˝Opazoval sem vas bitja:minerale, rastline in živali in zdela so se mi kot zasute črke. Človek oblikuje v primerjavi z njimi živo in popolno besedo˝. To je izgovoril Paracelsus, veliki zdravnik, prirodoslovec in filozof ( 1493 – 1541 ) potem, ko je desetletja dolgo raziskoval in iskal povezave med obsežnimi in pojavi življenja in razlogi za njegov obstoj. Teža, pomen njegovih besed je na razmerju med človekom in naravo. Parcelsus je odkril, združeno in dvignjeno na novo stopnjo, vso naravo v človeku. Čeprav se je človek, kar se tiče zavesti, izdvojil iz neposredne povezave z drugimi bitji narave, jo dopolnjuje in je z njo najintenzivneje povezan.

Vedenje o tem, kako se človek in narava medsebojno dopolnjujeta, kako so posamezna kraljestva narave medsebojno odvisna, je danes skoraj zašlo v pozabo. Teorija o ˝borbi za obstoj v naravi˝je pozornost človeka od kraljestev narave, njihovega sožitja in vzajemnosti odvrnila. Usmerjenost v to, kar je tehnično mogoče in neodgovorno ˝gospodarjenje˝z bogastvi mineralnega, rastlinskega in živalskega sveta, sta pahnila sožitje med posameznimi področji iz ravnovesja. O tem nam pričajo razmere v Zemlji, vodi in zraku. Alarmni signali, ki jih ni mogoče več preslišati, nas pozivajo k takojšnji spreobrnitvi in zastavljamo si vprašanje: kako pa bi bilo prav?

Osnove za novo in razširjeno razumevanje človeka in narave lahko najdemo v duhovni znanosti Rudolfa Steinerja. Z njo se nam razkriva več kot je mogoče zajeti z materijalne plati. Z njo se nam odkrivajo zveze in zakonitosti, ki so osnove pojavov in razvoja različnih področij življenja.

Opozarja nam skupno pot razvoja Zemlje in vsej živih bitji na njej, kaže na pot, s katero kraljestva narave lahko bolje razumemo s katero najdemo do njih nov odnos.

Človek nosi, če je zdrav in na pravi stopnji razvoja, kaljestva narave, ki ga obdajajo, tudi v sebi. V sebi nosi spremenjeno kraljestvo mineralov, z vsemi njegovimi elementi, grobimi snovmi in snovmi v sledeh. Procesi življenja, ki jih lahko opazujemo na rastlini, zakonitosti, ki jih lahko opazujemo na živali, obdarjeni s sposobnostjo veselja in žalosti, so prisotni tudi pri Človeku, z razliko, da jih ta oblikuje in obvladuje iz svojega JAZa. Človeški JAZ, to individualno jedro človeka, ponotranjeno naravo ureja in zadržuje, vodi človeka nad spoznanja naravnih soodvisnosti.

Človek, ki se zaveda samega sebe, je pred nalogo, da prepozna in odgovorno zajame v oblikovanje svojega življenja tudi druga bitja Zemlje, da zanje skrbi, jih neguje, da tako prevzame odgovornost za ravnotežje ˝Zemlje kot organizma˝.

Weleda Nachrichten št.150