Rudolf Steiner 17.5.1923, Oslo

Če gledamo nazaj v zgodovino razvoja človeštva, postanemo pozorni na dogodke, večje in manjše, ki so posegli v življenje vsega človeštva. Največji od vseh teh dogodkov je tisti, ki ga imenujemo misterij iz Golgote, s katerim je v razvoj človeštva poseglo krščanstvo.

Ta misterij iz Golgote so v času, v katerem se je dogodil, razumeli čisto drugače kot v poznejših časih. Tudi v našem času ga moramo razumeti in doumeti spet na novo; ta, misterij iz Golgote v duhu našega časa prav razumeti, je naloga antropozofije.

Zamisliti se moramo nazaj v stare čase,  ko so imeli ljudje čisto drugačno zavest kot danes. Če se zamislimo v čas pred tremi, štirimi tisočletji, vidimo, da so imeli ljudje instinktivno zavest o tem, da so, preden so se spustili navzdol na Zemljo, v fizično telo, živeli v duhovnem svetu. Vsak človek je takrat vedel, da je v njegovi notranjosti duševno-duhovno bitje, ki so ga božje oblasti poslale sem dol, v življenje na Zemlji.

Takrat so imeli ljudje tudi drugačno zavest o smrti, saj so s tem, da so lahko gledali v spominjanju na svoje duhovno-duševno bivanje pred življenjem na Zemlji, vedeli, da živi tudi po smrti to, kar je v njih živelo pred življenjem na Zemlji.

Takrat so imeli šole, religiozne ustanove v tistem času, ki jih imenujemo misteriji. V teh šolah in religioznih ustanovah so ljudi poučevali o tem, kar so lahko vedeli o življenju, preden so se spustili sem dol na Zemljo. Ljudje so tako spoznali, da so pred življenjem na Zemlji živeli med zvezdami in duhovnimi bitji tako, kot živijo na Zemlji med rastlinami in živalmi, gorami in potoki.

Človek si je rekel: Iz zvezdnega sveta sem prišel sem dol v zemeljsko bivanje. In vedel je, da zvezda ni le fizična, temveč da je vsaka zvezda naseljena z duhovnimi močmi, s katerimi je bil povezan v duhovnem svetu, preden se je spustil dol na Zemljo.

Človek je vedel, da se bo, ko bo moral svoje fizično telo v smrti odložiti, spet vrniti v zvezdni svet, pomeni nazaj v duhovni svet. In za najpomembnejšo zvezdo so smatrali Sonce, Sonce z bitji Sonca, med katerimi je bilo najvišje tisto, ki so ga imenovali visoko bitje Sonca.

Iz misterijev je pritekal k ljudem nauk, da daje, preden pridejo na Zemljo, visoko bitje Sonca ljudem moč, da gredo po smrti spet na pravi način v duhovne in zvezdne svetove. Učitelji misterijev so povedali svojim učencem in učenci so povedali to ostalim ljudem: duhovna moč Sonca je, ki vas nosi preko smrti, tista je, ki ste jo prinesli s seboj, ko ste skozi rojstvo stopili dol v bivanje na Zemlji.

Imeli so številne molitve, imeli so številne vzvišene nauke, ki so bili namenjeni hvali in slavljenju, opisu visokega bitja Sonca in so jih širili misterijski učitelji. Ti misterijski učitelji so povedali svojim učencem in ti spet vsemu človeštvu, da mora človek, ko gre skozi vrata smrti, najprej prodreti v sfero nižjih zvezd in nižjih zvezdnih bitij, potem pa  navzgor nad Sonce. Ne more pa prodreti nad Sonce, če mu ni dana moč bitja Sonca. Odtod se je dogajalo, da je ljudem, če so lahko molili k duhu Sonca, ki jim daje nesmrtnost in so to razumeli, postalo srce posebno toplo.

Pesnitve in religiozne obredne vaje, usmerjene k Soncu, so na prav poseben način prežemale čustva in vse občutke ljudi. Če je lahko opravljal službo Sonca, se je človek počutil povezanega z Bogom vesolja. Pri narodih, pri katerih je bila taka služba Soncu v navadi, so imeli kultne obrede, ki so jih prirejali posebej za to, službo pobožnosti Soncu.

