ČLOVEK IN KOZMOS | Založba Ajda

Vrzdenec, 13.6.1998, Dr. Johannes Zwiauer

Veselim se, da sem tu. Prisrčno vas pozdravljam in prinašam pozdrave iz Avstrije.

S predavanji M.Thun ste verjetno že našli mnoge aspekte glede na kozmos. Glavno delo njenega življenja je pravzaprav, da zveze s kozmosom razišče in da bi jih poljedelec pri svojem konkretnem delu lahko uporabljal. To kar mora biti naša splošna potreba je, da človek spet enkrat začuti, da je del kozmosa. Jasno nam mora biti, da je posledica zadnjih tristo let, da se človek na Zemlji počuti kot eremit. Vse prejšnje človeške kulture so vedele, da je človek s kozmosom povezan in da ta Zemlja ni izgubljen prah nekje v vesolju, takrat so Zemljo postavljali v center dogajanja. In sicer ne iz prepotence, temveč, ker so si dejali, da ves kozmos obdaja Zemljo. In vse je tako zgoraj, kot je spodaj. To je stara misterijska beseda še iz Egipta. Pripisali so jo Hermesu, ki ima tri oblasti v svojih rokah.

Pozneje je Paracelsus še kot eden zadnjih velikanov izrekel: “Človek je kozmos v malem; človek je mikrokozmos v makrokozmosu.” Ljudje so svoje čase to čutili kot nekaj samo po sebi umnevnega. To zvezo s kozmosom, ta občutek pa so ljudje morali izgubiti. Dokler se je človek počutil kot umeščen v ta kozmos, ni mogel čutiti ene stvari, namreč, da je osebnost, da je individualnost, ki stoji kozmosu nasproti. Dokler se človek čuti kot položen v ta kozmos, se čuti kot del te celote. Stoletja v novem času pa so vodila do tega, da se je človek vedno bolj izoliral od celote sveta in se vedno bolj doživljal kot nekaj individualnega, samostojnega.

S tem procesom pa je povezana svoboda, možnost svobode. Nadut človek lahko reče: “Jaz sem jaz, vse, kar ni jaz, je ti.”Lahko pa reče tudi: “Jaz sem jaz, ki se vključuje v celoto sveta.” V tem primeru potem služi napredku svetov. V tem primeru se namreč ne vključuje v celoto le kot člen, temveč se počuti kot individualnost, ki se zavestno postavlja v to celoto. To bi bil potem velik napredek. Ljudje prejšnjih časov so se čutili v kozmosu, toda kot osebnost se niso doživljali. Naša naloga pa je, da se doživimo kot jaz.

Vse to je v zvezi s skrivnostjo številk. Prvotna enost je, kar so označevali s številko ena, prvotno je bilo vse eno.

Potem pa je z delitvijo celote nastala dvojnost. To je prekrasno. Dvojka ne nastane iz ena plus ena, temveč se ena deli v dva dela in tako nastane v svetu polarnost. Polarnosti so nasprotja. Nasprotja se združijo šele, če se med nasprotja postavi nekaj posredujočega. Iz dvojnosti tako nastane trojnost.

Slika za trojnost je bil vedno trikotnik s konico navzgor. Ena zgoraj, ki se je delila v dve levo, tri desno. Če poskušamo to spraviti v dinamično sliko, potem lahko med dvojko in trojko narišemo limniskado in križišče te limniskade je tam, kjer se enka srečuje z dvojko in trojko. To je torej znak trimitete, tri enosti, vse v svetu je tri eno. Tudi ljudje nosimo to trojnost v sebi: zgoraj imamo pol živčevja in čutil, spodaj imamo pol presnove in okončin, v sredini pa imamo ritmični sistem, ki povezuje zgornji in spodnji pol. Ritmični sistem je ritem krvi in dihanja.

Toda razen tridelnosti so poznali tudi še štiridelnost. Kvadrat, ki jo simbolizira, je bil vedno simbol zemeljskega. Imamo štiri smeri sveta, štiri elemente: zemlja, voda, zrak in ogenj in s tem je zemeljsko manifestirano v štiridelnosti.

Če gremo naprej k človeku, lahko rečemo, da človek zemeljsko presega.Torej so kot simbol za človeka izbrali pentagram, peterokotnik. Petica je znak za človeka in ker je človek bitje, ki naj bi postalo stvarnik, je petica obenem vedno tudi znak zla. V srednjem veku so delali tako, da so Drudovo nogo, peterokotnik na eni strani pustili odprto in skozi to odprto peterokrako zvezdo je lahko vstopilo zlo.

Kaj pa je princip šestice, šestdelnosti? To je kozmos! In to je čudovita stvar v nasprotju med lilijo in vrtnico, nasprotje med kozmičnim in zemeljskim. Skrivnost šesterokotnika je v prežemanju dveh trikotnikov. Trikotnik s konico navzdol in trikotnik s konico navzgor. Če se delno prekrijeta, prideta v harmonijo, dobimo šesterokotnik.

In potem imamo sedemdelnost. Tudi sedemdelnost je na določen način simbol za človeka. Delitev na sedem nastane, če prideta skupaj trojnost in delitev na štiridelnost tako, da je na štirikotniku postavljen še trikotnik – tako, da imate na simbol zemeljskega postavljen še simbol božjega, troedinost. To je simbol za to, kar človek že je: štiridelnost za fizično telo – etersko telo, duševnost, duh – organizacija jaza. Na to pa potem pride še to, kar naj bi človek še postal. Razvoj človeškega jaza v duh sam, duh življenja in poduhovljen človek. Šele potem, ko bo človek dosegel stopnjo sedemdelnosti, bo človek dokončan.

Gremo naprej, pridemo do osmice, do oktave, do devetke, do desetke, tudi k tem številom, tudi k desetki, enajstki, bi še lahko povedali pomembne stvari.

Toda neko določeno popolnost potem dosežemo pri številu dvanajst. Dvanajst je število popolnega kozmosa.

Da stvar ne bo preveč teoretična, bi vas povabil k majhni vaji. Peterokotnik je za človeka interesantna oblika tudi zaradi tega, ker če človek stoji z razširjenimi nogami in razširi tudi roke, predstavlja lep peterokotnik: nogi, glava in roki. Naredimo ta peterokotnik! Občutite se postavljeni kot peterokotnik v prostor in zamislite si, da se sporočate, razodevate z govorom. Dvignite roke ob stran, da so v višini grla, potem pa jih malo znižajte tako, da so dlani v višini srca in čutite s tem vaše srce. Sedaj dvignite roke tako, da roka nadaljuje linijo nasprotne noge in naredi neke vrste križ. Nato znižajte roke na višino glave.

Še zadnja vaja: stopite z nogami skupaj in roke naj nadaljujejo linijo nog navzgor. Čutite se kot paralela, ki stremi iz zemlje v vesolje. Ponovimo to vajo in jo spremljajmo z besedami, ki so nam k tem gibom dane iz misterijskih mest. Najprej peterokotnik: “Mislim govor”; znižamo roke do višine grla in: “Govorim”; znižamo roke do višine srca in: “Govoril sem”. Kot križ, nadaljevanje poševnosti nasprotne noge in: “Iščem se v duhu”; roke v višini glave: “Počutim se v sebi; na poti k duhu sem, na poti k sebi”. Še enkrat: mislim govor; govorim; govoril sem; iščem se v duhu; počutim se v sebi; na poti k duhu sem; na poti k sebi.

Ko boste to vajo delali nekaj časa, boste na čudovit način čutili razliko do sil, do tega, kar vas obdaja.

