Brigitte von Wistinghausen, seminar Lošinj 2013

Prepis Snezna Zupancic 21.4.2014

Prepis1 (prva sobota zvečer, 14.9.2013)

Danes zvečer sem se namenila nekako podati uvod v astronomijo. V astronomijo, tako kot se z njo srečujemo, malo pa tudi o tem, kako se je astronomija v času človeštva razvijala. In v katero smer se je ta enkrat prva znanost človeštva razvila in kam bi se morala razvijati.

Najprej pa bi želela zastaviti vprašanje, kakšen je naš človeški odnos do sveta zvezd. Na en način mislim pri tem na nas, ki smo se tukaj v tem prostoru zbrali, če pa rečem mi, mislim tudi na vse človeštvo, ki sedaj na Zemlji živi. Kakšen odnos imajo ljudje danes. In sedaj bom konkretna, kakšen je naš odnos do Sonca, do Lune in do zvezd. Iz Zemlje proti kozmosu. Menim, da si je to potrebno ozavestiti, če mislim na ljudi take kot danes smo. Ja, bi rekla, da smo le taki, da je še tu in tam kdo med nami, ki vsaj včasih poln občudovanja zre v nebo. 03.32 

Zdaj pa že 28 let to poučujem in sedaj si kar predstavljam pred seboj te svoje učence od 18 do 30 let stare in vedno manj med mojimi učenci je takih, ki so si eno določeno zvezdo kadarkoli v življenju sploh ogledali. In kadar pridem na obisk k mojim sorodnikom ali znancem v mesto, se sploh ne čudim, da je temu tako. Iz mesta se zvezd sploh ne vidi. Resnično se zvezde komaj prepoznajo zaradi tega, ker je ta Zemlja tako razsvetljena ponoči.

 Torej je odnos človeka do zvezd danes zelo skromen, na nizkem nivoju. 4.52 Ja, ljudje že še poznajo Luno, vsaj največji del ljudi jo pozna. Če pa vprašam, kateri planet, katero nebesno telo je najpomembnejše v kozmosu, kaj bi vi odgovorili? Sonce. Hvala. Ponavadi, če je govora o astronomiji ali o tem, da se pogovarjamo o zvezdah, potem ponavadi na Sonce nihče ne misli, kar se kozmosa tiče je tudi po mojem mnenju to najpomembnejše. In vsi ljudje danes to nekako le še zaznavamo. 5.51 Kako pa to zaznavamo? Ja, sonce sije, vesel sem, zdaj grem pa ven. Danes je pa čisto oblačno, sonce nič ne sije in tudi nisem tako dobre volje. Predvsem torej, če ima človek dopust in bi kot meščan lahko šel ven. Kar se mojih potreb tiče, je odnos do Sonca zelo oseben.

Rada pa bi spomnila na nekaj, česar se ponavadi ne zavedamo. Od kod pa mi sploh imamo čas? Od kod človeku sploh predstava o času in delitev v časovne enote? In če začnemo razmišljati o tem, potem nam hitro postane jasno, da je za nas Sonce tisto, ki določa čas. Jutri se bomo o tem temeljito pogovarjali. Kako naš odnos od Zemlje proti Soncu sploh omogoča čas? Še vedno ne znam slovensko. Ampak v nemščini se odraža tudi, kako ima Luna opraviti s časom, z oblikovanjem časa. Tudi v slovenščini? V nemščini pravimo dan in noč in potem mesec. Mesec je že luna, ali ne? Mesec kot mesec je v časovnem pojmu enota meseca, ista beseda. Kako pa je z dnevi v tednu? V nemščini se to še sliši. V francoščini in v vseh romanskih jezikih je to še zelo jasno mogoče slišati. Kako so dnevi v tednu dobili svoja imena? Po planetih. Sonntag, dan Sonca. Montag, dan lune. Ali je pri vas tudi tako? V slovenščini tega ne poznamo.  Ali je pri slovanskih jezikih tudi tako? Ne. Nedelja v slovenščini nima veze s Soncem, ponedeljek ne z Luno. Pač pa v Italiji (lunedi, mercoledi), Španiji, na Portugalskem, tudi v nemščini je to še dobro slišati. Planeti so dali imena dnevom v tednu.10.01 Ali vi planete imenujete tako kot drugi narodi, Merkur, Venera  itd. Od kod pa imajo planeti te izraze, ta imena. Ali prihaja to od dni v tednu ali je to drugače? Ali mogoče veste odkod imajo planeti svoja imena? To so imena rimsko grških bogov.

In naši nemški dnevi, imena dni v tednu imajo imena germanskih bogov. Ti germanski bogovi pa niso imeli veliko opravka s planeti. Toda če človek z odprtim duhom pogleda na različne bogove preteklih časov, potem opaziš, da so to bogovi, ki so nekako sorodni tem grško latinskim bogovom. Jupiter na primer. Kar se dni v tednu tiče je v nemščini njegov dan četrtek, donerstag. Dona je pa starogermanski bog, ki je zelo soroden rimskemu Jupitru. Ali Venera, njen dan v tednu je petek, Freitag, in germanska boginja Freia je zelo sorodna z rimsko Venero. Torej to so imena bogov, ki so jih dobili planeti. 12.21 To naj povem zaradi tega, ker je to izraz tega, da je staro človeštvo nekako dodelilo ozvezdjem imena in je planetoma Luni in Soncu dalo imeni, in sicer imeni, ki so ju poznali od svojih bogov. S tema imenoma so označevali planeta Sonce in Luno. To niso bila torej katerakoli imena, temveč prihaja tu do izraza, da so ljudje še v grškem času povezovali s tem, kar so videli na nebu, kar se pojavlja na nebu kot zvezde, kot planeti, kot Luna, kot Sonce, tisto, kar so doživljali, ko so molili za svoje bogove 13.47

Ali si danes tak odnos sploh še lahko zamislimo? Da človek v kozmosu okrog sebe čuti nekaj kot izraz sveta bogov. In če potem pogledamo svet zvezd stalnic, nima vsaka zvezda stalnica svojega imena kot ga ima vsak planet. Ta odnos človeštva do zvezd stalnic je našel svoj odraz v tem, da so določena ozvezdja videli kot sliko. Zvezde oz. določeno skupino zvezd so začutili kot sliko.

Prva kultura, ki je razvila malo bolj zavesten odnos do zvezdnega sveta, ravno v odnosu do zvezd stalnic, so bili Babilonci in Kaldejci, ki so razvili svojo kulturo v 2. oz. 3. tretjem tisočletju pred Kristusovim rojstvom. In iz tistega časa imamo zvezdne karte. In tiste zvezdne karte, so karte, na katerih so zarisane samo slike, ne posamezne zvezde. Kadar so ljudje gledali v nebo, so ljudje doživljali pri taki skupini zvezd, kot da sprejemajo iz tistih ozvezdij sile, ki v njihovi duši izzovejo čustvo, ki ga človek pravzaprav sploh ne more obesediti najprej. Če pa potem pogledaš okrog sebe po Zemlji, kjer so stvari, ki jih lahko poimenujem, potem je tisto, kar čutim kot nekaj levu podobnega, se mi zdi sorodno kot to, kar prihaja iz tega ozvezdja. Ampak ne v tem smislu kot lev prihaja, požrl me bo. Ljudje so v prejšnjem času le imeli občutek za to, da čutijo bitje te živali po sebi, kot celoto. Ne samo kot strah. Kako tako bitje, bitje lev seva nekaj majestetičnega, nekaj sproščenega, nekaj pogumnega, nekaj, kar se obvladuje, kar je kraljevsko in to kraljevsko je do danes povezano z ozvezdjem, ki ga imenujemo ozvezdje leva. To je najsvetlejša zvezda v tem ozvezdju leva in Rimljani so potem to zvezdo imenovali Regolus, kraljevska zvezda. To je samo izraz tega, kako so ljudje to čutenje človeštva davnih časov do ozvezdij nekako poimenovali.

In ravno Babilonci in Kaldejci, ki so razvili svojo kulturo v današnji Siriji in v Iraku, niso še opazovali tega, kar opazujemo danes, kako se gibljejo, kako se premikajo, spreminjajo, temveč so se nekako bili  v stanju predati doživljanju v tistem trenutku, ko ozvezdje opazujejo. In niso o tem reflektirali zakaj pa je to pomladi drugače kot je poleti ali pozimi. Temveč so imeli občutek: Bogovi mi hočejo nekaj povedati. Ko je visoko poletje, potem govorijo bogovi meni skozi ta ozvezdja. In ko je jesen, govorijo Bogovi človeku po teh ozvezdjih. In tako naprej. In ljudje so torej leto doživljali v odnosu do kozmosa. Imeli so občutek, da Bogovi iz meseca v mesec drugače človeku govorijo. In svet planetov, Sonce in Luna, so bili po njihovem mnenju v odnosu do teh ozvezdij, ampak se niso spraševali zakaj se to spreminja, zakaj je Luna enkrat tukaj, potem pa tukaj, in kaže enkrat na ozvezdja leva in na ozvezdje device 20.57, ampak so se spraševali: kaj pa bogovi danes, sedaj govorijo meni v primerjavi s tem, kar so mi povedali, govorili pred enim mesecem.

In iz tega je nastala astrologija v babilonsko kaldejskem času.  To pomeni, logos, beseda, govor. Zvezde, Bogovi govorijo Zemlji, človeku, astrologos, astrologija. In jaz slišim to v mojem čutenju, v moji človečnosti. Tega ne slišim z mojimi ušesi, temveč čutim govorjenje Bogov. Zaradi tega slike. Slike človek čuti. Ampak še danes, ko mi govorimo, pravimo, če se nas nekaj posebej dotakne, ko opazujemo npr. neko umetniško sliko ali poslušamo glasbo, opazujemo pokrajino, ali opazujemo skupino živali, mogoče tudi ljudi, kako je oblikovan človeški obraz, kakšna je cela postava človeka. V nemščini poznamo izraz, ja, kaj pa se v tem, kar vidim, izraža, v obrazu v postavi? In s tem ne mislilm na to, da sem karkoli slišal skozi ušesa, temveč smatram, da se nekaj izraža, kar pa jaz lahko samo občutim.  To je temelj stare astrologije.

In to je, več ali manj, do danes ohranjeno. To pomeni, ljudje so se zelo spremenili. Nič več niso čutili. Pozneje bom povedala, kako so tudi Egipčani in Grki imeli popolnoma drugačen odnos. Toda to, kar so Babilonci in Kaldejci čutili, in so v svoji klinasti pisavi tudi zapisali te občutke kot govorico Bogov, to se je prenašalo iz roda v rod kot prava tradicija.24.25 Toda, čutiti tega ljudje niso mogli več. In do danes to izročilo astrologije živi. Sedaj pa si zamislite. Torej, oni so to čutili in po ustnem izročilu prenašali naprej. In počasi iz te tradicije postane nekaj kot to govoričenje, nekako govoričenje, govorica, ki ni nujno resnično. In lahko si predstavljamo, če ljudje eden drugemu to samo prenašajo z besedo, človek pa ni več v stanju, da to tudi sam doživlja, potemiz tega nastane po toliko tisočletij nekaj čisto drugega, nekaj, kar nima več opravka s tisto resničnostjo. In s staro kaldejsko astrologijo se je nekaj takega zgodilo. Zaradi tega si drznem čisto z gotovostjo trditi, to kar živi kot astrologija danes, je neumnost.

In, če mi, ljudje današnjega časa, hočemo še doživeti ali čutiti, slišati, kar nam zvezde govorijo, potem moramo ubrati druge poti. In najpomembnejše pri tem je, primer vam bom povedala. 26.42 Človeka imam, ki je kot bi obnemel, ničesar več mi ne reče. Mogoče zaradi tega, ker sem ga v preteklosti vedno narobe razumela. Kako ga lahko pripravim do tega, da bo spet govoril z menoj? Mogoče tako, da ga poskušam spet razumeti in ga sama nagovoriti? In če se bomo mi spet naučili sami, da z naše strani poskušamo z zvezdami govoriti, bomo morda slišali tudi odgovore. In jaz sem prepričana, da je potrebno, da aktivnost danes izhaja od človeka. In prva stvar je, da človek najprej  spet ustvari aktiven odnos in da zvezde, in sem sodi tudi Sonce in Luna in vsi planeti, da jih spoznamo. Ja, Meta je prej rekla, da je dolgo mislila, da se jaz samo z rastlinami ukvarjam. Moja pot dela z rastlinami je bila tudi ta, da jih najprej dobro spoznam. Da poskušam razumeti njihovo postavo, njihov razvoj, da poskušam razumeti, zakaj so tako umeščene v neko pokrajino. In v tem mojem poskusu, da jih razumem, so mi postale blizu. In sedaj rastlline tudi slišim. Slišim, kar mi povedo. Povedo mi, kaj potrebujejo, kje se dobro počutijo in kje se ne počutijo dobro. In tako lahko ustvarimo odnos tudi do zvezd. 29.36

Toda, sedaj bom najprej karakterizirala, kako je bilo pozneje. Egipčani so bili drugačni kot Grki. Prvič v človeštvu so Egipčani razvili zelo močen odnos do prostora. In sicer ne samo do prostora na Zemlji, temveč tudi do vseh strani neba, ki jih tudi danes še upoštevamo. To je naša dediščina po Egipčanih. In tudi svoj odnos do kozmosa so začeli ustvarjati. In iz tega odnosa do prostora so skušali svet zvezd nekako členiti, urediti. Zelo močno pa so še vedno izhajali preprosto iz tistega, kar so zaznavali. In najprej so razvili odnos sončnega sistema do Zemlje. In ker so popolnoma izhajali iz svojega zaznavanja prostora, so seveda Zemljo postavili v sredino.

Nisem še srečala pametnega človeka, ki bi mi vedel povedati, kakšen je bil v tistem času simbol za Zemljo. Ali je bil to tudi krog s križem ali je bil drugačen? Pri pouku astronomije sem imela že marsikaterega muslimana. Tudi oni mi niso znali povedati, kakšen naj  bi bil drugačen simbol.  Grki pa so imeli že ta simbol, torej 32.10 krog s križem. Pri Platonu in njegovi filozofiji to tudi najdemo. Kako Zemlja nosi dušo sveta, ki je pribita na križ, na Zemljo. Torej, skušali so si stvar predstavljati prostorsko. Okrog Zemje torej pot Sonca, okrog Sonca pot Merkurja, simbol Merkurja poznamo. Torej simboli, ki jih sedaj rišem, so vsi od Grkov. In od Sonca, malo bolj daleč, pot Venere. On okrog vsega skupaj pot Marsa, za Marsom pot Jupitra, in za Jupitrom pot Saturna. Seveda ima pa Zemlja tudi Luno.  Pri tej priložnosti bi vas opozorila, da so simboli grški. Vsi simboli našega planetarnega sistema so narejeni iz kroga ali polkroga in križa. 35.06 Torej Zemlja krog s križem. Luna polkrog. Krog s točko je Sonce. Polkrog, krog in križ za Merkur. Krog in križ spodaj Venera. Naslednja izjema je krog s prelomljenim križem, polkrog in križ Jupiter, križ s polkrogom Saturn. Torej križ in krog nista samo krščanska simbola, to sta elementa svetov. Kako sem jaz so odkrila? Navdušena sem bila, ko sem to odkrila. Človek tega pogosto ne opazi. Tudi Jupiter je polkrog s križem. In Saturn  je križ s tem polkrogom. Mogoče sem tam malo zgrešila. In tukaj Merkur, ki nosi pravzaprav vse. 36.34

Kaj se v tem izraža? Taka vprašanja bi si človek moral zastavljati. Za tem pa so bila ozvezdja zvezd stalnic, medtem ko zunanjih planetov takrat še niso zaznavali.  To so bili planeti, ki so jih takrat zaznavalli. Medtem ko Urana, Neptuna, Plutona niso zaznavali. Plutona so odkrili šele 32 leta in leta 2007 so ga razglasili, da sploh ni planet. Uradno Plutona ne priznavajo, odkrili so še cel kup planetov podobnih kot je Pluton, ki jih sedaj imenujejo po Holandcu, ki  jih je odkril, Heuterov ??? oblak. Planet Neptun so odkrili šele z razvojem daljnogledov ustreznih. In pozneje bom o tem več spregovorila, odkritje ima na sebi nekaj fascinantnega, ki pa je izraz tudi tega, v kakšni popolnosti so tisti čas ljudje razvili svoje teleskope.  V toku tedna bom o tem povedala še več. Ker se v tem izražajo pomembne stvari.

Tukaj v ozadju je torej prostor zvezd stalnic. In Kaldejci so resnično samo doživljali. In sedaj vprašam vas. Kaj doživljamo mi, kadar brez neke predstave gledamo enostavno v zvezde? Kako doživljamo ta trenutek, ko opazujemo te zvezde? Ali ni to, vključno z Luno in Soncem, seveda Sonca ne vidim takrat, ko vidim zvezde, ampak Luno pa že. To je nebesni svod in vse zvezde, imam občutek, kot da so enako daleč, preprosto na nebu. In jaz sem v tej polkrogli, tako to doživljam. Meni se je to nekako ozavestilo, kako doživljam ta nebesni svod  kot polkroglo, ko sem bila na severnem Finskem, da bi opazovala polarni sij. Ali je kdo že videl ta pojav? Polarnega sija ne doživljamo tako kot zvezd, ki so nekako posejane po nebu. Ampak je to nekaj, kar pada na Zemljo kot sveča. Nikoli pa name. Ampak imam občutek vertikalnega padanja na Zemljo in ne občutka nebesnega svoda.

Kaldejci in Babilonci si niso delali predstav ali je nekaj bližje ali je nekaj bolj daleč, o tem niso razmišljali. Zanje je bil to preprosto svet Bogov, ki nekaj govori. Egipčani pa so poskušali to nekako zajeti, postaviti v prostor. Zelo blizu, daleč proč, še bolj daleč proč. Vse skupaj pa je obdano z zvezdani stalnicami. In za tem, za zvezdami stalnicami so pa sami Bogovi. Saj se Bogovi v prostoru, v katerem se gibljejo planeti, izražajo. Planeti niso Bogovi. Izražajo se. Prejšnje človeštvo ni bilo tako vraževerno, da bi videlo v Soncu svojega Boga, temveč so smatrali, da se čisto določeno božanstvo preko Sonca izraža. Deluje na Zemljo preko Sonca. Neko drugo božanstvo se izraža preko Saturna. In prostor zvezd stalnic, to pa je bila postava Bogov samih. Toda, ali smo mi, naša postava, če se človek zamenja s svojim telesom, potem bi res bilo tako, da smo v trenutku smrti mrtvi za vedno in čisto. 44.09 Lahko pa imam tudi občutek, da je moja postava nekakšna obleka okoli tistega, kar sem jaz. In če stopiš ponavadi se potem tudi oblečemo. In kako pomembna je bila ta postava, to telo za ljudi prejšnih časov? Do danes izražamo to z oblačili, ki jih nosijo svečeniki, župniki. In če gledamo ta oblačila in stare reliefe, potem vidimo, da so duhovniki, kralji, pomembne osebnosti vedno nosile tipična oblačila. In tako so smatrali, da so ozvezdja zvezd stalnic, kot da so to postave boga, ne pa bog sam, telo.

Grki so pa potem naredili ogromen korak naprej. Razvijali so način razmišljanja, ki ga danes vsi ljudje imajo. Danes ni ljudi, ki ne znajo misliti. Jih je pa zelo veliko, ki se jim ne ljubi misliti. O tem ni dvoma. In če človek spremlja odraščanje otrok, potem zelo jasno opaziš, kdaj se v otroku prebudi razmišljanje. 46.20 Z rojstvom to, kot sposobnost duše, še ni prisotno. Toda danes se ta sposobnost razmišljanja v vsakem človeku razvija. In Grki so zelo temeljito opazovali in spomnili so se kaj so videli včeraj, predvčerajšnjim, pred enim mesecem. Potem so to povezovali s tem, kar so videli danes. In potem so skušali misliti tudi že kaj bo. In opazovanje je potem pokazalo, da je to razmišljanje o tem kaj bo, točno, da se je potrdilo, mogoče pa tudi, da se ni potrdilo. In če se ni potrdilo, so tako dolgo razmišljali, da so našli pravilno rešitev, hipotezo. In lahko bi rekli, da je astronomija v času stare Grčije, res razvita v najbolj pomembno, v tisto kraljevsko znanost.

Na tem namreč so šolali svojo sposobnost razmišljanja. Na tem so se učili pravilno razmišljati.

In iz tega so Grki razvili filozofijo. Matematika je bila prisotna že pri Egipčanih. To je moralo biti v zvezi s prvim občutkom za prostor, geometrično matematično razmišljanje. To je egipčanska sposobnost, toda resnično razmišljanje, to so potem razvili šele Grki. In iz tega so Grki razvili astronomijo. To pa pomeni zakonitosti zvezd, ne govor zvezd, temveč zakonitosti zvezd. Kakšne zakonitosti pa? To niso judovski zakoni, to moraš, tega ne smeš, temveč to, kar se izraža v ritmih. Naučili so se strniti v zakone, v zakonitosti gibanja Sonca in planetov. To zajemanje ritmičnega gibanja planetov in zakonitosti, ki so jih pri tem odkrili, je Grkom na drugi strani pokazalo, na kakšen način sta Zemlja in človek povezana s tem ritmičnim dogajanjem v kozmosu. 50.20 V prvem razvoju biologije in predvsem medicine, se namreč to vedenje že zrcali. Vedenje namreč, da je vse življenje odvisno od ritmov. Da ima vsak življenjski proces svoj čisto določen življenjski ritem. In da na Zemlji ni nikakršnega ritma, ki ga ne najdemo v kozmosu.

In s tem je človek našel popolnoma nov odnos do kozmosa. Torej razlog za to je bil, kako so ljudje ritme na Zemlji povezali z ritmi v kozmosu. In imeli smo celo grške filozofe, astronome, ki so znali razmišljato tako dobro, tako globoko, tako daleč, da so lahko razvili že heliocentrično predstavo o svetu. To pomeni ne Zemlja, temveč Sonce v sredini. Merkur ob Soncu, za Merkurjem Venera, potem Zemlja, seveda Luna ob Zemlji, sedaj pa Mars, Jupiter in Saturn. In potem še vedno za tem prostor zvezd stalnic. To je predstava o svetu, ki jo pogojuje sposobnost razmišljanja. Zaznavanje torej, prilagojeno temu, kar kot možnost razmišljanje razkriva. Ampak tudi v času Grčije so bile velike izjeme, tisti velikani, ki so bili v stanju misliti kaj takega.

Astronom, ki je to predstavo prvi postavil v svet, se je imenoval Aristarh. Živel je v četrtem stoletju pred Kristusovim rojstvom. Zdaj bom pa narisala tisto….. Večji del ljudi, ki so takrat živeli, ni bil v stanju misliti takega koncepta. 54.38 To se izraža tudi v filozofiji, v petem, četrtem, tretjem stoletju pred Kr.r., potem se ta tema nekako izgubi. In kaj je vladalo v svetu kot predstava o svetu od tistih grških časov pa do srednjega veka? Je bila spet geocentrična predstava o svetu? Zemlja torej v sredini, okoli Zemlje Luna. Precej daleč proč potem Merkur, ki so si ga predstavljali, kot da kroži okrog Zemlje, potem Venero in potem Sonce. In potem za Soncem zelo tesno skupaj z nadsončnimi planeti Mars, Jupiter, Saturn. Dva tisoč let dolgo so ljudje živeli s to predstavo o kozmosu.

