RUDOLF STEINER: CIKEL LETA, kot dihanje Zemlje in časi štirih velikih letnih praznikov
4. PREDAVANJE, Dornach, 7. april 1923
Zadnje čase sem moral večkrat pokazati na zvezo med razvojem narave v ciklu leta in katerimikoli človeškimi razmerami. Med velikonočnimi dnevi sem pokazal na povezanost razvoja v ciklu leta s praznovanjem človeških praznikov. Danes bi rad šel nazaj v zelo stare čase, da bi prav v povezavi z misteriji človeštva v starih časih rekel še nekaj o tem, kako je razvoj narave v ciklu leta povezan s človeškimi prazniki. S tem bi lahko tisto, o čemer smo se že pogovarjali, še poglobili v eni ali drugi smeri.
V zelo starih časih Zemlje je bilo praznovanje v ciklu leta za ljudi nekaj kot sestavni del vsega njihovega življenja. Vemo, da je v teh starih časih človeška zavest delovala na čisto drugačen način kot pozneje. Tej stari zavesti bi lahko pripisali nekaj kot sanjskost. In iz te sanjskosti so pritekla tista spoznanja človeške zavesti, človeške duše, ki so postala mitologija po sebi. S to, bolj sanjsko, lahko bi rekli tudi instinktivno jasnovidno zavestjo, je gledalo človeštvo noter v tisto, kar je duhovnega v človeškem okolju. Toda prav s tem, da so ljudje na ta način intenzivno podoživljali ne le razvoj narave kot ga zaznavamo, kot je temu tako danes, temveč to, kar se dogaja duhovno, so bili ljudje tudi bolj predani pojavom razvoja v ciklu leta, razlikam dogajanja v naravi pomladi in jeseni. Prav v zadnjem času sem opozarjal tudi na to.
Danes vam hočem o tem povedati še nekaj, kako namreč so po starih misterijskih naukih praznovali praznik visokega poletja, ki je potem postal naš praznik Janezovega in praznik globoke zime, ki je postal naš božični praznik. Jasno nam mora biti, da človeštvo, o katerem za starejše čase Zemlje govorimo, ni prišlo do svoje polne zanesti JAZa na enak način, kot je to danes. V sanjski zavesti ni bilo polne zavesti JAZa. Če ni polne zavesti JAZa, ljudje tudi ne zaznavajo tistega, na kar je človeštvo današnjih dni tako ponosno. Ljudje tistih časov niso zaznavali tistega, kar je živelo v mrtvi, v mineralni naravi.
Zapomnimo si, da je bila zavest taka, da ni potekala v abstraktnih mislih, pač pa je živela v slikah in je bila sanjska. Tako so se ljudje mnogo bolj vživljali denimo v pomlad, v razvijajoče se rastlinsko življenje in rastlinska bitja, kot se vživljajo danes. Lahko bi rekli, da so čutili odpadanje listja jeseni, venenje listja, vse odmiranje rastlinskega sveta. Globoko so čutili s spremembami, ki jih je doživljal svet živali v toku razvoja leta; vse človeško okolje so čutili drugače ko so zrak prevevali metulji, brenčanje hroščev. Na nek način so čutili svoje lastno človeško tkanje skupaj s tkanjem bitij rastlinskega in živalskega življenja. Za mineralno, mrtvo tam zunaj, pa niso bili zainteresirani, zanj tudi prave zavesti niso imeli. To je ena stran te stare človeške zavesti.
Druga stran je ta, da pri tem starem človeštvu tudi interesa za postavo človek na splošno ni bilo. Danes si je težko predstavljati, kakšno je bilo človeško čutenje v tej smeri. Močnega zanimanja za človeško postavo v njeni prostorski obliki ljudje na splošno niso imeli. Intenzivno pa so se zanimali za človeške rase. Čim dalj nazaj gremo v starih kulturah, tem manj so ljudje imeli v zavesti človeško postavo, medtem, ko je človeka zanimalo, kakšna je bila barva kože, kakšen je temperament rase. Na to so ljudje gledali. Na eni strani torej teh ljudi ne zanima mrtvo, mineralno, na drugi strani jih ne zanima človeška postava. Kot rečeno, je bil prisoten interes za posebnosti rase, ne pa za splošno človeško, tudi glede na zunanjo postavo ne.
Veliki učitelji misterijev so to tako sprejeli. Kaj so o tem mislili, vam bom razložil grafično. Rekli so si: ljudje imajo sanjsko zavest, ta jim omogoča, da ostro zaznavajo življenje rastlin v okolju. – S svojimi sanjskimi slikami so ljudje podoživljali življenje rastlin, ta sanjska zavest pa ni segala do zaznavanja mineralnega. Misterijski učitelji so si rekli: na eni strani sega človeška zavest do rastlinskega (shema), kar sanjsko podoživlja, ne pa do mineralnega, ki leži izven človeške zavesti. Na drugi strani čuti človek v sebi to, kar ga še povezuje z živalskostjo, na živalsko, tisto, kar je vezano na rase (shema). Izven človeške zavesti, leži na drugi strani to, kar človeka zaradi vzravnane postave, prostorske oblike svojega bitja, pravzaprav naredi za človeka.