Prof. Dr. Ing. Jörg Spranger, Predavanje na Veterinarski fakulteti v Ljubljani 1996

Prisrčno vas pozdravljam in se zahvaljujem za povabilo. Obravnavali bomo alternativne načine zdravljenja za človeka in živali oz. nauk o zdravljenju z naravnimi sredstvi. Pri vsem spoštovanju, ki ga imam do teh načinov zdravljenja, vseeno mislim, da je to drugi najboljši način. Najboljši način je bolezen preprečiti.

Tudi v Sloveniji sem že predaval o nauku, ki nam skuša približati žival kot bitje in nam tako pomaga preprečiti, da živali sploh zbolijo. Ne morem dovolj pogosto poudariti, kako zelo pomemben je pravi način dela z živalmi, spet in spet podčrtati, da smo ljudje krivi, da domače živali zbolijo, in sem kot veterinar pravzaprav v situaciji, da bi moral najprej zdraviti tistega, ki z živalmi dela, potem šele živali. V principu lahko zdravi domače živali najbolje tisti, ki jih ima. Pri tem je čisto narobe misliti, da smo žival ozdravili, če izginejo simptomi bolezni. Nekaj takega kot odpravljati simptome poskuša današnja šolska veterina. Pri ekološkem poljedelstvu, tudi v krogu ljudi, ki delajo na biološko-dinamičen način, pogosto opazimo, da naravne načine zdravljenja razumejo na enak način. Mislijo si: Imamo zdravila, ki ne povzročajo nič negativnega, v živalih v tem kar od živali dobimo, ne najdemo strupenih ostankov in mislijo, da se s tem problem zdravja pri živalih tudi že rešuje. Temu pa ni tako. Naravni načini zdravljenja ne morejo biti več kot spremljanje mer saniranja.

Če so pogoji reje živali razlog za bolezni, in pogoje, v katerih živali živijo, lahko popravim, lahko naraven način zdravljenja pomaga, da so živali v svoji notranjosti pripravljene sprejeti mere, ki jih v njihovem okolju spremenim. Nikoli pa naravni načini zdravljenja ne morejo nadomestiti spremembe pri pogojih reje živali.

K metodam naravnega alternativnega zdravljenja štejemo homeopatijo, akupunkturo in fitoterapijo. Pod temi tremi bi vsaj v mislih hotel narediti črto. Sledijo druge metode, ki so na neki način modifikacije teh treh. Prav zato bom bolj temeljito obravnaval prve tri metode, druge pa le omenil.

Homotoksikologija je oblika homeopatije. Organoterapija je na določen način primerljiva s fitoterapijo, le da  v fitoterapiji delamo s substancami, ki jih dobimo iz rastlinskega sveta, v organoterapiji pa delamo s substancami, ki jih dobimo od živali in so lahko izločki, celice ali določene snovi, ki jih organi izločajo. Toda prav tako kot pri fitoterapiji delamo z delujočimi substancami rastlin, delamo v organoterapiji z delujočimi substancami, ki jih dobimo od živali. Nevralna terapija je modificirana akupunktura. Ozonska terapija je tudi terapija s substancami. Poznamo še terapijo z lastno krvjo, terapijo z magnetnimi polji, terapijo z bachovimi cvetovi. Te uvrščam v vrsto posebnih modificiranih oblik, ki jih lahko razumemo iz glavnih vej. Sledi še pojem antropozofske medicine.

Tudi pri veterinarjih imamo skupino, ki se ukvarja z antropozofsko veterino. Pri antropozofski veterini uporabljamo metode, ki sem jih prej naštel, vendar na temelju drugačnega razumevanja živali in človeka. Ne smatramo, da je, če si pogledamo določeno zdravilo, odločilno delovanje strupa ali substance, temveč so odločilne sile življenja, ki so se odtisnile v določeni substanci. Tako v primeru, da uporabimo metal, ne uporabimo prahu, temveč si ogledamo, kako izgleda kristal tega minerala. Odločilne so sile življenja, ki so nekaj oblikovale. Govorimo o tem, da so v substanci delovale določene sile oblikovanja, sile življenja in te sile uporabljamo, ne substance.

V ozadju takega razumevanja je predstava, da je današnji človek končni rezultat vse dosedanje evolucije in imamo v človeku prisotne vse procese, ki jih kjer koli v naravi lahko najdemo. Pri bolezni, ki predstavlja motnjo procesov, ki jih v človeku najdemo, iščemo, kje v naravi najdemo rastlino ali stvar, ki odgovarja tem motenim procesom. Tako z elementom, kot npr. kalcij, lahko delamo kot z mineralom ali pa v obliki, kot najdemo kalcij na primer v lubju hrasta. Uporabimo lahko rastlinski kalcij pa tudi živalski kalcij, kot ga najdemo na primer v školjki. Šolska medicina meni, da poreklo kalcija ni pomembno, kalcij je kalcij. Tudi homeopatija do določene stopnje pri obravnavanju substanc, s katerimi dela, ne vidi razlik. Za antropozofsko medicino pa je poreklo substance, s katero delamo, temeljnega pomena, ker gre za sile, ki so jo oblikovale.

Zaenkrat le toliko k temeljni delitvi medicinskih področij, nato pa več o homeopatiji, saj je to metoda, s katero sam terapevtsko največ delam, o kateri največ vem. Ni dobro, če nekdo govori o metodah, o katerih le malo ve. Zaradi popolnosti bom opisal tudi akupunkturo in fitoterapijo.

Akupunktura je prav gotovo ena najstarejših oblik terapije. Tja do leta 1500 pred Kristusovim rojstvom govore viri o uporabi akupunkture, iz tretjega do petega stoletja pred Kristusovim rojstvom imamo zapise o tej metodi. Definicija akupunkture se glasi: Akupunktura je metoda zdravljenja za zdravljenje zunanjih in notranjih bolezni, za zdravljenje nezadostnih funkcij telesa in funkcionalnih motenj preko določenih točk, ki so na površini kože. S tem, da na določeno mesto v te akupunkturne točke vbodemo z iglo, prihaja do ozdravljajočih dražljajev, ki po poti živcev na oddaljenih mestih telesa (tudi v globoko ležečih organih) povzročajo drugačno reakcijo in spremembo stanja. Podobno kot homeopatija je tudi akupunktura terapija z energijo in ne s snovmi. Kot v homeopatiji se tudi pri akupunkturi dela z različno močnimi dražljaji. Pravijo na primer, da slabotni dražljaji stimulirajo delovanje organov, medtem ko močni dražljaji zmanjšujejo delo organov. Z vrsto igle lahko delujemo na organ ali na cel organizem. V ozadju tega je ideja, da v določenih meridianih po telesu krožijo sile življenja. Meridiani so linije, na katerih se vrstijo točke. Če v določeno točko na tem meridianu delujemo z iglo, dosežemo določene organe ali funkcije. Imamo dvanajst meridianov, ki se nanašajo na organe: na primer za srce, krvotok, za jetra, za želodec in tako naprej. Ta nepretrgan tok energije, ki teče po meridianih, je zrcalo zdravja določenega organa. Kadar imamo opraviti z boleznimi, je ta tok energij moten. Z mehaničnimi dražljaji skušamo vplivati na organe, in sicer tako, da stimuliramo ali zmanjšujemo delovanje organov. Na eni strani bi želeli spet vzpostaviti ravnotežje v bolnem organu, pri tem pa se razume v akupunkturi stvar na enak način kot v homeopatiji tako, da so organi deli celote, deli organizma in bolezen lahko pomeni to, da je vsak organ za sebe sicer zdrav, da pa njihovo sodelovanje, njihova skupna harmonija ni več dana.

O tem bom ponovno govoril pri homeopatski terapiji, ko bom obravnaval motnje v reprodukciji, sterilnost. Ravno pri kravah je pri tej bolezni zelo pogost slučaj, da je vsak od udeleženih organov lahko zdrav, toda harmonija, delovanje enega organa v odnosu do drugega, je motena, kar pomeni, da gre za problem, da so se posamezni organi nekako skregali s celoto.

Tako razumevanje organizma je eden od temeljev akupunkture. Organi so deli celote. Tudi akupunktura hoče doseči sile samoozdravitve v telesu in jih angažirati. V principu želi stimulirati samoozdravitev. Vsak organizem ima tendenco, da pri motnjah poskuša ozdraveti, se skuša sam vrniti v normalno stanje. Bolezen nam pride v zavest zaradi tega, ker organizem tega ne zmore. Akupunktura pa tudi homeopatija želita pomagati pri tem, da organizem spet pride v stanje, da se sam ozdravi, skušata doseči, da telo samo obvlada bolezen. Akupunktura in homeopatija ne ozdravita bolezni, temveč pomagata, da telo to bolezen samo premaga. Pogoj za uspešnost uporabe ene ali druge metode je, da je organ ali organizem še sposoben, da torej reagira.

