Lošinj enotedenski seminar septembra 2009, Dr. Johannes Zwiauer

Malo pozornosti in poskušajmo v mislih res razumet in v srcih doživljati to, kar koledar duše za ta čas od 8. do 14. septembra pravi: megli se v jeseni, čutim lepot svetlikanje, svetlobe razodetje meša se nejasen pajčolan megle v prostora dalji vidim jeseni zimsko spanje, poletje meni se je samo darovalo.   

Lepo dobro jutro. Želimo se posvetiti tej tematiki, človek in kozmos. In da to nebi bilo samo predavanje, sem si zamislil, da mora biti to nekaj, do česar pridemo s skupnim delom. Da se skupaj posvetimo tistim vprašanjem do katerih pridemo, če si zastavimo vprašanje, kakšen pa je odnos človeka do kozmosa.

Če bi vprašali človeka na ulici, kakšen je odnos človeka do kozmosa bi bil verjetno zelo presenečen nad vprašanjem. Verjetno sploh nebi imel pravega odgovora na razpolago, zakaj vse mora biti človek kozmosu hvaležen. Tu na Zemlji živimo v predstavi, da nam vse tisto kar potrebujemo daje Zemlja. Ali je to res? Ali res živimo od Zemlje? Ali lahko Zemlja živi brez kozmosa? In potem postane jasno, da je vse na Zemlji odvisno od svetlobe, ki prihaja k nam iz kozmosa. Kaj pa potem imamo od Zemlje? Od Zemlje imamo odgovor Zemlje na to kar iz kozmosa prihaja.

Če pogledate okrog sebe spomladi in vidite to cvetje, ki se hitro razvija in vse raste. Predstavljajte si enostavno travnik z malimi marjeticami. To ni nič drugega kot to, da je zemlja odgovorila nebu na tisto, kar je iz kozmosa k njej prišlo. Pravzaprav je Zemlja kot zrcalo za to kar k Zemlji priteka iz kozmosa. To postane povsem jasno, če se dvignemo nad nivo tistega kar imenujemo življenje samo. Življenja brez sonca nebi moglo biti. Če nam sonce nebi nenehno pošiljalo svetlobe in toplote, na Zemlji nebi moglo biti nič živega.

Lahko bi nekdo rekel, čisto tako pa ne more biti, saj življenje potrebuje vodo. Od kod pa prihaja voda? Tudi voda prihaja iz neba. Samo na ta način, da voda izhlapeva, se nabira v oblakih in spet, kako ljubeznivo, pride nazaj na Zemljo. Zagotovo se imamo kozmosu najprej zahvaliti za življenje. Življenje na Zemlji brez kozmosa nebi bilo mogoče.

Zdaj pa si poskušajmo konkretno pogledati človeka. Tam imamo največ izkušenj. Katero vlogo igra pri človeku fizično telo, ki je v povezavi z Zemljo? Kaj se imamo zahvaliti temu fizičnemu telesu? Odgovor ni preprost. Fizičnega telesa kot takega ne poznamo. Fizično telo, ki ga doživljamo pri drugih in pri samih sebi je vendar oživljeno in tudi duša ga preveva in prežet je z duhom. Fizičnega telesa kot takega ne poznamo. Kje ga srečamo? Kdaj fizično telo samo po sebi srečamo, telo, ki ni prežeto z duhom in dušo? Tako telo srečamo kadar pred seboj vidimo truplo mrtvega človeka. Vlogo, ki jo igra fizično telo vidimo šele, ko vidimo truplo.

In posebna stvar pri tem je, da zelo hitro ugotovimo, da truplo samo po sebi sploh ne more obstojati. Kaj se zelo hitro zgodi s truplom? Razpade. Sploh se ne more ohranjati samo brez življenja, brez duše, brez duha. Samo razkroji se lahko. To je neverjetno pomembno spoznanje, da imamo absolutno iluzijo glede fizičnega telesa, če mislimo, da lahko samo po sebi obstoja. V tistem trenutku, ko se življenje umakne iz njega začne razpadati. In potem srečamo zelo zanimivo situacijo. To fizično telo človeka je reprezentant sil Zemlje. In te sile Zemlje se lahko ohranijo le, ko so prežete z življenjem.

Na splošno tega ne nosimo v svoji zavesti. In če mislimo na to, da je to fizično telo samo neke vrste upor, neke vrste  nasprotje za duševno in duhovno, pridemo do zelo pomembnega vprašanja. Čemu pa služi to fizično telo? Zakaj imamo ljudje fizično telo? To so pravzaprav vprašanja, ki si jih nihče ne zastavlja. Toda to so temeljna vprašanja s katerimi smo konfrontirani. In tako pridemo najprej na to povsem jasno nasprotje med kozmosom in Zemljo. Če smo prej rekli, kadar pogledamo spomladi to nastajajoče, rastoče, cvetoče življenje smo rekli, da je to zrcalo, ki ga Zemlja kozmosu drži. In s tem že pridemo do principielnega, kaj sej Zemlja v nasprotju s kozmosom.

To najbolje lahko študiramo, če si pogledamo delovanje Zemlje v odnosu do svetlobe. In tako so še v vsem srednjem veku doživljali Zemljo kot nekaj kar svetlobi nudi upor. Povsod tam kjer so neka fizična telesa se svetloba zadrži. In zaradi tega je potem svetloba sploh vidna. Vi bi mogoče lahko mislili, da se svetloba lahko vidi. Toda to je velika iluzija. To lahko krasno opazujete, ko spomladi prvič pade svetloba v nek prostor. Kaj vidite? Zelo zanimivo. Vidite kako pleše prah po zraku. To kar vidite kot svetlobo je samo upor, ki ga svetloba na teh delcih najde. Zaradi tega vidite svetlobo. Če svetloba nebi našla upora, je nebi videli. Zemlja zadrži svetlobo in tam kjer je Zemlja, svetloba ne more skozi. Zemlja je mračna. Svetloba je svetla. Toda svetloba na Zemlji je nevidna, če ne pade na Zemljin upor.

To so stvari o katerih običajno ne razmišljamo pa so neverjetno pomembne. V srednjem veku so to še zelo močno čutili, da je Zemlja nekakšen upor za tisto božansko. No, potem pa pridemo pri tem seveda v določene težave pri razmišljanju. Zemlja je tako kot kozmos nekaj od bogov ustvarjenega. Če beremo genezo, bog je ustvaril nebo in Zemljo. Tako je treba to razumeti. Je Zemlja nekaj božjega ali božanskemu nasprotujočega? In človeška sposobnost razmišljanja je prekratka, da bi to razumela, saj duh potrebuje upor. Zaradi upora se duhovnost lahko nečemu odtisne in on se mora konfrontirati s temačnostjo. V času stare Grčije so še imeli zavest za to, da obstojajo zgornji in spodnji bogovi. Zgornji bogovi so ostali na nebu, toda en del teh bogov se je dobesedno žrtvoval in se je povezal z Zemljo. In tako imamo to nasprotje, zgornje in spodnje božanstvo. Tako je nastalo to.

Mi pa to stvar lahko zajamemo še malo globlje. Lahko se vprašamo, zakaj ima človek to fizično telo? In mi imamo spet to sliko iz starih časov. Telo je hiša duše in duha. Zakaj imamo hišo? Zakaj mi ljudje potrebujemo take hiše? Da notri stanujemo. Zakaj pa ne moremo živeti kar na svobodi? Zakaj potrebujemo to telo, zakaj gremo v to telo, zakaj ne ostanemo na prostem? Če dežuje, če je prehladno, v hišo gremo ker potrebujemo zaščito. Pred čem pa se mora človek varovati, če se lahko nekako opredelimo, da potrebujemo zaščito v fizičnem telesu? Proti vročini in mrazu, prot strahu, proti vsemu, kar prihaja od zunaj. Pred vsem kar je premočno za človeka, kar bi človeka nekako preveč prevzelo.

Si predstavljate kako čudovito je biti v krasni varni hiši, ko je zunaj grozna nevihta, voda pada z neba, bliska se in grmi. Na čudovit način smo v tej hiši zaščiteni. Kaj pa so ta mogočna dogajanja pred katerimi se mora človek zaščititi? Elementi v katerih živimo so tudi samo izraz božansko duhovnih sil. Pri nas v Avstriji so pogosto rekli, ko je grmelo, da se bog krega. Božansko v vsaki obliki je za nas nekaj kar doživljamo kot nekaj mogočnega. Zakaj je torej človeku dana milost, da ima fizično telo? Da se uveljavlja v nasprotju s tem mogočnim, z božanskim.

In tudi to je zelo zanimivo. Pojdimo malo nazaj v mitologiji, da srečamo mit o izvirnem grehu. Pri različnih narodih ga najdemo v različni oblikah, toda najdemo ga povsod. Ta mit nas opozarja o tem, da je bil čas, ko je človek živel v božjem naročju. To je stanje raja, človek v naročju bogov. Ali je človek takrat potreboval fizično telo? Tako malo ga je potreboval kot zarodek. On ima svoje zavetje v materi. Zaščita pračloveka je bilo božje naročje. In potem imamo mit, človek je iz raja stopil ven ali bolje rečeno pregnan je bil iz raja. Zakaj pa? Ker je svojo voljo obrnil proti bogu. Na to lahko gledamo negativno, seveda, izguba raja je nekaj zelo negativnega. Toda to lahko gledamo tudi s pozitivne plati. Ali bi človek lahko kadarkoli prišel do lastne zavesti, do lastnega bitja jaza, če se to nebi zgodilo, brez pomoči fizičnega telesa. On si je moral zgraditi fizično telo, da bi lahko uveljavljal svoje v odnosu do božanskega in da gradi to svoje. To je čudovita stvar, to je v zvezi s skrivnostjo človeške svobode. Če si človek nebi ustvaril te zaščite, tega upora proti božanskemu, če si ga nebi mogel zgraditi, nikoli nebi postal bitje lastnega jaza. To je čudovito.

In vprašamo se zakaj v tem mitu o izvirnem grehu ta pozitiven aspekt sploh ni naveden. Ampak kdor pozna božične igre, ki jih igrajo po Waldorfskih šolah, pozna mogoče ta citat: angel, ki človeka izžene iz raja pravi, jaz vas bom pa počasi spet poklical nazaj, zdaj pa ste izgnani. In kaj pravi Bog oče? Poglejte, kako bogat je postal človek, Bogu enak. Vse zlo dobro pozna in to tudi obvlada, kadar dvigne roke. To je čudovita gesta, dvigniti roke, k božanskemu. To je drža v kateri božansko človeka lahko spet pozove. Po tem, ko je šel skozi nastajanje svojega jaza, oblikovanj osebnosti, je mit o raju samo polovica resnice in presenetljivo je, kako globoka modrost je skrita v tem preprostem, človek bi rekel kmečkem besedilu božične zgodbe.

Drugi del tega mita o raju bi moral glasiti, človek je moral zapasti skušnjavi kače, da bi prišel do samostojnosti in kača skušnjavca tudi pravi, če boste jedli od drevesa spoznanja boste postali kot bogovi. Prepoznali boste kaj je dobro in kaj zlo. To je seveda zelo dolga pot in mi smo na tej poti, če gledamo stvar skozi oko zgodovine, smo danes v stanju največje oddaljenosti od Boga. Nikoli ni bil človek od božanskega tako oddaljen kot je danes. Toda najgloblja točka je že za nami, toda tema je še gosta. Zaradi navade živi ta tema v nas naprej. Toda mi smo v bistvu ponovno že v času svetlobe.

Stari Indijci, ki so bili še povsem povezani z božanskim svetom so  vedeli, da mora priti čas teme, ko bo človek ločen od božanskega sveta in bo s tem lahko šel skozi razvoj lastnega jaza. In tudi, da človek za razvoj svoje svobode to potrebuje. Imamo čudovit primer v vsakem življenju. Vedno, ko se mlad človek začenja ločevati od hiše svojih staršev imamo situacijo izvirnega greha. Mladostnik mora zavrniti starše, ker če bi vedno ostal in bi ga starši vodili za roko brez konca, nebi mogel razviti lastnega, bogatega notranjega življenja. In mi imamo trenutek, ko se otrok iztrga iz materinske roke in poskuša delati po svoje.

V puberteti vsak človek praktično preživlja tisto, da se mora iztrgati iz povezave s starši in starši bi morali imeti maksimalno razumevanje za tak proces zato, da mladostnik nebi prišel na stranpoti. Ali ni to krasno, da pri vsakem individualnem življenju na zemlji najdemo ta razvoj človeštva. Ljudje morajo iz tistega kar so rojeni stopiti ven, da bi lahko razvili lastno osebnost. In zato so nam bogovi darovali fizična telesa. In to je seveda čisto razumljivo, kako bodočnost sploh lahko zgleda. Tako, da tisto, kar ji je skozi štiri stopnje razvoja doslej nastalo, v prihodnjih treh stopnjah dvigovanja počasi spet najde pot preobrazbe v duhovnost. In na koncu tega, kar imenujemo razvoj Zemlje, stoji dejstvo, da je človek iz sil svojega jaza spet v stanju poduhoviti ne le svoje telo duše in telo duha, temveč spremeniti v duhovnost tudi svoje fizično telo.

Od kod pa človeku ta moč? Da neko vzvišeno božje bite to, kar je človeška pot, nekako kot vzorec že preživelo. To božje bitje je sestopilo z neba v božjem sinu, postalo je človek, sprejelo je fizično človeško telo in po smrti je to svoje fizično telo z vstajenjem preobrazilo v duhovno. Kristus nam je daroval vzorec tistega, kar je naloga vsakega od nas do konca dni, kot temu pravimo. To so mogočne perspektive, ki nam jih je nekako pomagala razumeti šele antropozofija. To je bilo zdaj čisto na kratko, samo da bi pokazal, zakaj je človek to fizično telo razvil. Tega pravzaprav ne moremo reči, tega ni naredil človek, to so bogovi naredili za njega, ampak človek je sodeloval pri tem.

In sedaj se približujemo vprašanju, če prihajajo te božanske sile iz kozmosa, je povsem jasno, da človek te sile iz kozmosa potrebuje, da bi cilj, ki mu je zastavljen, sploh lahko dosegel. Pred nami imamo velik lok razvoja in mogoče je to tudi prilika za prvi razgovor.

Za mene je zelo aktualna problematika, konfrontacija dobrega in zla, ki se zagotovo dogaja v duhovnih sferah, ki pa najde svoj močen izraz tudi med ljudmi, glede na to kako se ljudje po svobodni volji odločajo za tistega, kar pripisujemo zlu. Na primer zlo na področju materializma, jaz hočem kopičiti svoje bogastvo, gradim pomembnost in tako naprej. S tem se človek sam nekako opredeli za sile zla. Ali pa na primer ena taka nova pripravljenost žrtvovanja in služenja pri ljudeh, ki spoznajo, da pot po kateri na splošno hodimo vodi v pogubo in želijo res prispevati svoj delež za ohranjanje dobrega in za razvoj iz te problematike.

Jaz sem doživel nekaj kar je naredilo velik vtis name. Sem član antropozofskega združenja in pri nas smo imeli mladega človeka, ki se nam je pridružil in nam zastavil nekaj vprašanj. In stari, izkušeni antropozofi so vstali in mu na vsa vprašanja dali odgovore. In ta mladi človek je vstal in rekel, jaz pa ne dovolim, da mi moja vprašanja vzamete. Odlično, ne dovolim, da mi moja vprašanja vzamete. To je tako zelo pomembno. Vprašanja so mnogo večja, kot so sploh možni odgovori in ni si dovolil, da bi mu vprašanja vzeli.

Ali želite kaj k temu reči?

Jaz imam vprašanje. Rekli ste, da smo spet na poti k svetlobi, ampak tako temno je še. Kdaj končno se bo pokazala luč? Na področju družbe smo mi skoraj na vseh področjih na poti, k gre direktno v steno, v prepad, kljub temu da jaz že vidim svetlobo in realne možnosti.

Ta luč svetlobe je zagotovo antropozofija. To nam je dal Rudolf Steiner. Bil je poseben človek in njegova naloga je bila, da prižge luč v temi. In na tej luči se lahko razsvetlimo in na njej se lahko oživljamo. Toda vse to je pravzaprav nekaj česar ne moremo preprečiti. Danes pogosto pravijo, če bi Bog sploh bil, tega nebi trpel, bi interveniral. Ampak Bog je moder. On točno ve, da svobodnemu človeku ni mogoče zapovedovati. Nobenega smisla nebi imelo, če bi Bog človeka poskušal spet v nekaj prisiliti. Potem bi bila vsa pot k svetlobi zastonj. Bog mora človeku dati svobodo tudi za ločevanje od njega in da dela nekaj negativnega. V sferi človeške svobode pa je, da se k Bogu vrne.

In zato nam je v evangelijih dana ta čudovita slika o izgubljenem sinu. Izgubljeni sin, ki najde pot k očetu nazaj. On je za očeta bolj dragocen kot tisti, ki je vedno pri njemu ostal. In starejši sin, ki je bil vedno priden, ki nikoli ni bil zloben, je bil užaljen, da tistega izgubljenega zdaj oče celo bolj časti. Ampak resnica je, da tisti, ki se zgubi in najde pot nazaj k dobremu, je naredil več kot tisti, ki je vse skozi od začetka menil, da pri dobrem lahko ostane. Tudi Bog bi bil nekonsenkventen, če bi na eni strani človeku dal svobodo in mu na drugi strani svobodo spet vzel. To je pravzaprav ta velik riziko, ki ga morajo bogovi v zvezi s človekom sprejeti.

In to je tudi zelo zanimivo, da od Rudolfa Steinerja izvemo, da so mnoga božanska bitja izgubila zaupanje v to, da bo človek ohranil svojo povezanost z božanskim svetom. In so človeka odpisala. Rekla so, iz tega pa nič ne bo. Eno bitje pa je popolnoma jasno stopil na človekovo stran. To pa je nadangel Mihael. Ta ima zaupanje v človeka. Zaupa, da bo kljub vsemu negativnemu in grozljivemu človek na koncu le našel pot nazaj. Tudi to je zanimivo, da tudi v božanskem svetu najdemo nekatere, ki dvomijo v človeka in druge, ki gledajo na človeka z upanjem in zaupanjem.

To je naš prvi začetek kjer vidimo kakšen pomen ima ločevanje od božanskega, kakšno vlogo igra. Samo tako lahko razumemo celo evolucijo. Kaj nas je Rudolf Steiner o evoluciji učil? Učil nas je, da iz božansko duhovnega sveta prihaja proces zgoščevanja v štirih stopnjah, ki ima za posledico gosto, čvrsto mineralno obliko. Prastanje, ki je najbližje duhovnemu je uporabilo tisti element, ki je duhovnemu svetu najbližji. Če si predstavljate zemljo, vodo, zrak in ogenj, kateri od teh štirih elementov je duhovnemu najbližji? Kaj je najmanj zemeljsko? Tisto zemeljsko je bilo nekako razbito. Ogenj je seveda božansko duhovnem najbližji. In iz tega božanskega ognja so oblikovali stari Saturn. To je prvo stanje fizičnega telesa na poti oblikovanja Zemlje. Edina fizična materija, ki je takrat obstojala je bil element toplota. In duhovi volje so živeli v tem elementu toplote, delovali v njem. In takrat so naredil zasnovo za bodoče fizično telo človeka.

Potem je prišel naslednji mogočen proces zgoščevanja. In kaj nastane kadar se toplota zgosti? Kaj je naslednji element, ki je že manj duhoven, toda še vedno ni zemeljski. Zrak. Zrak, ki se dviguje proč od Zemlje, je naslednji duhovnosti najbližji element. In prvi proces zgoščevanja je vodil do tega, da je bil en del toplote zgoščen v zrak. Iz tega je potem nastalo nebesno telo, ki ga v Tajni vedi v obrisih Rudolf Steiner imenuje staro Sonce, ki seveda ni identičen našemu današnjemu Soncu. To je bilo mogočno nebesno telo, ki je bilo tako veliko kot je prostor od Sonca pa do poti, ki jo riše v kozmos planet Jupiter.

Prvo stanje, stanje starega Saturna je bilo še večje, od današnjega Sonca pa do poti, ki jo v kozmos riše Saturn. Današnji planet Saturn nas na tisto stanje samo spominja s tem, da riše v kozmos črto na zunanji meji tistega mogočnega planeta. In čudovita stvar je, da ko pride do zgoščevanja, da se toplota zgosti v zrak, da nastane neke vrste …….reakcija v kateri se toplota dvigne v svetlobo. Toplota se zgosti v zrak in se poduhovi v svetlobo. Svetloba je še bolj duhovna kot toplota in zgoščevanju ustreza preoblikovanje toplote v svetlobo. In medtem, ko so imeli na starem Saturnu samo toploto, je bila na starem Soncu razen toplote prisotna že na eni strani element zraka in poduhovljen element svetloba. Namesto enega elementa trije. Toplota, zrak, svetloba.

In če gre zgoščevanje še korak naprej, kaj nastane, če zrak zgostimo pod pritiskom? Kaj nastane kadar plin stisnete? V vsaki bombi to vidite, ko kupite plin, ki je utekočinjen.  Utekočinjen zrak, utekočinjen kisik. En del tega plina je stisnjen do stanja tekočine. To lahko naredimo danes. V fiziki to delajo. Če je treba plin stisniti na majhen prostor, potem se del tega plina utekočini. Takrat, ko je pritisk manjši pa se tekočina spet spremeni v plinsko stanje. To je potem tretja stopnja zgoščevanja, ki jo Rudolf Steiner imenuje stanje stare Lune.

Veliki kozmos se še naprej stiska in je tako velik kot je prostor med Soncem do poti današnjega Marsa okrog Sonca. In en del elementa zrak se utekočini in temu stiskanju ustreza tudi neka sprememba v duhovno tako, da se poleg etra svetlobe sedaj pojavi tudi kemični eter. To je eter, ki vlada v vsem kemizmu in vodi vse kemične procese. Vsi kemični procesi se lahko dogajajo samo v tekočem. In tam je delujoč kemični eter. Kadar pa se razodeva v elementu zraka je zaznan kot eter zvoka. V stanju stare Lune imamo razen toplote in zraka, kot zgoščeno stanje element vodo. In to je že predzadnji proces zgoščevanja.

Četrti, zadnji proces zgoščevanja privede do tega, da se tisto kar je tekoče nekako učvrsti, postane trdo. Ali to lahko danes še kje na Zemlji vidimo? Kako mi pridemo iz tekočega do čvrstega? Kaj moramo narediti z vodo, da bi postala čvrsta? Mraz naredi stvari bolj čvrste. Iz tekoče vode nastane čvrst led. To je zadnje stanje zgoščevanja, da iz tekočega nastane čvrsto. In spet moramo pogledati, če gledamo danes na nekaj tekočega kot vodo, je voda še vedno tekoča. Torej je ostala v stanju stare Lune. In če imamo danes zrak v obliki plina, zraka, potem je to spomin na stanje starega Sonca. In povsod kjer srečamo toploto srečujemo spomin na stanje starega Saturna.

Vse stvari so prisotne tudi danes, toda preobrazile so se. Šle so skozi štiri procese.  Iz toplote je preko zraka, preko tekočega, vodenega nastalo čvrsto. Zelo zanimivo je, da danes označimo to čvrsto kot Zemljo in kadar mislimo na Zemljo mislimo obenem na njivo, na živo prst v kateri pa še vedno najdemo vodo, zrak in toploto. Tudi ta zemlja je še ohranila spomin na prejšnja stanja. Kje najdemo čvrsto zemeljsko v najčistejšem izrazu? Ne v plodni zemlji. Tam imamo še zelo veliko na primer deževnikov in drugih najrazličnejših živali.

Kje ni nobenega življenja več? V skalah, v mineralu. Mineral je stanje kjer so resnično zadnji ostanki življenja izgnani. To je zelo pomembno. Naši predniki nisi pod zemeljskim razumeli plodne zemeljske prsti, temveč mrtev mineral. Ta proces zgoščevanja je namreč vodil do mrtvega minerala. In samo mineral je v tem smislu mrtev. To je zelo pomembno. Vse drugo je namreč še ohranilo prejšnja stanja. Edina stvar, ki je ostala popolnoma zemeljska je mineral. Toda tudi za mineral je čudovit element. Mi smo prej rekli, da je Zemlja tisto, kar je upor svetlobi.

In zakaj je povzročilo tako veliko pozornost v srednjem veku med alkimisti dejstvo, da so v tej tako zgoščeni, popolnoma mrtvi materiji kot je mineral našli minerale, ki so propustni za svetlobo? In kako so jih potem imenovali? Imenovali so jih plemenito kamenje, saj so v stanju pustiti svetlobo skozi sebe. Ena materija svetlobo zavrača, plemenito kamenje pa svetlobo spušča skozi sebe. Svetlobo obarva, zato imamo zelene, modre, rumene, rdeče dragulje. Alkimisti so pri tem doživljali, da se najde tudi v svetu mrtve materije kvaliteto, ki lahko dela s svetlobo, ki svetlobo pušča skozi sebe in to so plemeniti kamni. Zato so to kamenje tako zelo spoštovali in častili, da so jih vgrajevali v krone, s katerimi so se vladarji na nivoju duhovnosti ali posvetnih oblasti olepšati z dragulji, kot zunanji znak, da tudi oni želijo biti draguljem podobni in kot vladarji puščati svetlobo skozi sebe.

To, kar so stari alkimisti označevali kot zemljo, niso bila plodna tla temveč mineral. In sedaj lahko zasledujemo ta spust navzdol in lahko razumemo, da je iz stanja toplote, ki je Bogu in duhu blizu na koncu ostal mineral kot mrtvo mineralno stanje. In človek je to moral prav tako vzeti v svoj razvoj. In v stanju Zemlje, ko je nastala Zemlja je človek razvil sistem svojih kosti. Iz tekočega se oblikuje čvrsto, mineralno. Naše kosti so čvrsto mineralno. In potem nosimo v sebi tudi spomni na stanje stare Lune. Tam je zgoščevanje pripeljalo do tega, da je odmrla živa substanca, torej beljakovina. In kaj se dogodi, kadar se beljakovine nekako učvrstijo? Kaj se takrat oblikuje? Kaj imamo kot spomin na to stanje? Naše lase, nohte, naše hrustance. Vse to ni mineralno, je pa mrtvo. Mrtva beljakovina je to. In zato tam nimamo čustev. Lase lahko strižemo pa nas nič ne boli. Če bi bili ti lasje še prežeti z življenjem bi nas to bolelo, bi jokali in kričali, ko bi šel frizer nad naše lase. Obstaja stanje strjevanja tja do oblike nekega roga, kot ga najdemo pri kravi ali parklja. To je v bistvu odmrlo tkivo beljakovin. Spomin na stanje stare Lune. To je spust v duhu najbližjega elementa toplote, potem zraka in vode do čvrstega.

Alkimisti so se veliko ukvarjali s tem in v svetu čvrstih mineralov so odkrili tri principe. Princip zemlje, ki ga imenujejo sal in pomeni sol. Takrat v srednjem veku je bilo vse latinsko. Sol so imenovali sal, kot princip zemlja. In ta sol ima princip, da se v vodi sicer lahko raztopi, da se pa sol iz vode vedno lahko tudi izkristalizira. Element zemlja ima še neko določeno sorodnost do vode v tej meri kot je soli v vodi mogoče topiti in ko voda izhlapi se soli v kristalni obliki izločijo. To pod alkimističnim principom imenujemo sal. Najdemo mrtvo substanco, ki je lahko čvrsta, ki kristalizira in imamo tekočo vodo, ki je v stanju, da te kristale soli raztopi, da v raztopini izginejo. Toda iz te raztopine se lahko spet izkristalizirajo ven. Salinske substance so sorodne z zemljo in so še v odnosu z vodo, so topljive. To je ena skupina substanc.

Potem pa so alkimisti našli še čisto drugačne substance, ki nimajo nobenega odnosa do vode, ki niso topljive. Na primer žveplo, ki ga ne moremo topiti v vodi. Če hočem topiti žveplo v vodi moram najti organsko topilo. Na primer v vročem olju lahko žveplo topimo in ga potem tudi izkristaliziramo. Toda do vode ne najdemo nobenega odnosa. In do zemlje samo v tej meri kot v zemlji lahko najdemo kristalizirano žveplo. Toda, če žveplo segrejemo, kaj se zgodi? Žveplo najprej začne dišati in čim bolj toplo je, tem bolj diši oziroma smrdi to žveplo. Kaj to pomeni, da smrdi? Kako pa sploh lahko nekaj smrdi ali diši? To pomeni, da je prišlo do nosa. Kaj pa je prišlo do nosa? Mi lahko vdihnemo samo tisto, kar je z zrakom pomešano. Kar ni pomešano z zrakom ne more imeti vonja.

Alkimisti so videli, da obstojajo snovi, ki nimajo odnosa do vode imajo pa odnos do zraka in dišijo. In zelo jasni zastopniki tega so tako imenovana eterična olja rastlin. Vedno ko zaznamo vonj neke cvetice mora biti prisoten princip hlapenja, izparevanja. Te snovi morajo imeti svoj odnos do zraka in pri rahlem segrevanju preidejo v stanje zraka. Če bi vzeli sol in jo segreli, ali bo začela dišati? Ne, sploh se ne spremeni. Kvečjemu razpade lahko, toda niti plina, niti pare, niti vonja ne oddaja. Salinične substance nimajo odnosa do elementa zrak, toda substance kot žveplo, latinsko sulfur, imajo to sposobnost.

Zato so drugi princip imenovali princip sulfur. To so snovi, ki nimajo svojega odnosa do vode, toda imajo svoj odnos do elementa zrak in toplota. Zakaj? Če žveplo še močneje segrejemo se raztopi in naenkrat začne goreti. Njegov plamen je moder in alkimisti so rekli, sulfurične substance imajo odnos do elementa toplote in zraka in celo do svetlobe. Obenem so seveda videli, da imajo te sulfurične substance očiten odnos do kozmosa. Kam pa gre ta žveplena para? Nekako se v lahkotnosti staplja s kozmosom, navzgor se dviguje. Imeli so to mogočno spoznanje, prehod iz tekočega v zračno in razumeli to kot delovanje mogočnega procesa. Najbolj čvrsto drži svoje delce skupaj princip sal. Kadar je nekaj tekoče se še čudovito drži skupaj, toda v sebi je gibljivo.

Salinično je čvrsto in negibno, tekoče je gibljivo ampak se še drži skupaj. Na čem to najlepše vidite, da se tekoče še drži skupaj? V kapljici. Vsaka kapljica je izraz tega, da se tekočina drži skupaj. Kaj bi se zgodilo, če te površinske napetosti nebi bilo? Bi se lahko oblikovale kapljic? Ne. Raztekle bi se. In vi veste, da se to dogaja, če kapljici dodate kanček mehčalca za perilo, potem to sposobnost izgubi in s tem tekočina pride lahko celo v tkiva. In zaradi tega tudi uporabljajo pri pralnih praških mehčalce. Če pa voda to sposobnost obdrži, oblikuje kapljice. In to je čudovito, da lahko opazujemo jezero, kako se ta voda rasno drži skupaj, kako se na obali omejuje in oblikuje te krasne površine.

Kaj pa se dogodi, ko pripeka sonce na vodo in voda izpareva? Potem nastane para, ki se dviguje. To je neverjeten fenomen, ki ga je težko razumeti. Če si pogledate oblake nad nami, ki visijo v zraku. V teh oblakih visijo tisoči ton. Kako nekaj težkega lahko visi v zraku? In potem nastane nevihta in naenkrat pade ves ta oblak kot neverjetna količina dežja v neki nevihti. Voda lahko visi v zraku ali pa pade nazaj na zemljo. To pa je v zvezi z voljno naravo vode. Voda se vedno lahko kot para dviguje in vedno lahko pride nazaj kot tekočina.

In potem imamo tretji element, ki so ga alkimisti našli. To je princip merkur, srednje. To je tisto kar zaradi ohladitve lahko postane čvrsto. Če vodo ohladimo dobimo led, torej soli podobno vodo. Če vodo segrejemo potem izpari in dobimo paro, vodo v zračni obliki, to je sulfuričen princip. In tekoča voda, ki se tako krasno kaže v kapljici, je merkurjeva voda. Merkur stoji med principom sal in principom sulfur. In za te tri principe si našli te tri snovi;  sol za mrtvo mineralno, element slufur, ki kaže svoj odnos s kozmosom s toploto, svetlobo in zrakom. Sulfurične kvalitete so obenem kozmične kvalitete. Vse kar je zrak, svetloba, toplota se lahko giblje proč od Zemlje.

Potem pa so alkimisti odkrili še nekaj velikega. Rekli so si, če te sulfurične substance lahko zagorijo, to pomeni, da je v njih že toplota in svetloba. Toplota in svetloba ne more nastati, če tega v tej sulfurični substanci že ni. V soli podobni substanci tega zagotovo ni. Soli ne moremo pripraviti do tega, da izpari ali da bi zagorela. Element, ki pripada principu sal tega preprosto nima. Sulfurične substance pa vsebujejo toploto in svetlobo.

In potem so alkimisti odkrili še nekaj velikega. Pri raziskovanju toplote in svetlobe so odkrili, da sta to dve kvaliteti na Zemlji, ki nimata nobene teže. Ali ni to krasno? Zrak še ima težo, toliko teže, da lahko govorimo o zračnem pritisku. Zrak z neko določeno manjšo težo le pritiska na Zemljo. Atmosfera se, hvala bogu, od Zemlje ne umakne, ker drugače bi se tu mi vsi zadušili. Hvala bogu ima ta element zrak še nekaj teže. Če pa se nekaj preobrazi v svetlobo in toploto, potem nima več teže. In potem so rekli, očitno toplota in svetloba nista vezani na zemeljsko. Vse, kar je na zemeljsko vezano ima neko težo. In čim težje je nekaj, tem bolj je vezano na zemeljsko, tem bolj se ta teža uveljavlja. Toda nekaj kar teže nima, tega Zemlja za sebe sploh ne more zahtevati.

In sedaj pridemo do teh čudovitih dejstev. Voda ima svojo težo, lahko se dvigne kot para, toda vedno znova se mora vrniti nazaj na Zemljo. In to je seveda nekaj neverjetnega. Predstavljajte si, da bi nam voda uhajala, da bi odhajala od Zemlje proč in da se nebi spet vračala. Katastrofa bi bila to. Vse življenje na Zemlji bi zamrlo. No ja, v meteorologiji se pa seveda lahko dogodi, da vodo oblaki odnesejo čisto drugam in pade na Zemljo čisto drugje od koder se je dvignila. Toda prej ali slej ta voda pride spet na Zemljo nazaj.

In to je nekaj za kar moramo biti zelo hvaležni, da je voda Zemlji zvesta. Na eni strani sicer lahko vedno zaradi toplote izpari, na drugi strani pa se na Zemljo vedno vrača. In sicer pride nazaj od neba blagoslovljena. Vsak dež je voda, ki jo je nebo blagoslovilo. Kako se razlikuje ta voda od vode iz izvira? Tudi ta voda iz izvira je enkrat prišla iz neba, toda se je že povezala z Zemljo.

In element zrak se že začenja ločevati od Zemlje, toda nam ostane ohranjen kot zemeljska atmosfera. Toda toplota in svetloba nista več odvisna od Zemlje. Zemlja ne more imeti pravice zahtevati ali lastiti si svetlobo  in toploto. Poskušajte zdaj to moralno razumet. Kaj to pomeni? To kar Zemlji pripada svetlobe in toplote od Sonca, to ni nekaj do česar ima Zemlja pravico tako kot ima pravico do vode ali do zraka. Toplota in svetloba sta darilo kozmosa Zemlji. Zemlja nima pravice do tega. Čudovito je, če si ozavestimo kako je prejšnje človeštvo ta dejstva doživljalo kot izraz moralnih kvalitet. Kako voda ostaja Zemlji zvesta, kako se zrak v oblakih z vlago nasiti in potem visi nad Zemljo s tonami vode in kljub temu ostaja Zemlji zvesta. Toplota in svetloba pa sta elementa, ki se darujeta Zemlji. To je iz svobodne volje kozmosa Zemlji darovano.

To je zaključek našega prvega dela.

Jaz bi bil zelo vesel, če bi se v kateremu od vas prebudila potreba, da k temu kar sem povedal, sam kaj doda.

……………………………Gledam na vse v pozitivnem smislu.

To je seveda pomembno vprašanje. Ampak jaz bi tukaj izhajal iz pojma svoboda. Vprašati se moramo, čemu se ima človek zahvaliti s tem, da mu je dana svoboda. Kaj je to, kar je človek s svobodo pridobil? Najprej je ta svoboda povezana z izgubo. Izgubil je svojo varnost v božanskem. Toda zdaj je ločen od božanskega sveta, toda v fizičnem telesu in s tem ima možnost, da človek razvija svojo osebnost. Duhovne sile lahko razvija in s tem lahko pride do spoznanja na eni strani in sposobnosti ljubezni na drugi strani. Pogoj spoznanja je, da je človek od tistega kar prepoznava, ločen. Kar je preblizu mojih oči, jaz ne morem videti. Jaz potrebujem razmak, ločenost. To je ena stvar. S tem, da nismo v božanskem, temveč da smo ločeni od njega, imamo šele možnost razviti lastno spoznanje.

Na drugi strani je tako, da bitje ki ni svobodno ne more ljubiti. Če ljubezen ni delo, akt svobode, potem lahko rečemo, da je samo nagon. Lepo je, če ima nekdo sposobnost ljubiti, toda če nima svobode, potem ta ljubezen ni njegovo lastno delo. Če to dela iz sil nezavednega, to ni njegova ljubezen. Pogoj ljubezni je zagotovo svoboda. Do nečesa se lahko ljubeče obnašam, če je od mene ločeno. Mi to dobro poznamo. Veliko ljudi je, ki imajo potrebo iz nekega notranjega poriva, da delajo dobre stvari. Ljudje, ki so na primer v karitativni dejavnosti angažirani, tako zelo, da se odrekajo samemu sebi. To je čudovito, da kaj takega imamo. Toda, če naj bi bil to njegov lasten prispevek mora biti utemeljen v svobodi tega človeka. Če nekoga prisilijo do tega, da dela dobro delo, potem to ni delo iz svobode,  kljub temu, da je delo samo po sebi dobro. Delo iz svobode pa je pogojeno z neodvisnostjo človeka in s sklepa, ki ga on iz svobode sam prepozna kot svojo nalogo.

Rudolf Steiner je napisal knjigo Filozofija svobode, to je zelo temeljno delo, ki se s tem ukvarja. In tam pravi Rudolf Steiner, neko delo je resnično narejeno iz svobode samo v primeru, če za to delo ni bilo nobenega drugega razloga kot ljubezen od tega dela samega po sebi. Spominjam se, in to je naredilo name velik vtis; zaradi problemov v antropozofski družbi se je za vrsto let nekaj antropozofskih vej ločilo od Dornacha in zastopnik iz Nizozemske je na božičnem kongresu rekel, mi se pa sedaj spet pridružujemo Goetheanumu, Dornachu, ker je to naša svobodna odločitev. Jaz sem bil tam prisoten. Bil sem še zelo mlad in meni se to sploh ni zdelo posebno pametno, kar je on rekel. Seveda je tako, da če človek nekaj noče, potem tega tudi ne naredi.

Ampak če stvar vzamemo zares je utemeljitev vedno lahko samo ena, da to hočemo. Utemeljitev za naša dela je vedno volja, kar pa pomeni, da to stvar na nek način ljubimo, jo imamo radi, da je to dejanje iz ljubezni. To pa je mogoče le, če je človek svoboden. Mislim pa, da je težko oceniti kakšne možnosti imamo, če človek iz svobode poskuša s svojo voljo narediti nekaj za bodočnost. S tem človek v bistvu postane so-stvarnik tistega kar jutri bo naša skupna bodočnost. In človek je pozvan, da postane so-stvarnik, da sodeluje v božjem načrtu. Izgubljeni sin se vrne v svojo božansko domovino in ponudi svoji prvotni domovini svoje sodelovanje.

Si predstavljamo kakšne grandiozne stvari so prispevki posameznika? Imamo že nekaj kot vzornike, na primer …. ali Sadat, Martin Luther King. Imamo ljudi, ki so nam s svojimi primeri pokazali nekaj takega. Si predstavljate, da je Sadat šel v Izrael in rekel, ponujam vam mir. To je bila njegova lastna odločitev. V imenu svojega naroda tega sploh ni mogel narediti. Narod tega še ni razumel. Toda on je kot zmagovalec tistih vojnih obračunavanj odšel v Izrael in ponudil roko miru. In če tako razmišljamo je skoraj samoumevno, da je to plačal s svojim življenjem. Ampak pri takih ljudeh, pri takih vzorih, lahko vidimo kakšni učinki so v takih, v svobodi utemeljenih odločitvah posameznikov.

 Tudi Mahatma Gandi, zelo podobna usoda.

Jaz bi pa samo nekaj zelo lepega povedala, dodala k temu kar sta povedala. Jaz sem bila ta teden na njivi ajde, ki je višja od mene in jo je dež čisto polegel. In ko sem jaz eno gospo, staro 77 let, prosila, sva cel dan to njivo ajde dvigovale oziroma požele cvetje. Vsi ste vabljeni po snope cvetja za čaj. V tistemu pa mi pozvoni telefon, da moram jaz čim prej umaknit čebelnjak. Ampak nisem vedela, kje naj dobim to rešitev in pokličem enega gospoda. In skozi to bolečino sem prišla do človek, ki mi pomeni svetlobo, ljubezen in s tem človekom smo se zadnjič z Meto rokoval. In ko je ta človek odhajal, mu Meta stisne roko, pa pravi, pazite nanjo. To hočem reči, da iz tiste bolečine prideš do svetlobe, samo če jo opaziš.

Jaz sem hotela reči, da danes zjutraj, ko smo brali Stezo osmih korakov – nedelja, kjer je pravilna razsodba, ko je napisano, da se iz svobodno voljo svojega jaza. In s tem hočem reči, da že dolgo, že tri leta vsak dan berem in da ko to ponovno bereš se ti enostavno odpirajo misli in besede in delovanja, kot ste to obrazložili. Naenkrat razumeš kaj hočejo te besede povedati. Ko sem prvič to brala nisem mogla tako razumet. Vsakemu svetujem, ker je to tako kratko, pa naj si vsako jutro obnovi in bodo stvari jasne, ker drugače niso.

Ti hočeš reči, da je bila tvoja svobodna odločitev, ki prinaša plodove.

Enostavno nimaš več vprašanj na to, ker razumeš kaj besede povedo.

Vprašanje imam. Rekli ste, da je ljubezen lahko nagon ali pa je iz svobodne volje. Če jaz to delam iz svobodne volje, potem je to nagon. Jaz sem to stvar tako razumel.

To so stvari, ki imajo opraviti s tistim, kar v življenju nenehno doživljamo. Vsak, ki je bil zaljubljen ve, kakšne moči mu zaljubljenost da, brez da sam karkoli k temu prispeva. To je polnost dobrega počutja s katero je človek obdarovan. Spominjam se, bil sem zaročen z mojo ženo in nisem se mogel dovolj načudit nad tem, kakšno je bilo soglasje najinih duš. Čim dalj časa sem z njo poročen, recimo po 50 letih, se sprašujem v kakšni iluziji sem takrat živel. danes menim, da je na svetu komaj kaj bolj različnega kot sva moja žena in jaz. Toda to ni nič narobe. Vprašanje je samo, kaj mi s tem in zaradi tega naredimo. Če je tista zaljubljenost samo neke vrste akontacija, ki jo človek počasi porabi in je nekega dne porabljena in potem se človek vpraša, kaj pa me s tem človekom še povezuje. To je ena možnost.

Druga pa je, da morda v toku let, morda samo enkrat, prepoznam duhovno vrednost mojega partnerja. Potem verjamem, da je to lahko prava rojstna ura ljubezenskega odnosa. Darilo zaljubljenosti nedvomno mine. To vsi doživljamo. Ta začetna simpatija nekega dne izgine in potem moramo namesto te zaljubljenosti poskrbeti za to, da iz naše notranjosti z neko aktivnostjo nastane nekaj novega. V zaljubljenosti ne živimo v drugem, temveč živimo v sebi in v iluziji. V bistvu uživamo lastno zaljubljenost. To je morda trdo slišati, ampak ustreza resnici. Zaljubljenost ni tisto, ni smisel. Smisel je, da drugega spoznamo, da res doživimo bitje našega partnerja in da se naučimo potrebno spoštovanje do drugačnosti drugega človeka. Ljudje smo različni. Ni nobene večje iluzije kot je to, da si človek včasih misli, identičen sem, čisto tak sem kot ta. Toda, ali drugačnost drugega lahko prenašam? Ali sem jo sposoben ceniti? Ali sem celo v stanju, da to drugačnost ljubim? Ne vem, ali je to zdaj dober odgovor na vprašanje ali je to samo življenjska izkušnja.

Verjamem, da ste hoteli s tem povedati, da je ljubezen nekaj nagonskega.

Seveda. Tega se ne da zanikati. Tudi vsa aktivnost, ki jo človek pri tem razvija. Sposobnost, da ljubimo še ni naša lastna sposobnost, nam je tudi še darovana.

To področje je seveda malo nevarno. Preveč intimnih stvari tudi ne moremo tukaj javno diskutirat.  

Kar se mene tiče lahko rečem, da ne bom nikoli pozabil kakšen je bil odnos moje žene, ko so bili najini otroci majhni. Ko je moja žena držala otroka na rokah je to naredilo na mene tako mogočen vtis, da ga ne bom nikoli pozabil. Na ta način sem pokukal v njeno bitje, ki ga nikoli ne bom izgubil. Mogoče eden od primerov. Še kaj?

Je to brezpogojna ljubezen?

Ja, tukaj moramo biti previdni. Vedno obstoja možnost, da si lastno nekaj vzame za sebe. Pri največjem razdajanju ne moremo preprečiti, da to razdajanje na nek način tudi malo uživamo sami. Nismo še angeli. Angeli zmorejo ljubiti, brez da sami pri tem uživajo. Mi še vedno vsaj delno participiramo na vsem kar je naša aktivnost. To ni nič takega. Mi se moramo naučiti, da se tudi temu odpovemo, to pa je recimo naloga za več življenj, ne le za eno. Obstoja krasen pojem, govorimo o angelskem potrpljenju. Angelsko potrpljenje je nekaj kar človek še nima. Pri nas je vedno tako, da ima naše potrpljenje neke meje. Potrpljenje angelov pa je neskončno. V neki bodočnosti pa moramo tudi mi dozoreti do te sposobnosti. Ampak to se še oddaljeni cilji.

Ampak so dosegljivi?

Dosegljivost je pogojena s tem, kako obvladujemo dan in izzive dneva. Ali slišimo kdo nas kliče in ali smo pripravljeni pomagat.

Wolfgang Findesen nam je rekel, človeške beljakovine identične z duhovno zrelostjo so vsak dan drugačne glede na izzive dneva. Vedeti moramo, da je danes vedno odločilen za to kakšen bo jutri in ali bomo nekega dne dozoreli do te sposobnosti.

Potem pa nadaljujmo. Nečesa nisem povedal dovolj jasno iz treh principov Paracelsusa. Paracelsusu je bil namreč tisti, ki je prvi formuliral te tri principe. In obenem je bil tudi zadnji, ki je bil še do te mere jasnoviden, da je svoja spoznanja lahko utemeljeval tudi v jasnovidnosti. Alkimisti so potem rekli, če je neka substanca sulfurična, sorodna z zrakom in proizvaja svetlobo in toploto, vse kar gori je slufurična kvaliteta. Tudi les je sulfurična kvaliteta, ker gori in sveti. In te substance vsebujejo nemerljive stvari, toploto in svetlobo. In ker je bilo v srednjem veku vse latinsko so govorili o “imponderibile”. “Ponderibile”, kar se lahko tehta in “imponderibile”, tisto kar ni mogoče tehtati. Vse sulfurične substance vsebujejo elemente, ki jih ne moremo tehtati. Svetlobo in toploto v lesu ne moremo tehtati.

Kako pa je s saliničnimi sovsebnimi substancami? V njih ni sulfuričnih kvalitet. To pomeni, da so se svetlobi in toploti odrekli. Nimajo je več. In to je ta velika razlika med saliničnimi in sulfuričnimi kvalitetami. In preprosto lahko rečemo, ene stvari so vezane na zemljo in se nekako sklanjajo k zemlji, drugo pa je sulfur, je sorodno s kozmosom in se obrača na kozmos. Srednji, merkurialni princip pa stoji med saliničnim in sulfuričnim. Lahko se dvigne k sulfuričnemu ali pa se spusti navzdol k saliničnemu. To je zelo pomemben princip.

In potem smo imeli še neko pametno stvar, ki pravi, v resnici pa vsebuje vsaka substanca vse tri principe, toda v različni moči in na individualno različen način. Da substance lahko sploh poznamo, da jih doumem, je bilo pri alkimistu nekako pravilo, da je treba razumeti kakšen je odnos posamezne substance do sulfur, merkur in sal principa.

In da te stvari niso preveč abstraktne bi navedel en primer. Vzemimo zlato. Zlato je izjemno težko. Osemnajstkrat težje od vode. Tam lahko rečemo, da zemlja mogočno sega v zlato. Zaradi teže že to vidimo. Na drugi strani se zlato sveti. Lahko ga tudi privedemo do razdajanja svetlobe in zlato tudi izpareva. Takrat postane nekako zelenkasto prosojno. Tako tanko lahko zvaljamo zlato, da ima deset tisočinke milimetra debeline. Tako tanko ga lahko zvaljamo. Takrat je zlato prosojno. Zelena barva sveti skozenj. Zelo močen odnos ima zlato do svetlobe in tudi zelo intenzivno težo ima. Kar se teže tiče vidimo, da Zemlja močno vpliva na zlato. V njegovem lesku pa se sveti s svojo sulfurično kvaliteto. To je neverjeten vtis.

Imel sem srečo, da sem bil v Petersburgu. Tam je veliko cerkva s pozlačenimi kupolami. Zlato je vedno lepo, ampak to kar zlato pravzaprav je vidimo, ko je zlato izpostavljeno soncu, ko se sveti na soncu. Takrat šele človek doživi naravo zlata. Sonce in zlato sodita skupaj. In nekaj, kar se sveti kot te zlate kupole je pravzaprav nekaj neverjetnega. Pravzaprav ne poznam nič drugega na soncu, kar ima tako enkratno opraviti s svetlobo, kot je to zlato. To je sulfurična stran zlata.

