Velika noč 2018

Poslanstva velikonočnih praznikov ni lahko razumeti. Razumevanje je vezano na sile razuma in stanje človekove zavesti. Obsega tajno smrti in vstajenja, minljivosti in večnosti, razmerje med materijo in duhom. Če želimo razvozlati ta misterij, se moramo podati na notranjo pot.

Krščanski prazniki naj bi človeku pomagali, da pride do spoznanja in razumevanja velikih stvarniških resnic. Praznike naj bi doživljali v radosti, rojeni iz razumevanja njihovih sporočil.

Kaj je sporočilo Velike noči?

Velika noč je pomladi, ko pride Sonce v ozvezdje Ovna – jagnjeta. To je čas pomladanskega enakonočja, ko sta zemeljsko in kozmično življenje harmonično v ravnotežju. Svetloba kozmosa za Veliko noč premaga temo zemlje, torej materije. S pomočjo svetlobe kozmosa najde mrtva narava moči za novo vstajenje.

Misterij Velike noči približa pomen premagovanja teme s svetlobo kozmosa v človeku: Kristus, kozmično, duhovno bitje Sonca, se je utelesil v materijo, v človeško telo. S tem, da je materijo človeškega telesa povezal z duhom, deluje kot neke vrste zdravnik sveta.

Vstajenje, čas rešitve, čaka sedaj na človeka. Vstajenje bo mogoče, ko izbere človek iz svobode individualnega odločanja pot duhovnosti in se preobrazi.

Človeku torej zagotovo ni namenjena vloga opazovalca. Pripada mu vloga soustvarjalca. Soustvarjalca s tem in iz tega, kar na poti duhovnosti najde v svoji notranjosti.

ŽIVIMO S KOLEDARJEM DUŠE

                                 Izrek prebiramo in premišljujemo vsako jutro in večer

                                              POMLAD


A. Velikonočno razpoloženje        1.-6. April
1
Ko Sonce iz širjav svetov
Človekovemu smislu govori
In radost iz globine duše
Se v gledanju s svetlobo zlije,
Se misli iz ovoja sebe        
Izvijejo in v daljni prostor poletijo
Ter topo vežejo
Na bit duha človeško bitje.

NOVICE IZ SVETA

Izobrazba je več kot znanje

»Izobraževati ne pomeni, napolniti posodo, temveč razvnetiti ogenj.« Kar je spoznal Aristophanes pred več kot 1500 leti je tudi danes aktualno. Izobrazba kot vedno odpira perspektive in je bistven temelj za sodelovanje v družbi in socialni napredek. To velja tudi za ekološko kmetijstvo.

Da bi pridobili res fundirano in široko utemeljeno izobrazbo za ekološko kmetijstvo, posebej na poklicnih šolah, se mora še marsikaj zgoditi. Esencialno je, da ne ponujajo le dodatnega izobraževanja za poklicne šole. Vsi, ki se ukvarjajo z izobraževanjem, bi se morali bolje medsebojno povezovati in oblikovati uspešne module pouka, učne načrte ali izpitne vprašalnike tudi za ekološko kmetijstvo in omogočiti razvoj kvalitete izobraževanja.

Izobraževanje pomeni vseživljenjsko učenje. Znanje, pridobljeno v šoli, ne zadošča za ves čas poklicnega življenja. Kar najboljše možnosti dodatnega izobraževanja so za dobro delovanje celotnega sektorja v vseh področjih: kmetijstvo, svetovanje, kontrola, predelava, trženja in znanost, centralnega pomena. V Nemčiji organizirajo za transfer znanja za kmete in predelovalce na stotine možnosti, ki se posvečajo aktualnim vprašanjem. Že več kot 20 let ponuja Fondacija Ekologija in kmetijstvo (SÖL) in Raziskovalni inštitut FIBL specialna dodatna izobraževanja, prikrojena potrebam specializiranih svetovalcev in kontrolorjev. Univerze razvijajo module za ekološko kmetijstvo in odpirajo nove študijske smeri. Seveda je potrebna za to tudi politična volja. Tudi učitelje in profesorje je treba motivirati da pridobijo za podajanje učencem in študentom več znanja iz področja ekološkega kmetovanja. Pravne okvire za posredovanje vsebin potrebnih za ekološko kmetijstvo, morajo konkretno uresničiti tako ministrstva kot pedagoško osebje. Temu povsod še ni tako. Torej se vedno znova pokaže, da veliki cilj ni znanje, temveč udejanjanje potrebnega.                SÖL 1/18

Državne kmetijske šole Nemčije

učencev za poklic ekološkega kmeta ne pripravijo dovolj dobro

V letošnji št. 1 revije Ekologija in kmetijstvo odkrijemo članek, ki takole predstavi mnenje absolventov državnih kmetijskih šol v Nemčiji:

*želeli bi, da se pri strokovnih predmetih nameni ekološkemu kmetovanju 40- 50% časa,

*74,6 % vprašanih absolventov želi, da vsebine ekološkega kmetovanja integrirajo v vse predmete,

*predmet ekološko kmetijstvo naj se kot blok uvede v vse učne programe,

*80% vprašanih želi izobraževanje v izključno ekološkemu kmetijstvu namenjenih šolah,

*niso zadovoljni z znanjem, ki ga prezentirajo učitelji strokovnih šol, zahtevajo, da se učitelje vključi v nenehno dopolnilno izobraževanje,

*pričakujejo, da učitelji osebno ne nasprotujejo ekološkemu kmetovanju,

*v pouk naj se integrira več praktičnih izkušenj, sposobnosti in vprašanj, ki jih zastavlja praksa, vključi več ogledov ekoloških kmetij in več gostujočih predavanj ekoloških kmetov,

*nezadovoljni so, ker učenci konvencionalnega kmetovanja skorajda nimajo predstav o ekološkem kmetovanju,

*menijo, da jim šola ni dala dovolj potrebnega znanja in se praviloma po končanem šolanju za ekološko kmetijstvo dodatno izobražujejo. www.bmel-statistik.de/landwirtschaft/ausbildung

Dr. Karl Kempkens, ki vodi v pokrajini Spodnja Saška v Nemčiji projekt za boljšo integracijo ekološkega kmetovanja v poklicno izobraževanje, je novinarki revije Ökologie und Landbau na vprašanje povedal: Če primerjamo dežele ZR Nemčije moramo ugotoviti, da situacija v regijah in na šolah ni povsod enaka. Marsikje so na šolah v preteklih letih naredili v smeri ekološkega kmetijstva zelo veliko in ekološko kmetijstvo čvrsto integrirali v poklicno izobraževanje. Tako na primer v Alsfeldu, v zvezni pokrajini Hessen. V pretežnem delu drugih dežel pa vsebine ekološkega kmetovanja manjkajo, četudi jih nujno potrebujemo. To dokumentirajo sledeče številke: Skoraj vsaka deseta kmetija v Nemčiji je ekološka. Deset do dvanajst procentov konvencionalnih kmetov računa s preusmerjanjem v ekološko kmetovanje. Zvezna nemška vlada si je zastavila cilj, da doseže 20% delež ekološkega kmetijstva. Ekološko kmetijstvo je postalo pomembna oporna točka nemškega kmetijstva in izjemno pomembno je, da bodoči ekološki kmetje ekološko kmetovanje v okviru svojega šolanja res tudi spoznajo.