Kako pa stimulirati imunski sistem, če ga še sploh ni? Pri teletu, ki je pravkar rojeno, imunski sistem še ne funkcionira in ga tudi stimulirati ne morem. Teleta pridejo na svet brez kompetentnega imunskega sistema, podobno kot prašiči, ovce in žrebeta. Vse te živali imajo v času brejosti drug način delitve od matere, kot je to pri človeku. V mnogo manjši meri se ločijo od matere, kot je to pri človeku. Pri teh živalih mati žival ne more posredovati imunoglobulinov zarodku in mlada žival se mora tega šele naučiti v prvih dveh do treh tednih po rojstvu. Če mlada žival, stara šele en teden, naenkrat dobi drisko, ne moremo stimulirati imunskega sistema, ker ga še ni. Takrat je mnogo bolj pametno, da poskušamo vplivati na sluznice v prebavi, vplivamo na to, da se kapilare bolj zaprejo in se ne izloča toliko tekočine. Kar želim pri tem podčrtati, je, da je zdravljenje z akupunkturo ali homeopatijo neuspešno, če organ ni v stanju, da reagira. Lahko rečemo, da je ta metoda tako dolgo uspešna, dokler so procesi še v toku.

Če imamo na primer zaradi določene bolezni cirozo jeter in so jetra prizadeta zaradi zlatenice ali zaradi prekomernega uživanja alkohola, velja, da lahko delujemo na bolna jetra tako dolgo, dokler je ta proces še v toku. Če je na koncu prisotno samo še vezno tkivo ne moremo več vplivati in se stanje ne da izboljšati.

Ali drug primer iz homeopatije, ki sem ga doživel pri svojem učitelju. Mlad pes prijatelja, ki se je ukvarjal s humano medicino, je trpel zaradi bolezni na hrbtenici. Zraščala so se mu vretenca. Žival je imela stalne bolečine in se ni mogla več normalno gibati. Tri dni pred božičem je bilo, ko nam je ta zdravnik pripovedoval, da je bil na univerzi v Hannovru pri tamkajšnjih veterinarjih, ki so mu predlagali, da psa kar takoj uspava, ker mu ni pomoči. On je prišel k nam in rekel, da tega ne more narediti, da tega žena in otroci ne bodo prenesli. Rekel je: »Naredi karkoli, lahko se tudi delaš, kot da boš kaj naredil; lahko ga uspavaš, ko bodo prazniki mimo. Moj učitelj je bil zelo angažiran živinozdravnik in se je poglobil v ta primer. Odkril je, da obstaja homeopatsko sredstvo, ki se imenuje Heklalava, in sicer je to sredstvo, ki ga dobijo iz kamenin nekega vulkana na Islandiji. V okolju tistega vulkana so vse ovce bolne na kosteh. Gre za problem, ki je lokalno tipičen in je v zvezi z zemljo, na katero deluje tamkajšnji vulkan. Ker v homeopatiji zdravimo enako z enakim, je stvar uporabil pri bolnem psu. Stvar je tudi verificiral z rentgenskimi slikami. Mojemu učitelju je uspelo, da je to zraščanje vretenc uspel pozdraviti. Proces je šel nazaj. Tega psa ni bilo treba uspavati in še veliko let se je veselil svojega življenja. Jaz sem to večkrat uporabil, in sicer tudi pri starejših živalih. Stvar ni vedno funkcionirala. Pomembno je, da je proces še v toku. Če so se vse kosti že zrasle, če je proces zraščanja že zaključen, se ne da več obrniti na pot ozdravitve.

Mogoče še dve pripombi glede akupunkture. Našli so določeno zvezo z živčevjem. To omogoča, da tudi zdravniki splošne prakse, ki končajo študij, akceptirajo to metodo. Tako pri zdravljenju človeka kot pri zdravljenju živali je akupunktura priznana metoda. V principu se akupunktura uporablja predvsem na treh področjih: pri analgeziji, za preprečevanje bolečin, kjer je ta sistem zelo precizno izdelan, uporablja se za zdravljenje, kot sem prej že omenil, akupunkturo pa lahko uporabimo tudi diagnostično. V primeru diagnosticiranja delamo z dejstvom, da v primeru bolezni določene akupunkturne točke reagirajo drugače. Če hočem ugotoviti, ali je določen notranji organ zbolel, lahko dražim ustrezne točke. Stvar, ki jo osebno zelo pogosto prakticiram, je točka jeter. Če kot živinozdravnik pridem v neki hlev, pri kravi pogosto skušam ugotoviti stanje jeter. To akupunkturno točko, ki mi kaže pri kravi jetra, lahko odlično dosežem. Točka se nahaja na področju podaljška vretenc v križu, in sicer na polovici podaljška iz križa na desni strani. Če hočem to točko preveriti, moram pri živali imeti sistem, da se ji približam. Nekatere živali poskočijo, če se je dotakneš. Dobro je postaviti se najprej na levo stran, dotakniti se najprej enake točke na levi strani, ki nima nič opraviti z jetri. Tako ugotovim, kaj krava naredi, kakšna je njena normalna reakcija, če je nič ne boli. Ostanem tam in se sedaj dotaknem krave na pravi točki, na pravi strani. Z enako intenzivnostjo pritisnem točko, ki je resnično prava točka za jetra pri kravi. Če ugotovim drugačno reakcijo, je to za mene dokaz, da jetra niso v redu. Če so jetra bolna, krava pritisk na točko jeter občuti tako močno, da ji klecnejo kolena.

Pri veterini je uporaba akupunkture zelo pomembno področje. Pri živalih imamo problem, da žival težko vprašaš, kaj ji je. Če imamo opraviti s pacientom, človekom, je to drugače. Na drugi strani pa je tako, da je treba na rezultate iz laboratorija čakati tri dni. Osebno z akupunkturo terapevtsko ne delam. Ne zaradi tega, da bi bila ta metoda slabša od homeopatije. Mislim, da ima človek dovolj opraviti, če hoče dobro raziskati eno metodo. Vsi resni veterinarji, ki jih poznam, so veseli, če dobro obvladajo eno od teh metod.

Gospod Wolter, ki je star 86 let pred kratkim umrl, je v veterini pravzaprav oče homeopatije. Za sebe je rekel, da se s 86 leti še vedno uči in da z učenjem še ni gotov. Doktor Westermaier, ki je pri nas znan po tem, da vse življenje dela z akupunkturo, je delal to in nič drugega. Ti načini zdravljenja imajo veliko opraviti z osebnimi izkušnjami in pomena izkušnje ne moremo dovolj poudariti. Jaz osebno svarim pred ljudmi, ki pravijo, da obvladajo vse metode. Če nekdo to trdi, imam občutek, da je površen, da se gre čarodeja.

Zdaj pa nekaj o fitoterapiji, zdravljenju z rastlinami. Fitoterapija je prav gotovo temelj moderne farmakologije. Največ klasičnih zdravil prihaja iz fitoterapije, čeprav rastlinske delotvorne snovi danes v največ primerih izdelujejo sintetično. Toda to je že ena temeljnih razlik med fitoterapijo in farmakologijo, namreč da imamo v rastlini različne snovi, ki tvorijo rastlino v določenem razmerju. Kakšna je rastlina, je odvisno od razmerja snovi in balastnih snovi, ki so v rastlini prisotne. Karakteristično delovanje izhaja ali iz cele rastline ali iz čisto določenega dela rastline, ki ga za izdelavo zdravila uporabimo, na primer korenina, cvet ali list. Seveda so v delovanju snovi tako na človeka kot na žival velike razlike glede na to, ali smo vzeli snovi iz živega sveta, v tem primeru iz rastline, ali smo jih izdelali sintetično.

To temo sem obdelal za mojo doktorsko disertacijo. Nekaj let sem spremljal, kakšne so reakcije, če uporabljam substance, ki so sintetično izdelane, in kakšne, če uporabljam enake substance, ki pa so vzete iz živega sveta. Razlike so ogromne. Če imam snovi, kot jih dobim iz rastlin, jih telo pacienta čisto drugače absorbira, sprejme vase. Če imam mineralne snovi, ki sem jih dobil iz rastline, jih telo pacienta 40% bolje absorbira, kot če ponudim sintetično izdelane mineralne snovi. Tudi delovanje v telesu je drugačno.

Zelo jasen je predvsem učinek na plodnost. Na nekaj, kar je tako komplicirano kot plodnost pri živalih, lahko vplivamo s tistim kompliciranim sestavom snovi, kot ga dobimo iz živega sveta, ne moremo pa delovati na to z minerali, ki jih sintetično dobimo in so vezani na soli. Če sem vzel snovi iz rastline, smo opazovali reakcijo skoraj na vseh področjih uporabe. Čisto drugače pri uporabi snovi, kjer so minerali umetno narejeni, vezani na soli. Reakcije delovanja pa so bile tudi negativne, kar želim na tem mestu tudi podčrtati.

