z naravo in nebom intimno povezan. O njej govori že Biblija. V antičnem Rimu je bila osnovno žito za prehrano. Iz nje so pripravljali močnike in kruh. Njena domovina je bila široka, saj je segala od Rusije do Portugalske, od južne Švedske do Egipta in Etiopije. Potem je počasi izginjala. Po drugi svetovni vojni bi jo našli v Rusiji, Etiopiji, Indiji in Italiji, vendar le v redkih predelih. Zadnja leta je dvozrnica spet vzbudila pozornost. Pojavlja se predvsem v ekološkem poljedelstvu.
Dvozrnica je v svojem razvoju sopotnik pšenice: iz trav razvita enozrnica s čvrstim klasnim vretenom žlahtnjena v dvozrnico. Gensko ima lastnosti, ki so podobne lastnostim pirnice. Dvozrnica je kot pšenica v veliki meri samoprašna, lastni cvetni prah opraši lastno plodnico. Zdi se, da rastlina rada »ostaja pri sebi«. Klasje je lahko skoraj belo, rdečerjavo ali vijoličasto. Lahko pa tudi skoraj črno. Tudi oblike klasov so različne.
Za kruh, kot smo ga vajeni danes, je potrebna določena kvaliteta beljakovin. To kvaliteto izražamo v vrednosti sedimentacije, ki naj bi bila med 25 in 60. Dvozrnica, ki raste na določenih področjih, ima nizke vrednosti sedimentacije, iz nje bi lahko pekli le lepinje. Druga rastišča kažejo visoke vrednosti, tako, da je moka s takih rastišč dobra za kruh. Dvozrnica je zaradi okusa manj primerna za sladice, odlična pa za poln, okusen kruh. Minerale, ki jih predela rastlina, človek laže sprejme in uporabi. Visoke vsebnosti mineralov v živilih cenimo kot nekaj pozitivnega. Pri dvozrnici ugotavljamo, da vsebuje izjemno veliko železa. Morda leži v tem razlog, da so jo svojčas imeli za žito, ki čisti in osveži. Vsebnosti kalcija in magnezija so v dvozrnici podobno visoke kot pri pšenici.
Če delamo slike kristalizacije bakrovega klorida vidimo, da je dvozrnica podobna pšenici, da pa ima v slikah, ki karakterizirajo notranji red in potencial rastline, tudi svoje specifičnosti. Razlike te notranje kvalitete pri metodi z dvigujočimi slikami niso tako jasne kot pri metodi kristalizacije.
Pridelki dvozrnice so približno za 50% manjši kot pri pšenici. Vsebnost proteinov je pri dvozrnici dvakrat višja kot pri pšenici. V nasprotju s pšenico so pri dvozrnici zrna pogosto zrasla s plevami in so presenetljivo velika. To posebej preseneča ker vemo, da je v zadnjih 200 letih nihče ni žlahtnil. Po količini in tehniki setve je dvozrnica primerljiva z ovsom. Poznamo ozimno in jaro dvozrnico.
Eckart Irion, b-d žlahtnitelj, Hof Grub, D
AJDA JE
JE ŠE VEČJA IN JE ŠE BOLJ NAŠA
Od septembra se je naša AJDA prelevila. Kar smo gradili od njene ustanovitve pred desetimi leti, se je od jeseni preobrazilo v danes šest samostojnih društev širom Slovenije, vsa z imenom Društvo za biološko-dinamično gospodarjenje AJDA. Prvo v Vrzdencu, drugo v Dravogradu, tretje v Domžalah, četrto v Novi Gorici, peto v Sostrem, šesto v Lendavi. BRAVO! Kar tako naprej!. V življenju ni nič slučajno in nič nesmiselno. Vse prežema modrost in smisel. Zagotovo je prav, da se čutimo zavezani tistemu koščku zemlje, na katerega nas je življenje postavilo. Morda je naša najpomembnejša naloga ta čas, biti čuvarji zemlje in rastlin tu, kjer smo. Morda smo prav zato smeli spoznati to pot, metodo, ki to omogoča. Z novo organizacijo bomo našo nalogo bolje opravili: laže se bomo povezovali z lokalnimi ali regionalnimi dejavniki, ki se Zemlji in ljudem čutijo bolj zavezani.