Odgovorni se tega zavedajo in so pripravljeni integrirati ekološko kmetovanje močneje v pouk. Pri tem postaja jasno, da bo potrebna boljša koordinacija, za kar je potrebno imenovati za koordinacijo odgovorne osebe in predpisati realizacijo teh procesov. Na Bavarskem in v Spodnji Saški so jasno definirane delovne skupine za to že imenovali. V Sloveniji je problematika še bolj prisotna in prilagajanje potrebam je iz dneva v dan večja nujnost.

Dramatično izginjanje insektov

Konzorcij znanstvenikov je 27 let spremljal razvoj insektov v naravovarstvenih področjih zahodne Evrope. Rezultati, ki so jih koncem leta 2017 objavili so zastrašujoči. Insektov v zraku je za 75% manj. Pri tem ne gre le za insekte, ki so na listi ogroženih vrst, temveč insekte sploh. Naravovarstvena področja so običajno manjša od 50 ha, kar insektov ne zavaruje pred vplivi okolja. Predvsem intenzivno kmetijstvo preživetja insektom ne omogoča.

Plastika v tleh

Terestrični eko-sistemi so kontaminirani s plastiko. Znanstveniki Inštituta za ekologijo voda in ribolov iz Leibnitza z Univerzo Berlin opozarjajo po opravljeni študiji na globalno razširjeno mikroplastiko v tleh in menijo, da pomeni to dolgoročno obremenitev za okolje. Pri razkroju delcev mikroplastike nastajajo nano delci, ki imajo nove fizikalne in kemične lastnosti. Lahko širijo bolezni in delujejo toksično. Za primer navajajo, da delajo deževniki svoje rove drugače kot običajno, če so v tleh delci plastike. Pri ribah povzroča nanoplastika tudi spremembo obnašanja. www.heise.de/-3961703.

Mikroplastika v mineralni vodi

(geo.de) Znanstveniki Inštituta za kemijo in veterino Münsterland-Emscher-Lippe so v 38 analiziranih in raziskanih mineralnih vodah našli mikroplastiko. Mikroplastika so delci velikosti od 5 do 20 mikrometra. Raziskali so mineralne vode iz plastenk pa tudi PET steklenic za večkratno uporabo, iz steklenic iz stekla in kartonske embalaže. Največ delcev plastike so našli v PET steklenicah za večkratno uporabo, in sicer povprečno 120 na liter. Vpliv mikroplastike na človeka, še ni dovolj raziskan.

Vabila v tujino – Semenarstvo

28. in 29.4., 25. in 26.8. in 13. in 14.10. letos vabi g. Peter Barthel na seminar o pridelovanju semen. Prijave sprejema do 30.3. več informacij na www.oeko-garten.de/Neu/Saatgut

-Biodinamična nega gozda Od 21. do 24.6.2018 vabljeni na kongres o negi trajnostnega gozda, pomenu ptic in insektov v gozdu. Več na wald-hahn@web.de

SPOZNAVANJE DUŠE IN DUHA

Dr. R. Steiner, 24.10.1907

Ves cikel teh predavanj je namenjen spoznanju duha in če naj bi danes govorili posebej o spoznanju duha in duše, se to zgodi zato, ker se tako na določen način lahko sporazumemo, kaj je pojem samega duha, s tem, da ga povežemo, postavimo v odnos do pojma duša. Saj za take, ki se ukvarjajo z duhovno znanostjo, v naši sedanjosti deluje posebej moteče, da oba pojma, duh in duša pri obravnavanju človeka, nenehno mešajo.

Vi vsi dobro veste, da imamo tako imenovano psihologijo ali znanost o duševnem. V šolah jo danes učijo v sorazmerno velikem obsegu. Na seznamih predavanj visokih šol najdete tudi predavanja o psihologiji. Dobesedno naj bi to pomenilo nauk o duši. Pri tem je treba omeniti, da pri tistih, ki na ta način govorijo o psihologiji ali znanosti o duši, jasna zavest o tem, da je pri človeku treba govoriti o duši in duhu, ni prisotna. Vse, kar je v zvezi z notranjim življenjem človeka, če smemo uporabiti izraze s človekovim mišljenjem, čutenjem in voljo, povezujejo, obravnavajo pod pojmom duša. Duša velja naravnost za nasprotje telesnega in fizičnega pri človeku, in pravijo – če se v to sploh spuščajo, če niso povsem zapadli v materialistični način razmišljanja – da obstaja človek iz telesa in duše.

Najprej bomo upoštevali le tista mnenja, ki se postavljajo na stališče, da je duša resnično bitje. Če pravimo, da je človek iz telesa in duše, se običajno sploh ne zavedamo dejstva, da smo s tem žrtve neke, sorazmerno pozno v toku krščanskega razvoja, oblikovane dogme. Celo starejše krščanstvo, ki je še izhajalo iz naukov modrosti, je, kot vsi nauki o modrosti različnih časov in narodov, razlikovalo v človeškem bitju telo ali organizem, dušo in duha. Šele poznejši sklepi koncilov so duha tako rekoč odpravili in šele od koncila v Konstantinoplu se govori le o telesu in duši. Moderna učenost, ki se z nekaj takega sploh ukvarja, ki torej ne razmišlja materialistično, verjame, da stoji na tleh popolnoma svobodnega raziskovanja in sploh sluti ne, da je sprejela ta poznejši pojem duše, ki duha pušča ob strani. le kot predsodek, kot vnaprejšnje mnenje. Tako je sploh z mnogimi pojmi, ki se pojavljajo v naši učenosti in jih sprejemajo kot bi bili resnično rezultat raziskovanj, medtem ko v resnici predstavljajo le stoletja star predsodek.