Ta služba Soncu je bila praviloma vtem, da so sliko Boga položili v grob in jo čez nekaj dni iz groba spet vzeli ven kot znak za to, da je v vesolju Bog, Bog Sonca, ki ljudi vedno znova prebudi, če zapadejo v smrt. In pri opravljanju tega kulta je duhovnik, ki je opravljal daritve povedal, prisotni pa so povedali ostalemu človeštvu: To je znak za to, da ste bili,  preden ste se spustili sem dol na Zemljo, v duhovnem kraljestvu, v katerem je Bog Sonca.

Tistim, ki so pripadali tej službi Soncu so rekli: »Poglejte navzgor, Sonce sveti; to pa je le zunanje razodetje Bitja Sonca. Za tem svetenjem je večni Bog Sonca, ki vam zagotavlja nesmrtnost.«

Tako so ljudje, ki so se tega učili, vedeli, da so se spustili dol iz duhovnih svetov v zemeljski svet, da pa so svet, v katerem je Bog Sonca, pozabili.

»Kraljestvo Boga Sonca ste zapustili zaradi svojega rojstva. Naj bi ga ponovno našli z močjo, ki jo je položil  vaša srca, ko stopite skozi smrt.« Tako so povedali

duhovniki, ki so opravljali daritve izpovedovalcem.

Posvečeni svečeniki teh misterijev so vedeli, da je visoko bitje Sonca, o katerem so izpovedovalcem govorili, isto bitje, o katerem bodo pozneje govorili kot o Kristusu. Toda pred misterijem na Golgoti je bilo tako, da so morali svečeniki, ki so opravljali daritve, izpovedovalcem reči: Če hočete o Kristusu kaj vedeti, ne morete iskati na Zemlji, dvigniti se morate k skrivnostim Sonca. Kristusove skrivnosti boste našli le izven Zemlje.

Opredeliti se za tak nauk pa je bilo za ljudi preprosto, saj so imeli instinktivno spominjanje na preteklost, na Kristusovo kraljestvo, iz katerega so stopili dol na Zemljo.

Človeštvo pa je podvrženo razvoju in instinktivno spominjanje na duhovno življenje pred življenjem na Zemlji je človeštvo sčasoma izgubilo. Osemsto let pred misterijem na Golgoti je imelo instinktivno spominjanje nazaj na predzemeljsko duhovno življenje le še malo ljudi.

Moji ljubi prijatelji, mislite si enkrat, da gre človek skozi smrt. Ven gre, v zvezdne svetove. Počasi pride na kraje, odkoder vidi zvezde z druge strani, vidi tudi Sonce z druge strani. Mi vidimo iz Zemlje Sonce tako, kot smo tega vajeni. Po smrti pa gremo ven, v vsemirje, in vidimo Sonce z druge strani.

Če pa vidimo Sonce z druge strani, ga ne vidimo kot fizično ploskev, temveč kot kraljestvo duhovnih bitij. In pred misterijem na Golgoti so ljudje videli po smrti in pred rojstvom od druge strani v Soncu Kristusa. Na ta pogled Kristusa so lahko spomnili misterijski učitelji svoje učence, saj so lahko obudili predstavo: preden sem bil na Zemlji, sem videl Sonce od druge strani.

To je bilo v starih časih pred misterijem na Golgoti.

Sedaj pa je prišel čas v katerem tega spomina v ljudeh ne moremo več obuditi. Približno osemsto let pred misterijem na Golgoti so ljudje še lahko toda vedno manj in manj jasno obujali spomin: preden smo prišli sem dol na Zemljo, smo, videli Kristusa z one strani Sonca.

Sedaj pa misterijski učitelji ne bi mogli več reči ljudem: gor poglejte, k Soncu, to je razodetje Kristusa, saj ljudje tega ne bi več razumeli. Potem je bilo za ljudi na Zemlji tako, kot da jih je Kristusova moč čisto zapustila in da spomina na duhovne svetove v sebi ne morejo nič več obuditi.

