Martin Dettli, agronom

Satovje s svojimi celicami iz voska tvori zibelko za cel zarod, ki ga negujejo čebele. V svetu insektov je ta nega nekaj izrednega.

Kraljica prilepi jajčece na tla satovja tako čvrsto, da sega v celico. Kot las tanek črviček, ki smukne iz njega po treh dneh, leže na dno celice. Kmalu dobi toliko hranilnega soka, da v njem plava. V tem obilju njegova teža v šestih dneh naraste za 500-krat. Ta proces rasti je možen le z različnimi levitvami.

Proti koncu obdobja rasti postane celica tako tesna, da se začne črviček pretegovati. Celica se zapre in črviček se zaprede v kokon. Kot pri metamorfozi iz gosenice v metulja se razvije tudi čebelji črviček v mlado čebelo. Ta proces preobrazbe traja 12 dni, dlje kot obdobje rasti od jajčeca do zabubljenja (9 dni).

Po skupno 21 dneh začne čebela odpirati kokon in zaprto celico. Troti rabijo za svojo rast in zorenje 24 dni, kraljica pa le 16. Trot nastane iz jajčeca, ki ostane neoplojeno, kraljica in čebele-delavke pa se razvijejo iz oplojenih jajčec. Šele z različnimi pogoji vzreje pride do raznolikosti: najprej je treba v viseči, okrogli celici vzgojiti kraljico in jo hraniti s posebnim hranilnim sokom za kraljice. Delavke se razvijajo v ležeči, šesterokotni celici.

Čebelji rod uresničuje za kraljestvo insektov zelo nenavadno skrb za zarod. Vzreja poteka v klimatizirani notranjosti. Temperatura v gnezdu je 36 stopinj, neodvisno od zunanjih pogojev. Zarod raste pretežno ob soku iz žlez, ki ga pripravljajo čebele-dojilje. Po najstarejšem obdobju ličinke pride do dodajanja “surove hrane”, hranilnemu soku dodajo nekaj peloda. Te sposobnosti kažejo na vzporedni razvoj višjih vretenčarjev in sesalcev.

SATJE BO ZVENELO

Michael Reiter, čebelar

Izdelava satja služi mnogoterim nalogam. Satje je nenehno spreminjajoči se organ “čebele”; je organ, ki naj zazveni. Panj skriva mnoge skrivnosti.

Življenje čebeljega rodu je neločljivo povezano z izdelavo satja. Samo ob rojstvu novega čebeljega rodu opusti roj izdelavo satja matičnega roja. Tako lahko leti do  nekaj sto metrov ali celo več kilometrov oddaljenega bivališča.

Tam se deset- do petnajsttisoč čebel-delavk zbere okrog svoje kraljice. Viseč na strehi tvorijo grozd, ki kmalu doseže prijetno toplo temperaturo panja 35 stopinj. Čebele iz svojih osmih voskovnih žlez izločajo male luskinice voska. Iz njih zgradijo zelo umetelno satje, eno šesterokotno celico pri drugi. V prvi noči lahko že nastanejo prve trije kot dlan veliki središčni satovi.

Pri zadostni preskrbi z nektarjem in pelodom v naslednjih tednih večinoma zraste sedem do devet voščenih satov. Zgrajeni so nad bivališčem in delno ob strani, nikoli pa spodaj, pri tleh. Med satovi so poti, po katerih čebele tekajo in opravljajo svoje dejavnosti.

Novo zgrajene celice uporabijo takoj. Služijo kot zibelke za čebelji zarod, kot prostor za pripravo in skladiščenje medu, peloda in počivališče. Vse je vedno izredno čisto. S stikom s krmilnim sokom, kokoni bub, medom, pelodom in propolisom se vosek nenehno spreminja. Za vse te spremembe in dela v “kot panj temnem” panju imajo čebele zelo fina čutila. Z izredno komplicirano zgrajenimi nogami pri poti preko satovja zaznavajo najfinejše razlike in se lahko tako orientirajo.