Sedaj si bomo v različnih smereh ogledali samo običajno psihologijo. Tu pa naj ne bi kritizirali, temveč le karakterizirali. Smemo reči, da je psihologija pod materialistično naravnanostjo in načinom razmišljanja najbolj in najtemeljiteje trpela. Postopoma zunanja znanost o čutnih pojavih namreč ni izgubila le pojma duha, temveč je psihologija izgubila celo pojem duše, torej je izgubila svoj lastni predmet. Zanimiv je razvoj duhovnega življenja. Smeli raziskovalec in mislec, ki je naredil nekaj izjemnega na marsikaterem področju, je imel pogum, da tudi izgovori, kar je znotraj moderne psihologije pri drugih tako rekoč le temeljno razpoloženje in temeljno čutenje. Ta smeli mislec je bil Friedrich Albert Lange. Njegova »Zgodovina materializma« je odlična knjiga, saj mora prav tisti, ki jo temeljito študira, če sploh misli, priti do prepričanja – v zadnjem predavanju sem to omenil – da materializem kot svetovni nazor lahko primerjamo z možakom, ki se skuša z lastno močjo potegniti za lase v višino. Ta Friedrich Albert Lange je kar se psihologije, nauka o duši tiče, izrekel nekaj, kar lahko strnemo v tri besede: »Psihologija brez duše«. Tako Friedrich Albert Lange. Drugi raziskovalci si niso upali izgovoriti te doslednosti, v psihologiji pa delajo in raziskujejo tako, kot da se jih pojem duše ne tiče. Tudi danes boste našli v najbolj znanih delih šolske psihologije vse mogoče pojme o duši. Če pa hočete o duši resnično nekaj zvedeti in spoznati, boste tam nasvet zastonj iskali, saj je ta psihologija – to naj ne bo kritika temveč le karakteristika – povsem izgubila pojem duše, četudi se tega ne izgovori. Če greste glede vprašanj, ki zanimajo človeka glede na življenje duše, po nasvet k Wundtu ali drugim, ne boste dobili informacij nikjer. Najdete odgovore na vsa mogoča vprašanja ki se tičejo načina, kako zaznavajo ljudje predmete v svojem okolju. Tudi vse vrste špekulacij o tem, kakšen je odnos zaznavanja do zavesti. Tako na primer se vprašajo: kako dolgo traja, da človek, potem ko je sprejel nek čutni vtis, dvigne tega v zavest? Našli boste, da obravnavajo vprašanja o pozornosti, o tem, kako človek presoja, kako primerja stvari med seboj, kako se spominja in tako dalje. Toda kdo bi lahko negiral, da ima duša, ki neobremenjeno čuti, če se vpraša po svojem lastnem bitju – sedaj mišljeno v običajnem smislu – v očeh predvsem eno: Kaj je bitje te moje duše? Ali deli usodo telesnega da razpade in preneha ko nastopi smrt? Ali ima le delež na življenju s čutili zaznavnega okolja, ima morda delež na nečem bistveno višjem, nekem nadčutnem življenju, ki ni omejeno na fizični svet? Ta vprašanja, ki so za ljudi življenjska vprašanja, boste tudi le kot vprašanja zaman iskali v današnjih psihologijah. Vse v človeškem življenju usmerja nanje, če pa gre za resnično bit duše, pravijo, da sega to preko meja človeškega spoznanja.

Če imate malo potrpljenja in si ogledate tako psihologijo, boste videli, da za raziskovanje duševnosti uporabljajo popolnoma enake metode in načine raziskovanja, kot jih uporabljajo danes za fizično naravo, ki veljajo za življenje okoli nas in za katere smo se navadili, da jih imenujemo prirodoslovne metode. Če uporabljamo te metode pa iz tega ne more nastati nič drugega kot to, kar nam prihaja naproti v tej psihološki literaturi. Bolj kot na kateremkoli drugem področju je pri raziskovanju duše odločilno, kdo opravlja te raziskave. Tam, kjer razmišljajo materialistično, so prišli vedno bolj do prepričanja, da so lahko rezultati raziskovanj le taki, ki so za vsakogar na zunaj zaznavni. Kdo še razume danes v celoti in temeljito smisel lepih Goethejevih besed:

Če bi sončno ne bilo oko

Kako lahko zagledal bi svetlobo?

Če Bogu lastna moč ne tkala bi v nas,

Kako bi Božje nas lahko prevzelo?

Nič nam v zunanjem svetu ne pride naproti, če s tisto stvarjo ali bitjem, dotično močjo v svetu zunaj, nismo sorodni, če v samem sebi ne nosimo nekaj temu sorodnega. Tako lahko razišče dušo le tisti, ki poišče izven samega sebe nekaj, kar je v samem sebi doživel, izkusil. Psiholog ne more biti vsak, posebej kar se raziskovanja duše tiče, se mora to poudariti. Človek namreč opazi o skrivnostih druge duše le toliko, kolikor je postalo resničnost v njem samem.

Takoj na začetku smo rekli, da se duhovna znanost ukvarja z duhom kot takim. Vsa ta predavanja so namenjena obravnavanju duha. Kakorkoli se naslovi posamezno tudi glasijo, naj bi povsod iskali duha. Kot izhaja iz  predavanja, ki je bilo tu pred štirinajstimi dnevi, bo morala duhovna znanost pokazati, da živi in deluje duh za vsem, kar nam prihaja naproti.

Kaj je v duhovni znanosti materija? Samo druga oblika duha! Če govori duhovna znanost o materiji, snovi in telesu, govori o tem tako, kot govori o ledu v odnosu do vode. Led je voda v drugi obliki. Sedaj bi lahko nekdo prišel in rekel: če trdi, da je vse duh, pa duhovna znanost negira materijo in telesnost, potem za duhovno znanost materije ni. Duhovna znanost pa nikakor ne stoji na tem čudnem stališču. Ostanimo pri naši primerjavi ledu in vode. Tisto, kar pride v poštev za življenje, niso prazne besede, niso prazne definicije, temveč delovanja, ki jih v življenju srečujete. Četudi pravijo led je voda v drugi obliki – in s tem imajo čisto prav – so učinki vode le čisto drugačni kot učinki ledu. To lahko opazi vsak, ki si položi na roko kos ledu, namesto da bi nanjo vlil vodo. Kdor bi hotel porekati, da je led voda v drugi obliki, bi se temeljito blamiral. Tako tudi duhovni znanosti ne pade na misel, da bi negirala materijo. Tu je, je le duh v drugi obliki. In v kateri obliki? V obliki, da ga od zunaj s čutili lahko opazujemo, pogledamo. To je na materiji bistveno. Tu se današnje predavanje navezuje na tisto pred osmimi dnevi, kjer smo lahko pokazali, kako pred napredkom prirodoslovja vsak materialistični nazor razpade v nič, kako se fantastični pojem materije po novejših raziskavah razblini v soparo in meglo. Tisto, ker je bil pred tridesetimi leti zanesljiv pojem kot eter, materija, se je glede na naknadne raziskave danes izgubilo. In kaj nam ostane od tega, kar nam prihaja naproti v zunanjem svetu? To kar vidimo in slišimo. Ton, barva, toplota in tako dalje: to kar zaznavamo. Tako dobro kot le moremo, naj bi se dvignili k gledanju, da za toploto, za tonom, za svetlobo ni tistega brutalnega vrtinčenja atomov, ki je bilo dolgo časa v materializmu edino resnično. Resnično je v tem smislu to, kar vidimo, kar slišimo, kar čutimo kot toploto. In kaj najdemo tam zadaj, če gledamo kar čutimo za barvo, za tonom, za toploto? Če vzamemo ton, najdemo zadaj tako dolgo kot ostane v čutnem svetu, razgiban zrak. Toda s svojimi špekulacijami se ne smemo podati za čutni svet. Ostati moramo v čutnem svetu. Mogočno besedo je izgovoril spet nekdo, ki ga učeni ne jemljejo resno, ki ni bil le pesnik, temveč tudi mislec, veliko besedo:« Ničesar naj se ne išče za fenomeni; oni sami so nauk«.