Zelo naivno in nevarno je misliti, da se s homeopatijo ali fitoterapijo ne da narediti nič narobe. Tudi če stvar gledamo iz stališča prepoznavanja, mora veljati, da določena stvar, ki deluje, uporabljena na napačen način, lahko tudi škoduje. To lahko tudi razumemo. Če na primer z določenimi rastlinami vplivamo na delovanje sluznice, bomo s preveč ostrim pripravkom tega zdravila lahko na sluznice delovali preveč in jih preveč razdražili. Z napačnim pripravkom naredimo ravno nekaj nasprotnega temu, kar smo hoteli. Ko ugotovimo, kakšna je reakcija, se receptura spremeni. Mislim, da moramo sprejeti, da ni nobenih zdravil, čisto ne glede na to, od kod prihajajo, tudi zdravil iz rastlinskega sveta ali homeopatije ni, ki ne morejo povzročiti kontraindikacij. To bom še enkrat pojasnil na principu homeopatije. K fitoterapiji samo še eno besedo. Mislim, da je zdravljenje z rastlinami bolj primerno za preprečevanje bolezni kot za terapijo. Kar se tiče zdravljenja, mislim, da zdravimo s homeopatijo lahko bolj ciljano kot z rastlinami. Z mnogimi snovmi, ki jih najdemo v eni rastlini, pa organizem lahko zelo lepo stimuliramo. To pa je, kar bi morali delati za preprečevanje bolezni.

Sedaj bi se rad lotil homeopatije.

Če iz izkušenj vem, da v določenem letnem času ali pri določeni situaciji, ko imam živino v hlevu, vedno znova nastopi problem driske, lahko pojav te bolezni omejim že vnaprej. Za profilakso je primerno hrastovo lubje ali bela glina. Če imam po izkušnjah z določeno živaljo probleme in vem, da prihaja do vnetja maternice, uporabim pri telitvi ali ko svinja dobi mlade, sluz iz lanenega semena. Če imam hlev, kjer so zaradi gradnje slabe zračne razmere, lahko proti bolezni preventivno v določenih časih naredim veliko s tem, da škropim v zrak določena eterična olja. Cela vrsta raziskav dokazuje, da vrsta rastlin odlično preprečuje nastanek določenih bolezni in jih zato lahko uporabimo preventivno. Seveda je nekaj čisto drugega, ali ukrepam, ker vem, da je določena žival v nevarnosti, da zboli, in ukrepam, da bolezen preprečim, ali pa imam pred seboj že bolno žival.

Homeopatija je pri zdravljenju bolnega telesa mnogo bolj obširna metoda. Z njo zajamem celega pacienta, moram pa upoštevati tudi okolje, v katerem pacient živi. Zajamem celotno delovanje sil, o katerih sem prej govoril in delovanje tistih sil, ki so motene. Strokovno bi se reklo: tisto, kar je karakteristično za določeno telo, ni več v harmoniji. To se mogoče sliši malo čudno, res pa je, da lahko s terapijo – pri kateri sploh ne uporabljam snovi, temveč delam s silami – mnogo bolje delujem na motnje kot s snovmi. Pri fitoterapiji imam še vedno opraviti s snovmi. Fitoterapija je zdravljenje s substancami iz rastlinskega sveta in še zelo groba metoda, če jo primerjamo s homeopatijo, ki stanje zajame mnogo bolj fino.

Pri homeopatiji je problem metode kot take, da jo ne akceptirajo ravno zaradi tega, ker delovanja ne moremo pojasniti. Opraviti imamo z dejstvom, da deluje zdravilo tem bolje, čim manj je snovi v njem je. Človek mora biti v stanju, da sprejme kot možnost dogajanje v duhovnem, tega, kar sem prej omenil v zvezi z antropozofsko medicino, da v homeopatiji sploh ne gre za substanco, temveč za to, katera informacija je na substanco vezana. Razen tega pa gre za to, da poskušamo v homeopatiji to informacijo od substance tudi popolnoma ločiti. Tega zdravniki »normalnega« kova ne morejo razumeti, saj so vajeni gledati samo materijo in delati samo z njo. Praviloma imajo velike težave, če jih vprašam, kaj je posebnost žive celice, ali če vprašam, zakaj deluje mleko krave na tele popolnoma drugače kot mleko v prahu, ki je popolnoma enako sestavljeno. Ne znajo odgovoriti na to, kaj je kvaliteta tistega, kar je živo, tistega, kar se meri z na novo razvitimi metodami dvigujočih se slik, kristalizacije in podobno. Gre za to, da mora biti v ozadju prisoten princip in red. Opravljeni so poskusi raziskav, kjer se je raziskovalo samo mrtvo, samo bolno in samo zdravo; tako pri rastlini, živali in človeku. Zdravje je stanje, po katerem se navzven po možnosti oddaja čim manj energije; organ ali tkivo torej svojo energijo v čim večji meri ohranja za sebe. Če telo zboli, izgublja energijo navzven. Vročino bi lahko vzeli kot primer. Ta stvar se lahko tudi na komplicirane načine meri kot na primer z merjenjem fotonov, ki jih telo oddaja, vidi pa se tudi v kristalnem vzorcu ali v molekularni strukturi določenega tkiva. Zdravje je vedno strog red, bolezen pa je korak v kaos.

Kadar red pade na nižji nivo, se energija, ki je vse držala v redu, osvobodi in odteka. In resnično se lahko meri, da takrat, ko določen organizem umre, iz organizma odide kot ogromen val energije, nakar naenkrat energije padejo na nič. Največja izguba energije. Toda energija je samo pojem za red. Če se vprašamo, kaj drži te sile skupaj, kaj pa ohranja telo zdravo, se približamo vprašanju, kaj je sama materija in kaj je oživljena materija, tisto, kar je življenje samo. In to kvaliteto, ki predstavlja živo, uporablja homeopatija. S tem, da smatramo, da je tudi v mineralu zajeto nekaj podobnega.

Če govorimo o tem, da so živali pravzaprav naši sorodniki, lahko rečemo, da so rastline malo bolj oddaljeni sorodniki, prastarši, mineralni svet pa so naši praprastarši. Toda vsi imajo še nekaj opraviti z nami, čeprav zelo oddaljeno. V svojem telesu človek vse to nosi; nosi procese ognja in procese odmiranja. In čisto glede na to, na kaj želim delovati, bom v homeopatiji vzel ali preparat iz živali ali preparat iz mineralnega sveta. Če vzamem človeka in žival, lahko govorim o tem, iz kakšnih delov je sestavljen. Saj veste, kako je sestavljen človek: fizično telo, etersko telo, astralno telo in duh. In s preparati iz različnih kraljestev narave lahko delujem na določeno od teh teles v človeku.

Če hočemo zapustiti to materialno razmišljanje in si poskušamo predočiti nematerialno razmišljanje, bomo homeopatijo lahko razumeli. Tako razmišljanje je temeljni pogoj za razumevanje homeopatije. Če obratno bolezen razumemo tako, da za nastanek bolezni v telesu niso merodajni materialni deficiti, temveč tokovi energij, ki sem jih prej obravnaval pri akupunkturi, ali da so razlog bolezni določene sile življenja, ki se manifestirajo v določenih organih, oziroma da gre za moteno harmonijo sodelovanja med organi, razumemo temelje delovanja homeopatije.

S stališča takega razumevanja bolezni bi lahko rekli, da je zdravje stanje, v katerem mora biti zdravo tako fizično telo, kot morajo nemoteno potekati vsi fiziološki procesi, pa tudi psihično počutje mora biti v redu. Vsako homeopatsko zdravilo moramo razumeti tako kompleksno. Vedno gre za to, kako sredstvo deluje na vseh teh različnih nivojih. Zdravje, bolezen in ozdravitev vedno pojmujemo v zvezi s celim organizmom. Homeopatija želi povzročiti, da organizem, ki ni več v redu, najde pot k samoozdravitvi.

Temeljni princip pri homeopatiji je princip podobnega. Velja, da določeno sredstvo, ki v določeni koncentraciji predstavlja strup, v drugačni koncentraciji lahko uporabimo kot zdravilo. Ta princip je v bistvu starejši, kot je homeopatija, kot jo je utemeljil Hahnemann. Ta princip lahko zasledujemo tja do Paracelsusa in Hipokrata. Ta dva sta trdila, da je delovanje odvisno od količine določene snovi, govorila sta o razredčenju in da vse, kar deluje, lahko zdravi pri ustreznem razredčenju. Nista pa še ustvarila povezave med strupenim delovanjem in zdravilnim delovanjem; kdaj postane strup zdravilo. Vedela sta, da bo stvar, če jo razredčimo, na nek način delovala kot zdravilo.

Hahnemann pa je stvar sistematiziral in ugotovil, da nekaj deluje kot zdravilo, če ustvari sliko, podobno sliki bolezni, ki jo želim ozdraviti. Definicija se glasi takole: Substance, ki v večjih količinah povzročajo določene bolezni, uporabljamo pri pravem doziranju in pri pravilni pripravi kot zdravilo. Princip te metode je takle. S tako imenovanim preverjanjem zdravil moramo na zdravem pacientu ugotoviti delovanje kot strup, strupeno reakcijo. Hahnemann, ki je to metodo utemeljil, je delal zelo veliko poskusov na sebi.

Zdrav človek vzame te substance kot čiste substance in tako strupene, da zaradi zaužitega ne bo umrl. Beležijo se vsi pojavi, vse reakcije, ki pri zdravem človeku nastopijo. Tako beležimo vse spremembe na telesu, na primer, ali se na koži pojavljajo krvavitve, ali se spremenijo nohti, ali odmrejo določene sluznice; res vse, kar kot reakcija na strup nastane. Vse, kar lahko zabeležimo kot spremembo na fizičnem telesu po tem, ko je nekdo ta strup pojedel, pa tudi vse spremembe, ki so fiziološke, kot ali pride do vročine, tresenja, mraza ali do sprememb funkcij organov, na primer dihanje, prebava, izločanje urina. Vse to se zajame in dokumentira. Razen tega se zajamejo vsi psihični simptomi. Na primer: ali se je pacient po jemanju tega strupa močno znojil, ali ponoči slabo spi, ali ga je strah, ali se zjutraj zbudi utrujen, ali čuti naenkrat velik odpor, da bi pojedel kaj kislega oziroma veliko slast, da bi pojedel nekaj sladkega.

