Sobota, 21.9.2013

Za zaključek danes dopoldan, sem hotela povedati še to, kako iz spoznanja, ki nam ga omogoča duhovna znanost, si moramo predstavljati nastanek našega sončnega sistema v kozmosu. Naprej si poskušajmo zamisliti misel, ki jo iz antropozofije poznamo v zvezi s človeškim življenjem. Iz antropozofije poznamo trditev, da človek nima samo enega življenja na Zemlji, temveč, da je v bistvu razvoj človeka mogoč samo, če se človek večkrat, mnogokrat rodi na Zemljo. Ponovna inkarnacija, ponovno utelešenje imenujemo to. In po tem, kar je raziskovalec na področju dohovnega, Rudolf Steiner videl, se ta ponovna inkarnacija, utelešenje vedno dogodi kot človek, v človeškem. Pravzaprav se govori o reinkarnaciji v mnogih kulturah že dolgo. Tu torej se pa zelo poudarja, da se človek uteleša kot človek in ne kot katerokoli živo bitje. Tako dolgo kot Zemlja obstaja, naj bi človek torej v mnogih korakih svojega razvoja dosegel cilj, postal človek. Po pravici povedano, mi še nismo dosegli svojega cilja. Mi smo ljudje v nastajanju. Ta razvoj pa se niti za nas niti za Zemljo ni začel z začetkom naše Zemlje.

Tudi kar se Zemlje tiče v dosedanjem stanju, moramo govoriti o prejšnjih stanjih tega našega planeta. Ta prejšnji razvoj opisuje Rudolf Steiner s prvim začetkom nastajanja človeka. Če imamo zdaj Zemljo v tej obliki kot jo poznamo 06.12, govori Steiner o treh zelo drugačnih oblikah te Zemlje v preteklosti. Tisti med vami, ki so se ukvarjali z antropozofijo, najdejo opisane te tri velike korake v razvoju Zemlje v Steinerjevi knjigi, kaj ???.

Prvi začetek vsega skupaj, prva oblika naše Zemlje, tako rekoč, je bilo nebesno telo, ki je bilo popolnoma drugačno kot je naša sedanja Zemlja. To je bilo telo, ki je bilo samo iz toplote, še ni bilo čvrsto. In tisto telo iz same toplote, je bilo tako veliko kot je notranjost kroga, ki ga s svojo krožnico okoli Sonca riše planet Saturn. V predavanjih v prejšnjih dneh sem vam pripovedovala, da si človek lahko predstavlja tudi samo zrak, ki pa je na nek način omejen od svojega okolja. In prvo telo naše sedanje Zemlje, si moramo predstavljati kot toploto, ki je bila tako od svojega okolja nekako omejena. Okrog tega prvega telesa v našem osončju so bila v okolju tega planeta kot duhovi, ki so ustvarjali pravzaprav ozvezdje zodiaka. To nebesno telo imenujemo v fazi nastajanja Zemlje stari Saturn.

Tisto telo je bilo polno raznih bitij, si moramo predstavljati bitij, ki so bila na različnih stopnjah svojega razvoja. Torej, bitja na nizkih stopnjah svojega razvoja in bitja na zelo visokih stopnjah svojega razvoja. Mi poznamo angelske hierarhije, spomnimo se na to.  Torej nad človekom najbližja hierarhija je angel, nato je arhangel, potem so duhovna bitja z imenom arhaji, ki jih v nemščini imenujemo tudi prazačetki arhajev. Arhaji so pri nastajanju naše sedanje Zemlje pri nastajanju iz starega Saturna bili v svojem razvoju tam, kjer je človek danes. To pomeni, takrat šele so postajali arhaji relativno samostojna bitja. Imeli so svojo zavest, ki je bila neodvisna od zavesti v njihovem okolju. Seveda so pa nad temi angelskimi hierarhijami, ki sem jih naštela, potem višja duhovna bitja druge hierarhije, ki so tem arhajem, ki so takrat šli skozi svoj razvoj primerljiv z današnjim človekom, bili v odnosu do tej arhajev tako, kot so do nas danes nadangeli.

Medtem, ko so duhovna bitja prve hierarhije na eni strani darovala tisto temeljno substanco za nastajanje Zemlje. In napolnjevali so tudi ta stvarniški obod okoli tega prvega telesa Zemlje, ki je bil stvarniški obod, zodiak ozvezdja. Mogoče poznate tudi imena te najvišje hierarhije, to so serafini, kerubini. V nekaterih krščanskih cerkvah jih najdemo naslikane. Ta bitja delujejo tudi danes in lahko si jih predstavljamo, kot da so nekako odtisnjena v zodiaku. Zodiak, ki nas obdaja s svojimi zvezdnimi slikami,  je tako rekoč odtis teh neverjetno delujočih serafinov in kerubinov v začetku stvarjenja. Zaradi tega sem obesila sem tole sliko, angel pred zvezdnim ozadjem in on nosi ta polkrog, ki predstavlja začetek stvarjenja. In želim, da nas ta slika spremlja ti dve uri. To je poslikava v neki romunski cerkvi.

Po dolgih časovnih obdobjih razvoja, je prišlo to prvo telo nastanka Zemlje v nekakšno noč svetov. Torej tisto prvo telo se je pojavilo kot stari toplotni Saturn in tega si ne moremo predstavljati kot nekaj, kar bi bilo sploh mogoče videti, slišati, s čutili zaznati. Čiste toplote si ne moremo predstavljati. Ampak ta prvi pojav toplote, ki je bil poln najrazličnejših delujočih bitij, to telo se je kot umaknilo v noč svetov.

