dipl.ing. Hartmut Heilmann, Vrzdenec 6. 2. 1999

Naredili bomo izlet. Rad bi vam povedal, da smo na svetu varni, varni kot otroci in včasih tudi smemo biti kot otroci. Dovoljeno nam je, da vse pozabimo in se v svetu počutimo kot novi, čisto sveži. Obenem se potem smemo počutiti tudi kot odrasli z našimi izkušnjami, z našimi spoznanji, z našo zavestjo. In če stojimo v svetu kot odrasli, se nam svet lahko zdi tudi kompliciran. Lahko smo včasih kot majhni otroci in včasih kot odgovorni odrasli.

Temelj biološko-dinamičnega poljedelstva je postavil dr. Rudolf Steiner. Leta 1924 je imel tako imenovani Poljedelski tečaj sestavljen iz osmih predavanj. Poljedelski tečaj prav gotovo poznate. Ker je šlo za seminar z osmimi predavanji, se o tem danes ne moremo točno pogovarjati. Rad pa bi se pogovoril o zgodovini, ki je pripeljala do tega Poljedelskega tečaja, do teh predavanj. Začel bom z začetkom zgodovine človeštva.

V Svetem pismu opisujejo zgodbo o Adamu in Evi in o tem, kako sta bila izgnana iz raja. V grški mitologiji imajo potem zgodbo o Perzefoni. Demetra je mati narave, je boginja, ki so jo častili v Elojzi pri Atenah že v kameni dobi. Elojza je bilo pomembno svetišče. Tisočletja pred akropolo je bilo to svetišče že tam. Bilo je postavljeno še v času matriarhata. Lahko bi torej rekli, da so se ljudje na začetku čutili tako varne kot v maternici. Človek je stal sredi sveta in se je počutil z vsem kot obdarjenega. To je bil čas raja. In Demetra je pomenilo mati Zemlje, META jezikovno pomeni mati in DE pomeni zemlja, tudi GEA se temu reče.Torej to mater Zemlje so v svetišču Elojze častili. Boginja Demetra je imela hčer. Ime ji je bilo Perzefona. Perzefona je narava, in sedaj postane stvar zanimiva. Imamo Homerjevo himno o Demetri. Pomembno je, da si to sliko predočimo. V himni o Demetri ne gre samo za Demetro, temveč gre za človeka in za njegov odnos do božanstev, kajti človek je izgubil raj, Če se je pred tem počutil obdarjenega od vsega, vse je dobil zastonj, kar tako, brez prizadevanj, in vse je imelo neko materinsko gesto skrbi za človeka. Naenkrat pa so vse oblikovale moške besede, moške geste. Prišlo je do polarnosti, do Olimpa, gore z najvišjim bogom Zevsom in tem kar je oblikovalo svet: volja, plug, štedilnik in kruh, ki se je v štedilniku pekel. Torej prišel je popolnoma nov čas in v tem novem času je z vsemi stvarmi upravljal en človek, ki mu je bilo ime Triptolemos, predstavnik človeštva, naš prednik. Kaj se je s Triptolemosom zgodilo? V skulpturi, ki je bila v svetišču Elojze, je to zelo lepo prikazano. Najprej predstavljajo predstavnika človeštva kot majhnega otroka še čisto brez obleke in boginja Demetra mu daje žito, hči boginje Demetre, Perzefona, pa ga blagoslavlja. Božanski svet torej je dal človeku sposobnost, talente. Človek se je takrat že čutil ločenega od duhovnega sveta. Bil je tako rekoč rejenec duhovnega sveta. V poznejši sliki na neki vazi je to še bolj jasno prikazano. Na tej vazi je Triptolemos upodobljen kot mlad mož in je oblečen. Torej: dokončno so ga izgnali iz raja, paradiža. Triptolemos sedi na vozu in tako kot na njem sedi, mu boginja Demetra daje še skodelico s hrano za moč in v roki drži tri klase. Tudi Perzefona stoji ob njem. Voz ima krila na svojih kolesih. Krila so simboli kot pri Hermesu, božjem slu in resnično se govori s tem v zvezi o dobri novici, dobrem poslanstvu, torej o evangeliju, o dobrem sporočilu, ki naj bi ga Triptolemos, predstavnik človeštva razširil, nesel po svetu.

Kaj pa je ta dobra novica?

Lahko bi povzeli poziv: Človek, zberi vso svojo voljo, vzemi svoj plug, orji zemljo in spremeni naravo. Sejal boš to, kar so ti bogovi dali in to ti bo prineslo obilen plod. Ta plod boš naprej spreminjal. Postal boš mlinar, pek, dobil boš plodove zemlje iz tvoje lastne roke. To torej je stara slika boginje Demetre, ki na ta način ustvarja kulturo. In človek je tisti, ki naj bi s to kulturo upravljal. V centru pojma sedaj stoji seveda izraz kultura.

Kaj pomeni beseda kultura in kaj povezujemo s to besedo?

Največ ljudi se s tem pojmom zelo površno sreča. Ljudje menijo, da je naša civilizacija kultura. Če na gredici zasejemo redkvice, potem govorimo tudi o kulturi redkvic na naši gredici. Toda tisto kar je bistveno pri kulturi, je nekaj drugega.

Kultura je delo človeka, prav gotovo kakor gredica z redkvicami, kakor civilizacija. Toda bistvena je orientacija pri tem delu. Prej je bilo tako, da je boginja človeku darovala kulturo. Poznate Schillerjev stih o elojzinskem prazniku? Zelo zanimivo in dobro je to. Boginja Demetra je v latinščini identična z rimsko boginjo Ceres. V tej pesmi se slavi Ceres kot mati kakršnekoli kulture. Mlinar in pek sta rokodelca, obrtnika, človek sam se čuti podrejenega duhovnemu svetu tako, da je orientacija človeka v bistvu globoko spoštovanje. Kultura prihaja od latinske besede spoštovati. Kdor resnično spoštuje, naredi več kot da samo teoretično nekaj spoštuje. Latinska beseda torej ne pomeni samo spoštovati, temveč pomeni tudi negovati in tudi graditi. Zaporedje je zelo pomembno: človekova božanska duhovna naravnanost in iz te potem ustvarjati.  Torej tako je bilo nekoč.