Kje pa je merkurialna stran zlata? V tem, kako dobro ga lahko obdelujemo. Da so metali v stanju, da jih obdelujemo. Da jih lahko razvlečemo v nič, v pločevino. To je element, ki sodi k merkurialnemu. Zlato se težko utekočini. Zelo gosto teče, ko je raztopljeno. Toda, če to nebi bilo tako, potem nikoli nebi mogli delati tako tankih plošč zlata. Predstavljate si, osemnajstkrat težje od vode, toda z enim gramom in pol lahko naredimo en karatni meter pločevine iz zlata. Na srečo so te zlate strehe pravzaprav pozlačene z minimalno količino zlata. Tam je okoli štirideset streh kupol pokritih z zlatom, toda količina je minimalna. Zaradi te sposobnosti, ta nepopisna sposobnost pri zlatu za obdelovanje. Ta je izraz neverjetno močnega merkurialnega principa v zlatu.

Poglejmo si magnezij. Tudi magnezij je metal, toda to ni težka kovina, temveč lahka skoraj tako kot voda. V vodi s še potopi, toda zelo lahek je. Da ima tako majhno težo je znak, da ga Zemlja malo obvladuje. Čim težje je nekaj, tem bolj je podrejeno silam Zemlje. Da pa je ta metal sulfuričen, ker ima tako malo saliničnih kvalitet opazimo na tem, da lahko iz njega naredimo svetlobo bliska. Če magnezij razvaljamo v pločevino jo lahko neposredno prižgemo in sveti s svetlobo, ki je močnejša od sonca. Močnejša od sonca je ta svetloba, si vi to predstavljate? Bog vas varuj, da gledaš v tak plamen iz magnezija. Jaz sem to rad demonstriral. Tega se danes ne more narediti več, saj bi takoj prišli gasilci. Jaz sem to demonstriral v ……. v Gradcu in senzor za zaznavanje požara je takoj reagiral in gasilci so prišli.

Zdaj imam pa eno prošnjo. In sicer je takole. Ampak to je doživetje. Bliskov danes ne delamo več z magnezijem, ampak jih delamo z elektriko. Ampak ta svetleč goreč magnezij je nekaj neverjetnega. Tam je ravnotežje močno premaknjeno k sulfuričnemu, salinično je prisotno samo v čvrstosti metala. In da lahko danes gradimo avione s potrebno stabilnostjo se imamo zahvaliti takim snovem. To je salinična stran. In tako lahko pri vsakem metalu izdelamo odnose do posameznih principov.

Mi smo imeli tukaj lansko in predlansko leto Wolfganga Findesina. On je tukaj na primer tudi zdravil. In med udeleženci tečaja jih je bilo kar nekaj, ki imajo ali imamo hitro zdravstvene težave, če smo izpostavljeni umetnemu elektro-magnetnemu sevanju mobilnih telefonov. Jaz sem bila dve leti močno bolna zaradi tega. Tukaj spredaj je Alenka, ki je tudi en tak človek, ki je zelo občutljiv na to in ji je Wolfgang lahko močo pomagal in takih je še več. Kdor ima mobilni telefon seboj in ga ima vključenega se mora zavedat, da povzroča škodo zdravju ljudem do dva metra oddaljenosti. In da bistveno zmanjšuje sposobnost, da mi to kar tukaj slišimo sploh lahko sprejemamo, ker smo moteni. Prosim vas, puščajte svoje telefone v sobah ali jih izključite iz odgovornosti do drugih. Kar počnete sebi, naj bo vaša stvar. Tukaj pa delat škodo vsem v oddaljenosti dveh metrov. To se morate zavedat. Se opravičujem, toda to je potrebno povedat.

Zdaj bi pa še povedal nekaj glede na evolucijo. Slišali smo, najbolj fino stanje, ki ga materija lahko ima je stanje toplote. Iz tega stanja toplote imenovanega stari Saturn se potem razvije in sicer v smeri navzdol z zgoščevanjem, toplota, zrak. In potem se stvar nadaljuje. Voda do zemlje, kar pa pomeni minerale. Naša prst je nekaj živega, še ni mrtva. Biološko dinamičnega kmetovanja nebi bilo, če bi bila naša prst res mrtva. Nekaj podobnega najdemo tudi v razvoju navzgor. Toplota gre k svetlobi in tu imamo to nasprotje, zrak svetloba in potem gre naprej. Vodi ustreza kemični eter, in potem zadnja stopnja eter življenja, ki je največje nasprotje stanju brez živega, mineralnemu.

Tukaj v sredini pa gre stanje evolucije. Na levi strani imamo stanje starega Saturna, potem imamo stanje starega Sonca, stanje stare Lune in tukaj imamo stanje Zemlje. In potem imamo še evolucijo, ki leži pod tem in sicer lahko pride svetloba tako daleč pod materijo, da nastane magnetizem, podzemeljski kemični eter. Tukaj na začetku svetloba lahko pride tako daleč navzdol, da iz tega nastane elektrika. To je podzemeljska svetloba. Pade v kemični eter in se preobrazi v magnetizem. In zadnje je padli eter življenja, ki je tretja podčutna moč, ki jo lahko pojmujemo kot sile razpada atoma. Tega v času življenja Rudolfa Steinerja še ni bilo, ampak tudi iz njegovih navedb lahko razumemo, da gre gotovo za radioaktivno razpadanje.

Kaj pa se je zgodilo s človekom? Še to vnesimo. Tukaj v času starega Saturna so narejene osnove fizičnega telesa. Toda, kot telo življenja si ne moremo in ne smemo predstavljati nič fizičnega, samo v toplotni obliki. Človek v fazi stvarjenja starega Saturna je obstojal samo iz toplote. Toplota se lahko zgosti v zrak, vodo in v stanje zemlje, torej je bilo v tisti toploti že v osnovi vse prisotno. Rekli smo, to je stanje starega Saturna. Druga stopnja je stopnja starega Sonca. V spomin na njo je ostal v kozmosu Jupiter. In to je stanje stare Lune, kjer je bil planet tako velik kot prostor, ki ga danes riše v kozmos Mars. In potem ostane Zemlja s svojim okoljem kot bivališče človeka, kot to danes doživljamo.  

V starem Saturnu so dani temelji za naše fizično telo. Preko toplotnega telesa, telesa zraka, telesa vode je končno oblikovano fizično telo človeka kot ga danes na Zemlji najdemo. O fizičnem telesu kot ga mi danes poznamo lahko govorimo šele v tej četrti stopnji razvoja Zemlje. Toda v stanju starega Sonca je človeško telo že obdarjeno s tistim kar imenujemo etrsko telo ali telo bioenergij. Življenje samo je dano v fizično telo. Vse kar je živega ima etrsko telo. Etrsko telo je nosilec življenja.

V času stare Lune, ko je nastal Mars je človeku darovano astralno telo. Astralno telo je dalo človeku tisto, kar imenujemo duša. Človek je postal bitje z dušo. In tukaj na Zemlji je človek obdarjen z jazom. Postal je duhovno bitje, osebnost. Duhovna stanja so bila človeku postopno darovana v razvoju, kljub temu, da lahko razvoj človeka pojmujemo kot stanje padanja. Fizično telo je padalo preko stanja toplote, svetlobe, zraka, vode do stanja na Zemlji. Kljub temu da je v stanju starega Sonca človek dobil etrsko telo, telo življenja, v stanju stare Lune je dobil dušo, na Zemlji pa je človek lahko postal bitke kot nosilec duhovne komponente, svoje osebnosti, individualnosti, jaza. Tisti jaz, ki je človeku darovan še ni tisti jaz, ki ga nosimo danes v sebi. Tisti jaz, ki si ga moramo prestavljati kot nekaj individualnega

Kaj pa je človek moral šele zgraditi skozi ponavljajoča se življenja na zemlji, v raznih inkarnacijah? Človek obdarjen z jazom je bilo človeku kot potencial darovano, človek pa mora v toku življenj na Zemlji vse bolj in bolj razviti svojo lastno osebnost, svojo individualnost. in to je mogoče samo, da je na Zemlji človeku dano njegovo telo s katerim se lahko omeji od kozmosa. Kakšno vprašanje v zvezi s tem? To je seveda velika stvar.

Seveda si morate predstavljati, da so s tem povezana duhovna bitja, visoke hierarhije. Žrtev tronov, oni so nam dali fizično telo in sicer iz njih samih so izločili to kar je naše telo. Niso jemali od bog ve kod, ampak so iz sebe darovali. In potem v stopnji starega Sonca so duhovi modrosti, kiriotetes, človeku dali etrsko telo. In v stanju stare Lune so duhovi gibanja, dinames, iz sebe darovali duševnost človeku. In na Zemlji so duhovi oblike, eksusiaji, darovali človeku njegov jaz. To je kot mogočna pesnitev. Za fizično telo najvišje hierarhije, za jaz nižje hierarhije. To je spet neko nasprotje, ki ga s svojim razmišljanjem težko sprejmemo.

Mi smatramo, da je jaz najvišje v človeku.  Glede na bodočnost je to tudi res. Za bodočnost je človeški jaz odločilna stvar, toda tu na Zemlji je jaz prvorojeno. Fizično telo pa je že četrta metamorfoza. Fizično telo je mnogo bolj popolno kot naš jaz. To res lahko dobro doživimo, če pomislimo na to, kakšna modrost živi v našem telesu v primerjavi z našo modrostjo v našem jazu. Z našim jazom, zasebnostjo, nenehno delamo napake in motimo evolucijo medtem, ko je v našem fizičnem telesu spravljena največja modrost. Manj od fizičnega telesa je razvito etrsko telo, manj od etrskega telesa astralno telo in jaz še manj od astralnega. Ampak fizično telo je prišlo do svoje popolnosti tu na Zemlji, medtem ko bo jaz doživel svojo popolnost v daljni bodočnosti, ki jo imenujemo stanje Vulkana in je daleč pred nami. Evolucija se namreč nadaljuje. To kar je za nami je v bistvu padec, pred nami pa je dvigovanje.

Evolucija se dogaja v sedmih korakih. Ves razvoj se vedno dogaja v sedmih korakih. In pri tem je četrta stvar vedno najgloblja stvar padca, po četrti stopnji pa imamo spet stopnje dvigovanja v stanja daljne bodočnosti. Mogoče bomo te dni obravnavali tudi to, kako ta začrtan razvoj človeka v bodočnosti zgleda. In kako potem poteka rojstvo in razvoj človeške individualnosti jaza. To je zelo na kratko evolucija, pri čemer še enkrat poudarjam, da bi si bilo potrebno ogledat vsa ta bitja, ki so pri evoluciji sodelovala. Vsa ta bitja, ki so sodelovala pri evoluciji, so v kozmosu in sicer jih lahko iščemo v sferi zvezd stalnic. S to predstavo si lahko pojasnimo trditev, da makro-kozmos umre v človeka kot mikro-kozmos, da so bitja hierarhij, ki pripadajo makro-kozmosu v bistvu od samega sebe darovala za to, da človek kot mikro-kozmos z vsem  planetarnim sistemom in Zemljo lahko nastane.

Sedaj pa imamo pred seboj človeka kot bitje iz štirih členov. Človek ima fizično telo, ki ga imamo od starega Saturna, etrsko telo, telo bioenergij, ki nam je darovano iz stanja starega Sonca, astralno telo ali duševnost, ki nam je darovano iz stanja stare Lune in imamo svojo duhovnost, svoj jaz, svojo individualnost, ki nam je darovana v četrti stopnji stvarjenja Zemlje. In če se vprašamo v kakšni povezavi je to z Zemljo in s kozmosom moramo reči,i etrsko telo prihaja iz energij okolja, astralno telo prihaja iz energij planetov, človeški jaz pa prihaja iz regije ozvezdij zodiaka. To so regije, ki pripadajo različnim sferam kozmosa in mogoče je potrebo, da si ogledamo v kakšnem odnosu so te sfere ena do druge.

Čudovita stvar je namreč ta, da imamo pri planetih opravka s premičnicami, če gledamo odnos do Zemlje, medtem ko imamo pri zvezdah stalnicah opravka z ozvezdji v čvrstih odnosih zvezd in se planeti pred njimi premikajo. To je fantastična stvar. Vedno kadar se planet giba mimo nekega ozvezdja sevajo energije ozvezdja skozi planet na Zemljo. Mi imamo vedno opravka na nek način z mešanjem energij teh različnih regij ozvezdij, pri čemer se moramo za vse kar ima veze z gibanjem zahvaliti planetom, za vse pa kar so mirujoče oblikujoče oblike pa se imamo zahvaliti mirujočim ozvezdjem zodiaka. To si bomo še vse točneje ogledali.

Če pa se sprašujemo kakšen je človekov odnos do kozmosa moramo spet reči, tri četrt našega bitja je neposredno darilo kozmosa; etrsko telo, astralno telo, duhovnost in samo fizično telo, ki je seveda tudi duhovnega porekla, ki pa je nekako zaupano bogovom globine. To je tisti upor s katerim se soočajo višji bogovi. Zemlja, kot nosilec tistega upora, toda kot tisti element v katerem duh lahko deluje. In kjer obstaja ta naloga, da duh mora sčasoma to nekako obvladati. In lahko se vprašamo, na kakšen način je človek dobil te štiri darove.

Pri Rudolfu Steinerju dobimo prekrasen prikaz, da je v pra-stanju obstojala samo ena stvar, samo duhovna bitja. To si moramo predstavljati kot pra-stanje. In potem ta duhovna bitja sklenejo, da bistveno iz stvarjenja vzamejo ven, in s tem da se umaknejo iz stvarjenja, stvarjenje ni več kot neko bitje, temveč je prisotno kot razodetje. Prvotno je bilo ustvarjeno identično z bitji, ki so to ustvarila. Potem pa so se bitja, ki so to ustvarila, umaknila iz ustvarjenega in tako ustvarjeno ni več prežeto z božjim, stvarniškim, temveč postane razodetje božjega delovanja. Področje duševnosti je danes samo še razodetje dejavnosti duhovnega sveta. In še enkrat so se stvarniška bitja umaknila iz stvarništva in potem se je svet razodetja spremenil, preobrazil v svet moči, energij. In danes imamo opraviti samo še z delovanjem teh bitij.

Prvi korak bitja, ustvarjena je resničnost delovanja božanskih bitij. Drugi korak, bitja se umaknejo za korak in ostane v ustvarjenem le razodetje ustvarjenega. Tretji korak, duhovna bitja se še za en korak umaknejo in ostane samo delovanje stvarniških …. Četrti korak, ko se stvarniška bitja umaknejo še za en korak in ne ostane več niti delovanje, temveč samo še mrtva slika in govorimo o neživem ustvarjenem. Ampak upravičeno je če mislite, saj to vendar ne ustreza resničnosti. To kar je ustvarjenega je vendar prežeto z življenjem. Saj imamo rastline, imamo bitja z dušo, živali in človeka imamo, bitje z duhom. Kje je zdaj mrtvo ustvarjeno? In razmišljati je treba drugače, kot alkimisti. Tisto kar je ustvarjenega in brez življenja je prisotno v mineralnem. To je tisto kar lahko imenujemo ustvarjeno delo. In kjer ta svet živi in ima dušo in duha, je v bistvu samo spomin na prejšnja stanja.

Ampak absolutno na vsak način imamo to sestopanje do mrtvega, mineralnega. In to je tisto, kar so alkimisti imenovali princip sal ali zemlja. In človek nosi to v svojih kosteh in kot na primer pokostnice, ki so mineralno mrtve. Kar danes delamo na kosteh in zobeh lahko delamo samo zaradi tega, ker so do visoke stopnje v bistvu mrtve substance. Ne popolnoma. Zelo zanimivo, da je mineralno mrtvo v človeku še vedno na nek način obnovljivo. Kost, ki jo nosimo seboj se vsakih sedem let obnovi. Kost je danes druga kot je bila pred sedmimi leti. V človeku se še vedno uveljavljajo višji principi tudi na tistem, kar je izločeno in smatramo, da ni več živo. Zelo težko je misliti kako je to resnično.

V velikem stilu mislim, da je to mogoče razumeti s tem, da Rudolf Steiner opisuje evolucijo enkrat na zelo poduhovljen način, na podoben način kot je on doživljal evolucijo stvarniških bitij samih. Ta cikel ima naslov Evolucija iz stališča resničnosti. To je zelo skrivnosten naslov. Ali potem tisto, kar Rudolf Steiner opisuje v svoji Tajni vedi o obrisih ni resnično? Toda za tem je prisotna misel pogledati si evolucijo tako kot je zares bila. Stvarniško delovanje hierarhij, to je evolucija resnično bila. In on pravi, četrta stopnja, stopnja stvarjenja Zemlje nosi v sebi karakteristiko smrti.

In nekaj pretresljivega pove Rudolf Steiner, da je edina resnična stvar na Zemlji smrt. In da pride do smrti, to je mogoče šele od četrte stopnje. Na prejšnjih stopnjah, na stopnji starega Saturna, stare Lune, starega Sonca smrti ni bilo. Smrt se pojavlja šele s stvarjenjem Zemlje. Zakaj? Ker se je šele tam oblikoval mineral in šele v mineralu najdemo nekaj v čemer življenja ni. In ko je na Zemlji nastalo mineralno mrtvo imamo opraviti s smrtjo. To je zelo pomembna stvar. Če naj bi s Kristus povezal z Zemljo, se je moral povezati s smrtjo. In to je nekaj nemogočega, saj božanska bitja smrti ne poznajo. Morala sej je zgoditi cela evolucija, da je lahko nastalo človeško bitje, ki je lahko sprejelo v sebe Kristusovega duha in je obstajala možnost, da neko božansko bitje v tem človeškem telesu smrt doživi. Obratno lahko božansko takrat, ko je konfrontirano s smrtjo, ne more narediti nič drugega kot preobraziti smrt. Kristusovo vstajenje je odgovor božanskega bitja na smrt. Božanstvo smrti ne prenaša in preobrazi smrt v večno življenje. Toda, to božansko bitje je moralo doživeti smrt v fizičnem telesu. To je nekaj neverjetnega.

Kot neumen in lahkomiseln človek sem vedno mislil, kako je mogoče, da je Kristus visel na križu in pravi, naj gre ta kelih mimo mene, če je mogoče, če je bila tvoja volja naj se zgodi. Kaj pa Sokrat? Sokrat pa popije strup brez da bi trenil z očesom. Seveda, eno je bil človek, drugo pa je bil bog. In to, kaj pomeni za boga, da živi tri leta v človeškem telesu in gre v človeškem telesu skozi smrt, tega človeški razum sploh ne more oceniti dobro. Krasno je, če beremo evangelije in vedno znova srečujemo scene v katerih ima Kristus opraviti z boleznimi in smrtmi, kako se torej sooča z boleznijo in smrtjo. In obstaja krasna grška beseda, ki je prevedena v nemščino, “v duhu se je pretresel, kot potres”, v duhu je bil potres v njem. V tem  nekako začutimo kako se tam izraža božansko bitje v soočenju s smrtjo. In to se stopnjuje do smrti. In Kristus se pravzaprav šele v trenutku smrti popolnoma poveže s fizičnim telesom. Toda v tem trenutku v bistvu s silami vstajenja lahko to tudi preobrazi. Na Zemlji je moral nastat ta element smrti zaradi tega, ker je ta spust navzdol do smrti nebi mogel biti drugačen, sicer nebi moglo biti nadaljevanja in ponovnega vzpona, če se nebi vsa evolucija dogodila do tega trenutka smrti.

V svetlobi razodetja meša se nejasen pajčolan megle, v prostora dalji vidim jeseni zimsko spanje, poletje meni se je samo darovalo.

Govorjenje preko ustnic tistega, ki stremi k višjemu razvoju, naj prihajajo le besede, ki imajo smisel in pomen. Vsako govorjenje zaradi govorjenja škoduje. Običajnemu načinu pogovarjanja, kjer se govori vsevprek se poskušajmo izogniti, pri tem pa se ne smemo izključiti iz sodelovanja z drugimi. Prav v sodelovanju z drugimi naj bi se govor postopoma razvil v pomembnost. Vsakemu odgovarjamo, toda z razmišljanjem in na vse strani premišljenem. Nikdar ne govorite brez razloga. Poskušajte narediti niti preveč, biti premalo besed. Najprej mirno poslušajte, in potem predelajte. To vajo imenujemo tudi prava beseda.

Vedno bolj se moramo v krogih truditi prav glede na vsebino, ki smo si jo zastavili, človek in kozmos. Najprej se moramo vprašati kje in kdaj se kozmos v nas uveljavlja. Pri naši dnevni zavesti o kozmosu ne vemo nič. Imamo samo okolje, ki nam govori preko naših čutil. V tem, kar zavestno vemo, kozmos pravzaprav izključujemo. In v vsem tem kamor ne sežemo z našo zavestjo, tam moramo iskati verovanje kozmosa. Na splošno smo tako polni naše dnevne zavesti, da pravzaprav niti ne opazimo kaj vse nam manjka.

Če pa malo bolj pogledamo notranje duševno življenje človeka nam to postane jasno. Naša dnevna zavest je napolnjena od vtisov, ki jih zaznamo iz sveta. V trenutku pa, ko naša čutila nekako izključimo, pravzaprav nimamo več pravega odnosa do sveta. In potem živimo na tej zavesti samo pol dneva. Ko pride večer in zaspimo naša zavest ugasne. Kje pa smo potem celo noč? V duhovnem svetu, samo vemo tega ne. Nekaj takih svetlečih idej imamo seveda v sanjah in skoznje mogoče zasveti v nas nekaj od tega nezavednega sveta. Toda to je pravzaprav nepomembno v primerjavi z dnevno budnostjo.

Kateri sili pa se imamo zahvaliti za našo zavest? To je izključno naša sposobnost razmišljanja. S tem, da imamo zavest sposobno razmišljanja zaznamo vedno dve stvari. Zaznamo, registriramo svet in vemo, da mi zaznamo svet. Imamo nekakšno zavest za tisto kar je okoli nas in ta zavest a tisto okoli nas je vedno povezana s samozavestjo. Zavedanje samega sebe. Vedno vemo, da smo mi tisti, ki to doživljamo. To ni samo po sebi umevno. Resno se moramo vprašati, ali je pri živalih temu tudi tako. Ali žival ve, da doživlja in zaznava to, kar preko čutil vidi v okolju? Žival je tako zelo vpeta v okolje, da te samozavesti pravzaprav niti ne potrebuje.

Samo človek, ki se je tako zelo distanciral od svojega okolja potrebuje to razmišljanja sposobno zavest. Mi smo se od sveta distancirali. Žival ne. Žival je še povsem vpeta v svoje okolje. In temu tako je, zaradi instinktov. Instinkti žival nenehno povezujejo s svetom. Človek pa je svet od sebe ločil. Stoji nasproti sveta. Mi govorimo o predmetni zavesti. V nemščini pa se temu reče …… , zavest, ki stoji človeku nasproti. In to je pogoj za zavedanje samega sebe. Ampak kot rečeno, vsak večer nas to zapusti. In običajno smo v duhovnem svetu prav tako dolgo brez zavesti kolikor časa zavedno živimo v fizičnem telesu s samozavedanjem.

Potem pa imamo še smrt. In ko umremo tudi nimamo več te vsakodnevne zavesti. In če lahko sprejmete idejo o ponovni inkarnaciji, potem imate v vsem času po smrti in v vsem času pred rojstvom predstavo o času, ko živite v duhovnem svetu. To pomeni, da ste absolutno in povsem izpostavljeni delovanju kozmosa. V tistem času je delež izpostavljenosti kozmosu mnogo daljši kot v tem času, ko nekaj zavestno doživljamo. Vidimo, da kozmos v nas mnogo močneje deluje kot se tega zavedamo.

Obstaja zelo nevaren predsodek. Na ta predsodek smo se v svojem razmišljanju navadili. To je pojem avtomatičnega, nečesa kar gre samo po sebi. Vse tisto česar ne razumemo točno, mislimo, da te stvari avtomatično tečejo. Ko na primer dihamo, mislimo da je to avtomatično. Da kri cirkulira po telesu, to je avtomatična stvar. To pa je absolutno napačen sklep. Nič se ne dogaja, brez da bi kdo to sprožil. Kdo pa to dela, da ne pozabimo dihati? Mi tega ne delamo, o tem ne vemo nič. Kdo pa dela, da naša kri cirkulira po našem telesu? Mi tega ne delamo, o tem ne vemo nič.

In izjemno pomembno je, kar si moramo ozavestiti; vse česar mi ne delamo mora vendar narediti kdo drug. Iz nič ni nič. In tam, kje ni v ozadju neko bitje, ki nekaj hoče in nekaj dela, tam se nič ne naredi. Predstava, da gre nekaj kar tako samo po sebi, avtomatično, to je največja iluzija v svetu. Zavedati se moramo, da vse tisto česar mi ne naredimo, morajo narediti v nas druga bitja. In to je čudovito pogledati, da se to dogaja na različne načine.  Na primer na našo cirkulacijo krvi mi ne moremo vplivati. Če gremo po stopnicah navzgor, naša kri hitreje cirkulira skozi telo kot če mirujemo. Kdo to dela, kdo to giblje? Vse to je kozmos. Vse to so bitja, ki stojijo izven nas, nad nami in ki milosti polno delajo tisto, česar mi iz naše zavesti še ne zmoremo.

Toda določen delež je človeku le že odprt in človek neakj lahko k temu že prispeva. In to je na primer v našem dihanju. Medtem, ko bitja srca ne moremo zaustaviti, dihanje lahko zaustavimo, zadržimo. Ne za dolgo, toda malo že. Na naše dihanje torej lahko zavedno vplivamo. In če nebi znali na določen način zadržati dihanje sploh nebi imeli možnosti, da govorimo. Govorjenje ni nič drugega kot modificiranje našega dihanja. Dihanje, ki je bližje sistemu živčevja in čutil, kot kri, na to delno le lahko vplivamo.

Tu že imamo v neki določeni meri svobodo. Pri krvi tega še ne znamo. In v bodočnosti razvoja človeka je, da bomo morali vedno več in več vzeti v svoje roke, od tistih dejavnosti, ki jih zdaj še opravljajo za nas višja duhovna bitja. Predstavljajte si, kako grozno bi bilo, če bi morali mi paziti na to, da naša kri neprestano cirkulira. Kako grozno bi bilo, če bi naenkrat pozabili, da skrbimo za cirkulacijo naše krvi. Pri dihanju to do določene mere zmoremo.

Bodočnost bo taka, da bo moral človek vedno več delati sam, od tega kar zdaj za človeka delajo višja duhovna bitja. Na vseh področjih, na katera ne sega naša zavest, tam živi in deluje kozmos ali duhovna bitja kozmosa. To je zelo pomembno spoznanje. In naša vera, da gre karkoli samo po sebi, avtomatično je velika iluzija. Toda ne le, da imamo v naši notranjosti sposobnost razmišljanja, smo tudi bitja, ki smo sposobna čutenja, smo bitja volje in lahko nekaj naredimo.

Kako pa je to z našim čutenjem? Na področju čutenja nismo tako budni kot na področju razmišljanja. V čutenju pravzaprav vedno sanjamo. Čuteča zavest je zavest, ki sanja in to je le pol-zavestno. Tu se zastavlja vprašanje, kdo pa skrbi za drugo polovico našega čutenja? Za tisto polovico, kjer mi nismo zavedni. Tudi tam živi v nas duhovni svet. In če pridemo sedaj na področje volje, potem moramo spet ugotoviti, da živimo v neverjetni iluziji. Mislimo namreč, da je volja nekaj kar je naša odločitev. To je tudi res. Nekaj si lahko namenimo, toda ta namen je samo nekaj na področju misli.

Na primer rečem, grem na sprehod. To je namen. To je nekaj, kar je zaenkrat samo na področju razmišljanja, misli. Če pa hočemo to uresničiti, moramo nekako razgibati naše okončine. Ni dovolj, da razmišljam, sedaj hočem iti, temveč moramo resnično to narediti. Torej moramo razlikovati med namenom, kar je nekaj čisto miselnega. Toda tisto, kar imenujemo akt volje je nekaj, kar se šele v uresničevanju tega dogodi.

In kaj vemo o tem kako se dogodi kar res naredimo? Kaj vemo o tem, kaj se v naših mišicah, tetivah, vsem našem razgibalnem aparatu dogodi, ko nekaj resnično naredimo? Kaj vemo o tem? Nič. Nobene predstave nimamo o tem kako se dogodi, ko nekaj delamo. Jaz rečem, hočem dvigniti roko, to lahko naredim. Ne vem pa, kako se to pravzaprav dogodi. Pojma nimam kaj se dogaja v mojih mišicah, v krvi, kaj se mora dogoditi, da to roko res lahko dvignem. Imam namen, lahko to naredim, ko to naredim vidim, ja res sem dvignil roko. Toda kako se je to dogodilo.

To, da sem to naredil ni nekaj kar je pol zavedno z moje strani, temveč se je to zgodilo popolnoma brez moje zavesti. Vedeti, ko to res izvajam, človek tudi podnevi spi. Neverjetno dejstvo. Skozi vsa naša gibanja gremo ljudje na nek način kot mesečniki brez da bi vedeli kaj se dogaja. Imamo namen, to je nekaj miselnega in potem imamo nekaj kar je narejeno. In lahko ugotovimo, ta akt volje smo naredili. Kako pa se je ta izvedba namena v resnici realizirala, o tem ne vemo nič. Reči moramo, v volji živi duhovni svet brez naše zavesti. V našem čutenju smo pol zavedni. Določen delež v svojem čutenju imamo, to je kot nekakšna sanjska zavest. Druga polovica čutenja pa tudi ni nam lastna. Vidimo, da si pripisujemo veliko, kar pa ni naše delo. Povsod kamor ne sežemo z našo zavestjo morajo biti druga bitja, ki to opravljajo. V njihovi zavesti je to kar se naši zavesti še ni razkrilo.

Pridemo do presenetljivega dejstva, da ima človek samo na zelo omejenem področju budno zavest za to kar se dogaja. To imenujemo vsakodnevna zavest, ki se ji imamo zahvaliti, to je našim čutilom, glede na to kar nam posredujejo iz okolja. Zavedno živimo samo v vtisih, ki nam jih posredujejo o svetu čutila. Skozi vrata naših čutil prihaja to okolje v nas. Mi imamo možnost, da to okolje zaznamo in imamo možnost, da obenem zaznamo samega sebe. To je nekaj kot inventura o tem, kaj človek resnično lahko zavedno sam naredi.

Sedaj pa se lahko vprašamo, kaj pa ostane v naši duši, če teh vtisov od zunaj nimamo? Kaj me napolnjuje, če zaprem ušesa in oči in se zaprem pred okoljem? Kaj ostane potem v meni? Tam imamo potem možnost in sposobnost spominjanja. Vtisov ne moremo imeti samo trenutno ampak jih lahko spravimo v spomin in se jih spominjamo. To čuvanje, ohranjanje spominov imenujemo sposobnost spominjanja. Zavedno imamo samo vtise čutil in spomine na vtise, ki so nam jih posredovala čutila. To je, kar je naša zavest. Toda, to seveda še ni vse.

Razen tega, da imamo vtise preko čutil in da se vtisov lahko spominjamo imamo še sposobnost, da razmišljamo. Lahko oblikujemo misli o stvareh, ki pridejo do nas. In tu imamo spet nekaj kar se nekako naši zavesti ne razodeva. In to je refleksivno razmišljanje. V nas se pojavijo asociacije. Določene misli se povežejo in to povezovanje misli živi potem naši zavesti. Nekaj vidimo, to nas spominja na neko doživetje in misli o teh vtisih se povežejo z našim duševnim življenjem. In tako pride do povezovanja misli, ki pa jih ne opravljamo vedno zavedno. Do teh povezav resnično pride samo po sebi. To so asociacije, ki se v nas pojavljajo in ki jih iz naše sposobnosti razmišljanja ne vodimo zavedno.

Kdaj pa potem človek razmišlja zavedno? Pravzaprav samo takrat kadar razmišlja o določeni stvari. To je zanimiv pojem, razmišljati o nečem. V nemščini je to izraz ….. , kar pomeni naknadno razmišljati. Mi na primer lahko nekaj vidimo in potem se vprašamo, zakaj se to dogaja. Če hočemo priti do rezultata moramo zavedno o tem razmišljati. Ti časi razmišljanja o nečem so edini časi, ko našo sposobnost razmišljanja zavedno aktiviramo, z zavestjo. Toda to naknadno razmišljanje nam tudi diktira svet od zunaj, saj če hočem biti ob določenem času nekje moram razmisliti kako bom to naredil, da bom ob tistem času tam. Vedeti moram kako dolgo bom potoval, katero pot bom izbral, da pridem tja kamor hočem. Torej moram razmišljati. In pravzaprav delamo to ves dan sicer našega dela nebi mogli opraviti. 

Toda tudi nekaj takega postane navada. Kadar hodim v službo vem koliko časa potrebujem do tja in kaj moram delati. In vem kaj potrebujem, ko si umivam zobe, da moram vzeti zobno ščetko, da moram dati nanjo zobno pasto in da moram z njo opravljati čisto določene gibe, da zobe očistim. To se naučimo in to postane navada. In v tej meri kot nekaj postane navada ni več potrebno o tem razmišljati. Mi vedno znova poskušamo zapustiti to zavedno razmišljanje z zavestjo zaradi navade. Tisti trenutki, ko lahko rečemo, zelo zavedno sem razmišljal, ti trenutki so redki.

In če to kultiviramo, da zavedno razmišljamo, potem to imenujemo meditacija. Pravzaprav smo samo v meditaciji resnično s svojo sposobnostjo razmišljanja dejavni na stvarniški način. In pogoj za to je koncentracija in to je ena prvih vaj, ki jih zato opravimo. Tu se lahko na primer omejimo na nek določen predmet. Lahko rečemo, mislil bom na vse tiste stvari, ki so v vezi z na primer lučjo. Kaj je luč? Zakaj jo uporabljam? Iz česa je narejen? Kako funkcionira? Mi lahko svojo sposobnost razmišljanja discipliniramo tako, da določen čas dolgo razmišljamo samo o določenem predmetu. Lahko si predstavljate, da to ni preprosto in kdor je to poskušal ve, da po kratkem času pride neka druga misel in že smo po tej misli od našega cilja, predmeta že oddaljeni proč. Toda to lahko discipliniramo in to lahko okrepimo in razvijamo.

In potem je človek vedno bolj v stanju, da zna vedno bolj razmišljati ven iz sebe na stvarniški način. Toda pri običajnem vsakodnevnem življenju je to relativno manj pomembna stvar.  Če hoče kdo to vaditi si mora za to vzeti določen čas. In na tem vidimo, da lahko to sposobnost razmišljanja zelo močno razvijemo. Ta način razmišljanja kot ga v vsakdanu uporabljamo predstavlja samo zelo spodnji sloj. Da pa mi našo sposobnost razmišljanja lahko izjemno razvijemo. In v tej smeri je bodoči duhovni razvoj človeka.

In da to razmišljanje naš podzavesti odtegnemo, da je naša sposobnost razmišljanja vedno bolj prepojena z zavestjo, to je naloga človeka s tako imenovano dušo zavesti. Tisti del naše duše, ki je tega sposoben se upravičeno imenuje duša zavesti, saj naj bi v tej duši živelo samo tisto česar se zavedamo. To razlikuje dušo zavesti od tako imenovane duše razuma ali duše srčnosti. In pod to dušo razuma in dušo srčnosti je potem duša čutenja. Najprej smo v tisti duši, ki čutijo, čustvom odprti. To je popolnoma na področju čustev. Ko potem začnemo razmišljati in uporabljamo naš razum, povezujemo misli in smo zaradi tega razmišljujoča bitja. Toda še eno stopnjo višje najdemo dušo zavesti katere karakteristika je, da si vse privede v zavest.

Vidimo, da je tudi naša duša tridelna. Ta duša se nagiba k telesu s svojim delom čutenja. S čutenjem vzamemo tisto kar prihaja iz telesa. Potem je tista v resnici srednja stvar, to je duša razuma in srčnosti, pomeni povezovati ideje in jih členiti. In potem je duša zavesti. To je tisti del duše, ki se obrača na duha, ki se približuje duhu. Vidimo, da je duša tisti srednji člen med telesom in duhom. Duša se v čutenju nekako sklanja k telesu, duša se sklanja k duhu v duši zavesti. Ali duša živi v svojem pravem centralnem področju kot duša razuma in srčnosti.

Zanimivo je gledati kakšna je pozicija duše med telesom in duhom. Če bi vi danes nekoga na cesti vprašali kakšen je odnos duše do duha bi vam verjetno odgovoril, da o tem ni še nikoli razmišljal. Da sploh ne ve, če ima dušo. In če ima duha, tega sploh ne ve. To je bilo svoje čase, da so ljudje verjeli v dušo in duha, to je sigurno že zastarelo. Torej mi nimamo o tem nobene zavesti več.

Kaj so razlike med dušo in duhom? In zelo potrebno je, da si mi te predstave zelo jasno ponovno ozavestimo. Jasno nam mora biti, da je duša nekaj v sredini in posrednik in se lahko močneje posveča telesnosti ali duhu. In prav od tega čemur se duša posveča je odvisen njen razvoj. Duša lahko pride v popolno odvisnost od telesa in to se dogodi vedno takrat, kadar se imamo za duševno življenje zahvaliti telesu in čutim le toliko duše kolikor se je dviguje iz telesa. In to je stanje v katerem običajno živimo. Telo narekuje naši duši. Kadar smo na primer lačni je to nekaj, kar iz našega telesa začutimo. Pri žeji prav tako. Kadar smo utrujeni in potrebni spanja je to nekaj kar se pojavi iz našega telesa. Mi brez nadaljnjega lahko živimo tako, da se ravnamo po tem,  kaj iz svojega telesa v duši začutimo.

Toda z dušo se lahko posvetimo tudi duhu. Kaj pa je razlika? Duša je vedno subjektivna, torej naša duša, naše duševno življenje. Naš odnos do sveta je naša duša. Kar nam je simpatično, kar privlačimo, kar nam je antipatično, kar odrivamo, kar poskušamo preprečiti, to so vsebine našega duševnega življenja. In vedno mora obstojati oseben odnos do sveta. Duša določa kaj ji je všeč ali kaj ji ne ugaja. To je duša. Čisto osebno razmerje, odnos nas do sveta.

Obstoja pa še nekaj kar je nad tem kar nam je ljubo in kar zavračamo. To pa je to, kar res je. To kar res je, je višje kot tisto kar nam je všeč ali kar zavračamo. Če imamo vrtnico lahko rečemo, vonj vrtnice mi je všeč. Lahko rečemo, čudovita barva te vrtnice mi je všeč. Lahko rečemo, trnje vrtnic mi je odvratno, človek se zbode. Toda vse to ne sega do vprašanja kdo je vrtnica. In to je že Goethe, ki je rekel vse kar se pravzaprav sme in je dobro reči rekel,  da moramo razlikovati med tem kar nam je všeč in tistim kar nekaj v resnici je. In to kar nekaj v resnici je bitje. In bitje, bit neke stvari je duh. In vprašanje kaj v resnici je, je vedno vprašanje po biti, torej vprašanje po duhu v nečem. In vprašanje na drugi strani, kaj je meni všeč in kaj mi je antipatično, to je moje osebno stališče do nečesa. Če se nam uspe dvigniti iz našega osebnega odnosa k vprašanju kaj je bit tega, potem se odpiramo za duha. Vprašanje kakšna je neka stvar je eno vprašanje, drugo vprašanje pa je, kaj je ta stvar. Kaj je, je vedno vprašanje po biti in to ni nič drugega kot vprašanje po duhu te stvari.

Duhovna dejstva so eksistentna tudi, če jih nočemo, če jih ne registriramo, tudi če jih zavračamo. Vrtnica je neodvisna od tega, če jo mi maramo ali ne. In to je razlika med dušo in duhom. Obstaja svet, ki je neodvisen od tega kako se mi do njega počutimo. To je svet tistega kar je bitno i to je svet duhovnosti.

In potem obstoja še tisti svet, ki je nekako podrejen našemu osebnemu ocenjevanju. To pa je svet duševnosti. V tem svetu smo popolnoma svobodni, da doživljamo nekaj kot simpatično ali antipatično, da se nam zdi nekaj dobro. To je področje naše osebne duševnosti. V tistem trenutku, ko pa se mi vprašamo kaj to je in ne kaj mi je všeč, zastavljamo vprašanje po duhu v nečem. Duhovni svet je torej neodvisen od nas, duševni svet pa je tisti, ki ga mi določamo. Zaradi tega je svet duševnosti pri vsakem od nas drug svet. Eden lahko reče, kako čudovita je ta rastlina, drugi pa pravi, jaz je pravzaprav ne prenašam, premočno diši, takoj jo moram odnesti ven. To so osebne ocene naše duše, neodvisne od tega kaj nekaj v resnici je.

Tako karakterizira v teozofiji Rudolf Steiner razliko med dušo in duhom. In seveda je to odločilno. Pravico imamo do tega, da imamo svoj oseben odnos do stvari. Na drugi strani pa moramo sprejeti dejstvo, da svet obstoja neodvisno od tega kakšna je naša ocena in da je to bit stvari.

Če se potem vprašamo, kje pa je duh doma, lahko rečemo, da je duh doma v svetu pra-slik v področju nespremenljivih dejstev in mi moramo od duše razuma preiti k duši zavesti, če hočemo biti sploh v stanju, da se vprašamo kaj pa je tisto kar res je. Potem se približamo temu duhovnemu svetu. Ta duhovni svet je za nas najprej skrit. In približujemo se mu lahko le korakoma v tej meri kot naša sposobnost razmišljanja aktiviramo, okrepimo in oživimo in to nam potem omogoča, da se korak za korakom pravzaprav podamo v duhovni svet. Sposobnost razmišljanja je tista, ki je pozvana, da jo tako razvijemo, da lahko prodre v duhovni svet. V tem primeru pa se moramo seveda truditi razumeti kaj zares je, kaj je bit stvari, ne pa kaj je nam všeč.

Vidite torej, kako ogromna možnost nam je dana v tem, da lahko razvijemo to zavedno stvarniškemu delu podobno razmišljanje. V nas je to zasnovano kot neke vrste kal in to moramo mi sami zavedno razvijati. In tudi to je področje kjer vidimo v kakšnem odnosu sta kozmos in naša zavest.

Jaz bi rada nekaj vprašala. Zakaj je za nas tako težko razmišljati zavedno? Zakaj nas bitja pri tem bolj ne podpirajo?

Ravno zaradi tega, ker je te težko, naporno. Prepustiti se preprosto razmišljanju in dovoliti, da se misli kar same povezujejo ni noben napor. Toda razmišljati o tem kaj je bit neke stvari je povezano z aktivnostjo razmišljanja in moč. Mi moramo namreč aktivirati voljo na področju razmišljanja. Sicer pa asociacije potujejo skozi našo duševnost brez našega napora. Če mogoče zasledujete razgovor pri kavici, zelo zanimivo je to, kako se ena misel lepi na drugo. Eden pravi, k temu se spomnim na to in to. Resnično nam pade nekaj na misel in to ni tvoja aktivnost. To pride samo. Aktivna sposobnost razmišljanja je seveda naporna in vse kar je napornega se človek pravilom izogiba.

Lahko bi ponovno omenili kar smo rekli že včeraj, samo tam kjer je upor nekaj deluje. Resnično je svet tako narejen, da vse tisto, kar gre samo po sebi nima posebnih vrednosti. Vredno je tisto kar si priborimo in s tem nastane moč. Moč se odlikuje samo na uporu, na trudu.

Jaz lahko dam tak primer pri sebi. Ko nekaj dni ne delam redno zdravilne meditacije in ko potem začnem spet delati, čutim v glavi pritisk, dokler ni v glavi spet večji pretok misli. Ker z veliko koncentracijo misli,če mi to uspe, je prav.

Koncentracija je prva vaja. Vse tisto kar se poskuša razbežati ohranjamo s koncentracijo. Zato je tako zelo pomembno, če Rudolf Steiner pravi, če samo pet minut na dan to sistematično neguješ, lahko v zelo kratkem času veliko dosežeš. Toda brez aktivnosti to ni mogoče. In zahteva je, ker smo imeli to srečo, da smo srečali antropozofijo, da potem tudi razumemo, da je edina stvar, ki pripelje človeka naprej aktivnost. Ne pasivnost in ne ravnodušnost, temveč zavedno stremeti.

Tudi na nivoju fizičnega to najdemo. Zlomil sem si roko. Kost se bo že zarasla tako rekoč sama. Lahko se seveda upravičeno vprašamo kdo to naredi. Jaz ne, kao sama se zaraste. Toda po tem, ko se je kost zarasla moram delati vaje in te vaje bolijo. To je boleče. Jaz moram vaditi in če neham takrat ko boli, ne bom z roko nikoli več tako gibal kot pred zlomom. Jaz moram torej delati na tistem mestu kjer me boli, da stanje izboljšam.

Ali drug primer. Star človek ni več v polni meri sposoben gibanja. Če grem na sprehod bom hodil počasi, da ne bo naporno za mene. Toda če tako delam ne bom pridobil več moči. Moč pridobim samo, če bom hodil tako hitro, da mi bo to težko. Torej ne smem hoditi tako počasi kot to dobro zmorem, temveč moram hoditi hitreje. Napeti moram svojo moč volje, potem lahko nekaj dosežem. Tudi na področju fizičnega so torej stvari enake, tako kot na področju duševnosti.

Ko sva šla prvi dan po stopnicah, veš kako je šibal zraven mene. Jaz ne smem tako hitro. Ampak je šlo super. 

Zaradi tega sem absolutno alergičen na razpaseno stališče ljudi, da nam bo fino, da nam bo življenje udobno. To je grozljivka. Če si na drugi strani ozavestite kako težek je čas v katerem živimo in potem poskušajo ljudem posredovat, naredite si vendar življenje lepo. Na levi in desni se svet potaplja, vojne, pomori in tako naprej in tam naredite si življenje lepo. Nemogoča stvar. Na tak način se sveta ne more rešiti. In zagotovo je to zelo problematična stvar, da sredi teh kaotičnih stvari poskušajo ustvarjat predstavo o otoku srečnih, ki ga lahko dosežeš.

Ali lahko tukaj naredim opravičilo za vse vellness uporabnike. Tudi tisti ljudje, ki živijo v lepem miru imajo tako stresno življenje, da rabijo za nekaj časa nekam uiti, da imajo mir.

Če se človek zavedno z zavestjo odloči, nekaj časa potrebujem, da pridem k sebi, da se bom  potem zunaj spet lahko boril, to je nekaj drugega. To je čisto v redu.

Pri nas je tudi tako. Dopoldne lepo duhovno delamo, popoldne pa plavamo, da pridemo spet k sebi. To je čisto v redu. Ampak življenje urejati tako, da je udobno, to ni človeka dostojno.

To se pravi, da resnično samo z močnim mišljenjem, močno voljo vsako jutro in zvečer meditiramo.

Tako je. Pri tej meditaciji imamo različne stopnje. Prva stopnja je vaja koncentracije kar pomeni, da poskušamo vzeti en predmet in nanj nizamo vse resnične misli, ki so z njim v zvezi, vse kar vem v zvezi s tem predmetom. Ta prva vaja je na nek način še vezana na fizični svet saj si vzamemo za center našega razmišljanja predmet iz fizičnega sveta.

Stvar pa se potem nadaljuje in potem se ne posvetimo predmetu temveč se posvetimo vsebini, ki ni čutno zaznavna, ki ima morda simbolični karakter, kot tako imenovana meditacija rožnih križarjev. In tretja stopnja je potem, da izberemo misel iz duhovne sfere brez kakršnekoli fizične baze. Na primer, modrost živi v svetlobi. Tema meditacije. Rudolf Steiner je dal neverjetno veliko takih resničnosti, ki imajo duhovno vsebino. Vsebine, ki nimajo več baze v fizičnem. In to so potem vaje za meditacijo s listo duhovno vsebino, ki omogočajo, da človek svojo sposobnost razmišljanja preobrazi v stvarniško kvaliteto.  

Danes bi se rad dotaknil tega čudovitega ciklusa, ki ga je imel Rudolf Steiner leta 1911, do 31. oktobra do 11. novembra v Berlinu. Cikel je imel naslov Evolucija iz stališča resničnosti. Rudolf Steiner je rekel, da ta prikaz evolucije dodaja kot dopolnilo k svoji knjigi Tajna veda v obrisih, kjer je na stopetdesetih straneh izdajal kako so izgledale posamezne stopnje evolucije. Da pa se je tam dotaknil samo zunanjih dejstev evolucije, v teh predavanjih pa v Berlinu želi obravnavati evolucijo iz stališča duhovnih bitij, ki so to evolucijo v resničnosti izvajala. Pravzaprav človek lahko stremi nad tem, da je obstajal človek, ki je lahko opazoval kaj doživljajo bogovi kadar so stvarniško dejavni.

To dopolnilo k temu, kar je on detajlirano opisal v Tajni vedi v obrisih, je mogočna stvar. Toda potrebno je, da se tudi mi nekako dvignemo v pozicijo kjer lahko nekako gledamo iz drugega zornega kota. Potopiti se moramo v štiri imaginacije teh postaj starega Saturna, starega Sonca, stare Lune, do Zemlje. Rudolf Steiner ne navaja mnogi posameznosti v nasprotju s Tajno vedo o obrisih, toda kar pove je pomembno. V Tajni vedi o obrisih je pravzaprav zelo težko, ker on navaja zelo mnoge podrobnosti, ki človeku nekako predstavljajo problem, da dobi predstavo za tisti velik lok dogajanja.

V teh predavanjih pa je izgradil štiri imaginacije, štiri slike o stopnjah stvarjenja. Ta cikel predavanj je bil iz štirih predavanj in je pomemben še iz drugega razloga in sicer zaradi tega ker Rudolf Steiner da v  vpogled v delavnico tistega, ki se lahko imenuje raziskovalec duhovnega, kar je nenavadno za njega. Opozarja na to, kaj pomeni za raziskovalca duha, da se postavi čisto na začetek vse evolucije. In kaj vse je potrebno pustiti tukaj, da se sploh lahko tja poda. Na tistem samem začetku, izhodišču evolucije namreč še ni niti prostora, niti časa. Si predstavljate, kaj vse mora človek pustiti tukaj, da bi se lahko podal v tisto pra-stanje.

Rudolf Steiner jasno opozarja, da je to težko, da je to boleče in da je z nevarnostmi povezano približati se temu prvotnemu izhodišču. Človek namreč izgubi vse kar človeka naredi za človeka. Vse kar je s prostorom povezano zgoraj, spodaj, levo, desno, spredaj, zadaj, vsemu temu se je treba odreči. Mora se odreči vsemu kar je prej bilo in kar pozneje bo. Rekel je, stvar je taka, kot bi možgane z nečim zamrznili in strašno je, ker ima človek občutek, da se nahaja pred neskončnim prepadom. Primerljivo je z vrhom neke gore s štirimi prepadi na štirih straneh neba in je človek popolnoma izpostavljen praznini in neskončnosti kozmosa. Človeka se loti vrtoglavica v tej situaciji in potrebuje vso moč, da lahko v tem sploh zdrži.