Čebelji plesi za sporazumevanje glede virov hrane, ki jih je raziskal prof. Karl v. Frisch, se odigravajo na posebnih “plesiščih”. Čebele plešejo na določenih, z vonjem označenih področjih satovja. Pri tem proizvajajo nihanja, ki jih satovje sprejema in prenaša naprej. Druge čebele istega satovja ta nihanja zaznavajo, lahko bi tudi rekli, da zaznavajo zvoke. Zato morajo plesišča, kot je odkril prof. Tautz z univerze iz Würzburga, izpolniti določene pogoje. Najbolje deluje to na površinah satovja brez zadelanih celic. V takem primeru delujejo konice celičnih sten pri spojih kot koordinatna mreža. Zelo pomembno je, da se celice spodaj in deloma tudi ob strani ne širijo dalje. Tako lahko prosto nihajo.

Kot rečeno je pri naravni izdelavi satovja vedno tako. Pri sodobnem čebelarjenju pa je običajno umetno satovje. Tako satovje otežuje komunikacijo čebel. Satovi so togi in njihove površine so zaradi nizkih okvirčkov satovja razčlenjene na ločena področja. Umetno satovje zgradijo čebele na t.i. satnici. To je tenka plošča iz starega čebeljega voska. Laiki jo poznajo kot ovito svečo. Glede na način, kako čebelar pričvrsti srednje stene v okvirčkih z žicami, je zadušeno prenašanje nihanj. Danes so običajne srednje stene in okvirčki iz umetne snovi.

Nad življenjem v panju samo strmimo. Bolj se s tem ukvarjamo, jasneje nam postaja, da je izdelava satovja organ “čebele”, ki služi mnogim nalogam in se nenehno spreminja. Kot čebelarji bi morali čebelam omogočiti, da izdelajo svoje satovje na naraven način iz samih sebe.

OKSALNA KISLINA PRI ZDRAVLJENJU VAROE

Thomas Radetzki

Učno in preizkusno čebelarstvo Fischermühle združenja Mellifera e.V. opravlja od leta 1989 poskuse za zdravljenje varoe z oksalno kislino. Leta 1994 vpeljano učinkovito “pršenje” se je medtem uveljavilo mednarodno. Leta 2000  je bil predstavljen nadaljnji razvoj, t.i.  “postopek z izparevanjem”. To je velik napredek z ozirom na gotovost uporabe, neškodljivost glede čebel in na dolgoročno vremensko neodvisno uporabo. Čebelje družine pri obdelavi ni potrebno odpreti.  

Visoko učinkovitost pršenja z oksalno kislino je leta 1994 objavila Mellifera e.V.; kasneje so jo potrdili še drugi. Isto leto so se pri Fischermühle začeli poskusi s tehnikami uporabe oksalne kisline, pri katerih družine ne bi bilo treba odpirati. Rezultat tega razvojnega dela je izparevanje oksalne kisline v panju. Nov postopek smo, med drugim, predstavili v Allgemeinen Deutschen Imkerzeitung novembra 2000. Z znanstvenimi metodami smo raziskali stopnjo delovanja, neškodljivost glede čebel in vprašanje odpadnih snovi. Zdravljenje varoe pri družinah brez zaroda je doživelo le neznatna odstopanja. Z 2 gr oksalne kisline je bilo doseženo 97,2% delovanje, s 3 gr pa 99,0%. Datumi za Bienenverträglichkeit 77-ih družin pri poskusu na terenu leta 1999/2000 še niso dali jasne slike. Poleg tega je bilo treba še razjasniti vprašanja varnosti za uporabnike. Poizkusi pozimi 2000/2001 pa so v vsakem oziru prinesli pozitivne rezultate. Rezultati vseh raziskovalnih projektov so bili v naslednjih mesecih podrobno predstavljeni strokovnemu tisku. Predstavljamo vam eno teh sporočil.

DOZOREL NOV POSTOPEK

Že v Sovjetski zvezi so poznali izparevanje oksalne kisline. Paro so pod pritiskom dovajali v čebelje bivališče. Pri tem je velika nekontrolirana količina kisline uhajala iz panja, kar lahko ogrozi čebele. Z izkušnjami, ki jih je razvil Fischermühle, pa se je zgodilo naslednje: prišlo ni do nikakršnega pritiska, ki bi iztisnil paro oksalne kisline navzven. Oksalna kislina je s pomočjo majhne priprave izparevala v tleh panja, ne da bi prišlo do dovajanja zraka. Ta priprava, ki jo je razvil Fischermühle, zagotavlja varnost uporabe, če so upoštevani previdnostni ukrepi. Priprava za izparevanje je tako majhna, da jo lahko vstavimo skozi vhodno odprtino. Stalno so jo izboljševali, da bi čebelam zagotovili neškodljivost in varnost.