Človeški jaz je prišel duhu sveta nasproti in počutil se je kot manjši del njega. Zgodovino človeštva lahko razumemo kot razvoj, ki se oddaljuje od božanstev. Spomnite se vseh izrazov materializma. Kajne, če Marx reče bit, karakterizira zavest. V materializmu se neguje predstava, da je svet brez kakršnegakoli duha, da v svetu duhovnosti ni nič božjega kar bi človek lahko častil. To pa pomeni, da je materializem redukcija božjega reda na svetu, na dele sveta, ki jih lahko razumemo tudi materialistično. Zelo pomemben zastopnik tistega, ki je hotel doživeti duhovnost na svetu in jo hotel združiti z duhovnostjo človeka, je bil Goethe. J.W. von Goethe je bil v svojem času izjemen. Kot primer: Newton je opisal zakone fizike. Vi veste, daje študiral zakone prostega pada in tudi optiko, toda on je te stvari na svetu študiral same za sebe. Goethe pa je zakone na svetu povezoval s človekom. Rekel je: vse ima neko zvezo s človekom. In to, da duh, lahko duhovnost prepozna, je princip, ki se pri tem pokaže. Človekova duhovnost srečuje duhovnost sveta in ta princip, duhovnost sveta išče svojo pot do človekove duhovnosti in obratno (duhovnost v človeku išče pot do duhovnosti sveta). Ta princip je spoznal dr. Rudolf Steiner pri Goetheju. Rudolf Steiner je imel nalogo izdati Goethejeva prirodoslovna dela. V teh prirodoslovnih delih se je Rudolf Steiner s tem veliko in intenzivno ukvarjal. Metamorfoza rastline je pomembno Goethejevo delo. Goethe je namreč postavljal zakone, ko je opazoval spreminjanje oblik pri rastlini. Pri tem postaja jasno, da na zunanjih oblikah sveta lahko doživljamo njegove notranje zakonitosti. To je tako rekoč nasprotje modernega materializma, ki meni, da samo tisto, kar lahko vidimo in merimo, tehtamo, to naj bi bila bolj ali manj naravoslovna znanost. Znanost današnjega časa se obnaša tako, kot da bi prirodoslovje človek lahko študiral samo zunaj, popolnoma ločeno od človeka. Mi pa zelo točno vemo, da naš, človeški duh z načinom, sposobnostjo svoje predstave, z razvijanjem naših pojmov tako rekoč ustvarja kanale, poti za duhovnost v svetu. Tako, da lahko potem rečemo: duhovnost v svetu  živi na preobražen način v duhu človeka. Tam, kjer človek o tem nima nobene predstave, se v naši zavesti  ne najde ničesar iz realnosti, ki sicer v svetu so in to je objektivno dejstvo. V materialističnih spoznavnih znanostih se to, kar sem vam ravnokar rekel, obravnava kot problematični subjektivizem. S tem stvar enostavno porinejo na stran tako, kot da teh problemov ni. V materializmu se ljudje obnašajo tako, kot da bi človek resničnost našel samo v svetu zunaj. Toda resničnost je drugačna. Namreč taka, da se resničnost sveta zunaj hoče najti v naši zavesti in pri vsakem človeku je tako in to je objektivno. Ko majhen otrok prepona začetne računske naloge, lahko reče na začetku ena plus ena je dve, nekega dne bo dobil težje naloge, npr. multipliciranje. Vedno pa moramo vedeti, da je naloga človeka, da se z lastnim razvojem približa težavnejšim zakonom, ki v svetu vladajo. Končno postane naša duhovnost razvito področje, neke vrste oder in na tem odru se najde vse, kar v svetu zunaj je. To je tako rekoč neke vrste ležeča osmica, neskončnost. To, kar je zunaj v svetu, gre v nas in postane v nas ponotranjeno, naša notranjost in med zunaj in znotraj obstoja neka povezava. To kar je pri nas notranjost, oplaja zunanjo resničnost in zunanja resničnost omogoča, da mi v svoji zavesti rastemo. Iz tega postane jasno, kako pomemben je odnos med duhovnostjo in duhovnostjo. To je dajanje in jemanje. Kot sem že svoj čas tu govoril, je prej božansko duhovni svet človeka obdaroval z vsem, danes pa je tako, da človek ni več majhen otrok. Človek se je danes razvil do tako imenovanega časa ozaveščanja duše (ko človek ves svet povezuje in duša ne zmore več delati nekaj, kar škoduje drugemu, ne le sebi samemu).