Zahvaliti se moramo za to, da nam je to opisal saj sicer sploh nimamo niti predstav niti misli na kakšen način lahko raziskovalec duha sploh dela, da nam ta sporočila, te opise potem posreduje. Naučimo se torej spoštovati kakšno ogromno delo duhovne kvalitete je, ki ga tak človek opravlja. In potem pravi, če se človek približuje temu stanju, potem tam ni nič drugega, samo toplota. Toda ta toplota ni naša zunanja, fizična toplota, temveč je ta toplota nekaj kot pogum, ki tam vlada. Potopiš se v morju valujoče volje in resničnost te valujoče volje je prisotnost duhov poguma, tronov. Ta bitja so en sam pogum. To so bitja z neskončno modrostjo in neskončno velikostjo, ki te najprej srečujejo kot duhovi harmonije, kerubini. Kerubini so druga po hierarhiji najvišja duhovna bitja.

Zanimivo je, da se evolucija ne začne s serahimi, ki so najvišja duhovna bitja. Za vse karkoli se dogaja morajo obstajati bitja, ki to načrtujejo in to hočejo. Potem pa so nižja bitja, ki izvajajo kar višja bitja načrtujejo. Najprej se dozdeva, da so kerubini najvišja bitja in njim žrtvujejo duhovi volje to morje poguma. Kaj jim žrtvujejo? Troni, duhovi poguma dajo kerubinom del sebe. In iz tega sodelovanja tronov in kerubinov nastanejo duhovi časa. To so arhai. Arhai pomeni tista bitja, ki so bila prvotna. Nastanejo kot duhovi časa. Čas je po njihovem pojmovanju duhovno bitje in pripada arhajem. In v dimu darovanega duhov volje nastaja toplota. Toplota je izraz žrtve duhov volje. Oni žrtvujejo del svojega bitja in ta žrtev je toplota.

Rudolf Steiner opozarja na to, da to tudi za čas v katerem mi živimo še vedno velja. Povsod kjer srečujemo toploto srečujemo žrtev, darilo določenih duhovnih bitij. In to je čudovito, da to stvar lahko zasledujemo tja v fizični svet. Kako pa nastane toplota? Toplota nastane z izgorevanjem. Kaj pa pomeni izgoreti? To pomeni, da svojo bit daruje. Substanca, ki izgori se odreče svoji obliki, svoji biti in preide v toploto. Vsaka sveča, ki jo prižgemo, vsaka vžigalica, vsak ogenj iz premoga, lesa, plina, iz česarkoli je pravzaprav substanca, ki svojo substanco žrtvuje v toploto. To je zelo pomemben aspekt, ki ga moramo v življenju nosit v zavesti povsod, kjer srečujemo toploto. Povsod kjer srečujemo toploto imamo opraviti z dejstvom, da se žrtvuje substanca, ki jo ta toplota izčrpava.

In pridemo do prve imaginacije. Toplota je žrtev. Temelj prvega stanja razvoja stari Saturn je žrtev. Ta žrtev je bit toplote. Ta toplota je mogočen pogum in to je tisto kar poznamo kot prvo stanje stvarjenja. Duhovi volje klečijo na kolenih in darujejo, in dim njihove žrtve, žrtev lastne substance se dviguje h kerubinom. Kerubini sprejmejo to žrtev tronov. To je prvo stanje naše evolucije, tako imenovano stanje starega Saturna v katerem je vse stvarjenje samo mogočno valovanje poguma in volje. Valovanje različnih toplot znotraj stanja starega Saturna. Žrtvovana blaženost toplote.

Naslednji korak v evoluciji obstoja v tem, da tista bitja, ki jih najdemo v hierarhiji duhovnih bitij pod troni, to so duhovi modrosti, raje uporabim to oznako kot grško, ker je v tem izrazu veliko vsebovanega. Pri tronih, duhovih volje imamo takoj neko predstavo, če uporabimo namesto duhovi volje, troni, potem nam ta izraz sam še ne pove njihovega odnosa do volje. Duhovi, ki delujejo pod troni so duhovi modrosti, grško kiriotetes in oni čutijo spodbudo in v tem kar opazujejo pri tronih, ki darujejo del sebe v toploto. Kiriotetes so torej s tem spodbujeni, da sami postanejo aktivni stvarniki in kar oni dodajajo evoluciji, to je darovana krepost. Bit tronov je žrtev. Bit kiriotetes, duhov modrosti pa je stvarniška krepost. In spodbujeno so, da razvijejo to krepost darovanja v tem, ko gledajo na trone, ki darujejo od samih sebe.

Kako čudovito je razmišljati o tem, da je vsa ta evolucija stekla ravno v tem, da stvarniška bitja nekaj naredijo in so s tem spodbudila druga stvarniška bitja, da prav tako nekaj naredijo. Pri tem pa imajo troni sposobnost, da tej substanci še nekaj dodajo, duhovi modrosti kiriotetes pa imajo sposobnost, da nekaj darujejo. In ta krepost darovanja je duhovna substanca stanja starega Sonca. In ta krepost darovanja je izlita kot milost. Fizično razodetje te darovane kreposti darovanja je zrak. Zrak je fizični odraz kreposti darovanja duhov modrosti.

V tem času, stanju starega Sonca, je bil že rojen čas, arhai, duhovi časa. In zaradi tega obstaja interval med postopkom pojava kreposti darovanja in časom. In opazno je, da se v času starega Saturna že rodi čas. Bitja, ki pri tem nastanejo so arhangeli, nadangeli. Arhai so bili duhovi časa, sedaj pa so rojeni nadangeli kot bitja svetlobe. Predstavljati si moramo svetlobo starega Sonca, ki ne prihaja od zunaj, temveč je to svetloba, ki nastane v notranjosti starega Sonca in prodira navzven do meje sončnega univerzuma. To svetlobo tam bitja nadangelov ujamejo in sevajo nazaj.

Njihova dejavnost obstaja v tem, da to svetlobo ujamejo in sevajo nazaj. Zaradi tega zasveti staro Sonce v svetlobi, ker nadangeli iz periferije Sonca svetlobo sevajo nazaj. Nadangeli te svetlobe ne zadržijo za sebe, dajo jo nazaj. In to kar je reflektirano je to, kar kot svetlobo vidimo. Na eni strani nastane zrak kot razodetje kreposti darovanja, na drugi strani pa poduhovljenost v svetlobo, ki jo sevajo nadangeli nazaj. Krepost darovanja je svetloba. To je drugi akt teh velikih korakov v evoluciji, da nastane staro Sonce, ki nastane iz toplote bolj poduhovljeno in zgoščeno v zrak. S tem pa nastane iz dejstva kreposti darovanja duhov modrosti svetloba in zrak.

Ustvariti si moramo imaginacijo. Duhovi modrosti registrirajo, zaznajo kako duhovi volje, toploto žrtvujejo in dim se dviguje h kerubinom. In ko gledajo to žrtev čutijo v sebi poziv, da sami dodajo nekaj k evoluciji in to lahko opišemo le v moralnih besedah, krepost darovanja. Ta krepost darovanja pozove nadangele, ki ohranjajo to svetlobo in jo sevajo nazaj v področje starega Sonca in tako nastane na starem Soncu svetloba in zrak.

Nadaljuje se tretja stopnja evolucije, to kar imenujemo v Tajni vedi o obrisih kot stanje stare Lune. Spet je krepost moralna kvaliteta tista, ki jo moramo pripisati bitjem tretje stopnje evolucije. Ta pojem je mogoče malo težji, pojem odrekanja, rezignacije. Kaj je bit odrekanja? To je zelo pomembno. Odrekanje je pravzaprav stopnjevana volja. Volja, ki jo na primer normalno v sebi oblikujemo, če želimo to voljo zadržati, če imamo to moč, da volji ne sledimo ampak jo zadržimo, potem nastane moč odrekanja. To je nekaj, kar lahko v našem vsakdanjem življenju opazujemo. Kaj je višje od tega da nekaj hočemo? Da se tistemu kar hočemo odrečemo. To je čudovito.

Zadržana volja je močnejša kot volja, ki ji pustimo prosto pot. Volja, ki steče k aktivnemu delu je nekaj kar lahko zadržimo in iz tega nastane sposobnost biti v stanju odreči se nečemu. Še enkrat nižja bitja pod bitji modrosti razvijejo to sposobnost odrekanja. Da tisto kar je sposobnost volje zadržijo. To je nekaj kar lahko res doživimo. Kaj nam da sposobnost, da okrepimo svojo voljo? Sposobnost odrekanja. Volje ne moremo z ničemer bolj okrepiti kot z odrekanjem. Če imamo namen nekaj narediti in imamo moč, da to zadržimo, da se temu odrečemo s tem ustvarjamo pogoje za krepitev svoje volje. Tega ne smemo pozabiti v življenju, da imamo najboljšo možnost krepiti svojo voljo s sposobnostjo odrekanja.

V tretji stopnji razvoja evolucije se pojavi nekaj zelo pomembnega. Namreč, odrekanje ki ima karakter stvarniških aktivnosti. Odrekanje v tem smislu nima negativnega pomena temveč ta moč, ki iz odrekanja nastane, se preobrazi v nekaj stvarniškega. Zaradi tega izraz rezignacija pravzaprav ni ravno dober, ker ima nek negativen prizvok. Tudi temu negativnemu prizvoku se moramo odreči in se zavedati, da je to odrekanje nek potencial, ki ima stvarniški karakter in nekaj močnega.

To odrekanje najprej srečamo pri kerubinih. Kerubini so sprejeli žrtev tronov, toda ne vsi. En del kerubinov je sklenil, da te žrtve tronov ne sprejme ampak se ji odreče. Zakaj? Če bi vsi kerubini to žrtev sprejeli bi bili vsi kerubini podrejeni času. Čas bi imel moč nad vsemi temi bitji. S tem, da se je del kerubinov odrekel tej žrtvi je pridobil večnost. Del kerubinov je premagal čas. To je odrekanje s stvarniško močjo v sebi. To ni antipatična gesta, temveč nekaj potrebnega iz uvida, da če bi vsi kerubini sprejeli to žrtev tronov, bi vsi kerubini podlegli vladi časa. Da pa bi prišli do večnosti se mora del kerubinov odreči tej žrtvi.

Ta zavrnjena žrtev tronov pa zelo močno deluje nazaj. To moramo razumeti. Če nekdo žrtvuje del svojega bitja bitjem nad seboj in med temi bitji so taka, ki te žrtve ne sprejmejo in jo zavrnejo, s tem nastane neke vrste negativno delovanje pri duhovih volje. Hočejo nekaj dati, žrtev pa ni sprejeta. Tudi to poznamo iz našega življenja na Zemlji. Si predstavljate, da nekomu res dajete veliko na primer ljubezen sposobna žrtve, on pa je noče sprejeti. V vsem svojem bitju vas je zavrnil, če tega vašega darila ni sprejel. In bitja volje, troni, se prav tako počutijo, ko izvejo za zavračanje te svoje žrtve.

S tem so pozvana v življenje bitja, ki svojega predvidenega cilja v določeni fazi razvoja niso mogla doseči in so zaradi tega nastala bitja, ki so nasprotovala evoluciji. Zato poizkušajo v poznejšem stanju nadoknaditi kar v svojem času niso uspele doseči. Ta bitja imenujemo luciferična bitja. To so bitja, ki nasprotujejo, ker z evolucijo niso mogla iti v korak in pridejo kot nasprotujoče sile. Zaradi prispevka duhov volje, zaradi te žrtve, ki je bila zavrnjena, pa so pozvana ta bitja upora ponovno v dogajanje in v stanju stare Lune začno delovati.

Kot fizični izraz rezignacije, odrekanja, ki ima stvarniški karakter se pojavi v stanju stare Lune, v tej fazi stvarjenja, element voda. Duhovna resničnost vode je odrekanje. To je neverjetna slika. Nekako nas navaja k temu, da v vodi vidimo solze duhovnih bitij. In vedno, ko doživljate ta blagodar, ki ga z vodo imamo lahko poskušate v svoji notranjosti podoživeti, da kar tu kot milost vode doživljamo je v bistvu odrekanje visokih duhovnih bitij, ki pridobi karakter stvarniških kvalitet. Razvijati moramo imaginacije, duhove volje, trone, ki so na kolenih in del svoje substance žrtvujejo kerubinom in del kerubinov zavrne to žrtev. Ta žrtvovani dim se obrne nazaj in pride nazaj zgoščen kot voda. In s tem je obenem dana možnost, da so pozvana v evolucijo bitja, ki so prej zastala v evoluciji.

Tam kjer imamo opraviti z odrekanjem oziroma zavračanjem žrtev tronov in se ta žrtvovana substanca tako rekoč daje na razpolago duhovnim bitjem, tam nastane neke vrste vakuum in v ta vakuum pridejo lahko prej v evoluciji zastala bitja. Ona si prilastijo to zavrnjeno žrtvovano substanco tronov. Toda to ni nič hudega, da se je to dogodilo. To ni napaka, ampak je nekaj kar je bilo v evoluciji predvideno. V evoluciji so ta negativna bitja potrebna zaradi oblikovanja človekove svobode. Če bi se človek hotel obrniti na ta bitja, če naj bi človek zapustil naročje duhovnega sveta in je izpostavljen potem je tisto kar bitja preizkušenj delajo nekaj česar bogovi ne zmorejo.

Človek sam po sebi božanskega naročja nebi nikoli zapustil. Morajo obstojati duhovna bitja, ki ga izzovejo, ga zapeljejo k temu. In to je tista kača, ki se na drevesu v raju obrne na človeka. To je slika Luciferja. In kaj obljubi človeku? Postali boste kot bogovi, vedeli boste kaj je dobro in kaj je zlo. Ta obljuba, ta ponudba zapeljevanja, postali boste kot bogovi je v stvarniški zgodbi vsebovana. In čudovito je kako mi po raziskovalcu duha zvemo, da človek sploh nebi imel možnosti, če govorimo o sliki, Adam in Eva sploh nimata možnosti, da temu zapeljevanju ne podležeta. Gre namreč za bitja, ki so daleč nad človekom v duhovni hierarhiji. Ta bitja so ga morala zapeljati. V mitu o prvotnem grehu je to opisano tako kot bi človek imel možnost, da se tej skušnjavi upre. Rudolf Steiner pa jasno pove, da človek ni imel možnosti, da se tej skušnjavi upre.

Mit o prvotnem grehu nam to posreduje relativno nejasno. Adam najprej ni voljan jesti tega jabolka in potem Evi na ljubo pravi, no, iz svoje volje ne, če že, potem je to tebi na ljubo. To je človeško, toda resnično to ni. Moč skušnjave je mnogo prevelika. Človek v tedanjem stanju se tej skušnjavi ne more odreči. Ker pa so ti skušnjavci potrebni, da bi človeka iz božanskega ločili, so morali dobri duhovi delovanje zaostalih skušnjavcev dovoliti. Delovanje Luciferja je moralo biti dovoljeno. Bogovi človeku niso mogli dati svobode, lahko pa so dovolili obstoj skušnjavcev, ki so hoteli človeka ločiti od božjega. Bog je to hotel.

Kristjani srednjega veka so se zelo trudili, da bi razčistili kako je mogoče, da Bog, ki hoče samo dobro dovoli nekaj zla. Rešitev tega problema obstoja v tem, da bogovi ne morejo biti slabi ali zli, lahko pa slabo, zlo ali skušnjavo dovolijo. Seveda bi Bog lahko preprečil, da Lucifer pride do človeka, toda s tem bi človeku vzel možnost, da pride do svobode. Če hoče človek postati svoboden mora najprej imeti možnost, da se loči od božjega. Božje samo človeka ne more od sebe ločiti, zato je treba skušnjavca, zlo dovoliti. Zaradi tega lahko rečemo, da je zlo v službi dobrega, ker na ta način človek lahko pride do svobode.

Mi imamo ta velik kozmični aspekt, da ravno s tem, ko je del kerubinov zavrnil žrtev tronov, ta zavrnjena osvobojena substanca, žrtev povzročila nastanek vakuuma v katerega so lahko prišla bitja zla, ki so se polastila te zavrnjene žrtve. Ta zavrnjena žrtev tronov je razlog za možnost delovanja nitij zla, kar pa je od bogov dovoljeno. Toda ker je božji sin spoznal, da se bo človek po prvotnem grehu od božanskega vedno bolj oddaljeval in da bo na Zemlji enkrat nastala situacija, da bo človek na Zemlji enkrat neposredno izpostavljen delovanju zla brez skrbi duhovnih bitij, je to božje bitje sklenilo, da se bo spustilo na Zemljo. Tako naj človek na Zemlji nebi bil soočen samo z zlom, temveč da bo človeku na Zemlji takrat na razpolago tudi Kristusova pomoč. To je čudovita povezava med tem prvinskim grehom na eni strani, temu uvidom božjega sina v dogajanje: “moram se spustiti na Zemljo, da človek na Zemlji ne bo izpostavljen samo silam zla, temveč da bo iz svoje svobode lahko imel, lahko iskal in našel tudi Kristusovo pomoč”. To je kozmično ozadje problema človekove svobode.

Zavračanje žrtve duhov volje zelo močno vpliva na delovanje duhov volje. Zaradi zavrnjenosti občutijo v sebi neke vrste hrepenenje. Če neko bitje nekaj želi, hoče in se tej volji z vsem svojim bitjem preda, ta impulz pa ni sprejet potem je hrepenenje tisto kar za tem ostaja. Hrepenenje je zavrnjena volja. Ne odrekanje stvarniškim karakterjem ampak zavrnjeno brez stvarniškega odrekanja. Povsod kje v življenju na Zemlji doživljamo hrepenenje pri človeku imamo opraviti z dejstvom, da je v ozadju nekaj kar volji človeka ni bilo dano. In tista neizpolnjena volja duše povzroča v duši hrepenenje. In spet pozove duhove, da nekaj naredijo in tem duhovom volje na nek način stojijo ob strani.

Bitja pod duhovi modrosti so duhovi gibanja, grško dinamis. Kaj oni omogočajo? Kaj je učinek njihovega delovanja? Že to kar izhaja iz njihovega imena. To statično situacijo hrepenenja privedejo v gibanje s tem, da duhove volje izpolnijo z razgibano sliko. V duhovih volje povzročijo zavest slik, ki te duhove volje malo odvrne od njihovega hrepenenja. Hrepenenje duhov volje se ozdravi z zavestjo volje, ki jo omogočijo duhovi gibanja, dinamis. Tudi tu na Zemlji imamo zelo negativno odslikavo tega dejstva. To je televizija. Človeku se dozdevno prikazuje zavest slik, izpostavljen je nekemu svetu slik in s tem je na nek način izpolnjena njegova duševna praznina.

In velika nevarnost televizije je v tem, da se ta duševni vakuum, duhovna praznina zapolni z zavestjo televizijskih slik. Lahko tudi razumemo, da iz tega nastane nekaj kot odvisnost. Če človek ni potešen na nivoju svoje duševnosti je potem zelo nagnjen k temu, da svojo dušo zapolnjuje s temi slikami. Seveda je tisto kar duhovi gibanja posredujejo tronom nekaj drugačnega kot zavest televizije, temveč zavest slik, ki ima karakter bitja. S televizijo se duhovi volje nebi ukvarjali. Če pa to pokušamo nekako prenesti na nivo človeka potem že vidimo, da je televizija na nek način ta nevarnost da praznino človeških duš zapolnjuje. Z zavestjo slik zdravijo duhovi gibanja hrepenenje duhov volje.

Sedaj pa pridemo k četrtemu koraku evolucije. Videli smo, da je nastala voda, ki je v resničnosti stvarniško odrekanje, odrekanje s karakterjem stvarništva. Poduhovljenost te vode odgovarja kemičnemu etru, ki povsod v kemizem posega s tem, da ustvarja red. s tem se bomo še ukvarjali, toda ne na tem mestu. Toda dejstvo je ta povezava, da z zgoščevanjem na eni strani nastane voda, s poduhovljenostjo pa na drugi strani kemični eter. Oboje je izraz odrekanja stvarniškim karakterjem.

Četrto stanje evolucije pa je stanje Zemlje. Malo smo že prej govorili o Zemlji, saj se drugače sploh ne da, mislim pa da to ni tako narobe. Vedno znova lahko neko stvar bolje razumemo, če si jo ogledamo z drugega aspekta. Rekel sem, da je bitje božjega sina moralo izbrati smrt, da bi se z Zemljo lahko povezalo. In rekel sem, v tem ciklu evolucije iz aspekta resničnega, tam on pove, da je bitje, resnica Zemlje smrt. Evolucija namreč vodi k temu, da iz duhovnega, duševnega in elementarne moči živega na koncu nastane na zemeljskem mrtev mineral. Ko življenje umre, ko se življenje umakne iz materije, potem nastane mineral. In tja do tega zgoščevanja, do te točke smrti se mora evolucija dogoditi. Šele od te točke nič se lahko začne ponovni dvig.

Človek potrebuje to točko mineralno mrtvega. Zakaj? Nebi se mogel oblikovati v zravnano bitje brez kosti. Zgoščevanje v fazi stare Lune je šlo samo do oblikovanja hrustanca, do substance, ki jo najdemo v hrbtenici neke ribe. Ribji skelet ni gost temveč je beljakovina, ki se je zgostila. Skelet rib ni mineralna substanca. To se lahko krasno opazuje. Včeraj sem pri večerji opazoval kako krasen je skelet ribe, ta hrbtenica, ki je še popolnoma mehka in gibljiva in pravzaprav ni kost. Če pogledate kokoši, pri njih že imamo kost, medtem ko hrustanec še ni kost. Človek potrebuje zgoščevanje do kosti in tudi cela evolucija. Tudi vse živali, ki živijo na kopnem potrebujejo kosti, da se sploh lahko gibljejo. Pri človeku je tako, da ne le da ima potrebo, da se giblje na zemlji, temveč ima tudi potrebo pokončne hoje. In zato, da človek lahko na zemljo stopi potrebuje mineralni element. Tako čudovito je to.

Vse to lahko doživimo. Če ste kdaj v življenju zašli v močvirje potem imate občutek za to kako grozno je kadar tla človeka ne držijo, kadar se tla podajo. Grozljiv občutek. Mi potrebujemo tla, da se lahko nad njimi držimo vzravnano. Ko se človek pri odraščanju še kot majhen otrok vzravna, tudi prvič sebi reče jaz. Si predstavljate kako je pri majhnemu dojenčku, kako težko najprej dviguje svojo glavo, kako je težka in vedno znova pade na blazino. In potem nekaj podobnega ko je star eno leto, kako zelo se trudi, da bi se vzravnal in se postavil na noge. Mi res lahko opazujemo, da je to povezano s človekovim jazom. Kako lepo je to, grški izraz za človeka antropoz pomeni pravzaprav “tisti, ki je vzravnan navzgor”. Vzravnati se je pra-gesta jaza. Drugi korak je potem govor, tretji korak pa sposobnost razmišljanja. Prvi korak pa je moč, da se človek vzravna. Jaz se mora dvigniti nad zemljo, zato pa je Zemlja morala postati čvrsta in zato mora imeti mineralno kvaliteto. Zaradi je moralo to zgoščevanje tja do karakterja smrti, mineralnega. Zaradi tega je bit Zemlje smrt. Iz stališča resničnega je realnost Zemlje smrt.

Kaj pa je smrt? Smrt nastopi takrat kadar se neko bitje želi odtujiti svojemu izviru. Vse kar se oddalji od svojega smisla in bitja mora prej ali slej umreti. Ločevanje od izvira je na koncu koncev smrt. In smrt nastopi, ko se telo tako zelo odtuji svojemu izviru, da umira. Odtujevanje od svojega izvira je smrt. Ko se neko bitje izključi iz svojega izvira umre. Truplo je izključeno od astralnega telesa, etrskega telesa in jaza. Zardi tega je smrt potrebna. Potrebna je za evolucijo. Obenem pa jo je treba zadržati s sposobnostjo, da spet najde stik z bitjem. In da bi se našel ta dotik in povezava z bodočnostjo, zato je šel Kristus skozi smrt in vstajenje. Smrt, ki je namenjena vsakemu človeku, odkar je človek v sebe sprejel mineralno. V stanju stare Lune smrti še ni bilo, smrt je iznajdba Zemlje in z mineralnim nam je ta vzorec pravzaprav že dan, toda da človek na koncu Zemlje ne bo enostavno izginil, odmrl, zato je šel Kristus skozi smrt in vstajenje. To je evolucija iz stališča resničnega.

Čudovito je, da na Rudolf Steiner tu ne sooča z maso nekih posameznosti, ki bi nam delale razumevanje težko, temveč postavi pred nas štiri fantastične imaginacije o tem kaj so božansko duhovna bitja doživela in pretrpela v teh štirih stopnjah. Toda evolucija ne gre samo do spusta do Zemlje temveč se nadaljuje v dvig.

Če imamo to tukaj zgoraj stanje starega Saturna, stanje starega Sonca, stanje stare Lune in Zemlja. To je spust od toplote, preko zraka do vode in končno do zemlje, pravzaprav do minerala. In sedaj gre spet navzgor. Stanju stare Lune ustreza stanje Jupitra v bodočnosti. Stanju starega Sonca ustreza v bodočnosti stanje Venere. In stanju starega Saturna v bodočnosti ustreza stanje Vulkana. To so stanja bodočnosti, na podoben način kot ta spust ustreza preteklosti. Zastavlja se vprašanje kako ta bodočnost Zemlje nastane. In grandiozno je videti, da je spust v bistvu princip očeta. Oče je vodil navzdol od starega Saturna do Zemlje, sinu pa je predal oblikovanje bodočnosti. In sin, Kristus vodi navzgor.

V kolikor se človek iz svobode z bitjem Kristusa poveže, spust se je dogajal brez človekovega deleža, za to je skrbel bog oče. Potem se je inkarniral na Zemljo Kristus in on sedaj prevzame dvigovanje. Toda v tem trenutku tu na Zemlji je človek bitje, ki ima svojo svobodo in vse kar se odslej dogaja, se dogaja ob sodelovanju človeka. Ne le ob sodelovanju, temveč o bodočnosti človek odloča. Kdo odloča kako hitro kolona avtomobilov vozi? Najhitrejši ali najpočasnejši? Hitri odpeljejo, počasni pa določajo hitrost kolone za njimi.

In tako je sedaj človek kot najslabotnejši člen evolucije tisti, ki določa kako teče evolucija v bodočnosti.

To je neverjeten riziko, ki so ga sprejeli dobri bogovi, s tem da so človeku dali svobodo. Sedaj je namreč od človeka odvisno kako evolucija v bodočnosti teče. Evolucija je načrtovanje, toda dogodi se in uspe lahko le ob sodelovanju človeka. Človek mora biti pripravljen, da kot stvarnik to evolucijo sooblikuje. In prvo stanje v bodočnosti je stanju Jupitra. Dosegli ga bomo samo, če bo človek prispeval nekaj kar se oblikuje iz sil njegovega jaza. Šele na Zemlji je človek dobil ta najvišji člen svojega bitja, jaz. In ta jaz je v stanju, da preoblikuje astralno telo v duhovno kvaliteto duha samega. To je čudovita beseda, duh sam. naš sedanji jaz še ni duh sam. Je sicer duh, toda ne duh sam. Kaj pa je razlika? Jaz je danes popolnoma vezan na člene telesa pod njim na astralno telo, na etrsko telo in na fizično telo. Jaz je po milosti fizičnega, astralnega in etrskega telesa eksistenten in odvisen od njih.

Poglejte si pijanca kako ga zanaša. Kje je njegov jaz? Potopljen v astralnosti, utonil je v astralnosti, ne more se dvigniti nad astralno telo. Pri vsakem izbruhu jeze ali čustev kjer jaz izgubi moč nad astralnim kaže jaz sam, da še ni duh sam. če bi bil ta jaz duh sam bi imel vedno moč obvladovati člene človeškega telesa. Za začetek se mora astralno telo preobraziti v duh sam. in mi smo sedaj ravno v tej fazi razvoja.

Kaj je ideal človeka? Samoobvladovanje. Kaj to pomeni? Jaz mora biti gospodar v hiši. Čustva ne smejo nadvladati jaza. Človek čuti, da se v njem dvigujejo čustva, emocija, jeza in je v stanju, da s prisotnostjo duha, svojim jazom ta dvigajoča čustva, emocije, jezo pomiri. Tisti, ki je to v stanju to naredit, dela na tem, da se astralno telo preobrazi v duha samega. Vsak trud za samoobvladovanje je delo na oblikovanju duha samega. Ko bo naše čustveno življenje prišlo povsem pod kontrolo duha samega bomo dosegli  stanje Jupitra. Še stopnjo višje pa bo potem jaz v stanju, da preobrazi etrsko telo v duha življenja.

To je mnogo težje. To bi namreč pomenilo, da moramo tiste sile, ki so sile eteričnega, našega temperamenta, navad, karakterja, preobraziti. Čustva lahko relativno hitro obvladamo, če hočemo. Odložiti naše navade je težje. Premagati naš temperament je mnogo težje. Kako naj iz kolerika nastane flegmatik? Skoraj nemogoče. Kako naj iz sangvinika nastane melanholik? Preobrazba temperamenta je mnogo težja naloga kot obvladati čustva. To je torej naslednja naloga. Če nam uspe, da etrsko telo preobrazimo v duh življenja takrat bomo dosegli čas Venere.

In zadnja, najvišja stopnja, ki stoji nasproti temeljev fizičnega telesa v fazi starega Saturna bo dosežena takrat, ko bo človeški jaz fizično telo preobrazil v duhovno kvaliteto duhovnega človeka. In kaj dosežemo s tem, če bo tudi fizično telo preobraženo v duhovno kvaliteto duhovnega človeka? Takrat je doseženo tisto kar je na poti spusta pridobljeno, da s pomočjo astralnega in etrskega telesa in jaza, da človek s temi tančicami in telesi postane svobodno bitje, ki je obenem tudi zavezan, da ta pomagala na poti nastajanja spet vrne v duhovni svet. To, čemur se ima človek fizičnemu telesu zahvaliti, da je lahko postal bitje jaza ga obenem zavezuje, da ta pomagala fizičnega, etrskega in astralnega telesa z močjo svojega jaza spet vrne v obliko duhovnosti. Tisto, kar je morala biti tančica, da človeka zaščiti in omeji, to sedaj lahko odpade, ker je človek povezavo z duhovnostjo spet našel in ne potrebuje več telesa, ki bi ga ščitil pred božanskim temveč se lahko iz lastnega priključi božjemu in postane deseta hierarhija v okolju božanskega.

Toda na tej poti spusta potem tisto, kar je na Zemlji postal mineral odpade. Pomembno pa je, kam nas evolucija želi spraviti. In pomembno je vedeti, da so bogovi evolucijo tako načrtovali. Kako pa bo evolucija v resnici tekla pa je odvisno od nas, od človeka. In odgovornost, ki jo nosi človek  je neizmerna. Ali bo uspelo, da bo med ljudmi dovolj takih, ki so pripravljeni vrniti se k očetu s pridobljeno svobodo? S svobodo kot kvaliteto, ki je v duhovnem svetu ni. Zakaj ni svobode v visokih duhovnih sferah? Ker je višjim bitjem dana uvidevnost. Človek je lahko svoboden, ker tega uvida in uvidevnosti nima.

Človek je danes v stanju da lahko nekaj naredi ali tudi ne, ker mu uvid v posledice ni dan. Bitje, ki ima uvid v vse, v smisel vsega, tudi Zemlje, se nikoli nebi postopilo storiti nekaj proti smislu Zemlje. Angel torej v tem smislu nima svobode, ker stoji v tem božanskem smiselnem redu. Če tako hočemo, je svoboda dana samo bitjem zla, toda drugače in bolje povedano to tudi ni svoboda temveč samovolja. Za človeka je dana samo ena svoboda, namreč da se svoji svobodi odreče s tem, da se postavi v božjo smiselno povezanost. To pa lahko šele, če mu je dana svoboda, da lahko to iz svobodne volje naredi, sicer bi bil samo bitje. Čudo človeškega bitja je, da iz bitja nastane sostvarnik. Neko bitje mora slediti božanskemu, človek pa sme slediti božanskemu. To je razlika. Na nek način je človek s tem tudi višje od vseh duhovnih bitij nad njim, ki nimajo te svobode, ker je ne potrebujejo. Človek pa jo potrebuje. S tem lahko kot deseta hierarhija v božanski svet doda nekaj novega, namreč iz svobode oblikovano voljo.

Misleci srednjega veka alkimisti so neskončno veliko stvari povezovali s tako imenovanimi elementi. Iz današnje zavesti težko razumemo zakaj je bilo to za alkimiste tako velikega pomena. Toda duhovna znanost meče luč na to. Ti elementi so resnično kot neke vrste lestev od Zemlje k nebu. Če izhajamo iz Zemlje imamo tukaj materijo, ki se je učvrstila, pridobila neko obliko, ki je nekako kar zakrnela do minerala, brez vsakega gibanja v sebi, trda je. Resničen upor daje. Vse to torej kaže, da Zemlja te sile nekako zgosti in vodi tja do mineralnega.

Če gremo k naslednjemu elementu vodi vidimo, da je tam element zemlja nekako premagan čvrsta oblika se raztopi. Čvrsta oblika je gibljiva. In od tod ta čudovita lastnost vode, da se tako razširi. Oblikuje cela morja in jezera, vedno pa dovoli, da jo obala omejuje in se obliki teh “posod” povsem prilagodi. Toda kljub tej gibljivosti ima voda čudovito moč, da se drži skupaj. To se pokaže kadar poskušamo vodo razdeliti v kapljice. Vidimo, da se voda potegne skupaj v najmanjšo možno kapljico. Prekrasen fenomen, v področju čvrstih stvari kaj takega ne najdemo. Če mi nekaj čvrstega raztolčemo nikoli ne skoči nazaj v obliko, ki je bila pred tem. Voda, ki jo razdelimo pa se vedno potegne skupaj, najprej v kapljico.

Trda negibljivost mineralnega je premagana. Voda ima tudi to sposobnost, da v sebi topi soli. Če neko čvrsto substanco položim v vodo se v njej lahko popolnoma raztopi. V tekočini tisto čvrsto kar izgine. Če mi tega nebi bili vajeni, da sol ali sladkor lahko raztopimo v tekočini bi morali nad tem fenomenom stremeti. Kaj se zgodi  s soljo kadar se raztopi? Za naše oči enostavno izgine. In če mi tega nebi videli in bi pustili, da voda izhlapi bi sol spet prišla ven. Če nebi tega vsega vedeli bi morali reči, ta sol je izginila. Fizika in kemija nas torej učita, da sol popolnoma spremeni svoje stanje, ko je raztopljena. Pravijo, da se preobrazi v ione. To so si fiziki in kemiki izmislili, tako preproste te stvari niso.

Dejstvo pa je, da se v tekočem stanu ta sol obnaša popolnoma drugače kot v čvrstem stanju. In to drugačno obnašanje v tekočem stanju imenujemo mi kemizem. Da snovi reagirajo ena na drugo, da se lahko povezujejo, da se lahko spet ločujejo je mogoče samo v tekočem stanju. Čvrste snovi lahko še tako mešamo, kemičnih reakcij ne bo. Kemizem je vezan na tekoče stanje. Tako dolgo dokler so telesa čvrsta moči kemičnega etra ne morejo poseči v dogajanje. To je čudovit fenomen. Nič vsakdanjega, nekaj zelo nenavadnega je to. Toda mi vidimo, da je voda v stanju, da tisto čvrsto nekako osvoji in raztopi. To je ena stran.

Če pa nekaj čvrstega damo v vodo najdemo dva fenomena. Ali se tisto telo potopi v vodi ali pa plava na vodi. Kdaj se potopi? Ko je tista količina vode, ki jo to telo izpodrine lažja kot lastna teža. Če je telo lažje kot voda, ki jo izpodrine, potem plava na vodi. In tudi to je neverjeten fenomen. In vi mogoče veste iz zgodovine, da je grški filozof zakričal “Heureka, našel sem!”. Kaj pa je našel? Arhimetski princip. Kaj pa trdi ta princip? Neko telo postane dozdevno za toliko lažje kot tehta tista količina vode, ki jo to telo izpodrine.

Spet fenomen. Voda se tako potegne skupaj, da tisto telo porine navzgor. Voda se hoče združiti in porine ta predmet navzgor. Poskus vode da se združi tisti predmet moti. Tekočina, voda poriva ta predmet iz sebe ven. To pa lahko voda dela le v primeru in tako dolgo dokler ta predmet ni težji kot tista voda, ki jo ta predmet izpodrine. Če je težji potem zemeljska teža potegne ta predmet na dno vode. Ta vzgon je znak, da se voda brani pred Zemljo. Voda ima sicer neko težo, toda kljub temu stremi proč od Zemlje in to je neverjeten fenomen.

Če tega še nikoli niste naredili, potem enkrat ko ste v kadi izpustite vodo in ostanite v kadi. V tistem trenutku, ko voda izgine pod nivojem telesa, naenkrat čutite vse večjo in večjo težo. In ko je vsa voda odtekla se vam zdi, da se niti dvigniti ne morete, tako težki ste naenkrat. Seveda niste nič težji, temveč vzgon vode ni več prisoten. Vsako gibanje v vodi spremlja ta neverjeten dar, da je vsako gibanje mnogo lažje kot zunaj na zraku. Voda nas nosi in to je izkušnja, ki jo vsak naredi. Ko enkrat znamo plavati se ne potopimo več. Potopi se lahko samo tisti, ki ga je strah in ne plava. Sicer pa ima vsak človek, ki le vdihne zrak v sebe toliko vzgona, da se ne more potopiti. Ta vzgon je neke vrste upor vode proti teži Zemlje.

Čudovit fenomen. Na eni strani je voda usklajena z Zemljo, na drugi strani pa s fenomenom vzgona kaže, da se hoče voda gibati navzgor in se noče podrediti silam težnosti. Kadar voda izpari in je v plinastem stanju in se dviguje je ta fenomen še očitnejši. In potem te ogromne mase oblakov, ki smo jih lahko včeraj opazovali. Če letiš z avionom skozi te mase oblakov imaš tak občutek, da bi lahko skoraj izstopil iz aviona, tako gosto vse zgleda. Toda to kar zgleda tako masivno, močno, mogočno, kot nekakšne velike gore se zgradijo v oblakih, to je seveda vse stkano iz pare. Iz najbolj finih kapljic. In te fine kapljice niso povezane z zrakom. Zrak jih ločuje. Oblaki so kapljice vode ločene z zrakom. In zaradi tega ker so ločene z zrakom ne tečejo skupaj. In v tej fini porazdelitvi nekako visijo v zraku.

To lahko krasno opazujemo. Včasih vidimo zunaj meglo, ki je zelo visoko v zraku. Pri drugih razmerah toplote pa imamo meglo tik ob tleh. Ta para se glede na to kakšne so temperaturne razmere lahko giblje višje ali nižje. Kako pa pride do tega, da potem dežuje? Kako pa pride do tega, da oblaki, ki ure dolgo plavajo po nebu naenkrat pridejo na idejo, da iz njih dežuje kot iz škafa? Kaj se dogaja? Dogodi se to, da tiste fine fine kapljice naenkrat pridejo skupaj, da jih zrak nič več ne ločuje. Združijo se. To je fenomen, ki ga poznamo. Čim se dve kapljici združita naredita eno večjo kapljico. Naenkrat je jasno zakaj lahko voda pade navzdol oziroma zakaj mora Zaradi tega, ker je postala kapljica združena iz dveh manjših težja jo Zemlja lahko zahteva za sebe in voda pade na Zemljo.

Stvar je še malo bolj komplicirana. Tisti, ki so prišli na to, da igra električna napetost teh delcev pomembno vlogo pri tem, to je točno. Zaradi tega imamo ravno v nevihtah, kjer imamo opraviti z električnim dogajanjem, tako močne nalive. Toda fenomen je elektrika, električna napetost in da so med kapljicami prostori zraka,ki so prej preprečevali, da kapljice tečejo skupaj.

Imamo fantastičen fenomen in prosim vas, ko boste imeli priložnost, opazujte ga. Kadar vidite slap, kaj vidite pri slapu? Vidite, da prihaja voda iz višine in pada v globino, ker je masivna, ker jo je veliko skupaj. Za njo veljajo sile težnosti. Pade navzdol na kamenje, na neko pečino. Kaj se pa zdaj zgodi? Tista voda se razblini v mnoge majhne kapljice. In kaj se zgodi v tistem trenutku, ko je tako fino razporejena? Ponovno se dviguje. Pri slapu imate oba fenomena. Težka voda pade navzdol, fino razporejena voda se spet dviguje v nebo.

Enkrat sem to opazoval na Norveškem. Potovala sva z avtomobilom in na obzorju sem videl kako se nekje dviguje para oziroma dim, zgledalo je kot da nekje gori. Čim bližje sva prišla tem bolj sva videla, da to sploh ni dim temveč para. In tam je bil slap. In neverjeten vtis, ko na eni strani ta težka voda zapade pod zakonitosti zemlje in kako na drugi strani razblinjena na majhne delce spet potuje proti nebu. Eno ob drugem lahko to opazujete. Ta dvojna narava vode na eni strani usklajena z Zemljo in na drugi strani se od Zemlje odmika.

Fiziki so našli še druge fenomene. Če napolniš vodo v zelo tanke cevčice, potem vodo potegne navzgor. In čim bolj teče voda navzgor, tem bolj tanke so te cevčice. Tiste najbolj tanke cevčice imenujejo tudi kapilare. V kapilarah se voda tudi dviguje proti nebu. To je zelo nenavadno. Ne nek način se ob stenah take cevčice voda vzdiguje navzgor. Zakaj? Ker se voda hoče odmakniti stran od Zemlje. Seveda je to za vodo mogoče samo do določene višine, toda pravilo je, čim daljša je cevčica tem višje se voda v njej dvigne. To je neverjetno velikega pomena. Kaj mislite za dvigovanje sokov in vode v drevesih, kako bi se voda dvignila v krošnjo drevesa, če nebi bili ti kanali sokov same kapilare v katerih se voda lahko dviguje?

Pojdimo korak naprej. Poglejmo si element zrak. Tam se stvar popolnoma obrne. V čvrsti obliki so delci trdno povezani. V tekočem stanju postanejo gibljivi ampak držijo se skupaj in sicer zelo intenzivno. Tudi pri kapljici imamo neko površinsko napetost, ki kapljico drži skupaj. Če gremo naprej k tretjemu elementu pa se to čisto obrne. Delci plina nimajo več tendence, da bi se držali skupaj, temveč vedno stremijo narazen. Saj veste, plin se zelo hitro razširi. Plina ne morete zadržati, vedno stremi narazen in sicer tako močno kot le more. Ta tendenca vode se pri plinu popolnoma spremeni. Element zrak ne služi več Zemlji tako kot voda, temveč se postavlja nasproti Zemlji s tem da stremi v kozmos.

Toda mi smo se o tem tudi pogovarjali. Tudi element zrak ima neko specifično težo in zaradi te majhne teže zraka ostaja ta atmosfera pri Zemlji. Zrak se sicer dviguje, toda ne more se dvigovati neskončno daleč, temveč ostane v določenem okolju Zemlje, ker Zemlja ta zrak zaradi določene teže lahko zadrži. Hvala bogu. Kaj mislite, če te tančice okoli Zemlje nebi bilo mi nebi mogli dihati. To je tako modro narejeno, da ima element zrak ravno toliko teže, da ga Zemlja lahko še zadrži in da Zemlji ne more pobegniti. Sicer bi se vsi zadušili. In ne samo mi, tudi živali in rastline. Tudi rastline potrebujejo zrak za dihanje. Po teh dveh spodnjih elementih imamo zgornji element. Pri zgornjih elementih ne gre več navzdol temveč obstoja tendenca proč od Zemlje. In to je povsem jasno.

Če gremo potem naprej k elementu toplota je to nekaj kar živi samo še v širjenju. To je najbolj fin element, ki lahko vse prežame, v vse lahko gre. Lahko ogreje fizično, lahko ogreje tekoče, lahko ogreje zrak. Toplota gre lahko v vse in je najbolj fin element, ki ga imamo.

Sedaj imamo torej štiri stopnje. In tudi starim Grkom je bilo to zelo znano. Oni so dodali še peto stopnjo. Poznali so pet elementov in peti element je bil eter. In to je tisti element, ki stoji nad toploto. Po toplotnem etru imamo še eter svetlobe, kemični eter in eter življenja. Imamo torej štiri elemente in najvišji od teh je toplota in ta najvišji element toplota je obenem lahko eter. Element toplota je povezan z etrom toplota. Toplota je torej tisto mesto kjer se srečujeta fizično, čutno zaznavno z nadčutnim. Videli smo, svetloba je pravzaprav nevidna. Svetloba naredi vse drugo vidno, sama pa je nevidna. In prav tako je kemični eter neviden, zaznamo ga v kemizmu. Eter življenja, najvišji, pa je tisti, ki napaja življenje.

Imamo štiri elemente in najvišji element je obenem najnižji eter in razen njega imamo še tri dodatne vrste etrov. In s tem imamo kot neke vrste lestev po kateri gremo lahko iz Zemlje v nebo. Z vsakim korakom, ki ga naredimo proč od Zemlje se oddaljimo od Zemlje in se sili težnosti odmikamo. In nič se ni treba čuditi, da te štiri stopnje najdemo tudi v človeški naravi. Vidimo to lestev in te lestve ne najdemo samo v naravi, temveč se ta lestev najde tudi v človeku. Zemeljsko fizično je temelj našega fizičnega telesa.

Če gremo potem navzgor k vodi vemo, da je voda temelj življenja. Moč etra je utemeljena v vodi. To je nosilec življenja v nas. Elementu voda ustreza etrsko telo. Če gremo naprej k elementu zrak pridemo na področje duševnosti. Kaj imamo skupnega z duševnostjo živali? Dihati moramo. In to dihanje je življenje duše v zraku. In da je naše duševno življenje povezano z zrakom lahko sami ugotovite. Nobenega intenzivnega doživljanja ni, ki nebi spremenilo naše dihanje. Kadar se veliko gibljemo je naše dihanje bolj intenzivno. Dihamo močneje. Veselimo se, vriskamo in element zrak pride kot izraz duševnosti na dan. Obratno pa, če smo žalostni, potem dihanje nekako zastaja. Dihamo malo in plitvo, brez pravega veselja. Kadar smo veseli, kadar smo razburjeni pa dihamo globlje. In če se nečesa prestrašimo potem dih zastane. En trenutek nehamo dihati.

Nedvomno, življenje naše duše je nekako povezano z valovi zraka. In če mislite na to, kako se neki bitje, k ima dušo lahko z zrakom izraža, kako se izraža z zrakom žival s tem, da daje določene glasove iz sebe. Krava muka, koza meketa, vse najrazličnejše glasove delajo z zrakom. Kukavica se oglaša samo s ku-ku, ampak to ustreza njeni duševnosti. Kadar poslušam zjutraj srake si mislim, le kaj si imajo povedati. In mislim, da je njihovo duševno življenje tako omejeno, da lahko vse kar čutijo v svoji duševnosti izražajo s tem svojim glasom. In lahko se sporazumevajo.

Človek pa, ki ima bolj bogato in diferencirano duševno življenje lahko zrak tako oblikuje, da ne nastane samo en glas ampak govor. Govor je diferencirano gibanje zraka. In imamo razliko. Imamo konzonante, ki so bolj oblikovani in imamo vokale, ki so bolj izraz duševnosti. Povsem jasno je, da ima človek to sposobnost, da element zrak oblikuje v govor. V naravi pa imamo vedno izjemo, ki dozdevno dokazuje nekaj drugega. Čudovita stvar je ptičje petje. Imamo določene ptice, ki imajo zelo omejeno možnost oddajanja glasov. Imamo pa na primer kosa, ki je drugače čisto navadna črna ptica, zna pa peti čudovite večerne pesmi in vsakič malo drugačne. To je res uganka. To je prav tako uganka kot dejstvo, da pingvin stoji pokonci medtem, ko vse druge živali nekako s trebuhom gledajo zemljo.

Jaz sem vedno čisto očaran zvečer, ko imajo ptice svoje večerno petje in poskušam zaznati petje kosov. In vedno sem navdušen nad tem kakšno fantazijo kosi razvijajo pri svojem petju. Petje je vselej malo drugačno. To je fenomen. Kos doseže mnogo več kot je normalno živali dano. To je res nekakšna podobnost s človekom kar se tiče širine možnosti duševnega izražanja.

Človek ima duševnost in lahko govorimo o tem, da imamo telo duševnosti, ki ga imenujemo tudi astralno telo. In če gremo potem naprej k elementu toplota pridemo šele do prave človeške narave, k temu kar človeka naredi. To ni fizično telo, to ni etrsko telo in to ni astralno telo, temveč je to bit človeka. Bit človeka je duh. Kaj pa je človekov duh? Človekov duh je to kar lahko smatramo za njegovo neumrljivo osebnost, njegovo individualnost kot njegov jaz. To se utemelji v organizmu toplote in to lahko takoj opazimo. Mi opazimo, da imamo odnos do vseh elementov, toda opazimo tudi, da nam je toplota najbližja.

Človek sam je bitje, ki oblikuje toploto. Sam si dela svojo toploto. To je izraz dejavnosti njegovega jaza. In ta element toplote je inštrument s katerim jaz deluje v telo preko astralnega in etrskega telesa. In če iz jaza izhajajo sile, ki nekaj oblikujejo potem se element toplota spusti, mraz vodi k močnejšemu oblikovanju. Če želi jaz razbliniti to močno oblikovanje potem pa dvigne toploto. To je povsem jasno kadar dobimo vročino. Kaj se dogaja pri vročini? Vsi procesi so močnejši, intenzivnejši in zaradi tega lahko rečemo, da je vročina nekaj zdravilnega. Jaz pozove z razvojem toplote k večji aktivnosti. Neustrezno in nepedagoško je, če vročino prekinjamo. Vročino je treba voditi ne pa zatirati ali prekiniti.

Medicina je medtem to tudi že dojela, kljub temu pa še vedno prodajajo maso zdravil s katerimi naj bi zbijali vročino. Prednost je seveda v tem, da starši lahko mirno spijo in tudi zdravnik je miren in ne mora bedeti pri otroku in spremljati kaj se z vročino dogaja, ali se še dviguje ali se je ustavila. Na splošno je zanimiva stvar, da otrok prenese mnogo več vročine kot odrasel človek in do 40 stopinj vročine je praviloma za otroka čisto v redu in noben problem. 40 stopinj vročine je mogoče problem za starejšega človeka, ki s to vročino ne zmore več delati. Vsekakor pa je tako, da človeški jaz živi v toploti in toploto dvigovati, toploto zniževati, v tem vidimo kako človeški jaz v tej toploti živi, kako to toploto uporablja kot inštrument.

