Četudi je zunaj še mraz, se pod zemljo že marsikaj dogaja. Na toplejših mestih so nas pozdravile že prve pomladanske cvetlice. Gre za čebulnice, ki zelo zgodaj, še pozimi prve prikukajo iz zemlje. Sem sodijo zvonček krokus, teloh pa tudi pri narcise in tulipani. V čebuli tiči namreč toplota, toliko toplote, da rastline včasih nekaj snega okrog čebulice raztopijo.
Naše čebule za kuhinjo cvetijo šele poleti. Toploto pa doživljamo pri njih pravzaprav vedno. Sveža čebula kar peče. To, da nas spravi celo v jok, nas spominja na dim ki se vije iz ognja. Za oboje, pekoč okus in draženje oči, so krive lahko hlapljive spojine žvepla, ki dražijo sluzi.
V naravi najdemo žveplo tam, kjer prihaja toplota na površje iz notranjosti zemlje, torej pri vulkanih ali v na žveplu bogatih termalnih vodah. Tako nastajajo ob kratrih Vezuva prelepi svetleče rumeni kristali žvepla. Če bi se jih dotaknili s plamenom, se raztopijo in zagorijo. Pri tem nastaja smrdeč plin, SO2. Nič čudnega, če si predstavljamo, da kurijo v peklu z žveplom. Da nek mineral, »kamen«, kar žveplo vendar je, gori, je presenetljivo in kaže na to, koliko notranje toplote v njem tiči.
Čebula pa ni edino zelišče, ki vsebuje žveplo. Tudi za gorčico to velja. Tudi gorčica je pekoča in njen vonj povzroča solzenje. Če jo damo na kožo, koža pordeči intenzivno ogreje. Ta učinek uporabljamo tudi za zdravljenje. Gorčico uživamo k mesnim jedem, saj so tako bolje prebavljive. Prebavo si lahko predstavljamo kot velik proces kuhanja in preobrazbe. Pri kuhanju delamo nekaj podobnega. Jedi so po kuhanju lažje prebavljive. S kuhanjem pripravimo to, kar se v prebavi dokonča. S to predstavo lahko bolje razumemo, zakaj je čebula za kuhinjo tako pomembna. Poglejmo madžarski golaž, priljubljen po vsem svetu. Čebula je pri njem nepogrešljiva, recept jo priporoča prav toliko, kolikor tudi mesa. Na podoben način pripravljajo z obilico čebule meso širom sveta. Drugače kot pri nas, kjer se nežen file le čisto kratko popeče. Priprava mesa je bila in je v mnogih deželah sveta še danes, dolg postopek. Trdo meso kot na primer ovčje, se omehča in postane užitno šele z mariniranjem. Pri tem se narezano meso pomeša s kockami narezane čebule in pusti najmanj pol dneva stati. Sile žvepla v čebuli opravijo neke vrste proces kuhanja brez ognja, tako da trdo meso postane nežno in užitno. Čebula pa je nepogrešljiva tudi pri vegetarijanski kuhinji, četudi je res, da je za mnoge težko prebavljiva in se njeno žveplo še pri prebavi oglaša iz prebavnih plinov. Lažje je čebula prebavljiva če so s kuhanjem ali pečenjem toplotno obdelamo in uporabimo še močne začimbe, podobno kot v indijski kuhinji, ki pripravlja dobro prebavljive, okusne, brez čebule pa ne more shajati.
Moč čebulne toplote uporabljamo torej tudi kot zdravilo. Naše babice so tako trdovraten kašelj z neločljivo sluzjo, zdrvile s čebulnim sokom ali sirupom. Za to sesekljamo eno ali dve čebuli, dodamo jedilno žlico medu, pustimo da stoji čez noč in uporabimo sok, ki se je nabral. Lahko vzamemo tudi pol kilograma čebule, ki jo narežemo na kocke, dodamo pol litra vode in četrt kilograma kandiranega sladkorja in vse skupaj kuhamo tako dolgo, dokler se ne naredi rjavkast sirup. Tega jemljemo po eno žlico vsako uro. Ti stari recepti še vedno učinkujejo. Seveda pa tako samozdravljenje ne more nadomestiti obiska pri zdravniku v primeru, da traja kašelj dalj časa kot pričakovano, če se pojavijo bolečine v prsih, visoka vročina ali drugi zaskrbljujoči simptomi.
V medicini starih časov so razumeli cele skupine bolezni kot »prehlade«. V kitajski medicini srečamo tako pojmovanje še danes, Arteriosklerozo, pri kateri se maščobe, ki naj bi bile v krvi raztopljene, nalagajo na stenah ožilja in oblikujejo celo kristale, podobno kot zmrznjena voda, bi šteli za tako bolezen. Vedno znova srečamo trditev, da s čebulo in predvsem z njenim sorodnikom česnom bogata prehrana deluje preventivno. Toda tudi če jo položimo neposredno na kožo, deluje čebula zdravilno. Mnoge mamice poznajo »vrečico z narezano čebulo« kot učinkovito zdravilo proti bolečinam v ušesu. Pri tem čebulo nasekljamo in zavijemo v tanek robček ter položimo za uhelj bolečega ušesa. Hlapi uho ogrejejo, spodbujajo prekrvavitev in delujejo protivnetno. Seveda tudi to sredstvo ne more nadomestiti zdravnika. Vonja po čebuli tudi ne prenese vsak. Čebula nam pomaga tudi če nas piči čebela ali osa. Narezana, malo stisnjena čebula, ki jo položimo na mesto pika, hitro pomaga.
Kot znano je princip homeopatije, da pri boleznii pomaga zdravilo iz potenciranih substanc, ki bi pri zdravem človeku povzročile enake bolezenske simptome, kot jih pri pacientu najdemo. Tako je čebula z latinskim imenom Allium cepa, pomembno zdravilo pri nahodu s solzenjem. Tako gledano vidimo, da lahko sile toplote, ki jih čebulnice že v naravi razodevajo, uporabimo na mnogo načinov. Nič več nismo začudeni, da je čebula že dolgo za zdravljenje in prehrano tako cenjena rastlina. Egipčani so jo polagali celo kot popotnico v kraljevske grobove. Je bila plačilo ali hrana, da je bilo v knjigah zapisano, koliko čebul naj bi pri gradnji piramid zaposleni sužnji prejeli? Torej bo upravičeno mnenje, da utegne biti ta rastlina tudi za nas dragocenejša kot si predstavljamo.
Markus Sommer, A tempo 02/2008