Gre za ozaveščanje duše. Danes je človek v stanju sam odločati za samega sebe. Antropozofija je poskus človeka podpreti v teh prizadevanjih. Antropozofija je modrost o človeku. In modrost o človeku vključuje vse, kar sploh je, v tej meri, kot je to za človeka pomembno. Vsak od nas pa določa za sebe, kaj je za njega pomembno. Poglejte vsak samega sebe. Vsak mora za sebe odgovoriti: Kaj je za mene pomembno? Poglejte druge ljudi! Tudi oni določajo, kaj je zanje pomembno. Dogajajo se resnična čuda. Predstavljajte si: sredi Evrope najdete ljudi, ki si delajo velike skrbi, kaj bo z redkimi kiti in ti kiti so zelo daleč proč, mogoče nekje pri Japonski. Potem boste našli ljudi, ki se zbirajo v skupine, ostanejo na svojem kontinentu, kljub temu pa dosežejo, da tistih kitov ne bo smel nihče loviti. To pomeni: ti ljudje imajo tako iskren odnos do celega sveta, da lahko rečemo, vse po svetu se nas tiče.  In nobenih meja ni, ki bi nam jih kdorkoli lahko postavljal v naše delovanje, poseganje v dogajanje v svetu. Danes lahko rečemo: božansko duhovni svet je odvisen od človeka. Ves red v naravi, to kar se daleč v svetu dogaja (in to niso samo zunanji fenomeni temveč gre tudi za notranji red) je odvisno od človeka. To ujemanje človeka s svetom je temelj antropozofije. Človek odloča sam, na kakšen način bo imel opravka s svetom. Na tem mestu pri vas sem enkrat govoril o kraljestvih narave. Eno stvar bi rad ponovil. Po celem svetu najdemo kraljestvo kamenin (mineralov). To je realnost sveta v tej meri, kot obstaja iz snovi. Toda snovi se ne določajo same. Snov nas skoraj vedno srečuje kot presnavljanje v živi naravi.

Presnovo označujemo v antropozofiji kot etrske sile. To je nekaj, kar že ves rastlinski svet ima. To je področje tistega, kjer vse, kar je živo, lahko opišemo. Pri tem pa gre za živost, bujno rast, za širjenje rasti. Nad rastlinskim kraljestvom imamo potem kraljestvo živali, ki pozna še nekaj drugega kot samo rast. Pozna tudi razgradnjo, ne samo izgradnjo. Rastlina ima sonce okrog sebe in ga nujno potrebuje, topli organizmi (živali) pa imajo to sonce v sebi. V astralnosti, v duševnosti vseh organizmov, ki imajo duševnost, je torej emancipacija zelo velika; pomemben je korak od rastlinskega sveta. Lahko rečemo: pri rastlinah imamo samo razmnoževanje, pri živalih pa imamo razen tega tudi možnost gibanja, torej višjo stopnjo samoodločanja. Najvišji nivo samoodločanja imamo ljudje v duhovnosti tako, da sami odločamo o temu, kaj v svetu čutimo. Mi lahko opišemo snovi v njihovih snovnih karakteristikah. Mi lahko opišemo etrske sile, sile, ki gradijo življenje in njihove zakonitosti. Mi lahko opišemo duševnost in red, ki vlada na področju duševnosti, toda vse na svetu je pravzaprav spravljeno v red, ki ga ustvarja duhovnost. Ta duhovni svet ima tudi v človeku svoj organ,kjer ima duhovnost v človeku svoje mesto, svoj prostor. Seveda imajo tudi živali glavo in imajo tudi nek odsev mišljenja. S svojimi instinkti imajo nek odsev samoodločbe. Toda v višjem smislu duhovnega razvoja pri živalih ne najdemo veliko, saj živali v svet ne prinašajo nič novega. To je ta posebnost pri biološko-dinamičnem delu, da namreč ta metoda v svet prinaša nekaj bistveno novega. Mnogo ljudi meni, da je ekološko poljedelstvo star način, pač brez umetnih gnojil in brez kemičnih sredstev za škropljenje, da je to organsko poljedelstvo brez tistih zmotnih poti, ki jih je prinesla civilizacija in znanost. Tudi to drži. Toda bolj bistveno je, da stvari skušamo razumeti globalno.

Obstoja predavanje Rudolfa Steinerja, ki ga je imel za mladino. To predavanje je imel neposredno po tistih dneh leta 1924, ko je imel Poljedelski tečaj. To predavanje za mladino je zelo pomembno. V njem je obravnaval vprašanje: Poti k delujočim silam v naravi, ki smo jih izgubili. Gre za to, kako tiste izgubljene sile, ki so v naravi delovale, lahko spoznamo. Izgubili smo jih samo v svojem razumevanju, samo za našo zavest so izgubljene, čeprav še vedno delujejo. Rudolf Steiner pravi: kdor hoče razviti antropozofijo , naj začne tako, da vse tisto, kar ve, enostavno preobrazi v meditacijo. Pravi kmet je tisti, ki gre preko svojih njiv kot človek, ki meditira. Tega se moramo danes naučiti na nov način. Stvari se moramo naučiti razumeti s srcem tako, da ne bomo imeli opraviti z duhom, ki je samo mišljen, temveč z duhom, s katerim smo se delujoče povezali. Tisti, ki gre preko svoje njive,ki dela s svojimi živalmi, ki neguje svoj kompost, doživlja tega duha in doživlja tudi potrebe tega duha in na tem opazi, kaj je pri vsem njegova naloga. Gre torej za to, da duhovnost v naravi povežemo z duhovnostjo človeka. Zaradi tega, pravi, antropozofije ne moremo študirati  tako kot marsikaj lahko študiramo samo z razumom, temveč mora človek postati duhovnik – v najboljšem smislu besede. Meditirati pomeni: tisto kar vemo, preobraziti v meditacijo, delati s tem kot z molitvijo. Pomembno je torej, da je R. S. napisal novo spoznavno teorijo: knjigo, ki je utemeljena na tem, kar je napisal in prepoznal Goethe. Če smem to opisati s svojimi besedami, potem to pomeni: kadar gremo v svet, potem gremo v svet z našim razmišljanjem, čutenjem in z voljo, s katero v svetu stvari spreminjamo, delamo.