Ptolemeus, je bil astronom, matematik in filozof, ki je to predstavo nekako plasiral in sicer v drugem stoletju po rojstvu Kristusa. Najbližji Zemlji naj bi bil po tej njegovi predstavi Merkur, potem druga najbližja Venera, to je egipčanska predstava, kjer je Zemlja v sredini, toda Merkur in Venera krožita okrog Sonca, ne okrog Zemlje in pri tej heliocentrični je potem tudi Venera narisana, ki je zdaj ….

Ali veste kdo se največ ukvarja s temi stvarmi, s temi predstavami, kdo si skuša te probleme najbolj ozavestiti? To so antropozofi. Drugi ljudje današnjega časa pravijo, ja, to so tako ali tako stare predstave, ljudje niso imeli pojma. To kar je vladalo do srednjega veka, je sploh najbolj trapasta predstava. Oni so vse zamenjali, nič niso prav razumeli.58.20 Antropozofi pa drugače, Rudolf Steinerje je namreč celo problematiko načel na novo in pravi, da ima Ptolemeusova predstava o svetu več resničnosti, kot jo ima predstava od Aristarha.

V toku tedna se bomo o tem še pogovarjali. Na vsak način, pa pravzaprav ni prava pot, če ima človek današnjega časa določene vpoglede, predstave in z vso notranjo močjo si prišel do neke predstave o svetu in potem zastopa pač mnenje ‘samo to je prav, vsi drugi so pa bili neumni’, temveč, človek se mora vprašati, kaj pa je Ptolemeus poskušal povedati? Kako je on razumel svet, da je lahko prišel do predstave o svetu, kot jo v njegovem koncepti vidimo? Kako drugače je Aristarh razumel svet petsto let pred tem? Ali Egipčani?

In kakšno je naše stališče danes, ko vsi nekako poprijemamo Kopernikovo predstavo o svetu? Kopernikova predstava o svetu je enaka kot je bila Aristarhova. 1.00.48 Kopernik pa je živel v 15. stoletju. V času, ko Kolumb še ni odkril Amerike, približno v tem času pa je bilo to. Vsekakor je človeštvo v tistem času torej razmišljalo o tem in zaradi tega je Kolumb odpotoval proti zahodu in ne proti vzhodu. Kolumb je namreč hotel priti v Indijo. Ljudje srednjega veka so Indijo že poznali. On bi pravzaprav moral odveslati ali odjadrati proti vzhodu. Odjadral pa je proti zahodu, da bi prišel v Indijo, ker je hotel dokazati, da Zemlja ni ravna plošča. In ko je prišel v Ameriko, je misllil, da je v Indiji. In zaradi tega je imenoval ljudi, ki jih je tam srečal, Indijanci.

Kopernik pa je živel ob Baltskem jezeru. Tema v tistem času je bila pri vseh ljudeh vprašanje ali je Zemlja ravna plošča ali je okrogla. In tako kot je bilo tam običaj, njegov oče je bil kapitan na neki ladji in je pogosto odplul v daljne svetove. In ko je oče odhajal, je z mamo z obale očetu mahal v slovo. In ko je bil star 14 let, je smel prvič z očetom na ladjo. Iin mati je stala sama na obali in jima mahala v slovo.

In on je bil tako zelo radoveden kako bo, ko se z očetom z ladjo odpelje in naenkrat je mati izginila z obalo vred. Poznate vi ta fenomen? Če sedete v vlak na železniški postaji in čakate, da vlak končno odpelje. Kdo se odpelje? Postaja se odpelje  in ne vlak, kot ima človek občutek. Torej štirinajstletnik ni mogel pozabiti, kaj je bil njegov občutek. In tako kot se je to spodobilo za tiste čase, je potem, ko je šolo končal, študiral  teologijo. Del teološkega študija je bil v tistem času astronomija, matematika in teologija.

In kaj je v svojem študiju odkril? Namreč to predstavo o svetu od Aristarha. 1.14.49 Zavriskal je in je rekel ‘ta ima prav, ne giblje se Sonce, mi se gibljemo, mi smo okrogli in mi se gibljemo’. To je super stvar. To doživetje je bilo tako zelo močno, da je oplodilo njegovo razmišljanje. In kot moderen človek je sedaj razmišljal o tem. Ampak cerkev je prepovedala, da bi ljudje tako razmišljali. In ljudje so vsi malo komot in se radi držijo tistega, do česar so prišli in ni treba razmišljati naprej. Dva tisoč let je ta geocentrična predstava o svetu živela kot resničnost med ljudmi. In potem naenkrat pri Koperniku spet to, da se Zemlja giblje okoli Sonca in da se tudi drugi vrtijo okrog Sonca. In da je Zemlja ena med številnimi planeti.

Spet se moram spomniti otroka. Ko je otrok rojen, odrašča najprej v rokah staršev. Če  je otrok srečen, sme prva tri leta vedno biti z mamo, jo povsod spremljati. In čisto živi v občutku in odrašča v občutku, da je on v središču pozornosti vsega, kar mama dela. Jaz sem tako staromodna, da sem še danes prepričana, da je taka vzgoja edino prava za otroka. Če vsaj tri leta lahko čuti ‘jaz sem središče pozornosti’.  Iz takega otroka potem lahko nastane zdrava močna osebnost, ki nekaj zdrži v življenju. Rudolf Steiner nas opozarja, pravi, da je človeštvo potrebovalo občutek, da je središče kozmosa. V začetku novega časa, s Kopernikom torej, pa je človeštvo odraslo do te mere, da človeštvo lahko zdrži in tudi mora zdržati dejstvo, da je Zemlja ena med mnogimi. Kot človeštvo smo imeli mnogo več časa kot ga ima danes majhen otrok. Mene duša boli, hudo mi je, če vidim majhne otroke mogoče, že dveletne v vrtcih v skupinah, da se igrajo.

To je eden od aspektov torej, da je bilo potrebno in zelo pomembno, potem ko je bilo človeštvo v stanju predstavljati si v prostoru razporeditev teh planetov, da se je potem človek čutil tudi kot središče sveta z Zemljo skupaj. Tega od Kopernika ne bom narisala, zaradi tega, ker je Kopernikova predstava identična s to, ki jo je Aristarh kot prvi koncipiral.

In napredni ljudje današnjega časa, astronomi in matematiki, so potem razvijali to predstavo naprej. To je bil Tihobral, Danec 1.10.19, ki  je bil nekaj mlajši kot Kopernik, torej po Koperniku, on  je imel še zelo duhovni odnos do sveta zvezd. On se ni mogel sprijazniti s Kopernikovo predstavo o svetu. Ampak Keppler je trdno stal na stališčih Kopernika.  Preračunal in potrdil je grško astronomijo in jo razvijal naprej, in je kot prvi prišel na idejo, seveda z opazovanjem, da je predstava, ki jo je nekako zastopal Tihobral, prava.1.11.21Tihobral je namreč zelo točno opazoval in to nekako definiral v matematičnih formulah. Keppler pa je bil tako zelo kratkoviden, da ljudi ni mogel  videti in prepoznati, če so bili od njega oddaljeni nekaj meterov. Bil pa je fantastičen matematik in je na temelju opazovanj Tihobrala izračunal, da morajo biti poti planetov okoli Sonca eliptične. Nihče pred njim ni bil v stanju misliti česa takega.

Osebno moram priznati, da me fascinira, kadar srečam kaj takega, da nekdo prvi misli tako revolucionarno misel. Mislim, da smo mi že ponosni, če misel nekoga drugega sami dobro lahko razumemo. On s tem ni odkril samo eliptičnih poti okrog Sonca, ki so do danes veljavne na temelju Aristarhovega razumevanja prostora. Mislim, da tu ne gre več za duhovno razumevanje, temveč predstavlja to eksaktno razmišljanje o tem, kar človek lahko opazuje. S pomočjo tega razmišljanja in pri tem razmišljanju igra geometrija zelo pomembno vlogo, je on izračunal npr. oddaljenost Saturna od Sonca. Ne v kilometrih. Kilometre v take izračune je vnesel šele novejši čas. On je določil razdaljo v razmerju. Zemlja-Sonce je ena astronomska enota. Oddaljenost Venere, oddaljenost Mekurja je manj, oddaljenost Marsa, Jupitra, Saturna je več. In to je on zmogel s pomočjo geometrije, določil je ta določena razmerja oddaljenosti.1.14.47 Ena tretjina, dve tretjini, ena in pol, pet, devet. Devet Saturn, pet Jupiter.

Današnja astrofizika, ki dela s pomočjo optike in spektralne analize in izraža to v merljivih zemeljskih kilometrih, potrjuje, da je bil ta izračun, geometrično razmišljano, eksakten, popolnoma točen. Toda geometrija je bila za Kepplerja znanost v področju duhovnega, duhovna znanost. In on je rekel, to so tako imenovana platonska telesa, kvadrat, oktaeder, penta…To tiči eno v drugem in  je izraz glasbe Bogov, tako imenovana sferične glasba. To potem zveni eno k drugemu kot kvinta, septima, terca itd. Samo da se malo dotaknem tega.

Toda te veličine Kepplerja med modernimi ljudmi ni nihče dosegel. Galilei in Newton, kot nasledniki na področju astronomije, niso obravnavali samo tega, kar je bilo čutno zaznavno, temveč so postavili trditev, da je vse fizično. In kar ni fizično, ni eksistentno. In iz tega je počasi nastala astrofizika. Fizika, ki se nanaša na fizično. Tako smo od astrologije preko  astronomije prišli do astrofizike. Iz tega ritmičnega sožitja je nastala mehanika nebesnih teles, o kateri je resnično govora v moderni literaturi. Vse opisujejo kot neke vrste mehanizem ure.1.17.51 Mehanizem. In nekaj posebnega pri tem je, in to je moja zadnja misel danes, da ti ritmi niso eksaktni. To pomeni npr., če rečemo, da potrebuje Jupiter 12 let za eno pot okoli Sonca, ne, 11 let 325 dni, pet ur, 30 minut, 2 sekundi. Naslednje leto bo pa 29 minut in 45 sekund. Naš čas, naša števila prihajajo iz kozmosa. Ti ritmi se v naš sistem števil ne dajo točno zajeti. Ritmi se igrajo okoli neke številke, se gibljejo. So vedno vrednosti, ki so približno tam. Če v knjigah najdemo neko število, potem je to število, ki se lahko izračuna kot povprečje v nekem časovnem obdobju. Ali motor nekega avtomobila lahko tako dela? Ali ura lahko tako dela? Ali lahko katerakoli mehanična zadeva tako deluje? Ne. To ni nebesna mehanika, temveč to so življenski ritmi kozmosa. In v jeziku znanosti se to razlikovanje, tisto, kar je nujno, tisto,čemur se ne moremo izogniti,  imenujejo potem ta odstopanja v ritmih. In rekla sem že, temelj vsega življenja je čisto določen ritem. Ritem, ne takt. Zagotovo vsi poznate kaj je takt. Motor ima takt, ure, vsak stroj. In kdo še ima takt? Ali ima glasba tudi ritem? To pa ni isto, takt in ritem v glasbi. Pri jazzu poskušajo takt in ritem uskladiti. Mene to čisto ob pamet spravlja. Takt je nekaj drugega kot ritem. Če imamo v glasbi ritem 1,2,3 1,2,3, 1,2,3 ali pa 1,2,3,4 1,2,3,4 1,2,3,4.

Kaj pa je ritem? Narisala bom ritem. Ritem se počasi napenja, pride do svojega viška in počasi spet splahni. In zatem se čuti nekaj kot zvok po zvoku in nato se začne naslednji do svojega viška in splahni. Pri ritmu ni eksaktno, to ni takt, je približek. To je ritem. In če mi malo razmišljamo o svojem dihanju, če poskušamo dihati v taktu, ne gre. Ne gre.  Dih se počasi razvije in po majhni pauzi splahni. In potem spet pauza in se naslednji vdih zgradi. Tako. Torej temelj življenja so ritmi. Niso takt, ampak nekako nihajo, imajo svoj višek in izzvenijo.

In v kozmosu imamo tudi ritme. In ti ritmi omogočajo življenje kozmosa. In to sem hotela kot prvo posredovati kot temelj in dodati Steinerjev citat: ‘znanost astronomije je tista, ki ima še najprej možnost, priložnost, da odvede spet nazaj v duhovnost, v spiritualnost’. Danes je pa to najbolj fizična, najbolj mrtva znanost, kar si jo lahko zamišljamo. In zajema celo področje zvezd stalnic in tam tudi eksaktno vlada kot prva predstava o prostorski oddaljenosti. In zvezda stalnica je ravno tako star in napačen in oni seveda s spektralno analizo raziskujejo  tudi snovno sestavo zvezd od nastanka do propadanja zvezd in se vse lahko najde v knjigah o astrofiziki. Jaz pa bom poskušala malo drugače. Mi bomo najprej obravnavali naš današnji način razmišljanja, tako kot moderen človek to razume. Svoje kozmično okolje najprej okoli Zemlje, potem pa bom skušala vedno znova navesti elemente in opozoriti na to, kaj v bistvu je astrozofija, ne antropozofija, ne modrost o človeku, pač pa astrozofija, modrost o kozmosu.

Jutri bomo začeli s Soncem, ki je najpomembnešje za Zemljo v našem osončju.

Prepis2 (nedelja, 1.del, 15.9.2013)

V razvijanju svojega razumevanja kozmosa bomo danes začeli s Soncem. Najprej bom začela s tem, kar je naše vsakodnevno doživljanje. Da bi si vsi skupaj to ozavestili še enkrat. In zato potem postavimo v kontekst, tako rekoč kot vrata k razumevanju kozmosa sploh.

Izhajamo iz tega, kar nam je vsem dano in to je naše lastno zaznavanje. Mi ljudje zaznavamo zdaj, s tem seveda, da gledamo iz Zemlje, ker stojimo na Zemlji imamo vedno aspekt, ki ga imenujemo geocentričen. In vsak smatra, da mi stojimo čisto v sredini vsega dogajanja. Ampak, pravzaprav smo mi z našo Zemljo vred že polnoletni. In jaz upam, da bomo danes uspeli narediti tudi že naslednji korak. Namreč, da bomo postavili v sredino Sonce in si predstavljali 2.33 stvar iz tistega stališča. In potem poskušamo razumeti, kako potem to zaznavanje na Zemlji sploh nastane, kako pridemo do tega zaznavanja na Zemlji.

To, česar ljudje v času stare Grčije še niso zmogli, je nekaj, kar naj bi človek današnjega časa že zmogel. Mi si bomo to stvar ogledali, kot da stojimo na Soncu na način kot ljudje današnjega časa to lahko razumemo. In čisto na koncu potem, v soboto, bom skušala pokazati, kako lahko osvojimo tudi čisto drugačno stališče. To, česar človek v stanju danes zagotovo še ni. In tako kot je bil Aristarh pionir pri Grkih in je lahko mislil, česar njegovi sodobniki še niso mogli, tako je mogoče človek časa, ki daje karakteristiko v času, ko mi živimo, Rudolf Steiner  tisti človek, ki je imel tako zavest, ki jo mi danes šele moramo razviti. In tako kot je on prikazal gibanje v kozmosu, se mi zdi, da bo morda čez tisoč let nekaj, kar bodo ljudje smatrali za samo po sebi 4.55 umevno. In mi se bomo poskušali dotakniti vsaj malo tega njegovega aspekta.

Sedaj zaenkrat pa izhajamo iz našega zaznavanja, tako kot ga mi danes imamo. Kako doživljamo Sonce? Sedaj pa mislim res to naše čutno zaznavanje. Ne sprašujemo se zaenkrat, kako to doživljamo v svoji duši, ampak kako to zaznavamo. Torej, pravimo Sonce vzide. In to imenujemo, kot čas dneva, jutro. In nato potuje Sonce do zenita opoldne in tisti čas okrog imenujemo poldne in potem gre Sonce spet po nebesnem svodu navzdol in govorimo o večeru in potem izgine za horizontom. In naslednje jutro tam spet vzide. To pomeni, da potuje okoli Zemlje.

K temu bi dodala, mi ljudje današnjega časa vemo od Kopernika naprej, da Sonce ne potuje okoli, temveč se Zemlja vrti nasproti Soncu. Ali obstoja kjerkoli izraz, ki bi pa to izrazil, katerakoli beseda, ki bi izrazila, da se vrtimo proti Soncu? Ali da se obrnemo od Sonca proč? Mi pravimo Sonce vzide, Sonce se vzdiguje, pada in zaide. Naše zaznavanje je še vedno glavna stvar v naši zavesti. Kje Sonce vzide? Na vzhodu. In kako imenujemo smer neba, ko je zgoraj? Imenujemo to jug, ko je na vrhu neba?Ja. In kje zaide? Torej Sonce vzide na vzhodu. Imamo štiri smeri neba. Vzod, jug, zahod in sever. In opoldne je na jugu. Ampak na tem že postane jasno, da je naše zaznavanje odvisno od kraja, kjer na Zemlji sem.

Je bil kdo od vas že na južni polobli? Kako pa je, glede na smeri neba, tam z vzhajanjem Sonca? Torej na celi Zemlji Sonce vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu, ampak opoldne je za južno poloblo Sonce  na severu, za nas je pa na jugu. 10.34 In to je tako globoko zasidrano v našem občutku, da je namreč sonce opoldne na jugu, da imamo vedno občutek, da je jug tam, kjer je sonce. In jaz sem že marsikoga srečala, ki je prišel na južno poloblo in je imel globoko v sebi občutek, da Sonce vzhaja na zahodu. Ampak to ni res. Sonce vzhaja za celo zemljo na vzhodu, ampak sever in jug sta zamenjana. Torej, pomembna stvar je, da je moje zaznavanje odvisno od tega, kje na zemlji jaz kot opazovalec stojim. O tem se bomo še pogovarjali.

Vprašanje: ali Sonce vzhaja vedno točno na vzhodu? Če si v pokrajini izberem eno točko in rečem tukaj je tale hrib in točno pri tej smreki Sonce vzhaja. Ne, mesto vzhajanja je odvisna od letnega časa. Lahko rečemo, v principu Sonce vzhaja na vzhodu, njegovo mesto vzhajanja se premika. Poleti vzhaja na severovzhodu, pozimi pa na juguvzhodu. In zahaja tudi pozimi na jugozahodu in poleti na severozahodu. Poleti zahaja bolj daleč na severu, pozimi pa bolj daleč na jugozahodu. Torej poleti vzhaja na severovzhodu, gre proti jugu, zahaja pa na severozahodu. Pozimi pa vzhaja na jugovzhodu in zahaja jugozahodu.

Kakšen je pa sončni lok? Enkrat je višji, enkrat je nižji. Poleti je višji, pozimi je nižji. Tukaj bom zdaj to označila in to je točno vzhajanje  vzhod zahod. Zdaj bom rekla tukaj je sever in tudi tukaj je sever in vse skupaj  si moramo misliti ravno obrnjeno. In Sonce pozuje s svojim vzhodom proti severu in kako je potem lok? Je vedno na tej višini? Lok je višji. Pozimi je pa ta lok vedno nižji. Tako mi to doživljamo. Na pokrajini lahko to povsem jasno tudi vidimo. Ko je lok Sonca poleti zelo, zelo visok, lok sonca je pozimi mnogo nižji.

Leto ima 365 dni. Pri tej sliki, ki sem jo narisala, horizont in Sonce, bi si morali nekako to višino sončnih lokov razdeliti na 365 dni oz. na polovico od tega in bi morali za vsak dan narisati drug lok. V času enakonočja 21.marca  je dan enak noči in so loki v sredini eksaktno vzhod in eksaktno zahod. Številke so v vseh jezikih enake, če jih napišem. In kdaj je najvišji lok? 21. junija, to pa ni točno Janezovo, ker je Janezovo 24. Poletni čas sončnega obrata je direkten prevod iz nemščine. Sonce se obrne. Astronom pa to imenuje mirovanje sonca, solsticij. In jaz bom to tako zapisala. Potem pa imamo zimski solsticij. To ni 21. december, ampak je 22. december je zimski sončni obrat. Za čas poletnega sončnega obrata smo rekli, da je to Janezovo. Kateri praznik je čas zimskega sončnega obrata? Božič. Kdaj je Božič? 25. decembra. To je tri dni pozneje. In to ni povsem enako.

Pozneje si bomo to še točneje ogledali. Zakaj? To sta krščanska praznika, Janezovo in Božič. Janezovo je malo pozabljen praznik. Današnji krščani pravijo, da je Janezovo zelo pomemben praznik. In zakaj nimamo Božiča 22., ko je čas zimskega sončnega obrata? Zakaj je 25.? Ste razmišljali o tem? Meta pravi, da jim je enkrat gospa Thunova pripovedovala to fantastično stvar, da če stojiš za Božič ob polnoči nekje in gledaš v nebo, ki ga vidiš (torej ne v mestu), da eksaktno opolnoči vzhaja ozvezdje device in rojen je iz device in zahaja v ozvezdju rib. Mi smo pa v času, ko živimo v kulturi ozvezdja rib in kjer je kultura krščanstva. V času Kristusovega, Jezusovega rojstva pa temu ni bilo tako. Takrat je vzhajala tehtnica in je zahajal oven. O tem se bomo še pogovarjali kaj to pomeni. Ampak v treh dneh se pri vzhajanju in zahajanju ozvedij ne dogaja zelo veliko. Polnoč 25. je isto kot dva dni pred tem. Vzhajanje in zahajanje ozvezdij.

In še nekaj naj vas spomnim, česar se večina ljudi ne zaveda. Kdaj se je zgodovinsko otrok Jezus rodil? Tega ni nihče zapisal. Takrat še niso imeli rojstnih knjig in izpiskov iz rojstne matične knjige. In zgodnje krščanstvo je praznovalo 6. januar kot dan njegovega rojstva. V bistvu pa je 6. januar dan, ko je Janez Jezusa v Jordanu krstil. In šele v 4. stoletju po Kr., ko so velike mase Germanov prodirale v krščanski prostor, predvsem v Italijo, kjer se je Rim izkristaliziral kot center krščanstva.

Takrat je v krščanstvo zazvenelo nekaj novega. In otrok, ki je bil rojen, je bil vedno bolj v središču pozornosti. In takratni rimski škof je položil kot dan Jezusovega rojstva v zavest ljudi 25. december. Leta 353 po Kristusovem rojstvu se je ta datum tako določil.25.20 Katoliška cerkev je kot odgovor na to… Germanski narodi so zelo intenzivno praznovali čas poletnega sončnega obrata, 21. junij. Poletni solsticij je bil največji praznik. In krščanstvo je povezalo s starimi germanskimi prazniki nove vsebine. Rojstvo Jezusa in krst v Jordanu. Tri dni pozneje. Ne da bi nadaljevala s predstavami, ki so se negovale v krščanstvu, bi nadaljevala takole: Rudolf Steiner  je rekel zelo jasno: če hoče v zemeljsko poseči nekaj duhovnega in naj bi se to tudi dogodilo, morajo biti na Zemlji izpolnjeni določeni pogoji, razmere morajo biti take. In tri dni za tem potem to duhovno lahko deluje. In to se spet odraža na starih misterijskih mestih. Tam, kjer so se ljudje prejšnjih časov pripravljali na duhovna doživetja. Tam so ljudi privedli v stanje, ki je bilo podobno spanju ali celi smrti in po treh dneh so jih spet vrnili v življenje, jih prebudili. V teh treh dneh pa so srečali duhovni svet in so to zavest lahko ohranili v svojem življenju na Zemlji. In čas sončnih obratov, tako poleti kot pozimi, so zunanje razmere, ki se na Zemlji dogodijo, in trije dnevi so potrebni, da duhovno lahko poseže v dogajanje.