Če gremo za ton, za svetlobo, ne najdemo materialnih atomov, ki se potopijo v našo mrežnico, jo impregnirajo in izzovejo zaradi tega impregniranja predstavo o barvi in svetlobi. Če resnično pogledamo v ozadje, kaj najdemo tam? – Duha! Barva se obnaša do duha tako, kot led do vode. Ton se obnaša do duha kot led do vode. Namesto tistega fantastičnega sveta atomov, ki se vrtinčijo drug skozi drugega, najde resnični mislec in raziskovalec duhovnega za tem, kar vidi in sliši, duha, duhovno resničnost, tako, da vprašanje po biti materije izgubi vsak smisel. Kakšen pa je za raziskovalca duhovnega odgovor na vprašanje po biti materije? Kaj je po svojem bistvu tisto, kar nas zunaj v svetu obdaja in se nam prikaže kot materija? Duh je! In duha poznamo! Njegovo bitje moramo poiskati v sebi. Kar smo sami v svojem najbolj notranjem bitju, to so vse stvari zunaj v svetu, le v drugi obliki so. Če si duh naredi neko površino so v taki obliki, da jih lahko pogledamo od zunaj. Dovolite, da izgovorim besedo, ki jo bo vsak prirodoslovec smatral za norost: Če gre duh ven, se pokaže kot barva, kot ton. Nič drugega ni barva ali ton kot čisti duh, povsem isto, kar najdemo v sebi, če se prav razumemo. Tako je za nas v duhovni znanosti vsak mineral duh. Najnižji člen človeškega bitja, to, kar imenujemo fizično telo, ni po svojem resničnem bitju za nas nič drugega, kot duh v obliki, v kateri je tudi v dozdevno mrtvi naravi.

Po čem se sedaj razlikuje to, kar imenujemo človeški duh od duha, ki ga srečujemo zunaj kot mineral in rastlino, goro, kot grom in blisk, kot drevesa in vode in tako dalje? Po čem se razlikuje od vsega tistega duha, o katerem govorimo kot o duhu v ožjem smislu? Po tem, da se ta duh v ožjem smislu, kaže v svoji pralastni postavi, v postavi, ki mu kot duhu samemu pripada. Kar običajno imenujemo narava, je sicer duh, toda duh, ki svojo zunanjo stran obrne k čutilom. To, kar imenujemo duha v ožjem smislu, je v bistvu točno isto. Narava je po obliki to, kar po svoji pralastni postavi nagovarja najbolj notranje našega bitja. Če iščemo duha zunaj v naravi, ga najdemo brez življenja v mineralih, oživljenega v rastlinah in čutečega v živalih. Človek združuje v sebi to trojno postavo duha v treh členih svojega bitja kot ga poznamo iz stališča duhovne znanosti. Do resničnega spoznanja človeka pridemo le tako, da to komplicirano naravo človeka opazujemo in se ne zadovoljimo z abstraktnim ločevanjem med telesom in dušo, temveč se vprašamo kako je človek zgrajen.

V duhovni znanosti ločujemo najprej fizično telo človeka, tisto, kar ima skupnega s snovmi in silami v vsej neživi naravi. V fizičnem telesu človeka so iste snovi in iste sile, kot jih najdemo zunaj, v mineralnem svetu. Nad tem pa ima človek drug člen, ki ga imenujemo njegovo etrsko telo ali telo življenja. Če govorimo o etru, nima ta nič skupnega s fantastičnim etrom, ki je igral tako dolgo določeno vlogo v znanosti, pa so ga kar kmalu lahko čisto odložili. Kar se etrskega telesa tiče, se z metodami višjega gledanja še ne bomo mogli ukvarjati. Najbolje pa etrsko telo razumemo, če stvar izrazimo takole: vzemimo rastlino, žival ali samega človeka: fizično telo ima iste snovi, iste sile, le v neskončno bolj komplicirani mešanici in različnosti tako, da te snovi po sebi fizičnega telesa ne morejo graditi. Nobeno rastlinsko telo ne more biti to, kar je, zaradi fizičnih sil, telo nobene živali, telo nobenega človeka. Tu je kompliciranost, mnogoterost mešanice in količin, ki bi povzročila, da telo razpade, če bi bilo prepuščeno svojim lastnim fizičnim in kemičnim silam. V vsakem trenutku življenja deluje proti razpadanju fizičnega telesa njegovo tako imenovano etrsko telo ali telo življenja. V tem se dogaja nenehna borba. V trenutku smrti, ko se etrsko telo ali telo življenja loči od fizičnega telesa, veljajo za snovi in sile fizičnega telesa njihove lastne zakonitosti. Zato pravimo v duhovni znanosti, da je fizično telo fizično in kemično nemogoča mešanica, ki se samo v sebi ne more ohranjati. Kar se vsak trenutek bori proti razpadu fizičnega telesa, je etrsko telo. – Tretji člen  v človeškem bitju je to, kar smo pogosto imenovali nosilca radosti in bolečine, veselja in trpljenja, instinktov in strasti. V duhovni znanosti začnemo govoriti o tako imenovanem astralnem telesu, ko se začne življenje ponotranjati. To je tretji člen človeškega in tretji člen živalskega bitja.