Jaz vem, da so v meni prisotni ti trije talenti: sposobnost razmišljanja, sposobnost čutenja in sposobnost fizičnega poseganja v svet. Če gremo v svet ven in se ne orientiramo samo po snoveh in manifestacijah snovi, temveč se ukvarjamo tudi z delovanjem, potem odkrijemo tam zunaj tudi duha. To duhovnost srečujemo npr. v avtoregulaciji, ki je pomemben pojem, saj se tam pojavlja jaz. Jaz na primer naše kmetije, ki hoče imeti na tej naši kmetiji svoj poseben, karakterističen red. Centralni pojem biološko-dinamičnega poljedelstva je, najti to individualnost, jaz vaše kmetije, ki ga moramo razumeti kot hotenje, voljo duhovnosti po lastnem redu na tistem mestu. Stvar lahko razumemo in lahko rečemo, da tam nekaj čaka na nas, ki je kot neke vrste duša, potrebna odrešenja. Človek je tisti, ki to odrešenje prinese s pravim redom. To je podobno kot če srečamo drugega človeka.  Če srečujemo na naših njivah plevel ali uši ali tudi kulturne rastline, nam mora biti jasno, da so te rastline izraz neke notranjosti kmetije kot celote. Mi odgovorno in pravilno srečujemo ta pojav, to izražanje, če se naučimo verjeti, da ima ta naša kmetija, ta individualnost, neko lastno voljo. Moramo se naučiti spoštovati to voljo naše kmetije. Če srečujemo drugega človeka, se moramo tudi naučiti spoštovati njegovo voljo in to vedno tudi storimo. Lahko rečemo: če se srečam, imam določene stvari, ki jih na nivoju duhovnosti izmenjavam, imam stvari, ki jih izmenjavam z drugim človekom na področju duševnosti  in tudi na področju volje imamo opraviti drug z drugim. Pomembno je, da pridemo tako daleč, da tisto, kar na naših njivah, gredicah raste, da se to dogaja tudi v naših hlevih in da to odgovarja tako volji naših živali kot naši volji. To pomeni: če hoče naša zemlja roditi nek plevel (osat ali karkoli drugega), mi zastonj hočemo nekaj drugega. Naša zemlja, naša njiva uveljavlja to svojo voljo in pošlje ven osat. Pomembno je, da se mi z mišljenjem, čutenjem in voljo naše zemlje povežemo in pridemo tako daleč, da tudi mi hočemo v bistvu tisto, kar hoče naša njiva, naša krava ali koza, in da tvorimo pravzaprav eno enoto, kjer naša njive, naše krave hočejo to, kar hočemo mi. Pravzaprav je to tako rekoč človekov greh, da se duhovno, duševno in po svoji volji počuti ločen od sveta. Naloga človeka in možnst za njegov razvoj je, da se z duhovnostjo, duševnostjo in voljo sveta poveže v enost. To pa je povezano z veliko prizadevanj, to je delo. Toda alternative ni. Kaj pa to praktično pomeni? To je tisto, kar ljudje, če govorimo o b-d metodi, tako težko razumejo, da namreč človek ustvarja nove organe s tem delom in to je to, kar nam je boginja Demetra dala že pred šest tisoč leti. Štedilnik je tudi nekakšen nov organizem in na ognjišču mogoče lahko celo delamo jeklo za naš plug. Nekaj čisto novega, kar je človek ustvaril za ta svet. V štedilniku lahko pečemo kruh. Tudi to je nekaj čisto novega, kar je ustvaril človek za ta svet. Narava nam je dala to darilo, da mi to preobrazimo in tudi nam obenem pomaga. Danes pa je tako, da mora človek božansko duhovnemu svetu nekaj vrniti. Dobil je od njega, danes pa mu mora vračati. Človeštvo današnjega časa ni več tisti mali Triptolemos, neoblečen deček, ki je bil v situaciji, da je dovoljeval, da samo dobiva in dobiva darila od božansko duhovnega sveta. Danes smo tako veliki, da zmoremo in moramo božansko duhovnemu svetu nekaj povrniti. Zato imamo biološko-dinamične preparate. To pomeni, da je biološko-dinamičen način dela želja, povezati se z božansko duhovnim svetom iz sil lastnega spoznanja tako, da se na temelju lastnega razumevanja stvari in lastne odgovornosti ne obnašamo na tem svetu samo kot paraziti, temveč da s hvaležnostjo sprejemamo in svetu iz te hvaležnosti nekaj dajemo nazaj. Predstavljajte si nov pojem, kaj pomeni gnojiti. Rudolf Steiner je rekel: gnojiti pomeni, božansko duhovnim silam omogočiti, da lahko delujejo. To je podobno kot pri kruhu. Imamo opraviti s snovjo? Seveda! Toda v tej snovi se dogaja neka pretvorba, nekaj se dogaja, ni nekaj statičnega. Vse skupaj se razvije v nekaj popolnoma novega. Stvar gre potem v proces skozi peko. Potem pride nekaj novega na našo mizo, to jemo in to ponovno preobrazimo in v nas postane ta stvar čisto nekaj novega. Čudo pri tem je: če jaz jem kruh, potem to meni pomaga, da najdem samega sebe in komu drugemu pomaga najti samega sebe. Lahko torej rečemo, da zdrava, dobra hrana ima te lastnosti, da drugemu služi, mu pomaga. Taka je naloga dobre hrane. Tudi pri gnojenju je podobno, moramo misliti na lastno dejavnost; je nek jaz s svojimi duhovnimi zakoni, s svojo duševnostjo in s tem, kar se tam uresničuje kot izraz volje. S tem potem človek zemlji nekaj vrača, kar zemlja potrebuje za svoj razvoj tako, kot hrana daje nekaj človeku za njegov razvoj. Če nam je svoje čase božanski svet daroval žito, da lahko iz njega delamo kruh, potem človek danes božanskemu svetu nekaj vrača zato, da bodo njegove ustvarjalne sile še vedno lahko delovale. Ta pot je bila dolga. Upam, da ste to podobo, ki sem jo do zdaj skušal orisati, lahko sprejeli vase.