To je globoka duhovna modrost, da praznujemo tri dni pozneje. Tudi tukaj, 23. septembra imamo praznik, ampak pravzaprav ne 23. Septembra, temveč 29. sempembra, Mihelovo. To je praznik, ko se v zemeljske razmere ne daruje preprosto kar nekaj, kar  je duhovno rojstvo, temveč v tem času jesenskega enakonočja, povezuje bitje nadangela Mihaela, ki povezuje zemeljsko z nebeškim in človek je pozvan, da duhovno na to odgovori, da na to odgovori kot duhovno bitje. In zaradi tega so tu potrebni 2x trije dnevi razmaka. To je moj odgovor zakaj je tu razlika šest dni. To sem nekje prebrala. In postalo je nekaj, kar se mi zdi samo po sebi umevno. Božič se dogodi tudi brez mene. Mihaelovo pa se dogodi samo, če jaz kot človek sodelujem. V času pomladanskega enakonočja, se dogajajo druge stvari in o tem se bomo pogovarjali, ko bomo obravnavali Luno.

Tega ne moremo povezovati samo s Soncem in Luno. Torej to gibanje Sonca od vzhoda proti zahodu, dvigovanje sončevih lokov in po času enakonočja spet padanje sončevih lokov,  zniževanje, je povezano s temi stanji mirovanja Sonca v času obrata. In če človek poskuša to zavestno doživeti, mi to polzavestno doživljamo. Če to zavestno doživljamo lahko res imamo občutek nekega širjenja in potem spet nekega umika v ravnovesje, biti kot na tehtnici in kot nekakšno stiskanje. Od stiskanja gre stvar potem v širino in višino in gibanje gre potem spet takole nazaj do stiskanja.

 In če pomislimo na naše dihanje, se dogaja nekaj, kar je temu zelo podobno. Vdihnem in izdihnem in potem je mirovanje(zadrževanje diha) do ponovnega vdiha, izdiha in mirovanje pred ponovnim izdihom. Vdih, mirovanje, izdih, mirovanje. In ta ritem dihanja, že včeraj sem opozorila na to, vedno, ko se obrne, od stiskanja pride do mirovanja, potem se razširim in preden grem spet nazaj v stisk, je spet mirovanje. Mi ne dihamo brez mirovanja na mestu obrata. Izdihnem, mirujem, vdihnem, mirujem. Poskušajte dihati brez mirovanja. Tega ne delamo. Včasih to delamo, ko recimo tečemo. Astronomski izraz tega solsticija, mirovanja, je pravilen. Tako mi doživljamo ta ritem dihanja letnih časov. Ne bi rekla, da Sonce diha. Mi že doživljamo, da se Sonce giblje. In to gibanje Sonca v sodelovanju z Zemljo omogoča potem ta ritem dihanja. In zato imenuje Rudolf Steiner ritem letnih časov kot dihanje Zemlje. Kot dihanje.

35.51 In človek vdihne in izdihne 25 920 krat v enem dnevu. Tega seveda ne moremo šteti. Tosočkrat bi se ušteli. Ampak lahko to izračunamo. In mi imamo tako čudno časovno razdelitev. 24 ur ima dan po 60 minut. In kolikokrat človek vdihne in izdihne v eni minuti? 18 krat. Kaj pa je število 72. To je število srčnih utripov v povprečju, v mirovanju v minuti. Če človek v povprečju 18 krat vdihne in izdihne, kar je srčni utrip v sorazmerju z dihanjem 1 proti 4. In ta vdih in izdih je za Zemljo eno leto. Toliko počasnejši je ritem dihanja Zemlje. O tem številu se bomo pozneje še pogovarjali.

Jaz bi pa to rada primerjala še z drugim ritmom dihanja. Ali sicer to na sebi tudi poznamo? To dihanje, vdih , izdih pa krčenje. Kako to dihanje, to gesto še lahko doživljamo? Izven sebe in čisto pri sebi, bi lahko to imenovali. In kdaj smo mi čisto pri sebi? Torej to so delci sekunde, tisti časi mirovanja, ko smo bolj pri sebi. To se pa dogaja popolnoma nezavedno. Če poskušamo zadržati dih, vidimo, da to ne gre zelo dolgo. Od tega biti čisto pri sebi nič nimamo. In to, da gremo iz sebe ven pri vdihu tudi ne moremo dolgo zadržati. Hvala Bogu, dihamo nezavedno, mi ne moremo 24 ur na dan misliti na to, da bomo dihali, vdihovali in izdihovali.

Na delovanje našega srca lahko še manj vplivamo. Kolikor toliko lahko vplivamo na svoje dihanje. Ampak, če mislimo na dihanje ne moremo nič drugega delati. Pravzaprav dihamo nezavedno. In včasih dihamo, ne da bi hoteli, čisto drugače, če se nekaj dogodi, če nekaj pade dol in mogočno zabobni. Še bolj se nekako umaknemo v sebe, zaradi strahu.

Toda, mi imamo še drug soroden ritem. Vsak dan, biti čisto pri sebi in se izgubiti. In kdaj smo čisto pri sebi? Pri budnosti. In čisto ne glede ne to, kakšno predstavo o svetu imamo, ponoči je to popolnoma odsotno. In generalno lahko rečemo, da pravzaprav ponoči ne vemo kje smo. Na vsak način bi pa rekla je pa res, da smo izven sebe. Pogumno pa bi iz duhovne znanosti pozneje  okarakterizirala točno, kje človek ponoči je. Mnogi od vas to vedo, saj ni prvič, da se srečujete z antropozofijo. Ali ni čudno, da pravi Steiner, ko govori o letnih časih kot o dihanju Zemlje, da je pomizi, ko ima Zemlja svojo dušo čisto pri sebi, pravi Steiner, da je Zemlja najbolj budna. Poleti pa, ko se je čisto izdihnila, da Zemlja spi.

In ljudje imamo zelo različne predstave, če si predstavljate, ko se življenje jeseni, vsaj v rastlinskem svetu umika v Zemljo. Mi pripovedujemo otrokom, da grejo rožice spat. In mnoge živali gredo tudi v zimsko spanje. Je tako, da življenje Zemlje v veliki meri pozimi miruje in spomladi se spet vse prebudi. To je pa neko nasprotje pravzaprav, pozimi je zemlja najbolj budna, pravi Steiner, poleti pa spi. Kako pa se ljudje počutimo? Obratno. Ampak mi se počutimo pozimi kot bolj budni. Poleti pa ni tako preprosto, da se človek koncentrira s svojo zavestjo na določene vsebine, ki jih hočemo osvojiti. In rekla sem, zaznavanje je zelo različno od tega kje na Zemlji živim. Že veliko sem potovala po Skandinaviji. Tam je poletje še mnogo bolj intenzivno. Tam je dan 20 do 22 ur dolg. In pozimi  je dan dolg samo 2 do 3 ure. In kaj delajo Skandinavci? Junija, julija in avgusta imajo počitnice. Tudi delo v birojih preneha. Vsi so na deželi, izven sebe. Jaz sem enkrat čisto pretresena vprašala učitelja v Jerni (antropozofski center na Švedskem), rekla sem kako morete imeti 3 mesece počitnic? In rekli so: poleti  je švedske otroke nemogoče poučevati. Pozimi pa potem intenzivno delajo. Tudi pozimi imajo otroci še počitnice. Najmanj 4 mesece počitnic imajo. Ampak takrat lahko potem zelo intenzivno delajo. Kako pa je ob ekvatorju? Kako pa je tam z letnimi časi? Brala sem že mnoge potopise Evropejcev, ki so potovali ali živeli ob ekvatorju. In pravijo, vse leto je nekako tako, da se človek prav koncentrirati sploh ne more. Pravzaprav bi človek najraje kar naprej ležel v viseči mreži. Evropejci se tako počutijo. Ljudje, ki pa so tam rojeni in tam živijo, pa shajajo s temi razmerami bolje.

Če pa sem na južni polobli, kako pa je tam? Ko imamo mi poletje, imajo oni zimo in ko imamo mi zimo, imajo oni poletje. Kdaj pa praznujejo potem Janezovo in Božič? Seveda takrat kot mi. Ampak antropozofi so edini, ki se zaradi tega sekirajo. Vedeti moramo, da je šele v novejšem času krščanstvo prišlo na južno poloblo. In ljudje so svoj odnos, svoje razumevenje, svoje  življenje s kozmosom v novejšem času izgubili. In niso nič več razmišljali o tem, da so to prazniki, ki so nekako ukoreninjeni v gibanju Sonca.48.56 Enostavno se držijo nekega določenega dneva in ne razmišljajo naprej. Antropozofi pa skušajo sedaj, seveda vzpodbujeni s Steinerjem, povezati krščanstvo z dogajanjem v kozmusu in oni si seveda belijo glavo, kako bo sedaj s temi prazniki na jugu. Nikoli še nisem živela na južni polobli, enkrat, ko sem bila na obisku v južni Afriki in ne dovolim sama sebi, da bi sodila, kaj pomeni praznovati Božič poleti. Jaz sem jih seveda vprašala ali prav tako postavijo nekakšno jelko s svečkami in si predstavljate, da si predstavljate, da se potem tiste sveče povesijo zaradi vročine. To sodi zraven pravzaprav, da mi ljudje vse svoje življenje spet moramo poskušati postaviti v odnos s kozmosom. In sice moramo poskušati oblikovati svoje življenje v zavestnem odnosu s kozmosom. Mi moramo sami iskati potem tisti pravi način za to. Ne samo iz razmišljanja ven, kako mislimo, da je prav, temveč iz tega ven, kako doživljamo. In zato pravim, hvala Bogu, Rudolf Steiner ni o tem nič rekel. Mi moramo sami iskati in najti iz doživljanja. To torej je toliko o letnih časih kot o ritmu dihanja Zemlje. 

Zdaj bom pa to mirovanje še malo bolj točno opisala. To mirovanje je sicer tipično, ampak nikoli absolutno. Če bi bilo to nekaj  kot mehanizem, potem bi bilo to takole, gibanje in resnično mirovanje, izdih in resnično mirovanje, nekaj časa mirovanja, potem pa spet vdih Zemlje, poletno mirovanje. Temu pa ni tako, da to gibanje povsem zastane. Če so sedaj te razprte roke simbol za enakonočje, roke imam naravnost. Tam, kjer Sonce vzhaja je vzhod, moja leva roka, tam, kjer je moja desna roka pa je zahod. Takole  je poletje, vzhod je na severovzhodu, zahod je severozahodu, jugovzhod in jugozahod pa  je zima. Sedaj pa izhajam od pomladi, iz enakonočja, to je vzhod in to je zahod. Spomladi se to najmočneje spreminja. Mesto vzhajanja Sonca se zelo hitro premika proti severovzhodu in potem se mesto vzhajanja že popolnoma umiri, zastane, medtem pa je mesto zahajanja še vedno spremenljivo, še vedno se dviguje proti severu. In medtem, ko se umiri mesto zahajanja Sonca, 54.05 se mesto vzhajanja že začne spuščati. Potem pa se tako vzhod kot zahod Sonca oba spuščata, zelo počasi, okrog enakomočja se najhitreje premika mesto vzhajanja in zahajanja navzdol, potem pa mesto zahajanja zastane, mesto vzhajanja se upočasni in mesto zahajanja se že spet začne dvigovati, nato pa se začne mesto vzhajanja tudi dvigovati, nato pa se oba dvigujeta spet do pomladanskega enakonočja. Zdaj pa bom to gibanje še enkrat pokazala brez besed, tako, da me lastno govorjenje ali Metino prevajanje ne moti.

Nikoli ni absolutnega zastoja, absolutnega mirovanja. Med 6. decembrom in 5. januarjem imamo to nekako še gibajoče se mirovanje. In 6.decembra imamo Miklavža, to je enaka modrost kot ta s 25.decembrom.  5. januar je pa potem zadnji dan svetih noči. In 6.januarja nimamo samo praznika svetih treh kraljev, ampak je to tudi dan krsta Jezusa v Jordanu. To pomeni resničen nov začetek po globokem zimskem mirovanju. In to od 6.decembra do 5.januarja je to mirovanje, v katerem pa neko gibanje vseeno je. In poleti je to malo krajše. Od 11.junija do 2.julija. To je čas tega poletnega mirovanja. Mislim, da so to trije tedni, medtem ko so pozimi štirje tedni. O tem se bomo še pogovarjali, da to je realnost. Ta realnost zelo močno deluje na Zemljo. Zimsko mirovanje je daljše, poletno mirovanje je krajše.

In to kaže, da je zanemarjanje praznika Janezovo, da se krščanstvo sploh ni spomnilo, da bi v tem času iskalo svoje praznike. V tistem času sploh ne najdemo nobenih svetnikov kot reprezentantov. Torej mi vidimo, da tudi v religioznem smislu moramo v tistem času še nekaj novega izraziti. Ali vi praznujete Jenezovo? Meta pravi: pri nas v Vrzdencu to zelo lepo praznujemo, naredimo si lep večer z veliko luči. Karlina pa je rekla: pri nas tudi praznujemo, dalamo kresove. Karlina živi namreč ob Zbiljskem jezeru in  tam delajo na vodi velik kres, device, okrašene z venčki na glavah, prijezdijo na konjih, nato odpljujejo s čolni in zakurijo kres. Vsak je povabljen.

Če zapustimo zdaj našo Evropo kot mesto opazovanja in poskušamo s svojo zavesto iti na severni ali južni pol, na južnem polu nihče ne živi. Okrog severnega pola pa živijo narodi. In že od sredine Švedske in Finske navzgor je tako, da okrog Janezovega Sonce sploh ne zaide. Oni resnično lahko doživijo to mirovanje Sonca. V tistem področju, kjer še veliko ljudi živi, je še tako. Od 6.decembra do 5.januarja pa Sonce sploh ne vzide. Čim višje proti severu gremo, tem daljša je absolutna zimska noč ali absolutni poletni dan. Tako, da je to neverjetno doživetje. Ali ob ekvatorju tudi lahko doživimo letne čase? Kdaj je Sonce posebej vroče? Ne samo okrog poldneva, temveč tembolj vroče je, čimbolj v zenitu stoji. In pri nas Sonce ne stoji nikoli tako visoko, da bi bilo nad našimi glavami. Astronomsko imenujemo tisto, kar je direktno nad našimi glavami, zenit. In v vsej Evropi Sonce ni nikoli v zenitu. Ob ekvatorju pa je. Kdaj gre čez zenit? Zamislite, v času enakonočja. In ko je poletje, gre proti severu. Pozimi pa malo proti jugu. 1.04.06 Vedno je visoko. Zato je ob ekvatorju tako vroče, ker iz tega kota nad glavo tako močno sije navzdol. Ta premik zenita je zelo majhen.

Medtem ko je na polih situacija, taka, da Sonce ni nikoli tako visoko kot pri nas v Evropi. Temveč je mogoče poleti tako visoko, kot je pri nas v Evropi v začetku marca. In v času enakonočja je Sonce tudi  na polih 12 ur na nebu, tako kot pri nas. Prav tako na ekvatorju. Na ekvatorju je vedno 12 ur nad horizontom. V Spitzbergih na Švedskem gre na začetku februarja prvič spet Sonce sploh vzide. In 21.marca je 12 ur na nebu. Zelo hitre spremembe so to. In poleti je 24 ur na nebu. V začetku marca, ko se Sonce spet pojavi, je lok nad horizontom čisto majhen. Potem pa se mesto vzhajanje iz jugovzhoda zelo hitro premika proti vzhodu. Tudi na polih vzhaja sonce ob enakonočju eksaktno na vzhodu in zahaja eksaktno na zahodu.  In v času okrog Janezovega sploh ne zaide več. Vsak dan je tam čisto drugačen. Samo v tistem času mirovanja se ne spreminja.  Čas mirovanja se tam lahko zelo intenzivno doživi. 

Enkrat sem bila pozimi na severu Finske, Sonce sploh ni vzhajalo. Na nebu si videl malo jutranje zore. Včasih je celo malo kot jutranjega mraka in tisto rdeče nebo si videl. Potem je pa to prešlo kar v večerno nebo. Od 1. do 10.januarja sem bila tam. Štiri ure na dan je bilo kot nekako svetlo, 20 ur pa tema. In če je bilo nebo jasno, smo 4 ure doživljali barve. In ker je bil ves svet bel od snega, je sneg odseval nasprotne barve nebu, pomeni zeleno in vijoličasto. In to je takole potovalo okrog, te barve. Če je bilo nebo jasno in mislim, da se je to v 10 dnevih zgodilo tri krat, si imel res občutek, da si v svetu samih barv. Zelo, zelo lepo je bilo to, lepše kot polarni sij. To je bilo za mene popolno presenečenje, ker o tem barvnem efektu nisem imela nobenih predstav.

Karlina je rekla: največ kave se popije v skandinavskih deželah, ker ima kava nek hormon svetlobe in veselja. Kazalo je v filmu, kako ljudje popijejo prvi požirek kave in dobijo nasmeh Mona Lize. Na žalost pa popijejo ravno zato veliko alkohola. In v vseh skandinavskih deželah je bilo do nedavna prepovedano prodajati alkohol. In prepovedovanje danes ne more biti več tema, da bi država enostavno prepovedala alkohol. Moja sestra je bila to poletje na Norveškem in je rekla to delajo čisto enostavno. Četrtinka vina tam stane 20 evrov.

Jaz sem bila takrat na Finskem zaradi polarnega sija. Jaz ta čas mraka, ki je bil 20 ur na dan, sploh nisem smatrala za nekaj temnega. Ves svet je bel od snega in če ni bilo polarnega sija, ki bi nekako prinesel neko gibanje v dogajanje, potem je bilo vedno tako, da je bilo nebo prelito z belo svetlobo. In mi smo brez baterij lahko delali dolge sprehode. Tam lahko človek tudi dobro izkoristi čas in zelo dolgo, ure in ure študira Steinerja. Vprašanje: pozimi, ko na severu ni Sonca, kaj dela takrat Luna? Pogosto Lune ni. O Luni se bomo še pogovarjali. Lune vendar  ne vidimo vedno. Ljudje na severu poznajo mnogo manj zvezd kot mi.

In jaz bom zdaj prešla na drugo temo. Ravno zvezde s Soncem skupaj. In to, katere zvezde mi na nebu vidimo,  je tudi močno odvisno od tega, kje na Zemlji smo. Če smo na južni polobli, je nebo čisto drugo, druge zvezde so na nebu. Zvezde, ki jih poznamo, kot npr. Veliki voz ali Medved, tam jih sploh ne vidimo na nebu. Kaj pa na polih? Na polih vidijo mnogo manj zvezd. Zvezde so pa čisto drugače prisotne. Poleti jih, ker je stalno dan, spoh ne vidijo. Če Sonce 24 ur ne zaide, se zvezd pač ne vidi. Pozimi pa krožijo zvezde takole okrog človeka. Sploh ne vzhajajo in zahajajo. Malo jih zaide. Od mnogih zvezd zvezdnega neba bomo zdaj obravnavali ozvezdja, ki jih poznamo iz zodiaka. Zakaj te zvezde v ozvezdjih zodiaka? Katera ozvezdja, ki so posebno markantna še poznamo?

Prepis3 (nedelja, 2.del, 15.9.2013)

Še nekaj bi dodala za boljše razumevanje s tem izdihom in vdihom. In če pravimo, oz. Rudolf Steiner pravi, da je pozimi Zemlja najbolj budna in da poleti spi, poleti pa se življenje na Zemlji razvije, pozimi pa miruje, to poznamo. Ob ekvatorju pa je vedno življenje. In če se sami primerjamo s tem kot ljudje, kot človek. Kadar smo budni pravzaprav v sebi življenje uničujemo, razgrajujemo. Predvsem je tako, da je vsak proces razmišljanja in predstavljanja tisti, ki življenje v nas uničuje, razgrajuje. Zaradi tega človek ne more preživeti, če bi bil vedno buden, da bi bil vedno buden. Bistveni  element zakaj moramo spati, ne pa edini,  je, da so v spanju naši za življenje odločilno pomembni  organi v stanju, da se regenerirajo. To vi vsi verjetno poznate. Naša jetra npr. delujejo ob 3h ponoči najbolj močno. Potem srednje močno delujejo popoldne ob 1h, ob 2h. In to spanje opoldne ima svoj smisel. Kadar smo budni in se z nečem ukvarjamo, torej delujemo zavedno, omejujemo delovanje naših za življenje najpomembnejših organov. In vsako spanje jih spet regenerira.

Otroci morajo veliko spati, ker svoje telo še izgrajujejo, gradijo, rasti morajo in morajo zato več spati. Torej, da človek lahko raste, morajo biti procesi življenja, izgradnje nemoteni. In procesi izgradnje telesa, rasti nasprotujejo temu črpanju, ki ga zavest od nas zahteva. Majhni otroci močno rastejo in spijo 18, mogoče 20 ur. In to potrebujejo. V času spanja rastejo. In kdaj človek še zelo močno raste, posebno fantje? V puberteti, kajne? Torej, Katja, ti si učiteljica? Če delaš z odraščajočo mladino, s pubertetniki imaš občutek, da niso čisto pri sebi, da niso čisto budni. In moj svak, ki je bil desetletja dolgo waldorfski učitelj pravi: pubertetnikom bi morali pravzaprav napisati na čelo ‘jaz sem se izselil’.

Potem pa, ko smo starejši, potrebujemo manj spanja. In človek se razgrajuje, degenerira, dokler potem ne umre. In delovanje naših vitalnih organov,  je nekaj sorodnega kot je to poletno dogajanje na Zemlji, predvsem pomladi je podobno. V času visokega poletja imamo torej še enkrat to mirovanje, tam tudi procesi življenja mirujejo. To sem hotela še enkrat povedati samo v pomoč zato, da bi razumeli to, da smo poleti manj budni kot pozimi. Naše telo pa zelo zaznava to budnost ali manj budnost. 06.21.Torej pravilno bi bilo, da bi rekel človek, procesi življenja v mojem telesu to jasno zaznavajo. In ljudje smo različni, toda nimamo nikogar, ki bi nam v popolnosti lahko naredil noč za dan ali dan za noč. 06.53 In družba se ustrezno razvija. Ljudje, ki morajo delati ponoči, dobijo boljšo plačo. Ker to res stane več življenjskih energij, stane življenja. Kaj pa življenjske sile najbolj izčrpava, ali veste? Danes začnem delati ob 5h, jutri ob 11h, potem ob 9h. Ritem nosi življenje. Živeti ritmično je zelo pomembno. Mogoče lahko vsak mesec dni delam nekaj časa ponoči, ampak na dolgi rok tega nihče  ne zdrži ne da bi to tudi plačal. Moj sin Armin je kot tesar delal nekaj časa v izmenah. Enkrat je delal zgodaj zjutraj, enkrat potem popoldne, enkrat pa ponoči. Po šestih mesecih je bilo to preveč za njega. V naši podzavesti so ti procesi še zelo prisotni, odražajo se.