Čez nekaj časa se je pojavilo drugo nebesno telo. To telo ni bilo tako veliko kot prvo, to drugo telo je bilo tako veliko kot prostor znotraj krožnice današnjega Jupitra. In to telo ni bilo samo iz čiste toplote, temveč je bilo napolnjeno s svetlobo, ki je svetila, z žarečo svetlobo. Kot prvi element je to telo imelo tudi zrak. Mogoče je malo sorodno, mogoče tudi ne, z našimi velikimi planeti. Takratni prazačetniki arhaji, angelska bitja, so se v svojem razvoju že razvila naprej in so lahko znotraj tega novega nebesnaga telesa delovala tako kot delujejo danes angeli. Medtem pa je naslednja skupina nižjih bitij napredovala v stopnjo, ki jo mi imenujemo človeška stopnja. Tista bitja, ki jih danes označujemo z izrazom nadangeli, so bila takrat na stopnji razvoja človeka.  In tisto nebesno telo, ki je sevalo v svetlobi in je imelo zrak, imenuje duhovna znanost stanje starega Sonca. Ne imenuje ga stari Jupiter, temveč staro Sonce. Sonce, ki je še danes tisto telo, od katerega dobivamo svetlobo.

Torej v teh prvih dveh stopnjah Zemlje, je tudi položen začetek nastanka človeka. Zaradi delovanja zodiaka okoli starega Staturna, se je iz substance starega Saturna zasnovalo fizično telo današnjega človeka. Tisto fizično si pa ne smemo predstavljati niti malo kot snov. Naša čudovita postava, čudovita postava naših teles, je bila takrat nadčutna postava. Začetek tiste nadčutne ideje o naši postavi tako rekoč, ima svoj začetek v starem Saturnu.

V času starega Sonca pa, ki je predstavljajo drugo fazo razvoja današnje Zemlje, se je ta zasnova bodočega človeškega telesa razvijala naprej. In sicer so stvarniški duhovi, ki so doma v zodiaku, nadaljevali z delom na človeku. Zasnova telesa je bila prežeta s silami življenja. Pomeni, k fizičnemu telesu je bila človeku dana prva zasnova eterskega telesa. S tem se je potem tista prva kal fizičnega telesa lahko razvijala naprej. Fizično telo je dobilo tisto, kar tudi danes še imenujemo življenjski organi v notranjosti. Ampak takrat seveda, to ni bilo vidno, ni bilo to iz snovi, vse je bilo še nevidno. In bitja, ki jih danes poznamo kot nadangele, h katerim sodijo nadangeli, nadangel Gabriel, nadangel Rafael in tako naprej, ta bitja so bila takrat v svojem razvoju tam, da se jih je smelo označiti kot ljudje, človek. Ampak seveda ne po zunanjosti, taki  kot mi eden drugega prepoznavamo od zunaj, temveč notranje, z nekim zunaj in z nekim znotraj. In s samostojno zavestjo, vsak sebe s svojo zavestjo. Z zavestjo, ki je lahko doživljala samega sebe in doživljala drugače to, kar je videla v svojem okolju. To imenujejo v duhovni znanosti stopnja človeka.

In pri tem drugem utelešenju Zemlje, se je rodila nova potreba, da se to prvotno enotno nebesno telo deli in diferencira v dve nebesni telesi. V neko bolj fino in v neko bolj gosto telo. V neko bolj fino, iz katerega izhaja svetloba in neko bolj gosto, v katerem pa je doma element zraka. In sicer zato, ker so bile ne le stopnje razvoja teh mnogih bitij različne, temveč, ker je bila tudi hitrost njihovega razvoja različna. Ta bitja, ki so bila vsa v razvoju, bi se sicer medsebojno v razvoju tudi motila. Hitrejša bitja bi motila tista, ki so se razvijala počasneje. Nekaj takega kot členitev v različne razrede.

Ampak potem, ko so vsi dosegli nek določen cilj v svojem razvoju, se  je spet dogodilo nekaj kot noč svetov. In vse, kar se je prej pojavilo, je spet nekako izginilo. Po določenem času te noči svetov, je prišlo do tretjega utelešenja Zemlje, do tretje oblike nebesnega telesa v nastanku Zemlje. To tretje utelešenje današnje Zemlje, je bilo še bolj gosto od prejšnje. V tem telesu so bili elementi, toplota, svetloba s še bolj gostim zrakom, in k temu je prišel še element voda. To je bilo najbolj gosto stanje tretjega utelešenja Zemlje. V duhovni znanosti imenujejo to stopnjo v nastanku Zemlje stara Luna. Ta stara Luna pa je bila tako velika, kot je notranji prostor, ki ga obkroža s svojo krožnico okoli Sonca planet Mars. Pri tem tretjem utelešenju, kjer je vsa stvar še bolj zgoščena. V tistem času noči svetov pred tem tretjim utelešenjem, pa je prišlo do spora med bitji, ki so bila udeležena v razvoju. In ostanki tistega prvega spora med stvarniškimi duhovi, ostanki so danes ostali. Ko se je nekaj enkrat pojavilo, se mora vedno znova pojavljati. In ne pojavi se samo enkrat, temveč pri vsakem novem stanju, pri vsakem novem razvojnem koraku, so v celoti svetov, bi rekel človek, spravljeni vsaj spomini na to, kar je bilo. In ti spomini na ta spor med rugim in tretjim utelešenjem naše Zemlje so delci planetov med današnjim Jupitrom in Marsom. V času stare Lune, seveda niso bili tako gosti kot danes. Današnji koščki, ki plešejo med današnjim Marsom in Jupitrom, so tako rekoč spomini, na to kar se je med tistim časom med drugim in tretjim stanjem Zemlje dogodilo.

V tretjem stanju razvoja Zemlje, ki ga imenujemo stara Luna, so prišli do stopnje razvoja človeka današnji angeli. Človek pa je dobil k dotlej razvitemu fizičnemu in eterskemu telesu še duševnost. In ta duševnost se je v času stare Lune v razvoju Zemlje, razvila v telo duševnosti in je dotlej razvito fizično telo, ki je bilo oživljeno, izpolnjevala ta duševnost od znotraj.