Če se lotimo bistvenih vprašanj biološko-dinamične metode, pridemo seveda najprej k vprašanju: Kaj pa je organizem?

Pojem organizma je pravzaprav ideja. Vedeti moramo. da pomeni ideja v grščini – podobo. Mislim, da je pomembno, da človek vse podobe, predstave o svetu nekako združi. Ta celota je potem naša predstava o svetu. Ves svet je organizem. Kot sem prej razlagal: v tem organizmu sveta je bil človek na začetku kot otrok in človek je dobil naročilo – tedaj izgon iz raja, kultiviranje zemlje. Vedno pa je ves razvoj spremljalo vprašanje, ali je človek naredil greh, da je Bog vprašal: Človek, kje si?To je pravzaprav, kar se tudi danes človeštvo na celem svetu sprašuje: Kje vendar smo? In dobro je, da se sprašuje. Svet se zanima za nas. To smo izbrali kot podobo, da lahko rečemo: Zemlja nosi vse živo in to kar nas ščiti je božanskega izvora in hoče, da ga mi s svojimi rokami preobrazimo. Nadaljnji razvoj zemlje je dan človeku v roko. Gnojiti pomeni: pripraviti pot božansko duhovnim silam. Čist staro naročilo v novi obliki. To pa pomeni, da moramo razviti pojem organizma.

Kaj pomeni organizem?

To je neka celota posameznih organov. Organ prihaja iz grščine in pomeni orodje. Orodje, lahko rečemo, za železo, mrtvo snov, nekaj posreduje. Mogoče ga najdemo spet v obliki kladiva ali pluga in orodje imamo potem še na mnogo višjih nivojih. Tako daleč lahko to zasledujemo, da tudi naša zavest postane orodje, namreč, da postane svetovni oder za vso duhovnost sveta. Organi sveta pa se povezujejo med seboj z dajanjem in jemanjem. Kar se tiče naše pokrajine, bi predstavil štiri elemente. Lahko bi rekli: Imamo zemljo, imamo zrak, ki zemljo obdaja, imamo vodo na in okrog zemlje in imamo toploto in svetlobo, ki zemljo obdaja. Zakaj je ta slika pomembna? Lahko bi rekli: med temi točkami je življenje mogoče. Za življenje vedno potrebujemo snovi, nekaj zemlji podobnega. Življenje je mogoče samo tam, kjer imamo vodo, samo tam, kjer imamo zrak, samo tam, kjer imamo svetlobo in toploto. In potem obstoja ritem povezovanja, da je npr. voda nekako povezana z drugim v sladkorju, da se dvigne to, kar je zemeljsko, preko samega sebe in na koncu koncev imamo prostor, ki je prežet z življenjem, za katerega bi lahko rekli: to je list, ki zraste preko samega sebe, postane drevo in to drevo požene korenine globoko v zemljo. Ta prostor, prežet z življenjem je naenkrat sposoben samega sebe regulirati. Če kateri od teh elementov pride v minimum, stvari postajajo težke. V srednji Evropi si tega sploh ne moremo predstavljati, koliko step, pustinj imamo na svetu samo zaradi tega, ker je preveč mraz, koliko step imamo na svetu zaradi tega, ker je premalo vlage, koliko step imamo na svetu, ker je tam preveč vode, koliko step, ker je tam preveč soli, mineralov. Tako, da moramo reči, da nam je dana milost, da smo tako obdarovani. Milost je v tem, da imamo tu zmerno klimo. In zaradi te mile klime, imamo v našem prostoru tako rekoč dvanajst mesecev, ki so prežeti z življenjem. Toplota in mraz sta izravnana, vetrovi so izravnani, zrak, tla niso enostranska, imamo praktično vsak mesec nekaj vode oz. tako malo suše, da se ta prostor, prežet z življenjem lahko sam regulira, tvori lastne organe s tem v zvezi. V naravi bi lahko človek rekel: tu bi v naravi rastel gozd, ki bi s svojimi koreninami posegal globoko v zemljo in nosil s svojimi sposobnostmi posredovanja zrak v globine zemlje in posredoval toploto v zemljo do zadnje konice korenin in deloval tudi preko meja lastnega organizma. Gozd, ki bi ga imeli, če bi pustili naravo, da raste sama kot hoče, bi zadrževal gibanje zraka, obenem pa bi dovoljeval dihanje, reguliral bi vodo. To si moramo predstavljati. Če dežuje, voda pade na liste. Z lista pade na drug list in ostaja v področju, v sferi živega. To živo sprejema in oddaja vodo. Če je zrak suh, potem vlaga zraka prihaja iz živega, rastline oddajajo vlago v zrak. Imamo tudi roso. Vse to je utemeljeno v procesih življenja. Tudi kar se toplote tiče. Toplota ne sme naravnost, neposredno srečevati življenja, nekaj mora tudi toploto posredovati. Če sonce sije naravnost na gola tla, potem naredi škodo. Ultravijolična svetloba je življenju škodljiva, zato se je narava naučila, da to izkoristi. Narava je naredila rastline, rastline imajo liste, listi sprejemajo to svetlobo v sebe in listi posredujejo to toploto naprej v sfero življenja. Stvar gre tako daleč, da v skrajni konici korenin lahko merimo svetlobo, ki jo je rastlina preko listov sprejela vase. Tam, kjer ta organizem lahko raste, sprejme vedno več toplote, vode, zraka in zemlje v sebe in sam sebe povečuje, raste in tako prihaja do rasti oživljenega prostora. Rastline rastejo proti težnosti in tvorijo prostor, proti zraku, vodi, toploti. Pa tudi v področju zemlje rastline zavzemajo, se širijo v prostor. To, da rastlina poseže v zemljo, je zelo koristno za vse življenje, prinaša blagor, blagoslov. Resnično je pomembno, da se naučimo videti delovanje teh štirih elementov v naravi.