In sedaj smo že na koncu, sedaj smo že pri jazu. Stvari pa gredo naprej. In če gremo naprej k svetlobi, h kemičnemu etru, k etru življenja potem pomeni, da moramo preko jaza ven. In že včeraj smo se o tem pogovarjali. Jaz je pozvan, da stopnjuje astralno telo in ga preobrazi v duha samega. V poznejšem stanju je človek dvignil in preobrazil, poduhovil etrsko telo v duha življenja. In s tem, da človeški jaz dela na fizičnem telesu bo na koncu v daljni bodočnosti človeštva oblikovan poduhovljen človek.

Ta lestev pa razkriva še nekaj drugega. Zvezo, povezanost človeka s kraljestvi narave. Katero kraljestvo narave je povezano s fizično mineralnim telesom? To je mrtva narava. Mrtva narava ustreza fizičnemu. In če imamo bitje kot rastlina, kjer etrsko telo prežema fizično telo, v tem primeru imamo rastlinski svet. Rastlinski svet je najmočnejše z življenjem prežeto živo bitje. Po čem opazite, da imajo rastline največjo vitalnost? Lahko jo porežete in kaj se dogodi? Na primer drevje, grmovje celo okrepljeno raste. Če bi materializem imel prav bi po tem, ko rastlino obrežemo na polovico biti v njej manj življenja. Toda vsak vrtnar ve, da okrepi življenje rastline s tem, ko jo obrezuje. S tem, da vzame nekaj stran je življenje spodbujeno. Tega materializem ne more razumeti, da če vzameš materijo proč je potem več življenja. Nepojmljivo.

Toda za rastlino ne veljajo samo zakoni fizičnega, temveč s silo etrov življenje lahko vedno na novo oblikuje. Za rastlino je vedno dobro, da jo obrezujemo in na ta način oblikuje več vitalnosti. Zanimivo je, da imamo pri najnižje razvitih organizmi živalskega sveta tudi prisotno to sposobnost. Če ujamete kuščarja vam lahko rep pusti v roki in pobegne. Kuščar se lahko loči od dela svojega telesa in ta rep mu spet zraste. To je primerljivo z obrezovanjem rastline. Toda to sposobnost imajo samo nizko razviti živalski organizmi. Višje razvite živali imajo manj vitalnosti kot nižje razvite živali. Najvišjo vitalnost pa imajo bakterije. To so najbolj primitivna živa bitja in imajo najvišjo vitalnost. Čim višje je neko bitje razvito tem več ta višji razvoj črpa vitalnosti. Lahko bi rekli tudi, da duševnost živi na račun vitalnosti, kar pomeni, bitje z dušo črpa vitalnost in degenerira. Ker so živali bitja z dušo imajo manj vitalnosti v sebi kot rastline.

In ponovno je jasno, pri človeku, ki je tudi bitje jaza imamo še dodaten element za razgradnjo. Vitalnost je še manjša. In mi to vemo. Ljudje nikoli ne dosežejo vitalnosti živali. Če si pogledate ribo v vodi, če opazujete antilopo pri teku, kakšen presežek vitalnosti vidimo pri teh bitjih. Kaj takega za človeka ni dosegljivo. Zato pa je človek na račun svoje vitalnosti razvil bogato duševno življenje in duhovnost. V razgradnji vitalnosti je utemeljeno naše duševno življenje in duhovnost. Izgradnja je mogoča samo iz eteričnega telesa.

Videli smo, fizično telo sploh ni v stanju ohranjati se brez etrskega telesa. Truplo razpade. Samo in izključno etrsko telo je vitalizator, ki mrtvo, fizično telo pozove v življenje, ki je nosilec življenja. In v tistem trenutku, ko se podamo na nivo duševnega in duhovnega imamo prav tako opraviti z razgradnjo. Naše duševno življenje razgrajuje, vodi v degeneracijo. Če tega ne verjamete se opazujte, ko se vam dogodi kaj takega kar vas v duši zelo tendira in začutili boste utrujenost. Ja, če se človek zaljubi, tam je ta stvar mešana. Tam se izgradnja tudi zelo stimulira in se meša z razgradnjo. Zelo zanimivo. Rudolf Steiner je rekel, volja, veselje do življenja nastane kadar močno eterično telo sreča močno astralno telo in je eterično močnejše. Kadar pa je astralno telo močnejše pa človek voljo izgubi Fenomen. To je izjema, ki potrjuje pravilo.

Prišli smo do človeka kot duhovnega bitja in videli smo, živali se utemeljujejo na element zraka. Kaj pa naprej? Zdaj pridemo v nadčutno, v tisto področje kjer najdemo bitja, ki so duhovno višje razvita kot človek. Najnižje angeli, nadangeli in arhaji. To je spodnja skupina duhovnih bitij. O tem pa ne bom zdaj razpravljali naprej. S to lestvijo nimamo le razumevanja za bitje človek, temveč obenem lahko tudi bolje razumemo kraljestva narave, ki jih v našem okolju najdemo in tudi ta kraljestva narave se tako kot človek nekako utemeljujejo v elementih.

To lestev lahko gledamo tudi na drugačen način. Mi lahko gledamo to lestev od spodaj navzgor, nekako se dvigujemo od Zemlje v nebo. Prav tako pa lahko gledamo to lestev od zgoraj navzdol. V tem primeru pridemo v spust, nastanek evolucije in mi vemo, da je element toplota prvi element, ki igra določeno vlogo v evoluciji, v nastanku sveta. Toplota, sem lahko napišemo stari Saturn. V zgoščevanje v element zrak imamo stanje starega Sonca. V zgoščevanju vode v vodo imamo stanje stare Lune. V največjem zgoščevanju, v največji čvrstosti do mrtvega minerala pa imamo spust do elementa zemlja.

Sedaj pa opazimo nekaj zelo zanimivega. Če je to pot evolucije potem ni smrt na začetku temveč je smrt na koncu. Zelo pomembno je to. Znanstveniki nekako trdijo, da je živ svet nastal iz mrtvega. Da so se mrtve molekule nekako našle in nekako oživele in potem je prišlo še vse ostalo z duševnostjo zraven. Znanost poskuša iz najnižjega razumet, iz Zemlje. Duhovna znanost pa nas vodi ravno po nasprotni poti. Prvotno je bil duh in potem je bila duša in potem je bil svet moči, energij. In nato kot zadnja stvar mrtev mineral. In zelo pomembno je misliti to, da je življenje starejše kot smrt. Ni tako, da je bilo najprej mrtvo in potem živo, temveč obratno. Kako čudovito je to. V naravi tega drugače sploh ne poznamo.

Kdaj nastane mrtvo?  Ko življenje odide iz nekega organizma. Rastlina, ki oveni kaže na to, da je v fazi, ko se življenje iz nje umika. Etrsko telo se umika iz nje in nastane mrtvo, neoživljeno, fizično. Razpada. Pri človeku ni nič drugače. Nikjer ne najdemo mrtvih, ki oživijo, razen tistih, ki so dozdevno mrtvi. Vsako truplo je bilo pred tem živ organizem. Življenje je starejše od smrti. Smatrati moramo, da je vse kar nas danes obdaja kot mrtvo bilo nekoč živo. Mogočna misel.

Če imate danes v roki kos železa ali bakra morate konkretno doživljati, da je bilo to enkrat tekoče in se je kot tekoče gibalo preko Zemlje. Po čem vidimo to? Tisto tekoče se je res spustilo v Zemljo, učvrstilo se je, ker se je življenje umaknilo iz tega. In mi imamo žile zlata, bakra, železa in če mislimo, da globlje kot grem v zemljo, da bi našli več metalov, to je iluzija. V določeni globini se vsako nahajališče metalov neha, ničesar več ni. Geologi zaradi statike menijo, da bi moralo biti v sredini Zemlje zelo veliko metalov, ker tam morajo biti težke stvari. Toda do tam ni še nihče prišel. To so hipotetična razmišljanja.

Rudarstvo pozna dejstvo, da se metali v globinah izgubijo in jih ni več. In to je resnica. Mnogi rudniki so enostavno izčrpani. Če so svoje čase na Norveškem našli bloke srebra težke po 1000 kilogramov, kaj takega se danes ne najde več. Si predstavljate, da so svoje čase v rudnikih našli kot glava velike kose zlata, ki jih človek niti odnesti ni mogel? Tega danes ne najdejo več. Od zunaj so prišli metali na Zemljo. Najprej so bili tekoči in so potem postali čvrsti, spremenili so se v stanje Zemlje.

Sedaj lahko razumemo zakaj so alkimisti smatrali živo srebro za nekaj tako posebnega. Živo srebro je edini metal, ki na zemlji ni postal trd. Čudo. Živo srebro je štirinajstkrat težje od vode, torej zelo težko. Malo manj težko kot zlato, ki je osemnajstkrat težje od vode. Kljub temu je ostalo živo srebro tekoče. Zemlja je morala živo srebro zelo napasti, zato je tudi postalo tako težko, toda ta metal se je uveljavil proti volji Zemlje da ga učvrsti. Ostal je tekoč. Zaradi tega so alkimisti rekli, živo srebro je revolucionar med metali. Uprl se je temu, da bi postal čvrst. Kot edini metal je kljub svoji veliki teži ostal v tekoči obliki in ni čvrst. Zemlja ga je sicer s svojimi silami zgoščevanja uspela narediti štirinajstkrat težjega kot je voda, toda sile Zemlje niso zmogle živega srebra preobraziti v nekaj čvrstega. Če hočemo živo srebro spremeniti v trdno stanje nam to uspe, če ga zamrznemo na -40 stopinj.

Popolnoma jasno nam je, zakaj so potem za zastopnika merkurialnega principa vzeli živo srebro in ne vodo. In tukaj vidimo primer za to kako sodelujejo eden z drugim trije principi. Salinski princip Zemlje, kaj je zmogel v živem srebru? Salinski princip je uspel živo srebro narediti štirinajstkrat težje od vode. Toda merkurialne sile so bile tako močne, da so obdržale živo srebro kljub njegovi neverjetni gostoti v tekočem stanju. In kako se izraža sulfurični princip? V tem neverjetnem sijaju živega srebra. Živo srebro ima skupaj s srebrom sposobnost, da svetlobo 100% reflektira. Zlato in baker ter drugi metali lahko povzročijo barvitost in sicer s tem, da en del svetlobe vzamejo vase. Edina dva metala, ki svetlobo v celoti sevata nazaj in od svetlobe nočeta nič za sebe, to je srebro, živo srebro in do določene meje še kositer. To je pomembno dejstvo.

V stanju stare Lune so bili vsi metali še tekoči, vse je bilo tekoče, ne samo metali. V stanju starega Sonca je bila vsa substanca zrak. Raziskovalec duhovnosti opisuje to stanje starega Sonca, da so bili metali prisotni kot barvasti oblaki. In v stanju starega Saturna, čisto na začetku, tam je bila prisotna samo diferencirana toplota. Tudi težki metali do bili v obliki diferencirane toplote. To je sedaj nekaj kar absolutno lahko uvrstimo v naš model. In preprosto lahko rečemo, s pomočjo te lestve lahko sestopimo tudi iz neba na Zemljo tako kot je potekala evolucija. Ali pa od mrtvega do živega z duševnostjo obdarovanega gremo navzgor do duhovnosti pri človeku. In zdaj lahko tudi razumemo zakaj je bil ta nauk o elementih za alkimiste tako pomemben.

Druga štiridelnost, ki je  namreč še nisem omenil in spada sem, so štiri elementarna bitja. Elementarna bitja čvrstega so škratje, elementarna bitja tekočega so rusalke, elementarna bitja zračnega so vile in elementarna bitja toplote pa so salamandri. Kaj pa ta zadeva z elementarnimi bitji? Kako lahko to razumemo? Iz izročila veste, da so ljudje prejšnjih časov to jasno nosili v svoji zavesti, da škratje in ostali so. Veliko pravljic in mitov poznamo na to temo, ki tudi opisujejo v kakšnem odnosu je bil človek s temi elementarnimi bitji. Predvsem v okoljih kjer so se ukvarjali z rudarstvom.

Rudarji so imeli še do srednjega veka občutek za to, da elementarna bitja prebivajo v teh predelih Zemlje. In zvemo, da so ta bitja nekaterim ljudem pomagala, da so jim pomagala priti do zakladov s tem, da so ta bitja opozarjala človeka na to kje najde zlato ali drago kamenje. Včasih pa so ta bitja človeka tudi jezila, se norčevala iz njega in mu tudi škodovala. Ta bitja so se torej obnašala različno. Toda kot rečeno, rudarji, ki so imeli ta neposreden stik z globinami so to neposredno doživljali. Na naravo vezana ljudstva imajo tudi še danes nekakšno razumevanje, odnos do elementarnih bitij.

Kdaj in zakaj so nastala ta bitja? Rudolf Steiner jih opisuje kot naslednike hierarhičnih duhovnih bitij. In pravi, da so na nek način dobili nalogo, da v naravi bivajo. Zelo čuden izraz uporabi, dobila nalogo. Že ta izraz pove, da to tem bitjem ni bilo nujno niti v veselje, toda ta proces zgoščevanja iz toplote v zrak, v vodo do čvrstega, ta postopek se pravzaprav nebi mogel dogoditi, če ga elementarna bitja nebi spremljala. Pri vsaki stopnji zgoščevanja so morala biti v to zgoščevanje nekako začarana elementarna bitja. Ta elementarna bitja so z evolucijo zelo intenzivno povezana. Brez njihovega sodelovanja se evolucija nebi mogla razviti v to kar danes je. Torej so ta elementarna bitja služabniki evolucije. In na nek način se žrtvujejo s tem da so v to zgoščevanje šla.

To postane zelo jasno, če si poskušamo predočiti na primer škrate, duhove gora. Opisuje se in iz izročila to vemo, da so zelo pogosto nekako povezana z žilami kovin v kamninah. Za te škrate čvrst element ni neprehoden. Oni gredo lahko vedno skozi kamnine in nekako spremljajo te metalne žile in uživajo zvok teh metalnih žil. Tam so posebej radi. Toda na drugi strani sovražijo ta element Zemlje. Kako je to mogoče, da duhovi zemlje sovražijo zemeljsko? In na nek način so zelo veseli in jih zadovolji kadar se ta element razbije. Rudolf Steiner pravi, da če se človek približuje kamnolomu kjer ljudje razbijajo kamne, da je to za škrate nekaj neverjetno dobrega, ugodje. Zelo se veselijo kadar se čvrst element razbije. Zelo zanimivo. Služijo čvrstemu elementu, ampak pravzaprav ga sovražijo.

Zakaj so taki? Zaradi tega ker so v nevarnosti, da bi jih Zemlja še bolj vzela v svojo službo. In potem bi se preobrazili, zgubili bi sami sebe, postali bi tako rekoč krastače. Si lahko predstavljate, da živijo škratje vedno v nevarnosti, da če ne pazijo dovolj in bi jih Zemlja bolj zahtevala za sebe, da bi izgubili svojo postavo in bi bili lahko preobraženi v krastače. Ta stalna skrb v kateri živijo jih dela zelo zelo budne. To so bitja, ki so zelo budna. Reči pa moramo tudi, da so neskončno modra. Ti duhovi gora so tako zelo pametni. In ker so tako pametni smatrajo, da je človek neumen, sploh ga ne smatrajo za nekaj posebnega. Smatrajo da je res neumen ker ni tako pameten kot oni. Ne morejo doumeti, da mora človek o neki stvari razmišljati. Za te škrate so vse stvari razumljive. Takoj razumejo vse kar je okrog njih. In človek se jim zdi neumen, ker mora o stvareh razmišljati. Nekaj zelo zanimivega je to, kar imamo v teh škratih. Na eni strani velika, neizmerna inteligenca na drugi strani pa strah, da bi se jih preobrazilo v krastače. Da bi jih Zemlja preveč potegnila v svoj element.

In iz te antipatije za rastline delajo nekaj zelo pomembnega. Rudolf Steiner to zelo lepo opisuje. Škratje zaradi svoje antipatije proti zemlji porivajo rastline, ko kalijo, iz zemlje ven. Naredijo torej, da se kal obrne navzgor. To moč rastlinam posredujejo škratje. Škratje torej porivajo kali rastline iz zemlje ven. Mogoče poznate knjigico Otona Zupančiča Pokonci izpod korenin kjer je to lepo opisano. To je nekaj na čemer vidimo, da imajo ti duhovi zemlje opraviti z nego korenin in živijo v področju korenin rastlin, ter skrbijo za to, da se rastline dobro stegnejo v zemljo do vode. Lahko torej rečemo, da negujejo korenine. Na drugi strani pa zaradi svoje antipatije porivajo kali rastline iz zemlje ven.

Kaj bi še lahko rekli o škratih?

Marko Pogačnik se s tem ukvarja in pravi, da je ena največjih napak oziroma znakov ignorance človeka, da teh elementarnih bitij ne smatra za resnične in jih ignorira. Mi smo za to, da pridelamo svojo hrano odvisni od njihovega sodelovanja.

Škratje imajo nek poseben odnos do Lune. Ko se približuje čas polne Lune se počutijo neprijetno. Morajo se braniti pred to močno Lunino svetlobo. Nekako se našopirijo proti tej močni svetlobi Lune in tistim ljudem, ki vidijo škrate se jim zdijo takrat kot bi bili nekako oboroženi, v nekih oklepih kot vitezi. Ta oklep nekako napihnejo kot obrambo pred Lunino svetlobo. Izgledajo močnejši, mogočnejši v svoji pojavnosti. Na drugi strani pa kadar je mlaj postanejo čisto tanki, skoraj prosojni. Takrat niso bleščeči, v oklepe oblečeni vitezi, temveč tanka prosojna bitja, tako zelo močno so odvisna od delovanja Lune. Polovico časa, ko se Luna debeli v času mlade lune se vedno bolj šopirijo v svoje oklepe, potem pa se spet umikajo in postanejo ta nežna prosojna bitja pri staranju lune. So narodi, ki vidijo ta bitja, Finci jih še vidijo.

Škrati so odgovorni za strukturo zemlje. Zemlji dajejo s svojim delovanjem določeno čvrstost. Na ta način lahko rečemo, da imajo opraviti z etrom življenja. Slišali smo, eter življenja ustreza, je nasprotje mineralno mrtvega. In oni privedejo eter življenja h koreninam in na ta način je korenina najbolj vitalen del korenine. Presenetljivo. To kar nas tako impresionira pri rastlini, cvet, je najbolj minljiva stvar. Cvet je najmanj obstojen na rastlini, medtem ko je korenina tista, ki veliko več preživi, celo prezimi lahko. Korenina hrani svoj eter življenja s pomočjo škratov. Zaradi tega lahko spomladi iz korenine spet požene rastlina. Škratje se karakterizirajo sami tako, da pravijo: “Jaz držim v sebi moč bitja korenin. Ona meni ustvarja oblikovano telo. Jz držim moč korenine, ona ustvarja moje oblikovano telo.”

Kaj pa njihovo mnenje o človeku? Zelo kritično. Človeku pravijo: “Ti sam sebe sanjaš in ti misliš, da si buden.” To je huda kritika, ki jo izvemo od škratov. Sam sebe sanjaš in misliš, da si buden. Kako čudovito. S tem škratje pozivajo človeka, da razvija sposobnosti svojega razmišljanja. Škratje to sposobnost imajo, oni imajo to budnost. Pravijo, da človek sanja samega sebe. In če potem hočejo človeku reči kaj naj naredi je njihovo naročilo: “Stremeti moraš k temu, da si buden! Tako buden kot škratje moraš postati.” Zelo zanimiv opis teh duhov zemlje, da živijo v antipatiji do zemlje, na drugi strani pa negujejo korenino in učvrstijo vitalnost korenine s tem, da jo povezujejo z močjo etra življenja.

Kaj pa element voda? Zgoščevanje k vodnemu, temu so služile rusalke. Rusalke živijo v vodi oziroma posebej rade na tisti meji med vodo in zrakom. Če greste mimo vode kjer se dviguje neka para, meglica, bi si lahko predstavljali, če bi bil jasnovidni, da bi v tem dvigovanju megle videli rusalke. Zanimivo je, da naše pravljice rusalke pogosto opisujejo kot bitja, ki so v zgornjem telesu dekleta, v spodnjem pa ribe. To je v zvezi z dejstvom, da tako kot se škratje bojijo, da bi jih moč Zemlje preobrazila v krastače, se rusalke bojijo, da bi se preobrazile v ribe. Nenehno se borijo proti temu, da bi postale ribe. In če prikazujejo pravljice rusalke z ribjim repom, potem so že postale žrtve te moči Zemlje, ki je zgostila del rusalkinega telesa v ribo.

Spet je tako. Živijo v vodi, toda na določen način se borijo proti elementu voda, ki je element v katerem živijo ribe. Veliko izročil, mitov, sag imamo, kjer slišimo, da rusalke vabijo človeka v vodo. Človeka želijo potegniti v svoje kraljestvo ker čutijo, da od človeka lahko dobijo tiste sile, ki bi njim pomagale k razvoju. Lahko si predstavljamo, če pogledamo rastline, kje bitja vode postanejo učinkovita. Kje vidimo njihovo delovanje? To zagotovo ni področje korenin, tam delujejo škratje. Voda je aktivna na področju listov in stebla, tam kjer se rastlina z listi odpre okolju, v tistem področju vode in zraka. Tam delujejo rusalke in pomagajo graditi liste. Negujejo liste tako kot škratje negujejo korenine.

Povezane so z elementom kemičnega etra in oni so veliki kemiki tega sveta. To postane jasno, če pogledamo in ugotovimo, da je rastlina v bistvu bitje, ki živi od zraka. Da rastlina svoje substance ne potegne v sebe skozi korenine, iz zemlje skozi korenine vzame samo vodo in soli. Svoje substance pa gradi rastlina iz zraka. Iz ogljikove kisline, ki je v zraku izgradi rastlina v zelo kompliciranih kemičnih procesih svoje ogljikove hidrate, strukturo iz teh. To je preobrazba ogljikove kisline v izgradnjo rastlinskih substanc. To je zelo pomemben proces.

Vsa višja bitja in vsi elementarni procesi gredo namreč v tej smeri izgorevanje oziroma porabe v dihanju in problem našega časa je, da se v zraku zelo množi vsebnost ogljikove kisline. Povsod kjer karkoli gori nastane ogljikova kislina. V ogljikovi kislini bi se svet zadušil, če nebi bilo rastlinskega sveta, ki to ogljikovo kislino nenehno preobraža s tem da porabi ogljik za svojo izgradnjo, kisik, ki je vsebovan v ogljikovi kislini pa izdihne. Rastlina torej uporabi ogljik za tvorbo svojih substanc, kisik pa daruje okolju. In vsa bitja, tako živali kot človek, ki dihajo, so odvisna od tega kisika. Ogljikova kislina v tem smislu ni strupena, toda življenja ne dovoljuje. Saj veste, v veliki vinski kleti se zaradi vrenja nakopiči veliko ogljikove kisline in to je plin, ki je težji od zraka. Odlaga se pri tleh, kjer jo je več kot v sferi zraka in če se je nekdo napil in padel v kleti na tla se lahko v tej atmosferi ogljikove kisline zaduši. To je usoda, ki se lahko dogodi pijancu v vinski kleti. Ogljikova kislina je nekako sovražna človeku in živalim. Mi se poskušamo z izdihom osvoboditi ogljikove kisline. Izdihnemo jo in vdihnemo kisik, ki nam ga daruje rastlinski svet.

Lahko si predstavljate, če gledamo površino Zemlje, da najdemo področja kjer je vse zeleno. Tropski gozdovi, okrog ekvatorja, veliki mogočni gozdovi iglavcev na primer na severu Kanade in ti ogromni tepihi alg v morjih. To so veliki proizvajalci kisika. Veter ga potem nosi okoli Zemlje, da imamo povsod za živa bitja dovolj kisika. Toda, če bodo vse tropske gozdove posekali, zažgali, da bi dobili plodna tla, potem bodo ta pljuča Zemlje vse manjša. In to je proces, ki je zastrašljiv. Na neodgovoren način se ti ogromni gozdovi, pljuča Zemlje, sekajo. Grozljivi so tudi ti požari do katerih vedno znova prihaja. Lansko leto sva hotela v Grčijo pa ni bilo mogoče, ker je vsa Grčija gorela. Sever Aten je bil v plamenih, na Pirej sva še lahko šla. To so hude stvari, če toliko velikih gozdov pogori. Mnoga leta traja, da se tak gozd spet obnovi.

To je velik ekološki problem, toda z veliko hvaležnostjo se moramo zavedati, da je rastlinski svet edino kraljestvo, ki lahko ogljikovo kislino preobraža v kisik. Da bi rastline to zmogle je potrebno veliko energije, vsako izgorevanje namreč osvobaja energijo obraten proces pa zahteva velik vložek energije. Od kod jemlje rastlina energijo, da bi to tako imenovano fotosintezo lahko opravila? To ima lahko samo od sonca. Sončna energija, ki ne daruje življenja samo nam, daruje življenje tudi rastlinam. Samo energija sonca in s posredovanjem listnega zelenila, klorofila, tam je magnezij v listnem zelenilu je potem mogoče da so te energije svetlobe za rastlino dostopne.

Človek nikoli nebi smel pozabiti, pri vsakem dihu bi nam moralo biti jasno, da je ta kisik, ki nas oživlja darilo rastlinskega sveta. Samo njim se imamo zanj zahvaliti. Živali potrebujejo kisik tako kot mi. Živali nam kisika ne morejo dati. Tudi mineral tega ne zmore. Edino bitje, ki nam kisik da in porabi ogljikovo kislino je rastlina. in ta kemizem, ki se tu dogaja, da se ogljikova kislina v rastlini lahko preobrazi v ogljikove hidrate, to je en del fotosinteze, ki ga opravlja moč kemičnega etra v ….., ki so svetovni kemiki v sodelovanju z duhovnimi bitki iz zraka, ki se imenujejo silfe in ki posredujejo skupaj z rusalkami rastlini element svetloba. Rusalke kot kemiki vode in silfe kot nosilci svetlobe, kot tista bitja, ki imajo opraviti s svetlobnim elementom. Fotosinteza se lahko dogodi v sodelovanju rusalk in silf.

Rusalke živijo v kemičnem etru in jih je strah, da bi postale ribe. Pozabil sem omeniti, da imajo škratje, ki delajo z etrom življenja svojo nalogo tudi pri človeku. Da človek lahko oblikuje svoje kosti je tudi odvisno od sodelovanja škratov. Rudolf Steiner opisuje, da bi mi te škrate lahko doživljali v trenutku tik preden zaspimo. V tistem trenutku, ko zaspimo, gremo na nek način skozi svet škratov. Če pa bi jih srečali v budnem stanju pa bi se jih prestrašili, saj bi jih videli z zvezi s silami razgradnje v nas, s silami smrti. To pa lahko razumemo, kot zastopniki elementa Zemlja, ki ima opraviti z smrtjo imajo ta bitja opravka z razgradnjo. In tudi naš sistem kosti je v bistvu proces razgradnje.

Če bi hoteli doživeti rusalke bi se morali zbuditi iz globokega spanja in če bi nam to uspelo bi bili v razgibanem morju rusalk. V spanju brez da vem smo v razgibanem morju rusalk. Te rusalke imajo posebno lastnost. Na nek način hrepenijo po smrti. Imajo odnos do procesov razgradnje v vodi in živijo v procesih razgradnje, ki izhajajo iz živih bitij v vodi. In zaradi tega ker sodelujejo v teh procesih se jasnovidnim očem kažejo v nekakšnem lesketanju, ki je doma na površini vode in je modro zelenkaste barve. V vodi so izraz procesov umiranja organskega v vodi. Rusalke so zaposlene pri tem in to jih tudi zaposluje, okupira. Njihovo največje hrepenenje je, da bi jih nekdo iz višjih duhovnih hierarhij vdihnil vase, na nek način prebavil.

Torej imamo tudi bitja, ki se ne veselijo življenja. Ki bi uživala, če bi lahko služila višjemu bitju. Hrepenijo po tem, da bi jih neko višje bitje vdihnilo in na nek način prebavilo v sebe. Lahko imamo neko predstavo o tem, če si predstavljamo, da se trava resnično veseli, kadar jo krava odtrga in požre. Trava se ne žalosti tega, ampak se veseli, če jo krava vzame in pride trava v element živali in jo doživi. Nekaj podobnega srečamo pri rusalkah, ki stremijo, da bi jih višja duhovna bitja pojedla in prebavila.

Same rusalke se karakterizirajo tako, da pravijo o sebi: “Jaz razgibavam sposobnost vode, da raste. V meni to gradi tisto iz česar živim. Jaz razgibavam moč rasti vode. Ona gradi snov iz katere je moje življenje.” Torej v eterično živem živijo te rusalke. In kakšno je njihovo mnenje, kritika o človeku? O človeku pravijo, razmišljaš o delih angelov, toda ne veš. To pa z drugimi besedami pomeni, da v razmišljanju človeka sodelujejo angeli, človek pa o tem nima pojma. Rusalke to vedo. Zaradi tega kličejo človeku: “Misli v duhu! Ne misli v materiji”

Potem pa so še vile zraka, silfe. To so duhovi zraka, ki živijo med zrakom in svetlobo. Kaj negujejo na rastlini? Ni težko ugotovit. Začeli smo pri korenini, tam so škratje, steblo in listi so rusalke, silfe, duhovi zraka pa delujejo na področju cveta. To so bitja toplote in svetlobe in cvet kot organ svetlobe je ta, ki ga duhovna bitja svetlobe negujejo. Ker živijo v tem elementu zraka in svetlobe so zelo povezane s svetom ptic. Nekaj zelo nenavadnega smo slišali od Rudolfa Steinerja. On pravi, duhovna bitja zraka hrepenijo po pticah. Na nek način čutijo svoj jaz v pticah in kot neke vrste rep se vlečejo za letom ptic. In povsod, kjer vidimo da leti ptica ali jata ptic, se ta duhovni rep zraka vleče za njimi. Vso svojo blaženost vidijo v življenju ptic. Svoj jaz doživljajo v letu ptic. S tem pa so ta duhovna bitja zraka nosilci kozmične ljubezni, kot pravi Rudolf Steiner, s svojim odnosom do elementa svetlobe, sem sodi tudi zrak.

Delujejo skupaj z rusalkami v fotosintezi rastlin. Iz svetlobnega etra se oblikuje postava rastlin. V tej dejavnosti svetlobnega etra živijo vile zraka. In to kar rastlinski svet tvori, od tvorbe stebla, listov, cveta, pa tja do semena, to jeseni razpade. Rastlina najprej oveni in ta sila oblikovanja nekako pade v zemljo nazaj in škratje jo negujejo v področju korenin. Ta moč oblikovanja rastlin je potem tista, ki jo v področju korenin škratje vso zimo negujejo. In tam potem srečamo še delovanje duhov ognja, salamandrov.

Če bi človek doživel to duhovno bitje zraka bi to doživel kot nekakšno odevanje, dotikanje svetlobe. Doživeli bi svetlobo kot nekaj kar tudi čutimo. Imeli bi celo občutek, da nas to razgibavajoče se bitje svetlobe kot v nekaj sili. Preblizu bi nam bilo, kot da nas spravlja v stisko. Človek pa je v srečni situaciji, da je od tega doživljanja malo ohranjen. Vsako noč pa je tako, da nas ta bitja svetlobe ponoči nekako otipavajo, se gibljejo okoli nas. Bitja zraka močno delujejo v področju cveta. Ko bomo govorili o rastlinah se bomo tega še bolj natančno dotaknili.

V področju cveta se rastlina odpre v višje področje. Cvet se odpre silam duševnosti, astralnemu. Za tiste sile se odpre, ki so pravzaprav doma na področju živalskega. V cvetu zrast rastlina preko same sebe. Samo vegetativno bitje rastline najdemo pravzaprav le v zelenem delu. Barvit cvet, metamorfoza zelenega lista v barvit cvet, to nastane zaradi tega, ker se cveta dotaknejo astralne sile, ki so doma nad rastlinskim svetom. To so sile, ki pripadajo živalskemu svetu. In to vidimo tudi na čudoviti simbiozi med cvetjem in insekti. Cvetje se povsem odpre za insekte, čmrlje, čebele, metulje. Vse to je izraz, da rastlinski svet raste k živalskemu svetu.

Toda to astralno, živalim lastno, sme rastlino samo dotakniti. Če bi bilo to živalsko premočno in bi se preveč vtisnilo v rastlino, potem bi bil to proces, ki ga opravljajo duhovna bitja zraka. Lahko bi rekli, da duhovna bitja zraka rastlino poljubijo. Toda zaradi poseganja astralnega v rastlino, rastline postanejo strupene. Tiste rastline, ki so strupene so vedno rastline v katerih je astralnost zelo močno posegla v rastlinsko. Zanimivo je, da ptice niso občutljive za te strupe. Volčjo češnjo ptice lahko pojedo, nobene škode zanje to ni. Višji sesalci ali človek pa volčje češnje ne smejo jesti. V strupeni rastlini duhovna bitja zraka poljubijo rastline. Ta poljub je smrten, toda ne za rastlino samo, temveč za višje sesalce in človeka. Če ta astralnost v rastlinski svet preveč globoko poseže, na nek način eteričnost premaga, kar pomeni, da sile življenja procesom razgradnje astralnega niso dovolj močni nasprotniki in kadar astralno telo premega etrsko telo pride do premočne razgradnje in to pomeni bolezen ali smrt.

Duhovna bitja zraka se zaradi svoje ljubezni do ptic povsod povezujejo z umrlimi pticami. Tam kjer umirajo, tam so duhovna bitja zraka soudeležena pri predelavi ptičje substance v duhovnost. In to substanco nekako pošljejo v splošno astralnost. Jasnovidni zavesti se razodevajo kot modre strele skozi zrak, ki se polne hrepenenja želijo darovat višjim bitjem in živeti v njih. Kako se duhovna bitja sama opisujejo? “Vsrkavam v sebe moč zraka. Ta moč zraka me napolni z močjo življenja. Vsrkavam moč življenja zraka. Ta me napolni z mogočnostjo življenja.” In kaj pravijo o človeku? Kritična so. “V tebi se preobraža v plodove mogočnost stvarniških sil, ti pa o tem nimaš pojma. Čutiš moč teh bitij, toda ne živiš je.” To so ta elementarna bitja, ki v teh energijah živijo, vidijo človekovo nesposobnost, da bi s temi silami delal in pozivajo ga torej: “Živi ustvarjalno. Živi delujoče. Živi z delom življenje, ki diha. Živi ustvarjajoče delujoče bivanje življenja.” Ta duhovna bitja zraka to zmorejo. Živijo ustvarjajoče v tem in to nekako pričakujejo, svetujejo tudi človeku.

Četrta stopnja so duhovi ognja. Neposredno si lahko predstavljamo kje delajo. Kje delajo? Prišli smo do cveta. Vemo, da se cvet metamorfozira v plod, v seme, da v tvorbi semena najde svoj zaključek. Ta tvorba semena je toplotni proces, proces sušenja. Lahko neposredno razumemo, da imajo ti duhovi ognja opraviti na rastlini in sicer v tvorbi semena. Tam je področje delovanja duhovnih bitij toplote. Kako pa oni to delajo? Kako pripeljejo element toplote v pestič? Uporabljajo cvetni prah in na cvetnem prahu razširijo toploto, nekako jo ožigosajo in s tem omogočijo tvorbo semena. Cvetni prah uporabljajo kot ladjico, kot sredstvo za transport, da bi se okrog pestiča ukvarjali z ustvarjanjem toplote.

Opazujemo lahko, da se pri tvorbi semena tisto kar je vodeno stisne proč. Pri tvorbi semena imamo pogosto pred nami nekaj, kar je povsem suho. Izgleda čisto odmrlo in nikoli si človek nebi mislil, da tako zrnce, ki izgleda  kot mineral lahko pride spet v življenje. Toda v življenje ne pride, temveč se življenje v semenu čuva. Življenje se ne neha. Življenje se daje vedno naprej iz ene generacije v drugo. Spominjam se kako je odgovoril doktor Wolf, zelo pomemben antropozofski zdravnik na vprašanje kdaj nastane življenje. To je bilo za vso tematiko o splavu zelo pomembno in on  je zagrmel nazaj, življenje se ne začenja nikjer, življenje se samo naprej daje od generacije do generacije. Tudi to je zanimiv aspekt. Življenje nima začetka in nima konca. Seveda mi ljudje na nek način že vemo kako; tam kjer sta se eterično in mineralno srečala. Ampak sicer se življenje podaja naprej iz ene generacije v drugo, pri živalih in ljudeh.

Tako kot so duhovna bitja zraka v posebnem odnosu do ptic imajo salamandri poseben odnos do insektov, posebej do metuljev in čebel. To lahko razumemo. Čebele in metulji so krasna bitja, ki živijo v področju svetlobe, toplote, v zraku in duhovna bitja ognja jih z ljubeznijo in interesom spremljajo. In tako kot imajo duhovna bitja zraka velik interes na pticah in substanco ptic potem preobražajo v duhovno, tako potem duhovna bitja toplote delajo nekaj podobnega s svetom insektov. Okrog Zemlje oblikujejo skupaj z metulji nekaj kot svet toplote okrog cele Zemlje. In s tem, da v kozmos nosijo v duhovnost preobraženo substanco insektov, na nek način privabljajo neinkarnirane človeške duše v ponovno inkarnacijo na Zemlji. Opraviti imajo torej s tem, da nekako utirajo pot človeškim dušam nazaj v fizični svet na Zemlji.

In lahko razumemo, da ima človek poseben odnos do metuljev. Komaj ena stvar v tej čudoviti naravi nas lahko tako navduši kot metulj. Ti čudoviti ornamenti na njihovih krilih, te fine pikice barv na krilih. Ta metulj je tako nekaj lahkega, da komaj lahko izmerimo njegovo težo. Brez vsakega truda se lahko giblje povsod po zraku, v toploti, svetlobi. To človek lahko zagotovo navduši. In za mene je ena najtrpkejših izkušenj, da ta čudovit svet metuljev skoraj izginja. Imam občutek, da bodo metulji čisto izumrli zaradi odnosa človeka do Zemlje in narave.

Spominjam se, ko sem bil otrok, kako pisan svet metuljev je še živel na naših travnikih. Povsod kjer je kaj cvetelo so bili metulji. Današnji travniki sploh niso več pisani. Kmetje jih intenzivno kosijo in travniki so samo še zeleni. Metulji pa potrebujejo cvetje. In kmetje pravi, mi ne potrebujemo cvetja, mi potrebujemo samo veliko beljakovinsko travo, to da meso in mleko. Kako neodgovorno, kot da bi bilo v naravi karkoli kar nebi bilo potrebno. To je zelo, zelo hudo. Če gremo danes na sprehod potem nikjer več ne vidimo cvetja, mogoče tik od cesti. Travniki so brez cvetja, samo zeleni. Mogoče se tu in tam uveljavlja kakšen regrat in zlatica. Vse drugo cvetje je izginilo zaradi umetnega gnojenja. 

Jaz sem ravno brala o izumrtju metuljev zaradi ogrevanja Zemlje. Do sedaj do določeni metulji lahko živeli severneje, k tem spadajo plavčki. Zadnje čase, ker se je Zemlja že tako ogrevala, v srednji Evropi metulji ne letijo več na jug, temveč ostajajo v srednji Evropi in pojejo hrano tistim, ki tako ali tako gor ostanejo.

Ostaja pa dejstvo, da metulji živijo od cvetja in če cvetja ni je to zagotovo razlog za težave, ki jih imajo metulji z nami. Zagotovo je največji problem, da ni več ponudbe v področju cvetja. Spomnim se, da smo po drugi svetovni vojni šli na izlet v Romunijo. Šli smo na goro in tam sem videl travnik tako poln cvetja, kot ga prej niti pozneje nisem več videl. In tam je bilo na stotine metuljev. Cvetja rdečega, belega, rumenega, vseh barv in metuljev kolikor hočete. To je bilo res nekaj kot raj, kaj takega v civiliziranem svetu ne najdete več. Mislim, da je to zelo boleče, karkoli je razlog. Mogoče je vse večja toplota razlog, mislim pa da je v bistvu vse skupaj posledica dejstva, da človek nima pravega razumevanja za ta svet.

Aura metuljev okrog Zemlje pomaga dušam, ki se želijo spet inkarnirati, in jim utira pot. Kaj pa če ne bo tega? Kako sebe karakterizirajo duhovna bitja toplote? Sami o sebi pravijo: (……..pomeni prebavljati, to je beseda ki si jo je Rudolf Steiner izmislil) “Prebavljam moč s katero ogenj stremi. Odrešuje me v duhovnost moje duše. Prebavljam torej stremljenje v ognju, razrešuje me v duhovnost duše.” Zelo težko je to razumeti. In kaj pravijo, nalagajo človeku? “V tebi tke moč božje volje, ti pa je ne sprejemaš. Na en način bi hotel z božjo močjo, na drugi strani pa jo odrivaš od sebe. V tebi torej deluje moč božje volje, pa je ne sprejemaš. Hočeš delovati s to močjo in jo odrivaš od sebe.” Pojma nimamo, da potrebujemo božjo voljo v naši volji, da jo pa v resničnosti zavračamo. Kot svobodna bitja hočemo imeti svojo voljo, toda naša volja brez pomoči božje volje sploh ni mogoča. In kaj naj bi mi po njihovem mnenju naredili? “Ljubeče sprejmi moč božje volje.”

To je kratek pregled, lahko pa bi še več tega nanizali. Vidimo, kako so ta elementarna bitja tesno povezana z elementi pa tudi z nami. In lahko spoznamo, da imamo tudi dolžnost, da se jim moramo zahvaliti, saj so ta bitja evolucijo omogočila. Mi smo jim dolžni nekaj. Svoje bivanje ta bitja čutijo kot neke vrste izgon, pregnanstvo. Duhovna bitja so, svoje delo pa morajo opravljati na Zemlji v fizičnem svetu. To smatrajo na nek način kot kazen, kot izgon. In vprašanje, ki se zastavlja je, kako jih lahko odrešimo. Rudolf Steiner nas opozarja da je to človekova naloga, da ta elementarni svet odreši.

Na Dunaju je imel Rudolf Steiner cikel predavanj Antropozofija in človekovo počutje. Tam je predaval tako, kot da je lilija iz polja govorila. In ta lilija pravi, ne glej me vendar s tako malo razumevanja. Kako čudovito. Rudolf Steiner ne reče kaj naj naredimo, reče samo, da elementarni svet trpi zaradi tega, da nimamo nobenega razumevanja za ta svet, da o tem svetu nič ne vemo in nič ne vemo o stiskah tega sveta. In od tod te besede lilije, ne glej me vendar s tako malo razumevanja. Kako pa naj si človek ogleduje rastlinski svet? Z razumevanjem.

Kako pridemo do razumevanja rastlinskega sveta in elementarnih bitij? Samo tako, da se ljubeče z njimi ukvarjamo. Rudolf Steiner tega ni rekel, ampak čisto jasno je, če mi hodimo mimo sveta teh fizičnih pojavov brez misli in čustev, brez odnosa, pridejo elementarna bitja skozi naša čutila v nas in do naše smrti so nekako vezana na nas. Šele ko umremo jih spet osvobodimo. Mi pa jih lahko osvobodimo, če razvijemo razumevanje za njihovo delo. Potem nas lahko prej zapustijo in jim ni potrebno čakati, da umremo mi. Tudi to je velika naloga človeka.

Razveseljivo je, da imamo v zadnjem času vedno več ljudi, ki elementarna bitja vidijo in doživljajo in to tudi drugim povedo ali napišejo knjigo. Ena najbolj krasnih knjižic je majhna knjižica z naslovom Karlik. Napisala jo je žena, k je kot otrok izgubila vid, je slepa in si je brez oči zelo notranje povezala z naravo. In nekega dne je sedela v gozdu in doživela je, da prihaja k njej škrat. Presenečen. In rekel je, ali me mar vidiš? In s tem, da je ona tako zelo čutila naravo, ga je zares lahko zaznavala. Od tega trenutka se začne neverjetno živ odnos do tega sveta elementarnih bitij. Nastala je kot neka življenjska skupnost s tem škratom. Tega škrata imenuje Karlik in to je ruska beseda za škrata. Imenovala ga je Karlik in on je bil zadovoljen s tem. In krasno je kako ona opisuje, kako se s tem elementarnim bitjem pogovarja, kako se to elementarno bitje vedno lahko naredi vidnega. Če ona na primer nečesa ne more najti ga enostavno pokliče. Ona lahko takoj dobi kontakt z njim. To je čudovito napisano, krasno branje je to.

Zagotovo pa v tem vidimo kako drugačen je svet elementarnih bitij od sveta v katerem mi živimo. Mogoče pa tudi kako lahko s svetom elementarnih bitij vzpostavimo kontakt. Ta gospa je potem napisala celo vrsto knjig o elementarnih bitjih in poskuša otrokom ta svet približati. Njeno ime je Ursula Burghart in živi v domu za prizadete in je napisala nekaj knjig. Ni mi znano ali je knjiga prevedena, ampak vredno bi jo bilo prevesti. To je bila prva knjiga o elementarnih bitjih, ki se jo srečal.

Medtem je v založbi ………….. izšlo kar precej knjig o elementarnih bitjih in o odnosu človeka do tega sveta. Prva knjiga je zelo teoretična, druga in tretja drugačna. V drugi knjigi je govora o neki plemkinji iz severne Nemčije, ki je kupila kmetijo zelo na samem, ob vodi, neokrnjena narava in tam srečuje celo vrsto elementarnih bitij, ki iščejo človeka, ampak brez nadaljnjega jih človek ne more zaznati. Elementarna bitja pa poslušajo narediti most k človeku in so ljudje, ki se trudijo približati svetu elementarnih bitij. To je zelo razveseljivo. In rezultati so že doslej presenetljivi. Ta gospa opisuje razgovore z elementarnimi bitji. Prave konference ima zastavlja jim cele vrste vprašanj na katera dobi odgovore in iz teh razgovorov dobimo neverjetno obilje zelo zanimivih sporočil.

Kar je mene najbolj presenetilo je, da ta elementarna bitja zelo dobro vedo o vseh stvareh, ki so v zvezi s človekom, tudi o najnovejšem stanju tehničnega razvoja. In celo vrsto nasvetov dajejo, kaj naj bi opustili, kaj naj bi delali, najrazličnejše stvari. Pravijo, da je industrijski sladkor nekaj groznega in če že, pravijo da bi moral človek uporabljati trsni sladkor ali melaso. Seveda ne tisto, ki jo potem naknadno barvajo. Pravi trsni sladkor je mnog boljši kot bel industrijski sladkor. Jezijo se zaradi jodiranja soli, pravijo, da je to zastrupljanje. Čisto v praktična področja dajejo celo vrsto praktičnih nasvetov. In v tisti hiši živi nekaj kot duh hiše in zna pripovedovati vso zgodovino.

Ko človek to bere je najprej zelo skeptičen in si misli, saj to ne more biti res. Potem pa si spet mislim, da je enostavno čas, da se človek vedno bolj odpira za te fenomene, tudi za svet elementarnih bitij. In v tej knjigi o Karliku se da prebrati nekaj kar je pretresljivo. Tudi škratje so različno razviti in jaz mislim, da je Karlik nekaj posebnega. On pravi, naš star svet bi že še držal, če ga človek nebi nenehno motil. Ampak človek je toliko naredil proti delovanju duhov narave, da so duhovi narave tako nezadovoljni, da se oblikuje upor. Cela vrsta duhovnih bitij je sklenila, da ne bo več v službi narave, ker človek uničuje, moti in onemogoča njihovo delo.

Če to slišimo imamo lahko občutek, da obstojajo tudi drugi razlogi te gospodarske krize. Če mi iz tega slišimo kako so ta bitja nenehno dejavna za ohranjanje narave, substance narave, si lahko predstavljamo, da so res zelo razočarana, da jim je vzeta vsa volja, ko vidijo kako človek stvari uničuje. Tudi to je mogoče en aspekt k vsem problemom, pa tudi k vsemu prizadevanju za ekologijo na Zemlji. Pravzaprav bi morali tudi vedno bolje poskušati razumeti ta bitja, da bi se sploh znali prav obnašati.

In lepo je, da imate v Sloveniji Marka Pogačnika, brata od tega velikega violinista, ki se za ta elementarna bitja zelo zavzema. Svojo nalogo vidi v tem, da v naravo postavlja umetnine, ki v pozitivnem smislu sevajo. Zato vedno izbira posebna mesta, ki so geografske in energetske točke in doslej mu je uspelo, da te litopunktrure v umetniški obliki postavlja v različnih mestih. In so ljudje, ki imajo zaupanje v to, da to deluje. Napisal je tudi knjigo o svojem odnosu do elementarnih bitij, ki jo zagotovo poznate. Tam lahko neposredno vidite kakšen je njegov odnos oziroma kako jih je našel.

On je našel odnos do elementarnih bitij preko drevja. In on zelo lepo opisuje, da drevesa ne smemo gledati kot predmet. Če hočemo drevo spoznati mu moram priti blizu, moramo ga pobožati, poskušati ga moramo srečati z ljubeznijo in to je potem pogoj, da se potem nekega dne bitje, ki je na drevo vezano, človeku razodene. V tem primeru se svet predmetov kot nasproti stoječ preobrazi, človek se z ljubeznijo s tem svetom poveže, čeprav so na začetku ta bitja človeku tuja. To se lahko lepo prebira in jaz smatram, da je to pomembno delo.

Pred dvema mesecema je moral Marko Pogačnik v centru mesta Zagrebu odstranit svojo litopunkturo, ki jo je tam postavil.

Mogoče je zanimivo. Jaz sem eno od teh knjig v celoti prebrala. Zdaj je že serija knjig o pogovorih z duhovi narave. Ti duhovi narave tudi vedno znova pravijo, da so navdušeni nad tem kar počne na primer Maria Thun. Očitno Maria Thun ve kaj počne. In zato tudi mi ne smemo dvomiti v njena priporočila.

Vi kot biodinamiki verjetno tudi čutite, da tako rekoč na dotik kože blizu teh duhov narave delate. In uspeh vašega dela je odvisen od tega ali boste dosegli, da bodo elementarna bitja pripravljena sodelovat z vami. Oživljanje zemlje bo na koncu odvisno od sodelovanja teh bitij.

Gospa Thun je rekla, zavedajte se, vedno kadar škropite preparat gnoj iz roga so elementarna bitja tako navdušena, da se jih zberejo cele trume in vriskajo in delajo prevale in norčarije, tako so radostna.

To je prava poezija.

Vse kar bom delali prihaja iz nas. Vse misli, ki jih bomo pošiljali prihajajo iz nas. Vsa svetloba, ki jo bomo vizualizirali prihaja iz nas. Zato delajmo z vso pozornostjo, z vso močjo misli, ker je misel substanca etrov, moč etrov.