O tem, kako je sestavljeno posamezno bitje, imajo danes tako nejasne pojme, da neki raziskovalci med živaljo in neko rastlino sploh ne morejo več razločevati. Seveda imamo prehode; ti pa nas tu ne zanimajo. V sicer zelo zaslužnih popularnih delih lahko berete, da oddaja rastlina enake izraze kot žival ali človek in je zato govora o duši rastline v običajnem smislu. Živalsko in človeško dušo zamenjujejo s tem, kar so preprosti izrazi življenja neke rastline. Kdaj govorimo o živalski ali človeški duši ali o astralnem telesu? Takrat, ko pride k zunanjemu pojavu notranje življenje, notranje doživljanje. Pomembno je notranje. Če vidite rastlino, se jo dotaknete in ta potegne svoje liste skupaj, je rastlina izpostavljena dražljaju in vam pokaže na ta dražljaj nekakšen odgovor. Imenovati ta odgovor izraz duše, pa je kar najbolj neverjeten diletantizem. Če se dogodi nek protiučinek, še ne smemo govoriti o duši ali astralnem telesu, sicer bi morali pripisovati dušo tudi lakmusovemu papirju, ki se v kislini obarva rdeče. Ni pomembna katerakoli zunanja reakcija, temveč, ali se nekaj dogodi v notranjosti takega bitja. Če se ob neko bitje udarite in to pokaže spremembo svoje oblike ali katerokoli drugo zunanjo reakcijo, lahko imenujete to pojav življenja. Govoriti tu o čutenju ali duši, pa bi pomenilo postaviti vse pojme na glavo. O duši ali astralnem telesu lahko govorimo šele, če se k temu, kar se dogaja v zunanjem, v notranjosti pojavi nov dogodek, novo dejstvo, če se torej udarcu ali pritisku pridruži bolečina ali drug dražljaj, ki se doživi kot veselje. To, kar naredi neko bitje za bitje z dušo, niso izrazi, ki jih pokaže navzven, temveč pojavi, ki jih doživlja v svoji notranjosti. Šele tam, kjer se začenja čutenje,  kjer se življenje v notranjosti  preobrazi v radost ali bolečino, kjer katerikoli zunanji predmet ne le privlači neko bitje, temveč pride v notranjosti bitja v odnosu do zunanjega predmeta do doživetja, šele tu lahko govorimo o duši ali astralnem telesu. Če se neka rastlina v obliki spirale ovija okoli palice ali kola, so to delovanja, ki so odgovor na dražljaje, so znaki življenja. Tudi če pri nekaterih rastlinah pride do tega, da sledijo prstu in ne palici, če jim približate prst, ne gre za notranje dogajanje. O tem se lahko govori šele, če je spodbuda poganjku v notranjosti bitja in sledi ta dražljaju zaradi tega vpliva. Kdor teh stvari ne ločuje striktno, se ni sposoben dvigniti k pojmu duše, pojmu astralnega telesa. Astralno telo ima človek skupaj z živalmi, z rastlinami pa ne več.

Potem imamo, kot že večkrat omenjeno, četrti člen, po katerem človek v sebi doživi nekaj, kar ga dela za krono stvarjenja na Zemlji, tisto, kar imenujemo JAZ. Spoznati ta JAZ po njegovem bitju je za vse spoznanje izredno pomembna stvar.

V prejšnjih predavanjih sem opozoril na to, da pa imamo pri vsem bogastvu našega jezika le eno edino besedo, eno edino poimenovanje, ki se od vseh drugih razlikuje. Vsak drug predmet lahko poimenujete z ustreznim imenom, ura, miza, zvezek. Tistega, kar je JAZ pa ne morete označiti z imenom. Poskušajte enkrat reči nekemu drugemu bitju JAZ! Le samemu sebi lahko rečete JAZ. Vsako bitje je za drugega TI in drugi je za vsako bitje TI. Če naj bi se izgovorilo ime JAZ, mora to ime zazveneti ven iz najbolj notranjega v bitju. To so čutile tudi religije, ki so gradile na duhovni znanosti in zato pravilno menile: V tem Bog izgovarja svoj prvi ton, prvo besedo v človeški duši v njeni pralastni postavi. Izraz za ta JAZ  se jim je zdel tako kot nekaj svetega. Ker ga nihče drug ne more izgovoriti, ker ga le duša lahko izgovori, so ga imenovali »neizgovorljivo ime Boga«. Kar je označil v poznejšem času hebrejski nauk o religiji z izrazom Jahve, ni nič drugega kot izraz za JAZ, ki označuje sam sebe v sebi. To je četrti člen človeškega bitja.

Če sedaj opazujemo to bitje s štirimi členi – fizično telo, etrsko telo, astralno telo in JAZ -, moramo reči: s temi štirimi členi, ki jih nima nobeno drugo bitje na Zemlji kot človek, stoji pred nami vsak, neizobražen divjak in najvišje razvit poduhovljeni človek. Po čem pa se ljudje posamezno na Zemlji razlikujejo, če imajo vsi štiri člene? Po tem, da je iz svojega JAZa delal na svojih treh členih eden več, drugi manj. Primerjajmo še čisto divjega človeka, ki sledi vsakemu nagonu, vsakemu poželenju, vsaki strasti z globokoumnim moralistom, ki ima čiste, svete moralne pojme in tem sledi, ki dovoli svojim nagonom in strastem le tisto, v kar duh lahko privoli. Po čem se razlikujeta? Po tem, da je globokoumni poduhovljeni človek delal iz svojega JAZa na svojem astralnem telesu. Neizobraženi divjak je malo delal na svojem astralnem telesu, ima skoraj še takega, kot ga je prejel od narave, od božanskih sil. Globokoumni moralist in idealist ga je preoblikoval, prečistil.

Astralno telo je iz dveh členov; iz enega, ki ga ima človek brez da za to kaj naredi in drugega, ki ga je obdelal, ki je delo njegovega JAZa. Ljudje, ki so na taki višini kot na primer Frančišek asiški – o njem si lahko mislite sicer kar hočete – so svoje astralno telo skoraj v popolnosti postavili pod nadvlado JAZa, tako, da se v njihovem astralnem telesu ne dogodi ničesar, česar JAZ ne obvladuje. Kako se tak človek razlikuje od divjaka? V  divjaku se dogaja vse zato, ker se JAZa to ne tiče; v visoko zavednem človeku se dogodi vse v skladu s tem, kar je naredil iz svojega astralnega telesa. V meri kot je JAZ preobrazil astralno telo, je v človeku prisoten duh sam ali Manas.