Če mislimo sedaj na našo njivo: Rudolf Steiner je orisal njivo in je govoril o preponi (kot prepona), on govori o poljedelski individualnosti, o organizmu. Pri tem gre za to, da preprečimo enostranskosti. Imenoval bom ekstremne primere, ki lahko nastopijo. V pokrajini kjer živim, imamo zelo plitka tla, zelo malo zemlje. Ker so v globljih slojih takšne plasti, ki ne prepuščajo vode, se voda v tleh nabira in tam je v tleh tako malo zračnega prostora, da tam včasih pozimi deževniki potonejo. Človek bi lahko rekel, da je to podobno stepi, ki je stepa zaradi preobilice vode. Zelo pomembno je, da naredimo na takih tleh drenažo in da tla obdelujemo tako, da imajo globoke brazde, globoke valove. Na takih tleh je bolj enostavno pridelovati krompir kot žita, saj na brazdnih grebenih dosežemo, da je zemlja prežeta z življenjem. O čemer se z vami pogovarjam, je to: predstava kako organskost najde svoj prostor v svetu. Ritem povezovanja in razvezovanja v prostoru, ki je prežet z življenjem, velja pozneje za vse, kar v svetu sploh srečujemo.

Še drug primer. Moj prijatelj je bil na praksi v Negev puščavi med Egiptom in Izraelom. Ta puščava je zelo mrzla in zelo vroča obenem. Enajst mesecev v letu je zelo suho in težava obdelovanja tam je v tem, kako omogočiti, da prostor življenja lahko trajno obstoja. Pred dva tisoč leti je to Nabatejcem uspelo. Vodo so zbirali v cisternah in jo razdelili na vse leto. Ta kultura je na žalost izumrla in moj prijatelj je tam začel z zastiranjem. Tam zastirajo s kamenjem. Pod kamenjem je potem neke vrste jama. V to jamo dajo malo komposta in dobro zemljo. Vanjo potem posadijo rastlino, ki s svojimi koreninami še ostane v tej jami. Okrog te v pokrajini zbirajo vodo, ki jo speljejo tako, da se nabira v tej jami. Kamenje, ki je naloženo na vrhu jame, onemogoča izhlapevanje. Tako jim uspe tam zadržati vlago, vodo za osem, devet mesecev v letu. Klime seveda sploh niso spremenili. Toda dejstvo, da zbirajo in skrbno gospodarijo z vodo, da zaščitijo to prst pred vetrom in pred izparevanjem zaradi sonca, omogoča, da tam lahko zasadijo celo drevje in tako začno upravljati z možnostmi obstoja življenja. To, da človek najde orodje, da dela red v naravi, da omogoča življenje v naravi, je pomembno. Reči, kaj je treba narediti, na splošno sploh ni mogoče. Na eni strani pri preobilici vode bomo negovali ustrezne kulture na grebenih, tam, kjer je vroče, bomo mogoče negovali ravno obratno – ne dvigovanje zemlje nad nivo, temveč pogrezanje pod nivo je lahko princip, ki je zelo pomemben.

Tvorba organov je nekaj posebnega za biološko-dinamičo metodo. Tudi kompost je organ za sebe. Pomeni: diafragma, o kateri sem govoril, se v tem primeru oblikuje tudi v tem grebenu nad zemljo in to, kar v kompostu zbiramo, je lahko material rastlinskega izvora, lahko je živalski gnoj, je mešano. Tako postane iz odpadkov narave, s tem ko je le-ta premešana v novi organ – kompost.

Kompost je dobil svoje ime od besede komponente. Komponente so različne stvari, različne substance, ki jih v kompost pač dajemo. K tem komponentam lahko štejemo npr. kameno moko, gnoj iz hleva, mogoče slama, listje. Razvijati moramo svojo fantazijo, da na vsakem mestu na svetu zbiramo prave stvari. To je podobno kot pri komponistu, ki sestavlja stvari ki jih poprej ni bilo. Tako kot komponist ustvarja nekaj popolnoma novega za ta svet, na podoben način naredi to tudi kmet (naši fantaziji niso postavljene nobene meje). Tako kot v puščavi lahko naredimo majhne oaze, v katerih ne naredimo nič drugega kot vse, kar tam že je, postavimo v nek nov red tako, da so oaze sposobne življenja, lahko tudi na drugih mestih, ki imajo svoje težave, naredimo nekaj blagodejnega. Za to imamo pomembno sliko. To je slika o Noetu. Noe je vzel v svojo barko vse živo. Ta barka je bila prostor njegove zavesti. Prostor njegove zavesti je lahko prepuščen tudi povodnji, vesoljnemu potopu, vsemu tistemu, kar je pravzaprav nevarnost za življenje, za vse, kar je živega. Toda kar je Noe sprejel v svojo zavest, ima bodočnost tako, da lahko rečemo: področje zavesti je kot neke vrste hiša, ki je v stanju prestati vse težave, ki nam jih življenje prinaša. Tu zunaj vidite rastlinjak. Lahko bi torej rekli: človek domesticira – udomačuje – svet. V ta svoj dom sprejme živali in jih spremeni, ko jih udomači, naredi domače živali. Krmi jih bolje, kot bi jih lahko prehranjevala narava. Zato pa potrebuje in sadi rastline za krmo. Proizvaja več gnoja, kot bi ga proizvajala narava in na ta način ustvarja prostor, v katerem najde prostor mnogo več življenja, kot bi ga sicer našlo. Zraste mnogo več, kot bi zraslo v nekultivirani naravi samo. V Sloveniji bi brez poseganja človeka rastel samo gozd.