Sedaj pa se lotimo zvezdnega ozadja. 08.55 K ozvezdjem ozadja štejemo zvezde zodiaka. Mi imamo ves nebesni svod poln ozvezdij. In tu imamo potem ta trak ozvezdij zodiaka kot ozadje poti Sonca v toku leta. Ta linija tukaj na mojem modelu je ekliptika oz. navidezna pot sonca. Če tole ploščo takole vrtim, tukaj je čas poletnega sončnega obrata in potem se mesto sončnega vzhoda premika skozi ozvezdje dvojčkov v enem mesecu do ozvezdja raka. To pomeni, vsak dan se okrog nas obrne in vsak dan je malo bolj naprej proti ozvezdju raka. Seveda drsi, ne giblje se skokovito. In če bi jaz zdaj 30 x to ploščo obrnila, pomeni trideset dni in je po tridesetih dneh v ozvezdju raka. In spet po približno 30 dneh je potem tukaj in tako imamo 12 ozvezdij zodiaka, pred katerimi se v toku letnih časov enega leta Sonce premika in ki tvorijo ozadje poti Sonca. To ozadje pa ni nepomembno, enolično kot je ta stena za menoj.

Če vam nekaj pripovedujem, potem je pri meni vse, kar vam pripovedujem, pred ozadjem antropozofije povedano. Moje duhovno duševno ozadje je antropozojija. Iz nje vam govorim. In tako je duševno duhovno ozadje ekliptike, navidezne poti Sonca, vedno ozadje pred katerim se premika in je vsak mesec drugo. Vi veste, da se reče zvezdi astra. Od tod astrologija, astronomija, astrozofija. In kako rečemo duševno? Astralno. Duševnost pravimo astralnost. To pomeni z drugimi besedami, da nas ta beseda opozarja, da ima duševnost človeka opravka s svetom zvezd. In to je torej duševno duhovno ozadje poti Sonca v toku leta.

Sedaj je sonce tukaj. In tukaj je na ekliptiki označeno HP (Herbst punkt), to pomeni čas jesenskega enakonočja. In pri tem smo. Danes smo 15. september in 23. pa, v enem tednu, bo čas jesenskega enakonočja in Sonce potuje torej od leva v devico. Poglejte, Sonce vzhaja točno na vzhodu in zahaja točno na zahodu. Ta model je približno točen. Sin mi ga je izdelal. Pred tem pa, v času poletnega sončnega obrata, poglejte Sonce je bilo mnogo bolj daleč na severu. Ozvezdje device je tukaj, Sonce je sedaj tu, torej je lok toliko nižji. Tukaj je Sonce vzhajalo jasno nižje. Ko pa je v devici, zahaja točno na zahodu. In v času zimskega sončnega obrata, poglejte tale lok je mnogo nižji in Sonce zahaja mnogo bolj na jugozahodu. In Sonce vzhaja mnogo bolj na jugovzhodu. In tu imamo 12 ozvezdij zodiaka, simbole poznamo vsi. Ti simboli so tako rekoč fiksni. Pomladansko enakonočje tukaj, točno na vzhodu, točno na zahodu. Dokler mi živimo in to ni vedno tako, ta čvrstost biti na določenem prostoru je nekaj, kar človek po meri svojega življenja tako misli. 16.37

V času našega življenja je Sonce vedno v času poletnega solsticija pred dvojčki. In najnižji loki so v času zimskega sončnega obrata pred strelcem, v času našega življenja. In na loku enakonočja je Sonce sedaj vedno tam, kjer je vzhajanje v devici in zahajanje v ribah. Drugi loki, časi so seveda vmes. Namenoma sem naredila to tako postrani. Na tem loku je ozvezdje leva, tukaj je ozvezdje raka, oven in ozvezdje bika. Tukaj je ozvezdje tehtnice, tu pa ozvezdje vodnarja, škorpijona, kozoroga. Torej strelec je najglobji, škorpijon in kozorog na istem loku, tehtnica in vodnar na enem loku, devica in ribi na istem loku, lev in oven na istem loku, rak in bik na istem loku. In tako je vse leto. To ozadje v času našega življenja ostane nespemenjeno. Pozneje se bomo pogovarjali še o kvaliteti tega živalskega kroga, zodiaka.

Sedaj bi si na kratko predstavljali, kako je stvar na južni polobli. Kako je tam? Rekli smo, da imajo oni zimo takrat, ko je pri nas poletje. Ampak Sonce je pred istim ozadjem. Ni drugje. Če imamo mi poletje, je Sonce pred dvojčki. Sonce je pred dvojčki na južni polobli v času zime. Pozimi je torej tam Sonce pred dvojčki. Ko je pri nas pred bikom, je tudi tam pred bikom. Ampak to so ti loki, ki jih pri nas kot čas zime poznamo kot nizke loke, čas torej, ko je dan kratek. Samo v času enakonočja, takrat, ko je Sonce pred ribami in devico, je ta lok za vso Zemljo enak. In pozneje bomo to še razumeli. Na južni polobli je ta lok malo višji, ampak je kljub temu tisti srednji lok. Zdaj bomo pa zapustili ta aspekt iz opazovanja in bomo preprosto poskušali biti preprosto ljudje današnjega časa.

Čas bo, da neham z astronomijo. Tale globus sem podedovala od mojega tasta. Mi vemo, da je Zemlja okrogla in vemo, da se vrti. In vemo, da se Zemlja vrti okoli svoje osi in okrog Sonca. Kje smo mi, mi mali Evropejci na globusu? Tukaj. Tukaj je Sredozemlje. Tukaj približno smo mi. In Sonce sedaj vzhaja na vzhodu. In če sedaj rečem ne, da potuje Sonce, temveč da se Zemlja vrti. Kako se mora vrteti? Sonce stoji tukaj. Iz zahoda na vzhod se mora vrteti. Sedaj imam poldne, sedaj spet imam noč, jutro, vzhajanje Sonca. Hvala Bogu nismo kvadrat, temveč krogla. In Sonce sije do tu zadaj. Karakteristika krogle je, da Sonce celo malo seva preko tiste meje, do koder seže. In zaradi tega imamo v principu več dneva kot noči. To celo zgodbo malo podaljša.

Mi kot Zemlja se vrtimo od zahoda proti vzhodu. Kako pa pride do letnih časov? Zakaj pride do letnih časov? Zaradi nagnjenosti osi. Ne, ne zaradi osi.  To je v principu pravilno, ampak ta model s plavim ozadjem in ozvezdji, je to, kar mi zaznavamo z našimi čutili.

S tem globusom pa si ozavestimo kako nastajata dan in noč, ker se Zemlja vrti okoli svoje osi. Kako pa se dogodi, da mi iz Zemlje vidimo, da stoji Sonce pred različnimi ozvezdji? Ker Zemlja potuje okrog Sonca. Torej, tukaj je Sonce. Zeleno bom narisala Sonce, ker prinaša življenje na Zemljo. Zodiak bom naredila v modri barvi, to bom izbrala kot barvo tistega, kar je bolj duhovne narave. Narediti moram tako, da bo prav. Dvojčki, rak, lev, devica, tehtnica, škorpjon, strelec, kozorog, vodnar, ribe, oven, bik. Mi smo Zemlja. Tukaj bom narisala Zemljio s črno in potujemo okrog Sonca. Kje je Sonce? Sonce je tukaj, za naše zaznavanje.  In kje je potem Zemlja, če vidimo Sonce pred devico, oz. na prehodu v devico? Če mi hočemo videti Sonce pred devico, moramo biti točno na drugi strani Sonca. Gledano iz Sonca je Zemlja zdaj na koncu rib, pri vodnarju pravzaprav. Ne, ne, narobe. Iz vodnarja proti ribam smo. Sonce potuje, gledano od nas, takole. In iz Zemlje gledano potuje Sonce takole. Zemlja se pa premika v točno nasprotni smeri. Jaz nisem uspela narediti s temi ozvezdji točnega kroga, zato imam sedaj malo težav pri risanju.

Torej heliocentrično je Sonce v sredini in Zemlja potuje okrog Sonca in Zemlja je v bistvu vedno pred sliko, ki je v opoziciji, točno na drugi strani Sonca kot mi Sonce vidimo. Če je Sonce pred devico, ga mi vidimo, to pomeni, da je Zemlja točno na drugi strani pred ozvezdjem vodnarja. In v toku septembra in oktobra, se bo Sonce premikalo skozi zelo široko ozvezdje device in Zemlja bo medtem iz vodnarja že prišla do konca ozvezdja rib. Torej mi potujemo v tej smeri okrog Sonca.

Ja, ampak to še ne pogojuje letnih časov. Zodiak ne stoji postrani. Ampak rekli ste že letni časi nastanejo zato, ker je os Zemlje nagnjena. Os je poševno, ni naravnost. In mi tudi vemo, da Zemlja ni čisto okrogla. Ampak je malo stisnjena (sploščena). In mogoče si os v taki malo stisnjeni krogli lažje predstavljamo. Če bi bilo to torej navpično, bi bilo to tako, ampak stvar je malo drugačna. Koliko je Zemlja nagnjena od navpične smeri? 23,5 stopinj. Z vami sem se hotela preselit v nek prostor, kjer imamo nekaj več prostora. 

V AVLI.

Naredimo krog, tako velik kot prostor dopušča. Kdo je pogumen in vzame Zemljo (globus) v svoje roke? Ta miza je Sonce. Naredimo krog, tako velik kot tepih in gremo okrog Sonca, tako da nastanejo letni časi. Mi živimo na severni polobli. Od tukaj prihaja svetloba. Sonce sije polno na severno poloblo. Malo se ustavimo, draga Zemlja. Kako moram držati Zemljo, da se dogajajo letni časi? 32.23 Kam je sedaj os Zemlje kazala? Os je kazala vedno proč od Sonca. Zdaj pa dovoli, da kaže os vedno k Soncu. Zdaj pa hodi tako okrog Sonca. Glej vedno k Soncu. Ali nastanejo zdaj letni časi? Ne. Kaj dela os Zemlje, da nastanejo letni časi? Imamo smeri neba. Os Zemlje mora vedno gledati proti severu. Ali je končno sedaj na severni polobli zima? Ja, sedaj ima Sonce južna polobla. Pojdi naprej in sedaj imamo enakonočje. Zdaj imamo na severni polobli visoko poletje, nato čas enakonočja, čas zime.

Ali razumemo sedaj kako je stvar? Ko si pa enkrat ozavestimo, če os vedno gleda k Soncu, potem nimamo letnih časov. Potem imamo vedno pol Zemlje s poletjem in pol Zemlje z zimo. Če bi bila os vedno obrnjena od Sonca proč, imamo tudi pol Zemlje s stalnim poletjem in pol Zemlje s stalno zimo. Letni časi nastanejo samo, če ima os Zemlje neko stalno čvrsto usmeritev in ta čvrsta usmeritev ni Sonce. Zemlja ima neko središče okrog katerega potuje, ampak je usmerjena vedno v eno točko. Sedaj jaz predstavljam to Zemljo. Ta točka ni središče osončja. Ali to duševno lahko čutimo? Ona se sedaj vrti okoli Sonca, vendar je vedno usmerjena v neko drugo točko.

Torej moja usmeritev je vedno biti človek in ne biti večno otrok. Jaz sem kmet v Ringoldshausnu in se ves dan obračam okrog svojega dela, v mislih pa vedno nosim biodinamičen način dela. Karkoli delam, moja misel je biološko dinamično delo. Tukaj potem lahko razumemo, kako zelo pomembno je, da imam razen nekega centra tudi neko usmeritev. Če temu ne bilo tako, če bi bila os Zemlje takole naravnost, ne nastanejo letni časi. Mi bi imeli vse leto enake razmere. Samo zaradi tega, da so stvaraniški duhovi Zemlji dali os in je ta smer osi usmerjena v neko samostojno smer, samo tako nastanejo letni časi. In Zemlja ima ta ritem letnih časov in ritem spanja in budnosti. Šele tako pravzaprav nastanejo letni časi. S tem elementom usmeritve osi na drug center.

Brigitte je razdelila slike zodiaka vsakemu drugemu v krogu in ti so stopili naprej. Pokažite ozvezdja tako, da jih Zemlja vidi. Katero ozvezdje je navišje? Kdaj je dan najdaljši? Dvojčki. Katero je pa najnižje ozvezdje? Strelec. Polovica naj dviguje slike zodiaka, polovica pa naj jih spušča. Zdaj stoji Zemlja na sredini, eden pa hodi okrog Zemlje kot Sonce. Sonce naj gre pred dvojčka. Zemlja naj samo gleda. Sonce potuje. Loki se znižujejo. Zdaj se Sonce spet dviguje v toku leta, loki se dvigujejo. Zima. Pomlad. Tako mi to vidimo.

Zdaj bomo pa naredili heliocentrično, Sonce na sredini, Zemlja pa potuje. Slike držimo v enaki višini. ……. Zodiakalne slike držimo sedaj na različnih višinah. Glejte na Zemljo, ki potuje okrog Sonca. Mi smo na Zemlji in gledamo, pred katerim ozvezdjem je Sonce. Če gledamo iz Zemlje, in Sonce pred devico. Kje moramo mi biti na Zemlji, da vidimo Sonce pred devico? Točno na drugi strani. Zemlja potuje naprej. Zemlja hodi enakomerno in Sonce se znižuje, sončevi loki se znižujejo. Iz Zemlje vedno gledamo Sonce in ozadje za njim, zodiak.  Mi na Zemlji sedaj doživljamo poletje, julij, avgust, september in tako naprej. To je bilo narobe, mi na Zemlji doživljamo sedaj poletje, Sonce je pred levom, začetek septembra, pred devico, pred tehtnico. Ta, ki nosi Zemljo, naj gleda vedno k Soncu. Bomo lažje razumeli. Ti vidiš Sonce pred dvojčki. Ta, ki drži Zemljo-globus, mora gledati ozvezdje in hkrati držati os vedno proti severu. Zemlja to zna in se v tem času 360 krat obrne okrog svoje osi, njena os pa vedno kaže na sever.

Kako nastane dan in noč? Živim tukaj (pokazala je mesto na globusu). Sonce vzhaja na vzhodu. Obračaj Zemljo. Počasi. Jutro, dan, večer, noč. Če bi mi stali na mestu, bi bil dan kot dan Sonca gotov. Dan bi bil tako dolg, kolikor potrebuje Zemlja, da se enkrat obrne okrog svoje osi. Stvar je pa drugačna, namreč v tem enem dnevu se Zemlja premakne pred zodiakom za 365. del naprej. Pomeni za eno stopinjo približno. Torej Zemlja se vrti okoli same sebe in gre en delček naprej po svoji poti okoli Sonca.  In takrat se obrne okrog osi. (zavrti globus).

In sedaj sprašujem logično razmišljanje. Ali je en dan toliko, kolikor potrebuje Zemlja za en obrat okrog svoje osi ali je daljši ali je krajši? Vrtim se na mestu okoli svoje osi. To je moj tempo vrtenja. Zdaj pa grem pri tem en korak naprej. To je daljše. Vrtenje okoli svoje osi je krajše kot en dan. En dan je 24 ur. Že stari Grki pa so ugotovili s tem, da so opazovali zvezde in so zelo točno gledali kje so. Ura je 12 in tukaj je ta zvezda v bližini raka. In sedaj se spet obrnem, minilo je 24 ur, spet sem na istem mestu. Čez en mesec imam drugo ozvezdje in ista ura dneva. Ne gledam več istih zvezd kot prej. V enem dnevu so to 4 minute manj kot 24 ur. Lastno vrtenje je pravzaprav 23 ur in 56 minut v povprečju. Vedno v povprečju. Mi pa ne pravimo, da je lastno vrtenje 23 ur in 56 minut , temveč pravimo, da je eno je sončni dan, drugo pa zvezdni dan. Zvezdni dan je 4 minute krajši od sončnega. In to torej upošteva pot Sonca. Te 4 minute krat 365 je malo več ko en cel dan. Zato imamo prestopna leta, ki so jih uvedli šele v srednjem veku. In narodi vzhoda se niso pridružili tem prestopnim letom takoj, ko je zahod to uvedel. 52.44

V PREDAVALNICI

Znano je vsem, da se Zemlja vrti okoli svoje osi in čez 24 ur imamo spet enak odnos do Sonca. Ampak ker na svoji veliki poti okrog Sonca se Zemlja premakne za 365. del v tem krogu, pomeni za eno stopinjo. Zato je naša pot vrtenja malo krajša in to lahko pri opazovanju zvezd opazujemo. Grki so začeli s tem, da so stvar nekako umestili v shemo. Zaradi tega Grki niso teh 12 slik ozvezdij gledali, to je tukaj, to je tu, ampak so že vedeli kako je zaporedje. Teh 12 slik ozvezdij, ki vzhajajo na vzhodu in se potem premikajo proti zahodu in zahajajo kot Sonce. Grki so že čvrsto določili zaporedje teh ozvezdij. In zaradi tega sedaj, ko Sonce zvečer zaide in so videli na vzhodu ozvezdje, ki je točno na drugi strani, so rekli, ja, ja Sonce je nasproti, je na drugi strani. In čisto ne glede na to, ali so si ljudje predstavljali Zemljo kot kroglo ali ne.

Ljudje so torej gledali k zvezdam in vzeli so polnoč, ko je zagotovo temno in so to polnoč povezovali s čisto določeno smerjo, z neko zvezdo in potem so videli, kako se to že v enem dnevu to mesto spremeni, se že zamakne. Seveda je potrebno zelo točno opazovati in ljudje so že zelo zgodaj imeli naprave, aparate, da so to lahko opazovali. V enem mesecu, če gledam ozvezdja ob polnoči na nebu, nastavila bom model, torej opolnoči imam zdaj na nebu konec kozoroga, zadnji del kozoroga. In čez en mesec imam nad menoj že ribe, konec vodnarja. Torej že Grki so ta krog ozvezdja zodiaka razdelili na 360 stopinj in v teh 360. stopinjah se sonce vsak dan za eno stopinjo premakne naprej. Malo malo manj, ker imamo 365 dni. In tako se polnoč vsak dan za eno stopinjo premakne. In to je ta zvezdni dan 23 ur in 56 minut. In če sedaj te 4 minute v toku leta seštejem, potem je ta razlika 1 dan, 24 ur. To bom enostavno semle zapisala.

En sončni dan je dolg 24 ur.

En zvezdni dan pa traja 23 ur in 56 minut.

Eno sončno leto traja 365 dni,

eno zvezdno leto pa traja 366 dni.

Zvezdno leto je en dan daljše.

Ne vem ali obstaja kakšna kultura na svetu, ki govori o teh zvezdnih dnevih? Ampak mi vidimo iz tega, da Sonce in zvezde členijo naše dneve. Čas je preprosto nek tok, sedaj je malo drugače kot prej in pozneje. To je preprosto tok. In ljudje so preprosto v tem toku živeli. In Grki so potem to uvedli in določili, da je 24 ur en sončni dan. Sonce in zvezde so tisti, ki dajejo čas. In videli bomo, kako je tudi Luna soudeležena pri členitvi časa.

Sedaj si bomo ozavestili kam kaže os Zemlje. Jaz sem rekla proti severu. Ampak, ker hočemo mi ljudje današnjega časa to zelo točno vedeti, moram povedati, da zemeljska os kaže k neki zvezdi, ki jo vsi zelo dobro poznamo. Čeprav moramo reči, da zadošča kot točno v naši predstavi, čeprav to ni popolnoma natančno in pravilno, h kateri zvezdi kaže os Zemlje, k polarni zvezdi, severnici. In kdo visi ob severnici? Katero ozvezdje? Mali voz ali mali medved. In vi veste, če opazujeno zvezdno nebo in gledate proti severu in najdete severnico, vidite tam vedno mali voz ali malega medveda. Ampak ta se vrti. Vrti se. To je severnica, tukaj v sredini. In to je severno nebo. Karto bom pustila tu, ves teden in vedno se z njo lahko igramo. Torej vrti se. V toku ene noči in malo različno je, če gledam tudi poleti, je tam ob 11h že tema. Potem vidim, da se v toku leta ob tisti uri vedno najde nekaj drugačnega na nebu. Če pa spim na prostem, potem vidim, kako se vse nebo vrti okrog severnice. In kdo se s tem še vrti? V veliki razdalji od nje? Veliki voz, veliki medved. Tega ne morete prepoznati tukaj. Tudi on se vrti in on je vedno na severu, kadar so noči jasne. Včasih leži na hrbtu, včasih pa teče preko horizonta. Včasih stoji vzravnano, včasih se njegova glava …. nad njo. Torej v toku leta je vedno malo drugačen, ampak vedno viden. Kdo pa pozna kasiopejo? Tudi kasiopeja je vedno vidna, vendar vedno izgleda malo drugače. Te zvezde, ki so nad severnico, ki jih vedno najdemo na severnem horizontu, imenujemo cirkumpolarne zvezde. Vse zvezde se vrtijo. Ampak nekatere vidite tukaj, vzhajajo in zahajajo. Če pa karto obrnem proti jugu, tukaj imamo ozvezdja, 1.05.52 tukaj pa vzhajajo in zahajajo vse zvezde. Zodiak vzhaja in zahaja povsod. In seveda imamo še veliko zvezd tukaj spodaj, ki jih ne moremo videti tu pri nas, ki jih vidimo na  južni polobli. In tudi tam imajo cirkumpolarne zvezde, ki pa so vidne iz južne poloble. In tam je potem velika temna luknja, kjer ne vidimo nobenih zvezd. Človek je pravzaprav razočaran. To je tam, kjer si lahko predstavljamo to zemeljsko os. Če pa grem potem spet proti severu in spet imam v mislilh severni pol, tam vidim zvezde seveda samo pozimi, to pomeni od junija do konca julija, skoraj dva meseca,  ne vidim nobenih zvezd. In potem vidim zvezde v kratkih nočeh za nekaj časa in takrat imam zelo veliko zvezd, ki krožijo okoli severnega pola, cirkumpolarnih zvezd. Nad seboj jih doživljam. Sedaj moram razmisliti. Če gledam na severni horizont, kje imam severnico? Kje jo najdem? Ni nad menoj. Tamle pred menoj je. Katera severna širina smo mi? Na 45 ste? Recimo, da je to tako. Če sem na severnem polu, tam je polarna zvezda v zenitu. Če stanujem na ekvatorju, je polarna zvezda na severnem horizontu, je ne vidim. In če živim na južni polobli?  Je ne vidim. Če pa smo na 45 stopinj. Tu na ekvatorju je nič, 90 je na severnem polu in če živim na polovici med ekvatorjem in severnim polom, na 45 stopinj severne širine, potem najdem severnico 45 stopinj proti vzhodu.