Tu imamo pet členov človeškega bitja: fizično telo, etrsko telo, astralno telo, JAZ in duha samega. Nato pa imamo kot ljudje možnost, da ne preobrazimo, prečistimo in oplemenitimo le svoje astralno telo, ne le zbir naših poželenj, nagonov in instinktov, temveč imamo tudi sposobnost, da preobrazimo naše etrsko telo. V običajnem življenju delajo ljudje v razvoju duha na tem, da svoje astralno telo postopoma oplemenitijo že z običajnimi impulzi življenja, moralnimi pojmi, intelektualnimi predstavami. Astralno telo preoblikuje vse, česar se naučimo. Če si hočemo ustvariti predstavo o nasprotju med tem, kako preoblikuje JAZ astralno telo in kako preoblikuje JAZ etrsko telo, se moramo spomniti, kakšni smo bili kot osemletni otroci. Marsičesa, kar danes vemo, nismo vedeli. Marsičesa smo se naučili. Zaradi občutkov, ki smo jih tako sprejeli, se je astralno telo preoblikovalo, vgradilo si je duha samega ali Manas. Ni pa se preoblikovalo na enak način vse, kar smo bili kot osemletni otrok, kar je bil naš temperament, naša nagnjenja in tako dalje. Če ste bili pri osmih letih togoten in trmast otrok, ste verjetno včasih še danes trmasti in togotni. Preobrazba temperamenta in nagnjenj napreduje mnogo počasneje. Napredovanje astralnega telesa lahko primerjamo z premikanjem minutnega kazalca in napredovanje etrskega telesa z premikanjem urnega kazalca. Nagnjenja se spremenijo le, če se spremeni etrsko telo, za to pa so potrebni močnejši impulzi kot za preobrazbo astralnega telesa. Take, močne impulze ima človek, ki se ukvarja z duhovno znanostjo in jih ima lahko že s tem, če je izpostavljen vtisu nekega umetniškega dela, za katerim vidi neskončni smisel, recimo Wagnerjevega »Parsivala« ali Beethovnove devete simfonije. Ti impulzi ne delujejo le na astralno telo, temveč so tako močni, da se zbistri, prečisti in spremeni etrsko telo človeka. Temu je tako tudi, če stoji človek pred sliko Raffaella ali Michelangela in ga zaradi barve prevzame impulz večnega. Najmočnejši impulzi pa so le religiozni impulzi človeštva. Kar je šlo skozi čase kot religiozni impulz, je ljudi  tako močno spremenilo, da je prevzelo njihovo etrsko telo. Ljudje nosijo tako tudi glede etrskega telesa v sebi dva dela, ne preobraženi, kot od narave prejeti del, in preobraženi. Preobraženi del se imenuje duh življenja ali Buddhi.

Če človek sreča potem tisto, kar spoznamo, ko slišimo predavanje o posvetitvi ali iniciaciji, stopi še bolj v ospredje to, kar preobrazi etrsko telo. Človek dobi z iniciacijo sredstva, da etrsko telo vedno bolj preobrazi. Tudi za tistega, ki ga imenujemo tajni učenec, velja zato da je vse intelektualno učenje, vse, kar lahko sprejmemo s šolanjem, samo priprava. Bolj pomembno kot vse intelektualno sprejemanje je za tistega, ki se poda na pot duhovno-znanstvenega šolanja, da četudi le eno edino nagnjenje preobrazi na zaveden način v drugo pa če je to le gib roke. Nekaj tako preobraziti, je morda vredno več, kot še toliko pridobljenega teoretičnega znanja. V principu je posvetitev, iniciacija, vrsta impulzov, ki človeško etrsko telo čistijo in izboljšajo. Ti impulzi se nato nadaljujejo v impulzih, ki se dvignejo v čiščenje in izboljšanje fizičnega telesa, kar je najvišje, kar človek v svojem sedanjem razvoju lahko doseže.

Nekdo bi lahko rekel, fizično telo je vendar najnižje, ali je to, če torej človek deluje na svoje fizično telo, kaj posebnega? – O, da! Prav zato, ker je fizično telo najnižji člen, je treba uporabiti najmočnejše sile, da bi ga preobrazili v njegovo prvotno obliko, v obliko čistega duha. Čiščenje tega fizičnega telesa se začne z določenimi metodami reguliranja procesa dihanja. Zato imenujemo del, ki ga preobrazimo tako, Atma ali pravzaprav duhovni človek. Atma pomeni samo dihanje. Potem, ko je telo – ki pa po zunanjosti ostane tako kot je – preobraženo, se človekovo duhovno – znanstveno šolanje odvija na najvišji stopnji. S tem doseže človek potem ne le sposobnost, da živi v svojem fizičnem telesu zavedno, da pozna tako rekoč vsako kroglico krvi, vsak živčni tok, temveč doseže tudi, da lahko deluje iz sebe v veliko naravo. Iz nekega, če smemo tako reči, prej v  kožo zaprtega človeka, postane človek, ki lahko deluje na sile univerzuma in kozmosa. Tako preide človek v tisto stanje, s katerim postane eno s kozmosom. Vse ostalo govorjenje o postati eno s kozmosom, ki se ne dogodi na poti resničnega šolanja in razvoja, je čvekanje in fraza.

Človek postane eno s kozmosom s tem, da najprej preobrazi svoje astralno telo, potem etrsko telo in končno fizično telo. S tem postane eno z vsem kozmosom, tako, kot je mali prst eno s fizičnim telesom, na katerem je. To je čisto regularni in redni tok človeškega razvoja, skozi katerega so šli mnogi ljudje, skozi katerega gremo do določene mere vsi že sedaj in skozi katerega bodo šli v bodočnosti vsi.

Kaj se tu pravzaprav dogaja? Poskušajmo si enkrat ozavestiti: kaj je astralno telo? Nič drugega ni kot suma poželenj, nagonov in strasti, radosti in trpljenja, veselja in bolečin. Vse, kar součinkuje v človeku, je izraz duha, duh v katerikoli obliki; ker je vse duh. Zakaj pa je potem mogoče, da dela JAZ na astralnem telesu? Mogoče je zato, ker je dostopen duh JAZu v svoji pralastni postavi. V strasteh, nagonih in poželenjih je duh skrit, tam se kaže v svojih izrazih. V JAZ teče v svoji pralastni postavi in JAZ pusti, da se spet pretaka v astralno telo, tako, da posreduje JAZ med pralastno postavo duhovnega in postavo njegovih izrazov. Tako je z etrskim telesom in končno tudi s fizičnim telesom. Tako se dogaja nenehno poduhovljanje v toku preobrazbe treh človeških teles ali členov človeškega bitja. Tako kot je res, da je vse, kar srečujemo kot minerale duh – toda duh v svojem zunanjem delovanju -, tako res je, da je to, kar nam prihaja naproti v človeku, na poti k poduhovljanju s tem, kar vliva sam JAZ v nižje člene bitja. Toda samo s tem, da stoji JAZ med tem izrazom, materialnim človeka, njegovim fizičnim telesom, etrskim telesom in astralnim telesom in členi duha, ki svetijo v tri telesa – duh sam ali Manas, duh življenja ali Buddhi, poduhovljen človek ali Atma -, je prenos duha v ta tri telesa mogoč. JAZ mora stati vmes. Takrat lahko zgornje obdeluje spodnje.

In v čem smo spoznali bitje tega JAZa? Spoznali smo ga že v njegovem imenu. Če predstavlja nas same, ne more ime, ta JAZ, nikoli zveneti na naše uho od zunaj. S tem je povedano več kot z vsemi frazami, ki jih najdemo v običajni psihologiji. Če bi temeljito doumeli, kaj je JAZ s tem, da to ime nikoli ne more priti do nas od zunaj, bi naredili več kot vsa šolska psihologija. To je rekel že filozof Fichte: Najlepše je nek človek kot JAZ. Največ ljudi pa bi se raje imelo za kos lave v Luni kot za JAZ, saj potrebujejo svojo lastno moč za to, da bi ga pogledali, da bi ga zagledali.