Na tej tretji stopnji, se je na starem Mesecu dogodila še večja členitev, diferencijacija. Členitev se je najprej zgodila v neko zelo fino nebesno telo, ki je vzelo s seboj tisto, kar je element toplote in svetlobe. Stari mesec je nekaj od tega zadržal, izločil je pa iz sebe nekaj, kar je bilo mnogo bolj gosto in vodeno. Tako, da če to primerjamo z našimi današnjimi pojmi, lahko rečemo, da smo imeli v času stare Lune že nekaj kot Sonce, planet in Luno. In Luno kot nekaj najbolj gostega.

In v tistem času, je prišlo tudi do razlikovanja, diferencijacije med bitji. In sicer s tem, da je en del tistih bitij, ki so ostala pri bolj zgoščenih, pri takratnem planetnem stanju stare Lune.

Delovala so na tiste, ki so takrat dosegli stopnjo človeka, in sicer so nanje delovala tako, da se ta v svojem razvoju niso mogla enakomerno razvijati naprej. Kot človeško stopnjo sem opisala vedno imeti lastno notranje življenje, imeti samostojno zavest v odnosu do okolja, imeti neko določeno samostojnost. In to delovanje višjih bitij na takratna bitja na nivoju razvoja človeka, so bila taka, da so šla 34.06 močneje v samostojnost in so se začela ločevati od bitij v zodiaku, ki so še naprej stvarniško delovala. Pravzaprav je bilo to premočno osamosvajanje. Rudolf Steiner opisuje, takrat v stanju stare Lune v razvoju Zemlje, so nastala Luciferična bitja. In sicer so nastala iz skupine današnjih angelov. In sicer so ta Luciferična bitja iskala za sebe več samostojnosti in sicer potom ali zaradi delovanja bitij, ki so bila daleč nad njimi.

Potem, ko je bila faza v razvoju stare Lune v razvoju Zemlje končana, se je spet dogodila noč svetov. In po določenem času se je dogodilo rojstvo današnje Zemlje. To pomeni tistega nebesnega telesa, ki je v sebi nosilo današnjo Zemljo. 36.02 Tisto nebesno telo je bilo še zelo vseobsežno. Da bi to danes lahko razumeli, če gledamo na stvar geocentrično, se je ta dogodek nastajanja Zemlje dogodil znotraj ekliptike, torej navidezne poti Sonca okoli Zemlje.

In znotraj četrte faze stvarjenja, naj bi človek dosegel svojo stopnjo človeka. To pomeni, naj bi dodatno k duševnosti, dobil v dar tudi osebnost, jaz sem. Tisti jaz, ki nam daje sposobnost, da imamo lastno notranje življenje, da razvijamo lastno notranje življenje in zavest za to, da smo neodvisni od tistega sveta, ki nas obdaja. In ta zavest naj bi se pri ljudeh stopnjevala v samozavest. To ni čisto ista stvar. Če se lahko s svojo zavestjo od okolja diferenciiram, to še ni samozavest. Samozavest je nekaj drugega.

Mi to vsi poznamo. Kot odrasel se ne zamenjam, oziroma vem, da sem nekaj drugega kot ta prostor ali kdorkoli od vas. 38.37 Seveda se lahko razlikujem od svojega okolja, toda, v primeru, da mi nekdo reče: ti si pa res grda. Kakšno notranjo  moč moram imeti, da se ne čutim grde. Ali karkoli podobnega. Ali pa, recimo, če mi nekdo reče: ti si fantastična. Veliko napora potrebujem za to, da ne padem na to predstavo. Temveč, kakšna sem, se moram vprašati sama. Moram imeti res jasno in nepopačeno zavest o sami sebi. Nekaj, kar ni obarvano od mnenja od zunaj, ni odvisno od mnenja od zunaj. Mi smo neverjetno odvisni od sodb, ki jih slišimo od drugih. V pozitivnem ali negativnem smislu. In to je samozavest. Ne ravnodušnost, temveč neodvisnost. Če mi nekdo reče: vedno se takole skupaj držiš, vlečeš (imaš naprej upognjena ramena). Rečem no ja, dobro. Sama se popravim, vidim, da je to napaka. 40.46 Razsodbo drugega sprejmem in se potrudim. In če mi bo to rekel naslednjič spet, potem lahko samozavestno rečem: vem, vem in se trudim narediti drugače. Samo karakteristika, za predstavo o tem, kaj pomeni diferenciirati se od svojega okolja in biti samozavesten oz. samozavestno stati za tem, in ne tisto nasprotje: tukaj sem in vi mi nič ne morete. Torej to je pot za nas vse. 41.47

Z razvojem tega četrtega telesa naše današnje Zemlje, se je potem spet hitro naredila diferencijacija tega skupnega nebesnega telesa, saj najprej je bilo to skupno telesno telo. Iz tega skupnega nebesnega telesa, sta se najprej dve nebesni telesi ločili in sicer precej ob istem času in sta šli tako rekoč v  kozmične širjave in sta oblikovali današnjo Saturnovo in Jupitrovo sfero. In ta dva današnja planeta Saturn in Jupiter, sta tako rekoč znak, podoba v tej sferi. In v tej sferi živijo visoka bitja, ki so se morala zgodaj ločiti od vsega, da bi v svojem lastnem razvoju lahko živela in s tem tudi naprej delovala tja do Zemlje na človeka, ki je v oblikovanju in na kraljestva, ki ga obdajajo. Kraljestva narave in mi ljudje na Zemlji predstavljamo v določenem smislu eno.

