Ritem ureja
Na prvi pogled je ritem princip urejanja med redom in neredom, med pravilnostjo in nepravilnostjo, med prosto dinamiko in čvrsto strukturo. Vsak ritem, ki se vrača nespremenjen in ne kaže nikakršnih variacij, postane takt in je mrtev. Ritem, ki pridobi nepredvidljive spremembe, postane kaotičen, torej aritmičen. Tako doživljamo ritem kot nekaj, kar ureja kaos. Zgodba stvarjenja pravi: »Najprej je bil kaos, s prihodom luči sta nastala dan in noč. Podan je bil ritem in kaos je bil za začetek urejen. Z naslednjim korakom, s tedenskim ritmom, je bil izpopolnjen.« Po drugi strani pa lahko ritem pripelje do čvrste, toge rešitve. Pregovor pravi: kaplja izdolbe skalo.
Ritem sprošča sile
Predstavljajmo si težkega človeka na gugalnici. Ne moremo ga dvigniti, lahko pa ga spravimo v gibanje in z minimalnimi sunki v pravem trenutku dvignemo veliko višje, kot bi bilo to sicer mogoče. Sila, s katero niha, je tako velika, da jo komaj lahko primerjamo s sunki, ki so to nihanje povzročili. Ritem spodbudi, okrepi in poveže sile, ki se v kaosu sproščajo in izgubljajo, v čvrsti obliki pa mirujejo. Z ritmičnim delom lahko več dosežemo. Če smo brez moči in kondicije, se z ritmičnimi in postopnimi vajami okrepimo.
Ritem nastaja v sredini
Ritem kot urejevalec kaosa, ki sprošča strukture in potencira sile, je kvaliteta sama po sebi, je skrivnost življenja. Tudi v človeškem organizmu imamo pol reda – funkcijo urejanja v centralnem živčnem sistemu in pol kaosa – v presnovi. V presnovi vse izgoreva, se razgrajuje in gradi, odvisno od telesne aktivnosti, prehrane ali stresa. Pri tem se sprošča toplota, več če razgrajujemo, manj, če gradimo, več podnevi, manj ponoči. Prva jutranja svetloba, ki jo zaznamo, sproži drugo, šesturno krivuljo, ki je s prvo, 24 urno, v razmerju 1:4 To zadržano nihanje se prilagodi 24 urnemu in se spremeni. Če ne zaznamo svetlobe se poruši tudi 24 urni ritem. Naslednji dan bo to 25, potem 26 in nato 27 urni ritem. Luč, ki jo zaznamo zjutraj, naravna biološko uro. Brez te luči bi se ritem vsak dan za eno uro podaljšal. Ritem ni nikoli enak. Oblikuje ga razum. Toplota nastane pri presnovi, ki jo vodijo naše duševne potrebe (hrana, aktivnost, stres). Ritem nastane med živčnim sistemom in presnovo. Tudi najpomembnejši organi ritmov, srce in pljuča, ležijo v sredini, med glavo in trebuhom, v prsni votlini.
Ritem v razvoju
Ritmi lahko nastopajo časovno ali prostorsko. Ritme po obliki imenujemo razmerja. Časovni ritmi nastopajo v razvoju. Razvoj vedno poteka v etapah in nikoli linearno. Pri tem si vedno sledita dve različni razvojni stanji: harmonično in razčlenjujoče stanje. V harmoničnem stanju je človek usmerjen k sebi in počiva. To je stanje pred rojstvom, triletni otrok, nato devet do deset letni otrok. Razčlenjujoče stanje nastopi, ko ga izzovejo veliki prelomi. Novorojenec se mora privaditi novemu okolju, razumeti čutne zaznave in osvojiti govor, hojo in razmišljanje, dokler se ne znajde. Naslednji prelom je začetek šole, ko domišljija popusti , ko se pojavljajo vprašanja in potrebe za katere ni danosti. Naslednje nemirno obdobje je puberteta, ko duševni in fizični razvoj nista usklajena. Duša kaže potrebe, ki so v neskladju z lastno podobo. Ta predstava o sebi vedno bolj razpada. Nerojeni, triletni in devetletni otroci so samozadovoljni, vase usmerjeni in v harmoniji s svetom. V tem času »mirovanja« se utrdi otrokov razvoj. Od rojstva do šolskega obdobja se razvije živčni sistem, v šolskem obdobju in puberteti se oblikuje ritmični sistem in nato presnovni in gibalni sistem. V prelomnih obdobjih se »karte ponovno premešajo« in v naslednjem obdobju utrjevanja dobimo čisto nov model.
Ritmični razvoj pomeni duševno zorenje, ki je postalo kot dozorela oblika telesa. Ritem povezuje dušo in telo.