V predavanju o duši živali bomo videli, da ima tudi žival svoj JAZ, toda ne v fizičnem svetu. Človek se razlikuje od živali po tem, da ima JAZ v fizičnem svetu. JAZ je tisto, kar naredi, da teče duh od znotraj navzven v to, kar je druga oblika duha, v različne snovi celo v samo duševnost, kar označujemo kot astralno telo. Zato lahko označimo bitje JAZa naravnost kot ponotranjenost. Ta  ponotranjenost se pri živali šele pripravlja. Ker se bomo o duši živali še pogovarjali, naj to danes le omenimo. Ne smemo torej pozabiti, da ima tudi žival svoj JAZ, toda ne kot posamezna žival, temveč cela živalska vrsta. Vsi levi skupaj, vsi tigri skupaj imajo svoj JAZ in ta JAZ je v nadčutnem svetu. Tako je, kot da bi od posamezne živali, ki spada k določeni vrsti, tekle nevidne niti navzgor v višji svet k skupni skupinski duši ali duši vrste. In taka duša vrste je postala človekova individualna duša. Kar ima cela skupina živali, ima vsak posamezni človek. Torej se pri živali ponotranjenost k duši šele pripravlja. Če tako imenovano dušo živali proučujemo, vidimo astralno telo. Ponotranjenost te duše, prvo sevanje duha vanjo, je sploh mogoče v našem svetu tam, kjer je v tem svetu JAZ sam prisoten kot individualna duša. Duša, ki ima v sebi JAZ, je s tem v stanju, da pusti teči duha v materijo. Tako vidimo, kako sta duh in telo ali tudi duh in materija, če smemo tako reči, dve bitji, pri tem pa je eno bitje v principu isto kot drugo, le v drugi obliki. Materija in telo sta duh v drugi obliki. V svetu se razlikujeta le kot led in voda. Različna sta, kljub temu, da sta isto. In v sredini stoji duša. Je povezujoče med duhom in telesom.

Tako razumemo človeka le, če ga dojamemo v tej tridelni sestavi, obstoječi iz telesa ali pravzaprav tridelnega telesa: iz fizičnega telesa, etrskega telesa in astralnega telesa; obstoječega iz nastajajočega duha: Manas, Buddhi, Atma ali duha samega, duha življenja in poduhovljenega človeka ter duše kot bitja, ki eno preobraža v drugo, ki ima delež na telesu in na duhu. Le če jo vidimo iz duha tako delati na telesu, razumemo dušo lahko v pravi luči. Če jo študiramo iz tega zornega kota, nam duhovna znanost odgovori na prav tista vprašanja, ki si jih človek mora zastaviti glede resničnega bitja duše. Vidimo, kako je pri človeku v vsakem trenutku njegovega življenja duša postavljena med telo in duha. Pri divjaku, na primer, bo duša zmogla izsesati v telo le kapljico duha. On je še popolnoma pod vplivom zunanjih učinkov, lakote, žeje, pod tem, kar etrsko ali telo življenja vtisneta vanj kot izraz življenja, je pod vplivom instinktov in poželenj, ki segajo tja do živalskega. Duša visoko razvitega idealista, kot na primer Schillerja ali svetega Frančiška asiškega, se nagiba k duhu, si pridobi višjo zavest in se osvobodi skrbi za materialni obstanek. Duhovna znanost nam pokaže, da obstaja preobrazba v oblikah. To je, kar imenujemo snov. S tem se pogosto srečujemo pri zimskih predavanjih. Pogosto jo lahko pred vami zgradimo, nihče pa ne sme upati, da bo v enem edinem predavanju lahko pojmovno razumel tisto, kar sodi k duhovni znanosti.

Če iz tega duhovno – znanstvenega stališča opazujemo svet okoli nas, se nam ta kaže v nenehni preobrazbi, kot se nam kaže v nenehni preobrazbi tudi narava zunaj. Pomladi vidimo, kako nastaja cvetica iz semena. Jeseni jo vidimo, kako spet propade, bitje pa se ohrani v semenu da bi ponovno vstalo. Tako nam bo pokazala tudi duhovna znanost, kako resnično duh gradi telo in kako se bitje tega duha, ko telo razpade, ohrani kot duhovno seme, ki se vedno znova in znova pojavi.

Led lahko preobrazimo v vodo in vodo v led. Tako se preobraža tudi duh v telo. Telo razpade, duh v njem pa ostane in se pojavlja v vedno novih oblikah. To nas vodi do zakona, ki ga imenujemo zakon menjave v človeškem življenju. Človek živi tu v fizičnem, etrskem in astralnem telesu. Ima pa še drugo življenje, ki je že bilo pred tem življenjem in bo tu po tem življenju. Tam, v duhovnem svetu živi tako, kot živi tu v teh treh telesih. In od tod si prinese moči, ki zgradijo njegova telesa, ki mu dajo tisto obliko, ki jo ima, četudi je življenje v duhu drugačno. Če duhovno znanost razumemo na pravi način, se nam to pokaže. Pokaže se, kako živi človek menjajoče življenje med rojstvom in smrtjo kot življenje v telesu in življenje v duhovnem, med smrtjo in novim rojstvom, dokler ne stopi do novega utelešenja. In to, kar tu v telesu in tam v duhu živi in se menja med življenjem v telesu in življenjem v duhu, je duša. Vsakič pa, ko je neko utelešenje preživljala, je človek delal na svojem telesu. Kot duša, obogatena s plodovi življenja na Zemlji, pride nazaj v deželo duhov. Duša se razvija vedno naprej, vedno višje. Tako tudi je posrednica med duhom in telesom. In tako nas vodi do meje, ki nam pri pravilnem opazovanju duha, duše in telesa pokaže, kakšen je odnos teh treh med seboj. Vse to kar razpade, postane prah, se naučimo prepoznati kot preobrazbo tistega, kar je najbolj notranje bitje duše, tako, kot prepoznamo vse minljivo kot obliko večnega. Taka duhovna znanost vodi k znanosti, ki v resnici odgovori na vprašanja o minljivem in večnem in o usodi človeka po smrti, na vprašanja, ki jih človek sploh nosi v svojem srcu, če hoče o neki taki znanosti kaj vedeti. Znanost, ki si postavlja meje, ne vidi najpomembnejšega. Naša šolska psihologija je zato tako omejena. Naučiti se, kar ponuja, je na nek način pomembno. Duhovna znanost je ne zasmehuje, smatra pa, da ne zadošča, dokler ne obravnava bitja duha in duše. To je prava pot k spoznanju duha in duše: s tem, da gre skozi časovno omejeno življenje, je duša povezana s svojimi telesi. Če smemo tako reči, je ujeta v ta telesa. To, kar jo k tem telesom vleče, je tisti del, ki je prepreka za čisto prečiščeno življenje v duhu med smrtjo in novim rojstvom. Tu se počasi naučimo doumeti, kje so prepreke duše za novo rojstvo. Naučimo se tudi razumeti, da se mora duša po smrti najprej popolnoma osvoboditi ne le telesa, saj to naredi že smrt, temveč tudi težnje po telesu.  S pravimi pojmi o duhu, duši in telesu, pridemo tudi k usodi duše na telesnem in duhovnem življenjskem romanju.