Kot naslednja stvar so se diferencirala ali izdiferencirala tista bitja, ki oblikujejo sfero Marsa, ki jo obdaja krožnica današnjega planeta Marsa. On markira prostor, v katerem se je to dogajalo. Sedež teh velikih bitij niso planeti Mars, Jupiter in Saturn, temveč sfere teh planetov so sedež teh bitij. Saturn obdaja vse, samo navzven omejuje vse z nečim kot koža. In znotraj tega imamo potem novo diferencijacijo bitij, ki živijo v Jupitrovi sferi in to deluje ravno tako znotraj. Je pa določena omejitev navzven, imajo določeno omejitev navzven. In kot tretje Marsova sfera, pri kateri planet Mars s svojo krožnico označuje zunanjo mejo. Sedaj pa imamo še Sonce s svojima trabantoma z Merkurjem in Venero in Zemljo in Luno.  

Takrat, v tem času, so bili ti planeti še eno, ta nebesna telesa še eno. 46.20 Sedaj se je moral oblikovati tudi naslednji element. Kot elemente smo imeli pri prvem utelešenju toploto, pri drugem utelešenju zrak in svetlobo. Zrak je čist element, svetloba pa je eterično delovanje v zraku. In v utelešenju stare Lune, je prišla zraven kot element voda, pa tudi eterično, mnogo bolj fino delovanje, ki ga imenujemo kemični eter ali eter zvoka. Zvok, kar imamo kot višek v glasbi, vse to je v odnosu z elementom voda in s kemičnimi dogajanji in procesi v kemiji. Ne na nivoju snovnega, temveč procesi po sebi. Zaradi tega ta tretji eter, ki je v zvezi s staro Luno, imenujemo tako kemični eter kot tudi eter zvoka, glasbe.

In tudi pri utelešenju, nastanku telesa čvrste Zemlje, naj bi nastalo nekaj čvrstega. Nekaj, kar je lahko šlo do kristalizacije. In da to ni moralo obtičati kot v nekem krču, kot v nekem okamenenju, naj bi se kot najbolj fino eterično razvilo nekaj novega in to je eter življenja. To je istočasnost, kar je nastalo po darovih stvarniških duhov, čvrst element Zemlje. Pravzaprav bi morali ta čvrst element Zemlje imenovati kristalni. Ker to, kar mi označujemo kot zemlja, to nosi v sebi že vse elemente. To s čimer mi delamo v vrtovih in njivah, to so pravzaprav čisti kristali kalcija ali kateregakoli drugega elementa, peska vseh snovi, ki so zaradi vode, zraka, toplote iz kristalne strukture razpadli in so premešani. Mi imenujemo to zemlja. Ampak z elementom zemlja mislimo nekaj drugega, in sicer, če vzamemo kristal gorska strela, iz tega delamo preparat kremen iz roga. Tam mi delamo z elementom zemlja, s čvrstim. Nekaj takega torej mislimo vedno, ko govorim o zemlji.

In to čvrsto je moralo nastati in obenem je moralo nastati kot nekakšna zaščita pred tem, da bi stvar okamenela, nastal je eter življenja. In zato je bila potrebna dodatna diferencijacija. In sedaj se je Sonce ločilo. V sebi je to Sonce še nosilo poznejšo Venero in Merkur. Posebej pa je ostala  Zemlja v kateri 52.10 je še bila današnja Luna. In Sonce je vse, kar je bilo finega vzelo s seboj. Tudi vse etre, ki so nastali, je vzelo s seboj. Novi eter življenja, kemični eter, eter zraka, ki je svetloba in eterično toploto. V toploti sta element in eterično tako povezana, da ju pravzaprav ni mogoče ločiti. Medtem, ko sta svetloba in zrak popolnoma jasno dve stvari. In tukaj s Soncem so šla vsa visoka bitja, ki so še bila v tistem skupnem nebesnem telesu prej in na Zemlji z Luno je ostal nastajajoč človek s svojimi naravnimi kraljestvi.

V  svojem razvoju od starega Saturna naprej, je človek do tega stanja z Zemljo in Luno ravno tako šel skozi proces nastajanja in diferencijacije. To, kar so danes kraljestva (živalsko, rastlinsko) na Zemlji, je spremljalo razvoj človeka že od prvih začetkov in je pravzaprav iz tistega skupnega potenciala izločeno. To, kar do danes človeka spremlja kot narava, je človek v času svojega razvoja iz sebe izločil. 54.51 Vedno pa je ostal človek s tem povezan na tem skupnem planetu.

Sonce, v katerem je bila še Venera, se je ločilo od Zemlje z Luno. Ločilo se je neodvisno od Zemlje in je potem iz sebe izločilo Venero, potem pa Merkur. In potem so spet bitja, ki stanujejo v sončni sferi Venere in Merkurjeva bitja, ki napolnjujejo oz. so v Merkurjevi sferi. Rudolf Steiner vedno znova poudarja, vi ne smete zamenjevati sfer s planeti.

Torej v osrčju je ostala še vedno Zemlja, takrat še povezana z Luno. Grozilo je, da bo Zemlja, ki je iz sebe oblikovala mineralni svet, tisto, kar je čvrsto, tisto, kar je negibno. S Soncem so vse oblike etrov odšle, delovale so sicer na Zemljo od zunaj. 57.01 Toda, delovanje od zunaj je mnogo slabotnejše, kot če deluje od znotraj. Če nekaj napačnega, bolnega najdemo v okolju, se nas to sicer dotakne, npr. slab zrak, opazimo ga. Če pa je nek organ v nas bolan, nas to mnogo bolj prizadane.

57.41 Delovanje od zunaj je čisto drugačno kot od znotraj in Zemlja se je morala bolj diferencijirati. In tako je izločila, kot zadnji korak v diferencijaciji, tisto, kar je bilo pregosto. Tisto, kar je bilo čisto togo, Luno. Luna obdaja na eni strani Zemljo kot truplo. Na eni strani. Toda, Luna tvori obenem najbolj gosto sfero okoli nas. Človek naj bi bil obdarjen sedaj s svojim jazom, osebnostjo in posebej škodljivo bi bilo, da tisto čvrsto sfero, ki obdaja pregosto, pretogo, skoraj truplo.