Sedaj pa vprašanje: Kakšen pa je odnos človeka do dvojnega delovanja kozmosa – do planetov in zvezd stalnic? Ljudje so znali svoj čas to razlikovati. Področje planetov je bilo področje nižjih duhovnih bitij, področje zvezd stalnic ali kristalno nebo, kot so ga imenovali, pa je bilo področje višjih duhovnih bitij. Lahko bi rekli, da je vse kar nas obdaja, samo privid.Stari Indijci so to formulirali kot: Vse kar se človeku razodeva s čutili, je privid, ni resnično, je maja. Toda ta maja je čudovit izraz bistvenega. In nasprotje med nebom zvezd stalnic in planeti je čudovita slika za sile, ki so v zvezi z zvezdami stalnicami; in delovanje, ki priteka človeku iz področja zvezd stalnic, pravzaprav planeti s svojo potjo med področjem teh zvezd stalnic stalno spreminjajo, modificirajo. Čudovita stvar je, da je človek venomer izpostavljen silam, ki pritekajo tako iz enega kot drugega področja. Pred področjem zvezd stalnic je področje planetov v stalnem gibanju. (Narisal je zodiak, področje zvezd stalnic, ki torej mirujejo, pred njimi pa je narisal bolj simbolično sedem klasičnih planetov, ki se gibljejo.) V notranjosti stalno gibanje, v ozadju mirovanje. Noben razvoj ne bi bil mogoč, če bi imeli samo ta mirujoč zunanji svet, pa tudi, če bi imeli samo razgibano notranjost, razvoj ne bi bil mogoč. Razvoj je mogoč zato, ker se pred mirujočim venomer odigrava razgibano in se s tem delovanje zodiaka, z delovanjem planetov venomer modificira. Sile zodiaka imajo vedno opraviti s tistim, kar je dokončano, kar je čvrsto, kar je dobilo obliko. Pravilo sedmice vlada z vsem tistim, kar je gibanje, kar je odvisno od toka časa. Iz zodiaka torej dobimo sile oblikovanja prostora, iz planetarnega sistema pa dobimo sile gibanja, vse tisto, kar je podrejeno času. Tako ene kot druge sile venomer vplivajo na človeka. Toda človek nosi sile tudi v sebi in tudi te se povsod izražajo.

Tako pri človeškem govoru razlikujemo med fiksnimi glasovi, ki so postali čvrsti, tako imenovani konzonanti so glasovi, ki so izraz delovanja področja zvezd stalnic. S konzonanti samimi pa govor ne bi bil mogoč. Manjka mu duševni razgibani element samoglasnikov. V vokalih in konzonantih imamo sile področja zvezd stalnic in sile planetov. Področju ozvezdja Raka pripisujemo “f”, področju Kozoroga “l”, področju Leva pripisujemo “t”, področju Device pripisujemo “b”, področju Tehtnice “c” ali “h”, področju Škorpijona “s”, področju Strelca “g”, področju Vodnarja “m”, področju Rib “n”, področju Ovna “v”, področju Bika “r” in področju Dvojčkov pripisujemo črko “h”. Kadar govorite, lahko te sile izražate. To je kar delamo z evritmijo. Če prenesete to, kar sicer dela grlo z oblikovanjem neke črke na celega človeka, nastane evritmija. Če npr. izrečete “f” in ga čutite, čutite, da je to ta gib, ki ga v evritmiji tudi izvajajo, kot da bi človek ustrelil puščico. Ali če doživljate črko “t” – nekaj kar zaobjame in udari od zgoraj, iz kozmosa. Ali “b” – gesta ozvezdja Device, nekaj, kar nekaj objema. Če izgovorite “b”, čutite, kako se morate napeti, napeti in narediti to objemajoče v ustih. Z usti naredite tisto, kar sicer delate z rokami. Črka “s” – nekaj kar sesa – magičen zvok, ki je lahko dober ali slab. Ta “s” se označi vedno s Škorpijonom ali pa tudi z orlom. Kadar so sile Škorpijona poduhovljene, oplemenitene, jih imenujemo sile orla. Kaj pa črka “g”? S črko “g” se kot nekako osvobodite, z njo si odprete nek prostor, kot da ste raztegnili neko zaveso. Čisto drugače je pri “l”. (Kaže evritmične geste teh črk. Evritmija se uporablja v tujini tudi kot terapija. Otroci, ki imajo težave ali pa tudi odrasli ljudje dobijo evritmijo kot terapijo; namesto določenih zdravil dobijo nalogo, da se povezujejo s temi silami iz kozmosa in se zdravijo na ta način – to so geste, ki torej k temu sodijo; za vas je to tuje. Pri tej evritmiji pa je pomembno, da se človek čuti pri tem kompleten, da misli, čuti in dela in se s tem spravlja v harmonijo.) Ta “l” je zelo pomemben pri zdravljenju in pri tem si lahko predstavljamo krogotoke v naravi npr. dež, ki pada, se dviguje in spet pada; ali rastlina – čutiš zemljo, najdeš kal, čutiš rastlino, kako raste, čutiš, kako se razcveti, kako diši, kako ovene in preide v humus. In človek misli, čuti in dela in s tem prihaja v harmonijo. Tako je pri vsaki črki: na karakterističen način se človek zdravi, ker se povezuje s silami iz kozmosa in se kot kompletno popolno bitje: misliti, čutiti, delati zavestno v to postavlja (za razumevanje). Če prisluhnete, kako teče voda, jaz imam vedno občutek, da dela “l”, “l”, “l”. Črka “m” – sile Vodnarja; človek čuti, kako se v nekaj potaplja, čuti blag odpor. Če vam nekaj prija, rečete “mm”, je to dobro. Drugačen pa je “n” (jaz delam evritmične vaje vsako jutro in Steiner je rekel samo za eno vajo, ki se imenuje i, a, o je boljša kot vsa joga sveta.) Črka “n” je podobno, kot če ste se spekli na vroči plošči. Črka “v”, ki povezuje s silami Ovna. Mogočen glas, sile Ovna. Črka “r” povezuje sile Bika. To je dobro za vse, ki imajo probleme z zaprtjem. Kolo, ki se vrti. “Rrrrr”, kdor ima težave zjutraj, da se zalavfa ali pa sploh za dinamiko, pa tudi z zaprtjem; ena taka vaja zjutraj. S črko “h” se sproščajo sile ozvezdja Dvojčkov, kadarkoli izgovarjamo te črke, se povezujemo s kvalitetami teh ozvezdij. Nekaj kar imamo pri sebi in se osvobodi.