Kdo je pred dobo računalnikov najbolje poznal ozvezdja? Mornarji. Na poti so s svojo ladjo in ne vidijo nič kot vodo. In hoteli so čisto v določeno smer pluti. Podnevi so se orientirali po Soncu,. Denimo, da so hoteli iz Danske proti jugozahodu. Sedaj je poldne. 1.10.27 Jugozahod je potem tukaj. In v toku dneva so poskušali obdržati to smer, pri čemer so se orientirali po Soncu. Ponoči pa so gledali kje je severnica. Našli so jo s pomočjo obeh medvedov ali vozov in niso samo zmogli ohraniti smeri, ker so vedeli kje je sever in so tudi vedeli, glede na to, na kakšni višini so severnico videli, v kateri severni širini ali južni širini je njihova ladja. In ljudje so bili pravzaprav zelo modri v prejšnjih časih in so s svojimi rokami znali to meriti. Tega se današnji mornarji sploh ne učijo več, ker imajo računalnike. Ali ni to grozno. Prijatelj enega od mojih vnukov študira navtiko. In vprašala sem ga, če ima tudi astronomijo in zvezdoslovje kot predmet. Rekel je zakaj pa? Jaz bi ga najraje vzela s seboj na Lošinj, pa ni imel časa, moral je na jadranje.

Za severno poloblo je bila severnica ponoči tista orientacija. Potem pa, ko so Evropejci počasi kot mornarji zavzemali tudi južna morja in nekaj podobnega kot je polarna zvezda severnica, na nebu ni bilo mogoče najti, so našli ozvezdje, ki se imenuje križ juga. Leži zelo blizu južne osi. Zaradi tega je ta križ juga za mornarje postal tako pomembno ozvezdje.

Sedaj vam bom zaupala še nekaj. Torej mi živimo na 48 stopinji severne širine. Tu je nič, tamle je 90. Če gremo od 90 nazaj, je 48 malo manj kot na polovici proti ekvatorju. Od zenita računati navzdol je bolje, ker horizont pri meni ni raven. Je bolje vzeti za izhodišče severnico. In potem je namreč nekaj zanimivega na svodu. Delitev teh 90 stopinj dozdevno ni enakomerna. Od horizonta imam občutek, da so koraki večji. In potem so koraki vedno manjši. To je zelo zanimiva izkušnja in če bi človek tukaj na globusu naredil delitev po stopinjah severne in južne širine. Tukaj so vnešeni na deset stopinj, potem je pa to na severu zelo zgoščeno. Človek se mora šele navaditi na to, da je temu tako. Torej, če si enkrat ozavestite, da je temu tako, da je zvezda severnica od vas na 45 stopinjah, od severnice navzdol gledano, potem je človek presenečen, kako visoko to je.

Zemlja pa se vrti še na drug način. In sicer je tako, da os Zemlje ne kaže vedno proti severnici, temveč se giblje. Zemlja potuje okrog Sonca in za naše doživljanje vidimo Sonce pred različnimi ozvezdji zodiaka. In v toku enega leta se niti ne opazi, da se ta os Zemlje giblje. Ampak os Zemlje se giblje in sicer  na zelo poseben način. Če imam tukaj zvezdo severnico in potem so Grki že določili tole točko in so potem rekli okrog te točke in moj prst kaže zdaj na to točko, okrog te točke se pa vrti os zemlje. Ta točka se imenuje pol ekliptike, zaradi tega, ker je ta ekliptika, po kateri zaradi mene sedaj, potuje Sonce ali pa je heliocentrično gledano, to tista pot, po kateri se giblje Zemlja, ta pot se imenuje ekliptika, in zaradi tega je točka, okrog katere se os giblje, se imenuje pol ekliptike. Zemeljska os nikoli ne kaže tja. Temveč je to središče kroga, ki ga zemeljska os v toku let naredi. Če bi vzeli nek svinčnik v roko, bi jaz s svinčnikom delala takle krog. Zemlja ima neko središče in to središče je čvrsta točka. In okrog te čvrste točke, središče Zemlje, središče osi, delajo konci osi krog. Tukaj je središče in od središča ven dela kroge, kroži. Ampak ta krog je relativno majhen merjeno na vse dogajanje na nebu.

Hotela sem pokazati to gibanje osi Zemlje. To je gibanje, ki dela nekakšen stožec, stožcu podobno gibanje. Tudi ta točka, pol ekliptike leži na severu. Tukaj leži. Če pa si sedaj predstavljate, da je to radij tega krožnega gibanja osi Zemlje in os potuje takole okoli, lahko pride ta točka na področje, ki  je sedaj  na horizontu. In lahko si predstavljate, če zemeljska os ne kaže sem, temveč tjale. Kje si ti zdaj, ljuba svetla zvezda? Če vzamem tole tu, to je svetla zvezda, ki se imenuje vega v liri. To  je zvezda, ki je sedaj pri nas v zenitu, ta vega je ena najbolj svetlih zvezd stalnic. Pri nas vzhaja daleč na severovzhodu in gre preko zenita in zahaja na severozahodu. Zvečer jo poskušajte najti. In če gledate navzgor na nebo, zdaj bom mojo karto tako naravnala, kje si ti draga lira, ah, tukaj si, vidimo jo že od 9h zvečer naprej. Ob 9h je že temno. Zvečer ob 9 uri je že nad zenitom. Nad svojo glavo poglejmo, kje je neka svetla zvezda, to je vega. In predstavljajte si, da bo čez nekaj tisoč let vega tam, kjer je sedaj zvezda severnica. Predstavljajmo si to. Ona ne bo pobegnila in zdrsnila tja, ampak se bo vse zvezdno nebo premaknilo. Vse bo spremenjeno. Priblilžno v 12 tisoč letih bo tako, da bo vega naša zvezda severnica. Poskušajmo si to predstavljati. In vse nebo se spremeni zaradi tega, ker naša os dela ta krog. In na ekliptiko, čisto vseeno ali jo obravnavam kot pot Sonca ali kot pot Zemlje pred zodiakom,  to zelo močno deluje na našo ekliptiko, to je posledica.

Sedaj imamo pomladišče tukaj, v ribah, v prvi tretjini rib, 21. marec je pomladišče. In to pomladišče se spreminja, premika se zaradi gibanja zemeljske osi in to pomladišče je bilo pred 2000 leti približno tukaj. Iz gibanja Zemlje ven gledano, si to lahko dobro predstavljamo. Če si predstavljate tu zunaj zdaj ekliptiko in Zemlja nima samo svojih dveh polov, ampak ima tudi svoj ekvator. S svojim ekvatorjem leži Zemlja poševno na svojo lastno pot (ekliptiko), in enakonočje je vedno tedaj, ko je ekvator z ekliptiko paralelen. Sedaj je ekvator nad ekliptiko. Ekliptika je sedaj nad ekvatorjem. Poševno gre ekliptika na ekvator, sedaj je nad ekvatorjem.

In astronomija je že davno uvedla pojem, saj Zemlje nikoli ne smemo obravnavati samo same za sebe, temveč jo moramo vedno obravnavati v njenem odnosu do ozvezdij, do zvezdnega sveta. In zato so oblikovali pojem ekvator neba. Ekvator neba in pot Zemlje ali Sonca, ekliptika  se sekata. Torej ekvator Zemlje v ravnini seka svojo lastno ekliptiko. In to enakonočje v odnosu na zvezdno nebo odseva sečišče zvezdnega ekvatorja z zodiakom. Takole leži sedaj zvezdni ekvator namreč od ozvezdja leva, do ozvezdja rib. Jaz lahko to samo prostoročno takole narišem. Pred 2000 leti je bilo takole. Od ozvezdja device k sečišču v področju med ovnom in ribami. In če grem še 2000 let nazaj, pred 4000 leti, potem je bil ta zvezdni ekvator približno črta od ozvezdja bika do ozvezdja škorpijona, začetek pri biku in do škorpijona. Takrat je bilo pomladišče v biku, jesenska točka pa v škorpijonu. In če grem sedaj 2000 tisoč let naprej, potem imam pomladišče v vodnarju in jesenska točka v levu. To bo potem čas vodnarjeve dobe, od katere mnogi veliko pričakujejo. 1.30.50

Človeštvo je že zelo zgodaj občutilo ta datum pomladišča kot zelo vplivno na ves razvoj človeštva in sicer na duševno duhovno delovanje človeka, oz. duševno duhovni razvoj človeka. Stara tradicija je vse kulturne epohe poimenovala glede na to kje je pomladišče. In pomladišče je sedaj v ribah, še vedno. 11. marca vzhaja Sonce v ribah, potuje v ribah 10 dni in 21. marca je v še v ribah.

Hiparh, grški astronom, je kot prvi razvil tako shemo zodiaka v njegovem odnosu do Zemlje. In takrat, to je bilo 160 let pred Kris.rojstvom, je bilo pomladišče točno na prehodu iz ovna v ribe. In rekel je, da je to točka nič, da je to nič stopinj, izhodišče. In vsakih 30 stopinj v zodiaku se premakne Sonce v pomladišču v drugo ozvezdje. Od 21.marca do 20.aprila potuje Sonce skozi ovna. Od 21.aprila do 20.maja skozi bika. To je bilo leta 160 pred Kr.r. tako.

Prej je Meta tako hitro rekla 25920. Sonce potrebuje 25920 let, da pride v pomladišču spet na na isto točko. To število bom zapisala. 25920 je torej število let, da pride Sonce v pomladišču na eksaktno isto mesto zodiaka ali živalskega kroga. In Hiparh je izhajal od pravične delitve po 30 stopinj vsakemu ozvezdju.  Torej eno ozvezdje 30 stopinj kroga, 12 x 30 je 360 stopinj, če torej 25920 let delim z 12 (s številom ozvezdij),  dobim 2160 let za eno ozvezdje. Zelo točno, leta 2000, se je dogodilo, da se je pomladišče premaknilo za 30 stopinj. In če hočem sedaj eno stopinjo, moram to deliti s 30, za eno stopinjo potrebuje Sonce 72 let. 72 let je tisti zlati rez v življenju enega človeka. Ko se rodim in dosežem starost 72 let, se je Sonce preselilo za eno stopinjo s svojim pomladiščem v velikem krogu zodiaka.

V principu pomeni to za mene popolnoma nove razmere. Zaradi tega sem, ko sem bila stara 72 let, sem vse moje kakršnekoli funkcije oddala. Vsa moja predsedstva sem oddala, enostavno sem iz odgovornega kroga kmetije v R… izstopila. Ampak k vam še prihajam. In tudi mojih učencev na šoli v R… nisem čisto zapustila. Ampak v letošnjem letu bom tam zadnjikrat poučevala astronomijo. Trdno sem se odločila, da s 75. letom tega ne bom delala več.  In marca bom 75.

Kako pa duhovni znanstvenik Steiner to opisuje? On pravi, da človek z 72. letom svojo usodo za eno življenje oddela. In vsako leto, ki ga doživi več, je pravzaprav milost. Človek ne mora nič več, vse kar naredi je njegova svobodna volja. Meta pa pravi, da ima že sedaj občutek, da dela vse iz svobodne volje, čeprav še ni čisto 72. Torej 72 je utrip srca v minuti in 2160 vdihov in izdihov naredim v eni uri in 25920 v enem dnevu. Že Grki so to vedeli. Zaradi tega so človeka smatrali in imenovali mikrokozmos v makrokozmusu. Človek zrcali v ritmih svojega življenja ritme makrokozmosa. In človek nosi v svoji telesnosti 12 sil ozvezdij zodiaka.

Čisto na kratko še zadnje. Vidite, da so ozvezdja različno široka. Oven je manjši, ribe so velike, vodnar in kozorog se nekako prežemata, prepletata. Potem so vmesni prostori, ker strelec je pravzaprav majhen. Tehtnica je zelo majhna. Devica je ogromna. Ampak Heparh je dal vsakemu ozvezdju 30 stopinj. Njegova delitev ni prostorska, temveč kvalitativna. Vsako ozvezdje pošilja preko Sonca na Zemljo sile in te sile imajo enakovredne kvalitete. Tehtnica ni manj pomembna od device. Devica je samo ekstremno široka. Če pa človek študira Babilonce, potem so Babilonci upoštevali devico kot ožje ozvezdje. Edino svetlo ozvezdje je bila konica stopala device in ta ozvezdja so šteli k tehtnici. V Grškem obdobju in v času krščanstva pa je ozvezdje device postajalo vedno širše na račun tehtnice. To bomo sedaj zaenkrat zanemarili, mogoče bomo imeli čas, da se tudi s tem ukvarjamo.

Rudolf Steiner nas opozarja, da če vzamem vedno sredino nekega ozvezdja in grem do sredine drugega ozvezdja, imam vedno točno 30 stopinj razmaka. In on govori o delovanju, ko je Sonce s svojim pomladiščem prešlo v drugo ozvezdje, potem razvije recimo počasi delovanje bika. Ko je doseglo sredino ozvezdja bika, je na višku posredovanja energij bika Zemlji in potem to počasi spet upada. In potem čisto počasi začenja posredovati sile ovna. Te se razvijajo, dosežejo svoj višek, ko so v sredini ovna in potem spet pojemajo. In potem se začenjajo moči rib zelo nežno in dosežejo svoj višek. In ta prehod iz enega ozvezdja v drugo je enkrat širši, enkrat ožji. Ona riše zdaj zaporedje, ki je obratno od premikanja Sonca v enem letu. Svetovno platonično leto je premikanje Sonca v obratni smeri. Ne iz desne proti levi, ampak od leve proti desni. V smeri urinega kazalca. Tako seže delovanje ozvezdja rib, tako delovanje ozvezdja ovna in bika. Od viška delovanja, posredovanja enega ozvezdja do viška delovanja drugega ozvezdja, je vedno enak razmak.

In tako smo sedaj v času, ko se višek delovanja ozvezdja rib že znižuje in se počasi pripravlja na delovanje vodnarja. Astronomsko so približno 500 let. Ena stvar pa pride še zraven. To je delovanje. Da pa ljudi to resnično prežame in ljudje to resnično lahko potem preobrazijo v aktivnost svoje duše in duha, to nekaj časa traja. Nekaj torej deluje in ima potem svoja delovanja. In delovanje je potem stvarniška dejavnost v tako imenovanih kulturnih epohah, ustvarjalna dejavnost, ustvarjalnost v določenih kulturnih epohah. Zaradi tega kulturne epohe niso povsem identične s tem pomladiščem, s prehodom pomladišča iz enega ozvezdja v drugo. Temveč se kulturne epohe vedno malo pozneje odražajo. Ko je Kristus končal svoje življenje na Zemlji, takrat je bilo pomladišče že 2 stopinji v ribah. Torej delovanje je bilo od 30 do 33 po njegovom rojstvu. Torej če ona pravi, da je na začetku ovna bilo rojstvo in da je že bilo v drugi stopinji rib, potem opozarja na to, da ona sicer govori o premiku pomladišča v tej smeri, da je pa začetek enega ozvezdja in potek in štetje do  konca se pa vedno v obratni smeri računa. To je treba upoštevati. Torej pomladišče potuje v smeri urinega kazalca, medtem ko je smer enega leta je pa v nasprotni smeri urinega kazalca. In leta, kako dolgo je Sonce v pomladišču, se štejejo v smeri nasprotni urinega kazalca. Torej delovanje Kristusa je bilo 190 (160+30) let po tem, ko je Hiparh tukaj določil pomladišče. 2 x 72, to  je nekaj več kot dve stopinji. Pomladišče je bilo v času Kristusovega delovanja dve stopinji v ribah. Peta poatlantidska kulturna epoha je čas, ko je Sonce v pomladišču v ribah. Grško latinska kultura je bila v času pomladišča v ovnu. Ko je Kristus nahranil 5000 ljudi, so njegovi apostoli razdelili med 5000 ljudi pet kruhov in dve ribi. Rudolf Steiner pravi, teh 5000 ljudi so reprezentanti človeštva pete kulturne epohe, ki se je začela, ko je bilo pomladišče v drugi stopinji rib. To pomeni, še prej  je prišlo to do izraza, delovanje se je pa že takrat začelo. Četrta kulturna epoha so pa 4000 ljudi, ki potrebujejo 7 hlebcev kruha in malo rib.

Prepis4 (?ponedeljek, 16.9.2013)

Zvezdnega dneva pri časovni delitvi sploh ne upoštevamo, je spet druga zadeva vmes. Zvezdnega dneva ne upoštevamo. To smo narobe razumeli. Mi tega zvezdnega dneva sploh ne bomo poimenovali tako, temveč bomo govorili vedno o lastnem vrtenju zemlje. Da Zemlja v enem letu enkrat obkroži Sonce, se mora 366 krat obrniti okoli svoje osi. Čeprav je minilo samo 365 dni. Mi se tega ne zavedamo. 365 dni mine, obrne se pa 366 krat. Mi si lahko še toliko predstavljamo, dejstvo je, da se mi vrtimo, ne da potuje Sonce. Tukaj gre za abstraktno zadevo, ki je ne čutimo. Nima opraviti s časovno delitvijo. Jaz sem to tudi narobe razumela in sem zato postavila to vprašanje. Skratka v 365 dneh se Zemlja 366 krat okrog sebe obrne in ta računica se nanaša na tisti en dan v enem letu, en obrat okoli svoje osi in nima opravka z več dni v letu.

Grki niso še prav nekako si ozavestili, da je Zemlja okrogla in da se vrti okrog sebe. Ampak ugotovili so to razliko od dnevnega premika Sonca in zvezd. Mi to doživljamo tako, da se tudi zvezdno nebo premika okrog nas, vrti okrog nas in vrti se tako, pri tem pa Sonce potuje naprej, pravzaprav zaostane. Zvezdno nebo se vrti v isti smeri kot pomladišče. Sonce je pa vsak dan za eno stopinjo počasnejše. In zaradi tega pravzaprav v enem letu naredi to navidezno pot enega kroga, 360 stopinj. Zaradi tega lahko rečemo, ta dnevni obrat pomeni štiri minute razlike, za kar je zvezdni dan hitrejši od Sonca.

 To so stari Grki nekako že zajeli, razumeli, ugotovili. To abstraktno kot Aristarh niso bili v stanju misliti, da je Zemlja okrogla in da se vrti okrog svoje osi. To je zelo abstraktna predstava, človek tega ne more doživeti in ne more čutiti. To  je moderna sposobnost človeka, da lahko abstraktno misli.

In višek abstraktnega razmišljanja, sposobnosti je virtualno gospodarjenje z denarjem. To  je višek abstraktnega. Ljudje dobro vedo, da v bistvu za tem sploh ni nobene vrednosti. Ampak če včasih vidim, kako izgleda dogajanje na borzi, kako blazno se razburjajo, ampak v bistvu ni ničesar ni v ozadju, nobenih vrednot, to je v mojih očeh višek abstraktnosti. Abstraktno je dobro, ampak vedno znova je potrebno, da to povezujemo z resničnostjo. Pravzaprav bi bila naloga vlade, da reče, za tem denarjem, za tem, kar vi imenujete denar, ni nobene resničnosti. To je balonček, to je fatamorgana, to je iluzija, to ni resničnost. Če bi temu bilo tako, mi ne bi bili v krizi. Abstraktno misliti in to prizemljiti. To je naša naloga, naloga modernega človeka. Ne bati se sposobnosti abstraktnega razmišljanja, ampak povezovati z realnostjo.

Vprašanje: Pomladišče se, če sem prav razumel, premakne vsakih 2160 let pred drugo ozvezdje.  Ali se potem tudi Božič premakne v 2160 letih?

Odg..: Vse se premakne.

Vpr.: Kdo ima potem prav rimokatoličani ali pravoslavni, ali je Božič 25.decembra ali 6. Januarja?

Odg.: Jutri bom odgovorila na to. Lotili se bomo še četrtega gibanja Zemlje. Pred tem se bomo pa lotili ravno odnosa z našimi krščanskimi prazniki. Tukaj sem vnesla jesen in pomlad, ampak seveda se premikajo tudi mesta sončnega obrata, solsticija. In  jutri se mobo tega lotili. In to prestopno leto vsake štiri leta sploh ni v zvezi z zvezdnim nebom, ampak je v zvezi s tem, ker je sončni dan dolg samo približno 24 ur in ni 365 dni, ampak je 365 dni in 3 ure in nekaj minut in nekaj sekund. To je to neizbežno, kar potem v štirih letih predstavlja čas enega dneva. Ta en dan je pa spet malo preveč in zaradi tega so sedaj prvič v letu 2000 izpustili prestopno leto, da stvari bolj ustrezajo. Gregor Veliki, papež je določil, da se mora vsakih tisoč let eno prestopno leto izpustiti in to je bilo sedaj leta 2000 prvič.

Prepis5 (?ponedeljek, 16.9.2013)

Včeraj smo si ozavestili kako to naše zaznavanje dneva in noči in letnih časov temelji na tem, da se Zemlja giblje. Zemlja, ki se vrti okrog same sebe in pri tem potuje tudi okrog Sonca, pri tem smo našli potem to razliko, da je, enkrat zavrteti se okrog samega sebe in tisto, kar imenujemo sončni dan, nekaj različnega. Ne vrtimo se samo okrog lastne osi in s tem doživljamo noč in dan, temveč Zemlja pri tem enem obratu, za majhen delček, opravi tudi svojo pot okrog Sonca.  Zaradi tega Sonce vsak dan malo zastane na zvezdnem nebu. V enem mesecu pomeni to zaostanek za 30 stopinj. In tako potuje Sonce v enem mesecu približno mimo enega ozvezdja v zodiaku.  Zvečer, če vidimo zvezdno nebo, se vrti okrog nas od vzhoda proti zahodu. In Sonce potuje tako vsak dan, od vzhoda proti zahodu. Ampak gibanje  letnih časov se dogaja v nasprotni smeri. Od zahoda proti vzhodu. To je zelo pomembno. Pomembno je, da si to ozavestimo. Tega seveda ne zaznavamo zaradi tega, ker zvezdnega neba, ki je za Soncem ne vidimo. Ko pa se bomo pogovarjali o planetih in o Luni, ki se vsi vendar tudi gibljejo, in vsi se gibljejo pred tem zvezdnim ozadjem zodiaka in gibljejo se vsak dan v smeri od vzhoda proti zahodu. Njihovo gibanje pred ozvezdji pa zaznavamo od zahoda proti vzhodu. In potem smo si nekako ozavestili tudi to, da nagnjenost zemeljske osi ne omogoča samo letnih časov, zaradi tega, ker je nagnjena v odnosu do svoje krožnice okrog Sonca 4:22, temveč da se celo ta os Zemlje giblje.

Iz nekega učbenika sem prinesla kopijo, to kopijo bom obesila na vrata, da si potem lahko ogledate gibanje te osi. To je zelo lepo narisano. To je Zemlja, ki je malo ploščata, zemeljska os in ta os se giblje, nekakšen stožec dela približno okrog tiste navpičnice skozi Zemljo in ta navpičnica kaže na pol ekliptike, okrog katere se os Zemlje giblje. Na tej zvezdni karti sem pokazala, ta sredina ni sredina. Ta sredina je sredina,  kamor os Zemlje danes kaže in če rečem danes to pomeni, da traja nekaj stoletij. Ampak zemeljska os se giblje okrog te točke in ta smer je vedno proti zvezdi severnici.