In najvišji stvarniški duhovi, ki so imeli svoje področje življenja tako rekoč v sferi Sonca, v tistem času razvoja. Ki so delovali kot pravo Sonce ne samo na to, na Zemljo in Luno. To je posebnost nekega Sonca, da deluje čisto v okolje. Tako, da je Sonce, ki je tako nastalo, delovalo v vse, v zodiak s serafini in kerubini in še preko te meje. Tako, da ta bitja na Soncu zmorejo iz najvišjih božanskih sfer, prinesti tisto, kar človeku daje njegov jaz, njegovo osebnost. V genezi imenujejo ta bitja Elohin. 60.56 In eden od teh elohinov je bil pripravljen, da preseli svoje mesto delovanja iz Sonca v sfero Lune. Da tisto, kar je nekako togo in preveč trdo v svojem delovanju ne bi Zemlje preveč omejevalo. In nad tem elohinom, ki je preselil svoje mesto delovanja na sfero Lune, je sedaj svet bogov, delovanj in za človega je postalo mogoče, da bo obdarjen z osebnostjo, s svojim jazom. 62.09

V pismu stare zaveze imenujejo to bitje elohima Jahve (Jehova). In v genezi se opisuje, ko je Bog ustvaril človeka, mu je vdahnil živi ???, to je obdariti človeka z osebnostjo, z jazom. In nekaj stavkov pred tem je v genezi zapisano, elohimi so se pogovarjali, naredimo človeka. Naredimo človeka kot našo sliko. Jaz verjamem, da je v veliko pomoč, če mi kot ljudje nikoli ne pozabimo, da smo mi na eni strani, da smo mi podoba Boga, da smo odtis (z vprašajem zadaj), ali smo odtis ali smo enaka podoba ali smo mi tista slika, v kateri se on sam prepozna in vidi ali pa kako je mišljeno to, kar so rekli: naredimo človeka. Verjamem, da lahko vsak od nas vse življenje razmišlja kaj to pomeni. Na vsak način mislim, da je to temelj odnosov med človekom in stvarniškim duhom Boga. Jahve ni najvišji božji duh. Ampak v tem razvojnem času predstavlja Jahve vrata, skozi katera deluje najvišji, vseedini Bog, božji duh. Taka je diferencijacija našega današnjega sončnega sistema.

In to, kar imamo okrog nas v našem planetarnem sistemu, to so tako rekoč markacije. In to, kar imajo v slikah zodiaka okoli nas, kako bi človek to imenoval? To so sledi, to so slike, 66.21 božanskih bitij, tistih stvarniških bitih, kerubinov in serafinov. Tudi kerubini in serafini niso najvišji Bog, marveč so tisti, ki v tem razvojnem procesu delujejo. Sedaj pa še mogočen korak. Vsako bitje, ki gre v svojem razvoju skozi stopnjo nastanka človeka, ali sploh v svojem celotnem razvoju gre skozi to, ima svojo lastno nalogo v tem svetu. In tako ima tudi človek svojo nalogo, ki jo mora opraviti v času svojega človeškega razvoja na Zemlji. Najprej je tisto, kar nosi, da so ljudje na Zemlji in da se vedno znova kot duša in duh lahko ponovno utelešajo. Temelj tega je, da smo sposobni reprodukcije, da imamo svoje potomstvo, da se razmnožujemo.

Človek je bil na začetku eno bitje. Ni bil dvospolen. 68.27 Tako kot je v genezi zapisano, bil je moški in ženska. In diferenciranje v ali moški ali ženska, tega ni bilo. V sedanjem času pa govorimo o razmnoževanju, torej, da se ti dve različnii obliki človeka združita in da iz tega potem nastane nov človek, ki je spet ali moški ali ženska. In to povezovanje imenujemo do danes ljubezen. V prvem času razvoja človeštva, je ta ljubezen obstajala samo znotraj družine, znotraj enega plemena, znotraj enega naroda. Ljudje so govorili o enaki krvi, sva enake krvi. V nekem času, ko je bil človek že obdarjen z jazom, sedaj pa je naloga človeka, da se z ljubeznijo poveže tudi s tistimi ljudmi, s katerimi ni v sorodstvu. Najprej v duhu razmnoževanja.

Prej pa, poudarja Rudolf Steiner, je bilo tako, da so se ljudje samo v ozkem krogu poročali eden z drugim in s setrami in brati. Šele v poatlantidskem času, sicer mnogo let pozneje, pravzaprav šele v četrti kulturni epohi 71.05 , pomeni v času grško latinske kulture, je prišlo do tega, da so se ljudje vedno bolj s sorodstveno oddaljenimi partnerji poročali, in ne znotraj družine, ne znotraj istega plemena, istega naroda. Pri faraonih, v egipčanskem času, je bilo drugače. Torej, prakticirali so razmnoževanje znotraj iste krvi in v tisti četrti kulturni epohi so vedno bolj pogosto sklepali zakone s sorodstveno oddaljenimi ljudmi. Rimljani so veliko prispevali k temu. S tem, da so osvojili svet, ki je ležal daleč od Rima, so se takratni narodi zelo mešali. In vedno bolj je postal običaj, da so se poročali Rimljani tudi s Kelti, Germani, Slovani. To se prej ni dogajalo. In s tem, da se je bitje Kristusa povezalo z ljudmi, je prišel v človeštvo nov element: to je, da dobi ljubezen odtlej povsem novo kvaliteto.