Tako točno se zajame vse reakcije na jemanje določenega strupa, zajame pa se tudi, kakšna je interakcija z okoljem, v katerem ta preizkuševalec sedaj živi. Na primer: analizira se, ali tej sliki zastrupitve prej ustreza vročina ali mraz, ali zastrupljenemu človeku ustreza, da veliko miruje ali da se veliko giba, bi rad šel na sonce ali se bolje počuti v temnem prostoru. Vse, kar si lahko kot relevantno predstavljate. Stvari, ki so v zvezi z okoljem, s svetom, imenujemo modalitete določenega zdravila, kar pomeni, katerim pogojem iz zunanjega sveta odgovarja slika, ki jo povzroči uživanje določenega strupa.

Pri človeku se razišče še več, in sicer tudi to, kako stvari delujejo pri določenem tipu človeka. Na primer: če imam v homeopatiji na razpolago sredstvo, ki se imenuje Pulsatilla, potem vem, da ga lahko uporabim samo pri ženskah, pri moških pa nikoli. V homeopatiji imamo opraviti s sredstvi, pri katerih je večja reakcija, kadar imam opravka z bledimi ljudmi. Imamo zdravilo, ki kolerika, ki v svojem normalnem življenju deluje zelo energično, spodbudi ravno na pravi način. Pri homeopatiji lahko členim tako daleč, da vem tudi, kakšni so ljudje, ki najbolje reagirajo na to sredstvo. Vsota vseh pojavov, ki sem jih opisal in so evidentirani kot reakcija na določen strup, se imenuje slika zdravila.

Zelo pomembno sredstvo pri delu zdravnika, ki dela po tej metodi, je knjiga, v kateri so zbrane slike določenega zdravila. Praviloma imamo tri aspekte, ki opisujejo delovanje nekega zdravila. Kot vidite, je homeopatija komplicirana metoda. Za uporabo homeopatskih zdravil je slika zdravila zelo pomembna. Pomembno je, da najdem za določeno bolezen pravo sredstvo. Najti moram vedno tisto sredstvo, ki povzroča prav tako, enako reakcijo. Če imam pacienta, ki kaže s svojo sliko bolezni določeno problematiko, je pravo zdravilo iz sestavine, ki bi povzročila prav tako sliko.

Z drugimi besedami: če imam pred seboj pacienta, moram vse njegove probleme zajeti  prav tako natančno, kot sem rekel, da je potrebno zajeti reakcije zdravega telesa pri jemanju določenega strupa, kar sem strnil pod pojem slika zdravila. Idealna slika pri homeopatiji je, da imam široko razčlenjeno sliko bolezni ki se pri pacientu kaže in najdem pri opisih zdravila točno tako sliko, kot jo izzove jemanje določenega strupa pri zdravem človeku. Če je to identično, je zdravilo idealno.

Najpogosteje je stvar težka. Pomagamo si tako, da simptome vrednotimo. Vseh simptomov ne smatramo za enako pomembne in homeopatija pri tem postopa drugače kot šolska medicina. Čim bolj obširna je določena diagnoza, tem bolj pomembna je. Pri tem gremo iz širokega v ozko. Klasična šolska medicina kot jo danes predvsem poznamo, se ponavadi zažre in obvisi na enem simptomu in če moderna medicina pride na idejo, da ima pred seboj celega človeka, smemo pomisliti na to, da je dobra.

Pri homeopatiji je stvar drugačna. Tam si najprej pogledamo celega človeka in šele čisto na koncu rečemo: aha, v mleku imamo tudi bakterije. Karakteristična za homeopatijo pa je ta hierarhija od velikega k manjšemu in na koncu k posameznemu organu. In ravno to nam pomaga, da v kaos posameznih dejstev, ki jih ugotovimo kot diagnozo, vnesemo določen red. Če govorimo o homeopatiji, moram povedati, da je razlika med homeopatijo, kot jo prakticiramo pri ljudeh, in homeopatijo, kot jo prakticiramo pri živalih.

Izhajati moram iz dejstva, da je tisto, kar je nadrejeno, pomembno za to, da najdem pravo zdravilo. Pri človeku moram ugotoviti, da je pri njem najpomembnejši njegov duh, njegov individualni JAZ. Homeopatija pri človeku zastopa stališče, da je vsaka bolezen pri človeku tako zelo individualen pojav, kot je individualen človek sam. Homeopatija ima v primerjavi s humano medicino prednosti, čeprav tudi obratna trditev marsikje drži.

Pri homeopatiji v veterini imamo preprostejšo situacijo. Moj problem pri živalih je, da živali ne morem vprašati, kaj ji je. Lahko vprašam tistega, ki z živaljo dela, pogosto pa mi on ne pove vsega, kar bi jaz rad slišal. Določenih stvari pri živali ne morem nikoli ugotoviti. Kako se krava počuti, ko prežvekuje ali kratek čas po tem, to mi nikoli ne bo jasno. Jaz lahko šolam svoje zaznavanje in lahko se šolam, da bom z živaljo čutil, toda to mi je omogočeno samo do določene mere. Vedno pridem pri živalih do meja. Pri delu z živalmi je moj problem, da mnogih simptomov, podatkov za diagnozo, ne morem zajeti. Na drugi strani pa me žival ne bo nikoli nalagala. Zdravniki, ki delajo z ljudmi, imajo pogosto problem ravno s tem, da jim pacient govori o boleznih, ki si jih sam zamišlja. Teh težav jaz nimam.

Temeljna razlika pri homeopatiji za človeka in homeopatiji za žival je seveda v stopnji razvoja, v razliki med človekom in živaljo. Pri živalih je tako, da je najvišji sloj bitja žival astralnost, ki je drug izraz za duševnost. Če si predstavljamo naravo, je osnovni, najnižji nivo mineralni svet. Stopnja nad tem je rastlinski svet. Rastline nosijo v sebi mineralni svet, razen tega pa kot višjo obliko t. i. eterske energije, ki substance pozivajo k življenju. Mi govorimo o eterskem telesu, energetskem telesu sil, ki oblikujejo življenje.

Naslednja stopnja v naravi je svet živali. Pri živalih najdemo večslojno telo, kjer predstavljajo najnižji sloj mineralne snovi, iz katerih je fizično telo narejeno; imamo etersko telo, ki omogoča, da te substance funkcionirajo, da se žival razvije in je sposobna reprodukcije. Nad tem, kot tretji sloj, imamo pri živalih še duševnost ali astralnost, ki živalim omogoča, da doživljajo veselje, žalost, strasti in nagone in ustvarjajo odnose.

Pri človeku najdemo vse to, kar najdemo v živali. Najdemo mineralni svet kot pri kameninah, rastlinah in živalih, pri človeku najdemo etersko telo, torej energetsko telo iz sil oblikovanja življenja, ki omogoča smiselno funkcioniranje fizičnega telesa, na podoben način kot se cvetlica razvije v določeno obliko, kot se določena žival razvije v določeno obliko in se reproducira. Povsod, kjer je to etersko telo prisotno, skrbi tudi za red v principu. Če se poškoduje rastlina, žival ali človek, se to povsod zaraste z brazgotino. Pri človeku imamo tudi duševnost, ki je ni v kameninah in rastlinah, imamo pa jo pri živalih. Tudi človek je sposoben veselja in žalosti, ima strasti in nagone, ki pa jim ni prepuščen na milost in nemilost, temveč jih obvladuje iz svojega duha, ki predstavlja človekovo četrto telo. To je njegov jaz. Če govorimo o členih določenega telesa, mislimo na to, da imamo pri živalih tri člene, tri telesa: minerale, to so substance kot osnova, potem imamo energijsko telo, ki mogoča karakterističen razvoj in imamo astralnost, duševnost. To so členi bitja žival. Členi bitja človek so substance, etersko telo, duševnost in njegov jaz, duh, zaradi katerega je človek za naravo odgovoren. Zaradi tega je človek krona stvarstva.

Pri naših domačih živalih si stvar poenostavimo, in sicer zato, ker so si živali med seboj v grupah zelo podobne. Če se pritožujemo, da je zaradi moderne reje stvar genetsko zelo osiromašena, me to kot terapevta izjemoma veseli. Opraviti imam s podobnimi kravami vsaj znotraj določene rase. Tudi pogoji, pod katerimi te živali danes živijo, so zelo primerljivi. Živali so danes bolj tip pretvorbe kot tip mesa. Tudi pogoji, zaradi katerih pride do bolezni, so zelo primerljivi. Pomanjkanje človeške pozornosti pri domačih živalih je razlog bolezni številka ena, napake pri krmi številka dve, napake pri pogojih, v katerih živali živijo, številka tri, napačna tehnika, tudi nesmiselni cilji reje. To so vse stvari, ki danes veljajo za vse živali določene grupe tako, da lahko pri izbiri zdravil do določene meje standardiziramo. Pri človeku to ni mogoče. Seveda tičijo v tem tudi nevarnosti, zato moramo biti vedno zelo pozorni.