OBSEŽNI RAZISKOVALNI PROJEKTI

Zadnjo zimo je Mellifera e.V. spet opravila vrsto znanstvenih projektov glede izparevanja oksalne kisline. Postopke so še enkrat raziskali na velikem terenskem poskusu. Udeležili so se ga čebelarji iz različnih evropskih dežel s približno 1.400 družinami. Prisrčno se jim zahvaljujejmo za mnoga dodatna prizadevanja pri štetju mrtvih pršic in čebel.

Pri poskusu so družine oskrbovali z množico Beutensystemen z različnimi doziranji. Korektna analiza je zelo zapletena. V računalnik je treba dati približno 70.000 zapisov in jih preračunati.

Trenutno lahko o poskusu rečemo, da je potrjena visoka stopnja delovanja v družinah brez zaroda. To zimo je bilo zaradi posebno milega vremena pri velikem delu poskusnih družin nenavadno veliko zaroda. Presenetljivo pa je bilo kljub zarodu doseženo delovanje, ki se komaj razlikuje od tistega pri družinah brez zaroda.

MOTNJA PRI ZIMSKIH ROJIH ZARADI IZPAREVANJA

Izmerjen je bil vpliv oskrbe na temperaturo zgornjega področja zimskega roja. Izparevanje oksalne kisline so primerjali s pericinom in neoskrbovanimi družinami. Elektronske meritvene celice so tri tedne vsako uro merile in beležile  temperaturo. Na poleg stoječi grafiki je bil upodobljen del poteka temperature. Vgraditev merilnih celic je bila prva motnja. Zato je prišlo do krivulj s strmim naraščanjem.

Štiri dni kasneje je prišlo do oskrbe. Kontrolirane družine niso bile oskrbljene, samo tla so odprli in na prezračevanje potisnili zaporo. Na grafiki  je to zelo dobro vidno. Vse družine so reagirale z ustreznim dvigom temperature, ki se je po dveh dneh v glavnem znižala. Raven temperature je bila pri različnih družinah različna. Po poteku reakcije med skupinami ni bilo omembe vredne razlike. Po izparevanju z oksalno kislino so se družine umirile, ravno tako kot nemotene družine. Motnja zimskega miru torej ne povzroča pomislekov.

OPTIMALNO PRENAŠANJE ČEBEL

S t.i. Garyfallen pred vhodno odprtino so preizkusili, če čebele tega morda ne prenašajo. Z njimi zajamejo mrtve čebele, ki jih sicer odstranijo. Preštejejo tudi Bienentotenfall na tleh panja.

Poleg tega primerjajo število čebel pri vzimljenju in zimski pozebi. Iz treh čebelarjenj dobimo datume skupno 76-ih družin. Pri izparevanju oksalne kisline družine bolje prezimijo kot pri pršenju (prva ocenitev čebel marca). Nadaljnji pomladanski razvoj smo pri treh čebelarjenjih zasledovali različno dolgo. Na prikazanih grafikah so predstavljene družine Fischermühla. Njihovo število čebel so spomladi 2001 ocenili trikrat. Predhodno zimo so sestavili skupine s primerljivim številom čebel. Tudi spomladanski razvoj družin, naparjenih pozimi z oksalno kislino, je bil krepkejši kot pri popršenih družinah. To kaže primerjava obeh diagramov. Na naše presenečenje se zdi dobro prenašanje čebel pri izparevanju celo boljše kot pri metodi pršenja. Metoda pršenja je znana po tem, da jo čebele zelo dobro prenašajo. T.i. metoda kapljanja pa, nasprotno, obremeni zdravje čebel. Za čebelarje je sicer enostavnejša, vendar moč čebel zelo upade. To je bilo znanstveno dokumentirano v mnogih publikacijah ali knjigah.

VARNOST UPORABE

Novi postopki predstavljajo velik napredek glede varnosti uporabe. Za čebelarja je ugodnejša kot postopek pršenja, ki je sestavni del uradnega koncepta oskrbe Švice in so ga tudi priporočili na Hohenheimerjev dan 1998.