Pri višku grške kulture je prišlo že do prvih vaj te nove oblike ljubezni. V tistem času so nastale šole filozofov. Ljudje so se srečevali, ne zato, da bi se razmnoževali, temveč zato, ker so se duševno in duhovno eden od drugega, oz. skupaj učili. In to duševno duhovno skupno učenje, učiti se eden od drugega, biti skupaj, to imenujemo do danes medsebojno oplojevanje, oplojen si z mnenjem drugega. To je, vsaj v Nemčiji sinonimna beseda. Mi govorimo pri razmnoževanju o oplojevanju, in govorimo o oplojevanju, če človek eden drugemu v razgovoru z razmišljenjem pomaga, si duševno in duhovno nekaj daje, tudi to imenujemo oplojevanje. In tako je v grškem času nastalo nekaj kot temelj za čisto duhovno in duševno ljubezen med ljudmi. Toda s tem, da se je Kristus povezal s človeštvom v času svojega življenja na Zemlji, in da se je s svojo smrtjo povezal z vso Zemljo, je dal tej možnosti duševno duhovne ljubezni med ljudmi neverjetno močan impulz. Če, s tem v mislih, beremo Janezov evangelij, tam v poslovilnih govorih Kristusa beremo, kako Jezus pravi svojim apostolom, ko nekaj časa živijo skupaj Jezus Kristus in apostoli in ga apostoli kaj vprašajo, vedno znova beremo tam, toda pravim vam, ljubite se. 77.26 In človek dobi občutek, da je to najbolj pomembna stvar v pismu Nove zaveze. Ljubite se med seboj!

To nima nobenega opravka z razmnoževanjem po krvi. Ljubite se med seboj. In ne samo, kadar občutite duševno duhovno povezavo med seboj, kajne, to poznamo. Človek je v sorodu  s svojo družino, s svojim narodom, mi vsi smo Evropejci, duševno in duhovno pa se lahko čutimo sorodne s čisto drugimi ljudmi. In mi to vemo, za nas, za naše ljudi sploh ni težko imeti se rad v tej duševno duhovno sorodni povezavi. Jezus Kristus pa pravi: ljubite svoje sovražnike. Ljubite tudi tiste, s katerimi se ne čutite povezani duševno in duhovno. Ljubite tudi tiste, ki so na čisto drugi stopnji svojega razvoja. Ljubite živali, ljubite rastline, ljubite vso Zemljo. To je bilo v Kristusovem času nepredstavljivo. Na tako idejo ne bi nihče prišel. Če beremo Iliado ali Odisejo, največja dela grške kulture, če beremo rimske pisatelje tistega časa, o tem ni govora. 80.00 Če pa beremo evangelije in imamo to v svoji zavesti, se nam stvari  tako počasi že dozdevajo take.  Jezus Kristus pride mimo razpadajočega psa, vsi se obrnejo proč in se jim to gabi. Jezus pa stopi korak bliže, se skloni in reče, poglejte kako lepe zobe. Poln ljubezni je. Čisto nova kvaliteta. Ljubezen za vse. Ne abstrakto, temveč resnično, konkretno.

Da bi razvili to sposobnost, potrebujemo kot pogoj drugo duševno kvaliteto. In to potrebujemo tudi, da bi lahko razvili svojo samozavest, kot ljudje na Zemlji. In to je kvaliteta svobode. Svobode v vsej svoji resničnosti. In to so stvarniški duhovi vzeli zelo zares. Zato so že v davni preteklosti, ko je Kristus hodil po Zemlji, ustvarili pogoje zato, da človek v duševnosti svobodo lahko razvil. Začeli so ga, kar se telesnosti tiče, puščati v svobodi. Proces našega rojstva iz maternice Bogov,  je naš proces rojstva davno končan. In tudi to, kar nas od blizu obdaja stvarniških duhov tu na Zemlji, tudi to je vse puščeno v svobodi, kar se stvarniških duhov tiče. Božanski stvarniški duhovi so se iz svojega stvarniškega delovanja umaknili. Korak za korakom.

In zadnji korak se je dogodil potem, v času, ko je človek obdarjen s svojim jazom. To predstavlja sredino razvoja Zemlje. Število sedem 83.59 kot ritem, je pravzaprav tisto število, ki nosi ves razvoj. In tako imamo sedem razvojnih stopenj, ki jih duhovni znanstvenik na Zemlji lahko prepozna. In tako je bil sredina, torej v sredini četrte razvojne stopnje, tako imenovani atlantidski čas, tista sredina, ko je človeštvo, na tistem kontinentu, ki je bil med današnjo Ameriko in Afriko. Ta kontinent se je potem v neki katastrofi potopil in za tem je pravzaprav večji del človeštva naselil tako Ameriko, kot Evropo in Azijo. Tu in tam v Afriki in Aziji so že bili ljudje, toda glavni nosilec razvoja človeštva prihaja iz te potopljene Atlantide.

In paralelno s tem se je dogodil resničen umik stvarniških duhov iz stvarniškega delovanja. To je ves vidni svet, ki ga lahko s svojimi čutili zaznamo. Iz tega so se sami Bogovi umaknili 86.23 in tudi svoje delovanje so umaknili od tod. Kar nam je ostalo, je samo ustvarjen svet. 

(Ga. Brigita je odpela svojo ročno uro in nam jo pokazala). Ura je bila najprej v predstavi iznajditelja. Tako rekoč v notranjosti njegove duše. Lahko bi tudi rekla v duhu, katerega se pa še ni zavedal. In počasi je ideja ure prešla v njegovo zavest. In potem je ta ideja postala vedno bolj jasna in lahko jo je narisal. In potem si je priskrbel material in je material tako pripravil in spojil, da je počasi nastala ura. Najprej je bila torej ideja globoko v notranjosti, potem se jo je zavedal. Rudolf Steiner imenuje to, rojstvo ideje. Potem jo je razodel, narisal, potem jo je udejanjal. To je potem čas delovanja in potem jo je naredil in odložil. In ura je gotova. In zaradi tega imenuje duhovna znanost nevidni svet ‘svet ustvarjenega’. In to, kar mi opazujemo, kar nas obdaja  kot svet zvezd, na to lahko gledamo kot na neke vrste risbo. Stvarniški duhovi sami so pa za nas, zaenkrat, nedosegljivi. Ampak ura teče po ideji iznajditelja. In celo tako je, da je iznajditelj žepne ure, Peter Henlein se je imenoval, iz Nuerenberga  je bil in v 15. stoletju je živel. On je iz ideje ure naredil žepno uro. Ura sama je mnogo starejša. In sedaj delajo ljudje ure. In jaz jo lahko kupim in nič več ne najdem v njej, nikogar, ki je ustvarjal prejšnje čase, ampak ideja je prisotna. 90.03 V  njej je ideja prauvidov starih pet tisoč let, v uri je ideja Petra Henleina in v tem je vedno manj ljudi, ki danes uro ustvarjajo v Švici, Nemčiji, Sloveniji, kjerkoli. To je delo, ki v sebi nosi ideje.