Danes sem vam skušal brez ozira na to, kaj se pridobi z metodo jasnovidnosti in iniciacije, o katerih se bomo pogovarjali v naslednjih predavanjih, le z uporabo običajne človeške razumske modrosti pokazati, kako na ta način lahko pridemo do čistih, pravilnih pojmov o duši in duhu. To si moramo zapomniti: to, kar bomo slišali v toku te zime, bodo rezultati duhovnih raziskav. Najdejo se lahko le z metodami, ki so navedene v predavanjih o posvetitvi in tako dalje. Doume in razume se jih lahko z običajno logiko in temeljitim razmišljanjem. Tisti, ki se izgovarja: Kaj se me tiče duhovna znanost, ko pa nisem jasnovidec? – se od duhovne znanosti ne odvrača zaradi pomanjkanja jasnovidnosti, temveč zato, ker ne uporabi zanjo svojega razmišljanja dovolj temeljito in obsežno. Prav znanost o dušah je veliko trpela v našem času materializma – za katerega nekateri mislijo, da je odpravljen, ki v filozofiji tudi je odpravljen, ki pa prav v načinu razmišljanja psihologije florira –. Danes so pojmi duše in duha zaradi tega materializma najbolj trpeli. Duhovna znanost bo morala postaviti za cilj svojega poslanstva, da ponovno uvede v človeštvo čiste, prečiščene pojme o duši in duhu. S tem bo najbolje služila visokim izročilom religije, ki razlikujejo človeškega duha od obsežnega duha svetov, ki ga izročila religije imenujejo Svet duh. Te spise razumemo le tedaj, če jih zajamemo dovolj globoko in opazujemo vse kot sredstvo za razumevanje v velikih, mogočnih, obsežnih slikah, ki so izraz resničnih dejstev. Iz duhovne znanosti razumemo še marsikaj, kar bo človeštvo v bodočnosti vedelo in kar je po svojih pomembnih duhovih v prejšnjih časih le slutilo. Mnogi čudni občutki prevevajo človeško dušo, če čuti tja notri v duhovni vrvež. Tisti, ki očitajo duhovni znanosti: Daješ nam nekaj za duha, za dušo pa nič; jaz iščem dušo, ti pa mi daješ duhovne dosežke, – ne vedo, da je to, kar zavračajo, prav tisto, kar duši daje kar zahtevajo. Žeja jih po impulzih volje duše. Duša pa je srečna in blažena lahko le, če pusti, da teče vanjo duh in oblikuje iz njega telesa.

Kar nas srečuje od zunaj, je oblikovan duh in kar materijo poziva v postavo, priteka sem dol iz duhovnega sveta. Kar vidi oko na postavi kot barvo, je tako rekoč zgoščeni duh, sila pa, ki se vcepi v materijo in ima za posledico postavo, izvira iz večnega. Tako se duh nekomu, ki si na duhovno-znanstveni način tega sicer ne pojasni, to, kar okoli njega živi pa čuti in sluti, se to, zdi zlahka tako, da si reče: Vse, kar je tu, se mi zdi kot oblikovano iz duhovnega sveta. Postava se mi zdi kot nekaj svetega, kar je kot strela padlo v le snov in če vidim postavo samo, se zdi, kot da se potopi in se spet izvleče iz snovi. O duhovni znanosti je to slutil pesnik, ko je opisal nasprotje med telesom, človeško dušo in duhom, ki oba v telesu oblikujeta. Schillerju se je zdelo kot slutnja, kot čutenje, da v realnosti duša dovoli duhu steči v materijo, s čemer materija pred pogledi izgine. Ko je na to mislil, je zlil čustva v lepe besede:

Telo le lastno je močem

ki usodo temno tkejo.

Daleč pa od vsake sile časov

kot soigralka blaženih narav

v svetlobe poljih zgoraj hodi

postava, božanska med bogovi.

VABILA – OBVESTILA

-Brez njih ni preparatov, kar postavlja NABIRANJE ROŽIC ZA IZDELAVO BD PREPARATOV na prvo mesto potrebnih aktivnosti. Katja je tudi za letošnje leto pripravila predlog ustreznih dni, ki vam ga bom poslala posebej po e- pošti. Nabiralke/nabiralci, javite se Tanjuši Borštnik (041 344 496).

-8.5. ob 18h,Notranjska 14, Logatec: SKRIVNOSTI KREMENA predavanje Vesna Forštnerič

10.5. ob 17h, Tabor 12, Logatec – NAŠA UČENJA: izdelava preparata kremen iz roga

-16.5. ob 17h, Tabor 12, Logatec – NAŠA UČENJA: koloradski hrošč/strune – izdelava BD škropiva

*********************************

-19.5.od 10.00  – IZKOPAVANJE PREPARATOV na Vrzdencu

Izkopavanje bo potekalo v utečenem ritmu: začeli bomo z Metinim predavanjem, sledilo bo enostavno kosilo (eko/bd priboljški so dobrodošli), ob 13. uri bomo začeli s praktičnim delom. Prosim, da pridete (zlasti) popoldne tudi izkušeni člani Ajde, ki obvladate potrebna opravila, da bo delo teklo tako, kot je potrebno. Ne pozabite prinesti predpasnikov, rokavic, škornjev … ter kozarčkov za preparate.

**********************************

-predvidoma 28.5. zgodaj zjutraj – NAŠA UČENJA: nabiranje baldrijana in izdelava preparata (Logatec)

-28.5. ob 17h, Tabor 12 Logatec – NAŠA UČENJA: izdelava prve faze preparata rmana

-6.6., dopoldne – nabiranje koprive ter izdelava preparata (lokacija bo javljena naknadno)

-16.6. ob 17h, Tabor 12, Logatec-NAŠA UČENJA: polži – izdelava BD škropiva

KORAK NAPREJ – STOPNICO VIŠJE: vsaka prva sobota v mesecu, od 19. ure (Vrzdenec)

V maju in juniju bodo v Logatcu tudi srečanja ZAČETNEGA BD TEČAJA, časovnica in prijavnica bosta v kratkem na voljo pri meni.

Toplo vabljeni!                                                            Bojana