Vse te črke bomo ponovili. Poskušajte! Posnemajte, začnemo s “f” spuščajte mišice, “t” sile Leva, “b” sile Device, naša dnevna soba je narejena v tej gesti zgoraj, to je vedno izraz dobrodošlice, ljubezni. Objamemo cel svet ali pa nekaj majhnega, majhnega otroka. “C” sile Tehtnice, “s” sile Škorpijona, reka teče in se konča na nekem mestu. “G” jaz delam “g” tako, da primem obroče okrog srca, ker zdaj je naloga, da tisto, kar smo v glavi zbrali, spravimo v srce in da živimo iz srca. Vsi pa smo okovani v železnih obročih; in zjutraj primem te obroče “g”. “L”, “m” čutiš upor ob tem “m” podobno, kot če greš pod vodo in čutiš upor na vodi; to je “m”. Če poskušate hoditi v vodi, upor v vodi, upor Vodnar “mmmmm”. “N” – dotaknete se in vrnete,kot vroča plošča: “nnnn”; to so sile rib. “V” – sile Ovna, “v” kot val. “R” – motorika, zaprtje “rrrrrr” in “h” – zbrati. (S temi črkami se povezujemo s silami, ki pritekajo iz teh ozvezdij in ki nas gradijo)

Konzonanti dajejo obliko. Človekova duševnost je nekaj, kar je razgibano, kar se dogaja v procesu. Nismo v regiji, kjer človeka oblikuje nekaj od zunaj, temveč v področju, kjer se od znotraj odpremo, iz notranjosti nekaj pošljemo ven. Vokali so sporočila duše svetu. Duša se lahko svetu odpre in reče “aaa”. Vedno, kadar izgovorimo “a” se odpremo, svet naredi na nas vtis, kadar rečemo “o” se svetu damo, ta ima nekaj vseobsegajočega. “A” je v zvezi s silami Venere, “o” pa s silami Jupitra. Imamo pa tudi nekaj s čemer se omejujemo, to je “e”. “E” pripada Marsu. Omejim se od nečesa, lahko se omejim tudi z izrazom spoštovanja, spoštujem božansko. Centralna gesta za osebnost, človeški jaz pa je “i”, ki pripada Merkurju. Imamo čudovito vajo, ki jo bomo naredili. Postavimo se v “i”, stopala čisto skupaj, stojimo naravnost. Težo poskušajte razdeliti enako na celo stopalo; sedaj se nagnite nazaj tako, da je teža na petah, prsti so razbremenjeni, teža je na petah. Potem počasi naprej, tako dolgo, da imate vso težo na prstih in se držite na prstih. Kadar gremo nazaj, je to “a” -Venera, odpiram se svetu, nagnem se naprej, to je “o” –Jupiter, zaobjamem svet. To je tista vaja, ki je vredna več kot vse joge sveta: “i”, “a”, “o”. Med obema je “i” –Merkur, kadar ste popolnoma zravnani, niste nagnjeni nazaj pod vplivom sveta, niti se v “o”-ju sklanjate k svetu. Če čisto mirujete v sebi, vzravnani, potem ste “i”, “iiii” med zemljo in kozmosom. Pri “i” ena roka kaže v nebo, druga v zemljo, in pazite, da ostanete v ravnotežju, da čuvate sredino. Še “u” nam manjka, ki pripada Saturnu – človek v paralelnosti. Na poti k duhu sem, na poti k meni. Čutim paralelnost rok in nog. Obrnem se k zemlji, obrnem se k nebu in človeku. Kaj pa “e”? Z “e”-jem se omejim. Če ne uveljavljaš svoje volje, ne boš uspel.

Čutite razliko? Pri “e” se omejim od sveta, “e” je moja meja, “e” je, se postavim v svet, to je druga gesta. In še enkrat: “i” so sile Merkurja, “e” so sile Marsa, “o” je Jupiter, “a” je Venera, “u” je Saturn.

Zdaj pa manjkata še Sonce in Luna. Sonce je “au”, sem sodi gib odpiranja in zapiranja – “au” je ena roka gor, ena na prsi – “au” Sonce.

Kaj pa Luna? “Aj”, kot da bi zibali otroka. Ti gibi so lahko tudi miniaturni. Pomembno je da ta “e” čutimo, čutiti moramo upor.

Kar se tiče evritmije, bi rad še nekaj dodal. Mogoče sem povedal preveč na kratko, da gre pri evritmiji za to, da izrazimo sile konzonantov in vokalov. Če razmišljate o tem, kako tvorimo glas “a”, odkrijemo, da se v našem grlu nekaj odpira; če rečete “e”, čutite, da se nekaj zapira, krči. In če naredite “a” z gesto celega človeka, naredite s celim človekom tisto, kar sicer dela vaše grlo. Sile, ki delujejo v vaših organih govora, prenašate na celega človeka. Stvar pa je pravilna šele, če je to gib, ki ga spremljamo z duševnostjo, sicer je to gimnastika. Če to delate samo “a”, “e”, “i”, potem je to telovadba, če pa to delam in čutim, odprem se, omejim se, čutim se kot osebek zase; če to izpolnite z zavestjo je to evritmija. Čudovito, kako hitro vidite ali nekdo naredi gib izpolnjen s čustvi in zavestjo, z dušo in telesom, ali ne. Duševno gibanje.

Zdaj pa naprej k zodiaku. Pravzaprav bi moral graditi zodiak iz štiridelnosti. Če gremo namreč nazaj k nastanku zodiaka, najdemo pri Rudolfu Steinerju opozorilo na štiri živali: Bik, Škorpijon, Lev in Vodnar. Te štiri slike so prve sile, ki stojijo na štirih straneh neba. Sile Bika potem najdejo svoje sorodstvo v človeku z njegovo voljo, iz nasprotne strani, iz strani Škorpijona pridejo sile, ki so pri človeku sile razuma; iz področja Leva pritekajo sile, ki so človekove sile čustev; lahko rečemo: Bik volja, Lev čustvo, Škorpijon razum; iz področja Vodnarja pa prihajajo sile in to je čudovita stvar, ki privedejo prve tri sile – voljo, čustvo in razum v harmonijo. In po teh prasilah, teh praživalih so poimenovani tudi evangeliji. Saj poznate Lukov evangelij. Lukov evangelij stoji pod znakom Bika, Markov evangelij stoji pod znakom Leva, Janezov evangelij je pod znakom orla, ki je višja oblika Škorpijona, Matijev evangelij pa stoji pod znakom človeka kot bitja, ki voljo, čustvo in razum privede v harmonijo. Kadar so te štiri prasile v medsebojnem odnosu druga z drugo, potem vsaka od njih dobi nekakšen satelit, trabant. Biku se pridružita Dvojček in Oven, Levu se pridružita Rak in Devica, Škorpijonu se pridružita Tehtnica in Strelec, Vodnarju pa se pridružita Kozorog in Ribi. Če se ta štiridelnost razširi, dobimo štirikrat tridelnost, skupaj pa – dvanajstdelni zodiak. S tem številom dvanajst nastane nekaj prekrasnega. Dvanajst je deljiva s tri in s štiri. In tako kot nastane križ sveta, če potegnemo linije med Škorpijonom in Bikom ter Levom in Vodnarjem, lahko nastane križ sveta tudi, če potegnemo linijo med Ovnom in Tehtnico, Rakom in Kozorogom, pa tudi če potegnemo linijo med Dvojčkom in Strelcem ter Devico in Ribami – trije križi. Dvanajst pa lahko delim tudi na štirikrat tri in dobim štiri trikotnike. Tako pridemo do novih aspektov, skupnega delovanja. Če vzamete ta križ: Rak in Kozorog, Oven in Tehtnica, potem dobite križ letnih časov. Za Oven imate pomlad, za Rak poletje, Tehtnica jesen, Kozorog zima – to so torej začetki letnih časov; toda to je prvotna delitev stara 3000 let pred Kristusom, danes se pomlad začenja, ko je Sonce pred Ribami. Toda ta križ ima še svojo veljavo, saj ves čas še vedno merimo po Kristusovem rojstvu. Križ, ki velja v bistvu danes med Ribama, Devico, Dvojčkom in Strelcem je današnja realnost. Ta križ ima za sedanjost poseben pomen, in sicer pomen osi Devica in Ribi. Rudolf Steiner je rekel, da je za sedanjost pa tudi za bodočnost zelo pomembno, da ljudje delajo s silami, ki pritekajo iz ozvezdja Rib in ozvezdja Device. Rekel je, da bo iz povezave s temi silami storjeno pomembno delo in izpolnitev nalog, ki jih ima srednja Evropa.