In tu je ta krog, ki ga os Zemlje dela in tu je narisana ekliptika in tu vidite nekakšne vijugaste črte. O tem bom sedaj nekaj povedala, potem se bomo pa ponovno lotili vprašanja, kakšne posledice ima usmeritev zemeljske osi. Rekla sem, da se vse, kar je živega, dogaja v ritmih. In izraz teh ritmov so te vijugaste, valovite linije. Tako so tudi vsa gibanja živega, nikoli niso gibanja linearne, ravne linije, temveč so vedno razgibane, valovite, pa četudi zelo rahlo. Če kam greste, nikoli ne greste po neki liniji, čisto naravnost. In za majhne otroke je čudovita igra, da hodijo naravnost po eni liniji in tam lovijo ravnotežje. Da človek to zmore, se mora koncentrirati v svoji zavesti. Po naravi pa je človekova hoja približno taka, kakršno je gibanje kače, ki se malo sem in tja ovija. To dobro opazimo, kadar hodita dva skupaj. Če se takole primeš pod roko, potem moraš hoditi enako. Če pa hodiš zraven, se pa vedno znova v drugega zaletiš, ker vsak svojo vijugast linijo malo drugače izvaja. In celo naša voda kaže, da je gibljiva, razgibana. Kako tečejo reke? Oni imenujejo to meander. Kaj pa je racionalno človeštvo naredilo? Ja, enostavno vse dalo v ravne vodotoke. Posledice so poplave. In reka poskuša ostati vijugava. Sem sodi tudi gibanje.  V taki vijugasti liniji tudi gibanje ni enakomerno, ampak je nekje bolj hitro, nekje je bolj počasno. Tudi človek na podoben način hodi. Pravzaprav je ples najboljši dokaz. Torej pri plesu je to bolj temu podobno,  je kot guganje celega telesa. In nekaj posebnega je tudi pri vodi. Če je zunaj mraz, notri pa toplo, potem se šipe orosijo. Ali pa npr. zunaj npr. dež udarja ob stekla, potem kapljice ne tečejo takole naravnost navzdol, temveč takole. Na čisto navpičnem steklu tečejo kapljice vijugavo navzdol.

In tako je tudi tale krog tukaj, za katerega potrebuje Zemlja s svojo osjo 25 920 let, pravzaprav ni ravna enakomerna krožnica, temveč vijugasta. 11.49 Pa tudi na svoji krožnici okrog Sonca ne gre naravnost v krogu, temveč vijuga ob tej krožnici. Ne gre po tej liniji tukaj, temveč gre takole. Tudi luna in planeti vsi v svojem gibanju kažejo te nekako oblike valov. To pa pomeni z drugimi besedami, da so živi.

Ritem je nosilec življenja. In vse ritme najdemo kot dogajanje v kozmosu. Da sploh te ritme, ki jih na Zemlji zaznavamo, najdemo v kozmosu med področjem zvezd stalnic in našimi planeti in Soncem, je en sam izraz za to, da je vse skupaj živ organizem. In je drug izraz za to, da je to živ organizem, ker nobenih ritmov ne moreš eksaktno izraziti v številkah. Takt popolnoma točno s številkami izraziš, ritem pa lahko samo približno označiš z nekim številom. Nikoli eksaktno. Pozneje bom to fotokopijo obesila na steno.

Sedaj pa smo rekli, da je posledica gibanja osi zemlje, da se nebesni ekvator (a sploh še vemo, kaj je nebesni ekvator?). Nebesni ekvator je proiciran zemeljski ekvator v kozmos. V kozmos proiciran zemeljski ekvator. In ta nebesni ekvator seka ekliptiko, torej navidezno pot Sonca in sečišča pomenijo za Zemljo vedno čas pomladanskega ali jesenskega enakonočja. Pogovarjali smo se o tem, da je en del zodiaka nad ekvatorjem. Ravna linija je ekvator, tukaj je pomladišče in potem je zodiak dvigajoč do svojega najvišjega mesta v dvojčkih in potem je padajoč in imamo jesensko enakonočje v devici in zodiak je padajoč do svoje najglobje točke, ki je pred strelcem. Od strelca naprej je pa zodiak spet dvigajoč.

To so pojmi, ki jih vsi poznate iz setvenega priročnika. Tam je govora o času za pobiranje, ko se loki Lune dvigujejo in časi za presajanje, ko se loki znižujejo. Saj tudi Luna potuje pred zodiakom. Mi govorimo tudi pri letu o času,  ko se sončni loki dvigujejo, torej je Sonce na svoji dvižni poti in potem o padajočih Luninih lokih od Janezovega pa tja do Božiča in po Božiču pride Sonce spet na dvigajočo pot, loki se zvišujejo, dnevi se daljšajo in sedaj še vse do Janezovega. Ta sečišča tukaj, torej časi enakonočja, se v dolgih časovnih razdobjih premikajo zaradi premikanja zemeljske osi. Vsakih 2160 let, se premaknejo za 30 stopinj, torej v povprečju za eno ozvezdje.

In če gremo sedaj nazaj v zgodovino,  je bilo pomladišče v začetku ovna in jesensko enakonočje na prehodu device proti vagi. In samo po sebi umevno je bil solsticij, poletni sončni obrat, ne v dvojčkih, temveč v raku. In zimski sončni obrat ni bil v strelcu, temveč je bil v kozorogu. Če si pogledamo ozvezdje raka, to je ozvezdje, ki je bledo in če imaš dobre oči in gledaš, prepoznaš en majhen trikotnik. Imela sem mreno na očeh in tudi z očali nisem mogla ozvezdja raka videti, vendar zdaj, ko sem bila operirana,  ga pa lahko. In v sredini tega majhnega trikotnika je ena majhna zvezdna meglica. In ta zvezdna meglica v raku ima zelo posebno ime. Prezepe se imenuje.  Ali veste kaj Prezepe pomeni? V latinščini to pomeni zibelka. Ko je bilo dete rojeno, je opolnoči na zvezdnem nebu stalo ozvezdje raka z zibelko.

Sedaj pa v sredini  na nebu za Božič vidimo dvojčke, 20.45 in ne morem si pomagati, da se ne bi vprašala, kaj pa dvojčki pomenijo? Z dvojčki je tako, da eden leži v mlečni cesti, drugi pa ne. Oziroma, spodnji leži v mlečni cesti, zgornji pa ne. Mlečna cesta je bila pa pojem nesmrtnosti za stare kulture. Poluks leži v mlečni cesti, Kastor pa ne. In Poluks je imel nesmrtnega očeta, Kastor pa očeta, ki je bil umrljiv. In v mojih očeh pomeni ozvezdje dvojčkov, o človek pomisli, umrljiv si, pa tudi neumrljiv. Toda neumrljiv brat nosi tistega brata, ki je umrljiv. Ko je bil tisti, ki je bil umrljiv, v boju premagan, je Poluks prosil svojega očeta Zevsa, naj od njegove nesmrtnosti nekaj prenese na njegovega brata. Da brez brata Kastorja sploh živeti ne more. In Zevs se je sklonil iz Olimpa in je rekel: imamo zakon, to kar podeduje tisti, ki je umrljiv, je umrljivo, to je dedno. Otroci umrljivega so umrljivi. To je zakon usode. In celo bogovi se morajo držati teh zakonov. In Poluks je potem zavzdihnil, zajokal in je rekel, potem pa hočem tudi jaz s svojim bratom umreti. In Zevs se je ponovno sklonil iz Olimpa in je rekel: samo ena stvar lahko premaga usodo, je močnejša od usode in to je LJUBEZEN. Torej delita si tvojo nesmrtnost, zato ju pa imamo oba na nebu. In to je naša božična zvezdna slika. Ljubezen premaga usodo. To je pa moja filozofija.

Sedaj pa potuje pomladišče naprej v tejle smeri in v pomladišču bomo prišli do ozvezdja vodnarja in  jesensko enakonočje bo takrat v ozvezdju leva. In božična slika na nebu bo pred ozvezdjem bika. Bik je pa popolnoma drugo ozvezdje kot sta dvojčka. Za Božič pa Sonce ne bo pred strelcem, temveč bo pred škorpijonom in pred bikom je Sonce v času Janezovega.

Hiparh, grški astronom, je v drugem stoletju p.K.r. kot prvi naredil to shematično delitev zodiaka. Za ljudi tistega časa je bilo to nekaj enkratnega. In Grki so si zapisovali svoja opazovanja zvezd. Zapisovali so, kako se Sonce, Luna in planeti gibljejo pred zodiakom. Kdaj se kje srečujejo. In da bi lahko primerjali svoje stoletne zapise, so se morali vsi ravnati po neki enaki shemi. Zaradi tega je ta delitev ostala ohranjena do danes. Točka nič, 30 stopinj na začetku bika, 60, 90, vedno tako, po eno ozvezdje 30 . In točka nič, ki se začne med ribami in ovnom, medtem, ko je ozvezdje ovna segalo od 300 do 360 stopinj. Matematična astronomija potrebuje to, da bi lahko opazovanja na nebu v preteklih tisoč letih sploh primerjala med seboj.

Na začetku sem omenila astrologijo. Astrologija na nek način poskuša povezovati zvezdno nebo in duševnost pri človeku. Zvezdno nebo in delo, ki ga človek opravlja, zvezdno nebo in človekova usoda. In to je bilo v času Kaldejcev in Babiloncev dejansko doživljanje delovanja  zvezdnega neba. Pri Grkih je bilo že drugače. Oni tega niso več doživljali tako. Temveč so si ogledali stanje na nebu in rekli: Kaldejci so rekli da. In v grškem času je stvar tako naprej cvetela. In povezovali so vso to shemo delitve ozvezdij zodiaka v te zvezdne slike. Astrologija se je tako ustavila. Tako kot je bilo takrat postavljeno. V astrologiji je do danes tako, da se 21.marca začenja čas, ko je čas ovna. Danes pa v bistvu dejansko ni več tako. Tukaj 21. marec je začetek ozvezdja rib de facto. Ker pa astrologija živi do danes v glavah ljudi, bom vprašala. V katerem ozvezdu je rojena Daniela? Pri njej sumijo, da je dvojček, tako po astronomskem kot po astrološkem aspektu. Še nekoga vprašam. 6. januar. To je točno po stari astrološki shemi. Astronomsko pa to ne štima, tako kot astronomsko de facto zdaj je, je na dan tvojega rojstva, 6. januarja, Sonce pred ozvezdjem strelca. Rodimo se in vemo, v katerem ozvezdju smo rojeni. Pravzaprav nam je to dano z materinim mlekom. In naša naloga enanostavno ni živeti  to, kar v horoskopu piše, ampak premagati nepopolnosti. Mi moramo živeti v sedanjosti.

Danes je tako, da moramo končno doumeti, da smo ljudje, ki morajo delovati sedaj, v sedanjosti. Vsakega prvega v mesecu je Sonce v središču nekega ozvezdja. 1.aprila je Sonce sredi ozvezdja rib. 1.maja je sredi ozvezdja ovna. 1.junija je Sonce sredi ozvezdja bika itd. To je človeku lahko orientacija. In to je moja resnična usoda.  In potem moram čisto na novo doumeti, katera kvaliteta živi v tej zvezdni sliki. Zaradi teh dveh aspektov astroloških in astronomskih, ki je današnja sedanjost, realnost. Astronomsko torej so slike. Astrološko so pa to znaki. In znakov ne najdemo na nebu.

In verjamem, da bom v soboto še enkrat govorila o tem. Toda, ko je človek rojen, prihaja iz neba in se tako rekoč potopi v zemeljske razmere. Najprej v njeno atmosfero in potem postanemo Zemljani,  ljudje na Zemlji. To je prilagajanje. Navedla bom primer, stvar, ki jo moderen čas zelo poudarja. To spremembo namreč.

Vsi imamo namreč ime in priimek. Priimek govori za družino, v kateri sem rojen. Govori za moje prednike. Ime pa je moja oseba, to sem jaz. Še v času moje mladosti so me v šoli imenovali s priimkom. Ko sem bila stara 10 let in sem prišla v gimnazijo, so me vsi klicali s priimkom. Gierige je bil takrat moj priimek, Gierige stoj, Gierige pojdi to iskat. Bila sem Gierige, bila sem del moje družine. Danes pa je drugače. Vsi skoraj se kličemo po imenih. Torej dogaja se preobrazba, končno bi rekla, od družine k osebnosti. In starejšim ljudem je pravzaprav težko imenovati nekoga po imenu. Za mlade ljudi pa je to samo po sebi umevno. Ko imam na novo 20 učencev v šoli za biodinamiko okrog sebe, gledajo na svoj urnik in potem Brigitte von Wistinghausen ima sedaj pouk. In zanje sem jaz vedno s svojimi belimi lasmi samo Brigita. In potem jih vprašam kako vam je ime? In nihče  ne reče nič drugega kot svoje ime. In včasih vprašam: ali  imaš tudi kakšen priimek? Ja, ja. Hotela sem samo opozoriti ali okarakterizirati to spremembo od družinskega k individualnemu.

In mislim, da se mi moramo nekako ločiti, izdvojiti, izvleči iz znakov k slikam na nebu. Tukaj je to napisano. 1.4., 1.5., 1.6. Na novo poglejte, kje ste pravzprav rojeni. In rečite mi Brigita. Rojena 20.marca in je v vsakem primeru riba. Tudi Steiner je bil riba, ali ne? Ne, Steiner je bil rojen 25 februarja, v znaku rib, ampak de facto je bil pa vodnar. 2. februar je kozorog. Meta pravi, pazite sem, jaz sem kozorog, nisem vodnarka. Skušala se bom spomniti v soboto na to, da se dotaknem resničnosti znakov, delovanja znakov v današnjem času. Tako tudi naši priimki niso čisto brez pomena.

Kdo je opozoril na ruski in na naš, katoliški Božič? To je v zvezi z nečem drugim. Pravoslavna cerkev, katoliška cerkev sta se ločili že v prvih stoletjih. In rekla sem, za zgodnje krščanstvo je bil 6. januar praznik, izbran kot dan krsta Jezusa v Jordanu. In temu so rekli epifanija, v grščini, kar pomeni duh se je pokazal. Potem pa, ko so Germani sprejeli krščanstvo, so postavili v ospredje rojenega otroka. 41.35 In rimski škof je rojstvo tega otroka povezal z germanskim zimskim sončnim obratom. Ali  je zgodovinsko tam rojen tega nihče ne ve. In 6. januar je ostal pravzaprav kot zadnji dan božičnega časa nekako v zavesti. Sčasoma šele se je s tem povezalo

praznovanje prihoda svetih treh kraljev v Betlehem. Mnogo daljšo pot so imeli pred seboj kot pastirji, tako so si vsaj na zunaj predstavljali in zaradi tega so toliko pozneje prišli. To povezujejo tudi z dnevom krsta. Toda ni veliko ljudi, ki to nosijo kot tako v svoji zavesti. In v tem času, ko je rimski škof določil dan rojstva Jezusa, v tistem času se je Bizanc, Konstantinopel, pravoslavna cerkev že ločila od Rima. Pravoslavna cerkev je zelo dolgo častila dan Jezusovega krsta. Mi vemo kako se je v času teh 2000 let kako se je krščanstvo preobrazilo, kako tradicionalno je postalo. Malo ljudi je, ki to še nekako doživljajo. V glavnem ljudje danes pravijo: to  je zapisano v bibliji. V cerkvi tako pravijo in  jaz praznujem tako, kot tradicija nekako zahteva. In tako je tudi vzhodna cerkev, pravoslavna cerkev vedno bolj sprejemala Božič kot čas Jezusovega rojstva. In v pravoslavni cerkvi se sedaj praznuje 6. januar kot dan Jezusovega rojstva. To je pa sedaj moje mnenje, kar bom rekla: torej nekaj tradicionalnega, kar pa nobene resničnosti nima, kar ni povezano z neko resničnostjo.  V Matejevem evangeliju, kjer se opisuje, kako pridejo sveti trije kralji,  je zapisano: prišli so, ko je bilo dete rojeno. Ni rojeno takrat. In meni se to zdi pravzaprav tragično. In mislim, da je bolj biti ateist kot tak krščan. Ker potem se v človeški duši pojavi lakota. Ateist ne oporeka eksistence duha. On oporeka Boga, pravi, da Boga ni, ne da ni duhovnosti. In duhovnost je nekaj abstraktnega. Skoraj tako abstraktno kot je za nas radioaktivno sevanje. Če me zajame, o tem nič ne vem. Pred kratkim sem srečala skupino Japoncev. Rekli so: Fukušima je bil za nas problem. Ke mi nismo nič opazili od tega, nič nismo čutili o tem. In to naj bi bilo nevarno, smrtno nevarno, človek čuti to šele s časom. V fizičnem je to za nas abstraktna moč. In tako abstrakto je za ateista tudi vse, kar je z duhom povezano. In v človekovi duši se potem pojavi hrepenenje: ampak jaz bi hotel doživeti duhovnost, povezati bi se želel s tem. In če takšen človek najde potem pot h krščanstvu,  je to čudovito. Če pa sem v tradiciji kar tako zadovoljen, obsedim. To je bil sedaj izlet iz astronomije.

Kdaj so na vzhodu sprejeli gregorianski koledar? Se je to zgodilo z oktobrsko revolucijo ali šele po drugi svetovni vojni? Jaz ne vem. To je namreč enak razmak, od 25.decembra do 6. januarja je 12 dni, in razlika med julijanskim in gregorijanskim koledarjem je bila 11 dni. To vem zaradi tega točno, ker je moj tast bil leta 1904 rojen še v ruskem cesarstvu. Bil je rojen 11. marca in  ko je bil 14 let star je prebežal s svojo družino v Berlin in tam so mu naenkrat rekli, da ima 22. marca rojstni dan. In moja zelo pragmatična tašča je praznovala oba dneva. Danes pa mislim, da temu ni več tako. Ali so še razlike? Ampak v Rusiji je še vedno tako, da praznujejo 6. januar. Povsod, kjer je pravoslavna cerkev. Tudi v Srbiji. Ljudje preprosto praznujejo, razmislijo pa nič, kaj je v zvezi s tem, kaj in kako. To je otročje. Odrasli človek naj bi mislil.

Zdaj pa obravnavajmo še eno gibanje Zemlje. Zadnje. To gibanje je mogoče posebno težavno. Sedaj pride v sredino Sonce. Tukaj tega ne boste videli. In Zemlja ne potuje okrog Sonca v krogu kot je Kepler izračunal, temveč potuje okrog Sonca po elipsi. Tako ekstremne elipse ne naredi, kot sem narisala, ampak namenoma sem naredila tako veliko. Astronomi pravijo danes, da je to krogu podobna elipsa. Kaj pa je bistvena razlika med krogom in elipso? Krog je pač popolnoma okrogel, elipsa je pa ovalna, seveda. Kaj je matematično ali geometrično bistvena razlika? Če krog geometrično uporabim, kaj je v krogu drugače? Kaj je najpomembnejše? 53.41

Središče. Kaj ima elipsa? Ima dve središči. Krog ima eno središče, elipsa ima pa dve. Kaj pa Sonce? Mi imamo le eno Sonce. Sonce ne stoji v sredini te elipse, ki jo Zemlja dela. Temveč Sonce stoji v enem od teh dveh centrov, ki jih elipsa ima. Tako, da mi od Zemlje, če je Zemlja tukaj… vemo, da je enkrat Zemlja Soncu mnogo bližje kot drugič. Je tako? In astronom imenuje to bližina Sonca, to je perihel, mi poznamo od Lune perigei, to je pa perihel. Peri pomeni bližina. In oddaljenost je pa apohel, kar pomeni oddaljenost od centra.

In Zemlja v enem letu to elipso naredi. In danes je tako, da je Zemlja približno za Božič najbližje Soncu na svoji letni poti. In približno za Janezovo je najbolj daleč od Sonca v enem letu. Vse to se nanaša na severno poloblo. Poleti pa je južna polobla najbližje Soncu, pozimi pa pride v največjo oddaljenost od Sonca.  In ta učinek je zelo, zelo  močan. To ima močne posledice. Še nekaj drugega bom omenila, kar je Keppler rešil z geometrijo.

Jaz bom pa to po človeško povedala. Zemlja potuje na svoji poti okrog Sonca, v stalnem kontaktu s svojim Soncem. In ko gre tukaj, tukaj je Sonce zelo blizu in povezava je zelo močna in potem se, pri svojem kroženju okrog Sonca, od Sonca oddaljuje in čim bolj daleč je, tem počasnejša je. Potem pa pride spet v bližino Sonca in gre vedno bolj hitro. In ko se oddaljuje, je spet bolj počasna. To je matematično opazovano dejstvo, da se Zemlja, ko je v bližini perihela, giblje hitreje. In v bližini apohela giblje počasneje. In Keppler je to odkril, ampak on je razmišljal čisto geometrično. Imel je neverjetno moč prostorskega predstavljanja. Rekel je: Zemlja na svoji poti premaguje vedno enako površino. Se pravi, da je premagala to površino, povezano s centrom Sonca. Ko pa je tam, je ta površina enaka, pot je pa krajša. Zemlja premaga na svoji poti okrog Sonca vedno enako veliko površino, čim bližje je Sonce te večja je pot, čim bolj daleč je Sonce, tem manjša je pot po obodu. On je to spoznal in izračunal in do danes velja to kot pravilno.

Po njem pa so prišli fiziki. Matematično astronomski fiziki. In odločilen je bil Newton,  Anglež. In on je odkril silo težnosti. Sila težnosti pomeni, da se materialni predmeti med seboj privlačujejo. Ne samo da železo priteguje magnete, temveč se telesai pritegujejo. O tem se bomo še pogovarjali. In po njegovem je tako, da mnogo večje Sonce privlači Zemljo. S tem pa, ko eden drugega privlači, tisti, ki ga nekaj vleče proč, razvija tudi moč, da se oddaljuje, upora, nasprotno moč. V nemščini imenujemo to moč bega, moč umika. Eno imenujemo gravitacija, drugo pa je moč umika, ne privlačnosti, umika nazaj. In Newtonov zakon, če se dve telesi v prostem prostoru medsebojno privlačita, potem nastane v tistem planetu, ki ga drugi priteguje k sebi, rastoča moč umikanja, bežanja.  Ker če se ta moč v planetu, ki ga drugi privlači, ne bi razvila, potem bi Zemlja padla v Sonce. To se pa ne dogodi. Torej lahko izhajamo iz dejstev. Torej Sonce priteguje in Zemlja razvija moč umika, beži. Ta moč umika je vedno močnejša in s tem se razmak do Sonca povečuje. Tako dolgo, da je ta moč odmika skoraj močnejša kot moč privlačnosti Sonca. Moč privlačnosti deluje še naprej, moč umika se zmanjšuje in Zemlja se spet približuje Soncu, nato pa, ko je tako blizu in je moč privlačnosti spet močnejša, Zemlja razvija spet več moči umika in se začne spet od Sonca oddaljevati. S tem zakonom so učinkovanja sile težnosti in sile umika, vse poti planetov okrog Sonca niso krogi, temveč elipse. In sedaj si predstavljajte Kepplerja, kako dobro je znal misliti. Nobenega pojma o sili privlačnosti v njegovem času ni bilo. Te sile privlačnosti še ni nihče odkril. Newton je 100 let za njim deloval. In Keppler je to mislil, ampak mislil je po svojem pojmovanju prostora. In jaz mislim, da ima eno z drugim opraviti. Če se z nekom pogovarjam, čim bližje sva, tem manj moram kričati, da me sliši. Čim bolj sva oddaljena, tem bolj moram kričati.