In vidite, šele sedaj je prišlo nad ljudi tisto, čemur lahko rečemo strah pred smrtjo. Prej so sicer videli fizično telo umirati; vedeli pa so, da so kot duše iz Kristusovega kraljestva in da ne umro.

Ljudi je sedaj skrbela usoda svojega neumrljivega, večnega bitja v sebi. Bilo je tako, kot da se je povezava med ljudmi in Kristusom pretrgala. To pa zato, ker ljudje niso mogli več gledati navzgor v duhovne svetove in ker v zemeljskem svetu Kristusa ni bilo mogoče nikjer najti.

Vidite, moji ljubi prijatelji, sedaj, v času, ko ljudje Kristusa ne morejo več najti na oni strani Sonca v nadzemeljskem, je prišel Kristus v neskončni milosti in iz neskončnega usmiljenja dol na Zemljo, da bi ga ljudje lahko našli na Zemlji.

Tu se je v razvoju sveta dogodilo nekaj, kar sicer nima sebi enakega v vsem, kar ljudje sploh lahko poznajo. Vsa bitja, ki so nad človekom – angeli, nadangeli, arhai itd. tja do najvišjih božanskih bitij – so se v božanskem svetu samo preobražala v metamorfozah. Niso bila rojena in niso umrla. Svoj čas so govorili v misterijih: Samo ljudje poznajo rojstvo in smrt; Bogovi poznajo samo metamorfoze, rojstva in smrti ne poznajo.

Ker ljudje torej niso mogli več priti h Kristusu, je prišel Kristus k ljudem na Zemljo. Za to je bilo potrebno, da je kot Bog prestal, česar Bogovi pred tem niso nikoli prestajali: rojstvo in smrt. Kristus je postal duša človeka, Jezusa iz Nazareta, prestal je rojstvo in smrt. S tem je prvič hodil nek Bog po poti človeške smrti.

Bistveno pri misteriju na Golgoti je, da to ni le zadeva ljudi, temveč je tudi stvar Bogov. Bogovi so sklenili: eden od nas, visoko bitje Sonca samo, naj usodo s človeštvom poveže do te mere, da gre samo skozi rojstvo in smrt.

In od tistih časov naprej lahko ljudje vedno gledajo na to, kar se je na Golgoti dogodilo in lahko najdejo na Zemlji, kar bi sicer izgubili, ker njihova zavest v nebesa ni več segla: Kristusa.

Tisti, ki so te skrivnosti iz Golgote doživeli, so imeli še zadnji ostanek instinktivne zavesti o tem, kar se je tu dogodilo. To so bili učenci in apostoli Kristusa. Vedeli so: bitje, ki so ga preje našli samo, če je človek lahko duhovno gledal k Soncu, to isto bitje najdemo lahko sedaj, če na pravi način razumemo rojstvo, življenje in trpljenje Kristusa Jezusa.

V času misterija na Golgoti je bilo malo ljudi, ki so vedeli: tisti, ki je bil v telesu Jezusa iz Nazareta kot Kristus, je veliko bitje Sonca, ki se je spustilo sem dol na Zemljo.

Do četrtega stoletja po misteriju na Golgoti so ljudje še vedno vedeli, da je bil Kristus, ki je bitje Sonca in Kristus, ki je živel v Jezusu iz Nazareta, isto bitje.

Posebno močno lahko občutimo to, če z duhovno znanostjo slišimo, kako goreče so ljudje v prvih krščanskih stoletjih  molili: V zahvalo bitju Kristus, od katerega bi bili sicer na Zemlji ločeni, za to, da se je iz duhovnih svetov spustil k nam sem dol na Zemljo!