Primer hipokalcemije. Lahko se gremo primitivno medicino in se zadovoljimo s tem, da v primeru hipokalcemije enostavno damo infuzijo. V akutnem slučaju bolezni moramo to tudi narediti. Samo po sebi razumljivo je, da moram faktično pomanjkanje substituirati. Toda nato moram razmišljati o tem, da je potrebno pri tem kmetu, na tej farmi nekaj spremeniti in modro bi bilo delati fiziološko, na primer z vitaminom D ali drugimi primernimi hormoni, ki stimulirajo dajanje mineralov na razpolago. Toda vse te stvari imajo tudi kontraindikacije.

Odlično dosežem to tudi s homeopatskimi zdravili. Živali dam fosfor v D30 ali klorofil D3 in imam tako odličen terapevtski efekt v mineralizaciji, v razpoložljivosti mineralov, torej v stimuliranju pretvorbe mineralov, ne da bi s tem izzval kakršne koli poškodbe. Lahko pa sem še bolj pameten in ugotovim, da je hipokalcemija bolezen, ki se ji lahko izognem. To je resnično bolezen, ki jo izzove napačna krma, in na farmah, ki jih kontroliram in za katere skrbim, takih bolezni nimamo več. To kot majhen nagib k temi na kakšne načine se lahko lotimo zdravljenja.

Zdaj pa v zvezi s homeopatijo v ožjem smislu. Namenoma bom zanemaril druge načine zdravljenja, ker mislim, da bi bilo vsega zaenkrat preveč. S tem pa ne bi želel vzbuditi vtisa, da druge načine zdravljenja podcenjujem. Fitoterapija je izredna in pomembna veja terapije in je tudi temelj naše klasične farmakologije. Tudi da akupunktura deluje in je uspešen način terapije, je dejstvo. Tudi v svetovnem merilu je priznana in internacionalno ugledni kirurgi jo uporabljajo, četudi pri akupunkturi ne vemo točno, zakaj in kako kaj deluje. Toda kot praktik se zadovoljim s tem, da imam pri zdravljenju uspeh.

Zdaj pa na kratko homeopatski principi. Kar se homeopatije za veterinarje tiče, obstaja odlična strokovna literatura. Kot uvod bi vam priporočil delo »Homeopatija v veterini«. Kdor bi rad to delo temeljito obdelal, naj si nabavi še literaturo Hansa Wolterja. Doktor Wolter je umrl letos, star 86 let. Bil je mojster homeopatije v veterini. O tem je napisal delo v sedmih knjigah in še obsežno delo o klinični homeopatiji. Kdor se zanima za homeopatijo, naj obogati svoje znanje iz teh knjig. Napisal jih je resničen strokovnjak.

Najpomembnejša stvar, ki jo moramo pri homeopatiji razumeti (kar pa nam je pogosto težko, ker smo materialistično vzgojeni), je, da imamo pri homeopatiji opravka z delovanjem zdravil, ki si jih ne moremo predstavljati kot delovanje substance. Substanca je samo nosilec ozdravljajočega delovanja, odločilne za ozdravitev pa so sile, ki so na to substanco vezane.

Razumevanju se lahko približamo, če študiramo tista raziskovalna dela, ki opisujejo nivoje energije v posameznih tkivih. Če na primer merimo emisijo fotonov na tkivih, ugotovimo, da ima zdravo tkivo najmanjšo emisijo fotonov. To pomeni, da je stabilnost energije največja. Tkivo ne oddaja energije, temveč jo potrebuje za vzdrževanje reda v sebi. Če imate bolno tkivo in ga primerjate, najdete večjo emisijo fotonov. Bolezen pomeni nižji nivo energije ali manjši nivo reda. V trenutku, ko organizem umre, odda naenkrat še ogromen val energije, na kar ostane samo še mrtva materija.

Če se približamo v mislih razlikam, ki karakterizirajo kvaliteto življenja oziroma kvaliteto zdravega življenja v kemično analitično identičnih sistemih, potem približno razumemo, kaj bi se lahko mislilo s tem delovanjem zdravila. Obstajajo tendence, da membranske sisteme, organele celic, plazmo celic izdelajo sintetično. Danes lahko naredimo celico na sintetični način in naravni celici je podobna kot jajce jajcu, toda ker človek ni Bog, celici ne more vdihniti življenja. S to razliko imajo materialisti svoje težave.

Predstavljajte si, da kot otrok kar naprej sprašujete, zakaj, zakaj, zakaj in enkrat pride do tega, da spraševani prizna, da je na koncu s svojo modrostjo. Izhajati moramo iz tega, da so substance, s katerimi delamo, tudi nosilci informacij. Mogoče so primerljive s knjigo. Če kemično, analitično razvijete knjigo, najdete precej lesa, lepil, mogoče tudi usnje, tiskarsko barvo, toda niti ene misli. Praviloma knjige ne kupite, da bi z njo kurili. Tudi pri knjigi je materija samo nosilec informacije.

Temu se lahko približamo z razumom tudi tako, da si na primer predočimo, da kemično identični elementi dobijo v različnih funkcijah popolnoma drugačno obliko. Vsak od vas, ki je bil pri anatomiji pozoren, ve, da človek sam določa, kako naj se kosti v telesu tvorijo, in sicer z dejstvom, da živi. Življenje je razlog za karakteristično oblikovanje kosti. Lamelna struktura v kosteh je odtis obremenitve, ki jo mi doživljamo. Če bi se hoteli oblikovati ali preroditi v športnika, boste s treningom prevzgojili tudi svoje kosti. Gradnja kosti bo posledica te odločitve in tega prizadevanja.

V materiji so vtisnjene izkušnje. Nekaj čisto drugega je, ali vzamem kalcij iz neke rudnine ali iz rastlinskega sveta, na primer iz hrastovega lubja. Spet nekaj drugega je, če vzamem kalcij iz živali, na primer v obliki školjke. Nekaj drugega je zato, ker so vsako od teh treh oblik kalcija tvorile druge strukture, drugi razlogi. In vsak ve, da je kalcij v naših kosteh vsakih sedem let popolnoma obnovljen, ne glede na to, kakšni obremenitvi smo izpostavljeni. Prav gotovo to ni statični problem. Telo ne izmenja kalcija zaradi tega, da bi bila kost bolj stabilna, eventualno pa ga mora izmenjati, ker se je nekaj potrošilo, kar zahteva, da se vgradi nova substanca, pri kateri ta višji razlog ni izrabljen.

V principu se moramo navaditi takih misli, da pri snoveh delamo z njihovim delovanjem, da morda na podoben način kot pri akupunkturi smatramo, da je homeopatija specifična terapija draženja, stimulacije in regulacije. Kar skušamo na homeopatski način doseči, je homeostaza oziroma vzpostavitev homeostaze. Bolezen pojmujemo kot motnjo ravnotežja v organu ali motnjo ravnotežja med organi ali različnih nivojev nekega bitja, fizični del telesa, energetski del telesa in duševnost, konkretno pri živalih. Če velja, da je bolezen motena homeostaza, je tako, da ima vsako telo v principu vedno tendenco, da spet doseže normalno ravnotežje. To je vedno prisotno dejstvo tako pri človeku ali pri živali. Vedno obstaja tendenca organizma, da ujame ravnotežje.

Bolezen pomeni, da ta mehanizem naenkrat ne funkcionira več dobro. Homeopatija poskuša regulirati motnjo homeostaze, skuša stimulirati te procese, željo in uspešnost, da se ravnotežje najde. V principu se lahko reče, da homeopatija sploh ne zdravi, temveč da samo stimulira telo, da spet obvladuje samoozdravitev. Logično potem to ni simptomatična terapija, temveč je predmet obravnavanja in zdravljenja kompleten pacient v vseh njegovih izraznih možnostih.

Tu takoj vidimo, kje so meje homeopatije. Pogoj za uspešnost je organ ali organizem, ki je še sposoben reagiranja. Rečeno drugače: uspešni smo lahko le, če je še v toku določen proces, na katerega lahko vplivam. Če je proces že končan in se je tako rekoč utelesil, tudi s homeopatijo nanj ne moremo več vplivati.

Dva primera. Pri malih živalih, pri določenih vrstah psov najdemo tendenco, da se v hrbtenici med vretenci tvorijo nekakšne nove kosti, da pride do dodatne okostenelosti teh sklepov. Take hrbtenice izgledajo kot cevi. Dokler je ta proces še v toku, tako dolgo, dokler ni zaključen, lahko na tak proces vplivam. Bolezen lahko odpravim in povzročim, da se ta proces odvija nazaj. To dogajanje lahko rentgenološko spremljamo in dokažemo. Če pa je proces enkrat končan, nimam nobene možnosti več, da bi ga vodil nazaj.