Naša društva so povezana v zvezo. Zveza nosi z dovoljenjem svetovne organizacije DEMETER INTERNATIONAL ime ZVEZA DRUŠTEV ZA BIOLOŠO-DINAMIČNO GOSPODARJENJE AJDA-DEMETER SLOVENIJA. Sedež Zveze je na Vrzdencu. Tam za Zvezo vsak torek uraduje kot tajnica Simona Tadel. Naša organizacijska shema je prikazana na naših spletnih straneh na internetu pod www.zveza-ajda-demeter.si
IN KAJ JE NOVEGA SICER?
*** 7.1. smo bili pri ministru Butu. Imamo občutek, da je pristno zainteresiran za naše delo. V naši košari si je z zanimanjem ogledal steklenico vina iz DEMETER grozdja, jedel je kruh iz enozrnice, ki ga je spekla Tonka. Tudi prospekt, ki predstavlja organizacijo DEMETER v njenih svetovnih razsežnostih, si je z zanimanjem ogledoval. Zanimalo ga je, kako ocenjujemo možnost razširitve biodinamike v Sloveniji in v čem bi potrebovali pomoč. To je bilo naše prvo srečanje z njim in čas, ki je bil predviden ni zadoščal za izčrpen pogovor. Minister But nas je povabil na ponoven razgovor čez dva tedna. Pričakujemo torej, da se bomo kmalu spet srečali z njim. Upamo, da mu bomo naše znanje in možnosti, naše cilje lahko predstavili in da bomo našli poti plodnejšega sodelovanja.
*** 31 od 37 nosilcev blagovne znamke DEMETER, je moralo zaradi subvencij ponavljati kontrolo pri Kmetijskem zavodu Maribor. Štirim je Maribor status ekološke kmetije zavrnil, nekaterim je dodeljen status v preusmerjanju, čeprav ima kmetija že več let blagovno znamko DEMETER. Večji del teh odločitev je neupravičenih in v nasprotju z določili slovenskega pravilnika o ekološkem kmetijstvu. V toku je anketa. Ko bodo podatki zbrani, bomo v dialogu z Zavodom v Mariboru in Ministrstvom, morda pa tudi v javni diskusiji skušali stvari postaviti na svoje mesto. Dodatna kontrola preko Maribora je za naše kmete prehuda obremenitev. Stroški kontrole so visoki, kmetu grozi ponavljanje kontrole in ponovni stroški, zahteva se obvezna udeležba na dragem izobraževanju, ki vsebinsko ne izpolni pričakovanj, in praviloma ne dosega nivoja znanja, ki ga naši kmetje že imajo. Kontrola velik del odobrenih subvencij izniči in spravlja kmete pod psihični pritisk, saj se kontrolorji po notranji drži ne postavljajo na kmetovo stran, temveč pogosto v vlogo nasprotnikov.
*** Demeter International je zahteval, da Kmetijski zavod Maribor iz svojih formularjev umakne pasažo, v kateri pravi, da morajo kmetje kontrolo po DEMETER smernicah zahtevati pri njih. O zadevi sta obveščeni veleposlaništvi Slovenije v Nemčiji in Nemčije v Sloveniji pa tudi Ministrstvo za kmetijstvo. Upamo,da bo to prispevalo k streznitvi. DEMETER je namreč tudi v Sloveniji zaščiten in mimo AJDE ne gre nič.
*** Imamo svoje kolikor toliko urejene spletne strani na internetu. Poglejte si jih, sporočite nam svoje pripombe! Pogrešamo informacij za naslov »Ponudniki« DEMETER pridelkov. Pokličite Vrzdenec in sporočite kaj prodajate!
POMEMBNO:
Z reorganizacijo društva AJDA prerazporejamo tudi članstvo. Kartoteke članov AJDE Vrzdenec iz regij novoustanovljenih društev, bomo takoj, ko se novo društvo formalno dovolj okrepi, oddali novim društvom. Seveda velja, da ne glede na to, kateri AJDI formalno pripadamo, vsi držimo skupaj, si pomagamo in člani katerekoli AJDE so vabljeni na predavanja, seminarje in prireditve katerekoli AJDE. Če bi kdo izrecno želel kljub ustanavljanju novega društva, ki mu je bliže, ostati član AJDE na Vrzdencu, naj nam to sporoči. Radi ga bomo še naprej kot doslej obdržali za svojega.