Pozitivno pri izparevanju oksalne kisline je, da se čebelar med oskrbo družine lahko oddalji. To pri postopku s pršenjem ni možno. Poleg tega se sprosti samo malenkostna količina kisline. Le majhen del uporabljene oksalne kisline pride iz panja. Z HPLC-tehniko analize so v neodvisnem laboratoriju ugotovili, da se pri izparevanju ne da izmeriti nikakršnih spornih produktov razgradnje, kot je formaldehid ali acetaldehid. Ni treba izhajati iz tega, da lahko pride do problematičnih höherwertigen povezav. Približno polovica uporabljene oksalne kisline se pri izparevanju spremeni v vodo in ogljikov dioksid.

V nekaj poskusnih družinah so raziskali odpadne snovi oskrbe na okvirčkih. Vzorci z lesenih okvirčkov površine 5,0 cm2 so se raztopili v vodi in nato so s pomočjo HPLC precizirali oksalno kislino v vodi. Za kontrolo so raziskali pet nepripravljenih lesenih okvirčkov. Pri tem so našli povprečno 60 mikrogramov kot naravno vsebnost oksalne kisline. Pri drugem odvzemu vzorcev (31 – 71 dni po oskrbi) je osem od dvanajstih vzorcev spet padlo na ta naravni nivo. Nadaljnji vzorci trenutno še niso raziskani. Sicer pa so oksalno kislino do štiridesetih let izdelovali iz lesenih odpadkov, ker les po naravi vsebuje mnogo te kisline.

Zadnjo zimo so mnogi čebelarji izrazili skrbi glede varnosti uporabe. Izhajamo iz opisanih rezultatov raziskav, da je uporaba postopka izparevanja sprejemljiva, če so upoštevani potrebni varnostni ukrepi. Uporabiti je treba zaščitna očala, rokavice in posebno zaščitno masko (FFP 3 S/L), ker je čista oksalna kislina zdravju škodljiva, strupena in jedka substanca.

V organski spojitvi je samoumevni sestavni del naše prehrane. Nahaja se v skoraj vseh rastlinah, ki jih jemo in je naravni sestavni del medu v količini 0,02 do o,2 gr/kg. Oksalno kislino sestavljajo vodik, ogljik in kisik (HOOC-COOH).

V nemškem Tierseuchenverordnung oksalna kislina ni predvidena za oskrbo varoe. V okviru ekološke proizvodnje medu pa naj bi bila po EU odloku št. 1804/1999 uporaba oksalne kisline možna.

NAKUP VARROX-IZPARJEVALNIKA

Pozitivni rezultati vseh poskusov, ki so pred nami, nam omogočajo, da postopke predamo podjetju Andermatt Biocontrol AG. To podjetje je prevzelo svetovno, ekskluzivno pravico prodaje in daje čebelarstvu na razpolago napravo, ki smo jo razvili, in se imenuje VARROX-izparjevalnik. Švicarsko podjetje Andermatt v 6146 Grossdietwilu (www.biocontrol.ch) je tudi mednarodno zelo dejavno glede ekoloških metod za oskrbo varoe. Od poletja 2001 se VARROX-izparjevalnik lahko dobi v dobro preskrbljenih specialnih trgovinah.

TEHNIČNI PODATKI IN CENA VARROXA

VARROX-izparjevalnik dobavljajo s 3m-skim kablom in objemkami za akumulator. Vsakemu aparatu so priložena podrobna navodila za uporabo in dozirna žlica. Moč je 120 W  pri 12 V napetosti. Die Mindestabmessungen vhodne odprtine za vložitev VARROX-a so: višina 14 mm, širina 85 mm. Aparat lahko zaženemo z enosmernim tokom (akumulatorjem) ali izmeničnim (Netztrafo).

Lemniskate dobavi izparjevalnik za 199 DM, inkl. MwSt frei Haus. V tujini so dodani še stroški pošiljanja in bančne pristojbine (prosimo, vprašajte).

Kot dodatek je ponujena še posebna zaščitna maska za 25 DM. Naročite lahko tudi kabelski podaljšek (7 m) za priključitev na vžigalnik v avtu. Cena pri tiskanju še ni bila natančno določena. Prosim vprašajte po njem.