Z vso pozornostjo pošiljamo moč etrov od prstov na nogi, po vsej nogi do pete, plast za plastjo, počasi. Tam kjer čutimo odpor počakamo in spet pošljemo z vso močjo eter naprej skozi gleženj, skozi meča, počasi. Z vso močjo mislimo, z vso močjo pošiljamo dalje energijo skozi kolena, skozi bedra, do kolkov. Občutimo gibanje teh etrov. Občutimo vso moč teh etrov, ki se gibljejo od kolkov od prstov na nogi, in od prstov na nogi spet do kolkov. Vizualiziramo moč svetlobe in to belo svetlobo, najbolj belo, svetlečo, zdravilno Kristusovo svetlobo pošljemo od kolkov navzdol po vsej nogi do prtov. Z vso močjo in z vso pozornostjo. Spremljajmo to svetlobo vse od kolkov do prstov. Obe nogi se svetita v beli svetlobo. Tudi ovijemo lahko vsako nogo posebej v belo svetlobo, od prstov do kolkov.

Nato gremo dalje z vso močjo in z vso pozornostjo, z vso močjo etrov, od ritnice v trebuh. Počasi, plast za plastjo do prepone. Z vso močjo misli pošiljamo energijo v vse predele trebuha. Od hrbtenice na sprednji del trebuha, od prepone navzdol do kolkov. Z vso pozornostjo, z vso močjo etrov. Čutimo kako se ti etri pretakajo. Tam kjer čutimo prepreko še z vso močjo skozi to prepreko pošljimo vso moč te energije.

Nato vizualiziramo v predelu pleksusa solarisa belo svetlobo. Najbolj belo, kar si lahko predstavljamo, ki prehaja v modro svetlobo. V tem predelu trebuha so moralne komponente. Pride do preobrazbe čustev. S to svetlobo, belo-modro svetlobo pomagamo zdraviti vse tiste predele v trebuhu s katerimi imamo težave. Ustavimo se tam, kjer imamo težave in z vso močjo belo-modre svetlobe pojdimo skozi te celice, presvetlimo ves trebuh, od ritnice do prepone. Ta belo-modra svetloba žari navzdol do kolen, navzgor proti srcu in nas zdravi.

Spet gremo dalje od prepone, v prsni koš, navzgor z vso pozornostjo, z vso močjo etrov, plast za plastjo proti ramenom. Počasi se dvigamo z mislimi, s pozorno močjo skozi vse predele prsnega koša, do ramen. Čutimo kako se te energije pretakajo v prsnem košu. Zaznamo jih. Pretakajo se od hrbtenice do prsnice spredaj, od prepone do ramen. Z vso močjo čutimo. Nato vizualiziramo v predelu srca belo svetlobo, zdravilno, svetlečo belo Kristusovo svetlobo, ki prehaja v belo-roza svetlobo. Ta svetloba predstavlja ljubezen. Čisto ljubezen, ki zdravi, zdravi. Brezpogojno ljubezen pošljemo v ves prsni koš. V tem predelu je preobrazba iz antipatij v ljubezen. To je največja energija s katero lahko delamo čudeže.

To je tako velika moč, če jo pošljemo iz čistega srca z željo, da bi delovala na ljudi okrog nas, na naše sorodnike. Da bi ta svetloba presvetlila vsakega, ki to potrebuje. Pošljemo jo do vsake živali, do vsake rastline, do naših vrtov, njiv. Naj vse presvetli ljubezen, naj vse presvetli svetloba. Pošljimo to ljubezen po vsej Sloveniji. Pošljimo jo v vlado, v predsedstvo, vsem, ki odločajo o naši Sloveniji. Naj jih duh ljubezni presvetli, da bodo pravilno mislili in se odločali. Dalje pošljimo belo-roza svetlobo, to veliko energijo ljubezni v vso Evropo. Predvsem v Bruselj, v vlado, da se bodo pravilno odločali, da se bodo pošteno odločali. Vso to močno ljubezen pošljimo po vsej Aziji, v Avstralijo, v Afriko, v južno Ameriko, v severno Ameriko. Objemimo s to svetlobo ljubezni ves svet, vso Zemljo. Občutimo kako smo eno z vsemi. Kako smo vsi eno.

Potem gremo z vso pozornostjo, z vso močjo etrov v ramena. Iz ramen pošljimo z vso močjo to energijo v obe roki, do prstov. Počasi, počasi pošiljamo. Tam, kjer čutimo, da so prepreke se ustavimo in še z večjo močjo etrov pošljimo skozi te celice. Čutimo kako se ta energija pretaka. Čutimo kako ta energija potuje od prstov do ramen in spet od ramen do prstov, po obeh rokah. Spet vizualiziramo v ramenih belo svetlobo. Belo, svetlečo, zdravilno svetlobo. Najbolj belo, ki si jo lahko predstavljamo in jo pošljimo v vse celice roke, v vse predele roke, od ramen do prstov. Ta zdravilna bela svetloba bo uravnotežila vse kar je narobe v naših rokah. Samo z močjo pošljimo to svetlobo od ramen do prstov.

Nato gremo spet z vso pozornostjo v vrat, z vso močjo etrov pošljemo v vrat energijo misli od ramen do glave. Z vso močjo, z vso pozornostjo. Čutimo kako se ta energija pretaka po vratu. Ustavimo se tam, kjer čutimo prepreke in še z večjo močjo pošljimo skozi te prepreke moč etrov. Nato vizualiziramo vrat v belo zdravilno svetlobo, ki preide v oranžno svetlobo. S to oranžno svetlobo spet presvetlimo ves vrat. Z vso močjo pošljimo to svetlobo po vsem vratu. V tem predelu prihaja in odhaja energija v naše telo. Mi jo pošiljamo navzgor v glavo in navzdol skozi vse telo, skozi noge v Zemljo. V tem predelu se tudi dogaja moralna komponenta. Pride do moralne preobrazbe.

Nato gremo dalje v glavo. Od vratu navzgor z vso pozornostjo in vso močjo etrov dvigujemo to moč etrov. Kot en list, predstavljajmo si etrski list in z etrskimi rokami dvigujemo skozi glavo plast za plastjo to močno energijo. Počasi z vso pozornostjo, skozi vse predele glave. Tam kjer čutimo odpor še z večjo močjo pošljimo to energijo skozi ta predel glave. Počasi pridemo do temena. Čutimo kako se te močne energije pretakajo od vratu do temena. Od zadnjega dela glave do obraza, po površini kože, v laseh. Tu se proizvajajo misli. Tu jih mi proizvajamo. Vse prihaja iz nas. Nič od zunaj. Mi z vso močjo proizvajamo misli. Tudi tukaj je moralna preobrazba. Nato vizualiziramo v sredini glave belo zdravilno svetlobo, ki preide v belo-zlato-rumeno svetlobo. Ta svetloba presvetli vso glavo. Od vratu navzgor, od zadaj naprej. Širi se na vse strani glave. Širi se centrično izven glave, okrog lobanje. Širi se ta belo- zlato-rumena svetloba v takšno širino, da pride do srca.

In sedaj smo ena sama svetloba. V glavi sveti belo-zlato-rumena svetloba. V vratu sveti belo-oranžna svetloba. V ramenih bela, najbolj bela svetleča svetloba. V prsnem košu belo-roza svetloba. V trebuhu in v obeh nogah bela svetloba. Vsa ta močna energija, vsa ta svetloba nas zdravi. Sedaj ovijemo še naše celo telo od prstov na nogi, počasi ovijamo telo še s čisto belo, svetlečo, zdravilno Kristusovo svetlobo. Vizualiziramo in zavijamo jo okrog telesa, da pridemo do glave. S to belo, svetlečo zdravilno svetlobo se zaščitimo. To si predstavljamo, da smo se oblekli v plašč, ki nas ščiti pred zunanjostjo. In če to delamo zjutraj smo pripravljeni za vse, kar se lahko zgodi. Oblečeni smo za dan. Počasi vklopimo naša čutila in se zavedajmo spet tega prostora.

Seznaniti se moramo s tremi velikimi področji kozmičnega. Kozmos ni nekaj preprostega, ni preprosto nekaj. Tudi kozmos kaže členitev na tri dele. Na eni strani imamo globine sveta. To kar priteka k Zemlji iz kozmičnega okolja. To je spodnja vrsta kozmičnih energij. In ker prihajajo iz univerzuma je Rudolf Steiner uporabljal zanje oznako univerzalne sile. Mogoče to malo zavaja. Beseda univerzalno ima danes drugačen prizvok kot univerzen ali globalen. V resnici pa je mišljeno tako, da so to tiste sile, ki prihajajo iz univerzuma, iz okolja k nam. in te sile so v nasprotju s silami Zemlje. Videli smo, da ima Zemlja nalogo duhovnega upora. To je naloga, to je žrtev spodnjih bogov, da so se pokazali pripravljene, da tistemu daljnemu kozmičnemu ponudijo nekaj nasproti, nekakšen upor. Lahko bi rekli kot da držijo tistemu neke vrste zrcalo, zrcalo tistim višjim bitjem, ki prihajajo iz kozmosa.

Sile, ki prihajajo iz Zemlje je Rudolf Steiner imenoval centralne sile, saj so to sile, ki se nekako usmerjene k središču Zemlje. V tem smislu kot sila težnosti privlači k Zemlji. In tako nastane teža. Zemlja se nekako uveljavlja s tem, da imajo telesa svojo težo. V principu pa gre pri tem za energije, ki pritekajo iz Zemlje. V nasprotju k temu pa prihajajo univerzalne sile iz okolja. To je za nas pri razmišljanju malo težavno. Sile Zemlje vidimo tako, kot so zaradi sile težnosti usmerjene proti centru Zemlje. In to bi bila potem spet ista smer kot je smer univerzalnih sil, namreč od zunaj navznoter.

Stvari pa se približamo, če pogledamo kako izgledajo te sile Zemlje kadar se od Zemlje oddaljujemo. Opazimo, da čim bolj se od Zemlje oddaljujemo so te sile vedno slabotnejše. Te sile Zemlje so močne v bližini Zemlje in so vedno slabotnejše, čim bolj se od Zemlje oddaljimo. Zagotovo je tako, da te sile prihajajo iz Zemlje. Sile iz okolja pridejo k Zemlji. Kako pa delujejo? Na Zemljo ne pritiskajo, temveč sesajo stvari od Zemlje k sebi proč. In ko pomladi opazujemo kako rastejo rastline od Zemlje proč, potem je to v bistvu sesajoče delovanje kozmosa, ki rastline na nek način sesajo iz zemlje ven. Spet imamo to nasprotje. Na eni strani univerzalne sile prihajajo iz kozmosa k Zemlji, delujejo pa tako, da vlečejo od Zemlje proč, k sebi. So nasprotujoče sili težnosti Zemlje.

S čim pa se uveljavljajo te univerzalne sile? Njihovo poslanstvo je prinašanje življenja na Zemljo. Iz okolja najprej prihajajo sile življenja, eterično, eter svetov prihaja k Zemlji. In te sile omogočajo tudi rastlinsko rast na Zemlji. Vsako živo bitje ima tudi svoje etrsko telo, eterično organizacijo, ki jo označimo kot etrsko telo. Telo v smislu organizacije. Imamo svoje fizično telo, fizično organizacijo, ki je pod vplivom in podleže silam težnosti. Imamo eterično organizacijo, etrsko telo, telo sil oblikovanja življenja, ki je nosilec energij življenja, ki pritekajo na Zemljo iz okolja. To je spodnja sfera kozmičnih sil. Obe višji kvaliteti so sile planetov in končno sile zodiaka.

Naši davni predniki so imeli to v svoji zavesti. Čutili so, da obstojajo mogočne energije iz različnih področij. Energije, ki pritekajo iz področja zvezd premičnic, planetov in energije, ki pritekajo s področja zvezd stalnic. In v starih časih so vedeli, da je pomen sil planetov v tem, da potujejo pred ozvezdji zvezd stalnic in so tudi sami izpostavljeni drugačnemu delovanju teh zvezd stalnic, glede na to kje v zodiaku so. Imamo opraviti s čudovitim součinkovanjem tistih sil, ki so doma v zvezdah stalnicah v ozadju in pred tem ozvezdjem zvezd stalnic potujejo planeti in jemljejo sile iz ozvezdji zvez stalnic pred katerimi potujejo v sebe. Predstavljati si moramo, da se te energije potem prežemajo, da so te sile iz različnih področij, toda kot je to nasploh v duhovnem svetu, se vse lahko prežema. V fizičnem svetu je drugače. V fizičnem svetu ne more biti en predmet tam, kjer je že drug predmet. Fizično izključuje to možnost prežemanja., duhovno pa se lahko kadarkoli prežema. In zaradi tega sta ti mogočni področji sil, zodiak, planeti in sile okolja, se prežemajo.

Če se najprej vprašamo, kaj Zemlja zmore narediti pod vplivom spodnjih univerzalnih sil. Katera bitja nastanejo na Zemlji, če se sile življenja spojijo s fizično materialnimi? Kakšne tvorbe nastanejo iz součinkovanja fizičnih in eteričnih sil? Rezultat tega součinkovanja, sodelovanja je rastlinski svet. V shemi smo videli, fizično si dovoli, da ga etrsko prežema. Lahko bi rekli tudi, da s tem, ko voda deluje na zemljo so ustvarjeni pogoji za rastlinsko rast. V fizičnem svetu najdemo rastlino z dvema telesoma, s fizičnim telesom in etrskim telesom, ki se prežemata. To etrsko telo potegne energije iz semena tako, da nastane kal, ki stremi h kozmosu in korenina, ki stremi v zemlji.

Pred nami imamo nekaj zelo pomembnega, da ima rastlina najprej neko geocentrično, heliocentrično bitje. Iz semena so sile, ki so nekako usmerjene k zemlji in razvijejo korenine, navzgor pa so usmerjene tiste sile, ki se usmerjajo h kozmosu. Tako rekoč stoji rastlina med nebom in Zemljo. To je nekaj izredno pomembnega. In na nek način je človek kar se tega tiče bližje rastlini kot žival, saj se tudi človek postavlja med Zemljo in kozmos. Ta vertikala, ki jo pri rastlinah lahko opazujemo živi tudi v človeški postavi. Razlika je samo ta, da ima človek kot bitje z duševnostjo možnost, da izbere kje živi, lahko se premika. Ni ukoreninjen v zemlji kot rastlina, temveč ima možnost, da se po zemlji premika. To premikanje ima človek skupno z živaljo.

Rastlina ima zelo omejene sposobnosti saj je ukoreninjena na prostoru, kjer se je seme ukoreninilo. In tega mesta ne more spremeniti. Kaj pa če bi rastlina hotela drugam? Kaj naredi? Tja lahko raste. To lahko opazujemo; v kleti nam je obležal krompir in vidimo, da je naredil dolg poganjek, ki gre naravnost k oknu. Stremi k svetlobi. Ker krompir ne more hoditi, da bi šel k svetlobi, raste tja. Edino gibanje, ki je rastlini omogočeno je gibanje v rasti.

In že tu se dotaknemo krasne skrivnosti. Kako pride do gibanja, iz česa nastane gibanje, sprememba kraja? Kaj žene neko bitje od enega kraja k drugemu? Nagon. Nagon v človeku, nagon v živali omogoča, da se lahko giblje iz enega kraja do drugega. Pri živalih je to zelo izraženo. Nagoni žival tako rekoč ženejo sem in tja, od mesta kjer je krma, k vodi in tako naprej. Žival kot bitje z dušo ima nujno potrebo gibanja. Gibanje je izraz prisotnosti duševnosti. Rastlina pa hrepeni samo po eni stvari in sicer po svetlobi. Zaradi tega raste rastlina proti svetlobi. To sorodstvo med rastlino in človekom je zelo zanimivo.

In sorodstvo do živali, da imata človek in žival duševnost. Pri živali je seveda drugače, saj se giblje po zemlji horizontalno, s trebuhom proti zemlji in z instinktom. Človek pa stremi v vertikalo. In videli smo, da je človek bitje, ki se mora vzravnati. Vedno znova omenjajo, da znajo tudi živali hoditi vzravnano, da opica tudi lahko hodi po dveh nogah. Bitje se ne izraža v tem kar je enako, ampak v tem kar je različno. Razlika med človekom in živaljo je med drugim ta, da se žival lahko vzravna, človek pa se mora vzravnati. In da se človek mora vzravnati lahko doživite na dramatičen način pri dojenčku. Že takrat, ko začne dvigovati glavo, ki je mogoče težka petino njegove teže, kako se trudi, kako vzdihuje pri tem, dokler glavice ne dvigne. In potem nekega dne tej glavici sledi celo telo.

Človek mora to narediti. Če opica sedi zgoraj v neki banani se lahko vzravna, ko pa ima banano bo spet hodila po vseh štirih. Je že kdo videl opico da je banano vzravnana? Dvigniti se je zagotovo izjemno stanje. Za človeka pa je to normalno stanje. Kdaj? Kadar je buden, saj če spi se uleže. Takrat se človek odreče sili svojega jaza, saj se v spanju ta jaz oddalji, gre iz človeka ven. Zato človek med spanjem praktično pade v nezavest. Torej vidimo, da je ta sposobnost vzravnati se nekaj, kar lahko imenujemo dejavnost jaza. V stanju budnosti človek mora biti vzravnan. To čudovito vidite, in bolezensko stanje je, če človek pravi, jaz ne morem vstati. Mogoče vam je znano, da v stanjih depresije pride tako, da človek ne more vstati. In to je zagotovo težko bolezensko stanje. Prav tako, če otroku po prvem letu ne uspe, da bi se dvignil v vertikalo. Za otroškega zdravnika je to alarmantno znamenje. Očitno gre za moten razvoj, ki pomeni, da bo otrok rabil še najmanj eno leto, da se bo vzravnal. To je čudovita skrivnost, da je ta sposobnost oziroma zavezanost k vzravnanju povezana s človeškim jazom,  da se človek mora vzravnati, medtem, ko se žival lahko vzravna.

Malo smo se oddaljili od rastline, toda to je bilo potrebno, da bi opisali razliko med človekom in rastlino. Oba nekako poudarjata to vertikalo, toda na zelo različne načine. Rastlina ima najprej na razpolago fizično telo, ki ga prežema etrsko telo, ki rastlino oblikuje, ki vsa gibanja v njej povzroča. S tem v zvezi je dejstvo, da rastlina sploh lahko raste in sposobnost rasti je najbolj izražena sposobnost rastline. In mi smo to že omenili, da je rastlina zaradi tega najbolj vitalno bitje, ker so te sile rasti pri rastlini najmočnejše. V tistem trenutku, ko neko astralno bitje učinkuje na to fizično eterično bitje, pride do nekega zastoja, motnje. In življenje v rastlini nekako porine nazaj. Duševno življenje se tako rekoč razvija na račun fizično eteričnega. Tudi tega smo se že dotaknili.

Težki stresi na področju duševnosti so povezani z razgradnjo, degeneracijo. Če ste žalostni vam mogoče iz oči priteče solza. Če ste razburjeni se mogoče začnete znojiti. Izločanja so torej razgradnja. Če ste razburjeni na drug način morate mogoče na stranišče. Povsod pa gre za izločanja. Vsa izločanja so procesi razgradnje. Duševnost si vzame prostor s tem, da eterično, živo nekako porine nazaj. Etrsko telo zgradi to organizacijo solz in žleze, ki jih oblikujejo. Če pa se astralno telo teh žlez dotakne te žleze pravzaprav nekako stisne. Izgradnja žlez je eterična dejavnost, izločanje iz žlez pa astralna dejavnost. S tem v zvezi je vse delovanje hormonov v človeku. Hormoni so tisti,  ki vodijo procese razgradnje najrazličnejših sistemov žlez. Mi najdemo to neverjetno dejstvo, da je poseganje astralnega v nek organizem povezano z razgradnjo. Lahko rečemo, da je duševno življenje nekaj kar gre na račun fizično eteričnega telesa.

Rudolfa Steinerja so enkrat vprašali, ali se nebi mogli doseči tega, da bi človek dalj časa ali celo večno živel. Če bi se odrekli svojemu duševnemu življenju, je rekel, potem bi življenje fizičnega telesa podaljšali. Ampak pridobili nebi nič, ker potem nebi bili več človek. Zelo zanimivo je, da obstaja ta bolezenska slika. Obstajajo določena sklerotična stanja kjer se človeška zavest izključi, vitalnost pa je okrepljena zaradi tega. In ti ljudje brez prave zavesti lahko leta dolgo živijo, zato ker odsotnost duševnega življenja fizičnega telesa ni razgrajevala. Z razmerjem izgradnje in razgradnje je seveda povezano tudi vse vprašanje bolezni in zdravja.

In spet pridemo do pomembnega spoznanja. Namreč, da imamo mi kot bitje z duševnostjo možnost, da zbolimo. Ker telo duševnosti povzroča razgradnjo lahko pride do bolezni, če ta razgradnja premočno odrine oziroma moti sile izgradnje. Možnost, da zbolimo je nekaj kar je pri človeku dano. In upanja, da bi človek lahko živel brez bolezni tako rekoč ni, saj bi se v tem primeru moral odreči možnosti, da duševno in duhovno sploh posega v njegovo telo. Oboje namreč, tako duševno kot duhovno deluje kot element razgradnje, ker je utemeljeno v razgradnji. To si lahko tudi sicer predstavljamo. Če hoče duševnost in duhovnost dobiti prostor v telesu, potem mora odriniti fizično eterično, da sploh nastane prostor kjer se duševno in duhovno lahko razširi. Duhovno in duševno mora odriniti fizično eterično ali razgraditi, da lahko najde mesto na mestu, kjer je bilo prej fizično eterično.

To je spoznanje, ki ga moderna znanost do danes ni doumela. Še vedno verjamejo, da je človeški razvoj, ta duševno duhovna sposobnost človeka povezana s silami izgradnje. Toda resničnost je ravno obratna. Kaj se dogodi, če si sile izgradnje v človeku premočne? Zaspi. V spanju se izgradnja dogaja. Vse sile izgradnje, ki jih imate ste pridobili, ko ste spali. Zato tudi moramo spati. Če je bilo zaradi budnosti čez dan dovolj razgrajenega, potem fizično eterično telo pravi, dovolj je bilo, ven s to astralnostjo in z jazom, nenehno nas moti. Zaspani smo in zaspimo. Ti procesi razgradnje lahko delujejo samo nek določen čas in takrat je človek pač buden. Mi to lahko malo podaljšamo. Mi ne moremo s “kurami spat”, ampak enkrat zvečer ali ponoči pridemo do tiste točke, kjer so sile razgradnje zaradi zavesti tako reducirane, da fizično eterično telo duševnost nekako izrinejo iz telesa.

Imamo zelo pomembno analizo človeka pred nami zaradi spanja. Vsakič, ko zaspimo, pa tudi če je to samo za eno sekundo v toku dneva se je eterično osamosvojilo od astralnega. Astralno telo in jaz se ločita od fizičnega telesa. In potem se zastavlja vprašanje, kje sta, kam pa gresta? Če nista več zasidrana v človeškem telesu, kje potem sta? Ja, v duhovnem svetu sta. Na žalost pa o tem nič ne vemo. V tistem trenutku, ko gresta oba ven nas zavest zapusti. Zakaj nas zapusti zavest? Kdo pa je nosilec naše zavesti? Nosilec naše zavesti za okolje je telo duševnosti, astralno telo. Astralno telo mora biti v povezavi s fizično eteričnim telesom, da ima človek lahko budno zavest za svoje okolje. Toda ko mi zaspimo ne izgubimo samo zavesti za okolje temveč se niti samega sebe ne zavedamo. Zavest o samem sebi je vezana na človeški jaz. To zavest imamo v jazu. Astralno telo pa je tisto, ki je nosilec naše zavesti za okolje.

Ker nas med spanjem nekako zapusti sposobnost zavedati se svojega okolja, pa tudi samega sebe je povsem jasno, da se od fizično eteričnega ločita tako astralno kot rudi telo duhovnosti. Ne gresta pa čisto ven. Takoj ko budilka zvoni je astralnost že tu. Ali nas nekdo pokliče, vstat je treba. Takoj sta astralno telo in jaz spet tukaj. Sicer sta ločena od fizično etrskega telesa, toda ostaneta v bližini. V bližini pa ne pomeni, da je to zemeljska zavest, temveč sta zagotovo v duhovnem svetu. In če bi hoteli imeti zavest za ta duhovni svet nebi morali imeti nič drugega kot sposobnost, da zaspimo z zavedanjem. Da bi lahko stopili v duhovni svet brez da izgubimo našo zavest in zavest za okolje in za sebe. Toda to ni mogoče. Človek je narejen tako, da je ta budna zavest mogoča samo, če sta se astralno telo in jaz povezala s fizičnim človekom.

Od rastline smo se spet malo oddaljili, ampak to je potrebno saj bi sicer lahko rekli, če bi se v spanju astralnost in jaz popolnoma oddaljila od človeka, kaj bi se moralo s človekom dogoditi? Če človek takrat ni več štiridelno ampak dvodelno bitje, torej rastlina. Če bi se astralno telo in jaz tako močno oddaljila od fizično eteričnega, da povezave nebi bilo več, da bi bila povezava prekinjena, potem bi moral človek vsako noč postati rastlina. Hvala bogu je drugače. Predstavljajte si to grozljivko. Zaspite, vaš partner tudi zaspi in ko se zjutraj zbudite je vaš partner rastlina.

In raziskovale duha pravi, če nekdo zelo dolgo spi, več kot je zdravo, potem res postane nevarnost da človek postane rastlini podoben. Ne rastlina temveč rastlini podoben. In to je seveda treba preprečiti. Zaradi tega je človekova narava tako narejena, da se mora čez nek določen čas spet zbuditi. To se mi je zdelo zelo zanimivo. Danes obstojajo terapije, kjer človeka na umeten način spravijo v dolgo spanje. Toda, hvala bogu, je človekova narava močnejša. Torej, ta terapija človeka ne more spraviti v poljubno dolg spanec. Fizično eterično telo astralno eterično telo prej ali slej pokliče nazaj.

V to razmerje pa človek danes že lahko posega in pri narkozi je nekaj takega vidno. Z narkozo lahko človek astralno telo in jaz tako dolgo loči od fizično eteričnega dokler operacija ni končana. Toda to seveda ni naravno spanje. To vedno lahko opazujete, če vidite kako se ljudje potem iz narkoze prebujajo. To je grozljivo. Nečloveško. Človek naredi neko tako gibanje brez zavedno. Mogoče se malo obrne, mogoče vzdihuje, potem odpre oči, jih spet zapre. Vidimo, da to ni normalno spanje temveč prisiljeno spanje. In da so na ta način astralno telo mnogo močneje oddaljili kot se oddalji v spanju. Za operacije mi seveda potrebujemo narkoze, to je pri operaciji super, in nebi bilo dobro, če bi človek sredi operacije spet prišel k zavesti. Ampak to je seveda zagotovo umeten spanec in sicer na silo.

Pa še enkrat nazaj k rastlinam. Včeraj smo posamezne stadije razvoja rastline že obravnavali ob elementarnih bitjih. Na eni strani imamo nasprotje med k zemlji usmerjenemu oblikovanju korenin in na drugi strani tvorbo kali in stebla, ki gre navpično proti soncu. Ta vertikala se s horizontalo prekine. Steblo razvija v horizontalo liste. Torej zapusti vertikalo in se posveti horizontali. To je zelo zanimiva povezava, da je steblo usmerjeno vertikalno, listi pa horizontalno. In tu lahko vidite dve gesti. Ena gesta govori, jaz hočem v nebo k soncu. To pravi steblo.

Kaj pa pravi list? List pa pravi, jaz pa se želim razširiti, posvetiti se želim Zemlji in ostanem nad zemljo. To je čudovito, če opazujete rastline, kako naenkrat vidite ta oba elementa skupaj. Na eni strani na primer travo, ki ima zelo močan vertikalni princip, ali na primer pri ripeči zlatici, pri lokvanju. Stotine takih primerov bi našli, da se predvsem prvi listi mogočno in mesnato razširijo. In če na drugi strani vzamete na primer travo je to vzor tistega vertikalnega principa. Zelo, zelo malo gre v horizontalo. V ospredju je torej vertikala. Vsaka trava, vsako žito je pravzaprav metamorfizirana trava.

Tudi v drevesih najdemo to. Predstavljajte si drevesa s temi bogatimi širokimi kronami, na primer pinije in borovci, kakšne ogromne krošnje naredijo. Poleg teh borovcev pa na primer cipresa, ki je kot ena konica. Širjenje je sploh ne zanima. Torej imamo vedno znova ali tendenco stremljenja navzgor ali tendenco širjenja paralelno s površino Zemlje. V drevju imate potem najrazličnejše oblike kron, najrazličnejše postave. Krona se lahko skoraj dotika zemlje. Ali pa na primer topol, ki zelo ostane v vertikali. Vedno znava imate ti dve nasprotji teh dveh sil. Sile, ki stremijo k nebu in sile, ki se širijo. To se nanaša na področje zelenih listov. Ampak to področje samo dela rastline.

Kaj pa cvetovi, to čudo oblikovanja cvetja? Da mi tega ne doživljamo kot pravo čudo je v zvezi s tem, ker smo tega navajeni. Mi smo navajeni da cvetice oblikujejo cvetje. Ampak saj vemo koliko je zelenih rastlin, ki ne cvetijo. Pri rastlini moramo razlikovati področje zelenega, čisto vegetativno področje in potem področje cveta. Tisto področje kjer jasno prihaja do metamorfoze, kjer se horizontalni list preobrazi v popek in v obliko cveta, kjer se nekaj kot omeji, tako v obliki lista kot tudi v barvi lista. Postane jasno, da so v cvet posegale druge, višje sile, kot tiste, ki so delujoče v zelenih listih rastline.

To, da se nam to ne dozdeva tako čudovito je utemeljeno samo v naši navadi, da je temu pač tako. Toda povsem jasno je, če strogo razmišljate bi morali reči, oblikovanje cveta ne more biti narejeno iz istih sil kot steblo in listi. Tu morajo posegati v dogajanje višje sile, da se ta metamorfoza zelenega lista v cvet lahko zgodi. Da se ta nova oblika, ki jo najdemo v popku in cvetu, sploh lahko razvije, tu morajo biti delujoče višje sile. Katere višje sile pa to so? To so astralne sile. Sedaj pa se lahko vprašamo, kako pa se to zgodi, saj astralne sile ne morejo poseči v rastlino? Saj če bi prodrle v rastlino bi morala iz rastline nastati žival. Žival je tista, ki je astralno telo ponotranjila. Tako daleč se to pri rastlini ne more dogoditi. Toda astralnost se rastline dotakne. Rastlina astralnosti ne more sprejeti vase, toda astralnost se rastline lahko dotakne. Astralne, nad-rastlinske sile se dotaknejo rastlin in s tem rastlina lahko oblikuje cvet.

In kaj je še povezano s cvetom? Vonj in cvetni prah. To sta dve kvaliteti, ki poleg barve nastaneta v cvetu in so izraz astralnih sil. Vonj nastane zaradi eteričnih olj. To je zelo zanimiva posebna substancialnost, z zrakom prepojena, zraku podobna. Saj veste, da če pokropite eterično olje na pivnik zelo kmalu začutite ta vonj in na tistem pivniku zelo hitro ne bo nobenih sledi več. To eterično olje v popolnosti izhlapi. Spomnite se treh principov alkimistov. Kakšna substanca je to, če je popolnoma predana stanju zraka, če lahko tudi gori? In z gorenjem ne proizvaja samo toplote temveč tudi svetlobo. To so sulfurične substance. Eterično olje je čist izraz sulfurične kvalitete. Eterično olje izhlapi in oddaja vonj, ter gori in sveti pri gorenju.

Obstoja rastlina……. , pri nas ga je že zelo malo in ta lahko iz sebe seva veliko eteričnega olja. Če stojiš poleti v bližini skupine takih rastlin lahko ob rastlini z vžigalnikom prižgeš in eterično olje zagori. To je princip sulfur. In pri eteričnih oljih je to jasno. To se lahko oblikuje samo v področju cvetov, ker potrebuje kvaliteto svetlobe in toplote.

Videli smo, področje stebla in listov živi zelo v področju vode, zraka in svetlobe. Cvet pa živi v svetlobi in toploti. Tako rekoč eno nadstropje višje. In tam se eterično olje oblikuje iz sil toplote. To se tudi ujema z našo izkušnjo. Rastline, ki najbolj močno oblikujejo eterična olja najdemo ob sredozemskem morju tja do tropskega pasu. Na severu, v Skandinaviji na primer, ne bomo našli veliko rožmarina in sivke, ker je tam premalo svetlobe in toplote. Eterično olje je torej produkt toplote.

Kako pa je z mastnim oljem? Kje najdemo v rastlini mastno olje? Zelo zanimivo. Pravzaprav samo v semenih. Seme negujejo mastna olja. Videli smo, da se seme oblikuje smo ob sodelovanju salamandrov, duhov toplote. V semenu najdemo vse sile poletja. In da se to seme nebi osušilo rastlina tvori v semenu olje. In vi veste, da mi vse vrste olja pridobimo s tem, da semena stisnemo. To olje ima nalogo, da čez zimo čuva seme pred osušitvijo. Na nek način je to vezana toplota. V mastnem olju se toplota poletja veže. In ta vezana toplota je potem človeku na razpolago kadar se namaže z nekim rastlinskim oljem. Na ta način človek na nek način nanese na sebe neko toplotno zaščito in mi prav zaradi tega te rastlinske maščobe radi uporabljamo. To je negujoča toplota, ki jo preko kože uživamo.

Poseben plod je na primer oliva. Oliva nima olja samo v semenu, temveč tudi v tem kambiju svojega plodu. To e proces, ki gre iz semena ven in gre tudi v meso olive. To najdemo tudi pri avokadu in nekaj drugih plodov. Ampak predvsem pri olivi je en sam proces olja, ki ga pri oljki najdemo. V mastnem olju imamo vezano negujočo toploto.

Kako pa je z eteričnim oljem? Kaj bi se zgodilo, če bi se namazali z eteričnim rožmarinovim oljem? Kaj bi dobili? Koža bi postala rdeča, vnela bi se. To eterično olje ne neguje, ampak je agresivno. Toda, kaj povzroči? Uporaba eterični olj odzunaj povzroči, da pride kri na površino in da je prekrvavitev močnejša. To si pogosto želimo. Sedaj lahko naredimo … poseg. Eterično olje razredčimo z mastnim oljem saj se dobro mešata in potem lahko naredite tako, da je koncentracija ravno takšna, da bo prekrvavitev spodbujena, toda da bo zaradi dodatka drugega olja ta agresivnost zmanjšana tako, da dosežete zdravilno učinkovanje. V eteričnem olju vidimo, da je eterično olje na nek način agresivno in ne moremo reči, da je to vezana toplota, temveč da se v eteričnem olju toplota svetu spet osvobaja. Zaradi tega imamo v eteričnem olju jasno uporabo toploto s katero dosežemo boljšo prekrvavitev, toda ta toplota ni negujoča, temveč agresivna.

To sta dva načina delovanja kako delamo s to toploto. V semenu je spravljena toplota za nego kali pozimi, v eteričnem olju pa se toplota osvobaja za delovanje navzven. Oboje je zdravilno delovanje ampak na nasprotujoče načine, s tem da se lahko povezuje eno z drugim. Eno v drugem se lahko topi, ne morete pa v vodi raztopiti nit mastnega olja niti eteričnega olja. Ena in druga olja pa so topljiva v olju.

Rastlino lahko gledamo od spodaj navzgor in gremo po elementih. Pri korenini imamo zemljo in vodo, ob steblu imamo vodo v konfrontaciji z zrakom, v cvetu imamo konfrontacijo s toploto in svetlobo. In tako se v rastlini dvigujemo od enega elementa k drugemu. In jasno je, da je zeleni rastlini najpomembnejše tisto, kar je vezano na vodo in zrak. Za cvet pa je merodajna toplota in svetloba. Čisto jasno je, da kvalitete svetlobe in toplote poosebljajo delovanje astralnega, ki je pravzaprav nekaj, kar je nad rastlino, ki pravzaprav pripada živalskemu svet. Toda vegetativno zeleno rastlino na ta način sreča, se je dotakne, da se z metamorfozo listov lahko oblikuje cvet.

in potem imamo v cvetnem prahu, ki se od rastline oddalji kilometre v zrak, v vonju, ki se razširi, ki gre daleč proč od rastline. Si predstavljate alejo z lipami kako daleč jo že lahko zavohate. In potem imamo to poseganje astralnega pri oblikovanju cvetov, v plodu, v barvi, v vonju. In če si pogledamo vso rastlino lahko ugotovimo, da teče tok z rastline, da se voda s solmi dviguje, pride v steblo in liste in se dviguje do cveta. Zgoraj pa se cvet odpre navzven in oddaja vonj in cvetni prah. Spodaj nekaj teče v rastlino, zgoraj teče nekaj ven. Vse bitje rastline je prežeto s tem tokom od zemlje h kozmosu. Pri tvorbi cvetov pa se dotakne astralnost sveta eterično fizične postave rastline.

Vidimo, da rastlina raste preko sebe ven. Rastlina ni zadovoljna s tem, da je samo bitje z eterično in fizično stranjo. Stremi k živali v astralno področje, ki pa ga nikoli ne more doseči..Ampak odpre se insektom in tam potem vidite krasno simbiozo v rastlini, ravno v področju cvetov, do insektov. Insekti pridejo, posesajo nektar iz cvetov. Neverjetno je kadar to opazujete spomladi in pogledate napol odprt tulipan. Vidite lahko, da se ena ali več čebel kot v opoju kopljejo v cvetu, da so čebele čisto nore od vonja in barve. To je neverjetno, kako rastline v področju cvetov privabljajo insekte.

Pred kratkim smo se pogovarjali o tem, da so insekti občutljivi na mraz. V gorah sem to krasno doživel. Če gre človek konec septembra v gore do višine 1000, 200o metrov, potem mogoče zvečer ali tudi zjutraj pogledaš cvetje in najdeš v cvetu čmrlja. Črmlja lahko dvigneš ven iz cveta in čmrlj je še čisto trd. Občutek imaš, da sploh ni živ. Če pa ga držiš v topli roki se začne čez nekaj časa premikati in potem vedno bolj intenzivno pleza okrog. Čmrlj zaradi toplote spet pride k sebi in če razpreš dlan bo odletel. Brez dvoma je tako; da s hladom pri insektih pride do neke vrste otrditve, da si čez noč poiščejo neko mesto v cvetu in čakajo da pride toplota naslednjega dne in jih spet prebudi.

Da so insekti bitja toplote je povsem jasno. V cvetu pride do stika med naravo živali, kot jo najdemo v svetu insektov in rastlinami, da eden za drugega nekaj naredita. Rastlina da nektar za insekte, insekti pa skrbijo za oploditev, ker prinašajo in odnašajo cvetni prah. Povesem jasno je, da se kozmične, astralne sile dotaknejo rastline in s tem v rastlini povzročijo spremembe, metamorfoze, ki segajo dalj od čisto vegetativnega neke rastline. Kaj pa to je? To je barva, vonj pa tudi okus. Če pojeste neko rastlino, ko je še zelena, na primer pri solati lahko to vsak dan opazujemo. Ali je zelena solata z zelo izraženim okusom? Solato moramo pripraviti, vzamemo začimbe, olje, kis, mogoče jogurt, da ji damo nekaj okusa. Zelena solata nima veliko okusa, mogoče je celo malo grenka. Če čisto solato vzameš v usta je rahlo grenka.

Kako pa je če pojemo neko zelišče? Ali lahko rečemo, da zelišče nima nobenega okusa? Zelišče je ostro. Tudi zelje ima oster okus. Kaj pa je tisto kar zelje naredi ostrega okusa? In kar v vonju, če zelje kihamo, uhaja? Cela kuhinja je naenkrat polna žvepla. Žveplo se ločuje. Zelena solata nima žvepla, toda zelje vsebuje žveplo in z žveplom prihaja oster okus. Žveplene substance so vse ostrega okusa. Na primer čebula, česen, hren; kako močen, kako oster zna biti, da ga sploh pojesti ne moreš.

Povsod, kjer se uveljavlja žveplo, to ni nič drugega kot princip sulfur, ki posega v rastlino in zelenemu listu daje okus. Seveda imamo tudi rdeče redkvice, ki tudi v barvi na zunaj povejo, da je to dejavnost sulfur, saj barva ne nastane iz vegetativnega. Barva nastane iz astralnega in tudi kadar je korenina rdeča je zagotovo tako, da ta barva ne prihaja od zemlje. To prihaja iz kozmosa, rastlina pa jo potegne tja do korenine. In če vzamete korenino hrena, potem  imate vso ostrino hrena v korenini. Rastlina jo je samo preselila iz kozmosa v korenino. Sulfurične kvalitete se preselijo v korenino.

Ali pa če pogledate rdečo peso. Zanimivo, da nima posebno močnega okusa, temveč čudovito temno rdečo barvo. Pomislite na način principe. Na različne načine se v vsaki substanci meša salinično z merkurialnim in sulfuričnim. Pri rdeči pesi je tako, da je tisto kar je vezano na okus relativno skromno, toda barva je temno rdeča. V korenju nimate tako intenzivne barve, toda kvaliteta, ki je s korenjem povezana, v okusu pri korenini nekaj podobnega kot plod, sadež. Zaradi tega lahko korenje tako krasno povezujete z vsako vrsto sadja. Pravzaprav je korenje samo kot sadje, ki je pač padlo v zemljo. Vidimo, da z delovanjem astralnega v rastlini nastane cela vrsta substanc, ki nimajo nič opraviti z zelenim področjem vegetativnega in ki so povezana s kozmičnim delovanjem astralnega.

Individualen problem je, kako so v človeku prisotne sile izgradnje in sile razgradnje. Jaz lahko zelo previdno formuliram. Rekel sem, sposobnost da zbolimo ima človek zaradi tega, ker je bitje z dušo in je bitje z duhovnostjo. In duševnost in duh živi od razgradnje. Zaradi tega človek lahko zboli. Če vedno znova najde sile izgradnje in jih lahko vzame, lahko kljub tej močni razgradnji zaradi duhovnega in duševnega življenja ostane zdrav. Torej človek ne mora zboleti. Obratno pa vidimo, da mi v toku vsakega dneva, če smo dobro spali smo nedvomno vsako jutro bolj zdravi kot smo bili zvečer. Zvečer, ko smo utrujeni, izčrpani je to izraz, da je naša zavest čez dan močno delala in da potrebujemo počitek. V vsakem spanju pa, če zdravo spimo, se osvežimo in bomo naslednje jutro sveži in pogumni spet vstali iz postelje.

Mi vidimo, da so ponoči sile ozdravljenja, izgradnje veliko popravile, ker pač ponoči astralnost in duhovnost izrinemo iz telesa. V človeku imamo vedno igro med izgradnjo in razgradnjo, s tem da čez dan zaradi budnosti razgrajujemo telesno eterično, ponoči pa ravno tem silam damo dovolj prostora. Zdravje in bolezen ni stacionarno stanje temveč je vedno izraz prizadevanja za ravnotežje. Mi smo vedno enkrat malo bolj zdravi, drugič pa malo bolj bolni od ravnotežja. Vedno je prizadevanje za ravnotežje in mi potem rečemo, danes se dobro počutim, drug dan pa malo manj dobro. Ta “biti inkarniran” je labilno stanje. To je čisto  individualna zadeva. Vsak človek ima možnost, da najde pristop do sil izgradnje. Vsako zdravilo je podpiranje sil izgradnje in mi imamo v sebi nekaj kar lahko imenujemo sile samoozdravljenja. Organizem vedno stremi k temu, da sam odpravi vse poškodbe. Mi zbolimo samo takrat, kadar sile ozdravitve ne zmorejo več vsega. Takrat pa je treba sile ozdravitve podpreti in to mi delamo v vseh terapijah, ki jih delamo. Ampak vsakodnevna terapija je naš nočni spanec. Manjše poškodbe, ki nam jih prinaša dan, spanec ozdravi.

Videli smo, da ima rastlina različna področja, ki dajejo izraz različnih sil. Salinični princip deluje v korenini, merkurialni princip živi v steblu in listih, sulfurični princip živi v cvetu, v toploti in svetlobi. Če pridejo te astralne sile od zunaj do rastline se tvorijo v rastlini tako imenovane sekundarne rastlinske snovi. Kaj pa so primarne snovi rastline? To so tiste snovi, ki jih najdemo v vseh rastlinah. Poznamo jih. To so ogljikovi hidrati, maščobe, olja in beljakovine. Vsaka rastlina jih tvori, seveda v različnih sorazmerjih, glede na to katera rastlina je. Če pa astralne sile posežejo v rastlino, rastlina tvori grenila. To so snovi, ki nastanejo zaradi razgradnje. In tu potem najdemo različne kvalitete, ki pridejo najprej v poštev kot začimbe. V vseh začimbah pa so zdravila, to vemo. Razen tega pa nastanejo zelo specifične snovi, ki so lastne posameznim rastlinam, včasih tudi celim rastlinskim družinam.  Na primer gorčična olja, te sulfurične kvalitete, te ne najdemo v vseh rastlinah, toda cele skupine rastlin so s temi snovmi. Družina labiatov tvori eterična olja, to kvaliteto toplote. V teh eteričnih oljih najdemo potem celo skalo začimb, ki jih mi poznamo. Vse to so toplotne kvalitete. Na primer to kar najdemo v materini dušici, majaronu, kar je delujoče v rožmarinu in sivki, v origanu ali v meti, melisi. V vseh teh rastlinah delujejo te kvalitete toplote na različne načine. Zakaj so to začimbe? Ker jih uporabljamo zato, da tiste stvari, ki nimajo nekega okusa obogatimo. Začimbe igrajo pri tem odločilno vlogo. Take začimbe znajo spodbujati apetit. Če je krompir samo kuhan je zelo skromnega okusa, prazen. Če pa dodamo začimbe, na primer kumino, majaron, peteršilj ali kaj podobnega, postane krompir zanimivega okusa. Čudovite začimbe za krompir, ki nima nekega izrazitega okusa.

Zelo zanimivo je, kaj lahko dosežemo s takimi toplotnimi kvalitetami, kot jih v rastlinskem svetu najdemo. Nekaj podobnega lahko dosežemo tudi z umetnostjo kuhanja, z neposredno uporabo toplote. Če ne uporabljamo nobenih zelišč, kako lahko naredimo krompir bolj zanimiv? Če krompir pečemo na primer v olju, potem krompir dobi krasno skorjico in naenkrat je boljšega okusa. Tudi z direktno uporabo toplote lahko na primer s praženjem ustvarjamo okus. Če popečete kruh v taosterju izboljšate njegov okus. Torej tudi z neposredno uporabo toplote lahko ustvarite karakter začimb. Zaradi pestrosti začimb imamo možnost, da si z začimbami res ustvarimo popolnoma individualne okuse.

Obstoja posebna skupina snovi, ki so vsebovane, ki na poseben način spodbujajo naš apetit. To so tako imenovana grenila. Enostransko se oblikujejo pod vplivom astralnih sil. Določene rastline zaradi tega postanejo močno grenke. Na primer encijan, korenina encijana, pelin, absint. In sedaj je nekaj zanimivo, kaj nam o grenilih pove duhovni raziskovalec. On pravi, grenila naredijo etrsko telo odprto, pripravljeno za to, da sprejme astralno. Etrsko telo bi lahko čutilo določeno antipatijo do tega, da astralno telo posega vanj, toda grenila spodbudijo etrsko telo, da je odprto za astralno.

Kaj to pomeni, da je astralno telo pripravljeno, da sodeluje pri hrani? S tem spodbujamo apetit. Prastara stvar je, da so svoje čase s tako imenovanimi aperitivi, to so alkoholni izvlečki grenkih rastlin, uporabili na začetku obroka za spodbujanje prebave. To je potem spodbudilo žleze za prebavo k izločanju in tako nastane apetit. To je nekaj zelo pomembnega. Odrasli se ponavadi ne pritožujemo, da nimamo apetita. Pri otrocih pa se včasih dogaja, da nimajo apetita. Jaz sem eno teto grozno jezil, ker sem ji vedno, ko mi je hotela dati za jest rekel, da nisem lačen. Ona je imela za seboj prvo svetovno vojno in je bila velikokrat lačna, zato se je jezila nad tem. Ampak jaz takrat res nisem imel nobene potrebe in nobenega odnosa do hrane. Za vse sprejemanje hrane se moja duševnost sploh ni zanimala.

Če pa etrsko telo spodbudite k temu, da se zanima za astralno, nekako privabite telo duševnosti h hrani in telo potem rado sprejme hrano. Razvija apetit, torej. To je razlog da tudi še danes uporabljajo aperitive, pri čemer je povezava z alkoholom problematična. Ampak to tudi ni nujno, da to povezujemo z alkoholom. Encijan ali absint lahko pripravimo tudi brez alkohola. S tem lahko resnično našo dušo zainteresiramo za hrano. To je pomembno za otroke brez apetita. To je na primer skupina grenil.

Potem imamo še druge rastline, ki razvijajo čreslovine. Če kaj poznate te snovi veste, da človeka nekako potegnejo skupaj. S tem, ker se vse zmanjša je izločanje manjše. Astregiranje je strokovni izraz za to. Glavni zastopnik čreslovin je hrastovo lubje, ki vsebuje visok procent teh čreslovin. In če to vzamemo v usta čutimo to čemur pravimo astriniranje, kako nam vleče usta skupaj. Ena najmočnejših substanc, ki delujejo kot čreslovina je črni trn. Če poskusite plodove črnega trna potem vidite, da grozno potegne usta skupaj. Če plod črnega trna pojemo brez da ga sladkamo ali skuhamo, potem zelo močno čutimo to delovanje, kako to vleče skupaj in potegne skupaj tako kislo kot čreslovinasto. Mi pravimo, da moramo tudi srajco prijeti, da nam je ne potegne notri.

Tretja kvaliteta je tvorba saponinov. Saponini so snovi, ki imajo sposobnost, da delajo pene. Če tako rastlino zmešamo z vodo nastane bolj ali manj obstojna pena. Kaj pa je pena? Pena so fino porazdeljeni balončki zraka, ki jih obdaja koža tekočine. In ti balončki obdani z vodo lahko tvorijo peno, ki ne pade skupaj. Ta koža okrog zraka preprečuje, da bi se zrak povezal in da bi pena padla skupaj. Delovanje teh saponinov lahko merimo po tem kako dolgo so take pene obstojne. Za določene snovi pravijo, da mora pena ostati najmanj eno uro, potem je zagotovljen določen delež saponinov.

Če pa sedaj mislimo na odnos do človeka potem vemo, da je voda v odnosu do našega etrskega telesa. Zrak pa je element na katerega se opira naše astralno telo. Če imate tako intimno povezavo vode in zraka kot je pena, privedete astralno in etrsko telo v neki intimen odnos. Tam kjer v telesu astralno in etrsko telo ne koordinirata dobro lahko s takimi saponini zdravilno delujemo. Torej, močnejše delovanje interakcije astralnega in etrskega telesa.