Kaj pa sile jutra in sile večera? To velja samo za začetek pomladi. Spomladi je tako, da stoji Sonce zjutraj pred Ribami, zvečer pa pred Devico. Opoldne stoji takrat Sonce pred Dvojčki, opolnoči pa stoji Sonce pred Strelcem. Rudolf Steiner pravi, da je naloga srednje Evrope, delati s silami jutra in silami večera. Zahod, da bo delal s silami Dvojčkov, vzhod pa bo opolnoči delal s silami Strelca. S tem v zvezi imamo od R.Steinerja napotke za izdelavo zdravil. Rekel je, da si morajo farmacevti prizadevati, da sile jutra – sile Rib in sile večera – sile Device nekako vkomponirajo v izdelana zdravila. Weleda in Wala sta antropozofski farmacevtski firmi in obe sta poskusili vkomponirati te sile v svoje preparate, ki se dobijo v prodaji pod oznako RH, kar pomeni, da se ti preparati izdelujejo pri silah jutra in silah večera, silah Rib in Device. Misel je, da se z jutranjimi silami substance segrejejo stopnjujoče na 37°C, zvečer pa na 4°C. Da postanejo substance senzibilne za kvaliteto sevanja iz kozmosa, se ritmično gibajo, dinamizirajo, na podoben način kot pri potenciranju. Na ta način se povezujejo sile jutra in sile večera, sile toplote in sile mraza – in sicer s pomočjo sil gibanja. Rudolf Steiner je priporočil, da s temi silami delamo, naloga srednje Evrope sedaj in v bodoče je delati s silami Rib in s silami Device. Naloga zahodnega sveta, Amerike – zahoda je, da dela s silami Dvojčkov, naloga vzhoda pa, da dela s silami Strelca, s silami polnoči.

Od enega zodiakalnega znaka do drugega se lahko gibamo na različne načine. Imamo dve poti; pri eni izhajamo iz ozvezdja Leva, kjer se je celo stvarništvo začelo in gremo v smeri levo, to je pot volje; druga pot pa je iz ozvezdja Leva do Rib na desno stran, to je pot misli. S tem v zvezi daje Rudolf Steiner karakteristiko posameznih zodiakalnih sil. Karakterizira jih takole: izhodišče vsega je ozvezdje Leva, karakter njegovih sil je goreče navdušenje, to so sile duhovnega ognja. Če gremo na desno stran po poti razmišljanja, se mora to navdušenje strezniti; s silami ozvezdja Device se goreče navdušenje preobrazi v razumno streznitev. Naslednji korak na poti razmišljanja na desno je kvaliteta Tehtnice, ki je preudarjanje pogojev misli, v Škorpijonu se temu pridružuje razum, razumsko razmišljanje. Škorpijon ali orel je potem misel, še vedno pa samo misel, ni še dejanje; šele ozvezdje Strelca daje odločitev delu, saj je tako, da Strelec napne lok in se odloči, da nekaj stori. Pri Kozorogu najdemo kvaliteto konfrontiranja misli in sveta. To je pot, ki vodi od gorečega navdušenja do misli.

Če pa pogledamo pot volje iz gorečega navdušenja Leva dobimo iz ozvezdja Raka spodbudo za dejanje, sposobnost za dejanje v ozvezdju Dvojčkov; voljo za dejanje dobimo iz ozvezdja Bika. Ko pa do dejanja pride, postane to dogodek v ozvezdju Ovna, v Ribah pa dogodek postane usoda. Torej, goreče navdušenje, spodbuda za dejanje, sposobnost za dejanje, dejanje, delo kot dogodek in dejanje kot usoda.

Pot misli je goreče navdušenje, razumna streznitev, pri Tehtnici preudarjanje sposobnosti misli; pri Škorpijonu misel sama in potem v Strelcu odločitev. Misel hoče postati delo. Potem pride Kozorog, konfrontacija misli s svetom, nato pride Vodnar katerega kvaliteta je človek v ravnotežju med čutiti, misliti in delati. Konec je ponovno usoda iz ozvezdja Rib.

Hotel sem vam povedati, da je pot skozi sile zodiaka za človeka izjemno pomembna, Torej pot od delovanja enega zodiakalnega znamenja do drugega.

* Katera pot je boljša?

Če greste po poti volje, v spodbudi za dejanje je razmišljanje izključeno, nekaj hočete storit. Goreče navdušenje postane na koncu usoda, normalno. Tu pa gre preko razumskega tehtanja, odločanja, razmišljanja; tudi do dejanja, toda dejanje je premišljeno torej zavestno dejanje. Na levi strani je emocionalna pot, na desni je premišljena pot. To je v zvezi z doto, ki smo jo dobili iz kozmosa pri našem rojstvu s horoskopom. Glede na to, katere kvalitete ima človek, daje prednost enim ali drugim silam. To pomeni, da smo glede na uro in kraj rojstva rojeni z določenimi možnostmi. Te možnosti so enostranskosti. Če je nekdo impulziven, potem je dobro, če stremi k razumni streznitvi. Če pa je nekdo razmišljujoč tip, ki vedno desetkrat premisli, je dobro, da poskuša razviti spodbudo za dejanje. In še zadnja stvar, ki se mi zdi pomembna, kar nam potrjuje, da imajo sile zodiaka opraviti z oblikovanjem človeškega organizma. Imamo celo vrsto starih prikazov zodiaka z v sredini narisanim človekom. V telesu človeka so potem narisane sile zodiakalnih znakov:

sile, ki pritekajo iz ozvezdja Ovna oblikujejo glavo;
ozvezdje Bika oblikuje grlo, ki nam daje sposobnost govora;
ozvezdje Dvojčkov kamor sodita obe roki;
ozvezdje Raka, ki oblikuje prsni koš;
ozvezdje Leva je področje srca;
ozvezdje Device, ki deluje na prebavo;
ozvezdje Tehtnice, kolki;
ozvezdje Škorpijona, organi za reprodukcijo, genitalni organi;
ozvezdje Strelca so stegna;
ozvezdje Kozoroga so kolena;
ozvezdje Vodnarja so goleni;
ozvezdje Ribi so stopala.

Če vrišete bitje, ki naj bi postalo človek, se to bitje začenja z glavo. Če ga tako vrišete, nastane embrio, ki resnično leži takole okroglo zvit in prav gotovo ni slučaj, da ga zodiak lahko tako oblikuje. Take slike obstojajo iz različnih virov. Tu imam eno,ki si jo lahko ogledate. Na koncu čudovit stavek Rudolfa Steinerja o delovanju zodiaka in planetov na človeka: “Fizično telo človeka je eho zodiaka:” Torej, fizično telo odgovarja na sile zodiaka kot eho. Etersko telo, nosilec življenja je eho gibanja planetov. Planeti se gibajo pred zodiakom in eho na gibanje planetov je tvorba eterskega telesa.

Kaj pa je človeška duša? Človeška duša je doživljanje eha gibanja planetov. Če torej doživljamo, kaj je življenje oblikujemo duševnost, duševno življenje.

Kaj pa človeški jaz? Človeški jaz je zaznavanje eha zodiaka. Fizično telo je direktni eho sil zodiaka; etersko telo je eho gibanja planetov.

Duševnost in jaz pa sta doživljanje in zaznavanje. Doživljanje eha planetov je duševnost, človeški jaz pa zaznavanje eha zodiaka. Človek kot fizično živo bitje eho zodiaka in gibanja planetov. Če človek doživlja ta eho v svoji duševnosti, je to njegova duša. Zaznavanje eha zodiaka je njegov jaz, duh. Sem etersko telo, torej sem odmev vokalizma sveta. Fizično telo sem, torej sem odmev konzonantizma sveta. Ker stojim na zemlji, se zaradi mojega bitja ustvarja eho na to, kar mi govorijo zodiakalne slike. Življenje tega eha je moje fizično telo in ustvarja se eho na vse to, kar govorijo sfere planetov; in ta eho je moje etersko telo. Človek kot fizično živo telo z duševnostjo in jazom je v bistvu eho oz. odgovor na sile, ki prihajajo iz zodiaka in planetov. Upam pa, da lahko to vsaj malo podoživljate.