Vprašanje: Ta sila umika ni centrifugalna sila Zemlje zaradi gibanja. Sila umika je centifugalna sila. Nastane pa zaradi sile privlačnosti Sonca, tako Newton pravi.1.05.36 In temu se današnja znanost pridružuje. Keplerja so, v zvezi s tem, kaj je on razmišljal, nekako pozabili. Ampak hitrost, ki jo je Kepler izračunal na tej eliptični poti okrog Sonca, to se ves čas smatra kot veljavno. In kako je izračunal oddaljenosti znotraj planetarnega sistema na temelju geometrije, se tudi še danes uporablja. Torej, nič ni narobe izračunal. Samo v tem primeru pravijo, da je on mislil narobe, da gravitacijo pač mi poznamo.

Rekli smo, da na področju živega nič ne stoji. Ne samo, da se zemlja takole giblje približno po elipsi, temveč se tudi še elipsa sama giblje. 110 tisoč let potrebuje, da je spet na istem mestu kot danes. 110 tisoč let. Tega seveda človek še ni mogel opazovati. Hiparh je za to že vedel. Noro. Iz opazovanja? Iz opazovanja. Iz opazovanja sečišč nebeškega ekvatorja z ekliptiko in s premikanjem letnih časov. To gibanje elipse namreč…  Sonce se giblje in gibanje gre tako. V toku leta zaostaja v tej smeri. Od strelca gre do kozoroga in do vodnarja in v ribe. To poznamo. Delovanje gibanja osi je pa v tej smeri, od tu, od rib do vodnarja. In posledice te eliptične poti in premikanja, ki gre skozi 10.000 let, s stalnim premikanjem bližje Soncu in bolj oddaljeno od Sonca, vsako leto enkrat.  Ampak stvar ni taka, da imamo po 55.000 letih oddaljenost od Sonca pozimi, temveč, ker je posledica gibanja osi v tej smeri na zvezdnem nebu, je gibanje elipse ravno v nasprotni strani učinkovito. In to tudi premika zvezdni ekvator v odnosu do zodiaka. Ti dve gibanji imata za posledico pravzaprav nasprotno gibanje. Zaradi tega traja 21.000 let, kar se perihela in apohela tiče, da se ta bližina in oddaljenost… Če na to gledam absolutno abstraktno…. Sprememba bližine Zemlje Soncu in oddaljenost Zemlje Soncu traja 110.000 let. Če to gledam heliocentrično, potem lahko rečemo, da potuje Zemlja okoli Sonca v elipsi. To je tako dolg ritem. To seveda deluje  na Zemljo. 

S tem, da naša krožnica ni asfaltirana, ampak je gibljiva in v prostoru, seka tudi s tem zemeljski ekvator pred različnimi ozvezdji zodiaka svojo lastno ekliptiko. V tej smeri je takoreč sprememba poti krožnice, medtem ko posledice čutimo ravno v nasprotni smeri. In s tem teče pravzaprav nasproti gibanju osi. In s tem pridemo do ritma 21 tisoč let in ne 110 tisoč let. Teh 21 tisoč let pa leži že znotraj tistega, kar človek s svojo zavestjo kot zgodovinsko dogajanje lahko zajame. Sedaj imamo na severni polobli pozimi Zemljo v letni največji bližini Sonca. Polovica od 21 tisoč je 10.500 let. Pred 10.500 leti smo bili ravno ob koncu zadnje ledene dobe. 8000 do 9000 pa toliko let pred Kristusom je izzvenela zadnja ledena doba. V sedanjem času ima pozimi južna polobla največjo oddaljenost Zemlje od Sonca. Na južnem polu je zelo veliko ledu. Medtem ko ima severni pol, v primerjavi s tem, zelo malo ledu. Mi se zagotovo približujemo naslednji ledeni dobi.

Ni namreč točno čas zimskega sončnega obrata (1.17.00), ampak mislim, da je 2. ali 4. januar. Približno 2. januar  je, ne Božič. To pa pomeni, da se naslednja ledena doba začenja ne takrat, ko je čas zimskega sončnega obrata, v 7 do 8 tisoč letih se bo za severno poloblo dogodila naslednja  ledena doba. To je ritem živega telesa Zemlje. Da se vedno znova njene ekstremne razmere selijo. Ledena doba bo segala zagotovo v severno Evropo. In v 90 letih sem v znanstvenem časopisu brala, v času ko se je človeštvo tako nekako zares ozavestilo, kakšni so učinki naše civilizacije  na klimo. Tam je bilo namreč zapisano, da mi s tem, kar v ozračje spuščamo, povzročamo segrevanje Zemlje. Ampak zagotovo je tako, da Zemlja, v velilkih korakih s svojo severno poloblo, gre v ledeno dobo. Zemlja bo prišla v kolaps, ker posledice civilizacije nasprotujejo njenemu naravnemu ritmu.

In to ni bilo napisano v antropozofskem časopisu, ampak v znanstvenem. Pravzaprav znanstveniki že izhajajo kot samo po sebi umevno od tega, da Zemlja je živi ogranizem. Da se na Zemlji stalno nekaj spreminja, je del življenja Zemlje. Torej znak življenja je, da nič ne ostaja tako kot je, ampak da je vse v nenehnem spreminjanju. In četudi pride enaka situacija kot danes po dolgih časovnih razdobjih, situacija ni nikoli popolnoma enaka. Je namreč tako kot sem rekla, s števili ritmov sploh ni mogoče točno zajeti. Sama sem prišla do mnenja, do prepričanja, naš odnos do kozmosa je vsak trenutek drug in nov. Nič se ne ponavlja eksaktno tako kot smo tega vajeni n.pr. pri strojih. Samo podobno je lahko. Ali ni to super? In vsak človek, ki je rojen, je nov,  je drugačen. In splača se biti vedno znova rojen, ker človek potem toliko novega doživi.

Pavza.

Prepis6 (ponedeljek?, 16.9.2013)

Zdaj bom pa nadaljevala in sicer z Luno. Razumem pa, da je kar pretresljivo, da moramo svoj datum rojstva kar naenkrat povezati z drugim ozvezdjem. Zato le še nekaj besed o tem, kako delujejo znaki, slike.

Duhovna znanost nas uči, da se vse razvija. In razvoj pri nas ljudeh poznamo. In tako se je tudi človeštvo razvijalo in Zemlja. In Zemlja je rojena iz kozmosa. Zodiak v bistvuje  je oblikoval to bitje Zemlja. In v toku tega nastajanja Zemlje so nastali tudi planeti in  Sonce in Luna so tudi součinkovali. Dolgo je bila Zemlja v materinskem naročju tega kozmosa in se je korak za korakom iz tega izločevala, izdvajala. In potem je Zemlja odrasla. Biti odrasel pomeni neodvisen, samostojen iz tistega iz česar sem rojen. In biti odrasel pomeni tudi, da moram tudi svoj ritem nekako izločiti od ritma okolja. In Rudolf Steiner nas opozarja, kako je človeštvo v času grške kulture živelo in da je bil izraz tistega življenja grške kulture pravzaprav z besedami povedano ta, da lahko rečemo sedaj je Zemlja odrasla. To je bil izraz grške kulture. Zemlja je s tem doseganjem odraslosti svoje ritme izločila iz ritmov kozmosa. Mi to imenujemo emancipacija.

Od 19. stoletja imamo znanost biologijo, ki se ukvarja z življenjskimi ritmi organizmov. Kronobiologija jo imenujejo.  In kronobiologija je postavila tezo, vsi živi organizmi na Zemlji nosijo v sebi kozmične ritme. Izraz višjega razvoja pa je, če so ritmi emancipirani od kozmosa. Organizem je tem višje razvit, čimveč emancipiranih ritmov nosi v sebi. In tako je Zemlja emancipirala ritme zodiaka. V toku leta Zemlja že živi iz teh dvanajstih kvalitet. Ampak z gibanjem planetarnega sistema v kozmosu niso več enaki, ne prekrivajo se, niso identični. In ta višek grškega časa, 2., 3. stoletje pred Kr.r., to je bil tisti čas emancipacije.

In sedaj korak naprej k človeku kot individualnosti, ki ponovno stremi iz oddaljeneih zvezd k Zemlji, da bi se inkarniralo. Prihajam iz daljav kozmosa in tako kot pravi Mihael, uspelo mu je, da pridobi človeštvo za to, da ostane v zvezi z zvezdnim svetom, kot je nekdaj bilo, namreč, da trenutek rojstva, pozicija zvezd na nebu v času rojstva zrcali njegovo usodo. Prihajam iz daljav zvezdnega neba, recimo prihajam iz dvojčkov in v zadnjem koraku se potem potopim v življenjski organizem na Zemlji in tam potem sprejmem življenjske ritme Zemlje.7.22 In ta se potem zrcali v moji duševnosti. In to je v času, v katerem mi živimo, kvaliteta raka. S seboj prinašam impulze, ki imajo opravka s kvaliteto dvojčkov in sprejmem živo duševno obleko, ki ima kvaliteto ozvezdja raka. In če se gledam od zunaj, kako izgleda moja duševnost in kako me drugi doživljajo v vsakdanjem življenju, potem doživljajo na meni raka. Če pa spoznam človeka po njegovem resničnem bitju, slutim, kako živijo v njemu sile dvojčkov. In pravzaprav je moja naloga, da kot tudi človek, ki imam z njim opravka, živim. Drugi naj bi mi pomagali, da nisem taka kot je moja zunanja duševna obleka, temveč, da nekako uspem nadaljevati tam, kjer sem zapustila impulse pred svojim rojstvom, da nadaljujem z impulzi pred svojim rojstvom.

Zato je malo nevarno, če se mi sami osredotočamo na to zunanjo duševno obleko, ali če nas drugi tako gledajo. Zato naj vsak gleda oboje, kdaj je po astrološkem in kdaj je po astronomskem aspektu rojen. Moram gledati na tisto ozvezdje, ki je na desni strani astrološkega ozvezdja. Takole izgledam in tak se želim razviti. Ona je prej rekla dvojčki in rak kot primer, rak je desno. Če nosim v zavesti, da sem astrološko kozorog, tako delujem duševno po svoji zunanjosti, globoko v meni živi strelec kot impulz tega življenja. Ali pa sem rojena v astrološkem znamenju leva, potem si moram ozavestiti, da v meni živi ozvezdje raka kot impulz življenja. Ampak datum moram zares vzeti točno, točno po datumu moram iti.

Meje med slikami, ki jih najdemo v koledarjih, to je človeška volja, tega ne smemo vzeti dobesedno. Mi moramo vzeti kot realnost, da se delovanje pravzaprav začne in priti do izraza v sredini te zvezdne slike. In potem izzveni počasi. In potem je ponavadi malo praznega prostora, malo svobode. Svoboden prostor. In če sem rojena v tistem času, ko je tam svoboden prostor, sem morda malo manj vnaprej določena. Torej to niso resnične meje, človek jih je nekako potegnil in določil tako reda radi. V 18.stoletju je to naredil francoski astronom. Takrat človeštvo ni imelo nobenega duhovnega razumevanja za zvezdni svet več. Če sem rojena na sredini nekega ozvezdja, to je vedno okrog prvega v mesecu, recimo od 20. do 10. v naslednjem mesecu, potem me to zelo močno določa. S tem sem mislila na astronomsko ozvezdje. Ne astrološko. Mislim pa, da naj bi vsak poskušal razumeti, kaj se pa izraža v tem ozvezdju, v tej zvezdni sliki, npr. v levu. Pri tem pa ni dovolj, da mislim samo na tisto, kar je živalskega. Od nekdaj povezujejo leva s srcem v človeku. Mogoče, če tako razmišljam, izvem več ali pa pridem na boljše ideje, kaj je tisto, kar z ozvezdjem leva lahko povežem. Ampak zdaj je konec s to temo. Nekako v pomoč sem hotela to povedati. 15.23

Vprašanje: Prej ste rekli, da v času v katerem živimo, živimo kvaliteto raka, ali zdaj vsi prevzamemo to kvaliteto raka?

Odg.: To je narobe razumeljeno. Kvaliteta raka se nanaša na dvojčke. Če sem astrološko rojen v tem  ozvezdju, potem je kvaliteta, ki v meni živi tista. Če si rojen v ozvezdju, v znamenju  raka, astrološko, potem je tisto kar bi pravzaprav v življenju kot cilj želel doseči in kar si prinesel s seboj, kvaliteta dvojčkov. Vedno eno ozvezdje nazaj, če gledaš tok sonca v enem letu. Če sem rojena v vodnarju, moram gledati na kozoroga. Astrološko sem vodnar, astronomsko sem kozorog. Bi celo rekla, da usodi časa človeštva. Kaj pomeni, da smo rojeni sedaj v času, ko je Sonce v pomladišču v ribah? Da moramo temu več pozornosti še posvečati kot našemu osebnemu?

Res moram nekaj besed v zvezi s tem še reči. Euritmija je to povzela, ampak to je prastara opredelitev odnosa človeške postave do zodiaka. Ovna povezujemo z lobanjo, noge pa z ribami. Pravzaprav izgleda naš podplat kot riba in z nogami pač hodimo in rekli smo, da takole malo bolj valovito. To so človeško orodje za delovanje. In bistven element je naše delovanje v gospodarstvu. Riba pa je na drugi strani od samega začetka povezana s Kristusom. Zgodnji krščani so v prah na cesti risali ribe, da so si na ta način povedali, dajali informacijo kam so šli. Riba je bila simbol prepoznavanja med krščani. Riba sodi k višje razvitim živalim, ki pa nimajo tople krvi. Ki nimajo krvi, ki bi bila povezana s strastmi. So živa bitja gibanja in izraz nesebičnosti. In če bi to kot element uvedli v gospodarstvo, nesebičnost,  gibljivost. Razgibanost je nasprotje kopičenja bogastva. V gosdpodarstvu bi naj dobrine venomer bile v gibanju. Iz roke v roko, iz hiše v hišo.  Tako kot to ustreza potrebam ljudi. Bratsko gospodarjenje naj bi bilo to. V našem času tega ne doživljamo. Čisto nasprotno. Ni več veliko časa, da bomo v ribah v pomladišču. In naša naloga je, zagotovo, da v tem času, dokler je Sonce v pomladišču v ribah, dosežemo nekaj, kar pomeni gospodarstvo po meri krščanstva. In tudi sami moramo več Kristusa znati živeti kot ga živimo zdaj.

Zdaj pa Luna.

Prvič, vsak jo pozna. In vsak je že Luno na nebu gledal, ponoči in podnevi. To je edina, ki jo vidimo podnevi in ponoči. Sonce vidimo samo podnevi. Zvezde samo ponoči. Eno izjemo imamo, zvezdo, ki jo v mraku vidimo,Venero. V jutranjem mraku ne vidimo niti svetlečega Jupitra. Pojutrišnjem bomo verjetno intenzivno obravnavali planete. In Venera je po marsičem res nekaj posebnega. Luno pa lahko opazujemo ponoči in podnevi. 22.58 Ni pa vedno enaka. Kaj pa je pri Luni, da je enkrat taka, enkrat taka? Mene, lunine faze. Ali lahko to opišete kot fenomen? Kako  izgleda? Polna Luna, stara Luna, mlaj, mlada Luna. Poglejmo si jo. Polna Luna, potem imamo staro Luno, in potem je mlaj, črnega bom naredila, potem imamo mlado Luno in na koncu spet polno Luno. Kdaj vidimo polno Luno? Polno Luno vidim ponoči. Kdaj vidim mlaj? Polno Luno vidim samo ponoči, mlaja pa nikoli. Kdaj gre mlaj čez nebo pa ga ne vidim? S Soncem potuje. In resnično  je ne morem videti. In kdaj vidim mlado Luno? Tak krajec kot D, ko se debeli? Kdaj jo vidim? Samo zvečer. Tisto staro Luno, ki je kot C, pa vidim samo zjutraj.

Sedaj, ko je Venera zvezda večernica in če je potem mlada Luna, ta zvezda večernica Venera stoji na zahodu in njej se pridruži mlada Luna. Lunin krajec. Luna včasih izgleda kot čolniček, kot neka skodela. Venera je v istem ozvezdju kot ta, čisto tanka mlada Luna. In potem Luna potuje naprej, ampak hitreje zaostaja. Tukaj je sedaj v kozorogu in zagotovo veste, mnoga leta že delate s koledarjem, da Luna potuje dva do tri dni in pol, da gre mimo ene zvezdne slike. Takole potuje in ko je potem tukaj, čez štiri dni, Sonce bo zašlo in Luna kot polna Luna vzide. To je opozicija. Zaradi tega vidim polno Luno vso noč. In ko Sonce vzide, polna Luna zaide. To je seveda odvisno tudi od letnega časa, kako dolg je dan in kako dolga je noč. V principu  je pa vedno tako, da je polna Luna na drugi strani Zemlje, točno 180 stopinj. 29.24

In zakaj vidimo Luno polno? Ali je to noč, ki to omogoča? V polnosti je obsijana s Soncem. Luna sama nima lastne  svetlobe. Tudi planeti nimajo lastne svetlobe in tudi Luna ne. Luna odseva, reflektira. In kaj nam pomeni reflektiranje, to nam je od zrcala znano. Ampak zrcalo samo ni duševno soudeleženo pri tem reflektiranju. Luna ni preprosto kot zrcalo. Temveč bi lahko primerjala. Recimo jaz sem Sonce in Luni vržem žogo z mojim Soncu primernim vzgibom. In Luna vrže to žogo na svoj Lunin način naprej na Zemljo. S tem se svetloba spremeni. Jaz tega ne morem ocenjevati, kako je to v fizikalnem smislu drugačno. Ampak mi čutimo drugačnost. Če smo čez dan na soncu ali pa kako je, ko imamo v noči na Zemlji svetlobo polne Lune. To ni samo preprosto manj svetlobe. To je drugačna svetloba. To mi popolnoma jasno čutimo.

Od malega sem imela težave z Luno, čeprav me ni nosila. Ampak tako nekako na meji. Moja mama je bila vedno zelo pozorna pri polni Luni kaj jaz delam. Vedno sem bila rada na Soncu. Tudi to je bil razlog za to, da sem se odločila za kmetijstvo.32.42 Ko pa sem z mojim možem delala v prvem podjetju na žlahtnjenju na neki kmetiji malo nad bodenskim jezerom in moj mož je nato prišel zaradi svoje bolezni za četrt leta v bolnico, sem pogosto hodila ponoči iz tega mesta, kjer smo opravili žlahtnenje na neko drugo kmetijo. In če je bila polna Luna, me je bilo strah. In jaz vem zagotovo, da me ni strah, da bi me kdo napadel, pred nekim morilcem, razbojnikom, vedno sem zelo hitro hodila. Same sebe me je bilo sram. Jaz sem to mojemu možu pripovedovala in moj tast me je vprašal, če sem že kdaj imela bajalico v roki. Ne, sem rekla. On je delal z bajalico. In potem mi je dal svojo bajalico in pri meni je funkcionirala bolje kot pri njemu. Komaj sem jo lahko držala. Noro. Zelo hecen občutek je to. Ničesar ne opaziš. Bajalica v rokah pa se giblje in nekaj hoče. Tako je bilo kot moj strah. Nisem vedela zakaj. S tem sem se potem ukvarjala in sem se trudila tako dobro, kot sem zmogla, da se duhovno nekako okrepim. Razvijam naprej. In pri tem sem se naučila imeti Luno rada. In ko sem mogoče dvajset let za tem še enkrat vzela bajalico v roko, se sploh ni premaknila. Zelo nekaj posebnega se mi je zdelo to. Ampak moj odnos do Lune je bil zelo svoboden.

Pravzaprav je to nekaj, kar naj bi današnji ljudje imeli, da smo v stanju, da se nekemu fenomenu ali čemurkoli svobodno, oz. brez strahu postavimo nasproti, se z njim soočamo. Človek, torej. Narava, svet živali, svet rastlin, Zemlja reagirajo zelo močno na Luno. In živijo na podoben način kot iz sil Sonca tudi iz sil Lune. Ker to niso živa bitja s svojo zavestjo. To razliko med človekom in naravo si moramo vedno znova priklicati v zavest.

Luna je torej tukaj in v toku časa, zaradi zaostajanja tukaj sedaj ne bom pokazala dnevnega gibanja, torej v 14 dneh približno pride tako blizu Sonca, pred Sonce,  kar imenujemo konjunkcija, prekrivanje. Tukaj na sredini je Zemlja, na robu pred zodiakom si predstavljamao Sonce, Luna je pa pred Soncem. Iz Zemlje gledano, je to konjunkcija, ta mlaj. Če pa gledamo od Sonca, potem bi si morali predstavljati to Luno čisto blizu Zemlji in je ravno tako konjunkcija, prekriva Zemljo. In potem spet zaostaja in čez 14 dni pride Luna spet točno v pozicijo na drugi stran kroga, kjer je Sonce, 180 stopinj od njega. In torej, ko je polna Luna imamo Luno, Zemljo, Sonce v eni črti. Pri mlaju pa je črta Zemlja, Luna, Sonce. In gledano od Sonca je to kaj? Je to konjunkcija, ker je Luna spet v sredini in prekriva Zemljo. Od Sonca ven gledano je vedno samo konjunkcija Zemlje. Zaporedje je pa drugačno. Pri opoziciji, polni Luni  imam Luno, Zemljo, Sonce, pri mlaju pa imam Zemlja, Luna, Sonce. Torej Luna stoji enkrat med Zemljo in Soncem, pri polni Luni pa stoji Zemlja med Luno in Soncem. Iz Sonca gledano pa je vedno konjunkcija. Pri gledanju iz Zemlje pa ima enkrat opozicijo enkrat pa konjunkcijo. Konjunkcija pomeni prekrivanje, in ji lahko rečemo tudi mrk. In potem ko Luna odide od Sonca naprej, potem Sonce osvetljuje samo tisto tanko črto, ki je k Soncu obrnjena. In to je potem, če gledamo iz Zemlje, mlada Luna v obliki D-ja. In ko pride na 90 stopinj, potem vidimo točno pol tiste polne Lune. In potem se Luna naprej debeli in pridemo na 180 stopinj, kjer imamo polno Luno. Sedaj pa sije Sonce iz te strani, in mi doživljamo to kot staranje Lune, tanjšanje Lune v obliki črke C. To je potem stara Luna in ko pride spet naprej na 90 stopinj točno. Lahko dobro razumemo, kajne, kako se to dogaja. 

Od polne Lune do polne Lune, kakšen ritem je? Koliko dni? 28 dni. Ne, 29 dni je in 13 ur približno. Seveda ni polnih 13 ur, ampak bi bilo potrebno napisati še minute in sekunde. To je od polne Lune do polne Lune.  Ali od mlaja do mlaja. Ali veste kako se ta ritem imenuje? Ta ritem se imenuje sinodični ritem. In to je najdaljši lunin ritem. Luna ima pet ritmov.