Razen tega imamo še eno kvaliteto, ki je zanimiva in sicer je to sluz. Obstojajo rastline, ki imajo, nekatere več nekatere manj sluzi. Imamo na primer gabez, ki je zelo zanimiva rastlina. Ima zelo močno listje, zelo lepo obarvano cvetje, razen tega pa gladko, kači podobno korenino. In v korenini je spravljeno neskončno veliko sluzi. Če to korenino zrežete na majhne koščke in dodate vodi, lahko po kratkem času to posodo obrnete. Delci korenine se tako napijejo vode, da je sluz skoraj čvrsta. To je nekaj posebnega, da rastlina vodo lahko tako zgosti. S tem so seveda povezane sile Zemlje, sile zgoščevanja pridejo do izraza, in vodo tako zgostijo, da nastane sluz. Če bi s tem zgoščevanjem tako nadaljevali bi morali tako sluz posušiti. In ko bi bila sluz suha ne more več služiti rastlini za življenje, saj rastlina potrebuje za življenje vodo. Če je neka rastlina vodo tako zgostila v sluz, potem privede vodo do takega zgoščevanja, ki je ravno še sprejemljiva za življenje rastlin. Toda sluz obenem postane nosilec zgoščevanja.

Zaradi tudi ime gabez, ki je znana zdravilna rastlina, nekaj izda o njegovem delovanju. V nemščini pomeni gabez “nekaj dobrega za nogo”. Zakaj pa je nekaj dobrega za nogo? Vedno, ko imamo opravka z zlomom kosti je gabez čudovito zdravilno sredstvo. Krasno spodbudi tvorbo kalcija in spodbudi kost, da se zraste v eno. Zanimivo je, da pride tudi v grščini do izraza “rasti skupaj”. To je neposredno izraz tega kar ta rastlina pri zlomu kosti resnično zmore. Jaz sem si pred božičem pri padcu zlomil roko in čez dva tedna sem lahko že odložil mavec, ker sem pridno jedel gabez D3, to pa je tako spodbudilo rast kosti, da je bil zdravnik čisto presenečen in je rekel, vi imate pa super kosti. Seveda bi bilo še boljše uporabiti gabez zunanje, ampak tudi jemanje potencirane rastline lahko spodbudi zraščanje kosti.

To so zdravilne lastnosti, ki tičijo v rastlinah in tako pridemo do zadnje točke. Pravzaprav smo se je že dotaknili pri bitju vil zraka kjer smo rekli, če astralnost tako privedemo do rastline, da to astralno rastlino kar stisne, potem je bitje zraka, silfa, poljubila rastlino in postane zaradi poljuba strupena. Krasno lahko vidimo, da se mora astralnost rastline dotakniti, toda ne prodreti v rastlino. Če rastlina to astralnost premočno prevzame povabi to vilo zraka, silfo, k poljubu in silfa to astralnost tako pritisne na rastlino, da postane rastlina zaradi tega strupena. Zelo zanimivo, da rastlina ne zastrupi sebe. Strupena rastlina je običajno posebno življenja sposobno bitje, sebe ne zastrupi, temveč zastruplja višja bitja.

Če bi človek jedel volčjo češnjo se lahko zastrupi. Ni pa tako zelo nevarno kot to običajno slišimo. Mi smo imeli sodelavca pri Weledi, ki je na nekem izletu prisilil vsakega udeleženca, da je pojedel eno volčjo češnjo. Res prihaja do tega, da se pupile zelo odprejo, da tudi oči malo izstopijo. Nekaj časa je to morda neprijetno, ker se človek ne more ščititi pred svetlobo, po dveh, treh urah pa to mine. Človek ne pade mrtev na tla, ampak otroke pa je le treba opozarjati, da teh vabljivih, svetlečih črnih plodov ne jedo.

Zelo zanimivo je, da je Rudolf Steiner karakteriziral volčjo češnjo tako, da je rekel, v njenem svetlečem črnem plodu poskuša volčja češnja postati oko. Seveda ne more narediti očesa, saj ni žival, toda volčja češnja stremi k temu, to je njena želja in zato tvori ta plod ki je tako svetleče črn. Zaradi tega je volčja češnja zdravilo pri bolezni oči. Na primer vse bolezni sive mrene, ki povzročajo motenje mrene, ki izraža sklerotični proces, lahko razblinimo z zdravilom iz volčje češnje. BellaDona v D20 visoki potenci so svoje čase vedno priporočali proti sivi mreni. Ali pa bellaDona kapljice za oči v potenci D6. Danes je mogoče malo drugače saj se siva mrena krasno operira. Človek lahko tudi dovoli, da se ta siva mrena razvija, ker je operacija preprost in hiter poseg. To pomeni, da človeku odstranijo motno lečo in mu vgradijo umetno. Kljub temu pa volčja češnja tako deluje in če bi se kdo hotel zaščititi pred razvojem sive mrene lahko jemlje kapljice volčje češnje D6 ali visoko potencirano D20.

Vidimo, da se astralno rastline lahko samo dotakne in že pride do najmočnejšega oblikovanja strupov v rastlini. Beljakovine se preobrazijo v alkaloide, ki so dušična spojina in so strupi, ki so zelo pomembni za terapijo. Oznaka strup nas malo zavaja. Strup je samo malo preveč delujoče zdravilo. Zdravilo, ki ga je treba razredčiti, da lahko zdravilno deluje in ne zastruplja. Do delovanja kot strup je astralizacija cvetov mogoča s tem, da se rastlina obrne k temu astralno živalskemu svetu. To je to, kar odlikuje rastlino kot posebno bitje, da nima samo fizičnega in eteričnega telesa, temveč da ima razen tega odnos do astralnega. Ampak samo odnos. Šele živali pa je omogočeno, da to astralnost vzame vase. In če astralnost v notranjosti telesa duševnost osvoji potem zaradi ponotranjanja astralnega nastanejo tako imenovani notranji organi; jetra, pljuča, ledvica, srce, vranica, žolč. Sedem notranjih organov se oblikuje, ker človek in žival astralnost nista srečala le nekje na periferiji, temveč jo ponotranjita.

S tem že srečamo naslednje višje razvito področje, torej področje sil planetov. Vse kar se deli na sedem je nekako pod vplivom sil planetov. Preden pa bomo rastlino zapustili si še nekaj ozavestimo. To stvar mogoče malo komplicira. Rudolf Steiner je vedno znova poudarjal, človek je zaradi svojega udobja pogosto rekel, če bi bil jaz Bog bi svet bolj poenostavil. To je seveda nesmisel. Svet je izjemno kompliciran in veliko moramo poznat, da se v teh kompleksnih povezavah nekako znajdemo. In če smo rekli, da ima mineralno samo fizično telo, da ima rastlina fizično telo in etrsko telo, da ima žival fizično telo, etrsko telo in astralno telo, človek pa ima jaz, astralno telo, etrsko telo in fizično telo. To je nekaj kar še ne pove dovolj.

Lahko se vprašamo, ali mineral nima jaza? In presenetljivo slišimo, da ima tudi mineral svoj jaz, toda daleč od Zemlje. Če torej to napišemo, štiri skupine: mineral, rastlina, žival, človek. Mineral ima na Zemlji samo fizično telo. Rastlina ima na Zemlji fizično telo, nad tem etrsko telo. Žival ima fizično telo, nad tem etrsko telo, nad tem astralno telo. Človek pa ima vse štiri, fizično telo, etrsko telo, astralno telo in jaz. To so štirje členi bitja človek. In sedaj to kar je zelo posebno. To je fizični nivo, astralni nivo. Tam ima mineral svoje etrsko telo.

In potem imamo spodnji božanski svet. Astralni nivo je nivo duševnosti, duhovni svet pa delimo na spodnji in zgornji. V spodnjem božanskem svetu imajo minerali svoje astralno telo, v zgornjem božanskem svetu pa so doma jazi mineralov. To je tako imenovano kristalno nebo kjer so jazi mineralov doma. Fizično telo na Zemlji, na astralnem nivoju je etrsko telo. Mineral ima torej na Zemlji samo fizično telo, višji členi mineralov se niso spustili na Zemljo.

Pri rastlini je že drugače. Na Zemlji imamo fizični in etrsko telo, v astralni sferi imamo astralno telo rastline in v spodnjem božanskem svetu ali devahanu imamo jaze rastlin. Vidimo torej, da rastlina nima svojih členov tako daleč v kozmos, samo do spodnjega devahana. Kaj pa živali? Pri živalih imamo vse na Zemlji razen njihovega jaza in jazi žival živijo v astralni sferi. Pridemo do presenetljivega dejstva, kaj pa ima človek na astralnem nivoju, v spodnjem in zgornjem božanskem svetu? Kaj ima človek tam? Kljub temu, da ima človek na Zemlji največ, ima vse.

V primerjavi z mineralom, rastlino in živaljo je to nekaj neverjetnega. Človek ima na Zemlji največ členov. Mineral ima največ v duhovnem svetu, rastlina ima neko srednje mesto, astralno telo ima na astralnem nivoju, jaze pa v spodnjem devahanu. Zelo zanimiva situacija. Mineral je zaradi tega mineral, ker ima na Zemlji samo fizično telo in vse druge člene svojega bitja je še pustil še v kozmosu. V tem duhu je človek tisto bitje, ki je najmočnejše inkarnirano. On je sem na Zemljo privedel celo svoj jaz.

To je presenetljivo dejstvo, ki ga na splošno ne nosimo v svoji zavesti. V primerjavi z drugimi kraljestvi narave je človek najmočneje sestopil iz neba na Zemljo. Žival je že za eno stopnjo bolj v duhovnosti, rastlina za dve stopnji bolj v duhovnosti, mineral pa za tri stopnje bolj v duhovnosti. Človek, bitje ki je sposobno najvišjega razvoja je na Zemljo inkarniralo največ, svoj jaz je privedlo sem dol. Seveda velja to z določeno omejitvijo. Rudolf Steiner nas vedno znova opozarja, da je človeški jaz vedno v duhovnem svetu. Mineral gleda v zgornji devahan, človek pa, ki ima svoj jaz tudi na Zemlji, gleda navzdol k zemlji. Zaradi tega je tudi človek tisto bitje, ki je z Zemljo najbolj povezano, bolj kot mineral, rastlina in žival. To je presenetljivo dejstvo. Ta shema nima neke posebne vrednosti, da bi jo shranjevali, ampak pomembno pa je, da je človek s svojimi štirimi sloji svojega bitja sestopil na Zemljo in se tako zelo z Zemljo povezal.

Sedaj pa se lahko lotimo naslednjega višjega področja in sicer sfere planetov. Imamo sedem klasičnih planetov. Rudolf Steiner je priporočil, da teh sedem planetov razvrstimo tako, da vedno stojita dva planeta v opoziciji eden nasproti drugega. In da je Sonce v sredini kot tisto najvišje bitje. Tukaj na levi strani imamo Venero, na desni strani imamo Mars, tukaj levo spodaj imamo Merkur in desno spodaj imamo Jupiter, čisto spodaj pod Merkurjem imamo Luno in na desni strani spodaj pod Jupitrom imamo Saturn. Sile, ki jih ti planeti oddajajo, pri čemer moramo upoštevati, da današnji planet s svojo potjo okoli Sonca oriše tisto sfero in omejuje. Znotraj poti na primer današnjega Jupitra delujejo Jupitrove energije. Znotraj Merkurjeve poti okrog Sonca delujejo Merkurjeve sile.

Vse te poti planetov okrog Sonca so samo zunanje meje prostora njihovega delovanja. Pravkar sem rekel, da lahko človek te sile planetov ponotranji in tvori iz teh sil notranje organe. Jasno je, da je organ Sonca srce, da so organ Venere ledvica, da je organ Marsa žolč, organ Merkurja so pljuča, organ Jupitra so jetra, organi Lune so organi za reprodukcijo in organ Saturna vranica.

To je zanimivo. V znanosti in medicini dolgo časa niso vedeli zakaj je vranica dobra. Vranico lahko odstranijo in to človeka ne moti posebej močno, ampak v novejšem času je postalo jasno, da je vranica zaradi tega zelo pomemben organ, ker je povezan z imunsko odpornostjo. Vranica igra zelo pomembno vlogo pri tem. Danes vemo zakaj ima človek vranico.

Ena stvar je zanimiva, namreč, da si lahko rečemo, zakaj lahko človeku odstraniš vranico, jeter pa ne? Jetra so neverjetno obnovljiva. Pet šestin lahko odstraniš pa se bo spet zgradila, toda jeter v celoti ne moremo odstraniti. In nekaj postane jasno, česar ne moremo narobe razumeti. Kdaj določen organ lahko fizično odstranimo? Takrat, ko je eterični organ tako močan, da lahko nadomesti odsotnost fizičnega organa. Dejstvo, da človek lahko pogreša določene organe je dejstvo z to, da je v eterični odslikavi telesa delovanje tako močno, da ga človek v bistvu lahko nadomesti.

Žolč lahko odstranimo zaradi tega ker je žolč v etrskem telesu tako močan, da je žolč v fizičnem telesu pogrešljiv. To ni preprosto. Mi vemo, da mora nekdo, ki je operiran na žolču paziti pri prehrani. Toda brez fizičnega organa žolč lahko obstoja. Z jetri temu ni tako. Tudi ledvic ne moremo pogrešati. Tudi pljuč ne moremo pogrešati. Srca pa sploh ne. Funkcijo srca pa danes lahko nadomestijo. Sile planetov imajo odnos do notranjih organov človeka. Stvar si moramo predstavljati tako, da človek lahko izoblikuje srce mora biti v stanju, da sile Sonca na nek določen način v sebe sprejme. Da človek lahko izoblikuje ledvica mora biti v stanju, da na določen način ponotranji moči Venere. Da človek lahko izoblikuje žolč mora biti v stanju, da ponotranji sile Marsa. Za oblikovanje pljuč mora biti človek v stanju ponotranjiti sile Merkurja. Za oblikovanje jeter so potrebne sile Jupitra. Za oblikovanje organov za reprodukcijo so potrebne sile delovanja Lune in da bi človek oblikoval vranico mora biti v stanju ponotranjiti sile Saturna.

Te sile planetov pa delujejo tudi na mineralno telo Zemlje. Na ta način in zaradi tega delovanja sil planetov nastane sedem metalov. Rudolf Steiner opisuje to tako, da pravi, če je v pra-časih Zemlje Sonce s svojimi silami lahko nezadržano delovalo na določeno mesto v Zemlji, potem se je tam oblikovalo zlato. Iz moči Sonca se ustvari čisto snovno, zemeljsko, metal zlato. Če je na določeno področje Luna nemoteno delovala se je tam oblikovalo srebro. Merkur je oblikoval živo srebro, Venera je oblikovala baker, Mars je oblikoval železo, Jupiter je oblikoval kositer, Saturn pa je oblikoval svinec.

To so te iste sile, ki so v notranjosti človeka izoblikovale notranje organe. Te iste sile so svoje čase v mineralnem svetu oblikovale posamezne kovine. In potem so Rudolfa Steinerja vprašali, kaj pa vsi drugi metali? In rekel je, ti so potem nastali z zlivanjem različnih energij teh planetov. In na žalost nam ni zapustil liste kateri planeti so delovali na ostale kovine. Imamo pa različne metale, ki so si tako zelo podobni, da nam pravzaprav postaja jasno, da sta kobalt in nikelj tako sorodna z železom, da smo lahko čisto sigurni, da je te kovine ustvarjal Mars z nekim drugim planetom.

Edina stvar o kateri je Rudolf Steiner nekaj povedal, o sodelovanju različnih energij planetov, to je bilo samo v primeru antimona. Antimon je tisti metal oziroma tisto zdravilo o katerem je Rudolf Steiner največ govoril. In rekel je tudi, da se antimon oblikuje takrat kadar učinkujejo skupaj trije podsončni planeti, Luna, Merkur in Venera. Kadar učinkujejo skupaj na ta način, da se njihovo delovanje medsebojno harmonizira in kadar je bilo temu tako, takrat je nstajala substanca antimon. Edini napotek, ki smo ga dobili od Rudolfa Steinerja je to, da je s harmoničnim prežemanjem treh podsončnih planetov nastal antimon.

Sedaj imamo to posebnost, da imamo na levi strani Sonca tri podsončne planete kar pomeni, da kadar gledamo iz Zemlje pot teh planetov, potem lahko rečemo, pretežni del je pretežno pod Soncem. Na desni strani desno pod Soncem pa imamo nadsončne planete, ki svoje poti rišejo pretežno izven Sonca. Glede na to, da imajo različne poti tega ne moremo vedno dobro opredeliti kot podsončni ali nadsončni. Posebej pri Marsu je to problem. Pri podsončnih planetih imamo učinkovanje na presnovo, sistem presnove, pri nadsončnih planetih pa imamo odnos do sistema živčevja in čutil. Na levi strani pri podsončnih planetih imamo izgradnjo, na desni strani pa tisto kar je v razgradnji utemeljeno. Na to levo stran lahko postavimo tudi kalcij, na desno stran pa lahko postavimo kremen.

Rekli smo, vse kar lahko delimo na sedem je pravzaprav podrejeno energijam planetov. Mogoče veste, da se celo človeško življenje odvija v sedemletnih ritmih in vsaka perioda sedmih let je pod vplivom določenega planeta. Za čas od prvega do sedmega leta majhnemu otroku vladajo sile Lune. Iz reproduktivnega sistema je človek sploh pripravljen pred rojstvom in te sile v prvih sedmih letih še spremljajo otroka. In te sile izgradnje podpira Luna. Tudi pri terapiji je to zelo pomembno. Povsod tam kjer pri otrocih ugotovimo, da se pojavljajo hipoplazije, kjer se neki organi ne oblikujejo v popolnosti, tam lahko zelo pomagamo s srebrom, ki je pripravljeno kot zdravilo, da se oblikujejo organi. Podpora izgradnji v prvih sedmih letih je tisto kar dobimo od Lune.

V drugih sedmih letih, od sedmega do štirinajstega leta, je čas pod vodenjem Merkurja. Za otroke lahko rečemo, da so taki kot živo srebro. Ne moreš jih držati, nemirni so, veliko se gibljejo. To je pravi izraz Merkurja, vedno v gibanju. Otroci so takrat kot perpetum mobile. Neverjetno, kakšno potrebo po gibanju imajo otroci v drugem sedemletju, brez da so utrujeni. Odločilno je torej, da takrat otroke vodijo sile Merkurja.

Od štirinajstega do enaindvajsetega leta, v tretjem sedemletju vodi razvoj mladostnika Venera s svojimi silami. To je razumljivo. V tem času imamo opraviti s spolno zrelostjo, čeprav Rudolf Steiner ne govori o spolni zrelosti temveč o zrelosti za bivanje na Zemlji. V tem tretjem obdobju sedmih let šele postane človek zrel in postane prebivalec Zemlje.

In potem pridemo k delovanju Sonca. Sonce je zelo dominantno. Njemu ne pripada samo sedem let. Da bi človeka dobro vodilo, da bi nanj vplivalo, mu dalo učinek Sonca potrebuje trikrat sedem let. Od enaindvajsetega do dvainštiridesetega leta ima vpliv na človeka delovanje Sonca. Trikrat po sedem let, od enaindvajsetega do dvainštiridesetega leta je čas, ko je človek pod vplivom Sonca. To je nekako sredina življenja na Zemlji. Po dvainštiridesetem letu se človek že nagiba k smrti in v naslednjih sedmih letih se potem začne močna degeneracija. Degeneracija je potem hitrejša kot regeneracija in imamo vse pojave, ki nas v starosti spremljajo.

Marsove sile delujejo na človeka od dvainštiridesetega do devetinštiridesetega leta starosti. Sile Jupitra delujejo na človeka devetinštiridesetega do šestinpetdesetega leta. Saturnove sile pa delujejo na človeka od šestinpetdesetega do triinšestdesetega leta.

Zdaj pa smo pred uganko. Kaj pa se po tem zgodi? Z vsemi uspehi medicine smo življenje človeka neverjetno podaljšali in s triinšestdesetimi leti je človek danes še pol mladeniča. Ampak fiziološko je to narobe. Nobeno vprašanje ni, da se procesi razgradnje že pri devetinštiridesetem letu uveljavljajo. Ponavadi od petdesetega leta naprej potrebujemo očala, ker naše oči ne funkcionirajo več kot prej. Prej ali slej pridejo na vrsto ušesa in vsi drugi pojavi staranja, ki jih danes tako radi odrivamo od sebe. Ampak vsako varanje samega sebe nič ne pomaga.

Mi smo imeli pri Weledi eno uslužbenko, ki je rekla, jaz nisem stara, samo starejša sem. Ampak to je grozno, starejše je še več kot staro. Človek ki posluša svoje fizično telo obdržati v kondiciji si danes zelo veliko prizadeva, veliko naredi. Moram priznat, da imam določeno spoštovanje do teh, ki tukaj okrog tekajo. Za mlade ljudi je to nekaj bolj simpatičnega kot če vidimo kakšne stare ljudi, ki tekajo tu naokrog. Ampak vseeno je treba priznat, da je to presenetljiva iniciativa, ki jo zmorejo in ljudje so upravičeno ponosni na sebe, če v določeni višji starosti pri šestdesetih, sedemdesetih letih zmorejo določene fizične obremenitve. Seveda je to mnogo bolje kot če človek sedi pred televizijo.

Kljub temu se moramo pogosto vprašati, če bi ljudje uporabili samo desetino tega časa, ki ga porabijo za fizično kondicijo, uporabili da svoj duhovni napredek bi bilo to za človeka mnogo pomembnejše. Ampak ne kritizirajmo. Lepo je, da vsaj na nivoju fizičnega obstojajo prizadevanja da človek ostane v kondiciji. Če pa smo govorili o meditativnem življenju, potem vemo, da je človek le v stanju da lahko dela tudi na nivoju astralnosti, duše in duha in si tam prizadeva za napredek. In tudi na tistem področju lahko z meditacijo treniramo, vadimo na podoben način kot na fizičnem nivoju. In seveda je za starejšega človeka mnogo primernejše, da skrbi za napredek na področju duševnosti in duha, kot da hoče izsiliti na področju fizičnosti nekaj. Sicer pa ena stvar druge ne izključuje. Toda ideal starega človeka, ki še vedno igra nogomet in to dobro fizično obvladuje, nima pa čisto nič interesov kar se duševnosti in duha tiče, to je že žalostno. In dobro je, da se tega zavedamo. Seveda je vsakemu prepuščeno koliko časa in moči bo posvetil svojemu fizičnemu telesu in koliko svojemu duševnim in duhovnim komponentam.

Te različne sile planetov pa nimajo nekaj opraviti samo s tvorbo notranjih organov, temveč so razen tega še zelo pomembni za funkcije v človeku. Iz Sonca izhaja še delovanje splošnega harmoniziranja, izravnavanja tistih nasprotij, ki nastajajo na eni strani od podsončnih in na drugi strani od nadsončnih planetov. To je lepo pregledno. Tu imamo spodaj pri Saturnu in Luni največje nasprotje, pri Jupitru in Merkurju manjše nasprotje, pri Marsu in Veneri še manjše nasprotje in vse skupaj se steka v Soncu. Sonce nekako izravnava delovanje nadsončnih in podsončnih planetov. Zaradi tega lahko razumemo, da je zlato super zdravilo. Praviloma lahko z zlatom vse pozdravimo do določene stopnje. Za to se imamo zahvaliti ravno tej sposobnosti harmoniziranja, ki ima uvid v ves organizem in ki ima svoj odraz v srcu. Srce je center krvotoka in srce tvori človekovo sredino. Kri ohranja človeka pri življenju. Pravzaprav je to produkt presnove, toda zaradi delovanja srca se kri porazdeli po celem telesu, v zgornjem in spodnjem delu človeka.

Zelo povezano s srcem je delovanje pljuč, dihanje. Zanimivo je, da Merkur tvori pljuča toda dihanje samo je učinek Marsa. To je razlika med tvorbo organov in funkcioniranjem organov. Pri Soncu je drugače. Pri Soncu je tako, da je srce mesto kjer se kri zbira in od kjer teče, toda pri pljučih je stvar drugačna. Eno je tvorba pljuč iz sil Merkurja, samo dihanje pa je prežeto s silami Marsa. In potem imamo še to krasno nasprotje med Venero in Marsom. Venera je element ženskega, sprejemanja, predajanja, čuvanja, Mars pa je izraz dejavne agresivnosti, obrnjenosti navzven.

Rudolf Steiner na primer pravi, da se v žolču jaz zoperstavi toku hrane. V žolču je jaz obrne proti toku hrane. Tam žolč res potrebuje vso agresivnost Marsa da to hrano premaga. Vsaka hrana, ki jo mi iz svojega jaza ven ne moremo premagati, ki je ne moremo popolnoma razgraditi je za človekovo telo strup. Izkušnja, ki jo kot starejši človek zelo hitro dobimo je, če preveč jemo čutimo veliko utrujenost, ker nismo uspeli vse hrane premagati. Sile presnove v nas niso več dovolj močne, da to hrano premagajo, zato nas boli glava, potrebni smo spanja. Modro je, če v starosti reduciramo hrano, ker dejansko veliko hrane ne potrebujemo. Vse kar vzamemo več kot je tisto kar Mars obvlada je obremenitev. Za ljudi, ki so okrog nas je to pogosto težava. Ljubeča žena bo zelo zaskrbljena in kjerkoli skozi vse odprtine bi vam poskušala nekaj vsiliti. Ampak to v resnici ni neka prednost. Mnogo bolje je kadar jemo v skladu s silami Marsa, ker to hrano potem tudi obvladamo.

Ledvica so v zvezi z izločanjem, to je znano. To je sistem, ki je zelo komplicirano narejen, dela komplicirano in za mene je vedno nepojmljivo, da človek v enem dnevu izloča in resorbira za eno kad vode. To je neverjetno kaj ledvica opravijo. In da to sploh zmorejo. Tisto kar mi kot urin izločimo pa je samo zadnja desetina tekočin, ki se v telesu v toku enega dne giblje.

V pljučih imamo temelje za delovanje sil Merkurja, funkcijo pljuč pa vodi Mars. In predvsem je odnos cirkulacije krvi in pljuč vezan eden na drugega. V tej povezavi vladajo določene zakonitosti. To lahko vedno preverjate. Na štiri udarce srca enkrat vdihnemo in izdihnemo. To seveda ni vedno togo, ritem sam po sebi je vedno nekaj živega, gibljivega. Kadar gremo po stopnicah gor se to zelo spremeni, potem srce mogoče šestkrat udari na en vdih in izdih. Ko pa se umirimo pa se to razmerje praviloma spet vzpostavi. In to razmerje je obenem merilo našega zdravja. Kvocient med dihanjem in cirkulacijo srca modri zdravniki zelo hitro raziščejo. Pri nas v antropozofski bolnici so zdravniki delali raziskave s tem v zvezi in videli so, da celo bolni ljudje ponoči v globokem spanju dobijo spet nazaj pravo razmerje, čeprav je podnevi razmerje pokvarjeno. In Rudolf Steiner pove nekaj zelo pomembnega s tem v zvezi. Pravi namreč, ritem krvi bi hotel vedno malo hiteti, kri bi vedno rada cirkulirala hitreje kot v odnosu ena proti štiri, dih pa je tisti, ki kri zadržuje.

In sedaj pridemo do zanimive konstentacije. Kako je človek priključen na ritme, ki vladajo zunaj v kozmosu? Ne z ritmom krvi, temveč z ritmom dihanja. In dihanje zadržuje kri. To je stvar, ki jo lahko krasno zasledujemo. Če ste kdaj imeli motnje v srčnem ritmu potem pomaga, če strogo enakomerno dihate. In čutili boste, da resnično ritem dihanja privede kri v mir. Ritem krvi mora slediti ritmu dihanja. Ritem dihanja pa je priključen na ritme kozmosa.

Nekaj moramo še dodat. Mislim, da to ni dovolj popolno, če si pogledamo posamezne funkcije, ki so pri organih v zvezi s silami planetov. Pogovarjali smo se samo o delovanju Sonca, Marsa in Venere. Kaj je posebna funkcija delovanja Merkurja? To je, da nekaj teče, da se pretaka. Merkur ima res opraviti z merkurialnim principom, tistim ki je vodeno. In to je v zvezi s tem, da povsod tam kjer je gibanje, kjer nekaj teče, Merkur to podpira. Splošna domena zdravilnega delovanja Merkurja so vse vrste zastojev v človeku. Povsod, kjer se neki procesi zaustavljajo, kjer niso v toku, tam z Merkurjem lahko veliko pomagamo.

Medtem, ko ima Merkur opraviti s tekočim imamo pri delovanju Jupitra nekakšno igro med tekočim in čvrstim. Tam je zanimivo to kako deluje Jupitrov element. Kositer v vseh razmerah kjer gre za razmerje med tekočim in čvrstim. Kje v človeku najdemo to razmerje med tekočim in čvrstim? To imamo v področju hrustanca. Hrustanec je tisto kar najdemo okrog sklepov in jih naredi voljne. Ti sklepi so v nekem mazivu in tam mora učinkovati na pravi način tekoče in čvrsto. Če je čvrsto, preveč močno, potem imamo opraviti s sklerozami. Če pa postane preveč tekoče, potem pride ponavadi do vnetij. Najti srednjo mejo med vnetji in sklerozo, pri tem nam pomaga Jupiter. V kositru imamo zelo učinkovito zdravilo. Takoj boste videli, da to velja za vse vrste revme in sicer tako za tisto revmo, ki ima opraviti z vnetjem kot tudi za tisto, ki ima opraviti s skleroznimi procesi.

Fiziološko je to zelo zanimivo, da ima hrustanec dva soseda. V smeri živega, razgibanega, astralnega je mišica. Mišica je v bistvu v službi Marsa. Za njo velja Marsov princip. Vsakič, ko naredimo nekaj da uporabimo mišico, poseže v nas Mars s svojo močjo. Rekli smo, da je hrustanec med mišico in kostjo. Mišica se lahko potegne skupaj ali stegne. Živi v astralnem nasprotju med raztegovanjem in krčenjem. Krčiti in širiti se, to je element astralnega. Na drugi strani pa imamo kost, ki je postalo popolnoma trda. V področju kosti pa deluje planet Saturn. Najprej to nima nobene veze z vranico temveč so drugi odnosi, ki imajo opraviti s funkcionalnim. Ne s tvorbo nekega organa temveč s funkcijo. Temelj tvorbe kosti so Saturnove sile.

Zaradi tega so Saturn v srednjem veku risali kot smrt na nek način, kot skelet. Od Saturna namreč prihajajo sile razgradnje, sile smrti, tako kot prihajajo od srebra in Lune sile izgradnje. To je na nek način tudi nasprotje med rojstvom in smrtjo. In v kakšni zvezi s kostmi so te sile razgradnje? Povsod tam, kjer se kosti ne oblikujejo dovolj močno, kjer kost ostane premehka kot je to na primer pri rahitisu, tam je odlično zdravilo Saturnov metal svinec, da pomaga pri učvrstitvi kosti. Marsu moramo dodeliti gibanje mišic, Jupitru hrustanec, Saturnu pa kosti. S tem smo dodali tisto, kar smo včeraj izpustili.

Sedaj pa se lahko vprašamo, kako pa energije planetov delujejo v življenje, v tok etra življenja. Zelo lepo je to. Sile planetov ta tok življenja lahko zelo različno obdelajo, modificirajo. Najvišje gor je Saturn in tam deluje nekaj kar življenje zadržuje, kar življenje privede k mirovanju, k odmiranju. Saturn je nosilec smrti. Ta daje eteričnemu toku življenja nekaj odmirajočega. On ustvarja odmirajoče življenje. Kje pa mi najdemo odmirajoče življenje? To seveda najdemo samo v sistemu živčevja in čutil. To je namreč v človeku tista organizacija, ki je nekako podvržena tistemu kar odmira. To odmirajoče življenje se dogaja v čutilih.

Zdaj pa se bomo vprašali, zakaj so naša čutila organi odmiranja? Ampak to lahko razumemo. Vprašali se bomo, kaj pa ta čutila so, kaj delajo. Ta čutila so samo vrata skozi katera lahko svet od zunaj prodre v nas. Kaj pa je pogoj za organe čutenja, da to nalogo opravljajo? Ali so lahko polni lastnega biti, lastnega življenja? Če bi bili polni sebe bi bili slabi sprejemniki sveta. Če hočeš nekaj sprejeti se moraš narediti praznega in moraš tisto lastno umakniti, zato da tisto tuje lahko pride. V tem smislu je potrebno, da se vsa čutila nekako umaknejo, da mora biti njihova lastna dejavnost pretvorbe in presnove zmanjšana. In to povsod vidimo.

Kaj se dogodi, če imamo oko napolnjeno s krvjo? Ali lahko takrat dobro vidimo? Seveda ne. Imamo konjunktivitis, vnetje mrežnice ali kaj podobnega. To seveda moti našo sposobnost da kaj vidimo. Proti tistemu kar prihaja k nam, kar bi morali sprejeti, postavljamo nasproti preveč življenja. Tudi v ušesu je nekaj podobnega. Kaj je kadar so ušesa preveč polna življenja? Imamo torej vnetje ušesa. Poudarjena presnova se mora v čutilih umakniti, da bi čutila sploh bila primerna vrata za sprejemanje sveta od zunaj v nas. To je torej odmirajoče življenje.

Pridemo v naslednje področje. Pridemo k Jupitru in tista vrsta življenja, ki jo Jupiter omogoča je ohranjajoče življenje. To je sedaj za eno stopnjo bolj milo. Življenja ne vodi do odmrtja, temveč smejo procesi življenja delovati še tako močno, da je življenje ravno še ohranjeno. In katera funkcija življenja se ravno še ohranja, četudi je nagnjena k degeneraciji? To je funkcija živcev. Živec je nenehno v nekem odmiranju, toda v tem procesu odmiranja se ohranja in ne pride tako kot pri čutilih do odmiranja življenja, temveč do ohranjanja življenja v njem. Jupiter omogoča v področju živcev ohranjajoče življenje, nekaj kar je ravno še živo.

Na čem opazimo, da je živec odmirajoč organ? Kako je s celicami živcev? Ali se v toku življenja razmnožujejo? Ne. To je zelo zanimivo. Človek je rojen z velikim presežkom živčnih celic. Že nekaj tednov po rojstvu pa ne more nit ene celice živčevja nadoknaditi, narediti na novo. Tisoči celic živčevja odmrejo v toku življenja in jih ne moremo nadomestiti. Toda božja modrost nas je opremila s takim presežkom, da s tistim kar imamo v rosni mladosti shajamo potem vse življenje. Celice živčevja se ne morejo razmnoževati. Za celice je to nekaj nenavadnega. Vse druge celice v telesu se lahko razmnožujejo in se močno razmnožujejo, predvsem v našem črevesju, v teh resah v črevesju je na milijone celic vsak dan. Zelo tipično je, da je v področju presnove zelo aktivno življenje, povišano aktivnost življenja najdemo tam. V področju živčevja pa najdemo odmirajoče in ohranjajoče življenje.

Zdaj pa pridemo k Marsu. Mars ima že močnejše življenje in sicer oblikovanje, tvorba življenja. Če Marsove sile delujejo na živo, potem nastane oblikujoče življenje. Te tvorbe, te pra-slike so imaginacije, ki jih je treba najprej pritegniti v zemeljsko resničnost. To je nekaj kot duhovni koncept, načrt, ki postane fizičen šele zaradi cirkulacije, cirkularijoče življenje. Tok krvi razdeli oblikujoče življenje Marsa na različne organe tako, da ta impulz oblikovanja, cirkulatorično življenje po telesu razporedi.

Če gremo navzdol pridemo v področje Venere in tu gremo od srednjega organizma naprej v presnovo. Tu imamo pod vodstvom sil Venere življenje presnove. Šele sedaj se izoblikujejo organi presnove iz sil Venere. Kot to vemo iz tridelnosti človeškega organizma je s to presnovo ozko povezan sistem okončin. To vedno jemljemo skupaj, presnovo in okončine. To je sistem, ki ima svoje mesto v spodnjem delu človeka. In to življenje gibanja je nekaj, kar je v domeni Merkurja. Vse kar ima opraviti z okončinami. Rudolf Steiner to imenuje tudi življenje, ki daje moč. Lahko rečemo, življenje gibanja ali življenje moči.

Sedaj pa zadnja stvar. Kje pa najdemo življenje Lune? To je seveda vse v področju reproduktivnih organov. Reproduktivno življenje ali obnavljajoče se življenje. Te sile življenja se modificirajo tako, da sile planetov delujejo na univerzalne sile. V področju Saturna in Jupitra se življenje nekako zadržuje, zastaja. Saturn ustvarja za življenje imaginativne slike, cikrulatorični Sončni sistem razdeli po telesu Marsovo življenje oblikovanja. Življenje presnove, ki je pod vodenjem Venere in omogoča tvorbo vseh organov presnove. Bitje bivanja in moči, ki je pod vodstvom Merkurja se potem pridruži presnovi in to kolo potem zaključi reproduktivno obnavljajoče življenje Lune.

Sedaj čisto jasno vidimo, da se zgornja dva nanašata na sistem živčevja in čutil, potem prideta dva srednja sistema, dihanje in cirkulacija krvi, Mars in Sonce sta ritmični sistem, spodnji trije pa sodijo k sistemu presnove in okončin. Reproduktivno življenje je pridruženo presnovi in ga pravzaprav štejemo k presnovi. Tu imamo torej kako delujejo sile planetov na univerzalne sile, ki pritekajo na Zemljo in darujejo življenje.

Opazil sem, da smo pri vsem našem obravnavanju doslej eno stvar še malo zanemarili. Nismo še dovolj natančno obravnavali nečesa, kar je temeljni pogoj za to, da razumemo človeka in sicer tridelnost človeškega organizma. Na kaj pa se tridelnost nanaša, v nasprotju s štiridelnostjo človeškega telesa? Kaj si predočimo kadar razmišljamo o štiridelnem človeku? Torej fizičen človek, eteričen človek, astralni človek in človek kot nosilec jaza. Tako imamo celega človeka pred seboj, štiridelen je. Če pa si pogledamo fizično telo potem je to fizično telo, ki je spodnje telo štiridelnega človeka, potem je to fizično telo tridelno.

To tridelnost si še enkrat pobližje oglejmo, saj najdemo enako členitev na tri tudi pri rastlini in tudi na splošno v mineralnem svetu. Namreč, v treh principih Paracelzusa. Tam imamo tridelnost mineralnega. Poglejmo si kako to pri človeku zgleda. Zgoraj imamo sistem živčevja in čutil. Kako se izraža za človek živčevja in čutil? Obrnjen je v svet zunaj. Organi živčevja so vrata v človekovo notranjost. Na nekem mestu, pravi človek, da sistem živčevja pripada bolj svetu zunaj kot človeku. Področje živčevja je bolj povezano z okoljem kot s človekom. V čutilih in živčevju imamo torej odmirajoče in ohranjajoče življenje. Mi vidimo torej, da je tam razgradnja potrebna in umik lastnega življenje čutil, zato da se življenje živčevja in čutil prav razširi.

Če se življenje porine nazaj, kaj nastane? Imamo opraviti z mirom? Trdota, negibljivost, togost. In pravzaprav to v zelo poudarjeni obliki v glavi najdemo. Vse telo sicer razgibavamo, glavo pa zelo malo. Najmanj gibljemo glavo. To je zelo posebno. Zdaj pa poskušajte z glavo hitro obračat sem in tja. Vrti se vam, izgubite ravnotežje,v nevarnosti ste, da padete. Tudi, če se vrtite okrog svoje osi, kar otroci vedno z navdušenjem delajo, se je treba zaradi vrtoglavice nečesa oprijet sicer pademo. Ali nebi bilo grozno, če bi se to dogajalo z gibanjem drugih telesnih delov? Ampak v glavi je temu tako. Glava potrebuje mir. Glava ravno zaradi tega oblikuje največ kosti. Kost je v človeškem telesu najtrši material. Če se z glavo kamorkoli udarite boste presenečeni koliko glava zdrži. V glavi imamo torej čvrstost, stabilnost, mir, trdoto in tudi hlad je v glavi doma.

Zelo zanimiv eksperiment, ki ga lahko vsakič pri tuširanju preizkusite. Če se tuširate s toplo vodo čutite to povsod kot bolj prijetno, kot če si s toplo vodo tuširate obraz. Opazite, da je glava tisto mesto kjer je vroč curek vode neprijeten. Glava resnično potrebuje hlad. Če je glava prevroča imamo vročino. To je torej stanje bolezni. Če otrok pravi, boli me glava, ga  primemo za čelo in vidimo, da je glava vroča in da ima vročino. Zgornjega človeka je presnova premočno prevladala. V glavo sodi hlad. Tudi v preprostem jeziku se to vidi. Vročeglav človek se hitro razjezi. Če nočeš izgubiti razsodnosti moraš biti v glavi miren in bolj hladen. Vsi ti simptomi super pašejo k življenju čutil za katera smo rekli, da je tam doma odmirajoče in ohranjajoče življenje.

Zanimivo je, da obstoji nasprotje tega. Vedno je tako, da dve nasprotji postavljamo skupaj. Na določen način so ta nasprotja zanimiva. Kaj je nasprotje dejavnosti čutil in živčevja? Dejavnost čutil je popolnoma jasna, torej vtisi, ki nam jih čutila posredujejo, slike, zvoki, okusi in tako dalje. Kaj pa življenje živcev potem dela s temi vtisi? Prinese nam predstave o tem, omogoča predstave, da mi preobrazimo čutni vtis v predstavo. To je v bistvu odgovor življenja živčevja na življenje čutil. Razlikovati moramo nekaj, kar v bistvu ne moremo razlikovati, ker imamo občutek, da je to avtomatično, samo po sebi. Ena stvar je, da čutila s temi vtisi naredijo na nas vtis, odgovor duše na te vtise pa je predstava, ki si jo od teh vtisov ustvarimo. Odgovor čutil je predstava na vtis, ki nam ga posreduje čutilo.

To ne mora biti tako. Če v nekem čutnem vtisu niste posebej pozorni, gledate na primer skozi okno in še sanjate, lahko se zgodi, da so najrazličnejši čutni vtisi pa si ne ustvarjate predstav. Zanimivo je kadar se vozite s hitrim vlakom in vse okolje zelo hitro šviga mimo. Vedno znova poskušate ustvariti neko predstavo, pa je ta že mimo. In potem človek nekako okrni se odreče neki predstavi in pusti, da stvari pač švigajo mimo. Mi imamo možnosti, da neko omejeno količino čutnih vtisov privedemo do predstave. Če pa so ti čutni vtisi prehitri jih ne moremo pospremiti s predstavami. Zaradi tega je tako krasno pri železnici kadar se pojavi nekaj pred nami, čemur se počasi približujemo in lahko oblikujemo predstavo. Obenem vidimo, da je ta poplava čutil z maso čutnih vtisov kot je v današnjem času slučaj nekaj zelo nezdravega.

In na tem je utemeljena tudi iluzija kina in televizije. Slike tako hitro ustvarjajo, da duša ni v stanju spremljati posameznih slik in zaradi hitrega sledenja menjajočim slikam nastane iluzija. Televizija in kino sta nenehna prevara človeka. Človekova sposobnost ne more vseh teh vtisov predelati. To je v zvezi s sodelovanjem zaznavanja in duševnega odgovora na te predstave. Te slike ostajajo nepredelane, kot težka hrana v želodcu, kar je za oblikovanega človeka manjši problem, za otroka pa velik.

In sedaj smo pri glavnih dveh funkcijah tega zgornjega človeka, človeka živčevja in čutil. To kar realiziramo kot predstavo pri človeku zaradi sposobnosti razmišljanja lahko ločimo na zaznavanje in razmišljanje. To sta ti dve funkciji sistema živčevja in čutil. In na ta način vidimo, da je v zgornjem človeku, v glavi človek buden in popolnoma odprt za vtise sveta. Čisto drugačen pa je nasprotni pol človeka in sicer je to področje presnove. Kot nekakšen center si predstavljamo trebuh. Tam je doma gibanje, toplota, preobrazba, presnova. To je točno nasprotje tistemu kar pri zgornjem človeku najdemo v glavi. Če imamo v glavi trdoto, mir, otrdelost, hlad, imamo v presnovi toploto, gibanje, presnovo, pretvorbo snovi in preobrazbo. Torej točno nasprotje zgornjega človeka.

In kako je z zavestjo? Pri tej presnovi kjer se toliko dogaja je človek popolnoma nezaveden. O tem spodnjem življenju imamo zavest samo takrat kadar nekaj ne teče dobro, kadar je nekaj moteno. S čim to opazimo? Zaradi bolečin čutimo, da v spodnjem človeku nekaj ni v redu. Bolečina je nekaj kar v presnovo prinese zavest. Normalno o delu presnove nimamo nobene zavesti. Presnove zaradi tega sploh ne opazimo ker teče tako rekoč avtomatično. Mi pa seveda vemo, da temu ni tako, temveč da ves svet hierarhij dela na tem, da naša presnova teče in da tega ne moremo nositi v svoji zavesti. Vse to, kar se brez zavesti dogaja v spodnjem človeku je dejavnost bitij, ki so duhovno višje stoječa od človeka in ki za človeka delajo to, kar sam zase še ne zna delati.

Videli smo, obstoja točka kjer vidimo, da človek enkrat bo pozvan, da te stvari vzame v svoje roke in to je to dihanje, kar zmoremo pri dihanju. Človek dihanje lahko zadrži, sicer ne za dolgo, ampak zadrži ga. in mi lahko oblikujemo to dihanje v govor. T oje zank, da človek lahko zavestno na dihanju dela. V področju cirkulacije krvi tega še ne znamo. Ampak mi imamo na daljnem vzhodu ljudi, fakire in posvečene, ki so v stanju vplivati na cirkulacijo krvi. Enkrat bo človeštvo to zmoglo. Normalno pa je to, kar se dogaja v spodnjem človeku brez zavestno.

Rudolf Steiner pravi, da mi sploh zdržali nebi, če bi doživljali kakšne bitke se bojujejo v tem spodnjem človeku. Med hrano, ki smo jo pojedli in človeškim jazom se mora vse to premagati. On pravi, to je vojno polje. Hvala bogu, da o tem ne vemo nič. Če pa v želodcu ali črevesju ni kaj v redu, potem nekaj opazimo o tej borbi. Tu imamo opraviti z notranjim, z nezavednim v človeku. in povsem jasno je, da ta nasprotujoča si sistema človeškega življenja nebi omogočala, če bi imeli samo ta dva sistema.

Kaj bi se zgodilo, če bi imel človek samo zgornji pol? Rekli smo, da se tam zelo močno oblikuje čvrstost, hlad, odmiranje. Mi bi okameneli. Slika tega človeka živčevja in čutil je v mitu o Sodomi in Gomori. Notri se obrne in okameni. To je na nek način tisto, kar nam grozi, če bi imeli v sebi samo moči tega zgornjega človeka. Vse oblikujoče prihaja iz sistema živčevja in čutil in to tudi moderna medicina ve. Sila živčevja in čutil oblikuje ves organizem.

Nasprotje tega pa je v sistemu presnove in okončin, razblinjanje, preobrazba. Če bi bili samo pod vplivom sistema živčevja in čutil in teh sil, bi vsi v sklerozi okameneli. Skleroza je izraz pretežne dominance zgornjega človeka. Obratno pa, če bi bili izpostavljeni samo silam presnove, kaj bi se potem zgodilo? Človek bi šel skozi procese vročine in vnetij in substanca bi se raztapljala v vnetjih. Ta proces najdemo povsod tam, kjer srečujemo procese vnetja. Tam se tkiva, substance razblinjajo. Če bi imeli samo sistem presnove, potem bi se razblinili v procesih vnetij. Če bi imeli samo zgornjega človeka pa bi okameneli. Seveda se to ne sme zgoditi.

Božja modrost je zaradi tega dala človeku srednji sistem, ki ustvarja izravnavo med zgornjim in spodnjim človekom. To je ritmični sistem. Sem spada dihanje in cirkulacija krvi. Če hočemo to prikazati grafično bi to lahko naredili tako, da oba sistem zgornjega in spodnjega človeka povežemo z ritmičnim sistemom. Nekaj takega pa bi lahko narisali tudi na noter in na ven. Tukaj bi bil vdih in tukaj izdih. Torej, zgoraj in spodaj, notri in zunaj sta povezana z ritmičnim sistemom. In to je to, kar nas naredi za človeka. To kar nam življenje na Zemlji omogoča, to je ravno za srednji ritmični sistem.

In že včeraj smo slišali, ta ritmični sistem je z dihanjem priključen na ritem sveta. Dihanje mora imeti na vajetih cirkulacijo krvi v razmerju ena proti štiri. Skrbeti mora za to, da kri ne postane prehitra. En vdih in izdih na štiri udarce srca. To povezanost človeškega dihanja z ritmom sveta lahko zasledujemo, če naredimo tale račun. Mi v minuti vdihnemo in izdihnemo približno 18-krat. V eni uri je to 1.080-krat in v enem dnevu 25.920-krat. To je število vdihov in izdihov človeka v enem dnevu. In zanimivo je, da so 25.920 leta kolikor dolgo traja tako imenovano platonsko svetovno leto. Najprej je o tem poročal Platon. 25.920 let je namreč tista doba, ki jo potrebuje Sonce, da se v svojem nenehnem premikanju, ki ni samo premikanje v enem letu ampak tudi vzvratno, da pride v pomladni točki iz enega ozvezdja preko vseh ozvezdij spet v to ozvezdje.

Če gledamo na zodiak potem se v toku leta Sonce enkrat premakne pred zodiakom v nasprotni smeri urinega kazalca. Giblje se pa tudi v drugi smeri, enkrat v 72 letih za eno stopinjo v drugi smeri pred zodiakom. To je veliki svetovni ritem in na ta veliki svetovni ritem je človek s svojim dihanjem pripet. Vselej ko vdihnete in izdihnete lahko meditativno spremljate to svojo priključenost na ta veliki svetovni ritem, ki dela valove v vaše telo. To nas zdravi. Dihanje je zdravnik v človeku. Zdravniki sicer pravijo, da je kri zdravnik v telesu. To je res, ampak ritem krvi je odvisen od ritma dihanja.

Stari Indijci so to vedeli in delali s tem tako, da so poskušali dihanje zavestno spreminjati. In to je to, kar v zadnjih ostankih še najdemo pri jogi. To pa vsekakor ni bila samo tehnika dihanja, spremembe dihanja so razumeli v službi oblikovanja duševnosti in duhovnosti človeka. danes imamo opraviti s tem, da različne praktike joge posredujejo in pravijo, da naj bi se to uporabljalo za harmoniziranje, za sproščanje človeka. To kar danes srečamo je zelo omejeno proti tistemu, kar je stara joga obsegala.