Zdaj pa čisto nekaj drugega – Janezovo.

Poskušajmo si predočiti, kaj doživlja zemlja v času Janezovega. Kaj opazujemo? Vsako leto, ko se začenja pomlad doživljamo, da se iz zemlje dvigne zelenje. Vse začne odganjati, iz zemlje raste trava, rastline rastejo v višino. V kratkem času ozelenijo grmičevja in gozdovi, po ohromelosti v zimi se začenja neverjeten proces življenja. Toplota začne vse čvrsto raztapljati, led se stopi in nastanejo potočki. Ko se toplota dvigne, voda izhlapi, tvori oblake, doživljamo neverjeten proces razvijanja življenja in gibanja. Človek bi mislil, da rastline zmorejo to same po sebi. Toda temelj vsega fizičnega je duhovnost. Razlog dejstva, da se to dogaja vsako pomlad in doseže višek okrog Janezovega je, da etersko telo Zemlje izdihne eterske sile. Eterske sile gredo iz zemlje in težijo v kozmos. Tam pa je Sonce, ki temu procesu prihaja nasproti z vso toploto in ta proces tudi izzove. Kozmos deluje navzdol, zemlja pa izdihuje svojo duševnost in duhovnost. Nad Zemljo pride do najglobljega mešanja kozmičnega in zemeljskega. To je karakteristika časa okrog Janezovega. Ljudje prejšnjih časov so to močno doživljali in vedno slavili. Slavili so s slavnostmi, plesi in petjem. Ohranitev tega je še kres na Janezovo. Ogenj je dobra slika za to, saj se tudi plamen iz ognja dviguje v nebo. Če zvečer naredimo kres se plameni dvigujejo proti kozmosu in nekako ponavlja gesto, ki jo v času okrog Janezovega dela narava. Ta čas je bil za staro človeštvo karakteriziran z izrekom: Sprejemaj svetlobo! V tem izreku imamo velelnik. Bilo je torej nekaj povezanega z dejavnostjo. Človek naj bi šel dejavno v svoji duševnosti tej svetlobi naproti.

Kaj je ostalo od tega? Nič. Ljudje se uležejo na sonce in se pražijo. Stremijo k temu, da bi imeli čimprej lepo barvo, da bi sosedje rekli: “Kakšna lepa barva, od kod si jo prinesel!” Potreba po svetlobi je posebno pri meščanih premočno prisotna, toda kaj je z velelnikom: Sprejemaj svetlobo! V sprejemanju svetlobe je nekaj dejavnega, ne pa samo “uležem se in se sončim”. Ljudje prejšnjih časov so doživljali še nekaj drugega. Ljudje tistih časov še niso imeli zavesti lastnega jaza. Janezovo niso tako zavestno doživljali kot mi danes, temveč bolj instinktivno. Mogoče so prav zaradi tega oblikovali zahtevo “sprejemaj svetlobo”. Srečevanje z močnejšim delovanjem svetlobe okrog Janezovega, je pri ljudeh nekako sprožalo predstavo, da jim prihaja naproti njihov jaz. Ta jaz, ki je še ležal v naročju bogov, ta njihov jaz jim prinaša sončna svetloba okrog Janezovega. Prihajanje njihovega jaza, so ljudje okrog Janezovega čutili in slavili s plesi in petjem.

Kaj pa danes? Ne moramo čutiti, da prihaja naš jaz, ker ga že čutimo v sebi. Naša naloga danes bi bila, da gremo kozmosu zavestno naproti, ne naproti našemu jazu, ki ga v nas imamo temveč, da s silami jaza zavestno stremimo, da preko sfere Zemlje pridemo v sfero kozmičnega. To vezanost na zemljo, ki jo tako intenzivno čutimo moramo počasi pustiti za seboj in iti naproti silam kozmosa. Ali bomo to še zmogli s plesi in petjem, je vprašanje. Toda zavestno naj bi se skušali podati proti silam kozmosa v času visokega poletja.

V koledarju duše stoji od 9. do 15. junija, v drugem tednu junija težava zaradi umetniške oblike, v katero je Rudolf Steiner to spravil. Samo dejstvo pa ni tako težko. Če poskuša človek podoživljati proces dihanja zemlje srečuje bogove, bitja, ki delujejo iz kozmosa. Potem lahko sluti, da se je dotaknil božjih bitij. Naslednji teden – to je korak naprej. Če gre človek v svet s svojo zavestjo, se mora izgubiti. Odpovedati se mora samemu sebi. Če pa se sam sebi odpove, lahko odkrije, da se v jazu sveta spet najde. Svojemu lastnemu jazu se mora odreči, zato pa sprejme jaz sveta.

In rek za Janezovo – to je potem tretji korak. Človek se sme zanesti na to, če se zaupa temu vesoljskemu poletu, v svetlobi in v toploti svetov najde svoj višji jaz. Antropozofija je vir tega vedenja. Če bi se odpovedali samemu sebi, bi to za nas pomenilo smrt. Če pa vemo, da je naš višji jaz naše pravo duhovno bitje, v bistvu nekaj kar pripada kozmosu in ne zemlji, da imamo v svojem vsakdanjem jazu le odsev tega višjega, božanskega jaza. Če gremo tja ven, izgubimo v prostranostih kozmosa naš zemeljski jaz, iz katerega se moramo izvleči ven na podoben način kot v spanju vsako noč. Lahko pa se zanesemo na to, da bomo tam zunaj našli naš resnični jaz. Mi izgubimo torej naš nižji jaz in se najdemo v svojem višjem jazu. Zato je dobro, če vemo, da je zavest našega jaza, ki jo imamo na zemlji, pravzaprav samo zrcaljenje tistega, kar naš višji jaz razvija na našem fizičnem telesu. Izhajamo torej od slike našega jaza k resničnosti našega jaza. Kljub temu pa je to že velik korak; je pravzaprav skok čez prepad. Zaradi tega je prav gotovo lažje nekaj takega izgovoriti kot uresničiti. Praviloma pa je vsak praznik Janezovega poziv človeku, da se svojemu nižjemu jazu odpove in se združi s svojim višjim jazom. To je naloga za človeštvo sedanjosti ob Janezovem. Izgubi se, da bi se našel! Hvala!