Kot sem vam že omenil, sem to poizkusil. Sredstvo se imenuje Heklalava in sicer po vulkanu v Islandiji, ki se imenuja Hekla. Očitno je zemlja okoli tega vulkana razlog za to, da imajo ovce, ki se tam pasejo, težave z okostenelostjo sklepov. Čisto empirično so prišli do tega zdravila, ki je uspešno.

Za primer še ciroza jeter v relativno razvitem stadiju. Dokler proces še teče in se še lahko poslabša, lahko posežete v dogajanje in povzročite, da se proces odvija nazaj. Če pa so jetra že ena sama kepa veznih tkiv in je proces zaključen, tudi homeopatija ne more več pomagati.

Mogoče še zelo pomemben tretji primer. Če moram pri osem dni starem teletu zdraviti pljučnico ali drisko, vem, da stimuliranje imunskega sistema s homeopatijo nima smisla,  saj ga tele sploh še ima. Približno tri tedne traja (in to je znano), da je imunski sistem izoblikovan. Šele ko je izoblikovan, ga lahko stimuliram. Kar lahko pred tem storim, je, da stimuliram sluznice, regeneracijo, morda stimuliram membranske sisteme. Za delovanje s homeopatskimi sredstvi imam različne možnosti. Kar pa sigurno ne morem, je stimulirati tisto, česar še ni. Jasno postaja, da ordinira veliko diletantskih homeopatov, ki nimajo o homeopatiji pravih predstav. Poizkušajo tudi nesmiselne stvari. Seveda imajo pri neuspešnosti samo dokaz o nefunkcionalnosti nečesa, kar ne more funkcionirati, o uspešnosti metode pa to ne pove nič.

Naslednji temeljni princip homeopatije imenujemo »simili fra milo«, ki pove: Substance, ki v večjih količinah povzročajo določene bolezni, so v pravih dozah in pripravljene na pravi način primerne, da jih uporabimo kot zdravilo pri zdravljenju prav takih bolezni. To je razvoj ugotovitve, ki je bistveno starejša in jo poznamo že od Hipokrata in Paracelsusa, ki sta seveda vedela, da je za delovanje odločilnega pomena doza. Trdila sta že, da je vsako sredstvo, vsak strup v zelo majhnih količinah tudi zdravilo. Imela pa sta šele predstavo o nespecifičnem zdravilnem delovanju.

Samuel Hahnemann, oče homeopatije, je vse to sistematiziral po tem, ko je to slučajno ugotovil. Imel je malarijo in zdravil jo je s kininom in pri tem ugotovil, da zelo majhne doze kinina delujejo močneje kot večje količine, kjer gre resnično za substance. Stvar je sistematiziral in formuliral takole: Bolezen, ki jo lahko z določenim sredstvom ozdravimo, odgovarja po sliki bolezni in vseh ugotovitvah, kakšna ta bolezen je, tistemu pojavu, ki ga lahko izzovem tako, da dam nekomu večjo dozo zdravila. Seveda mora biti  doziranje pravo in zdravilo pravilno pripravljeno.

Metoda je preverjanje zdravila, ki ga vedno opravljamo na zdravem človeku ali živali. Hahnemann je na samem sebi preskusil šestdeset zdravil. Zapisal je absolutno vse izraze, vse spremembe, ki jih je izzval z jemanjem nekega sredstva, ki jih je zaznal. Pogoj za registracijo teh pojavov je, da so pojavi poljubno pogosto ponovljivi, da to ni enkratna, individualna reakcija. Jemanje določenega sredstva in registracijo pojavov, ki jih sproža, imenujemo slika zdravila ali slika reakcije po jemanju zdravila in zajema reakcije na vseh organih in organskih sistemih, registrira vsako lokalno dogajanje kot vnetje, krvavitev, sprememba barve ali karkoli je posledica jemanja tega zdravila. Registrirajo se organi, na katerih neko reakcijo ugotovimo, registrirajo vse spremembe, ki jih zaznamo na vsem organizmu, na primer vročina, driska, splošna paraliza, celo področje psihičnih posledic, na primer ali je zaradi jemanja takega zdravila prišlo do nespečnosti, pojava strahu, do evforije ali se je probant zjutraj prebudil resnično spočit ali neskončno utrujen …

Pri sredstvih, kot na primer atropin, ki ga najdemo v Belladonni ali pri strihninu, ki je v našem zdravilu z imenom Nux vomica, se seveda mora računati z masivnimi psihičnimi spremembami. Vse to se registrira, se zajame. Na tem mestu naj povem, da je homeopatija v veterini problematična zaradi tega, ker pri človeku vse to v razgovoru lahko zajamemo, žival pa ne more povedati, kako se počuti, in tudi lastnik živali pogosto ne ve povedati veliko. Na drugi strani me žival tudi ne bo nalagala in je pri živalih malo simulantov. Po možnosti zajamemo tudi vse psihične simptome, registrirati pa moramo tudi okolje. Pri zajemanju predstave, registraciji vsega, kar sodi k sliki zdravila, upoštevamo tudi okolje. Vročina ali mraz lahko na dogajanje, reakcijo na jemanje zdravila, vpliva in stanje se lahko izboljša ali poslabša. Ugotoviti je treba, kako je pri vlažnosti ali suhem okolju, ali svetloba vpliva v negativnem ali pozitivnem smislu. Pri mnogih psihičnih problemih je tako, da se ljudje počutijo bolje v temnih prostorih. Vse te stvari se upoštevajo. To so tako imenovane modalitete. Upoštevati je treba tudi tip preizkuševalca, analizirati je potrebno, kakšen tip je za to sredstvo posebno občutljiv. Lahko si predstavljate, da je pri delovanju nekaterih zdravil brez nadaljnjega lahko ugotoviti različne simptome po tem, ali je človek po temperamentu kolerik ali flegmatik, če je na primer leptosom, če je bolj debel ali bolj suh. Tudi take stvari skušamo opazovati in če gre za ponovljive stvari, če resnično ugotovimo, da nastopajo praviloma, to zajamemo v sliki zdravila. Tako obsežno se morajo zajeti v sliki zdravila pojavi, ki jih to zdravilo provocira. Tako zdravilo je potem zagotovo pravo za terapijo pri pacientu, ki v idealnem slučaju kaže 100% enake znake v akutnih znakih bolezni. Zajeta bolezen pri pacientu mora povsem soglašati s sliko zdravila, torej ugotovljeno reakcijo pri zdravem organizmu, ki zaužije določeno sredstvo. To pomeni, da je pri delu s pacientom potrebno vse znake bolezni zajeti zelo na široko, podobno temeljito, kot so zajeti razni učinki pri sliki zdravila.

Popolna enakost individualne slike bolezni in slike zdravila na drugi strani je seveda redek slučaj. Rekli bi lahko, da je to teorija klasične homeopatije, ki se ji pri človeku lahko zelo približamo, pri živalih pa manj. Zaradi tega moramo pri živali določiti, kateri simptomi so bolj pomembni, saj določenih simptomov ne bomo mogli registrirati, pa tudi zaradi ekonomskih razlogov moramo delati drugače. Lastnik male živali mi bo morda honoriral, da se z njegovim psom ukvarjam dve uri. Kmet, ki ima petsto svinj, pa bi me hitro odslovil, če bi se tako dolgo ukvarjal z njegovim prašičem. Torej se bom moral omejiti na lokalno dogajanje, na simptome organov, na spremembe, ki jih ugotovim pri organizmu v celoti. Klasična homeopatija zahteva, da spoštujem hierarhijo in izhajam od splošnega k posameznemu, od nadrejenega k podrejenemu, v tem primeru od konstitucije, od tipa, od okolja v posameznosti. To je pot klasične homeopatije, ki se je danes pri človeku še držimo, medtem ko hodimo veterinarji ponavadi po poti klinične homeopatije in se orientiramo pretežno izhajajoč od lokalnih danosti navzgor.

Govoril sem o mastitisu pri kravah in notranjih motnjah, ki se izražajo v sterilnosti. V takih primerih je prav gotovo dobro, če si izberemo za zdravljenje tudi sredstva, ki upoštevajo konstitucijo. Za rase domačih živali, s katerimi običajno delamo, je dobro, da si izdelamo konstitucijska sredstva. Naše frizijke z visoko mlečnostjo, na primer v veliki meri odgovarjajo sliki fosforja; malo bolj težke, flegmatične rjavo-šekaste krave odgovarjajo bolj tipu kalcijevega karbonata. Kadar imam opravka s prežvekovalci in vem, kako izjemno pomembno je pri njih presnavljanje in delovanje jeter, delam zelo dobro s sredstvom kot Nux vomica, ki – kar se tiče slike bolezni – ustreza sliki zastrupitve, vsebuje strihnin in bi pri zastrupitvi povzročilo krče gladkega mišičja na notranjih organih pretežno v prebavnem traktu. Pripravljena kot zdravilo Nux vomica zelo dobro vpliva na prebavni trakt živali, kot je krava. Posebej še, če se ta bolezen pretežno izraža v atoniji prebavnega trakta ali v krčih prebavnega trakta. To je zelo uspešno, klasično sredstvo za zdravljenje kolik pri konjih.

V principu pa moramo vedno izhajati iz tega, da moramo delati tudi kompromise in da se najprimernejšemu sredstvu za zdravilo približamo, moramo najti tisto, ki je najbližje idealnemu. Zato se moramo pri simptomatiki enostavno odločati, kaj je bolj pomembno od ostalega.