DEJSTVA ZA IN PROTI

Prednosti in pomanjklivosti izparevanja oksalne kisline:

– ekstremno visoko delovanje pri družinah brez zaroda

– tudi pri zarodu je delovanje zimske oskrbe zadovoljivo

– neznatno nihanje glede na stopnjo delovanja

– zelo dobra skladnost čebel

– v pretežni meri uporaba, neodvisna od vremena, od 4 stopinj C dalje

– nobenega omembe vrednega motenja des Wintersitzes

– primerno za oskrbo rojev

– zelo nizki stroški, cca. 10 Pf. za oskrbo

– enostavno doziranje

– oksalna kislina je naraven sestavni del medu in mnogih živil

– oksalna kislina ne topi voska, ni ostankov v vosku in medu

– pri izparevanju ni nikakršnih vprašljivih stranskih produktov

– tudi na okvirčkih ni vprašljivih ostankov oksalne kisline

– trajanje oskrbe je 5 minut na družino

– večje  število  družin  je  moč  oskrbeti  zelo  hitro, če uporabimo 2 do 3 aparate 

  istočasno

– čisti kristal kisline je jedek in škodljiv zdravju

– nujni ukrepi za zaščito uporabnika so zelo enostavni

– uporabiti je treba zaščitna očala, rokavice in masko pri dihanju (FFP3 S/L)

– pri čebelnjaku uporabljati le od zunaj in dobro zračiti

– potrebna je električna napetost 12 V (akumulator)

TERENSKI POSKUS OSKRBE Z OKSALNO KISLINO V POZNEM POLETJU

Predhodni poskusi Mellifere e.V. leta 2000 kažejo na to, da je smiselno izparevanje oksalne kisline po čiščenju prostora z medom. Opazili niso ne škode pri zarodu ne izgube kraljice. Vsa dosedanja opazovanja kažejo na delovanje izparevanja oksalne kisline, ki traja dalj časa od uporabe. Vzrok za to še ni pojasnjen. Na terenu je treba poskusiti, če bi bilo izparevanje oksalne kisline lahko alternativa za oskrbo z mravljinčno kislino. Več čebelarjev bo pri tem udeleženih, bolj aussagekräftiger bo rezultat.

Versuchsaufbau

Družno raziskujemo, kako visoko je delovanje izparevanja oksalne kisline v družinah z zarodom in če pride do škode pri zarodu ali izgube kraljice. Koncept poskusa je enostaven. Normalnemu čebelarskemu delu je treba dodati le popis pršic in natančne zapiske in einem Protokollbogen. Da bi prišli do solidnih pričevanj, bi morali pri poskusu sodelovati le čebelarji z najmanj 20 družinami. Družine so bile po popisu des natürlichen Varroatottenfalls razdeljene v dve primerljivi skupini. Ena je naparjena z oksalno kislino, druga pa oskrbljena z mravljinčno kislino tako, kot je čebelar vajen. Der Varroatotenfall je treba opisati najmanj 5-krat tekom enega tedna po oskrbi. Pozimi je treba v stanju brez zaroda pri vseh družinah opraviti Restentmilbung s pericinom ali oksalno kislino in to znova opisati. Kdor da na razpolago več družin, naj dodatno skupino zapari dvakrat. Im Versuchsaufbau so predvidene nadaljne variante, ki so pojasnjene v navodilih. Posebno zanimive bi bile npr. družine, zdravljene z apistanom ali bayvarolom. Problem reinfekcije je še posebno upoštevan pri učnem in poskusnem čebelarjenju Fischermühle-ja.

Raziskovalni dogovor

Med Mellifero e.V. Rosenfeld in vsakim čebelarjem, ki se je poleti 2001 udeležil terenskega poskusa, je prišlo do raziskovalnega dogovora. Združenjeje je dalo vsakemu udeležencu na razpolago VARROX-izparjevalnik, zaščitno masko in potrebna navodila. Navodila zajemajo natančne podatke glede izvedbe poskusa in Protokollbögen, na katerih so navedeni rezultati. Združenje ovrednoti podatke, ki so jih navedli čebelarji, in jih pregledno vnese v odgovarjajoče grafike in tabele. Praktične izkušnje in datumi so nato v primerni obliki objavljeni v strokovnem tisku in dani čebelarjem na razpolago. Organizirani so pripravljalni sestanki in srečanja s pogovori. Vsi čebelarji prejmejo protokol o tem. Kjer je možno, poskuša eden od sodelavcev združenja čebelarje obiskati osebno na njihovem Versuchsstand. Čebelar sodeluje pri stroških,  ki jih ima združenje, z 200 DM (čebelarji, ki so sodelovali pri zadnjem poskusu na terenu in ne potrebujejo več opreme, ne plačajo nobenih stroškov). Vsota je knjižena po zagotovitvi VARROX-izparjevalnika, zaščitne maske in drugih potrebnih dokumentov. Aparat ostane v posesti čebelarja. Čebelar oskrbuje poskusne družine po programu, skrbno izpolnjuje die Protokollbögen in jih po končanem poskusu čimprej pošlje Melliferi e.V.