V trenutku rojstva smo resnično na poseben način eksponirani kozmosu. Si predstavljate, takrat, ko mehur, v katerem otrok v vodi spravljen leži, enkrat poči, organizem ni več zaščiten, temveč je prvič nekako odprt popolnoma v tisti obliki kot nekakšna mlada kal, brst. Si lahko predstavljate, da konstelacije planetov, ki ravno tisti trenutek pač delujejo na nebu, da se to delovanje posebno močno vtisne, kako se sile zodiaka modificirajo s silami gibajočih se planetov, da s tem pride do določenega odtisa v fizično telo. Toda človek je duhovno bitje in nosilec jaza in vedno je odvisno, kakšen je odnos jaza do te fizične situacije. To je odločilno. Ljudje pogosto verjamejo v astrologijo in vera v astrologijo jih lahko tudi zapelje, da ljudje menijo, da so pač predestinirani glede na svojo celo osebo; temu pa ni tako. To bi bilo lahko le, če človek ne bi imel svojega jaza. Na določen način obstoja ta vpliv v ovojnicah človeka. To pomeni, da imamo odtis le v fizično –eteričnem telesu. Vprašanje pa je, kako se glede na ta odtis obnaša duševnost in duhovnost človeka. Mi ne mislimo, da je človek determiniran s svojim horoskopom. Človek je orodje svojega jaza. Človeško telo je instrument, ki ga uporablja človeški jaz. Pogoji v trenutku rojstva mu dajo določen odtis. Toda svoboda jaza s tem ni tangirana. Usoda nam prinaša samo določene možnosti, toda nikoli odločitev. Npr. usoda je, da ima nekdo prizadeto telo, da je invalid. Za to je morda zadoščala dispozicija za določeno bolezen. Eden ima slaba pljuča, drugi jetra ali karkoli drugega. Vsak ima svoje slabe točke. Toda to ni odločilno za človeka kot duhovno bitje. Nekdo,ki je vse življenje živel s preddispozicijo za TBC, je bil npr. pesnik Christian Morgenstern, kakšna čudovita dela nam je zapustil. Nekdo drug bi se morda samo selil iz enega v drug sanatorij in zaradi bolezni ne bi bil ustvarjalen. Konfrontacija z boleznijo je bila potrebna za to usodo. Kaj iz situacije naredimo, je vprašanje jaza in to je zelo pomembno vedeti. Mi nismo predestinirani zaradi usode. Usodo imamo, toda nimamo kismeta. Kismet bi bila usoda, ki človeka določa in to je pomembno vedeti. Vsak dan srečamo določene situacije, srečamo določene ljudi, doživimo določene situacije od zunaj. Nikjer pa ne piše, kaj moramo narediti. Kaj naredimo iz srečanja z nekim človekom, se mu izognemo in srečanje onemogočimo ali bo prišlo do srečanja, ki se konča v groznem konfliktu tako, da se sprta razideta, ali pa nam uspe, da težavno situacijo obvladamo. To ni usoda. Usoda je samo srečanje.

Imamo čudovito pesem W.Buscha. Verjetno je ni tako lahko prevesti: “Usoda nas privede v stiske, toda kako se v teh stiskah obnašamo, je lastna krivda in ne nesreča.

* Ali usodo človek prinese na svet?

Človek ima vedno dve poti. Ena je zavestna, pot na kateri se trudimo, da pridemo v duhovni svet, razen tega pa imamo vedno ljudi s posebno milostjo in mi ne vemo, ali je ta milost plačilo oz. to, kar si ti pridobila kot pravico v enem od prejšnjih življenj, ali pa je enostavno milost, ki si jo nisi zaslužila. Duhovni svet lahko nekemu človeku lahko izkaže milost. V današnjem času doživljamo, da ima zelo veliko ljudi paranormalna zaznavanja. Pogosto so to ljudje, ki se ne trudijo posebej, da bi imeli ta zaznavanja, nasprotno, pogosto se to dogaja ljudem, ki sploh niso dorasli takim stvarem in se počutijo, kot bi jih s tem nekdo nadlegoval.To je zelo zanimivo. To pa nas ne sme iritirati. Antropozofi imajo dve stališči do tega: eni se jezijo, da imajo drugi ljudje ta doživetja, oni pa ne in se mučijo, ker jih nimajo in potem hočejo pač dokazati, da to ni prava pot oz. da se to tistim drugim neupravičeno dogaja. Toda to je čisto narobe. Duhovni svet pritiska skozi vse razpoke in kanale, ki so pač možni. Skozi vse kanale prihaja, ker je prišel čas svetlobe. Toda kljub temu morajo biti ljudje, ki poskušajo na zavesten način izpolniti pogoje, da prodro po tej poti v duhovni svet z zavestjo. Veseliti pa se moramo nad vsakim, ki postane človek, ki govori o duhovnem svetu. Toda relativno je lahko ocenjevati to v kvaliteti. Presenetljivo je, da največ ljudi, ki o takih doživetjih govorijo, s tem sami doživijo nekakšne impulze za preobrazbo k boljšemu. Največ teh ljudi nosi v sebi potrebo pomagati drugemu. Največ teh ljudi razume, da svojega življenja dotlej niso živeli tako kot bi ga pravzaprav lahko in bi ga morali. Postajajo bolj krščanski. In vse to so pozitivne stvari, tega človek ne more zavreči kot negativno. Kljub temu pa to ni dovolj. Človeštvo je danes na določen način v stanju in sposobno stopiti na pot proti duhovnemu svetu, v duhovni svet. To pa pomeni, da se morajo najti ljudje, ki hočejo zavestno na to pot. Nihče pa ni obvezen, nihče ne mora. In razodetja duhovnih svetov do katerih pride zaradi tega, ne smemo zavračati ali smatrati za nekaj slabega. Pretresljivo je, da človek, ki ne meji sveta za trenutek razgrne pajčolan do sveta na drugi strani, v desetih sekundah npr., ki jih preživi izven svojega telesa, lahko v popolnosti razume, da je bilo vse njegovo dosedanje življenje popolnoma napačno, da je čisto nekaj drugega resnično pomembno in da je pomembno samo pomagati drugemu človeku in postati boljši. Nekdo, ki je torej na robu, na meji smrti, lahko prepozna take stvari v desetih sekundah. To ni slaba plat, to je fantastično, če se kaj takega lahko zgodi. Tisoči takih ljudi živi med nami. Neverjetno dejstvo. Bilo pa bi narobe, če ne bi sami poskušali nekaj aktivno narediti in samo čakati tisto, da se ti nekaj duhovnega zasveti, da dobiš duhovno razsvetlitev, preblisk.

* Začetki biološko –dinamične metode v Avstriji.

V Avstriji smo imeli takrat šele dve kmetiji, ki pa obstojata biološko –dinamični že od okrog leta 1924, takoj po tistem tečaju. Do II. svetovne vojne ni bilo razen teh dveh, nobene druge bio-din kmetije. Vedno znova so se kmetje zanimali, toda praktično je ostalo pri teh dveh. Po II. svetovni vojni pa je prišlo do razmaha. Zelo kmalu smo imeli 12, 15, 20, 25, mislim, daje zdaj 40 kmetij, ki delajo po bio-din metodi. Ta stvar se je že razširila. Nekaj časa smo imeli za te kmete svetnika kontrolorja iz Nemčije, nakar so ga potrebovali v Nemčiji in so nam rekli, naj poiščemo svojega kontrolorja in svetnika. Stvar pa se ni razvijala tako kot naj bi se. Potem pa je naenkrat prišlo do teh bio kmetij in lahko rečem, da naša organizacija pri biodinamikih ni bila tako dobra kot pri bio kmetih. Takrat bi morali mnogo bolj energično stremeti k sodelovanju z biološkimi kmeti ali pa mnogo bolj energično paralelno začeti delovati javno, tako da mislim, da smo enostavno naredili premalo, da smo resnično zamudili nekaj. Mislim, da je biološko gibanje glede na število prebivalstva zdaj najmočnejše v Evropi, bio-din poljedelstvo pa je ostalo v primerjavi s tem še vedno majhno. Mislim, da niti 10% ekološkega kmetijstva v Avstriji ni biološko –dinamičnega. To je velika škoda. Toda stvar je enostavno v zvezi s tem, da lahko biološko metodo razume vsak, za bio-din pa je potrebna določena zrelost človeka. Čudovita stvar, ki me vedno navduši do skrajnosti pa je vedno vsak posamezen primer kmeta, ki dela bio-din; njegov osebni razvoj, njegova osebna pot s to metodo. Npr. ena kmetija v vzhodni Prusiji. Tam je bila puščava. V enem desetletju je tista puščava preobražena v cvetočo oazo. To je fantastična stvar, čeprav je to en posamezen primer. Ali, najuspešnejše kar imamo zdaj, je farma Seken v Egiptu. Ibrahim Abulajiš je uspel prepričati egipčansko vlado, da so nehali škropiti bombažna polja iz avionov z insekticidi in herbicidi. Prepričal jih je, da je to nepotrebno. Bio-din poljedelstvo je namreč v stanju pridelovati to brez strupov. Vlada je bila skeptična; potem pa je to stvar spremljala nekaj let in videli so, da je to resnično tako in nehali so škropiti s strupi; to je krasno. V Egiptu je več kot sto bombažnih kultur in smatram, da je to enkraten uspeh. In vse to je posledica aktivnosti in prizadevanja enega samega človeka.