Ritem je življenje.
Tudi na zemlji se razvije življenju prijazna klima in uskladi rodovitnost z bogatim življenjem tam, kjer se leto ritmično deli na letne čase. Če preneha ritem letnih časov, izumre tudi življenje, kot na tečajih ali v puščavi, ali pa se preveč razbohoti, kot v tropskem gozdu. Ritem sprosti življenje, razvije njegovo moč in omogoči razvoj.
Ritem zdravi
Medicina pozna veliko motenj ritma. Pri enih zavlada kaos, drugi otopijo. Pri tem trpijo življenjske funkcije. Primeri tega so izčrpanost, stres ali dolgočasje. Ritma, ki dela red ne sproži samo prva svetloba, ko se zbudimo, pač pa tudi drugi vtisi: nenehno zvonjenje telefona, padajoči tečaji, prepiri s partnerjem, otroki in kolegi, zastoji na avtocestah, poročila, računi, madeži na srajcah. Vse to oblikuje ritem, le da prihajajo signali kaotično in rezultat je zmeda. Nasprotje je dolgočasje, depresija ali neobčutljivost, kjer komaj še zaznavni impulzi oblikujejo ritem, ki postaja medel. V obeh primerih se zmanjšuje življenjska moč, zmanjkanje veselja, apetita, pobud …Manjkajoči ritem ne sprošča energij, ki bi jih potrebovali za ponoven zagon ritma. Posledice so lahko duševne ali okvare telesnih organov. Organi, ki so vedno v gibanju, npr. srce ali tanko črevo, ne obolevajo za rakom, pogosto pa se to dogaja z organi, ki padejo iz ritma. Vsako bolezen lahko razlagamo kot notranjo ali zunanjo motnjo ritma. Motenj ni, dokler ritem dobro deluje. Če resno zbolimo, je treba ritem ponovno vzpostaviti. Sile, ki so ustvarile trdno snov in v njej ostale, postanejo zdravilo, če jih ritmično obdelamo. Te sile nezavedno delujejo v globinah telesa. Kako ritem ponovno zgradimo? Kot primer lahko služi otrokov razvoj. Šele v sredini otroškega in mladostniškega razvoja, v trikrat po 7 let od rojstva do začetka dvajsetih let, se zgradi lasten ritem. Za to potrebuje otrok vzpodbude od doma, iz vrtca in šole. Zelo pomemben je ritual. Otrok brez svojega lastnega ustvarjalnega ritma potrebuje to predstavo.. Po tej dobi otrok upravičeno zavrača rituale in v puberteti išče svoje lastne ritme, ki jih bo doživljal kot svoje, če bodo odrasli vsaj razočarani nad izbiro. Podobno je pri bolezni. Mogoče najstarejša terapija na svetu je počitek. Brez telefona, borznih tečajev itd., pač pa veliko rituala: bujenje, umivanje, razvajanje, nega, cvetje in malo obremenitev. Počasi se spet vrne lasten ritem, ki mu sledi navajanje na obremenitve.
Pot do lastnega ritma
Vsak tekač ve, da lahko teče vztrajnejše, dlje in hitreje, če najde svoj ritem. Ali imamo svoj ritem? In po čem ga spoznamo? Vzemimo ples, tango, kjer so dani osnovni koraki. Vnaprej malo razlage. Vodi moški, toda le gibanje, kjer je par uravnotežen. Zaznati mora sebe in partnerico in iz tega ravnotežja voditi. To iskanje namišljene osi v taktu melanholično-ritmične glasbe je igra. Dana je oblika osnovnega koraka, takta in možnih stopinj. Spreminjajoče in kaotično je stalno spreminjanje odnosa plesnega para. Najdeta ritem, ki se zdi kot lebdenje, stanje polno, veselja in življenja. Ritem je resnično povezan z veseljem, ki se poraja globoko v duši. Ta lasten ritem in s tem občuteno globoko srečo imenujemo eros. Erotika je nekje na sredini med ljubeznijo in seksualnostjo. Ljubezen občutimo duševno in duhovno. V seksualnosti občutimo samo sebe. Erotika lebdi med obema: delamo nekaj, kar je v veselje drugemu in smo veseli, če ga razveselimo. Drugega občutimo kot sebe in to nas globoko osreči. Podariti nagelj vsak petek, je sicer vljudno, vendar ne erotično. Umetnost je, narediti lepo iz ne preveč in ne premalo in ustvariti pogoje drugemu in sebi, da smo čim bliže temu, kar si želimo. To nihanje je igra, ki krepi ritem in veselje do življenja.
Martin Straube, Weleda, prevod Frančiška Pirnar