Kljub temu je to za človeka v določeni meri pomembno, toda Rudolf Steiner je opozoril, da je čas stare kulture joge minil, ker človek danes ne sme živeti v sistemu dihanja, temveč naj bi človek živel v sistemu čutil, zavesti. Za našo sedanjost  je ta stara metoda vezana na dihanje pravzaprav zastarela. Iz tistega človeka takrat s poudarjanjem dihanja se je človek razvil v bitje, ki se povezuje predvsem s čutili. Z dihanjem je nezavedno povezan s svetom, zavestno pa se človek mora povezati s svetom z razmišljanjem.

Predstavljajmo si, kako sedaj ta stvar zgleda v rastlinskem svetu. Narišimo rastlino. Če si predstavljamo rastlino kako tukaj raste, kaj v rastlini ustreza tistemu čvrstemu, trdemu, kar je prišlo k postavi in k miru v človeku? Kje najdemo to v rastlini? V korenini. Tam najdemo razvejanost, ki sega v zemljo in obenem imamo tam tendenco čvrstosti. Imamo konfrontacijo z mineralom, sprejemanje vode in vso konfrontacijo z zemljo. Če se vprašamo kje v rastlini so doma procesi toplote, kakšen je odnos rastline do svetlobe in toplote potem vidimo, da v tistem področju rastlina oblikuje cvet. Tam imamo nekaj takega kot je v človeku doma v presnovi. Tam se snovi probražajo, tam je doma gibanje. Kaj pa srednje področje med korenino in cvetom? To je tisto najbolj karakteristično za rastlino, tisto vegetativno. Tam se oblikuje steblo in listi. In tam živi v rastlini njen ritmični del. S tem rastlina diha in tam imamo to zanimivo nasprotje do človeka. rastlina izdihne kisik, ljudje in živali pa izdihnemo ogljikovo kislino. Kakšna krasna simbioza. Rastlina lahko sprejme tisto česar se moramo mi in živali osvoboditi. Tudi živali morajo izdihniti ogljikovo kislino. Rastlina pa ima sposobnost, da to ogljikovo kislino vdihne.

Vidimo, da je med rastlino in človekom nekakšno nasprotje, ravno obrnjena situacija. In to nasprotje se izraža v tem, da v primerjavi s človekom rastlina stoji na glavi. Da v resnici sistem živčevja in čutil pri človeku ustreza področju korenin pri rastlini. Da ritmični sistem pri človeku ustreza področju listov v rastlini. In da sistem presnove pri človeku ustreza področju cvetov. In to je prastara modrost, ki so jo alkimisti v srednjem veku že vedeli. Namreč, e vzamem pri rastlini nekaj iz področju korenin je to primerno zdravilo za področje živčevja in čutil. Če vzamem iz rastline nekaj iz področja cvetov in semena, potem je to v odnosu do moje presnove in zdravilo za presnovo. In če hočem delovati na svoj ritmični sistem so zdravila pri rastlinah doma v tistem srednjem delu rastline, na področju listov in stebla.

To je zelo očitno. Mi ne živimo predvsem od korenin. Kaj je za nas glavna hrana? Glavna hrana za človeka so semena žit, nekaj iz področja plodov in semena. Za srednjega človeka je seveda odlična stvar solata in zelenjava. S tem hranimo našega ritmičnega človeka v sebi. Korenino uporabljamo za hrano manj, toda temu ni čisto tako. Obstojajo tudi korenovke, ki imajo skoraj karakter presnove. Kaj se zgodi s korenino, ko postane skoraj plodu podobna? Kakšno hipertrofijo korenine potem dobimo? Potem nimamo samo takih laskov v področju korenin, ki se po zemlji fino razporedijo, temveč rastlina oblikuje na primer koren, repo. To je neka oblika, ki v bistvu ne ustreza tipični korenini, temveč dobi karakter plodu in se razširi v zemlji. Korenina se lahko razširi in oblikuje neke vrste repo in tak plod dobi karakter plodu. Zaradi tega mi veliko uporabljamo tiste plodove, ki jih rastline v zemlji naredijo. Malo uporabljamo tiste, kot las tanke koreninice, z veseljem pa jemo na primer korenje, rdečo peso. Tam imamo nekaj sočnega, nekaj plodu podobnega. Samo zaradi tega, ker se korenina lahko preobrazi v nek plod imamo v korenini nekaj zelo uporabnega za hrano. Tanke koreninice solate na primer ne moremo uporabiti za hrano. V repi imamo nekaj plodu podobnega, četudi v področju korenin.

Ena stvar nam še manjka. Manjka nam še mineralno, ampak to smo že omenili. Tu spet srečamo tri principe Paracelzusa. V mineralnem področju imamo spet opraviti s tridelnostjo in sicer v tej obliki, da je za sistem živčevja in čutil pravi izraz kristal, princip sal (soli). Za srednji merkurialni princip je pravi simbol razgibana voda, ki v svojem miru oblikuje kapljico. To je princip Merkur. Za presnovo pa imamo žveplo, fosfor, princip sulfur. To so potem substance za katere smo rekli, da niso pod vplivom zemlje in vode, temveč so pod vplivom zraka, da vsebujejo svetlobo in toploto in teh stvari ne moremo tehtati. Zaradi tega lahko gorijo in svetijo. Vsebujejo torej svetlobo in toploto, ki jo lahko pošljejo navzven in jo nosijo v sebi.

Če to primerjamo z rastlino imamo pri rastlini v tem področju eterična olja. Eterična olja najdemo v vonju rastlin. Vonj in cvetni prah pošilja rastlina ven v okolje. Vodo in soli pa vsrkava skozi korenine vase. To prežema potem vso rastlino, zgoraj pa se rastlina razdaja okolju in se odpre za učinkovanje insektov, ki pridejo v to področje cveta pri rastlini. Čebele, čmrlji, metulji, hroščki in tako dalje. In sicer zaradi tega, ker se rastlina tu odpre za živalski svet, za astralno sfero.

Imamo torej mineralno kraljestvo, kraljestvo rastlin in kraljestvo človeka. Jasno imamo ta tri kraljestva pred seboj. Tu se postavlja veliko vprašanje. Kako pa je z živalskim svetom? Tudi v živalskem svetu najdemo členitev na tri dele, toda živalski svet ima za seboj zelo diferenciran razvoj. Zato govorimo o nižje in višje razvitih živalih. Govorimo o živalih vode, živalih zraka in živalih zemlje in te živali so šle skozi različne stadije razvoja. Zato je pri živalskem svetu ta delitev na tri dele malo zamegljena, čeprav zelo jasna. Kaj mislite, katere živali so posebno poudarili sistem živčevja in čutil? Katere živali so posebno budne, posebno odprte za okolje? Odprte za nevarnosti iz okolja? Živali, ki nenehno gledajo okrog sebe? Včeraj sem videl miško, nenehno je gledala okrog sebe. Vedno je pripravljena da zbeži. Vedno je budno prežala, kdo bi ji lahko škodoval. Neverjetna budnost. Prav glodavci so tiste živali, ki so zelo razvite v področju glave, v sistemu živčevja in čutil. Če pa si ogledate kravo, enkrat gledam sem in čez pol ure drugam, ampak nervozna ni nikoli in nikoli je ne spravimo iz tira. Stoji sredi ceste, avto se je mora ogniti, ona pa uživa svoj mir in je popolnoma zaposlena sama s sabo in s svojo prebavo.

Med živalmi najdemo poudarjene živali prebave in presnove, kjer so predvsem prežvekovalci s kravo doma. Potem pa najdemo živali kjer se to delno metamorfizira kot na primer pri kozorogu, kjer je tudi področje okončin dobro razvito. Če pa si zamislite kravo kakšno težo ima, v njej so sile zemlje zelo močne.

Kaj pa so srednje živali? To je krasno. To so tiste živali, ki znajo biti zelo sproščene, mirne, predane. Poglejte si mačko, ko se nekam uleže. To je personificirano udobje, sproščenost, predanost. Ko enkrat potem še zaprede je to ritmično predenje in človek ima res občutek da je mačka ena sama blaženost. Toda čim se v bližini pojavi na primer ptica je ta žival, ki je bila povsem predana miru, udobju in uživanju, se zna naenkrat kot napeta puščica pognati za tisto ptico. Takoj je prisotno nasprotje. Mir in uživanje na eni strani in najvišja agresivnost v naslednjem trenutku in volja do napada. To so torej mačke. Tudi roparice sodijo sem. Si predstavljate leva, kadar on počiva kako uživa. Nič ga ne more premakniti iz njegovega uživanja, ugodja, mirovanja. Kadar pa mora poskrbeti za svojo družino in oditi na lov je čisto drugače. Čudovito lahko vidimo da te srednje živali živijo predvsem v svojem ritmičnem sistemu. Tam si mir in hitrost hitro sledita, kot pri dihanju.

To bi bilo o tridelnosti pri človeku, živalih, rastlini in mineralu.

Ljubi prijatelji! Ste opazili razliko, včeraj nam tega še ni rekel. Vprašanje je včasih, če si človek sme dovoliti tak nagovor. In danes je na splošno razširjeno tako obnašanje med ljudmi, da človek predvsem kadar so ženske v vprašanju, težko reče ljuba. Če rečem ljubi prijatelji se to nanaša tudi na ljube prijateljice in jaz sem se včasih že malo hecal, ko sem rekel ljubi prisotni in ljube prisotne.

Rekel sem vam, ta dvojnost, ki jo srečamo pri tridelnem človeku je povezana z neko določeno nasprotnostjo. To lahko zelo jasno vidimo pri zaznavanju nečesa in temu, da mi tej resnici pripeljemo nasproti naše predstave. Ta nasprotja v ritmičnem sistemu nasajajo med dihanjem in krvjo. Kri pravzaprav pripada presnovi. Presnova dela kri. Dihanje pa pripada bolj zgornjemu človeku. element zrak se močneje oddaljuje od Zemlje kot tekoči element. K temu sodi, da je dihanje že na določen način podrejeno človeški zavesti, medtem ko je kri še popolnoma v področju nezavednega pri presnovi. Toda ritmični sistem kot beseda sama to pove ne živi od substance krvi ali substance zraka. Ritmični sistem živi od tega, da tako dihanje kot kri preobrazi v ritem.

Ritmični sistem dejansko obstaja v gibanju. V njem gibljemo dihanje in kri in sicer ritmično. In razen tega tudi še v notranji povezavi v odnosu ena proti štiri. Spodnji sistem človeka pa se imenuje področje presnove in okončin. Napisano je to. Presnova je povezana s sistemom okončin. In tu se človek vpraša, kakšna povezava pa tu obstoja? To je povsem jasno, nobenega gibanja ni brez presnove. Nobene presnove ni brez gibanja. Torej to sodi skupaj. Sistem okončin se lahko giblje samo zaradi tega kar presnova da. Toda sistem presnove ne more eksistirati brez gibanja. To na čudovit način najdemo v ritmu dihanja, ampak tudi pri presnovi imamo opraviti z nenehnim gibanjem. Nenehno gibanje presnove v ritmih črevesja. Tudi to je ritmično gibanje, ki se dogaja ponoči in podnevi. Nenehno dela naše črevesje v ritmu tega sistema presnove in okončin. Ta nasprotja na eni strani in pripadnost eden drugemu je tako prisotna v sistemu presnove in okončin. Vsako gibanje potrebuje energijo. Ta energija pride iz presnove. Človek jo mora iz presnove pridobiti. Do te mere je sedaj stvar mogoče bolj jasna.

Sedaj pa spet pridemo do novega področja. Pogledati si moramo kaj se s človekom zgodi po smrti. Kaj se zgodi z bitjem človek, ko odloži fizično telo? To lahko tudi drugače rečemo. Fizično telo lahko svojo dejavnost ohranja samo določen čas. Potem je fizično telo do te mere iztrošeno, da se ne more več udejanjati. Če nekdo nima neke poseben bolezni je to normalno stanje in umreš zaradi starostne slabosti. Presnova ne more več ustvariti dovolj energij regeneracije in ne more ohranjati ravnotežja v odnosu do sil razgradnje. Lahko bi rekli tudi tako, da se življenje iz fizičnega telesa nekako umika. In kadar etrsko telo fizičnega telesa ne more več prežemati, potem to fizično telo umre. In šele potem je fizično telo vidno.

Dokler mi doživljamo fizično telo kot eden drugega danes vidimo je fizično telo prežeto z etrskim. Dokler služi to fizično in etrsko telo je tudi telo z duševnostjo. In dokler je zrcalo za duhovnost je to fizično – etrsko – duševno telo tudi nosilec duhovnosti. Če pa se ti trije nadčutni principi umaknejo iz fizičnega telesa, potem ostane samo še fizično telo. In nič drugega zanj ni mogoče, kot da se razblini. Razblini se v energijah, silah Zemlje in kot se potem ob truplu reče: “Prah si, v prah se povrneš”. Toda to je samo spodnja četrtina, ki človeka zapusti. Življenje samo, duša in duh sploh ne morejo umreti. Nimajo nobenega odnosa do smrti. Oni se morajo samo preobraziti. In to preobrazbo moramo bolj natančno pogledati.

Ko fizično telo odpade bi človek lahko mislil, človeku se dobro godi, popolnoma svobodno duševno in duhovno bitje je, nobene obremenitve mu telo ne povzroča. Tako preprosta pa stvar ni. Mi vemo, da je etrsko telo nosilec navad in celo življenje smo bili navajeni da jemo in pijemo, da spimo. Za vse to se imamo zahvaliti fizičnemu telesu. In če zdaj fizičnega telesa ni več s tem še dolgo ne odpade tista duševna potreba, ki je bila s fizičnim telesom povezana. To je najprej naloga, potem ko se v treh dneh etrsko telo od telesa loči in preide v eter sveta. Na nek način se etrsko telo človeka razširi, zapusti telo in odide v eter sveta. Eter gre nazaj v eter od koder je prišel. Mi smo individualizirali en del tega etra z duševnim življenjem po smrti pa ta eter odide v treh dneh nazaj v eter svetov.

To etrsko telo pa je tudi nosilec našega spominjanja. Zaradi tega v človekovi zavesti nastane grandiozna slika vsega preteklega življenja. Rudolf Steiner imenuje to panorama. Panorama našega življenja je pred nami kot slika in sicer tako, da je tisto, kar smo na koncu doživeli čisto spredaj, preteklost pa se odvija in je začetek čisto na koncu. Tja do trenutka rojstva se ta panorama odvije. V prvih treh dneh se lahko spominjamo tako daleč nazaj do svojega rojstva, celo preko te meje treh let, katere se normalno ne moremo spominjati. Vse življenje je pred nami kot panorama.

Mnogi ljudje so to doživeli, ko so bili zaradi nesreče klinično mrtvi. Mnogo teh doživetij smrti poroča o tem, da se ljudje znajdejo pred to panoramo svojega življenja. Pravijo, moje življenje je povsem jasno stalo pred menoj. Kot aleja, tisto kar je na koncu doživel je na začetku, čisto na koncu te aleje pa je rojstvo. To je v zvezi z razblinjanjem etrskega telesa. Po treh dneh pa je to končano. Potem pa se začne dejstvo, da se človek mora naučiti, da mora ločiti to svojo povezavo k telesu in k zemeljskemu.

To je trenutek, ki je povezan z odrekanjem. Čim bolj je bil nek človek povezan z zemeljskim zadovoljstvom tem bolj trpi zaradi izgube tega zemeljskega. Nima več fizičnega telesa, ki bi to posredovalo. V človeku pa ostane hrepenenje po tem. In človekovi duši ne preostane nič drugega kot to, da ve, da to hrepenenje lahko samo sežge, druge možnosti sploh nima. Da bi se osvobodila te povezanosti na zemljo mora ta fizični odnos ta duša sežgati. To je proces ognja.

Zaradi tega so v srednjem krščanskem letu govorili, da so to vica, kjer se nekaj sežiga. V nemščini to pomeni ogenj pometanja, ogenj čiščenja. Kdor se je zelo povezal z zemeljskim, fizičnim, ta zelo trpi. En svetnik, ki pa se je odrekel zemeljskemu gre skozi vica zelo hitro in lahko. Zemeljska oznaka za ta vica je kamaloka. To je druga stvar, ki jo mora človek opraviti. Tukaj je Zemlja , človek jo zapusti in sedaj se mora najprej dvigniti v regijo Lune in tam preživi to kamaloko, vica. Tam je kraj sežiganja hrepenenj, strasti in tako naprej. To so imenovali tudi kraj čiščenja. Moramo si predstavljati, da ni to nikomur prihranjeno, vsak mora skozi to.

Kako močno pa to doživljamo pa je odvisno od tega, kako močno se je človek povezal z zemeljskim. Od tega je potem tudi odvisno kako dolg bo potem čas čiščenja. V srednjem veku so rekli, tisti, ki je hudoben se peče v peklu in sploh ne pride ven, tisti pa, ki je živel bogu dopadljivo življenje pa gre lahko hitro skozi ta kraj čiščenja. Toda vsak se mora odvaditi svojega odnosa do Zemlje. In krasno je, če človek ve da to mora in vedeti moramo, da to ni kazen, ki je človeku naložena. Človeku je popolnoma jasno, da s temi ostanki Zemlje v duhovni svet ne more vstopiti in jih mora zato sežgati.

In kaj je prva stvar, kar človek doživi po treh dneh ločevanja etrskega telesa od fizičnega telesa? Sreča ostanke svojega bivanja na Zemlji, ki jih mora razbliniti. In to pomeni, da se dvigne do regije Lune in sfero Lune uporabljamo za to, da zadostimo tej kamloki. In tam srečamo prva bitja, ki so sicer nad človekom in to so angeli. Te srečamo v sferi Lune. Življenje pa se nadaljuje. Stopimo v sfero Merkurja. Potem stopimo v sfero Venere. Nato stopimo v sfero Sonca. Torej, sfero za sfero se dvigujemo in srečujemo tam vedno višja duhovna bitja.

V področju Merkurja srečamo nadangele, potem pridemo v duhovno sfero arhajev. Angeli, nadangeli in pra-začetek; to so tri stopnje hierarhičnih bitij s katerimi smo v posebnem sorodstvenem razmerju. To je tako imenovana tretja hierarhija. To so tista bitja, ki so vsa nekako človeku sorodna in sicer sorodna po tem, ker so svoje čase prav tako šla skozi stopnjo človeka. Toda prek človeka. V stanju stare Lune so bili angeli ljudje, bili so na stopnji človeka. Toda ne na Zemlji, ker Zemlje še ni bilo. Stopnjo človeka so doživljali v vodi. Zaradi tega imajo angeli še vedno nek odnos do vode. Od elementov ne morejo stopiti na Zemljo, lahko pa stopijo v vodo. Angeli lahko zaznavajo vodo.

Kaj pa nadangeli? To so duhovi zraka. Živijo v zraku in oni so v stanju starega Sonca šli skozi svojo stopnjo človeka in sicer v elementu zraka in svetlobe. Bili so ljudje v nekem času, ko ni bilo drugega kot samo svetloba in zrak. Tista bitja pa, ki so še pred tem šla skozi stopnjo človeka so bili arhaji, ki so šli skozi stopnjo človeka v starem Saturnu. Tam je bila samo toplota, torej so svojo stopnjo človeka opravili v toploti Saturna. V našem pojmovanju ljudje niso bili nikoli, šli so skozi stopnjo človeka. Arhaji so svoj jaz razvili na starem Saturnu, nadangeli na starem Soncu in angeli v stanju stare Lune. Mi ljudje pa dobimo stopnjo svojega jaza, najvišje, na Zemlji. S temi tremi duhovi tretje hierarhije duhovnih bitij, smo na nek način v sorodstvu čeprav so nad človekom.

Sedaj pa gre človek skozi te regije duhovnih bitij nad njim na ta način, da samo v tistem primeru lahko vzpostavi odnos do teh bitij, če je v življenju na Zemlji razvil nekaj, kar je v zvezi z energijami teh bitij. Tukaj torej vidimo, človek se s silami Merkurja lahko poveže samo na ta način, da je na Zemlji razvil odnos do morale, da je bil na Zemlji bitje z moralo. Vse kar je v zvezi z etičnimi vrednotami naredi človeka podobnega bitjem, ki živijo v področju Merkurja. Čim bolj je človek poslušal razvijati moralo v svojem življenju, tem bolj bo lahko stopil v odnos do bitij na Merkurju. Morala nam pomaga, da v času po smrti lahko vzpostavimo odnos do bitij na Merkurju.

Kaj je pa tisti element, ki nas dela sorodne bitjem na Veneri, z arhaji? Pri nadangelih sorodnost z njimi dobimo z moralo. S silami Venere pa se povežemo, če smo ustvarili odnos do religije. Katere religije pa? Vsake, katerekoli. Čutiti religiozno, v odnosu do religioznosti, to je sorodnost do arhajev, bitij na Veneri. Zanimivo je, da so te stvari pomembne za čas po smrti. Ni vseeno ali smo v svojem življenju na Zemlji uspeli narediti nek odnos do religije ali smo ostali ateisti, ali smo svoj odnos, povezavo do religioznega zavračali. Kakšno vlogo igra to, ko gremo po smrti skozi sfero Venere? Tam čutimo osamljenost, ker ne moremo vzpostaviti povezave do bitji okrog nas. Čutimo, da je okrog nas veliko bitij, toda nimamo odnosa, nobene družabnosti ne moremo z njimi vzpostaviti. Prekleti smo v osamljenosti v sferi Venere, če na Zemlji nismo našli odnosa do religioznega življenja. In prav tako nas spremlja osamljenost na poti skozi sfero Merkurja, če na Zemlji nismo razvili morale. Če živimo svoje življenje v egoizmu, če smo živeli samo za sebe in nismo priznali nobenih vrednot izven sebe, potem smo v sferi Merkurja osamljeni.

Za tem se po smrti dvignemo v sfero Sonca. Tam bivajo in delujejo duhovi oblike, eksusijaji. In kaj bi moral razviti človek na Zemlji, da bi imel odnos do regije Sonca? Če se je na Zemlji zanimal in angažiral za tisto splošno človeško, potem tam najde odnose. Sonce nas dela za človeške skupnosti zrela bitja. S Soncem participiramo na celem človeštvu. S silami Lune smo samo pripadniki svojega naroda, nacionalno pogojena bitja, če pa gledamo na človeka na splošno ne glede na nacionalnost, če razvijamo razumevanje do vsakega človeka, potem imamo dostop do sil Sonca. Pravzaprav bi lahko napisali, da je to humanost, če ima človek občutek, človek sem kot vsi drugi. Niti rasa, niti nacija, niti spol niso merodajni. Merodajno je dejstvo, da sem človek in da so drugi ljudje. Če torej razvijem na Zemlji to zavest si ustvarim možnost, da se na Soncu čutim soroden s silami Sonca in lahko stopim v odnos s silami Sonca.

In tam srečamo Kristusa. Kristus je namreč duh človeštva. Kristus je tisti pobudnik religije, ki ni dal religije za nek določen narod kot Jahve za Jude. Jahve je izbral en narod in se mu posvetil. Kristus pa je za vse ljudi tukaj. Zaradi tega je on tudi umrl za vse ljudi in je za vse ljudi vstal od mrtvih. In to je povezano z impulzom Sonca. Preden je sestopil Kristus z neba na Zemljo so Kristusa vedno častili kot duha Sonca. V misterijih so se morali dvigniti do regij Sonca, da bi tam srečali Kristusa. To pa se je potem spremenilo, ko je Kristus sestopil na Zemljo in danes ga najdemo na Zemlji in sicer le, če ga iščemo. In ker se je Kristus povezal z Zemljo s svojo smrtjo ga lahko samo na Zemlji tudi najdemo.

To je zelo pomembno. V duhovnem svetu Kristusa ne moremo najti, če na Zemlji nismo našli odnosa do njega. To je velika pomembnost krščanstva, da nam omogoča, da Kristusa tudi v nadčutnem najdemo po tem, ko smo na Zemlji zgradili odnos do njega. V tej meri je Kristus tisti, ki vodi dušo skozi regije nad Soncem.

Najprej je nad Soncem sfera Marsa, kjer so doma dinamis, duhovna bitja gibanja. Eksusijaji v sferi Sonca so torej duhovi oblike. Za Marsom je sfera Jupitra kjer najdemo duhovna bitja modrosti, kiriotetes. Potem pride sfera Saturna, najvišja regija gledano z Zemlje, kjer srečamo duhovna bitja trone, to so duhovi volje, ki so z močjo svoje volje sevali moči starega Saturna. Voljo so dali na razpolago še višjim duhovnim bitjem, kerubinom. Nad kerubini so pa še serafimi. Toda to so potem bitja, ki niso več v sferi naših planetov in ki jih najdemo potem šele v sferi zodiaka. Sile planetov gredo samo do duhov volje, tronov, sfera Saturna s tem, da lahko rečemo, da imamo v sferi nad Soncem področje čisto duhovnega življenja. Tam živi človek v čisto duhovnem svetu med duhovnimi bitji.

Potem pa pride nekaj pomembnega. V tej regiji čisto duhovnega začne človek izoblikovati tiste sposobnosti, ki jih je s svojim trudom v fizičnem telesu lahko razvil. Tu imamo opraviti s preobrazbo sil v sposobnosti. Vse za kar se imamo zahvaliti prejšnjemu življenju, sposobnostim, ki smo jih v prejšnjem življenju pridobili, v teh visokih regijah nad Soncem preobrazi človek v sposobnosti. Če se mi pritožujemo, da imamo ljudje različne sposobnosti, eden se kar rodi kot genij, drug pa je kot nekako malo omejen, potem nam mora biti jasno, da je to odvisno od tega v kakšni meri smo v prejšnjih življenjih razvijali sposobnosti, ki so se razvila v sposobnosti. Noben človek ni nepopisana tabla, vsak človek nosi s seboj vso svojo preteklost in sicer v svojih sposobnostih in v svojih slabostih. In to je delež karme, ki jo vzamemo s seboj. Da smo torej razvili sposobnosti ali pa pozabili razviti določene sposobnosti smo zaradi tega rojeni z določenimi slabostmi.

Posebej sem moramo zahvaliti morali, da lahko sprejmemo vase sile Merkurja in lahko izoblikujemo zdrava in popolna pljuča. Videli smo, Merkur ustvari naša pljuča kot organ. In če smo imeli religioznost v človeku potem dobimo zdrava ledvica, ko smo rojeni. To so sile Venere, ki jih uporabimo da ustvarimo zdrava ledvica. In če smo dobro negovali odnos do splošno človeškega, razumevanje, ne samo za svoj narod, potem imamo odnos do energij Sonca in smemo upati, da bo naše srce zdravo oblikovano. Kjer pa na področju morale, religioznosti in splošno človeškega razumevanja nismo razvili dovolj se lahko zgodi, da duhovna bitja, ki nas želijo opremiti z energijami za naslednje življenje ne morejo v popolnosti na nas delovati in prinesemo s seboj usodo bolnih ledvic, pljuč ali z napako na srcu. Tukaj se torej začne izoblikovanje sposobnosti iz tistega kar smo razvili iz prejšnjega življenja.

Sedaj pa je tu točka kjer stopimo v najvišje področje sil planetov. Področje Saturna je najbolj oddaljen planet od Zemlje in učinkuje in tam je že področje tako imenovane polnoči svetov. To je čisto duhovno področje kjer pride bitje človek  na mejo sil planetov. In sedaj bi bil človek v nevarnosti, da se v blaženosti potopi v duhovni svet in se odreče temu, da bi šel še enkrat nazaj na Zemljo. V budizmu se govori o tej nirvani in ta situacija nirvane je tudi po njihovem nauku stanje, kjer se človek lahko odreče ponovnemu rojstvu na Zemlji. Zakaj? Zaradi tega, ker je lahko zadostil vsej povezanosti z Zemljo in Zemlja nima več možnosti, da bi ga poklicala nazaj, da bi svoje napake, slabosti in to kar je zamudil, popravil in preobrazil. Da se človek lahko ponovno rodi, da se spet poda na pot k Zemlji, morajo dobri bogovi človeku vzeti zavest o duhovnem svetu. Ko ga zaščitijo pred duhovnim svetom, se človekova duša spomni, da je enkrat bila na Zemlji in Zemlja začne človeka spet klicati nazaj. Ampak kot rečeno, dobri bogovi mu morajo odvzeti vpogled v ta duhovni svet sicer bi podlegel izkušnji in se na Zemljo nebi želel več vrniti.

Sedaj se začenja oblikovati hrepenenje povezati se z Zemljo. In človek gre spet skozi vse te regije nazaj in iz regij planetov vzame energije za oblikovanje svojih notranjih organov glede na to v kakšnem odnosu je bil do bitij teh sfer. Ta odnos pa je bil odvisen od tega kaj je na Zemlji oblikoval. Srečamo zelo zanimivo nasprotje med fizičnim in duhovnim svetom. Tukaj v fizičnem svetu lahko svoje obnašanje spreminjamo. Ko stopimo v duhovni svet pa izgubimo to sposobnost. V svojem življenju na Zemlji od tam ne morem nič več spremeniti, temveč moramo tam živeti s posledicami našega življenja. Naknadno ne moremo nič več od tega spremeniti kar smo na Zemlji naredili narobe ali česar nismo naredili pa bi lahko. Res je, da vedno bolj prihajamo do uvidov kaj smo naredili slabo, kaj je bilo v življenju nepopolno, toda ničesar več ne moremo spremeniti.

In to pri nas krepi voljo do tega kaj bomo v naslednjem življenju naredili. Tiste moči, ki sem jih v zadnjem življenju pozabil oblikovati bom sedaj posebej oblikoval. Vsa karmična moč se nekako usmeri v to življenje na Zemlji saj v duhovnem svetu od tega kar smo na Zemlji naredili ne moremo nič več spremeniti. Mi tam seveda lahko obžalujemo, da smo nekaj naredili, spremeniti pa ne moremo nič. Nositi moramo posledice. To je ta ideja karme. V bodočnosti moramo vedno živeti s posledicami našega delovanja na Zemlji. Po smrti nam postane jasno kaj je bilo v našem življenju dobro in kaj slabo in s tem dobimo moč, da naše naslednje življenje načrtujemo tako, da bomo to, kar smo naredili slabo, lahko popravili. In v tem, ko gremo skozi svet duš moramo najprej doživeti kaj smo svetu storili. Dokler smo na Zemlji doživljamo samo vse to, kar smo naredili s stališča samega sebe.

Mi na primer nekako začutimo, da nas  je nekdo razjezil in čutimo se upravičeni, da mu primažemo zaušnico. Na drugi strani pa srečamo drugo situacijo, ko gremo skozi zadnje življenje na Zemlji, vse te situacije ponovno doživimo. Toda doživimo jih tako, kot jih je svet od nas začutil. Mi ne čutimo, da smo zaušnico dali, temveč moramo pretrpeti dobivanje te zaušnice. Torej doživljamo to kar je nekdo drug doživel zaradi nas. To imenujemo pravičnost svetov. Tu lahko kar na pamet vse sorte delamo, ko pa gremo po smrti skozi svet duše pa doživimo vsa ta naša dejanja kot jih je svet pretrpel, začutil. S tem pridemo do oblikovanja moči, da hočemo ta naša dela spremeniti, preobraziti. In na ta način sploh privedemo svet do napredka. Brez tega nebi veliko spremenili.

Ali v življenju po tem, ko se rodimo, čutimo, da ljudje vsi pridno delajo na tem, da napake svojih prejšnjih življenj odpravljajo? Ali ni tako, da ko smo rojeni nalagamo na svojo glavo ali hrbet vedno nove napake? Ko smo na Zemlji je to pač naša usoda, da lahko nekaj naredimo toda spoznanje nam manjka. Spoznanje smo imeli v duhovnem svetu po smrti in pred rojstvom. Ko pa smo na Zemlji ne vemo kaj je dobro in kaj je slabo in moramo nekaj delat, kar pa pomeni, da moramo delati na svoji vesti in moramo paziti, da si ne naložimo novih krivic. Truditi se moramo, da izravnamo tisto, kar je naša dolžnost, kar imamo kot nalogo za to inkarnacijo.

To je zelo težko. V duhovnem svetu imamo spoznanje, spremeniti pa ne moremo nič. Tu na Zemlji pa lahko stvari spreminjamo, vse mogoče lahko naredimo, toda ne vemo katera dejanja so prava. Včasih moramo stremeti k temu, da nam postane jasno kakšne so kvalitete naših dejanj. Vzeti moramo na znanje, da je tisto kar v življenju srečamo kot težave, posledica našega zadnjega življenja. Vse težave moramo sprejeti. Prijetne stvari radi sprejemamo, za neprijetne pa pravimo, to ni moje, s tem nočem imeti opravka. Ne smemo pozabiti, da je v zvezi s to polnočjo sveta pravzaprav prišlo do situacije skupaj v sodelovanju z visokimi duhovnimi bitji, da človek z njimi skupaj načrtuje in vidi svoje naslednje življenje na Zemlji.

Tega prej nisem omenil. Takrat se pogovarjamo, to in to moram preživeti, da bom razvil svoje moči. Ta in ta upor moram v naslednjem življenju doživeti, vzeti nase, da bi določene sile razvili. Nič ne pomaga tisto kar je lahko, ker s tem ne razvijemo  nobenih sil. Samo tisto kar je težko, kar z uporom dosežemo, to razvija naše sile. In veliko spoznanje, ki ga na Zemlji moramo pridobiti je to, da je vse tisto kar je težko, kar na Zemlji srečamo to, kar smo sami hoteli. Mi sami smo načrtovali svoje življenje. Visoka duhovna bitja pa so nam pomagala pri tem, sicer bi si  mi sami načrtovali bolj udobna življenja. Iz višjega uvida smo vgradili v svoje življenje tisto kar je težko. Izbrali smo si to. In to kar je težkega nas vedno upravičeno srečuje. Nikoli ne smemo reči, da to ni pravično. Sami smo to hoteli.

To je čudovito. Nemški filozof in pesnik Wilhelm Bush je to krasno strnil v čudovite besede: “Kregaj se nad svetom, pa ne preveč na glas moj sin. Že preden si bil rojen si to sam soustvarjal.” Čudovito, kako lahko filozof to reče. On je bil povezan z budizmom in je prevzel v svojo idejo mnogo vzhodnih predstav o reinkarnaciji. Nekaj krasnih vrstic je napisal na ta način. “Vprašanje po ponovnem prihodu je nekaj kar je povezano z dvomom. Treba se je vprašati ali po tem še lahko rečeš, jaz sem to. Kaj pa spremeni na stvari, če se sčasoma postava spremeni? Sposobnost veselja in žalosti ne mine tako hitro kot telo.” Krasne stvari. Mogoče se to ne da prevesti na tako lep način kot to v nemščini zveni. Gladki verzi tako lepo sporočajo kaj je on kot filozof razmišljal.

Še ena krasna pesem. “Če bi hotel vzeti na sebe to, da na kratko doumeš ljudi, kako boš to naredil, saj jih vidiš samo na zunaj. Vidiš obleko, srca pa ne.” Globoka modrost s humorjem. Na koncu take knjižice še njegova pesem: “Sovraštvo je minus in ne prinese nič. Pozitivno k knjigi življenja stoji zapisano samo koliko si ljubil. Ali nam je ostal minus, ali nam je ostal plus pa bo konec že pokazal.” Sovraštvo in ljubezen kot nasprotji, sovraštvo je zastonj, edina pozitivna stvar je ljubezen. Toda ali je v našem življenju prevladala ljubezen ali je prevladalo sovraštvo, to bo pokazal konec našega življenja.

Ne kaj jaz mislim temveč kaj k temu pravi antropozofija. To je zelo zanimivo poglavje. Pomen trupel za Zemljo. Rudolf Steiner pravi različne stvari. Te njegove izjave pa ena drugo dopolnjujejo. Predvsem so to take izjave, ki jih lahko sprejmemo. Razlikovati moramo tisto, kar se nanaša na glavo človek in na tisto, kar se nanaša na ostali organizem človeka. v tej inkarnaciji je glava nastala iz spodnjih sil človeka. sile bodočnosti nosimo v podzavestnem področju volje in presnove, ki bo oblikovala našo naslednjo glavo. Toda ta glava je potem končni proizvod, naprej se ne da. Glava je konec in glavo moramo v smrti odvreči in iz nje ne bo nič več. Glave našo Zemljo pravzaprav zastrupljajo.

Toda ostali človek, ki v sebi nosi to substanco volje, tej substanci se Zemlja niti odreči ne more. In spet srečamo novo skrivnost, ki jo je razkril Rudolf Steiner samo na dveh mestih. Da pravzaprav naša prehrana, to kar pojemo, služi za izoblikovanje naših možganov. Prehrana je nekaj, kar rabijo naši možgani. Od kod pa dobimo tiste energije, ki jih človek porabi za tvorbo substanc svojega siceršnjega telesa. To je velika skrivnost. Rudolf Steiner pravi, da človek to zgradi na podoben način kot rastlina. Iz zraka in vtisov, ki ji dobi vase preko čutil. Iz tega človek gradi snovi svojega telesa, razen možganov.

Rudolf Steiner imenuje to kozmična prehrana in ta kozmična prehrana je proces zgoščevanja, kjer procesi čutil zrak zgostijo do substanc na podoben način kot to rastline naredijo iz ogljikove kisline. Rastlina prav tako gradi svoje substance iz elementa zrak. Očitno je tudi v človeku ta proces prisoten. In človek vse tisto kar niso možgani gradi na ta način. Možgani so neka teža, ki nam jo daje Zemlja in so produkt bodočnosti pa tudi konca. Bodočnost prihaja iz ostalega organizma, iz regije volje in presnove.

In to je nekaj čemur se Zemlja ne more odpovedati, ker to potrebuje. Kljub temu je vprašanje upravičeno, kaj se zgodi z nekim truplom, ki je tako močno prežet z raznimi zdravili. Ljudje jemljejo tudi dvajset različnih tablet na dan. Seveda je substanca človeka spremenjena in vprašanje je, ali Zemlja to zmore potem preobraziti? To pa je gotovo nekaj na kar moramo misliti. Reči moramo, vsako zdravljenje se lahko nanaša samo na to, da mi mobiliziramo sile samoozdravitve. Terapija se mora enkrat nehati saj moramo najti pot nazaj k zdravju. Trajno in leta dolgo jemanje zdravil nasprotuje principu, da človek sploh ima sile samoozdravitve. Seveda je tukaj konfrontacija z interesi farmacevtske industrije. Oni seveda vedno želimo, da celo življenje jemljemo tablete in množimo njihove profite. Toda to je pravzaprav nasprotje. Če bi bila to res zdravila, potem bi se ozdravljenje moralo dogoditi. Zdravilo ne more biti zdravilo, če ne privede do zdravja. To je torej znak, da pri tem v bistvu sploh ne gre za zdravljenje ampak za odpravljanje simptomov. In če hočemo simptome nekako odpravljati se zdravilo stalno jemlje.

Na primer sredstvo za zmanjšanje krvnega pritiska; čim ga ne jemljete več je visok pritisk spet tukaj. To potem pač ni zdravilo. Visok pritisk ni bil zdravljen, s tistim sredstvom ga samo držimo nižje. Ko pa sredstvo ne jemljemo več je pritisk spet tukaj. In moderna medicina je že malo zainteresirana, da take stvari ustvarja. Industrija nima nobenega interesa, da človeka hitro ozdravi in ga naredi neodvisnega od zdravil. To je resno vprašanje današnjega časa.

Kaj naj rečem. Duhovni svet potem pač že naredi, da izravna tisto škodo, ki je človek sam ne more izravnati. Toda hierarhična bitja imajo pri tem tudi svojo mejo. Ne morejo vsega. Popolnoma jasno je, da danes odgovornost nosi človek sam. je človek jaza, človek zavesti, zrel je, da sam odloča o svojem življenju. Toda človek mora to najprej spoznati. Izbirati zdravnika, ki res zdravi. Zato moram pri ljudeh poskušati prebuditi vsaj zavest za to dejstvo, ki ga o svetu imamo. Te stvari so tako očitne, da bolj ne morejo biti, ampak misliti moramo enkrat te stvari. Zdravilo je zdravilo samo, če ga enkrat ne rabiš več. Če moram vedno jemati določeno zdravilo je to znak, da do ozdravitve ni prišlo in da zdravilo ni opravilo tega kar obljublja. Obstoja pa seveda veliko ljudi, ki si želijo, da ljudje o tem ne razmišljajo, da tega ne vidijo tako.

Si vi predstavljate, nekaj starejših znancev imam, ki n ta način živijo. Ogromno nekih zdravil, vsaki dve uri morajo nekaj jemat, najrazličnejše obarvane tablete. In jaz se vprašam, za božjo voljo, kako zmore človeški organizem vse to? Da se človek s tem sistematično uničuje, to je absolutno sigurno. Vsa ta sredstva imajo tudi svoje kontraindikacije, negativno delovanje. Kako dobro je, da mora to danes na navodilih tudi pisati. Koliko ljudi je, ki dobijo od zdravnika zdravilo, ko pa doma preberejo kakšne so kontraindikacije se le odločijo, da tega sploh ne bodo jemali.

Enkrat je na svojih predavanjih, ko je bilo že vsega konec, rekel, želim vam antropozofske zdravnike. Mi v Sloveniji pravzaprav še nobenega nimamo.

Mene pa zanima, ko ste govorili, da se fizično telo razkroji. Duša gre potem naprej skozi to kamaloko?

Duša in duh ne ostaneta do konca skupaj. Področje, ko duša spremlja duha je področje od Lune do Sonca. V tem času se astralno telo ali duševnost vedno bolj širi in tam v področju Sonca se duša loči od duhovnosti. Področje Lune, Merkurja, Venere je področje sveta duš. Nad Soncem pa imamo področje čisto duhovnega sveta. Lahko rečemo tudi, da je od Marsa naprej navzgor področje zgornjega božanskega sveta. Do Sonca je področje spodnjega božanskega sveta, v področju Sonca duša nekako odpusti duha v svobodo in duh nadaljuje svoje potovanje v področju čisto duhovnega sveta v sferah treh nadsončnih planetov.

Duša je nosilec zavesti. Zavest okolja pa pravi, ko sem nad Soncem v sferi duhovnega sveta ali potem nisem več individualnost, če duša ostane? Mi nimamo samo zavesti za okolje imamo tudi zavest za samem sebi. Astralno telo nam posreduje zavest za okolje, jaz, najvišja duhovna komponenta pa se ima s svojo dejavnostjo zahvaliti samozavedanju. To kar vemo o samem sebi je samo v jazu doma.

Vprašanje je zanimivo. kakšno zavest imamo ves čas po smrti? Rudolf Steiner pravi, zelo nekaj posebnega. Vse kar sem rekel je res, toda človek lahko ohrani svojo zavest v času po smrti samo s tem, da je lahko imel vpogled v preteklo življenje. Spominjanje na zadnje življenje na Zemlji nas ne zapusti na vsej poti po smrti. Ta zavest se izgubi šele v polnoči svetov, ko človek začne graditi vizijo svojega naslednjega življenja. Vse življenje po Zemlji uporabimo, da predelamo to kar v tem življenju na Zemlji doživljamo, delamo. Čas od polnoči svetov do ponovnega rojstva pa porabimo za to, da izgradimo naše novo, bodoče fizično telo. To je zelo zanimivo. do polnoči svetov se ukvarjamo s svojim življenjem in potem se ukvarjamo s svojim bodočim življenjem.

In potem razumemo stavek Rudolfa Steinerja, ki je sicer zelo težaven. Pravi, duh ni nikoli brez materije in materije ni nikoli brez duha. Jaz sem rekel, to ne more biti res. Po smrti smo samo duhovna bitja. To je točno, ampak mi smo takrat duh, ki nenehno gleda nazaj na materijo in s tem ostanemo povezani z zemeljsko fizičnim. In na ta način se sploh lahko rodi to hrepenenje, ko nam ta duhovna bitja vpogled v čisto duhovno sfero zastrejo in mislimo na naslednjo inkarnacijo. Medtem pa nam je pot do tam nenehno potekala v spremljavi na prejšnje življenje. Če človek to zavedno doživlja kako neskončno primitivna je predstava ljudi, da se človek po smrti enostavno znajde med angeli in predragem Bogu. Temu seveda ni tako, dolgočasno bi bilo, če človek nebi imel opraviti nič drugega. Čeprav je tako utemeljeno, da boga hvalimo.

Toda mi imamo po smrti še težko nalogo, da predelamo to življenje na Zemlji. In to je mogoče samo, če podoživljamo to, če trpimo nad tem, kar smo svetu slabega storili. In ko smo pretreseni, da ne moremo nič več storiti in smo pripravljeni prevzeti žrtev na sebe, da to lahko popravimo in v svojo karmo predelamo. Človeka pretresa, če gledaš ljudi kako si nalagajo vedno večja bremena, v kakšnih iluzijah živijo, kakšne karmične zmede si ustvarjajo. Kdaj bo človek v stanju, da te karmične probleme spet predela? Rudolf Steiner je smatral, da je naloga antropozofov, da spravijo svojo karmo v red. Kadar kogarkoli srečam se moram vprašati, kaj to srečanje od mene pričakuje. Pri vsaki nesreči, pri vsaki bolezni, ki me srečuje, se moram vprašati kaj ima to opraviti z menoj, k čemu me poziva. Če se prebujamo z neko določeno zavestjo za svojo karmo, mogoče le imamo možnost, da to karmo uredimo. V nasprotnem so naša bremena vedno večja. Vedno več stvari si nalagamo, ki bodo v bodočnosti naloge, ki jih moramo reševat.

……?

Tudi to je zanimivo vprašanje. Hvala bogu so tudi Rudolfu Steinerju zastavili to vprašanje. On je dal klasičen odgovor. Za fizično telo je vseeno ali v zemlji razpade ali gre skozi ogenj. Preobraziti se mora v elemente, postati mora element. Vseeno ali se to dogodi na hiter ali počasen način. Za fizično telo in za dušo to ne igra posebne vloge. In te potrditve najdemo tudi v izkušnjah ljudi, ki so bili klinično mrtvi. Doživljajo se, da lebdijo nekje na stropu in gledajo kaj z njim delajo na primer na operacijski mizi. In s tem, da so ločeni od fizičnega telesa nimajo do tega telesa nobenega odnosa. Čisto vseeno jim je kaj se s telesom dogaja in nočejo nazaj. Krasno je, da se tam potem pojavi Kristus in jim pravi, ti pa še nisi vsega opravil na Zemlji, ti moraš še enkrat nazaj. To je na eni strani.

Druga krasna stvar je, da je potem v tej situaciji na primer ena mati, ki pravi, ne dovoli da umrem, za otroke moram skrbet. In Kristus ji potem reče, pojdi nazaj v fizično telo. Čudovito je, da danes v izjavah ljudi, ki so to doživljali, najdemo te potrditve. Za človeka je vseeno, tudi sežgano telo na koncu pristane v zemlji. Ni velike razlike. Pa je le določena gesta, če rečem, jaz se predam zemlji ali pa če rečeš, mi ni všeč, da me bodo črvi požrli. Vprašanje seveda ostaja odprto ali duhovni resničnosti je to tako vseeno. Jaz mislim, da je pokopavanje v zemlji nekaj bolj ljubeznivega in da je sežiganje nekaj bolj hudega, ampak vsak lahko naredi to tako kot hoče. Rudolf Steiner je bil tudi sežgan.

Seveda je sežiganje šele potem, ko se etrsko telo umakne. Pri vseh starih narodih so najmanj tri dni čakali na pokopavanje. Še več, ohranjali so prazen stol kjer je pokojni sedel, vzeli so krožnik in pribor in mu ga postavili tja. Smatrali so torej, da je še prisoten. Sežiganje zaradi higienskih razlogov je zelo materialistična stvar. Lepo je, če mrtve spremljamo tri dni po smrti. In lahko opazujemo, da zelo napet obraz nekega človeka, ki je lahko v zvezi s tem, da je človek umrl z bolečinami, da se ta napetost drugi dan spremeni in na obrazu se pojavi nek izraz miru. To je lepo opazovati. Toda po tretjem dnevu se začne razpadanje. In to ni več tako lepo. Pojavljajo se nekakšni madeži, razkroj; kako hitro potem tkivo razpada. Seveda je s kostjo drugače, saj potrebuje leta, da razpade. Zelo dobro pa je, če spremljamo v notranjem miru človeka tri dni po smrti. In glede na bolnico, kjer je nekdo umrl najdemo bolnice, kjer imajo veliko razumevanja za to, na primer antropozofske bolnice. Tam imajo neko vrste kapelico kjer dajo človeka na pare in ga zelo lepo spremljajo. Drugače pa je na splošno pri bolnicah danes tako, da poskušajo trupla kar se da hitro umaknit.

Ljubi prijatelji in prijateljice! Nekaj moramo še dodat tistemu od včeraj in sicer moramo povedat kateri vokali pripadajo planetom. Rekel sem že, da so vokali bolj povezani z duševnim življenjem kot s fizičnim telesom. Vsi tisti vzkliki, ki jih iz nekih čustvenih vzgibov od sebe damo so povezani z vokali. Verjamem, da je to celo pri vas tako. Kadar ste presenečeni ne boste rekli “brrr” ampak “aaaaaaaaa”, “iiiii”, “uuu” ali “ooooo”. Kadar torej sodelujete z duševnostjo, konzonanti pa se imajo zahvaliti za svoje poreklo področju zvezd stalnic. Oni so čvrsto oblikovani in nimajo v sebi elementa gibanja. In lahko razumemo, vse kar prihaja od planetov je razgibano. Sami se gibljejo. Nekaj posebnega pa nastane s tem, da se planeti premikajo pred zvezdami stalnicami. In vedno kadar se planet premika pred določenim ozvezdjem zodiaka, preko tega planeta energije tega planeta delujejo in spreminjajo, modificirajo delovanje planeta samega.

Kateri so tisti vokali, ki jih pripisujemo planetom? Sonce je povezano z A, O, U in to je v bistvu zbir vseh planetov A, E; I, O in U. In če tako hočemo je Sonce zbir vsega planetarnega področja. Zanimivo je, da je tudi v indijski kulturi A, O, U svet zvok. Luna pa ima E in I. Merkurjev vokal je I. Venerin vokal je A. Marsov vokal je lahko samo E. T oje tisti vokal s katerim se ločujemo od sveta, se branimo. O ustreza Jupitru. Saturnu pa ustreza U. zanimivo je, še en dvojni vokal manjka, namreč E, U. To pa očitno ni Združeni narodi, niso predvideni v zodiaku. To so zveneči, tekoči zvoki, ki prihajajo k nam iz sil planetarnih sfer in jih imamo v našem govoru.

K planetarnim silam pa sodi še nekaj. To je tako imenovani efeški izgovor. Imamo ga iz efeših misterijev. Oni so se posebno posvečali tistemu trenutku, ko se v zvezi s planetarnimi silami človeško telo oblikuje. Rudolf Steiner nam je posredoval ta izgovor. Tako krasen je, da ga moram nujno s tem v zvezi navesti. Ti efeški misteriji neposredno govorijo o etrskem telesu. Označujejo ga kot bitje, ki je vzkalilo, pognalo iz sveta. To je etrsko telo. Iz širjav sveta, iz kozmosa prihaja. Iz sveta nastalo, pognalo bitje s postavo svetlobe. Etrsko telo je postava svetlobe.

