ALI DELUJE NEKAJ, KAR NE DELUJE?

Resničnost homeopatskih potenc

Pacientko pošljejo iz urgence velike bolnice, kjer ji niso mogli pomagati, k zdravniku, ki zdravi s homeopatijo. Seveda se zgodba dogaja v tujini. Mlada gospa ima vedno znova nevzdržne bolečine v obrazu. Vzrok je tako imenovana trigeminus nevralgija. V kliniki so brez uspeha preizkusili celo vrsto zdravil. Sedaj stojijo pred vprašanjem, ali se morda ne najde zdravilo zanjo pri drugačnem zdravljenju. Homeopat vbrizga pacientki »potenciran organski preparat«, narejen iz trigeminus živca ubite živali, in sicer v potenci D 30. Čisto v skladu z antropozofsko zdravniško prakso. Nekaj minut za tem se pacientka čudi, da lahko brez bolečin govori, žveči in požira, dela torej kar je doslej vodilo do nevzdržnih bolečin.

Pri drugem pacientu, ki je na višini 5000 m v Himalaji naenkrat razvil grozljive, pulzirajoče glavobole in začel jecljati, se stanje popolnoma pozdravi, ko poje le dve, kot makovo zrno veliki kroglici (t.im.globuli) belladone C 30, sredstva, ki je narejeno iz volčje češnje. Preden je kroglice pojedel, je bil pacient zelo skeptičen. 50 majhnih tabletk naj bi pomagalo proti tako močnemu glavobolu? Presenečen  je potem vprašal: Ali je bilo sredstvo tako koncentrirano, da ta drobcena kroglica tako močno deluje? In popolnoma zmeden je, ko mu odgovorim: Nasprotno. O homeopatiji ni še nikoli ničesar slišal. Ne, zdravilo ni bilo koncentrirano, temveč močno razredčeno, v obeh primerih praktično od izhodiščne substance, volčje češnje ali trigeminus živca ni bilo v dozi, ki sta jo dobila, ničesar več vsekakor ne količine, ki bi se jo še dalo izmeriti. Koncentracija D 30 pomeni namreč razredčenje 1 grama izhodiščne substance na kvinkvilion grama (to je enka s 30 ničlami) razredčila (npr vode ali sladkorja). To je še mnogo manj kot ena sama kapljica na vodo vsega Bodenskega jezera. Nepredstavljivo. In kljub temu očitno deluje. Kritiki menijo, da o resničnem delovanju sredstva ni mogoče govoriti, da je le upanje pacienta privedlo do ozdravitve. Zakaj pa potem upanje ni pomagalo pri vrsti drugih sredstev, ki jih je pacient dobil preden je prišel k homeopatu? In zakaj je zdravilo pomagalo pacientu kljub njegovi skepsi? Ti medikamenti niso enostavne razredčitve. Res je, da se izdelujejo na zahteven, ritmično urejen način. Razredčitev se opravlja  v stopnjah, vedno v razmerju 1 : 10 pri decimalnih potencah oziroma 1 : 100 pri C- potencah. Prvotna substanca in nosilni medij se pri tem tesno povežeta. Izdelovanje na ritmično urejen način pomeni pri tekočinah običajno daljše stresanje, pri katerem se dela vrtinec. Čvrste snovi se praviloma polno uro  tarejo v možnarju, da bi se naredila  D1 oziroma C 1 stopnja potenciranja. Ko je narejena prva stopnja, D ali C 1, se 1 del te pomeša z 9 deli medija in se dela na enak način kot v prvi stopnji. Tako se naredi D2 itd. D6 nekega metala ali minerala se tako šest krat meša po eno uro, tako da vsebuje milijoninko izhodiščne substance. Pri trenju postane celo netopljiva snov tako fina da je kot kaloid in na nek način izgubi svojo težo oziroma pridobi nekakšno lahkost. Mnoge snovi so v telesu podobno kaloidalno raztopljene in lahko bi rekli, da jih je telo »potenciralo«. Pri teh zdravilih je prišlo v navado, da govorimo o potencah. Izraz prihaja od latinske besede Potentia, kar pomeni moč ali morda sposobnost. V resnici se delovanje zdravila s stopnjo razredčenja ne zmanjša, temveč je, nasprotno, presenetljivo velika. Samuel Hahnemann – utemeljitelj homeopatije je to skrivnost pred približno 200 leti odkril in njeno uporabo razširil. Nekaj podobnega pa je že tisočletja znano.

Kdor verjame, da lahko deluje samo snov, delovanje teh zdravil le težko prizna. Če, kot v zgornjih primerih od substance živca ali volčje češnje ni nič več prisotno, kaj  pa potem deluje? Pri tem pa je naš vsakdan ves poln delovanja, ki ga ne povzročajo substance. Slik v televizorju ne povzroča substanca, ki bi jo lahko tehtali. Če posnamemo zvok na magnetofonski trak tudi najobčutljivejša tehtnica ne bo registrirala nikakršne teže. In kljub temu nosi magnetofonski trak vsebino mojega sporočila k prejemniku, pri katerem vest deluje, čeprav, da ga ni dosegla z moje strani niti ena molekula. Torej si je le mogoče predstavljati, da se zaradi farmacevtske obdelave nekaj, kar je karakter, kar je bit, kar je duh izhodiščne substance, prenese na medij zdravila in se vanj vtisne.

Da bi pacient to, kar se je  – brez zavestne naravnanosti na to – vtisnilo, lahko zaznal in da bi to lahko postalo vzpodbuda ozdravljenja, mora biti za zdravilo sprejemljiv. Tako kot sporočilo po magnetofonskem traku ne bo prispelo če obenem doni glasba iz drugih zvočnikov ali če ob poslušanju  naenkrat štiri osebe glasno govorijo,  je tudi pri spejemanju potenciranih substanc. Preden se globuli na jeziku raztopijo, preden se  raztečejo vzete kapljice, naj pacient ničesar ne vzame v usta, naj ne čisti zob, in naj ne kadi. Drugi močni okusi motijo sposobnost sprejemanja novega. Četrt ure po tem, ko je pacient vzel homeopatsko zdravilo naj tudi ne bi jedel ničesar, morda je celo dobro, da leže in miruje, tako, da se bo fino, toda potentno delovanje vtisnjenega, lahko razvilo.

                                                         Dr.M.Sommer, » a tempo« maj 2001