Poglejte kakšno srečo imam; ko sem tega gospoda Abulajiša prvič srečal, je bil on glavni kemik v farmacevtski firmi na Tirolskem. Tam se je Egipčan prvič srečal z antropozofijo. Predavatelj je bil pri njem in v firmi so mu rekli, naj se pogovori z Abulašijem, ki se zanima za antropozofijo; to je bilo v 50-tih, 60-tih letih.Potem pa sem slišal, da je tam dal odpoved (v firmi so rekli, da je ponorel). Z denarjem, ki ga je dobil za odpravnino, je šel v Egipt in tam začel delati biološko –dinamično. Ima dve veliki farmi sredi puščave; čudovita oaza, kjer vse fantastično uspeva, vse samo bio-din. Čudovito. Jaz bi bil vesel, da bi imeli mi takega človeka v Avstriji.

Če v življenju npr. nekoga poškodujem moram to še v tem življenju izravnati. Tega ponavadi ne imenujemo usoda. Usoda imenujemo tisto, za kar v tem življenju ne najdemo razloga, razlog moramo iskati v prejšnjem življenju. Da mi je nekdo izjemno nesimpatičen, čeprav mi ni prav ničesar naredil, saj ga pravzaprav nisem še nikoli srečal. Toda v trenutku, ko se pojavi, imam veliko antipatijo do njega in imam velike težave pogovarjati se z njim; razloga za tak pojav ne morem iskati v tem življenju, saj se v tem življenju ni zgodilo nič takega. Rečem lahko samo to, da je bil razlog v preteklosti in me sedaj srečuje iz preteklosti. To je usoda. S tem pa še ni rečeno, kaj bom zaradi tega sedaj naredil. Ali bom prepoznal, da imam z njim nekaj za poravnati, spraviti v red. To tudi skušam urediti s tem, da ga vedno znova poiščem in skušam priti z njim v dialog, ali pa, če čutim, da je to nekaj, česar pravzaprav ne bi hotel in si uredim življenje tako, da ga ne srečujem več. S tem sem stvar tako rekoč samo odložil in me čaka za prihodnjič. To stvar bom moral enkrat pozneje urediti. V tem smislu bi lahko rekli, da je to že usoda, toda to ni naš konec, to nas le poziva k resnični svobodni odločitvi. Vse, kar prihaja k nam brez zavesti, je nekako usoda. Vse za kar nič ne moremo je usoda in pomeni, da ima razlog v preteklosti. Toda to ni nič kar bi določalo, kako bo teklo naše življenje. Na vsako usodo lahko v danem trenutku iz svobode odgovorim ali pa ne. Če tega ne znam, se bom moral tega naučiti pozneje.

* Potem je v bistvu usoda tvoja lastna izbira?

S tem, kar nas tangira, smo zelo intenzivno povezani. Obstoja relativno visoka stopnja notranjega napredka, kjer se človek jemlje kot maksima; vse, kar doživim, sprejmem kot zaradi usode potrebno za mene. Akceptiram, da se mi ni zgodi prav nič, kar ni upravičeno. Ne morem vplivati na to, kar se mi zgodi, toda reakcija na to kar se mi dogaja je iz mojega jaza.

*Kaj pa naključje?

Naključja naj kar bodo. Če padem preko kamna, ne more biti ravno usoda, lahko je slučaj, toda če si pri tem zlomim nogo, to ni naključje, ampak je usoda. Če je stvar pomembna za moje življenje, verjetno ne gre za slučaj.

Antropozofija nas uči o duhovnosti in smiselnosti človeškega bivanja. Kako pa se to ujema z darvinistično teorijo evolucije? Pravzaprav v teh stvareh ni nasprotij. Tudi vsa zadeva z dedovanjem, ki se nanaša na človeško fizično bitje. Drugega kot fizično telo se ne more dedovati. Svojega duha ne moreš dedovati, deduješ ga sam od sebe, ker se tvoj duh ponovno inkarnira. Z dedovanjem pa sem prišel do določene kvalitete fizičnega telesa. Toda to telo ni neodvisno od mojega duhovnega bitja, saj si kot nerojena, neinkarnirana duša izberem določeno telo. Tega ne naredim sam, ker bi si sam verjetno izbral samo najboljše. Telo si izberem skupaj z višje razvitimi duhovnimi bitji, ki znajo o tem bolje odločati, kaj je za mene dobro ali slabo. Skupaj s temi bitji določam celo mojo bodočo usodo. To pomeni, da iščem telo, ki mi omogoča realizirati tisto, kar kot doživetja potrebujem v naslednjem življenju. Če za potrebe svojega bitja določim, da bi to najlažje realiziral v bolnem telesu, da v tem bolnem telesu razvijam čisto druge sile, potem je lahko moja usoda taka, da imam že iz otroštva ven določeno prizadetost, bolezen ali pa doživim določene nesreče. Nimam se pravice pritoževati nad nepravično usodo, temveč sem to sam hotel, seveda iz višje stopnje uvidevnosti.

to je vprašanje uvidevnosti. Nikogar ne moreš prisiliti, da nekaj uvidi. Kdor ne vidi, da postaja naša hrana vedno slabša in jo računajo samo po kalorijah, kalorije pa ima tudi umetna hrana. Vprašanje je, ali ljudje to razumejo. Ljudje verjetno ne razumejo, da se lahko življenje dobro hrani le s tistim, kar prihaja iz področja živega. To uvidevnost bi morali ljudje imeti. Ne profesorji, mnogi potrošniki pa to potrebo v sebi že čutijo. Tako pridelana živila se zelo dobro prodajajo. V Avstriji se veliko proizvodov prodaja pod znamko BIO. Mislim, da je napredek, da so ljudje pripravljeni za tako hrano plačati več. Taka hrana se prodaja tudi v veliki veleblagovnica, žal pa ne biološko –dinamično pridelana. Demeter nima tako dobre prodajne mreže in nima tako velikih količin, da bi jih prodajala v veleblagovnicah. Vsako leto je več ljudi, ki tako hrano iščejo. Prepričati univerzitetne profesorje pa je povsod težka, zadnja možna naloga.

Težava je v tem, da je kvaliteta konvencionalno pridelane hrane slaba- lahko se tudi dokaže. Ljudem dokazati razliko med biološkimi in biološko –dinamično pridelanimi živili pa je že težje. Pogoj za to je poznavanje antropozofije. Brez teh spoznanj ljudje ne morejo razumeti, kaj pomenijo naši preparati. Mnogi menijo, da je vse v redu, če se vrnejo k starim metodam in ne uporabljajo strupov. Da sile v tleh potrebujejo pomoč, da bi lahko sprejela kozmične sile je ljudem težko razumeti. Da mi dosežemo to, če škropimo s preparatom 501 je ljudem težko dopovedati.