Eden od naslednjih temeljnih principov homeopatije v pripravi zdravil je dinamiziranje oziroma potenciranje. Pri tem ne gre za to, da izhodiščno substanco enostavno razredčimo, temveč jo v postopku razredčitve tudi obdelujemo. Pri decimalnih, tako imenovanih D potencah vzamemo en del izhodiščne substance in dodamo devet delov nosilne substance. Pri C potencah vzamemo en del izhodiščne substance in dodamo devetindevetdeset delov nosilne substance. Nosilna substanca je lahko mlečni sladkor, fiziološka raztopina soli ali etilni alkohol. Snov obdelujemo na predpisan ritmičen način s tresenjem, mešanjem, oziroma trenjem. Klasičen primer je steklenica, v kateri imamo en del izhodiščne substance in devet delov nosilne in s steklenico desetkrat dobro udarimo na usnjeno blazino. Kaj se dogaja? Prihaja do konfrontacije med izhodiščno in nosilno substanco. Po končani obdelavi v prvi stopnji dobimo prvo decimalno, tako imenovano D1 potenco ali C1 potenco.

Če od te prve stopnje D1 ali C1 vzamem določeno količino kot izhodiščno ali temeljno substanco in jo premešam z devetimi ali devetindevetdesetimi deli na novo dodane nosilne substance in to obdelujem na isti način, pridem v drugi stopnji do D2 ali C2 potence.

Ta postopek znanstveno ni dovolj pojasnjen. Pojasnitev se mora iskati na nivoju dodajanja energije z obdelavo, podobno kot sem govoril o razlikah med smrtjo, boleznijo in zdravjem, saj je tudi v tem slučaju vezano delovanje na drug nivo reda ali energije. Kvaliteto izhodiščne substance s postopkom obdelave prenašam na nosilno substanco, pri tem pa se v vsaki stopnji obenem spremeni tudi delovanje prvotne informacije. Toksična doza se z vsakim korakom zmanjša, okrepi pa se terapevtsko delovanje tega sredstva. Če tako obdelujemo to zdravilo eno stopnjo za drugo naprej, pridemo v področje, kjer v sredstvu sploh nimamo nobene substance več. To je slučaj pri tako imenovanem lochschmidtovem številu D23, kjer po zakonu o delovanju materije ne najdemo več v zdravilu niti ene molekule izhodiščne substance. Do D23 homeopati nimajo težav razumeti homeopatijo. Ko sem jaz delal moj izpit, sem imel v komisiji same farmakologe in kar se tiče delovanja v nanogramskem področju, nihče nima problemov. Od D23 naprej pa mora biti človek religiozen, so mi takrat rekli. Jaz sem rekel – dobro; če religija pomaga, tudi v redu.

Na tej krivulji se lahko nekaj principov homeopatije zelo dobro pojasni. Iz enega grama izhodiščne substance pridemo pri D8 na 100.000 litrov tekočine. Jaz sem tukaj označil negativno delovanje, na horizontalno linijo sem napisal vse višje potence in vidite, da se ne povečujejo linearno temveč logaritmično. To ni edina zveza, kjer biološki mehanizmi reagirajo po logaritmičnih principih.

Tu vam predstavljam teoretično krivuljo delovanja teoretičnega sredstva, na primer Nux vomica. Če zdravemu organizmu dajem Nux vomico, strup, bi imel v najslabšem primeru ekstremno negativno delovanje in pacient bi umrl. V prvih korakih potenciranja lahko ugotavljam, da z obdelavo v stopnjah ne dobim nič drugega kot to, da se zmanjšuje toksično delovanje. Če grem naprej na naslednje stopnje ugotovim, da pridem v področje, kjer nimam nikakršnega delovanja, niti toksičnega niti drugačnega. Če potenciram naprej in redčim, ugotovim, da naenkrat pridem v preobrat delovanja, da je to sredstvo naenkrat v stanju, da krče gladkega mišičja, ki ga to sredstvo prvotno povzroča, enostavno odpravi. Na začetku je pacient prav zaradi takih krčev umrl. Torej lahko to sredstvo odlično uporabim pri kolikah in astmi. Če potenciram naprej in preizkušam potence, ugotovim, da je pri določeni potenci delovanje maksimalno dobro, če potenciram še naprej, postaja pri višjih potencah delovanje vse slabše; in če potenciram še naprej, pridem v področje, kjer spet ni nobene reakcije več.

Slučaj pri tej krivulji je, da je nikakršno delovanje ponovno pri D23. To pa ni pravilo. Če  obdelujem, redčim, potenciram še naprej, spet ugotovim, da se je delovanje preobrnilo, da je sredstvo na primer naenkrat primerno za to, da zdravim atonijo vampa ali na primer motoriko črevesja, ki ne funkcionira. Teoretično se te stvari ponavljajo pri vse višjih potencah. Jasni postaneta najmanj dve stvari, da je enačba, kar se snovi tiče, štirideset mililitrov D4 ustreza enemu mililitru D3, kar se tiče vsebine snovi, in da to velja samo za snovi. Kar se delovanja tiče, najdemo povsem nekaj drugega. V tem primeru D3 ne bi povzročala absolutno nič, D4 pa bi povzročala odpravo krčev. Enačba velja samo za snovi.

Pri homeopatih govorimo o večnem prepiru, ali je bolje predpisovati visoke ali nizke potence. Imeli so že cele kongrese samo na to temo. Ali so boljše nizke potence D10, D15 ali visoke potence. Nekateri prisegajo na eno, drugi na drugo. Če se to pogleda, bi lahko rekli, da je prepir nesmiseln. Obe področji imata podobno delovanje kljub temu da je dobro razmisliti, katero zdravilo s katerega področja je bolj smiselno uporabiti, kaj so mogoče prednosti področja nizkih potenc ali visokih potenc.

Ena najljubših homeopatskih pravljic se pri tej sliki tudi konča. Vedno znova namreč trdijo, da se s homeopatijo ne more narediti nobene škode. Jaz ne morem razumeti. Po mojem razumevanju je tako, da če nekaj deluje, mora obstajati tudi nevarnost, če to uporabimo narobe. Vse, kar uporabimo narobe, pa povzroča škodo. Zakaj bi bila homeopatija edina metoda na svetu, ki bi imela samo dobre učinke?

Ta model kaže, da lahko z zdravilom izzovem tudi popolnoma nasprotna delovanja. V slučaju motorike, ki ne funkcionira, bi bil z določeno potenco, ki krče ravno še ublaži, kontraproduktiven in bi naredil škodo. Določeno stanje bolezni z napačno potenco lahko okrepim, imam pa tudi področja določenih potenc, s katerimi ne povzročim nič, kar za mojega pacienta ni nikakršna pomoč.

Imamo tudi homeopate, ki premalo vedo o svojem poklicu. Lahko najdemo, da delajo z arzenom ali živim srebrom v negativnem področju, kjer je zdravilo še toksično. To je katastrofa. Stvar ni enostavna in obilica znanja ter odgovornosti je res potrebna.

Sedaj bom pokazal nekaj možnosti uporabe. Tu gre za vedno višje potence kumarina. V zgornji krivulji smo to potenco kumarina kapljali v bazen z ribicami. Vzeli so bazen, velik en kvadratni meter, z vodo in tisoč ribicami, v sredino pa so spuščali kapljice različnih potenc tega sredstva. Z optičnimi merilnimi instrumenti so merili, kako ribe reagirajo, ali potem, ko kapljica pade, zaplavajo v sredino, ali so difuzno razporejene kot prej, ali iz centra bežijo in iščejo periferijo. Zastavlja se zanimivo vprašanje. Krivulja kaže, da so ribe reagirale na potence, in sicer tako, da so na začetku panično bežale iz centra. Tudi ribe ne marajo kumarina. Kot kaže krivulja, je bil ta efekt pri naslednjih potencah vse blažji in blažji. Nekje v sredini ribe sploh niso reagirale in so bile še naprej difuzno razporejene po bazenu. Z naslednjimi potencami je prišla faza, ko so ribe zaplavale h kapljici, ki je padla v bazen, z vse višjimi potencami je taka reakcija spet ponehala in faza se je končala s situacijo, da je pri še višjih potencah nastopilo, kar smo opazovali na začetku – da so ribe hitro odplavale iz centra.

Vsak toksikolog bi rekel, da v področju visokih potenc prav gotovo ne gre več za reakcijo zaradi toksičnosti. Na začetku krivulje bi lahko rekli, da gre za toksičnost, v predelu višjih potenc pa substance ni več. Isto sredstvo so v drugem poskusu preverjali na izolirani sluznici nosu telet, kjer so merili električne napetosti. Tudi tu se je ponovila podobna krivulja kot zgoraj.

Še enkrat poskus s kumarinom in z drugimi živalmi. Enkrat vodne bolhe, enkrat pa druga vrsta rib. Krivulje reakcije so enake. Tri so ponovljive. Paralelno je tekel slepi poskus. Tu se vidi, kako široko je bilo trosenje. Vedno se delali deset poskusov zaporedoma. Take poizkuse lahko delamo avtomatično in prisotnost ni potrebna. Pri desetih poizkusih so razlike zelo majhne. V tem primeru imamo A in B linijo za dve različni vrsti rib, ki se v principu ne razlikujeta. Pri konju, psu ali človeku bi prav gotovo dobili drugačne krivulje. Za druge živali je stvari še treba raziskati. Podobnih raziskav je bilo opravljenih že zelo veliko.