Potem pa, ko je četrto stoletje po misteriju na Golgoti minilo, niso mogli več doumeti, da je tisto božanstvo, ki človeku zagotavlja  nesmrtnost, visoko bitje Sonca in Kristus. Od četrtega stoletja pa tja do naših časov je ostala ljudem samo zunanja beseda evangelijev, ki zgodovinsko pripoveduje, da je misterij na Golgoti bil. Ta, beseda evangelijev pa je skozi stoletja še delovala tako močno, da so ljudje po tej besedi evangelijev svoje srce lahko usmerjali k misteriju na Golgoti.

Danes stojimo pred časom, ko bodo ljudje, potem, ko so se o skrivnostih narave toliko naučili, besedi evangelijev popolnoma odtujeni, če ne bi h Kristusu utrli novo pot. To pot želi utirati antropozofija s tem, da ljudi spet vodi do spoznanja o duhovnem svetu. Dogodek s Kristusom se lahko razume samo kot duhovni dogodek, kot duhovno dejstvo. Kdor Kristusovega dogodka kot duhovnega dogodka ne more razumeti, pa ga tudi sploh ne more razumeti.

V tisti čas, v katerem je Kristus Jezus hodil po Palestini in prestajal svojo usodo na Zemlji, se lahko spet vživimo z antropozofskim spoznanjem. Lahko gledamo na duše učencev in apostolov, ki so v meri svojega instinktivnega spoznanja vedeli: bitje, ki je prej stanovalo samo na Soncu, se je spustilo sem dol na Zemljo in je hodilo med nami. To, kar je hodilo med nami kot Kristus Jezus, kar je s tem stopilo na Zemljo, se je pred tem lahko našlo samo na Soncu.

Ti učenci so si torej rekli: Iz oči Jezusa iz Nazareta sveti k nam luč Sonca, iz besed Jezusa iz Nazareta nam govori moč ogrevajočega Sonca; če hodi Jezus iz Nazareta med nami je tako, kot da pošilja Sonce samo svojo luč in svojo moč v svet.

Tisti,  ki so to lahko razumeli, so si rekli: Tako hodi med nami v človeku bitje Sonca, ki se ga je prej lahko doseglo le, če so se pogledi usmerili iz Zemlje navzgor k samemu duhovnemu svetu.

In, ker so si učenci in apostoli to lahko rekli, so tudi imeli pravi odnos in razumevanje do Kristusove smrti in so lahko ostali učenci Kristusa Jezusa

tudi potem, ko je Kristus Jezus že šel skozi smrt na Zemlji.

Mi zaradi duhovno – znanstvenega spoznanja vemo, da je Kristus, ko je zapustil telo Jezusa iz Nazareta, duhovno hodil med svojimi učenci in jih še naprej učil. Moč, ki so jo učenci in apostoli sprejeli, da bi pustili da jih je Kristus učil tudi, ko se jim je pokazal le še v duhovnem telesu, pa je bila čez nekaj časa zanje izgubljena.

V življenju učencev Kristusa Jezusa imamo trenutek, ko so si govorili: gledali smo ga, ne gledamo ga več. Iz neba je stopil sem dol na Zemljo k nam. Kam je odšel?

Trenutek, v katerem so učenci menili, da so prisotnost Kristusa izgubili, je ohranjen v krščanskem prazniku vnebovzetja. Ohranjeno je zavedanje, da je pred učenci visoki Bog Sonca, ki je v človeku Jezusu iz Nazareta hodil po Zemlji, spet izginil.

Sedaj, ko so imeli učenci Kristusa to izkušnjo, je prišla nadnje žalost, ki je ni mogoče primerjati z ničemer, kar na Zemlji žalosti sploh lahko je. – Kadar so v starih misterijih praznovali kult Sonca tako, da so sliko Boga položili v zemljo, da bi jo šele čez nekaj dni spet vzeli iz nje, je prišlo nad duše zaradi smrti Boga nekaj te velike žalosti. Ta žalost pa se ni mogla primerjati po velikosti s tisto žalostjo, ki je prišla v srca Kristusovih učencev sedaj.