Sedaj gremo v vežo spet vadit. 43.06

Kdo bo Sonce? Kdo bo Zemlja? In kdo bo Luna? Kdaj je mlaj? Vedno gledamo iz Zemlje pred katerim zvezdnim ozadjem Luna je. V opoziji torej, bi bila spet polna Luna. Zemlja stoji na miru. Zdaj smo pokazali kako potuje Luna pred zodiakom okrogi Zemlje. In polna Luna je čas, ko Luna vso stran, ki jo kaže na Zemljo, reflektira Sonce, ki je na drugi strani. Luna je popolnoma v silah ozvezdja, pred katerim potuje. In v 29 in pol dneh, je pred drugim ozvezdjem. In ko je med Zemljo in pred Soncem,  je vsa v silah Sonca in ko se oddalji, sile Sonca spet zbledijo in je bolj v silah zodiaka. Sedaj pa potuje tudi Zemlja z Luno. Koliko se Zemlja premakne v enem mesecu? Za eno ozvezdje. Zemlja se v enem mesecu premakne od enega ozvezdja do drugega, v tem času pa Luna enkrat celo Zemljo obkroži. V enem mesecu je Luna spet na istem mestu. Zemlja gre pa čisto, čisto malo naprej. Luna gre naprej, minilo je 29 dni in pol in lunine faze so se zvrstile. Luna je stala na istem mestu, preden so se izpolnile lunine faze. To je pa zvezdni ritem Lune, ki ga imenujemo siderični ritem. Sidera je zvezda, zato imenujemo ta ritem siderični ritem. Siderični ritem se sedaj začenja v biku, ta siderični ritem je sedaj gotov, do istega ozvezdja. To je pa sinodični ritem. Mi imamo polno Luno vedno vsak mesec v drugem ozvezdju. In sinodični ritem, ritem luninih faz je daljši  kot siderični ritem. Koliko je pa krajši siderični? Približno dva dni in pol. Kolikor traja za eno ozvezdje. To je čisto jasno, ali ne? Če mi stvar takole vadimo, potem lažje razumemo. Če tudi od zunaj nekdo, ki ne stoji v tem krogu gleda, lahko to bolje razume, kot če se samo pripoveduje.

Vprašanje: Zakaj vidimo Luno enkrat oranžne barve in zakaj včasih ne? Nikoli ni oranžne barve, kadar je v zenitu, pač pa samo ali pri vzhajanju ali pri zahajanju. To je kot jutranja ali večerna zarja in tudi te ne vidimo vedno. In zakaj je Luna zjutraj in zvečer večja kot je opoldne? Tudi to je optična prevara.

Luna je opoldne manjša, človek ima občutek, da je opoldne daleč proč, čeprav ni. To, kar smo se na Zemljji naučili, bomo zdaj poskušali še enkrat hoditi. Rekli smo, da Zemlja dela okrog Sonca elipso in ne kroga. In tudi Luna dela elipso okrog Zemlje. Naredi elipso okrog Zemlje. Enkrat si bližje, enkrat si bolj daleč. In tu ne govorimo o bližini Sonca, temveč o bližini Zemlje. Perigej in apogej. To poznate iz koledarja.

Sedaj moramo še nekaj pojasniti. Postavite se še enkrat v pozicijo polne Lune. Kako zdaj polna Luna deluje  na Zemljo. Kaj dela Sonce? Seva in seva in seva. Ampak od tukaj Lune sploh ne vidimo. Zakaj lahko Sonce sije na Zemljo, čeprav je Luna vmes? Saj Zemlja čisto prekrije to majhno Luno. Stoj čisto za Zemljo. To je zdaj lunin mrk. Če si predstavljamo, da je Zemlja mnogo večja od Lune in kadar je Luna zelo blizu Zemlje. Zakaj pa nimamo mrka pri vsaki polni Luni? Včasih pa imamo mrk. Luna se samo občasno giblje na isti liniji kot Zemlja. Zemlja naj se še enkrat skloni, če bi bilo vedno tako, nikoli ne bi imeli luninega mrka. Ampak včasih imamo lunin mrk. Kako se mora Luna gibati, da se to včasih dogodi? Ekliptiko včasih seka. Včasih je nad, včasih je pod ekliptiko. Pozneje si bomo to na modelu ogledali. Sedaj pa mlaj, pozicija mlaja. Kaj se zna zgoditi, če je stvar takale? Sončni mrk. In tudi sončni mrk se ne dogodi vsak mesec, ko je Luna v mlaju.  Samo včasih. Včasih je Luna pod Soncem, včasih je nad Soncem. Nikoli pa Lune v mlaju ne vidimo, ker Sonce sije na njen hrbet. To, kar je za nas na Zemlji hrbet. In mi Lune, ravno kadar ni sončni mrk, nikoli ne vidimo. Kadar pa je sončni mrk, jo vidimo. Kako jo vidimo? Črno ploskev vidimo pred Soncem. Včasih je črna plošča taka, včasih je taka, včasih je polna in včasih vidimo še neke vrste prstan od Sonca. Ta mrk je lahko polni sončni mrk, da Sonce popolnoma prekrije Luna, ali pa dva delna sončna mrka alisamo mrk, ki ga vidimo v obliki prstana. Sedaj pa razmislite! Kdaj lahko nastane popolni sončni mrk? Luna je vedno enako velika. Kadar so vsi v isti ravnini in je Luna blizu Zemlje. Ker s tem, da je blizu Zemlje, je večja.

Če pa je bolj daleč od Zemlje, je samo kot prstan. Ne prekrije Sonca v polnosti. In delni sončni mrk nastane na štiri različne načine. 57.47 Ali je Luna malo višje, ali je malo nižje, ali pa še ni čisto v mlaju, ali pa je bila v poziciji mlaja pred nekaj urami. V tem primeru odločajo ure.

Kdaj vidimo to čudovito korono, ta prstan Sonca? Korono vidimo pri polnem sončnem mrku. Ampak Luna mora biti takrat blizu Zemlje. Njena velikost, iz Zemlje gledano, Sonce v polnosti prekrije. Nekaj minut potem vidimo. In nekaj potem še vidimo, nasprotje korone, kaj je to? Predstavljajte si. Sonce sije na temno telo, ki nima lastne svetlobe. Pri popolnem sončnem mrku pade lunina senca na Zemljo.  Samo pri popolnem sončnem mrku. Kadar je Luna bolj oddaljena od Zemlje in imamo sončni mrk v obliki prstana, je ta senca prekratka in ne pade na Zemljo. In tudi pri delnem sončnem mrku ta senca pada mimo Zemlje. Pri popolnem sončnem mrku imamo čudovito korono in lunino senco na Zemlji. Kdo je to že doživel? Avgusta leta 1999. Ali je ta senca črna? Ne, je siva. Kot nek dih smrti. 2 – 4 minute. In ta senca se giblje čez Zemljo. Prihaja iz zahoda in se giblje proti vzhodu. Pri popolnem sončnem mrku so ljudje prejšnjih časov prepoznali gibanje. Če gledam na nebo, tega ne vidim. Pri popolnem sončnem mrku pa vidim, kako se senca giblje. Hitrost je priblližno 100 km v eni uri. Vse to je odvisno tudi od tega, kje na Zemlji smo.

V predavalnici:

Če to delamo v prostoru in se gibljemo, je lažje razumljivo. 1.02.51 In ta siderični ritem od istega ozvezdja, k istemu ozvezdju traja 27 dni in 8 ur. In ker nam Luna kaže vedno isto stran, takole potuje okrog Zemlje. V enem mesecu se enkrat obrne okrog svoje osi. Ta siderični riem, ki ga naredi Luna pred zodiakom, to je za Luno en obrat okrog lastne osi, pri tem pa gre enkrat tudi okrog Zemlje. Zato imenujemo tudi lastno vrtenje, ta ritem. Medtem, ko se Luna enkrat obrne okrog Zemlje in potuje pri tem naprej 27 dni in 8 ur, se Zemlja 27 krat in več obrne okrog sebe (Zemlje) in se s tem premakne za to majhno pot pred zodiakom. Kdo se giblje hitreje? Zemlja se giblje veliko hitreje. Ni točno, da bi se Venera ali Merkur gibala hitreje, zaradi tega, ker v tem času, ko gre Zemlja sicer samo eno ozvezdje naprej, se tudi 27 krat okrog lastne osi zavrti. Poskusite enkrat zunaj to narediti. Kako je, če se tako hitro vrtite okrog svoje osi in greste eno majhno pot naprej, drugi gre pa samo enkrat okrog. To je mnogo hitreje, če se še okrog lastne osi vrti. In pravzaprav je Luna zelo upočasnjena v svojem gibanju. Luna je že nekako na poti k temu, da postane truplo. Rudolf Steiner že včasih Lune planetov imenuje trupla. Z drugimi besedami bi lahko rekli, tisti, ki so zelo stari. Otroci dirkajo okrog, so polni življenja. Tisti, ki so v službah se morajo veliko gibati, vse sile morajo napeti, da vse opravijo. Stari pa nimajo več nobenih lastnih ciljev in želja in vse skupaj samo spremljajo s počasnimi koraki. In potem sedi taka stara mama v svojem naslonjaču in plete. In potem pridejo otroci in pravijo, povej nam pravljico. In potem ta modrost starosti teče od babice k otrokom. Velika modrost, tako lahko na stvar tudi gledamo.

Tu imamo dva različna ritma in k temu pride sedaj še nekaj. Ta ritem v zvezi z mrki. Stare kulture so imenovale mrke zmaje. Zato se ta ritem imenuje drakonični ritem, zmajevski. In ta ritem traja 27 dni in 5 ur. Je malo krajši torej. O tem se bomo še bolj točno pogovarjali. In potem imamo še ritem približevanja in oddaljevanja od Zemlje, ki je tudi samostojen ritem. Tudi Hiparh in njegovi sodobniki so že opazovali ta ritem zaradi različnosti mrkov. Ampak tega gibanja Lune v elipsi si niso mogli zamisliti. Tega si niso mogli predstavljati. Zaradi tega so ta ritem imenovali ritem brez zakonov ali anomalistični. Poti Lune okrog Zemlje kot elipse si niso mogli misliti. In ta ritem traja 27 dni in 13 ur. Torej vsak ritem – drug čas. To je povezano s perigejem in apogejem. Tako je to skrajšano.

Zdaj pa se moramo dotakniti še lunine poti. Tukaj bom sedaj narisala lunino pot. To tukaj je pot Zemlje. Lunina pot pa je drugačna kot pot Zemlje. Lunina pot je včasih nad to, včasih pa pod to. In v tem času je ta pot, da lunina pot seka zemljino pot v ovnu in ima svoj višek v raku in seka potem ob koncu device zemeljsko pot. In ima svojo najglobjo točko v kozorogu in seka pot Zemlje spet v ovnu. Taka je v primerjavi z ekliptiko pot Lune. Sem pretirano  narisala, malo bom izboljšala. Ni tako preprosto narediti krog na taki vrtljivi plošči. Ali veste kako se imenujejo ta  sečišča Lune z ekliptiko? To imenujemo vozli. In poglejte tukaj je Lunina pot nižja kot ekliptika, ko gre čez sečišče, gre pa nad ekliptiko. V devici pa spet seka ekliptiko in je pod ekliptiko. Zaradi tega imenujemo to mesto padajoči vozel in tole tukaj dvigajoči vozel. Padajoči pomeni pod ekliptiko, dvigajoči pa nad ekliptiko. Pravzaprav bi to morali imenovati ‘podvozel’ in ‘nadvozel’. Je namreč tako. To bom narisala v ta model. Tukaj je vozel in tukaj je vozel. Torej Lunina pot je takole. To je ekliptika.

Danes zjutraj sem navedla pojme, ki jih vsi poznate, dvigajoči zodiak, padajoči zodiak, dvigajoči zodiak. In zdaj se začne zmeda. Luna se začne dvigovati tukaj, kar se njene poti tiče, od dvojčkov pa začne padati. Kar se pa ritma vozlov tiče, pa šele ne od dvojčkov temveč od raka. Imamo dve različni dvigovanji in dve različni padanji. Zato bi morali za ritem vozlov imeti nov pojem. Jaz se tu naslanjam na švabski dialekt, na nemščino v južnem Wuertenbergu, to je zgoraj gibajoča se Luna in spodaj gibajoča se Luna, oz. Luna, ki gre navzdol in Luna, ki gre navzgor. To je Luna, ki se dviguje in Luna, ki pada. Mi govorimo o dvigajočih lokih in padajočih lokih ob presajanju in obiranju. Dvigajoči vozel, padajoči vozel in sem bom napisala še siderični ritem, ki je dvigajoč in padajoč. In sinodični ritem je debeljenje in tanjšanje, drakonični ritem pa je ritem, ki gre nad ekliptiko in pod ekliptiko (lahko bi ga imenovali nadritem in podritem).

In to je dobra vaja, če si rečemo, imeli smo mlaj, ko je bila Luna pred levom, ko je bilo tudi Sonce pred levom še v začetku septembra. Potem se je Luna debelila, ampak je bila na padajoči poti, bil je čas za presajanaje. Če pa gledamo kdaj je bila v svojem vozlu, je bila še nad ekliptiko. Krajec je bil v času za presajanje še nad ekliptiko in glede na svojo lastno pot je bil še zgoraj. In priporočam, da tako kot se abecedo učimo, da odpremo katerokoli stran in se sprešujemo in analiziramo, kje je zdaj Luna, kako izgleda z vsemi ritmi ta trenutek. Zato potrebujemo različne pojme in jaz lahko samo priporočam.

Potem je še tropični ritem in potem moramo reči, da Luna ni na najvišji točki točno tukaj pred dvojčki, pri Soncu je tukaj na začetku dvojčkov, Luna pa bolj pri koncu dvojčkov, ko postane padajoča. Pri Soncu je najglobja točka tukaj, na začetku strelca, Luna pa na koncu strelca. To je sedaj tudi še zraven. Jutri se bomo s tem še naprej ukvarjali.

Zdaj bi se pa rada na nek način dotaknila soigre med ritmom Lune in ritmom Sonca v letnih časih. V slovenščini se mesec imenuje Luna. Sonce določa dan in to velja za vse narode. Dan in noč je delitev časa zaradi dnevnega gibanja Sonca iz geocentričnega stališča. Teden s sedmimi dnevi pa je dobil svoja imena po Soncu in Luni in petih dotlej znanih planetih, klasičnih planetih. Sedmica na prvi pogled ne odraža nobenega ritma, temveč samo kot število, ki je označevalo v starih časih znano število nebesnih teles. Jaz ne govorim o nebesnih telesih, temveč o pojavih na nebu. Ker stari še niso govorili o telesih. Mi bomo videli, da ima pogojno to opraviti z ritmi. Ampak zaenkrat ugotovimo, da število sedem igra neko vlogo, teden ima sedem dni. Mesec sam ima ritem sinodičnega luninega ritma, 29 dni in 13 ur. Koliko je dolg pri nas en mesec? 30 alli 31 dni? Lahko bi bil tudi 29 ali 30. Imenuje se mesec, je pa ponavadi malo daljši. En mesec imamo februarja, ko imamo 28 dni ali v prestopnem letu 29 dni. Ni sinodični ritem Lune, ki bi določil število dni v mesecu. In drugi ritmi sploh ne, ko so vendar še krajši.

Imamo dve kulturi na Zemlji, ki imata resnične lunine mesece. Ali veste kateri kulturi sta to? Islam je to. Vsi islamski narodi imajo do danes svoj stari koledar in tam ima mesec ali 29 ali 30 dni in sicer v pravilni menjavi, 29, 30. In to 12. In kdaj se mesec začne? Na dan mlaja. Včasih je to malo prej včasih malo pozneje, ampak samo v urah so razlike. Polna Luna pa je vedno sredi meseca. In če smo sedaj imeli 12 krat mlaj, 29,5 krat 12, koliko je to? Veste kaj je pametno? V  glavi je to težko izračunati. Je manj kot 356, to je 354. Leto poLuni šteje 354. To je 11 dni ali 12 noči, ki pa niso vedno za Božič. Ampak pri nas v Nemčiji imamo star izraz, za katerega največ ljudi sploh ne ve več s čim v zvezi je in sicer pravimo, da Božič leži med letoma. In božični čas traja 11 dni ali dvanajst noči. Se pravi, če začnem Novo leto s 6. januarjem, potem se Lunino leto konča 24. decembra. 89.31 Od 25. decembra  pa do 5. januarja je ta vmesni prostor med luninim letom in Soncem.

In Rudolf Steiner opozarja, da v tej razliki med dvema ritmoma duhovnost lahko posebno močno deluje. In to je to čudo Svetih noči. To pa ni čudo, ki se preprosto dogodi, temveč je potrebno, da svojo dušo zavestno temu odprem, sicer se ne dogodi nič. Za mene se ne dogodi nič, za naravo pa se veliko dogodi. Med našmi žlahtnitelji, pri naših iniciativah za semenarstvo ?…..?, se vedno znova dogodi, da se opravljajo raziskovalna dela v zvezi s tem, kako Svete noči delujejo na semena. Veliko tradicij imamo, veliko starih kmečkih pravil.

Islamski narodi živijo v tem ritmu, leto je tam dolgo 354 dni. Torej Mohamed je šel v Meko, to je bilo leto 1, takrat se je to začelo. Mlaj v januarju je bil začetek štetja. In od takrat štejejo leto po 354 dni. Pomeni, njihovo leto je vsako leto za 13 dni krajše. Po treh letih je to malo manj kot en mesec. To pomeni, da je po devetih letih že drug letni čas. Če je bil začetek leta pozimi, je po devetih letih začetek leta v pomladi. Po novih devetih letih je začetek leta poleti itd. In po približno 30 letih imajo islamski narodi eno leto več kot mi. Torej, če ste rojeni istega dne z vašim arabskim prijateljem in vi dosežete starost 60 let, je on takrat že 62 let star. Tako relativno je štetje let. Ko je moj mož delal na raziskovalnem institutu in sva živela na drevesnici Apel, takrat sva imela veliko sodelavcev iz Maroka. Islam zelo intenzivno praznuje svoje praznike. Midva sva res to lahko videla iz prve roke. Vsako leto so imeli svoje praznike ob drugem času. 94.12 Imajo leta, ki so neodvisna od letnih časov. Torej dogodi se pomlad, dogodi se jesen, ampak s štetjem let to nima nič opraviti. Kaj je simbol islama? Luna. In sicer lunin krajec. In pripovedovali so mi, jaz Korana nisem brala, obstaja sura v kateri je zapisano približno tole. Ni treba voditi računa o Soncu na prvem mestu, temveč osredotočite se na Luno. Na to staro modrost, ki teče od Lune na Zemljo.

In potem obstaja še ena kultura in to je zadnje, kar danes obravnavamo in ima prave lunine mesece. Mnogo starejša kultura kot islam. To je judovska. In tam je prvi dan v mesecu prvi dan po mlaju, čisto ozek lunin krajec. In kaj delajo Judje po treh letih? Dodajo enostavno trinajsti mesec, ki ima svoje ime. Trinajsti mesec. Kadar Judje uporabljajo svoj lastni koledar, mislim, da so dolgo to tudi delali, imajo 12 mesecev, skupaj 354 dni in 12 mesecev in potem imajo 13 mesecev. In potem so skoraj tam, kjer smo mi. Skoraj. Nikoli ni popolnoma enako. S takimi dodatnimi meseci to izravnavajo. Tako, da je judovska kultura kultura, ki ima koledar tako po Luni kot po Soncu. In zelo pomemben element je to obravnavanje Sonca in Lune obenem za judovsko kulturo.

In jutri se bomo pogovarjali o tem. S tem v zvezi je namreč naša Velika noč. Po celem svetu je rimski koledar tisti, ki je veljaven. Kristjani so prevzeli rimski koledar. Tam se leto začenja 1.januarja in ima 365 dni. Pri mnogih kulturah, ki so živele v istem času kot rimska kultura,  1.39.07 se je leto pogosto začenjalo 21.marca, ali pa nekje tam približno v času pomladi. Zelo močno so narodi določali začetek časa po Soncu. Kot je meni znano, pa imajo povsod sedem dni v tednu. V islamu pa je petek praznik, pri Judih je sobota praznik, pri Kristjanih pa je zaradi vstajenja to nedelja kot prvi dan v tednu. Kristus je bil rojen v judovski kulturo, torej je bil prvi dan v tednu nedelja. Že takrat so povezovali to nedeljo s Soncem. In zdaj si drznem trditi, prav tako kot za praznovanjem 6.januarja kot dnevom rojstva otroka ni resničnosti. Nedelja ni konec tedna, ampak je začetek tedna. Tam se teden začenja. Grem vase, zberem moje moči, spomnim se na mojo duhovno raven in iz tega ozaveščenja lastne duhovnosti grem potem v delavnik. Lahko grem tudi v cerkev, čisto odvisno od tega kakšne potrebe imam. Ampak ne bom se kar spotaknila v delo, ampak se bom lotila dela potem, ko sem si ozavestila, na nivoju duhovnosti, situacijo. Zaradi tega mislim, da je pomembno nositi v zavesti, da je nedelja prvi dan v tednu. Sobota je zadnji dan, takrat potem vse pospravljam, kar sem v toku tedna spravila v nered. To je za Jude zelo boleče, ker zadnji dan v tednu  je Bog počival. In pri vernih Judih je še vedno sobota kot dan mirovanja zelo pomembna. Ne vem, kakšen karakter igra petek v islamu. Je to začetek ali konec tedna? Ne vem. Ve kdo? Ali velja v petkih tisto, kar sem jaz omenila za nedeljo? Povezovati se z duhovnim? Pri Judih je to na koncu vsakdana. Pri nas Krščanih pa naj bi bilo to en dan pred delavnikom, vsakdanom. In če je človek v Jeruzalemu, je treba biti pozoren na to. Ta banka je sedaj zaprta, ta banka je tedaj zaprta. To je zelo zdravilno, je zdrava stvar.

S seboj imam koledar iz leta 2010, ki vsebuje hinduistični, budistični koledar, judovski, krščanski in islamski koledar. Tega imam seboj in ga bom obesila na steno, da si ga boste lahko ogledali. In enkrat leta 1995 je Wolfgang Held v zvezdni koledar, ki ga v Dornachu izdaja, je imel na levi strani krščanski koledar, potem je imel judovskega in potem islamski koledar. In iz teh dveh koledarjev imam to svoje znanje. To je bilo enkrat leta 1995, v judovskem letu 5377, ker oni začenjajo s svoje štetje s stvarjenjem Adama. Islam pa je bil v letu 1465. To je bilo pred 20. leti. In če je to gibanje teroristov še tako grozno, Hamas se menda imenujejo, potem si mislim, kakšni smo bili pa mi krščani ob koncu 15.stoletja? Ali so oni v 15.stoletju? Zdravilno je ukvarjati se z drugimi kulturami.

Vprašanje: Brigita je rekla, da začetek leta ni januarja, ampak marca. Ko sem se naučila nekaj italijanskih besed in številke, mi je padlo v oči, da meseci september, oktober, november, december so iz sete (sedem), oto(osem), nove(devet), dieci(deset). To je italijansko poimenovanje

Odgovor: Rimljani pa so v času Cezarja smatrali kot začetek leta 1.januar. In oni so to pripisali bogu Janusu, ki izgleda takole. Glava, ki gleda nazaj in naprej. In ne vem kako sta se imenovala februar ali marec.