* Ali so določena živila lažje prebavljiva, če so pridelana ob pravih konstelacijah planetov?

Brez nadaljnega. Kvaliteta živil je na vsak način odvisna od konstelacije v trenutku setve. Prav gotovo je odločilno, pred katerimi zodiakalnimi slikami stojijo planeti. pri tem pa ne velja samo čas za setev, temveč tudi za nego in žetev.

Mi smo še zelo na začetku, kar se tega tiče. Kar pa lahko storimo je, da zemljo spravimo v situacijo, da kozmične sile bolje sprejema in jih bolje izkoristi. S tako visoko kvalitetno hrano človeško telo mora shajati. Če telo tega ne zmore, potem gre za deficit, ki ga mora telo in človeški jaz obvladati, to potem ni naloga hrane. Na prebavno sposobnost človeka lahko vplivamo z medikamenti. Toda, če organizem ne shaja z dobro hrano, ki je proizvedena na bio-din način, ki je odlične kvalitete, potem ni treba poskušati spremeniti bio-din kvalitete hrane, ki je v redu, temveč je treba ojačati prebavne sile. Prav gotovo pa je tako, da je pri marsikom organizem prebave oslabljen in polnovredne hrane ne more več prebavljati, ker se je tega tako rekoč odvadil. Organizem se mora tega spet naučiti. Pri marsikaterem bolniku je tako, da mu priporočamo bio-din hrano, ki jo kljub temu ne prenese, ker se je je odvadil, zato jo je treba pripraviti.

* Duhovni razvoj človeka?

Stvari se ne morejo avtomatično dogajati. Vsa duhovna prizadevanja so pogojena z aktivnostjo. Kar lahko naredimo je, ustvariti ugodne pogoje. Ljudje, ki imajo te sposobnosti, lahko potrdijo, da jim je v veliko pomoč pri duhovnem razvoju, če se prehranjujejo vegetarijansko. Toda nikjer ne piše, da bo nekdo dosegel visok duhovni razvoj, ker je vegetarijanec. V nebesa ne pridemo zaradi dobre hrane.

Seveda pa se s tako hrano lahko ustvarijo pogoji, človek se zato senzibilizira. Kot npr. uživanje alkohola duhovni razvoj preprečuje.

* Ali kuhanje v ekonom loncu spodbuja agresivnost?

Brez nadaljnega je pomembno, kako radikalno delamo z živili. Če neko stvar pečete agresivno se zažge. Torej igra določeno vlogo, na kakšen način s stvarmi delate. Mislim, da lahko na splošno rečemo, da kar se dela prehitro, je gotovo manj kvalitetno. Čisto enostavno velja: dobra stvar potrebuje svoj čas. Če hočem pripraviti hrano v 2 minutah, potem moram akceptirati, da to hrano na zelo hiter način uničim in da trpi kvaliteta. To kar ostane pa za telo ni dovolj.

* Kako je z vinom? Kristus je ljudi nahranil s kruhom in jim dal vino.

Ko sem kot mlad človek prišel na Göetheanum, sem imel srečo poslušati še Guntherja Waksmuta, ki je Steinerja doživel in on je rekel: “Če srečate koga, ki trdi, da je Steiner rekel – to morate in tega ne smete – potem vedite, da to prav gotovo ni res. Rudolf Steiner ni nikoli rekel, to morate, nikoli ni rekel – ne smete piti alkohola in nikoli ni rekel – ne smete jesti mesa, temveč je rekel, kaj se dogaja, če živiš kot vegetarijanec, kaj se dogaja če kadiš, kaj se dogaja, če piješ alkohol. Odločiti se mora vsak sam za sebe. Nihče ne sme reči, antropozofi so proti alkoholu in proti kajenju. Tega se ne sme reči, ker je prva stvar spoštovati svobodo vsakega posameznika. Če bi delali tako, bi bili sekta. Antropozofskega mnenja ni.”

* Kateri sistem prehrane zagovarjate?

Nikomur ne morem nič priporočiti. Vsak mora najti svoj način prehranjevanja. Jaz ne jem skoraj nobenega mesa, ker nimam po tem nobene potrebe.Če pa me kdo povabi in ponujeno je meso, potem gospodinji ne bom rekel, da tega pa ne jem. Ne pijem alkohola, če pa ima kdo rojstni dan in predlaga, da nazdravim, potem bom popil požirek. Kozarec tudi zelo lepo zveni, če ni poln. Toda to je moja stvar. Jaz spoštujem, če kdo pravi, da ne spije niti kapljice alkohola. Nekaj priporočati ni dobro. To je stvar vsakega posameznika. Kot antropozof postane človek nekako bolj občutljiv, začne čutiti, kaj komu prija. Verjamem, da ljudje tudi čutijo, da jim bio-din pridelana hrana bolje de, prija. Predpisov pa ne morem dajati.

Srečevanje s Kristusom je v času, ko sta duh in duša povezana s fizičnim telesom, mnogo težje. Če človek spi podnevi, sam opazi, da ne spi tako intenzivno kot ponoči. Če enako dolgo kot ponoči spimo podnevi, se ne odpočijem enako dobro kot ponoči.

* Začetki bio-din poljedelstva.

Okrog leta 1900 je Rudolf Steiner prvič posredoval antropozofske stvari javnosti. Prva Waldorfska šola je ustanovljena leta 1919 v Stuttgartu. Po koncu prve svetovne vojne je imel Rudolf Steiner izdelan tudi svoj sistem družbene ureditve, tako imenovano socialno tridelnost, ki pa kljub temu, da ga je podprlo veliko politikov, ni našel potrebne večine. Predavanja o poljedelstvu so bila leta 1924. Hitler je antropozofijo prepovedal, saj je pri antropozofiji v ospredju individualnost in svoboden človek. Hitler je potreboval ljudi, ki gredo v vojno brez razmišljanja. Po drugi svetovni vojni se je bio-din poljedelstvo organiziralo šele od leta 1950, saj so naši kmetje popolnoma samostojni in ne potrebujejo kemične industrije.

* Ali ni za vse zelo kriv materializem?

V določenem smislu je to točno. Intelektualci so sprejemljivi za materializem, s katerim zlo ljudi zavaja. K antropozofiji najde pot več žensk kot moških, njihovi predsodki so manj intenzivni. Na drugi strani pa je tako, da moramo materializem zavestno premagati; ni dovolj, da ga emocionalno zavrnemo. Stvar si moramo točno ogledati in ugotoviti, kje je materializem upravičen. Naravoslovje ni napačno s tistim, kar pove, napačno je s tistim, kar zamolči. Z drugimi besedami to pomeni, da določenih, za življenje pomembnih področij znanost ne registrira oz. jih pušča pred vrati, čeprav so odločilne za življenje. Steiner je čisto jasno rekel, da se nima nobenega smisla direktno boriti proti materializmu. Vedeti moramo, na katerih področjih je materializem upravičen. To je tam, kjer gre za mrtev, neoživljen svet. Če uporabljamo materializem na področjih, kjer vlada življenje, je to katastrofa. Če poskušamo npr. v poljedelstvu obdelovati zemljo ali delati z živalmi s tehničnim načinom razmišljanja, je to katastrofa. Uničenje plodnosti tal, bolezen norih krav in podobno. To je posledica dejstva, da je človek razmišljal na tehničen način. Iz ureje delajo krmila za goveda (iz poginulih živali delajo krmila za goveda). Goveda pa so tipični prežvekovalci in morajo, da ostanejo zdrava svojo presnovo in prebavo tudi zaposliti.