Vidite, moji dragi prijatelji, vse resnično, veliko spoznanje je rojeno iz bolečine in iz skrbi. Če skušamo hoditi s tistimi sredstvi spoznanja, ki jih opisujemo v antropozofski duhovni znanosti, po poti v višje svetove, pridemo do cilja lahko le, če gremo skozi bolečino. Brez da smo trpeli in se tako osvobodili tega, da nas bolečina pritisne ob tla, duhovnega sveta ne moremo spoznati.

Učenci Kristusa so v tistem času, ki nam je naznačen z desetimi dnevi po vnebohodu, neverjetno veliko trpeli, ker je zanje pogled Kristusa izginil. Iz te bolečine, iz te neskončne žalosti je potem rojeno, kar imenujemo skrivnost Binkošti. Učenci Kristusa so potem, ko so za zunanjo instinktivno jasnovidnost Kristusov pogled izgubili, tega spet zaradi žalosti, zaradi bolečine našli v svoji notranjosti, v čutenju, v doživljanju.

Če pogledamo sedaj še enkrat nazaj v prejšnje čase. Ljudje so se pred misterijem na Golgoti spominjali na predzemeljsko eksistenco. Vedeli so, da so v tej predzemeljski eksistenci dobili od Kristusa moč, da si priborijo nesmrtnost.

Sedaj so vedeli, da s svojo lastno človeško močjo ne morejo gledati nazaj v duhovni svet v predzemeljsko eksistenco. In učenci so se spominjali na vse tisto, kar so imeli v spominu o dogodku na Golgoti.

Iz tega spomina in iz te bolečine se jim je v dušah spet odprlo gledanje tistega, kar je človek izgubil, ker instinktivnega gledanja ni imel več.

Stari ljudje so torej rekli: Mi smo bili, preden smo bili rojeni na Zemljo, pri Kristusu. Od njega imamo moč nesmrtnosti. – In Kristusovi učenci so rekli sedaj, deset dni za tem, ko so izgubili zunanji pogled na Kristusa: mi smo videli misterij na Golgoti. To nam daje moč, da naše nesmrtno bitje spet čutimo. –simboličen izraz tega so ognjeni jeziki.

Odtod duhovno-znanstveno lahko vidimo v skrivnosti Binkošti tole:  misterij na Golgoti je stopil na mesto starega misterijskega sončnega mita.

Da imamo opraviti z bitjem Sonca v Kristusu, je postalo na čisto poseben način jasno Paulu, ko je imel razodetje iz Damaska. Pavel je bil učenec starih posvečencev v misterijih. Njemu je postalo jasno: Kristusa se najde le, če se z jasnovidnostjo pride v duhovni svet.

Sedaj je rekel: Imamo učence, ki pravijo: bitje Sonca je bilo v nekem človeku živo in je šlo skozi smrt. To pa ne more biti res, saj se bitje Sonca lahko vidi le zunaj Zemlje. Tako dolgo, dokler je Pavel iz svojega misterijskega vedenja to verjel, se je proti krščanstvu boril.

Z razodetjem pri Damasku je Pavlu postalo jasno: tudi če se nisi dvignil v duhovni svet, lahko gledaš Kristusa; torej je res prišel dol na Zemljo. In od tega trenutka je vedel: učenci Kristusa Jezusa govorijo resnico, visoko bitje Sonca je sedaj stopilo iz neba dol na Zemljo.

Če se Kristus na Zemlji ne bi pokazal, če bi ostal le Bog Sonca, bi človeštvo na Zemlji propadlo. Ljudje bi vedno bolj in bolj verjeli le: materialne stvari obstajajo, Sonce je materialna stvar, zvezde so materialne stvari, saj so čisto in popolnoma pozabili, da so se sami iz predzemeljskega bivanja spustili dol iz zvezdnega duhovnega sveta.

Toda misli, da je vse »materialno« ima človek lahko le določen čas. Če bi vsi ljudje stoletje dolgo verjeli le, da je vse materialno, bi notranjo moč duha v sebi izgubili, postali bi kot hromi, kot bolni. S človeštvom bi bilo dejansko tako, če ne bi Kristus v neskončnem usmiljenju iz duhovnega sveta stopil dol na Zemljo.