NOVA POT EKOLOŠKEGA ČEBELARJENJA

Günter Friedmann

Od leta 1995 obstajajo pri Demeter-zvezi smernice, ki urejajo proizvodnjo medu iz Demeter-čebelarjenja. Ne gre samo za svobodo glede odpadnih snovi v medu, vosku in propolisu, temveč predvsem za “čebelarjenje v skladu z naravo”. Orientira se na resnične potrebe čebel in zagotavlja dolgotrajno rodnost ter vitalnost  čebeljih družin. Tako lahko čebele svoje satje gradijo kot naravno satje in se razmnožujejo z nagonom roja. Zatiranje pršic varoe z organskimi kislinami namesto s kemično-sintetičnimi sredstvi je z ekološkega vidika samoumevno. Pri tem ne gre izrecno za to, da čebele letajo izključno na ekološke površine in z njih prinašajo nektar. Odločilna je kultura čebel. Elementarne osnove t.i. “sodobnega” čebelarjenja, kot sistematično preprečevanje rojenja, Ablegerbildung, umetna vzreja kraljic in oploditev, so vprašljive in se jih je treba zavestno izogibati. Mnogi čebelarji verjamejo, da je lahko čebelarjenje uspešno in rentabilno samo z uporabo teh ukrepov. Vendar je naraščajoče število čebelarstev s petimi do 400 družinami, ki delajo po Demeter-smernicah, dokaz za to, da je lahko uspešen in rentabilen tudi drugačen način ravnanja s čebelami.

Demeter-čebelarjenje si ne prizadeva za maksimiranje doprinosa medu, temveč so v ospredju potrebe čebeljih družin. Ker zdrave družine prinašajo redne količine medu, je tako čebelarjenje ekonomično. Pri razmnoževanju z nagonom roja čebelar ni nedejaven in ne čaka, da roj obvisi na nekem drevesu ali pa odleti. Še prej, pri rednih kontrolah roja, naredi selekcijo. Če pri nekaterih družinah ugotovi priprave na rojenje, jih ne poskuša zatreti, temveč iz njih, malo preden roj odleti, odstrani glavni roj s staro kraljico. Ostanek družine bo belassen ali pa razdeljen in Ableger mit Schwarmzellen.

Po mnenju Demeter-čebelarja so samo naravno dorasle kraljice, brez umetne oploditve, polnovredne kraljice. Cilj selekcije naj bi bil čebelariti s pokrajini in okolju prilagojeno čebelo evropske rase brez križanja s čebelami drugih celin, kot je pogosto običajno v konvencionalnem čebelarstvu. Tudi gradnja satja je za Demeter-čebelarja del čebelje družine. Gnezdo zaroda predstavlja enost. Tako je treba v smislu smernic čebelariti mit einem Rähmchenmass, na katerem se lahko razvije gnezdo zaroda, ne da bi ga ovirale letvice okvirčkov.

Čebele, troti, kraljica, zaloga medu in gradnja satja tvorijo enost, ki ni razdeljena. Na področju  gnezda zaroda kot centralnega področja čebelje družine naj bi vse satovje zgradile čebele same. Posledično je verbannt tudi matična rešetka. Srednje stene smemo vstaviti samo v prostor z medom – kompromis med ekonomijo in ekologijo. Vsekakor morajo biti uporabljene srednje stene iz naravnega voska, da bi dobili kvaliteto voska brez ostankov.

Med je naravna hrana čebel. Zato mora Demeter-čebelar svojim družinam pustiti čim več lastnega medu in ga vsaj 10% dodati zimski krmi. Tako in z dodatkom soli ter zelišč se bo povečala kvaliteta krme. Med iz Demeter-čebelarstva točijo pred prvim strjevanjem, da bi se izognili izgubi kvalitete zaradi segrevanja. Do tega lahko pride že pri temperaturi pod 40 stopinjami.

Kdor bi rad postal Demeter-čebelar, mora skozi obdobje preusmeritve. Med lahko prodaja kot “med Demeter-čebelarjenja v preusmeritvi”. Po največ treh letih dobi, če je spoznal in se naučil ravnati s čebelami, celotno Demeter-priznanje.

Lebende Erde, september-oktober 2001