Sedaj pa izračunajmo: koliko živali živi tu v naravi na 100 ha površine? Nekaj srn, nekaj miši, zajcev, nekaj ton deževnikov. Največ živali pa potrebuje mnogo večje površine. Ptice npr. medvedi, divje svinje. Malo velikih živali imamo.

Če si pogledamo dobro kmetijo, potem lahko rečemo: na enem ha ima več kg živali, kot jih ima 100 ha v naravi. Človek nima nobenih težav, da preživlja z enim ha eno kravo in celo vrsto majhnih živali in produktivnost se zelo poviša na ta način. Tako, da postane naš hlev organ za živinorejo, kompost postane organ za negovanje gnoja in kroženje substanc in naša njiva postane organ za produkcijo rastlin. Na ta način naredi človek več, kot naredi narava sama. Naravo tako rekoč razvijemo naprej. Toda, če to delamo pravilno, nikoli ne naredimo nekaj, kar bi bilo v nasprotju z naravo, s čimer bi dvomili v pravilnost tega, kar narava sama dela in zmore. Če namreč stvar delamo prav, potem stojimo kot cel človek pred naravo v njeni celoti. Potem vzamemo žito, morda vzamemo gnoj in poiščemo nove poti, nove možnosti, toda naravo pustimo neokrnjeno, spoštujemo njeno celovitost. Moderni greh človeka je atomizem, ki je problem zavesti človeka. Ljudje mislijo, da je bistveno npr. pri gnoju posamezna snov, ki je v njem, da je bistvo na rastlini in živali posamezen gen. Človek te stvari iz zveze življenja v tistem organizmu vzame ven in na tej posameznosti, vzeti iz celote, človek nekaj spremeni, potem skuša to spremenjeno enoto naravi vrniti. Potem se pa čudi, da ta stvar ne funkcionira več. Stvar ne funkcionira zato, ker človek posameznost samo za sebe nikoli ne more pravilno razumeti. vedno lahko razumemo posameznost samo iz celote, v katero je vtkana.

Rad bi vam povedal slab primer. V Ameriki so žlahtnili novo sorto koruze. Imenujejo jo BT koruza. Vzeli so kromosom od bacila thurigensis in ga vgradili v DNK lestvico koruze. Ta koruza ima grozljivo delovanje na vse insekte v pokrajini. Vi veste, da čebele zbirajo cvetni prah, pa tudi drugi insekti ga zbirajo. Sedaj so ugotovili, da se koristni insekt kot tančičarica muha, v faunistiki se imenuje krizofa spremeni, če poje cvetni prah te spremenjene koruze. To pomeni: ta koruza deluje kot sredstvo za zaščito rastlin v naravi, kot pesticid. Človek je torej posegel v red, ki v naravi vlada. Kdo je zdaj tisti, ki odloča, kaj je dobro in kaj je narobe. Greh je v tem, da smo iz reda nekaj vzeli ven, da smo to pretvorili, pokvarili, ne le spremenili in da smo to zdaj kot pokvarjen kamenček v mozaiku vrnili v naravo. Mi smo mnenja, da naj bi človek žlahtnil. Človek vzame dele iz narave. Tudi pri biološko-dinamični metodi to delamo, toda to delamo iz duhovnega razumevanja. Moramo si predstavljati to. Rudolf Steiner predlaga, da vzamemo cvet rmana, ga posušimo in damo v jelenov mehur. To potem negujemo kot nov organ, da to potem damo v zemljo, izkopljemo spomladi. To imenujemo priprava preparata. Ta preparat potem vzamemo in lahko rečemo: v tem gotovem preparatu je nekaj od rmana, je nekaj od jelena in ker smo vse skupaj zakopali v določenem letnem času, je nekaj v tem preparatu od tistih sil, ki pozimi vladajo v naravi. V tem preparatu je tudi nekaj od človeka, ki je to delal. Ta preparat torej vzamemo in ga damo v kompost. Kompost je nekaj, kar je človek na novo na tem svetu ustvaril. Če damo ta preparat v kompost, ga s tem obogatimo na podoben način,kot če damo začimbe v kruh. Začimbe prihajajo kakor kruh iz narave. Na podoben način imamo tudi pri preparatih opraviti z novim oblikovanjem narave. Toda pri nobenem od korakov, ki smo jih naredili pri izdelovanju tega preparata, nismo izpustili narave. Z nobenim korakom nismo naravnega reda uničili. Razumeti pojem organizma pomeni, naučiti se razumeti celoto. Če pridemo v analitično gledanje razkrajanja, potem pripravljamo na ta način v svoji zavesti mogoče nekaj, kar bi obstoj organizma kot celote spravilo pod vprašaj, kar bi dvomilo v obstoj organizma kot celote. Tako lahko rečemo, da nas je božansko duhovni svet naučil delati kruh zato, da bomo našli svojo človeško nalogo, sedaj ljudje začenjamo negovati nekaj v področju organskega sveta zato, da bodo še vedno dejavne – ustvarjalne naravne sile lahko učinkovale. Vsakega od ostalih petih preparatov bi lahko prikazal v tej shemi – tako kamilico, koprivo, regrat, hrastovo lubje in baldrijan. To zdajle ni pomembno. Pomembno se mi zdi, da v našem razumevanju organov ostanemo na področju živega, da sprejmemo meditativno vase to, kar v naravi je, da to preobrazimo in preobraženo naravi vrnemo. To je orodje, ki ga človek danes nudi nazaj božansko duhovnemu svetu zato, da se svet lahko razvija.