Rekli boste: da, toda mnogi ljudje še nočejo o Kristusu nič vedeti. Se za Kristusa niso opredelili. Kako je z njimi? Zakaj niso postali hromi in slabotni in bolni? Poglejte: Kristus se je pojavil na Zemlji, ko se je dogodil misterij na Golgoti. Pojavil se je ne le zato, da bi ljudem podal nauk, temveč tudi, da bi prestal dejstvo svojega bivanja na Zemlji. In je umrl za vse ljudi. Z dogodkom na Golgoti se je izboljšala, je bila rešena fizična konstitucija vseh ljudi, tudi tistih, ki niso verjeli v Kristusa,

Doslej je bil človek lahko Kitajec, Japonec, hindujec in tak, da o Kristusu ni hotel ničesar slišati, – kljub temu: Kristus je umrl za vse ljudi.

V bodočnosti to na enak način ne bo več mogoče. V  bodočnosti bo za človeštvo mnogo bolj merodajno kot je bil to slučaj doslej, tisto, kar imenujemo spoznanje. V razvoju človeštva bo to potegnilo za seboj vedno bolj in bolj nujnost, da vsi ljudje na nek način pridejo do spoznanja duhovnega bitja in duhovnega življenja.

K takemu spoznanju, ki vodi vse ljudi v duhovni svet, stremi antropozofsko duhovno raziskovanje. S tem spoznanjem Kristusa spet lahko prepoznamo, toda če imamo pravo antropozofijo, prepoznamo tako, da Kristusa lahko prikažemo na za vse ljudi razumljiv način.

S tem, kar je bilo  doslej oznanjano kot krščanstvo, so lahko šli v Afriko ali v Azijo in posamezniki so se morda opredelili za Kristusa, velika masa narodov pa je to zavračala, saj ni mogla razumeti, kaj misionarji govorijo.

Kakšne religije pa so imeli narodi? Imeli  so religije, ki so nastale znotraj naroda in jih je dojel samo posamezen narod. Častili so katerikoli sveti kraj ali sveto osebnost znotraj naroda.

Dokler so stari Egipčani častili svojega Boga v Tebah, tako dolgo so morali hoditi v Tebe, da bi tam svetišče tega Boga častili. Dokler so Zeusa častili v Olimpiji, je bilo treba oditi v Olimpijo, da bi v Olimpiji častili Zeusa. Prav tako mora oditi musliman v Meko.

Nekaj od tega je v krščanstvu še ohranjeno. Če krščanstvo razumemo prav, vemo: Sonce sveti nad vsemi ljudmi, sveti nad Tebami, sveti nad Olimpijo, sveti nad Meko. Sonce vidimo lahko fizično povsod na enak način, torej tudi duhovno častimo Kristusa, visoko bitje Sonca. In tako bo antropozofija ljudem pokazala, da je tisto bitje, ki ga je bilo pred misterijem na Golgoti mogoče doseči samo z instinktivnimi, nadzemeljskimi sposobnostmi, od misterija na Golgoti za ljudi dosegljivo s spoznanjem, ki se ga lahko doseže na Zemlji sami.

Spet bodo razumeli besedo: Nebeška kraljestva so prišla sem dol na Zemljo –  in ne bodo na nedoločen mistični način govorili o tisočletnem kraljestvu, temveč bodo razumeli: kar je bilo prej mogoče najti na Soncu, je odtlej mogoče najti na Zemlji. In rekli si bodo: Kristus je od misterija na Golgoti tudi na tej Zemlji, ker je prišel sem dol na Zemljo, in stanuje med ljudmi.

Tisto, kar so učenci čutili kot binkoštno skrivnost, bodo vedno znova lahko čutili: Kristus sam je prišel sem dol na Zemljo. V našem srcu se pojavi njegova moč kot moč, ki  človeku zagotavlja nesmrtnost.