In ves svet, ki ga mi s čutili zaznavamo, ki nas obdaja, je nekaj podobnega. Imenujemo ga svet ustvarjenega. Če z uro naredim takole (vrgla jo je po mizi), potem Peter Henlein ne bi rekel, tega se ne dela, uničila jo boš. Jaz z njo delam, kar hočem. To je bil temelj za razvoj človeškega razvoja. Božji duh, stvarniški duh se je tako umaknil iz ustvarjenega, da ustvarjeno teče samo po sebi naprej. To ni samo nek čvrst predmet, ampak deluje, funkcionira, opravlja svojo nalogo.

In to, kar imamo danes v našem planetarnem sistemu, v kozmosu, ki nas obdaja, to, kar lahko zajamemo kot zakonitost, je nekaj takega, kot če razumem uro in njene zakonitosti. In zakonitosti ure so na las natančne, tam ni približnih stvari. Tudi pri avtu je tako. Stvari morajo biti zelo točne in v taktu morajo točno funkcionirati. Če zakonitosti kozmosa razumem, ker sem stvari malo analizirala, niti avtomobila niti ure ne morem v njuni zakonitosti razumeti, če ju samo pogledam. Ali si moram vse funkcije zelo ozavestiti v glavi ali pa ju previdno razmontiram in spet sestavim in potem sem vesela in srečna, če spet funkcionirata.

In tako smo sedaj malo razstavili vse skupaj, naše osončje in naša pamet nam je morala res stati ob strani, da bi zakonitosti resnično razumeli. 93.53 Toda pri tem ne gre za mehanizem neba, to ni primerljivo z nečem, kar je naredil človek. Vedno znova sem poudarila, da ti ritmi niso nikoli taki, da bi jih človek lahko zajel s celimi števili. Pa četudi čas delimo in smo dobili delitev časa od kozmosa. Čas in število smo se naučili iz kozmosa. Pa kljub temu ni nikjer najti ritmov, ki jih lahko označimo s celim številom, temveč ritmov ne moremo nikoli točno zajeti s številom. Ritem ima določen čas v letih, dnevih, urah, minutah in sekundah in še malo ostane. Nekaj, za kar nimamo več časovne predstave. In potem najdete v vsakem ritmu ne delitev na točne enote, temveč imate gibanje denimo počasi pa hitro, v dinamičnem ritmu, v nihajočem ritmu. Ne v enoličnem taktu. In tisto nemerljivo, neizogibno kozmičnih ritmov imenuje Rudolf Steiner nemerljivo. In k temu bom dodala še Steinerjev citat: v teh ritmih s svojimi nemerljivimi števili leži skrito življenje kozmosa. Da se je ohranilo tudi v svoji obliki kot ga danes imamo, kot svet ustvarjenega. (V teh ritmih s svojimi nemerljivimi števili leži skrito življenje kozmosa, ki se je do danes v svojem stanju ohranil kot svet ustvarjenega.)

In iz tega razloga imamo tudi vmesni prostor med različnimi ritmi, v čemer najdemo nekaj kot resnično živega, celo duševnega, kar lahko pripisujemo kozmosu. In pod tem aspektom opisuje Rudolf Steiner pojav kometov na nebu, ki s svojim pojavom prebijejo tisto, kar je ritmično prisotno, tisto, kar je mogoče zajeti s števili. To sodi k bistvenemu nekega kometa, naenkrat se pojavi. In kako se pojavi? Nov list potrebujem…. Tukaj imamo naš zodiak, tukaj je naš sončni sistem. In sedaj pride komet od zunaj. Sonce bom narisala v sredini. In sedaj pride komet takole, gre okoli Sonca in nas spet zapusti. In kaj sodi h kometu? Da ima svetleče jedro in potem ima zelo dolg rep. Takole izgleda komet. Toda, tako kot so že od nekdaj opazovali, če ga vidimo prej, še nima repa. 100.52 Ko pa pride v bližino Sonca, in se potem spet pojavi iz Sonca, takrat ima majhen rep in ta rep postaja vedno večji in večji pri njegovem odhodu. In potem z ogromnim repom zapusti področje naših zvezd stalnic. In ko tukaj pride, pravzaprav ga vidimo šele, ko pride v naš planetarni sistem, naše osončje, tukaj je majhen, še skoraj neopazen, tukaj pa potem njegov rep raste.101.51  In Rudolf Steiner pravi, tisti planeti, ki danes lepo in v redu krožijo okrog našega planetarnega sistema, torej okrog Saturnove poti in sfere, ti planeti so nekaj, kar lahko primerjamo s kometi. Primerjamo jih lahko. On ne poudarja, da so kometi, temveč so nekaj, kar je prišlo od zunaj. Ko je bil razvoj našega planetarnega sistema končan….