V Nemčiji imamo izrek, ki karakterizira celo gibanje Demeter. Pravijo: Demeter, to je potrebna pot za človeka in zemljo. Dokazano je, da naši preparati delujejo in zelo zanimivo je – v Institutu za biološko-dinamične raziskave v Darmstadtu je dr. Ulrich Johannes König ugotovil, da imajo preparati lastnost, da stvari normalizirajo. Analiziral je doktorske dizertacije tudi drugih ljudi in v tistih so avtorji vedno znova ugotavljali, da biološko-dinamični preparati povečujejo pridelane količine. V zadnjih dvajsetih letih pa vemo, da se na konvencionalen način dosegajo izjemno visoki pridelki in se lahko zgodi, da b-d način stvar pripelje na tisti nivo, ki je za naravo normalen in sprejemljiv. To pomeni: pridelki so lahko tudi nižji kot v konvencionalnem poljedelstvu, toda ob uporabi teh pripravkov se dviguje, povečuje zdravje v naravi, medtem, ko moderno poljedelstvo zdravje uničuje. Ta predstava je zelo pomembna, saj na ta način lahko rečemo, da človek s svojim jazom na svoji kmetiji, v svojem obratu kot del vsega sveta, kot celota, v kateri smo, ustvarja pogoje za sposobnost avtoregulacije. To je torej duhovna komponenta, ki nekaj regulira. Ta avtoregulacija je zame zelo pomemben pojem. S preparati ne dvigujemo ali zmanjšujemo pridelkov direktno, temveč organizmu, naši njivi dovolimo, da se sama regulira, da stvari postanejo normalne, take, ki imajo trajnost. Pojem avtoregulacije bi lahko primerjali s pojmom avtomobila. Zakaj? Tudi avtomobil se ne giblje sam. Neki jaz, in ta jaz ima volan in prestavno ročico – mi vidimo, kako se avto giba, toda pri tem obstoja višja volja, ki ta avtomobil v resnici premika in tako je tudi pri avtoregulaciji. Če jo pravilno razumemo, se organizem določene lokacije lahko dobro razvije brez kakšnih posebnih posegov. Mi lahko to zelo mirno spremljamo. Zanesemo se na našo lastno dejavnost, kjer glede na tla in glede na naše živali resnično razvijemo samoregulacijo, stvari se same urejajo. To spoznavanje v odnosu do vsega živega, ta nova možnost, s katero človek participira v vsem, kar je živo, s katero participira v duhovnosti sveta in kljub temu se človek lahko sreča s samim seboj, lahko se sreča s svetom in to lahko spoznavno, čustveno in z voljo. Nekega dne potem lahko rečemo: če hočem proizvajati, pridelovati žito ali se ukvarjati z živinorejo, potem lahko to dosežem v partnerstvu z naravo. Ne delam proti naravi, tudi narava ne dela proti meni, z naravo se lahko povežem in s skupno lastno voljo proizvajam tisto, kar svet potrebuje.

Prikazal sem torej, kakšen je lahko naš odnos do sveta in kako je človek del tega sveta, če se le potrudi, da prepozna to, kar v naravi hoče biti in če le deluje v skladu s tem, če se človek potrudi biti partner svetu in doseže, da je tudi svet partner njegovih lastnih prizadevanj. Naša naloga je ustvariti potrebne organe za to. To je zelo pomemben zaključek našega dopoldanskega predavanja tako, kot je ta hiša neke vrste zaščita in ovojnica za neke vrste lastno življenje te ideje v našem prostoru, tako kot se tu nekaj zbira, kjer se nekaj preobraža in gre nazaj preobraženo v svet, je zelo pomembno, da tudi na področju socialnih odnosov premislimo nove organe. Ljudje ustvarjamo organe za svojo vlado, da lahko preko teh organov nekaj doseže, nekaj dela. Pravzaprav delamo mnogo več organov, kot nam je to v zavesti. Tudi šola je organ, tudi prečiščevalna naprava vode je organ. Vse to, kar človek naredi novega je organ. Ta prostor za življenje služi nekemu namenu. Biološko-dinamično gibanje tudi potrebuje organe za življenje in zato je potrebno, da se ljudje resnično stvari darujejo brez zasledovanja lastnih interesov. Pomembno je, da se ti organi lahko tudi nahranijo. Življenje obstoja iz dajanja in jemanja. Vedno je človek tisti, ki je pozvan, da ustvari tisti organ, ki je tisti čas potreben. Človek mora biti gotov, da tisto, kar bi bil potreben organ po njegovem mnenju, lahko tudi obstoja, kar se tiče eksistence in možnosti doseganja zastavljenih ciljev. Kar se tega gledanja stvari tiče, mislim, da je ta hiša čisto poseben organ. Zelo zanimivo je, da sva se midva srečala pred nekaj leti v Dornachu v Goetheanumu, v centru antropozofov. Tudi Goetheanum je neke vrste organ za antropozofijo, narejen zato, da se tam srečujejo ljudje in verjamem, da vsak od nas sreča prave ljudi in najde svoje lastne naloge tako, da tudi privatno na svojem mestu, kjer živi tako, kar se duhovnosti tiče kot, kar se tiče ustvarjanja materialnih pogojev za svojo eksistenco, uspe in da najde tudi svojo nalogo, kar se tiče odnosov do soljudi in drugega živega v svojem okolju. To je prav gotovo naloga, ki se človeku danes zastavlja in ki presega tisti ozek življenjski krog človeka. Predstavljajte si, da moram v vrtu, ki je 600 do 700 km oddaljen od Vrzdenca, zbirati izkušnje, ki mi omogočajo pripraviti to predavanje. Človek bi rekel: tisto, kar se dogaja za Alpami, je nam nepomembno. Ampak temu ni tako. Kar se kjerkoli na svetu dogaja, je lahko zelo pomembno za druge dele sveta. Pomembno je le, da stvari na pravi način obravnavamo tako, da iz tega spoznanja lahko nastajajo nove stvari. V tem smislu sem zelo hvaležen, da smem biti pri vas.  Mislim, da se pri vas zelo veliko dogaja in upam, da se bo to lahko dobro nadaljevalo.