Potem pa moramo biti seveda tudi v stanju, vzeti Kristusove besede čisto zares in v njihovi globoki resnici. Na primer besedo kot je tale: pri vas sem vse dni, do konca Zemeljskih časov. – In če tako besedo v vsej globini vzamemo čisto zares, potem bomo tudi prodrli k spoznanju: Ne le ob začetku našega štetja je bil Kristus tu; on je vedno tu; govori nam, če ga le hočemo slišati.

Z duhovno znanostjo pa se moramo K temu spet naučiti, da vidimo v vsakem snovnem bitju nekaj duhovnega: duhovno za kamnom, duhovno za rastlino, duhovno za živalmi, duhovno za človekom, duhovno za oblaki, duhovno za zvezdami, duhovno za Soncem. Če skozi materijo v njegovi resničnosti duha spet najdemo, potem odpremo našo človeško dušo tudi za glas Kristusa, ki nam hoče govoriti, če ga le hočemo slišati.

In antropozofija lahko govori o tem, da je za vso naravo duh. Zato sme tudi govoriti o tem, da je duh v vsej zemeljski zgodovini človeštva, sme govoriti o tem da je Zemlja zaradi misterija na Golgoti šele spet dobila svoj smisel.

Smisel za Zemljo je bil pred misterijem na Golgoti na Soncu. Od misterija na Golgoti je smisel Zemlje povezan z Zemljo samo. To naj bi približala antropozofija človeštvu kot trajno skrivnost Binkošti.

In ko bodo ljudje pripravljeni, da z antropozofijo spet obiščejo duhovni svet, potem bodo na tak način, kot je za ljudi današnjih dni potrebno, našli tudi Kristusa kot nekoga, ki je vedno prisoten.

Če se ljudje v tem času ne usmerijo k duhovnemu spoznanju, bo Kristus izgubljen. Doslej krščanstvo ni bilo odvisno od spoznanja. Kristus je umrl za vse ljudi. Ljudi ni zatajil. Če ga ljudje danes v spoznanju zavrnejo, potem Kristusa zatajijo.

Vidite, ker smo smeli biti sedaj skupaj ravno v času okoli Binkošti, sem vam hotel govoriti na ta način o Kristusovem misteriju v zvezi z binkoštno skrivnostjo.

Pogosto govorimo o antropozofiji kot da bi bila sovražnik krščanstva. Če duha antropozofije resnično sprejmete, boste videli, da bo prav antropozofija človeško uho in človeško srce in vso človeško dušo za skrivnost Kristusa spet odprla.

Moji ljubi prijatelji, usoda antropozofije bi bila rada tista kot je usoda krščanstva. Zato pa je potrebno, da ljudje danes ne gledajo le k mrtvim besedam, o Kristusu pripovedujejo, temveč se usmerijo k spoznanju, ki jih vodi k tej luči sami, s tem, da je vsebina živi Kristus, ne zgodovinski, ki je živel na Zemlji pred stoletji, temveč živi Kristus, ki sedaj in v vsakem trenutku bodočnosti Zemlje živi med ljudmi, ker je postal iz njihovega Boga njihov božanski brat.

Tako hočemo k našim binkoštnim mislim sprejeti to, da hočemo z antropozofijo iskati pot k živemu Kristusu in čutiti, kako se s tem prva binkoštna skrivnost v vsakem antropozofu obnovi: kako mu spoznanje o Kristusu zasveti v srcu in se čuti ogretega in osvetljenega z ognjenimi jeziki krščanskega spoznanja sveta.

Dovolimo, da postane naša pot k duhovnosti z antropozofijo obenem pot h Kristusu po duhu! In če se za to resno opredeli tudi majhno število ljudi, se bo ta binkoštna skrivnost pri mnogih ljudeh sedanjosti in posebej bodočnosti tudi vedno bolj in bolj ukoreninila.

Tako bo potem prišlo tisto, kar človeštvo tako zelo za ozdravljenje, za zdravje potrebuje: novemu razumevanju človeka bo takrat govoril ozdravljajoči duh, duh, ki zdravi bolezni človeških duš, duh, ki ga je poslal Kristus.

Moji ljubi prijatelji, prišlo bo, kar človeštvo potrebuje: Binkošti svetov!