102.58 Stvarniški duhovi so se iz tega, za nas dosegljivega kozmosa, umaknili. 106.13 Je pa izpolnjen ta prostor iz nižje duhovnosti in veliko duševnosti. Vedno več je izpolnjen naš sončni sistem in ves ta prostor, ki ga zodiak obdaja, s tistim, kar duševno in duhovno prihaja iz Zemlje in od človeštva. Toda ne samo od tega, temveč od tega, kar kot duševno duhovno še vedno na nižji stopnji v tem ustvarjenem deluje, živi. V resnici je tega še veliko prisotnega kot delovanje duhov zla, ki stanujejo kot duhovna bitja v tem svetu ustvarjenega. Da bitja zla stanujejo z nami vred v tem svetu ustvarjenega, opisuje Janez v apokalipsi, ko pravi, da je satan, ta velika kača, prišel na Zemljo, ker so ga vrgli iz neba. To pomeni ves svet ustvarjenega. In vedno živi tudi veliko duševnega in duhovnega, kar ni dobro, v tem kozmičnem področju znotraj zodiaka. In Rudolf Steiner opisuje kot nalogo teh kometov, ki jih ne moremo izračunati, ki so nepreračunljivi, 109.00 ki enkrat nepričakovano od nekod pridejo v naš kozmos, v naš planetarni sistem, ker imajo ti nalogo, da tistega, kar ni dobrega, kar je zla, kar je slabo, duševnega in duhovnega,  vzamejo seboj in odnesejo ven. Ko takole skupaj živimo, predvsem jemo ali delamo sicer karkoli, naredimo veliko umazanije. In potem pride čistilka s sesalcem in očisti. In tako imenuje Rudolf Steiner komete kozmične čistilce. Iz naše sončnega sistema predvsem, nosijo ven tisto, kar ni dobro, je slabo duševno in duhovno. In potem imajo, vsak komet za sebe je kot individualnost, in tak komet, ki se je pojavil, je izpolnil potem svojo nalogo v tem sončnem sistemu. In včasih se  ne more ločiti in pride spet.

Tukaj bom narisala drug komet in v tem primeru imamo opravka s kometom, ki ga lahko izračunamo, za katerega rečemo, da je periodičen.  Ven gre iz našega sončnega sistema, ljudje pa medtem lahko izračunajo, kje na našem zvezdnem nebu in kdaj se bo spet pojavil v našem sončnem sistemu. Še vedno deluje kot čistilec, saj ko pride tu iz zvezdnega neba, ima spet tu svoj rep in se potem umakne v vidnost. In ravno pri periodičnih kometih je tako, da jih pogosto vidimo šele, ko se za Soncem spet pojavijo. In potem je tako, kakor s kometom, ki ga imenujejo Bilašev, vedno dobijo kometi ime po ljudeh, ki jih odkrijejo. Če so periodični, drugi imajo preprosto samo številke. V veliko razburjenje ljudi je naenkrat izginil. Čez nekaj period ni več prišel. Se je razletel? Prostor v vsemirju pa ni prazen. 113.22 Tja do snovnosti je poln prahu svetov. In tam, kjer se je nek komet periodično pojavljal, lahko danes merimo, da je posebno veliko tega prahu svetov. Hecno, ta prah se ne zgosti, temveč obratno. Tam, kjer se je ta komet razblinil, najdemo prave kose in ti pridejo potem v sfero Marsa in se intenzivno povežejo z železom in nekateri pridejo na Zemljo kot železni meteoriti, največ jih gre mimo Zemlje. Ampak tako, kot sem čitala v mojih knjigah, je v letu več ton snovi, ki kot meteorji ali meteoriti ali prah pridejo na Zemljo. Na ledenikih obeh polov so jih veliko našli.

In naši zvezdni utrinki imajo s tem opraviti. Še zadnja stvar k temu. Pri nastanku in delovanju zvezdnih utrinkov, predvsem zvezdnih utrinkov, pa malo tudi meteorjev in meteoritov, igra neko vlogo. Slišali ste o sončnih pegah. Sončne pege so temna mesta na Soncu, ki sevajo svetlobo. In ugotovili so, da se iz teh temnih lis izloča posebno močna energija Sonca. In da to izpolnjuje vse sončevo okolje. Torej Sonce se vrti in od teh lis na Soncu prihaja neverjetna energija. To zaenkrat še ni snov. In če to pride do sfere Marsa, se obda s snovjo, ne samo z železom, tudi z ogljikom in silicijem in žveplom, z mnogimi snovmi. Ko pride na Zemljo, najprej neposredno kot čista energija in se pojavi v zemeljski atmosferi in tako napada megnetno polje Zemlje ta energija, prihaja na Zemljo v čudovitih barvah kot polarna svetloba. In čimveč sončnih peg ima Sonce, tem bolj intenzivna je polarna svetloba. Znotraj Marsove sfere se stvar zgosti v snov, ni pa enakomerno porazdeljena, temveč v jatah, v grobem. In v teh jatah v tej sferi malo zastane in potem najdemo to na naši letni poti, ko Zemlja potuje okrogi Sonca. 118.54 In to so potem redni zvezdi utrinki, ki v določenih količinah, kot jata padejo na Zemljo, grejo skozi nebo. To, kar prihaja kot energija iz teh sončnih peg, je posebno intenzivna energija. 119.10 Ta deluje na rast rastlin, tako da  je rast posebno močna. Kljub temu pa je to nekaj, česar Sonce ne rabi, ne mara. In Rudolf Steiner poudarja, da tisto, kar prihaja ven kot energija iz teh sončnih peg, da to duhovna bitja, ki so povezana s sfero Sonca, aktivno vržejo proč. Tega ne morejo več uporabiti. To so izločki Sonca. Kako mogočno pa je Sonce, da so njegovi izločki tako čudoviti, kot zvezdni utrinki, kot polarna svetloba in to nam je obogatilo sliko o čudoviti veličini Sonca.

In s tem bi hitro morala zaključiti. Hvala, da ste poslušali.

Vse dobro nam gospa želi pri našem delu v Sloveniji. Vi ste resnično prvi med južno evropskimi narodi s tem delom. Res imam občutek, da se tu dogaja mnogo več. Da je tu mnogo več hrepenenja in tudi dela na področju duhovnega življenja, tudi več kot v Italiji in v Španiji. In v tisti čudoviti, krasni stari Grčiji še vse spi. Tukaj se pa nekaj dogaja. In tudi za Slovane ste prvi v vrsti.