“Iz sveta nastalo bitje, ti, v postavi svetlobe. Sonce te je okrepilo v mogočnosti Lune.” Iz Sonca priteka moč etrov, toda Luna ima to mogočnost, da to etrsko telo veže. “Tebe obdaruje Marsa ustvarjalno zvenenje.” Mars je planet z vso aktivnostjo. On zmore oblikovati celo agresivnost. In to nekaj ustvarjajoče zvenenje prežema področje vseh planetov. “In Merkurjev ples, ki razgibava okončine.” Evritmijo najdemo tukaj. Merkurjev ples je evritmija.  “Tebe razsvetljuje Jupitrova svetleča modrost in Venerina lepota, ki nosi ljubezen.” Etrsko telo razsvetljuje Venerina lepota, ki nosi ljubezen. Venera nosi ljubezen v svojem bitju in lepoto. In sedaj tisto kar vse potegne skupaj. “Saturnova kot svet stara ponotranjena modrost.”  Vedno znova srečamo Saturna kot neko temno negativno postavo, ki prinaša smrt. Tu pa se opisuje čisto drugače. On je nosilec stare ponotranjene modrosti in to je čisto Saturnova gesta. Kot svet stara ponotranjena modrost daje etrskemu telesu možnost, da živi v prostoru in da s časom v času nastaja. Tako da se zadnji verz glasi, “Duh je ponotranjen v Saturnu. Saturnova kot svet stara ponotranjena modrost tebe (etrsko telo) posveča času in razvoju.”

To je efeški izgovor, ki ga najdemo v efeških misterijih in so ga tam tudi negovali. Seveda je gotovo težko, da se v trenutku, ko to prvič srečaš to dostojno prevede. Tu ne gre samo za neko sporočilo, temveč tudi za umetniško oblikovanje.

S tem lahko zapustimo področje planetov in stopimo v področje sil zodiaka. To so tiste sile, ki dajejo postavo, ki so mirujoče in se odtisnejo. In tako kot planeti oblikujejo notranje organe, ki v sebi nosijo neke ritme in so razgibani, tako sile zodiaka oblikujejo zunanjo fizično postavo človeka.

Poglejmo si embrio. Embrio je v te sile zodiaka še popolnoma ujet v tej obliki, da si moramo to predstavljati takole. To približno bi bil embrio (narisan na tablo) z velikim deležem glave. In potem se iz glave počasi oblikuje sistem okončin. In sem notri lahko napišemo: glava, vrat. Od vratu naprej se človek deli na levo in desno enako polovico; torej roke na obe strani. Potem pridemo do prsnega koša. To so zgornji štirje, potem pride srce. Spodnji del trebuha, toda sem šteje želodec in prebava, potem pridejo kolki in organ za reprodukcijo. Potem pridejo stegna, koleno, meča in stopalo.

Človeka oblikujejo sile zodiaka. Glavo oblikuje ozvezdje Ovna, vrat oblikuje ozvezdje Bika. Tej dvojnosti …… pripada ozvezdje Dvojčkov. To sta dva, ki sta vezana eden na drugega. K področju prsnega koša sodi Rak. To je torej tisti oklep, ki ga ima rak v sredini. K srcu sodi ozvezdje Leva. To je plameneče navdušenje, gesta ozvezdja Leva. V trebuhu je dejavno ozvezdje Device, v kolkih ozvezdje Tehtnice. Organi se reprodukcijo se napajajo iz ozvezdja Škorpijona, stegna iz področja Strelca, koleno iz področja Kozoroga, meča iz področja Vodnarja in stopala iz ozvezdja Rib.

Embrio še zadrži to okroglo obliko tako, da se prav uleže v to obliko kozmične maternice. Kako čudovito je potem po rojstvu. To nekako skupaj potegnjeno v okroglino zodiaka razvito bitje se takoj po rojstvu začne stegovati in zelo kmalu se glava iz tega dvigne. Spodnje okončine se stegnejo in iz tega nastane človek, ki se na določen način emancipira iz teh sil zodiaka. To je torej človek v zodiaku kot ga sile zodiaka oblikujejo.

Sedaj pa lahko še enkrat narišemo zodiak tako, da se lahko orientiramo. Naproti Ovna imamo Tehtnico. Zgoraj v križu imamo ozvezdje Raka in spodaj, nasproti Raku, je ozvezdje Kozoroga. To je ta členitev na štiri kot temelj. Potem pa pride nad Ovnom ozvezdje Bika, potem Dvojčka in Rak. Nad Rakom ozvezdje Leva. Za Levom ozvezdje Device, potem pride ozvezdje Tehtnice, pa ozvezdje Škorpijona. Potem ozvezdje Strelca, Kozoroga, Vodnarja in na koncu še ozvezdje Rib. Imamo torej členitev na štiri. Če vedno štiri ozvezdja med seboj povežete, dobite tri štirikotnike. Razen tega križa lahko izberete naslednji križ in tako naprej. Ne tri štirikotnike, ampak tri križe lahko najdete.

In ti križi igrajo pomembno vlogo, ker so to duševni križ, eteričen križ in fizičen križ. S tem so povezane različne sile zodiaka. Ena opredelitev pa je še pomembna, namreč opredelitev do elementov. Vedno imamo tudi trikotnik elementov. Zemeljski trikotnik je trikotnik med Kozorogom, Devico in Bikom. Govorimo o zemeljskem trigonu. Potem imamo trigon vode, trigon svetlobe in trigon toplote.  To igra pomembno vlogo, saj je gospa Thun imel idejo, da je trigon zemlje tisti, ki pravzaprav povzroča rast pri rastlini v področju korenin. Da ima vodni trigon nekakšen odnos do rasti v področju stebla in listov. Da ima trigon zrak, svetloba svoj odnos do področja cvetov in da ima toplotni trigon odnos do oblikovanja plodu in semena. Kdo pa je odločilen za rast? Luna. In če vidimo, vedno kadar stoji Luna pred vodnim ozadjem takrat spodbuja rast listov. Kadar se Luna giblje pred svetlobnim trigonom se spodbuja oblikovanje cvetov. Kadar potuje Luna pred toplotnimi ozvezdji se spodbuja na poseben način oblikovanje plodu in semena. In kadar potuje Luna pred zemeljskim trigonom takrat spodbuja rast korenin. To je spoznanje v zvezi z delovanjem Lune, ki ima sama po sebi opravka z rastjo. Glede na to pred katerim ozvezdjem Luna potuje spodbuja rast določenega organa.

Kot veste Marija Thun izdaja svoj koledar in vsako leto imate možnost, da se s svojimi posevki in pri delu z rastlinami po tem ravnate in odbirate čase, ko Luna posebno dobro vpliva na rastline. To je zelo pomemben rezultat. Mi poskušamo te sile zodiaka v povezavi z Luno uporabiti za spodbujanje, za okrepitev rasti posameznih delov v rastlini. To je zagotovo ena od bodočih nalog ljudi, da zavedno delajo s temi silami in da praktični rezultati potrjujejo pravilnost dela gospe Thun. In njen setveni priročnik je bistvena pomoč in podpora kmetovim prizadevanjem.

K posameznim silam zodiaka pa moramo sedaj opredeliti tudi konzonante. Če začnemo spet z Ovnom imamo pri Ovnu V.

Pri Biku imamo R.

Pri Dvojčkih imamo H.

Pri Raku imamo F.

Pri Levu imamo T pa tudi D.

Pri Devici imamo B, ki nekaj kot ščiti.

Pri Tehtnici imamo C oziroma H.

Pri Škorpijonu imamo Z in S, to so zvoki, ki jih daje kača od sebe.

Pri Strelcu imamo G in K.

Pri Kozorogu imamo L.

Pri Vodnarju imamo M.

Pri Ribah imamo N.

V ritmičnih gibih, ki k temu sodijo se to še posebej poudarja. Evritmični gibi zelo poudarjajo te gibe s karakterjem. Še mnogo več bi lahko povedali v zvezi z zodiakom

Ozvezdje Leva ima tudi opraviti s srcem in sicer z aktivnostjo, dejavnostjo, s funkcijo srca. Za ozvezdje Leva pravi Rudolf Steiner, da je njegova karakteristika kot ogenj plameneče navdušenje. Devica je zmerna streznitev. Si predstavljate, iz tistega plamenečega navdušenja Leva greste potem v zmerno streznitev. Za vse znake zodiaka nam tega sedaj ne bo povedal, ker nima pri sebi koncepta. Te oznake, ki jih Rudolf Steiner navaja so zelo karakteristične. In razlikovati moramo, Sonce deluje v nastajanju, v tvorbi srca, zodiak pa v postavi srca, da ima srce to določeno obliko. To kar ima opraviti s končno postavo prihaja iz zodiaka, sile, ki oblikujejo pa iz področja planetov. Si predstavljate, kadar stoji Sonce pred Levom, ko ti dve sili delujeta na srce, potem je to delovanje zelo močno. Tukaj različne sile sodelujejo, da to čudo človeškega telesa lahko nastane. Sfera etrskega potem tudi da sile za delovanje srca. Srce lahko seciramo in raziskujemo pa ne bomo odkrili sil, ki so srce ustvarile. Res se moramo dvigniti do sil planetov oziroma do ozvezdij, če hočemo razumeti te sile, ki srce oblikujejo.

Ista stvar je z jetri in pljuči. Vse te organe lahko raziskujemo kolikor hočemo, toda od kod in kako so nastali, temu se lahko približamo samo, če se ukvarjamo z eteričnimi, astralnimi in duhovnimi področji. To pomeni kadar eterično, astralno in duhovno upoštevamo pri tem razmišljanju. To so tri različna kozmična področja, ki učinkujejo skupaj. V duhovnem svetu se lahko vse prežema. Zemeljsko dejstvo, da drug predmet na Zemlji nikoli ne more biti v tistem prostoru, ki ga en predmet že zavzema, to v duhovnem svetu ne velja. Zagotovo bi lahko še veliko več govorili o zodiaku. Mogoče bi bilo področje zodiaka tema za cel teden.

V zodiaku vedno najdemo postavo. Sile zodiaka dajejo postavo. Seveda lahko potem vse tisto, kar je nekako povezano s številom dvanajst vidimo v zvezi z zodiakom. Imamo na primer dvanajst barv, ki ustrezajo zodiaku:

Oven je rdeč.

Bik je oranžen.

Iz Dvojčkov priteka rumena.

Rak je zelen.

Iz Leva priteka svetlo modra.

Iz Device priteka indigo modra.

Iz Tehtnice vijolična.

To bi bilo sedem barv, ki jih poznamo. Potem pa pride še pet barv zraven, ki jih ne najdemo v zvezi s silami planetov.

Barva Škorpijona je temno vijolična.

Barva Strelca je svetlo vijolična.

Barva Kozoroga  je kot cvet breskve.

Barva Vodnarja je svetlo roza.

Barva Rib je temno roza.

Še tri kvalitete barve v področju temnega, namreč vijolična in roza in tam vmes v Kozorogu barva kot breskov cvet. Barva breskovega cveta je barva človeškega inkarnata. To je barva, ki jo slikar težko doseže. Posebno težko je pravzaprav doseči inkarnat barvo človeka. To je namreč čisto določena vrsta roza barve. In to nastane s tem, da se kri sveti skozi kožo v tej čisto določeni inkarnatni barvi.

Zanimivo je, da tudi tone lahko pripišemo planetom, imamo sedem tonov v tonski lestvici. Sedem tonskih kvalitet sedmice. Če pa tone opremimo še s poltoni pridemo na dvanajst tonov. To pa je število zodiaka. In vse to so različni aspekti, ki imajo svojo upravičenost. To je to, kar sem imel namen povedati v tem delu.

V zvezi s problemom, človeško telo kot izraz različnih sil zodiaka in konzonanti, ki sodijo k zodiaku. Zdi se pa mi, da sem svetovno platonično leto preveč na kratko obdelal. Slišal sem, da so se nekateri med vami ukvarjali s preračunavanje ali je to točno kar sem rekel.

Rekli smo, da človek vdihne in izdihne v eni minuti osemnajstkrat. Koliko je to v eni uri in koliko v enem dnevu? In resnično izračunamo 25.920 let. Isto število najdemo, če hočemo izračunati koliko dni traja povprečno človekovo življenje. Leto ima 365 dni in če smatramo, da je od kozmosa določena srednja starost človeka dvainsedemdeset let (to je dolgo veljalo kot prava mera) spet pridemo na 25.920. Leta, dnevi povprečnega človeškega življenja. Rekli smo, 25.920 je tisti čas, ki ga potrebuje Sonce, da v svojem povratnem ritmu zastajanja pride na absolutno eksaktno mesto pred zodiakom in sicer na prvi pomladanski dan. Potem pa se lahko vprašamo koliko časa potrebuje Sonce, da se premakne v tem svojem tako imenovanem pomladišču od ene zvezdne slike k drugi. Seveda je preprosto. Če računamo v povprečju, to enostavno delimo z dvanajstimi ozvezdji zodiaka. Dvanajst ozvezdij zodiaka tvori to popolnost zodiaka. V povprečju potrebuje Sonce, da bi se premaknilo iz enega ozvezdja zodiaka v drugo, 2.160 let.

Tudi 2.160 je zelo zanimiva številka. To je namreč čas, ki je od kozmosa odmerjen za človeštvo za razvoj neke določene kulture. Če začnemo v Indiji, ki jo kot prvo staro kulturo v zvezi s tem obravnavamo. V Indiji se je razvila kultura pod znakom Raka. Ozvezdje Raka je vodilo tisto kulturo in sicer zaradi tega, ker je Sonce imelo svoje pomladišče pred ozvezdjem Raka. To je trajalo 2.160 let. Po Staroindijski kulturi je nastopila Staroperzijska kultura. Ne da neka kultura propade, ampak se preseli. Staroperzijska kultura je stala v znaku pred ozvezdjem Dvojčkov in je spet trajala 2.160 let. Po tem, ta princip Dvojčka je karakterističen za Staro Perzijo. Tam je stal v ospredju ta veliki boj med temo in svetlobo. Ta princip dualnosti v borbi s temo in arimana. To je dajalo karakteristiko tedanji kulturi. Staroperzijski misterijski voditelji so klicali človeku, stojiš v boju med svetlobo in temo. Tvoje sile je treba posvetiti dobremu v svetlobi, da svetloba lahko zmaga nad temo. Ta dualističen način razmišljanja je pritekal iz področja Dvojčkov, ki so vodila takratno kulturo.

Potem se je kultura preselila v Egipt. Govorimo o egipčansko – kaldejski – asirski – babilonski kulturi. Ta kultura je stala pod vodstvom ozvezdja Bika. Kultura ozvezdja Bika je bila zelo karakteristična za čas kulture v Egiptu. Nekako najdemo nek učinek tudi na mikensko – kretsko kulturo, kjer igra bik (govedo) pomembno vlogo; sveta žival je bila. Spet traja 2.160 let.

Za tem razvoj grško – rimske kulture. To je četrta poatlantska kultura, ki je bila pod vodstvom ozvezdja Ovna. Zato je tudi jagnje simbol Kristusa. To je pač vpliv ozvezdja Ovna. In če gledamo grško mitologijo srečamo še Mitos in Jazon. Najdemo Mitos od Jazona. Jazon, iskanje zlatega ovnovega runa. Zlato runo je povezano z misteriji Črnega morja. Jazon je šel v malo Azijo v zvezi z iskanjem zlatega ovnovega runa. To je rimsko grška – kultura ozvezdja Ovna.

Naslednja kultura pa je kultura, ki jo mi sooblikujemo, peta poatlantska kultura in stoji pod vodstvom ozvezdja Rib. Mi smo v kulturni epohi, ki jo vodi ozvezdje Rib. Prav tako 2.160 let. Naslednja kulturna epoha za nami pa bo kultura, ki jo bo nekako spodbujalo ozvezdje Vodnarja. Takrat bomo govorili o vodnarjevi dobi.

Sedaj lahko izračunate nazaj in pridemo na čas razcveta Staroindijske kulture, 9.000 let pred Kristusom. 10.000 let prej se začne približno poatlantski čas.

Plodove stare Indije vsi uživamo, plodove stare Perzije vsi uživamo in plodove ostalih kultur. Mi pa sedaj živimo v času, ko komaj imamo občutek, da živimo v času neke kulture. Kaj se od nas pričakuje kot prispevek?

Kristus je bil rojen še v času, ko je bilo Sonce pred Ovnom in jagnje je njegov simbol. Vsa bodočnost je povezana s trenutkom misterija na Golgoti. Pomembno je, ali bo človeštvo našlo odnos do Kristusa. Od Kristusa bomo dobili tiste sile, ki bodo merodajne za bodočnost človeka in Zemlje. Jasno nam mora biti, misterij na Golgoti je absolutno središče dogajanja na svetu. in potem, ko se je božje bitje inkarniralo na Zemljo, stopilo na Zemljo, s tem Zemlja ni več končni cilj razvoja, temveč je obenem začetek nove evolucije dvigovanja, ki spet vodi do čisto duhovnega. Preprosto lahko rečemo, odkar se je Kristus na tem svetu pojavil je on merodajen za vse kar je z bodočnostjo povezano. Brez Kristusovega delovanja ne moremo pričakovati bodočnosti niti za Zemljo niti za človeka. Stare sile razgradnje sestopa se preko točke Zemlje ne nadaljujejo. Če tu nebi bilo novega impulza bi se te sile padanja nadaljevale in padanje bi se preko Zemlje nadaljevalo. Šele Kristus je omogočil to spremembo smeri, omogoča sile dvigovanja. Jaz mislim, da se ta stvar preprosto lahko tako opiše. Mi imamo izjemno srečo, da iz naše kulturne preteklosti imamo odnos do Kristusa, četudi v neki dekadentni, deformirani obliki.

Toda to je sedaj zelo pomembno. Delovanja Kristusa ne smemo enačiti s tem, da mi priznamo, da Kristus je. Mi si lahko predstavljamo človeka, ki deluje za svet, v svojem življenju pa za Kristusa sploh ni slišal in sploh ne ve da Kristus je. Kaj je tisto kar je krščansko? Krščansko ni ime Kristus temveč tisto kar bit Kristus je. Kaj pa bit Kristus je? Preprosto, ljubezen. In povsod po svetu kjer razvijamo nesebično ljubezen, povsod tam je Kristus prisoten, če ga poznamo ali ne. To je zelo pomembno. Ne smemo verjeti, da je krščanstvo vezano na ime. Lahko imamo tudi mohamedamca, lahko je brez nadaljnjega kristjan, če v svojem življenju živi nesebično ljubezen. V bistvu je potem kristjan, če to ve ali ne. To je zelo pomembno, tako da se ne obešamo na ime. Torej, gre za bit. Kdor pozna ljubezen pozna Kristusa. In to lahko najdemo v vsaki religiji. Zaradi tega je krščanstvo višje od katerekoli druge religije, ker ni vezano na čas in ni vezano na narod, temveč se nanaša na splošno človeško, na tisto kar je bodočnost vseh ljudi. Zaradi tega je Kristus umrl za vse ljudi, tudi za tiste, ki vanj ne verjamejo in o njem nič ne vejo. To je človeški impulz, impulz učlovečenega božanstva. Sina božjega.

Lahko poveste kaj so ti afeški misteriji v tistem času prinašali, kaj so pomenili?

To je skrivnost, ki je v zvezi z delovanjem nadangela Mihaela v preteklosti. In Rudolf Steiner nam pove, da sta se v zgodovini dogodila dva pomembna dogodka v zvezi z delovanjem nadangela Mihaela. In sicer približno v 15. stoletju, ko je bila velika Mihaelova šola v duhovnem svetu in ob koncu 19. stoletja še enkrat razodetje Mihaela. On je potem strnil in pri tem vse stare misterije nekako povzel. Iz tega prikaza različnih misterijev je črpal Rudolf Steiner in nam je lahko zelo podrobno poročal o misterijskih mestih, kako so oblikovani misteriji. To je cikel, ki nosi naslov Oblikovanje misterijev v katerem govori o tem, kako so bila posamezna misterijska mesta oblikovana. Verjamem pa, da se v knjižnici to sploh ne najde. V tej zbirki govori tudi o efeških misterijih. To je zelo zanimivo poglavje. To je spiritualna okultna duhovna preteklost človeštva. Prejšnje človeštvo je bilo vodeno iz teh misterijskih mest in voditelji teh mest do bili učitelji človeštva. Toda to je bilo skrito znanje, zaprto v krog nekega določenega misterijskega mesta. In to skrivno znanje, to skrivnost je lahko razkril Kristus. On je potem delal stvari, ki so jih prej lahko delali samo v misterijskih mestih. Na primer oživljanje ….. To je nekaj kar se lahko dogaja v misterijskih mestih. Ljudje so bili pred tem za tri dni nekako postavljeni v smrt in voda misterijev je potem tega človeka po treh dneh poklical nazaj v življenje in ljudje so lahko poročali o tem kaj so doživljali. Bili so posvečeni skozi to. Te skrivnosti so prej skrbno čuvali v misterijih in kdor v te misterije ni bil sprejet ni mogel ničesar izvedeti. Razen simboličnega prikaza, ki so jih v okolju misterijev človeku pač omogočali. To so potem na primer taki misteriji ali miti kot na primer Adonis. Bog, slika boga se potopi v valove in se čez tri dni z velikim vriskanjem in navdušenjem iz vode dvigne in se slavi kot bog, ki je vstal od mrtvih. Misteriji Golgote so že pred tem dogajanjem nekako v slikah negovali. Posamezne prikaze misterijev pa se najde v tem ciklu Rudolfa Steinerja

Lahko najdemo tudi prostor za obravnavanje nečesa kar je zelo močno povezano z bodočnostjo. Rudolf Steiner je že zastavil temelje tega, toda v času njegovega življenja to še ni steklo v življenje. To je poglobljeno razumevanje dela in poglobljeno razumevanje denarja. S tem je spodbudil predstavo, da pravzaprav ni človeka dostojno, da bi bil človek za delo plačan. Danes ne smemo mislit, da vsakemu delu ustreza neka določena vsota denarja. To ni v človeku utemeljeno. Človek ima potrebo da dela, ima potrebo, da nekaj prispeva. In če je to nekaj kar čuti kot svojo nalogo potem je tako, da se človeka v bistvu plačati sploh ne more.

Zamislite si, nek zdravnik reši pacienta pred tem, da se mu razlije slepič. Koliko je slepo črevo vredno? Kaj moramo nekomu plačati za to, da reši človeško življenje? Vsak imenovan znesek je čisto brez pomena. Človek je drugemu rešil življenje. Na drugi strani si ne moremo misliti, da je nekdo zdravnik ker se čuti pozvanega. Ali da nek zdravnik pravi, če mi ne daš denarja te pa ne bom pozdravil. Zdravnik je zavezan k temu, da človeku pomaga. Torej tega ne moremo vrednotiti z denarjem.

Ali drug poklic. Učitelj. Kako lahko učitelju plačam, da je moje otroke dobro vzgojil? Da je v mojih otrocih vzbudil dobre sile. Koliko je to vredno? Če nekdo nima denarja tega tudi ne more dobro plačati. Če pa je nekdo milijonar bi lahko učitelja fantastično nagradil. Toda učitelj tega zagotovo ne dela zaradi denarja.

Vzemimo najpreprostejši primer. Mati, ki skrbi za gospodinjstvo. Kakšna so njena upravičena pričakovanja do plače? Kaj plačamo nekomu, da vsak dan pripravi zajtrk, opere perilo, lika, skrbi za to, da je ob pravem času pripravljena hrana? Koliko je to v denarju vredno? To plačilo je drugje kot v vsebini, ki se v to vloži.

Rudolf Steiner pravi, človeka ne plačamo za delo, delo mora delati prostovoljno. Nepravično bi bilo, da bi od človeka zahtevali določeno delo in da mi rečemo, to delo je grozno, ampak jaz te vendar plačam. To je človeka nedostojno. Če se tisti tistega dela nebi lotil zaradi svoje volje, odločitve potem je človeka nevredno, da ga poslušamo odpraviti z neko vsoto denarja. To sta dve stvari, ki se ne dogajata na istem nivoju. Na eni strani je povsem jasno, če nekdo dela za druge potem je treba na nek način skrbeti za to, da lahko živi. V tem smislu je neko plačilo smiselno in potrebno. Toda to plačilo v bistvu ne moremo videti kot ekvivalent tistega, kar je naredil. Dela pravzaprav ni mogoče plačati, ker naj bi ga človek iz svobodne volje opravil.

Rudolf Steiner formulira ta tako imenovani glavni socialni zakon. In pravi, življenje ljudi v neki skupnosti je tem bolj zdravo v čim večji meri posameznik dela za druge. Drugi pa skrbijo za njegovo življenje, da lahko svoje stroške plačuje. Samo po sebi razumljivo. V tistem času, ko se človek posveča, daruje tistemu kar bi rad naredil, v tistem času ne more opravljati vsega drugega dela, ne more na primer v trgovino, ne more kuhati kosila, ničesar. Torej, če hoče ta, ki se čuti pozvanega to opravljati, mora to delati nekdo drug za njega. Skupnost za katero se ta človek angažira pa mora skrbeti za to, da tisti, ki to delo opravlja ne bo umrl od lakote, da ne bo trpel zaradi tega, ker se je za to kar čuti svojo nalogo angažiral. To je samo po sebi umevno.

V današnjem času najdemo družine kjer otrok dobi denar, ker je odnesel smeti v kontejner. To je nepedagoško. Otrok mora to narediti brez plačila. Smeti odnesem, če mi nekaj daš; to ne more biti dovoljeno. Paziti je treba na to, da pri otrocih ne nastane ta predstava, da za vse kar naredijo takoj dobijo plačilo. To je obnašanje, ki človek ni vredno, torej da se delo plača.

To je sedaj misel, ki je temelj tako imenovanega brezpogojnega temeljnega zneska za preživljanje. Konsenkventno bi pri tem ločili delo in plačilo s tem, da bi vsakemu človeku dali za življenje nek določen minimalni znesek. Potem je on popolnoma svoboden v svoji izbiri kaj bo dela. Kritiki bodo seveda takoj rekli, ja seveda potem pa nihče dela ne bo. To je nesmisel. Človek ima potrebo da dela. Človek, ki ničesar ne dela postane depresiven. Lepo pa je, če si človek lahko izbere kaj bo delal. Če si hoče izbrati ideal, ki se mu bo posvetil in kako krasno bi bilo, če je človek res v tem neodvisen, ker je njegovo preživljanje zagotovljeno iz tega temeljnega zneska. Preprečili bi, da človek mora delati tisto česar ne mara. Na drugi strani pa bi imel to svobodo, da si izbere tako delo, ki ustreza njegovemu bitju. V resnici je največja nesreča, ki se človeku lahko dogodi, če ne najde nobenega dela. Če pa okolje pravi, stroji vse to opravijo, tebe ne rabimo in lahko ostaneš doma, to je zelo hudo. Slabše je lahko samo, če človeka silimo da dela nekaj kar noče.

K temu pa moramo reči, seveda obstojajo dela, ki so manj simpatična od drugih. Vedno mislim na odvoz smeti. Danes je še veliko ljudi, ki vihajo nos, ko gredo mimo kontejnerja za odpadke. Kadar grem mimo ljudi, ki vozijo odpadke dvignem klobuk in jim voščim dober dan ali lahko noč. S tem se mu zahvalim, da je tako ljubezniv, da odpelje tisto umazanijo, ki sem jo jaz povzročil. Če bi bilo temu tako, da tisti, ki to dela ne misli, da je on zadnja stvar na svetu, jaz to moram delati. Ampak, če čuti, da smo mu hvaležni, ker se žrtvuje za to, da se umazanija, ki jo ostali povzročamo nekam spravi, potem bi to imelo svoje posledice v družbenem življenju. Denar nebi bil najpomembnejši za to, da svoje delo opravlja.

Pogosto sem slišal, da kdo pravi, kako tragično, nekdo pridno študira, potem pa ne dobi dela, edino delo, ki ga dobi je, da zvečer pomaga na pošti in žigosa pisma. Če nekoga obsodijo na to, če sicer ne dobi denarja za življenje, to ni dobro. Če pa nekdo pravi, za nalogo si bom naredil, da tiste ljudi, k pridejo na pošto hitro in dobro postrežem, da ne bodo dolgo čakali, potem je to krasno. To ni slab poklic, pa tudi če samo žigosa pisma. On skrbi za to, da gre pošta lahko naprej. Če pa je ves ogorčen nad tem kar mora počenjati je drugo. Lahko pa si reče, četudi sem akademik, jaz skrbim za to, da ta pošta funkcionira. Jaz to sprejmem. Če stvar gleda tako potem to ni več slab poklic.

Vidite, da je nekaj krasnega, če človeka osvobodimo od tega, da ni nikoli prisiljen opravljati delo, ki ga noče opravljati. Temveč, da ima svobodo, da si izbere svoje delo. Da bodo potem vseeno ljudje, ki ne bodo delali, to je mogoče. Ampak tudi zdaj jih najdemo. Veliko ljudi je, ki pravijo, jaz ne bom delal, rajši spim pod mostom in sem svoboden. Pravzaprav v današnjem času tudi ne moremo nobenega siliti, da dela. Bistven napredek bi bil, če bi to uvedli. Upravičeno pa antropozofi pravijo, da nekaj takega še ni točno to, kar je Rudolf Steiner želel. Še vedno lahko rečemo, tisti, ki dobi brezpogojni temeljni znesek za preživljanje je na nek način pravzaprav potešil svoje egoizme.

Rudolf Steiner pa tega ni hotel. Hotel je, da ljudje iz svobodne volje delajo za druge in da pri tem njihovem delu za druge živi nekaj kot nesebičnost. Torej je že prav, da je ta brezpogojen znesek za preživljanje, v duhu Rudolfa Steinerja pa še ne čisto v popolnosti, saj najprej poteši oseben egoizem človeka, torej potreba po varnosti in tako naprej. Antropozofi, ki se v sedanjem času zelo zavzemajo za to, seveda vedo, da to ni popolno, toda to je prvi korak. Seveda je pomembno, da se pri tem ne ostane. Zagotovo to je prvi korak v procesu ločitve človeka za plačilo njegovega dela.

Druga stvar za katero je Rudolf Steiner dal bistvene napotke je to kako delamo z denarjem. Razvoj denarja je zelo zanimiva stvar. Prvotno smo imeli zamenjavo dobrin. Kdor je neko določeno stvar naredil jo je ponudil drugim. Za tisto, kar je on ustvaril je lahko dobil nekaj česar sam ni naredil. Če gremo k čevljarju, ker sami ne znamo delati z usnjem in tako naprej, mu lahko ponudimo nekaj kar delamo sami. Na primer če mi narediš čevlje dobiš en mesec po pet žemljic na dan. Potem je stvar seveda postala malo težka in čevljar je mogoče rekel, hvala lepa, jaz imam kruha zaenkrat dovolj. Potrebujem obleko. Ampak pek ni mogel ponudit obleke. Razmišljali so kaj bi lahko uvedli kot sredstvo za menjavo. In najprej so prišli na idejo, da bi bilo to zlato, neka kovina, ki predstavlja določeno vrednost. Za dukat je potem človek lahko dobil določeno proti uslugo. Denar je bil še povsem v službi človeško socialne izmenjave.

Potem pa so ljudje prišli do več denarja kot so ga potrebovali. Kaj pa potem s tem denarjem narediš, ki ga ne potrebuješ? Odneseš ga na banko. In potem praviš na banki, če ti jaz posodim ta denar za eno leto potem mi moraš vrniti več. In tako je nastala obrestna mera. Denar lahko damo nekomu na razpolago, da s tem denarjem lahko nekaj naredi in zato potem dobiš nekaj več kot si dal. Če to sedaj veliko ljudi dela, če je to neka pridna družina, lahko nabere goro denarja, ki prinese toliko obresti, da otrokom te pridne družine sploh ni treba delati. Vsak mesec dobijo obresti od tega ogromnega premoženja in nič jim ni treba delati. Takoj nastane nekaj, kar ni zdravo. Pridni starši so garali, da bi to dosegli, nasledniki pa ne delajo nič, samo dobro živijo od tega kar so starši pridobili. Nastane nepravičnost.

Samo po sebi razumljivo je, da ima človek pravico do denarja, če je za to nekaj delal. Medtem pa so banke tako zelo pametne, da so prišle na to, da lahko s špekulacijami denar množijo. Ne le da zmanjšujejo obrestno mero, temveč lahko dvakrat ali trikrat denar razmnožijo. Denar se je na ta način, ko je vedno manj vezan na delo, vedno bolj osamosvojil. Izhodišče je, da je denar ekvivalent dela. Kaj pa moderno bančništvo? Tam to že dolgo ni resnica. Denar se je popolnoma osamosvojil. Denar se ustvarja z vsemi mogočimi špekulacijami kjer so mogoči neverjetni dobički pa tudi grozne izgube. In mi smo sredi tega dogajanja in to kar mi danes vidimo je izjemno nezdravo. Denar se tako osamosvoji, da lahko z njim delaš na podoben način kot z nekim blagom.

Predvsem je katastrofalno, da nekdo pridobi zemljišče in drugega od tega izključi. To zemljišče je samo moje in noben drug nima pravice do njega. Tudi tu vidimo, da gre za veliko krivico. Ta zemlja je na razpolago predvsem za pridelovanje živil za ljudi. Zemljišče, ki ga nekdo za sebe kupi bi moralo služiti za preživljanje, on pa se sploh ne ukvarja s pridelovanjem. Tisti, ki imajo veliko denarja lahko določene površine zemlje vzamejo iz splošne koristnosti za človeštvo. En bogataš si to lahko privošči nekdo drug pa ne. Tam, kjer je veliko ljudi in je premalo zemlje, da bi pridelovali dovolj hrane, nastajajo situacije, ki jih danes zelo dobro poznamo. Vse dežele v razvoju živijo v situaciji, da imajo več prebivalcev kot zemlja omogoča pridelovanje. In tisto zemljo lahko kupijo neki špekulanti, ki na temu samo služijo denar. Popolnoma jasno je, da si zemlje v bistvu nebi mogel noben prilastiti, saj je ni naredil. Je kdo naredil zemljo? To je božji dar, ki ga mi najdemo. Nihče od ljudi ni ustvaril zemlje, torej si je tudi prilaščati ne sme.

Kaj je zdravo? Če nek kmet reče, jaz bi z zemljo znal delati pa je nimam. Potrebuje denar, da bi zemljo kupil. Nekomu, ki bi bil rad kmet bi morali dati zemljo na razpolago, sicer svojega dela ne more opraviti. Tisti pa, ki imajo denar, da bi kupili zemljo, to so ponavadi ljudje, ki dela sploh niso vajeni. Oni nebi delali na zemlji, ker iz svojega premoženja lahko delajo denar. To je nekaj česar po Rudolfu Steinerju nebi smelo biti. Zemlja ne more biti osebna last nekoga, je lahko samo naša skupna lastnina. In samo tisti sme upravljati s tisto zemljo, ki to zemljo tudi obdeluje. Ta dobi pravico, da s to zemljo zelo odgovorno dela, ker s tem povezuje svoje delo. Pogoj za to seveda je, da se taka zemlja lahko kupi, da lahko damo zemljo nekomu na razpolago, če zanjo nima denarja pa želi kmetovati. To krivičnost bi morali izravnavati ljudje, ki imajo denar. Sicer je to že situacija nepravičnosti. Komunistične države so lastnike razlastile zemlje. To je bilo čisto pravilno. Narobe pa je seveda bilo, da so dali zemljo samo tistim, ki so bili člani partije in ne tistim, ki so zemljo obdelovali. Toda da zemlja ne more biti v privatni lasti, to je pravilno.

Kaj pa naprej? Rudolf Steiner nam je čisto jasno opisal, da ima denar tri kvalitete. Imamo denar za nakupe, denar za posojila in denar za darovanje. Kako se ti trije razlikujejo? Kdor ima denar za nakupe, da denar za to, da kupi neko protivrednost. Povsod kjer mi kupujemo delamo z denarjem za nakupe. Ločimo se od denarja in zato dobimo neko dobrino. Delo pa ni dobrina, zato naj ga nebi plačevali. To je normalno kar mi počenjamo z denarjem za nakupe. Če pa imam več denarja kot ga potrebujem za nujne življenjske potrebe sem v situaciji da pravim, ta denar, ki ga ne potrebujem lahko dam na razpolago nekomu, ki ga potrebuje. In z njim se lahko dogovorim, jaz ti dam denar, da si ti nekaj zgradiš, po desetih, dvajsetih letih pa mi to vrneš. To bi bilo posojilo.

Ta stvar, če jaz svojega denarja ne potrebujem ni nič bližje, kot da nekomu, ki denar potrebuje, denar posodim. So ljudje, ki bi s tem denarjem lahko nekaj naredili, na primer odprli firmo. Jaz pa denar, ki ga imam kot višek dam na razpolago. Mogoče lahko tudi določen dobiček vežem na to. Nazaj dobim lahko nekaj več kot posodim. Temu se lahko tudi odrečem. In to je to s čemer se ukvarja moderno atropozofsko bančništvo. Dobi denar od ljudi in tistega, ki ima višek denarja vpraša kaj bi hotel ti s tem denarjem podpreti. Meni bi se zdelo najbolj pomembno, da bi nastal otroški vrtec, zato dam ta denar nekomu, ki želi odpreti otroški vrtec. Vzgoja majhnih otrok je nekaj kar mi je posebej pri srcu. Nekdo drug pa pravi, jaz bi podprl odpiranje doma za starostnike, da bi na ta način služil starim, zlomljenim, slabotnim. In nekdo drug pravi, moja želja pa bi bila, ker sam tega ne zmorem, nekomu drugemu pa bi rad pomagal da bi to naredil.

Banka posreduje denar vedno glede na željo tistega, ki je denar dal na razpolago. Banka posreduje med posojilodajalcem in tistim, ki denar potrebuje. In kaj je grandiozna razlika med običajnim bančništvom? Če vi danes na običajno banko prinesete denar nimate nobenega vpliva na to kam bodo oni ta denar dali. Ali bodo oni uporabili ta denar za izdelavo orožja, ali ga bodo uporabili nekje v tropih za sekanje gozdov. Banka, ki denar vzame vam da samo pravico do obresti, ne smeš pa odločati o tem za kaj se ta denar porabi. In velika prednost je, da človek, ki ima denar lahko odloči, kaj naj se s tem denarjem naredi. Banka mora vlagatelju absolutno odprto dati informacijo kam je njegov denar stekel. Posojilodajalca lahko celo vključi v dajanje posojila. Krasna in pravilna stvar. Ali ni grozno, če nekdo ima denar, ki ga ne rabi, tudi za banko to ni dobro. Seveda banka nenehno ta denar uporablja. Na banki ni niti enega centa, ki nebi delal. Banka vendar živi od obresti.

Toda to ni tista najpomembnejša stvar. Najpomembnejša stvar je, da gre posojilo v tem primeru tja kjer dela nekdo s sposobnostmi neko stvar, ki jo posojilodajalec sam ne more opravljati pa bi jo rad. To je na primer pripeljalo do tega, da je pri Waldorfskih šolah, kjer je potrebno veliko denarja, da se neka šola lahko zgradi ali pa, da se neka obstoječa stavba predela. Za to je potrebno zelo veliko denarja. Spomnim se, da smo na Dunaju imeli možnost, da ustanovimo prvo Waldorfsko šolo; krasen star grad je bil to, ampak prenoviti ga je bilo potrebno. Videli smo, da potrebujemo 7.000.000 šilingov. To je danes malo. 13 šilingov je en evro. Takrat  pa je bila to ogromna vsota. In vsi ljudje, ki niso navajeni velikih zneskov izgubijo voljo, pogum. Od kod naj vzamemo sedem milijonov.

Potem pa je prišla neka dama iz bogate družine, ki nima strahu pred denarjem in je rekla, ta denar od banke lahko dobim ampak banka potrebuje neke vrste garancijo. Če 700 ljudi lahko da garancijo za 10.000 šilingov potem je banka pripravljena tak kredit dati. Resnično se je potem našlo 700 ljudi, ki so to garancijo podpisali. In če ta stvar nebi uspela, če ta denar nebi stekel nazaj bi ti ljudje morali poskrbeti za vračilo banki. In poglejte kakšno čudo se je dogodilo. Ta denar smo dobili, uporabili za šolo, v šolo je prišlo veliko otrok, pridobili smo veliko denarja iz šolnine in šola je lahko teh sedem milijonov banki odplačala. In zdi se mi, da sem po desetih, petnajstih letih dobil tisto od mene podpisano garancijo nazaj in nič mi ni bilo potrebno plačati. Seveda pa sem s to garantno izjavo moral stvar podpreti. Take stvari se lahko dogodijo, če se najdejo ljudje, ki se v taki akciji kreditiranja združijo.

Potem pa imamo še tretjo vrsto denarja. To je darovan denar. Obstojajo poklici ali dejavnosti kjer mora človek reči, žal mi je, posojila ne morem sprejeti ker ne bom nikoli v stanju, da ta denar vrnem. Učitelj ali zdravnik sem, to ni produktivno mesto. Ne vem ali bom v nekem določenem času v stanju, da ta denar vrnem. In potem se zastavlja vprašanje ali imamo ljudi, ki so pripravljeni darovati denar. Kadar se gre za gospodarske dejavno lahko vedno upaš, da bo to produktivno, toda na področju duhovnega življenja imamo opraviti z dejstvom, da to pogosto ne prinaša dobička. Na področju duhovnega življenja se profit ne more ustvarjati. Področje duhovnega življenja je nekako odvisno od darovanega denarja. Zaradi tega mora obstajati tudi te vrste denar. In ljudje morajo biti v stanju, da se od svojega denarja ne ločijo samo začasno ampak za stalno. In to je ta čudovita možnost darovanja. Zelo zanimivo je to v življenju.

Imel sem poklic, ki ni bil dobro plačan. Weleda je bila firma s slabimi plačami in jaz kot kemik tam nisem dobil take plače kot bi jo v drugi firmi. Seveda sem potem moral kupiti stanovanje in ves čas odraščanja mojih otrok nisem bil v stanju, da karkoli darujem. Počasi so se razmere spremenile in potem sem bil farmacevtski direktor z dvojno plačo in prvič sem doživel veselje, da svoj denar lahko darujem. To niso bili visoki zneski, temveč tu in tam sem lahko daroval tej in drugi instituciji. In videl sem koko čudovito je to, kako krasen je ta občutek. Denar, ki ga ne potrebujem darovati ljudem, ki se mučijo in niso v stanju ta denar ustvariti. To je čudovito doživetje. Ta krasen občutek, ki je trajal štiri leta je spet izginil, ker sem se upokojil.

To so torej novosti, ki jih je Rudolf Steiner predlagal za področje dela in bančništva. To je res pametno in človek sploh, če se s tem ukvarja, ne more razumeti, da tega že davno nismo uvedli. V bistvu je človeka nedostojno, da ga za delo plačamo. Bilo naj bi tako, da človek tisto kar dela, dela rad. Če je nekdo navdušen zdravnik bi moral on vsak mesec plačevati za to, da je smel to dejavnost z navdušenjem opravljati. Če je delal na splošno nekaj težkega, bi moral za to da je delal nekaj kar ga navdušuje, plačati. Prav tako je absurdno, če rečemo, smeti odvažati, to boš ti delal, ker je to grdo boš dobil dvakrat več denarja. Kakšno zavest ima potem človek v sebi? Tudi sam sebe smatra za zadnjega. Tako kot v Indiji nedotakljivi, ki imajo občutek, jaz sem ostanek sveta. Čisto drugače je, če razume stvar drugače; jaz se zavestno žrtvujem zato, da bom umazanijo drugega odpravljal. Potem si on zasluži naše spoštovanje. Si mi sploh predstavljamo kakšne gore odpadkov ustvarjamo danes? Pozimi kadar pade sneg in mestna komunala ne more delati lahko doživimo, da v parih dneh zrastejo gore odpadkov. Lahko doživimo kako neprijetna situacija je to. Tisti, ki iz proste, svobodne volje tako delo opravlja je v bistvu dobrotnik in moramo biti hvaležni zato. In jaz nikoli ne pozabim biti zelo ljubezniv do takih ljudi. Hvaležni moramo biti prav do vsakega, ki nekako področje uslug za nas opravljajo.

Pridete na primer v trgovino s čevlji. Prodajalka gleda v nek vogal, namenoma ne tja od koder bi morala pričakovati, da pride kupec. Potem morate zakašljati, da se obrne k vam. “Kaj želite?” “Čevlje”. In potem pogleda k nebu preden povem kaj želim in gre po čevlje. “Na žalost mi ne pašejo” in spet zavije z očmi. Ta ženska je v tej trgovini na napačnem mestu. Če nekomu ni v veselje, da nekomu v trgovini postreže je bolje, da se takega dela ne loti. Kako drugače pa je, kadar je prodajalka vesela in prinese prve, druge, tretje čevlje in vedno znova spodbuja “Ali vam ustrezajo?”, “Vi morate biti zadovoljni”. In potem imamo ta krasen izgovor kako lahko kupimo čevlje, kako težko pa v novih čevljih hodimo. Zares je nekaj groznega, če čevlji ne pašejo.

Tiste tako imenovane uslužnostne dejavnosti, področje prodajalcev. Kdor hoče prodajati mu mora biti poklic prodajalca pri srcu. In prepovedano je zavijati z očmi, če hoče kupec poskusiti že tretji par čevljev. Kako krasno je pogledati in videti ljudi, ki ne glede na to katero področje vzamemo, z veseljem opravljajo svoj poklic, ki pravzaprav ne dajo miru dokler kupec ni zadovoljen. Si predstavljate, da ta brezpogojna temeljna plača za življenje bi omogočila, da ta prodajalka, ki ni zadovoljna v svojem poklicu najde drug poklic.

To je kratek napotek. Tako delo z denarjem je ideja Rudolfa Steinerja, toda uresničitve tega ni doživel. Potem pa je bil iznajdljiv jurist  Wilheld Ernest Barkof, ki je imel idejo, da to uresniči. Nesmiselno je, da to ostane samo teorija, naredimo to. Iskal je ljudi in jih spodbudil, da to poizkusimo. Ločimo se od osebnega dohodka. Odprli bomo banko. Vsak vplača to kar dobi in če nekdo denar rabi naj druge vpraša ali to lahko vzame ven. Poglejmo ali bo to šlo. Bilo je zelo zanimivo. Barkof je to deset ali dvanajst let delal in rekel je, da človek doživi najbolj zanimive stvari. Pogledaš bančni izpisek in ugotoviš, glej, glej nekdo si je kupil nov avto iz našega denarja. In potem ga vprašaš, kaj pa ti pade na pamet da iz skupnega denarja kupiš nov avto? Pravi, star avto se mi je sesedel, jaz rabim nov avto. In moramo priznat, da je tukaj nastala neka velika luknja. Seveda je to mogoče samo med pametnimi ljudmi kjer eden drugega ne izkoriščajo. Če pa so to ljudje, ki so v stanju pametno voditi, ki se za vsak izdatek pogovarjajo. Potem lahko na primer v primeru avta rečejo, star je ampak kar ostani še nekaj časa na njem. Je pa to eksperiment, ki zgleda zelo tvegan ampak preizkusiti se da.

In potem imamo na primer ……. gibanje, to je gibanje za prizadete otroke in odrasle in oni so rekli, mi tudi nočemo osebnega denarja. Vse kar dobimo, denarja, daril, subvencij od države damo vse v en lonec. In če nekdo nekaj potrebuje, hrana in stanovanje in tako in tako zastonj, nam mora reči. Najprej si misliš, to so pa res ubogi ljudje, nič si ne morejo privoščit, niti par čevljev si ne morejo kupit. To pa ni res. In jaz sem bil enkrat v neki taki skupnosti in izvedel, da ena naslednji teden potuje v Ameriko. In vprašal sem kdo to plača. Ja, gibanje seveda, čeprav je bilo to osebno potovanje. Morala je iti na poroko svoje hčere in seveda je gibanje prevzelo te stroške. Ni nujno, da zaradi tega človek trpi lakoto toda, seveda ena stvar se že dogodi. Vsakdo, ki denar vzame se mora zavedati, da vzame denar, ki drugim ni na razpolago. Vsa sredstva, ki so v loncu so omejena. To je nekaj kar mnogim ljudem ni simpatično. So ljudje, ki pravijo, jaz bi si rad nekaj privoščil brez da moram stalno misliti na to, da drugim zdaj nekaj vzamem. Če gremo v tako skupnost je to nekaj čemur se moramo odreči in se je treba zagovarjati za vsak znesek, ki ga vzamemo. Če pa ima človek upravičeno določeno potrebo je popolnoma upravičeno, da ta denar zahteva za sebe.

To so poizkušali tudi v Waldorfskih šolah, kjer to ne teče tako preprosto. In sicer zaradi tega, ker so osebne potrebe učiteljev zelo različne. Tudi situacije v življenju so zelo različne. Nekdo je na primer dvakrat ločen, ima šest otrok z dvema ženama. Moral bi dobiti trikratno plačo da izpolni vse svoje obveznosti. In potem je že težko najti neporočenega učitelja, ki pravi, prav je da on dobi trikrat toliko kot meni pripada. Seveda bi si lahko mislil, to je njegov problem, zakaj pa se je dvakrat poročil in ločil. Torej, možnosti kako na to gledamo so različne. Na Waldorfskih šolah s tem niso dobro shajali.

To je bil majhen izlet na to področje. Nisem strokovnjak na tem področju, sem se pa zelo zanimal zanj. In zelo sem se naučil ceniti gospoda Barkofa, odvetnika, ki je to z bančništvom poskušal. Vedno je imel ideje kako bi lahko nekaj naredili. Bil je svetovalec na raznih področjih. Bil je res ustvarjalen, pravi krščanski duh. Nekaj bi še dodal k temu brezpogojnemu dohodku. Rekli ste, da so ljudje, ki nimajo pravega odnosa do dela. Da spodbudimo občutek odgovornosti v teh ljudeh je ta brezpogojen dohodek pravzaprav posojilo, ki ga vrnem z mojim delom. To je ena možnost, da se pri človeku spodbudi ta odgovornost. Torej akontacija, da lahko nekaj delam.

Poznamo kmetijo v Nemčiji, kjer pet družin na ta način z denarjem razpolaga, kot je gospod to pripovedoval. Imajo takšne in takšne dohodke in potem se vsak mesec pogovorijo koliko se lahko od tega denarja potrebuje, kdo denar nujno potrebuje, kdo lahko gre na dopust. Otroci imajo seveda s tem težave, največ odraslih pa ima to odgovornost. Na primer rad bi šel na dopust, ampak če grem jaz na dopust potem ta denar, ki ga kolega nujno potrebuje ne bo njemu na razpolago. Ampak trideset let stvar že tako teče