Tu je prikazano delovanje različnih potenc sredstva Nux vomica na sluznico črevesja. Iz fiziologije prav gotovo poznate, da s pisači lahko lepo evidentiramo kontrakcije sluznice črevesja. To so zelo primitivni poskusi. Na te izolante smo spuščali različne potence sredstva Nux vomica in merili, kako reagira na to sluznica. Merili so, kaj se dogaja. Kot se vidi, je Nux vomica D4, kjer bi še pričakovali prisotnost strupenega delovanja, spremenila le za 4,8 %. Amplituda kontrakcij se je povečala. Z višjimi potencami so se kontrakcije povečale pri D6 za 43 %, pri D10 za 65 %. Pri D10 so se kontrakcije povečale močneje kot pri D6. Z atropinom so dosegli nasproten učinek, pomanjšanje kontrakcij. Mnogo takih poskusov bi vam lahko še predstavil. Vsi poskusi imajo samo eno napako: to so dokazi, da določeno sredstvo deluje; dokazov, kaj to delovanje v pacientu sproža, pa še nimamo.

Na to temo bi predstavil še nekaj. Gre za delo, ki sem ga opravil skupaj s profesorjem Hamannom iz Hannovra. Dolgo je bil direktor nemške zvezne uprave za mleko, zdaj pa je direktor Veterinarske fakultete Hannover. Z njim sem opravil celo vrsto poskusov. Povedal bom še nekaj o velikem projektu v Švici, da bi bili tudi vi obveščeni, da se znanstveniki sveta ukvarjajo s temi temami. Pogosto seveda v naših vrstah srečamo ljudi, ki imajo paničen strah, da bodo izgubili svoj dober glas. Toda s časom je treba naprej in ta vprašanja so na vrsti.

Kot v vseh znanstvenih smereh je tudi v homeopatiji veliko predsodkov. Stvari se prenašajo iz generacije v generacijo in v homeopatski literaturi najdemo, da se z Galego D1 zmanjša pritok mleka, da se s Phytolaka D1 reducira tvorba mleka in da se z D3 obeh sredstev lahko tvorba in izcedek mleka poveča. Praktična uporaba D1 je, če moramo krave presušiti, D3 pa uporabljamo kot dodatno zdravilo pri zdravljenju mastitisa. Dr. Hamann je bil skeptičen in je učinek sam preverjal. Ugotovili smo sledeče: krma je bila absolutno standardizirana in imeli smo enakomerno mlečnost. Ugotovili smo, da pričakovana redukcija mleka z dajanjem D1 ni bila taka, kot bi pričakovali po tradiciji. Pričakovan dvig mlečnosti z dajanjem D3 je samo delna resnica in ni statistično signifikanten. Vidno statistično signifikantno je povečanje mlečnosti pri dajanju D6, ki pa v dosedanji literaturi ni bil nikoli opisan.

To navajam kot primer, da bi bilo jasno, kako pomembno je, da na pacientu delamo standardizirane poizkuse, in da bi vam bilo jasno, da se stvari, ki so včasih veljale, spreminjajo in danes ne veljajo več. Učinke smo izračunali na 100 % v fazi pred-poizkusov. Drugi stolpec nam kaže, kakšen je porast, če dajemo D6. Res je visoko signifikanten. Spodaj so dnevi; tretji in četrti dan je dan obdelave, to pa je faza po obdelavi. Priprava, obdelava, po obdelavi. Veliko je stvari, ki jih je treba obdelati sistematično.

V Švici teče zelo velik projekt, v katerega so vključene Univerza Zürich, Univerza Bern in Visoka veterinarska šola Hannover, Raziskovalni inštitut za biološko kmetijstvo v bližini Basla in cela vrsta kvalificiranih znanstvenikov. Za veterinarski inštitut v tem okviru, kjer tudi delam, smo dobili odlično opremo, ki jo je financirala farmacevtska industrija. V tem inštitutu bomo skušali sistematično obdelati dve stvari. Ena je najti odgovor na vprašanje, ali pri potencah nad D23 lahko govorimo o delovanju potenc. Raziskave delamo pri prežvekovalcih. Živalim dajemo vedno višje potence sredstva Nux vomica, jim vzamemo kri in raziščemo standardne parametre jeter in druge encime. Imamo efektivne rezultate. Spremembe na jetrih ugotovimo ali ne ugotovimo. Če ugotovimo spremembe na jetrih, iščemo naprej, ali spremembe nastopajo tudi pri dajanju sredstev, ki so v višjih potencah kot D23. Če pri določenem sredstvu v efektivnih poskusih izdelamo take krivulje delovanja in se pri pacientih vedno znova potrdijo, je še vedno vprašljivo, ali je krivulja veljavna za vse vrste živali ali samo eno. Vprašanje je, ali bomo pri vsaki vrsti živali imeli drugačno krivuljo ali celo drugačne krivulje pri različnih rasah.

Pojasniti je treba do sedaj nerazjasnjeno vprašanje, ali igra pomembno vlogo ritem dajanja takega sredstva ali igra pomembno vlogo, kako dolgo tako sredstvo živali dajemo. Imamo kmete, ki so me pri terapiji mastitisa opozorili, da je vsaj pri kroničnem mastitisu mnogo boljši efekt zdravljenja, če se zdravila dajejo dalj časa. Če dajem zdravilo tri dni, so uspehi pri zdravljenju čisto zadovoljivi, toda recidivov imam pri tridnevnem zdravljenju s homeopatijo toliko kot pri antibiotikih.

Homeopatija pogosto trdi, da je delovanje neodvisno od doze. Obstaja pa zelo resna raziskava, ki to poreka. Schutte je ugleden znanstvenik in on je v običajni dozi bronhiobenzana, ki jo je dajal oralno pri svinjah, ugotovil, da z normalno dozo nima uspeha, oziroma je imel negativne efekte. Če pa je dozo podvojil, je imel pričakovan uspeh, kar pa v bistvu nasprotuje teoriji. Namenoma povem tudi take primere, da bi vam postalo jasno, kako neizmerno veliko je pri tej metodi področje še potrebnih raziskav.

Tukaj smo pogledali, kako bi se lahko reducirale količine mleka. Edini primer, kjer smo imeli delovanje v tem smislu, da je prišlo do reduciranja mleka, je bil, če smo uporabili izhodiščno substanco. V tem primeru imamo opraviti tudi s toksičnim delovanjem in  si lahko jasno predstavljam, da gre mlečnost nazaj. Seveda bi se v tem primeru morali vprašati, ali pride tudi do kontraindikacij. Z izhodiščno substanco sem dosegel zelo dobre uspehe, toda pri živali, ki je bila na začetku laktacije, nismo dosegli pričakovane redukcije mleka.

Le še dve, tri besede k temu, v katero smer bodo šle raziskave v homeopatiji v bodoče. Do danes je še popolnoma neraziskano vprašanje, kako dolgo so homeopatska sredstva uporabna. Kar se pravnih predpisov tiče, lahko napišemo, da so uporabna pet let. Nekatere raziskave kažejo, da temu ni tako in da tudi pri optimalnem skladiščenju po enem letu sredstvo ne deluje več tako močno. Ugotovili smo tudi, da svetloba negativno vpliva na učinkovanje sredstva, da menjava temperature vpliva negativno. Seveda moram računati z zelo podobnimi problemi, kar se tiče uporabnosti, ki veljajo tudi za druga zdravila.

Popolnoma nepojasnjeno je vprašanje, kako deluje na naša sredstva transport. Če obiskujem moje paciente, se vozim z avtom in moja zdravila se pretresajo mogoče eno leto. Če sem govoril o tem, da sredstva proizvajamo tako, da jih ritmično obdelujemo in da je ta sistem reda, ki ga s tem ritmičnim obdelovanjem dosežemo, ravno tisti, ki vpliva na efekt terapevtskega delovanja, bi si človek mislil, da prevažanje in tresenje v avtu producira kaos. Potrebe, da stvari raziščemo, so ekstremno velike in upam, da bomo na teh področjih lahko sodelovali tudi s kolegi iz vaših ustanov.

V principu ni nobenega dvoma, da ta metoda deluje, kot ni dvoma, da ta metoda ni enostavna. S homeopatijo delati je prav gotovo bolj zahtevno kot delati z običajno, šolsko medicino. Ta metoda zahteva od živinozdravnika več znanja. Saj veste, kako pomembna je diagnoza. Moj učitelj me je najprej naučil temeljitega diagnosticiranja. Diagnosticiranje za homeopatijo je mnogo bolj obsežno kot to, ki ga posredujejo univerze za diagnosticiranje po moderni, šolski medicini.

Velika je potreba objektivnega dokazovanja in standardizacije in rad bi vas pozval, da se na delo na tem področju vključite. Želel bi si, da tudi profesorji na Univerzi v Ljubljani dovolijo taka dela svojim študentom. To vam iz srca želim.