Wolfgang Findeisn

Mali Lošinj 16. 9. 2006

Danes zvečer ne bo predavanja. Če bi se tega lotil sem prepričan, da bi me moja Rosvita pravočasno zaustavila. Hotel sem vam reči samo to, s čim se bomo ta teden ukvarjali in vam predstavil kratek program za ta teden.

Slišal sem, da boste zjutraj še pred jutranjo kavico najprej plavali. Kdor bo plaval, ne dobi kave; to seveda ni res. To pa ne pomeni, da tisti, ki ne pije kave, ne bo smel plavat. Okrog spomenika boste kasneje poskušali razumeti razmerja med našimi zvezdami. Po zajtrku pa si bomo ogledali, kako so te zvezde nastale, kako smo mi nastali, kako je nastala Zemlja. Kaj ima na moji njivi opraviti z menoj? Kaj ima kormoran opraviti z menoj? Je moj brat? Kakšno smešno vprašanje. Kar se čustev tiče bi človek rekel, mogoče. Je pingvin moja sestra ali brat? To si bomo malo bolj točno ogledali. Evolucija človeka tja do sedanjosti in evolucija človeka z vso Zemljo. Potem pa drugo stran.

Na kaj nas usmerja Janezova apokalipsa? Naša tema bo Človek med paleontologijo in apokalipso. Vedno znova bomo vmes prepevali, tudi Beethovna in Mozarta, se usedli skupaj v kolokvij in v razgovoru razvili, kako lahko uresničimo Budove vaje v našem vsakdanu. Toda ne z namenom, da ne pridemo nikoli več na Zemljo, kar je bil Budin namen, temveč zato, da bi temu kar srečujemo v vsakdanu dali še več pomembnosti, da bi se lahko še bolj povezali z Zemljo. Da bi se lahko še bolj soočali z gensko tehniko, tako da iz tega pridobimo moči, ki bodo protiutež vladajoči skupini tako, da individualizacija in medsebojno spoštovanje vidita pred seboj neskončno veliko možnosti in razvoj.

Pot k združevanju svobode in ljubezni. In to nam kaže Budina pot. In teksti so tukaj. To stezo z osmimi koraki od Bude je Rudolf Steiner nekako spet oživel. Še enkrat ga je opisal kot del neke skupne poti in rekel, na ta način lahko postanemo prebivalci obeh svetov. Prebivalci tega sveta v našem življenju na Zemlji in prebivalci v duhovnem svetu. In lahko se naučimo gibati v obeh svetovih, popolnoma svobodno. In da bi se naučili to vaditi v najbolj vsakdanjih stvareh že v načinu kako mi brišemo prah, kako pomivamo posodo, kako nosimo perilo v nadstropje do likanja, kako lahko ločim večno od minljivega in kako lahko pomen večnosti vnesem v vsakdanjost.

In da bi bili lahko tudi s srcem bomo vsi na vrsti in dobili boste tudi domačo nalogo. Do jutri zjutraj prvo. Mogoče sploh spati ne boste mogli. Razmišljajte za jutrišnji razgovor o tem, kaj boste rekli na to, kako bi lahko vi to naredili, kako bi človek naredil, da bi lahko bil pozoren na svoje misli in predstave. Normalno se nam dogaja, da imam neko predstavo in jo potem tudi zastopam, izgovorim, ampak pri tem se moramo zaustavit. Jaz ne želim predstavo samo imeti, temveč jo želim tudi opazovati. In s tem se ta prva od osmih vaj začne. Za jutri si poskušajte predstavljati, kako se vsak lahko tega loti.

Danes je sobota in Rudolf Steiner nam je stvar resnično olajšal. Ni nam dal samo teh osem vaj in rekel, se boste že znašli. Nad prvo vajo je ljubeče napisal sobota, nad drugo vajo nedelja, da nam sploh ni treba načrtovat kako bomo to vnesli v naš vsakdan. In prva vaja je za današnji dan. Imenuje se “pravo mnenje”. Normalno je moje mnenje vedno pravilno. Njegova žena že kima. Mi Nemci imamo že to navado, da pravimo, jaz imam prav in če je treba grem na sodišče. Kaj torej je pravo mnenje? To je prva vaja.

Druga vaja “Prava razsodba”. Tretja vaja “Prava beseda”. Četrta vaja “Pravo delo”. Peta vaja “Kako si uredim življenje”. Šesta vaja “Oblikovati nove navade”. Sedma vaja “Kako moje izkušnje na pravi način vpletem v življenje” in osma vaja je “Oktava vsega tega skupaj”.

Jutri se bomo res poskušali v to nekako vplest in mogoče nam bo uspelo z mojo ženo da teh sedem oziroma osem intervalov delamo tudi evritmično. Ampak mi imamo ta razvoj sedem plus ena in povsod v naravi ga bomo našli, kjerkoli je v toku razvoj. Imamo sedem tonov v tonski lestvici. Planeti, ki so nam na razpolago za našo rast, sedem jih je, pri čemer Uran, Neptun in Pluton ne sodijo zraven; to so bolj planetoidi. Sedem klasičnih planetov poznamo in jih povezujemo z razvojem človeka. Imamo sedem barv v mavrici. Povsod se nekako razvoj razvija v sedmih stopnjah. Po sedmih letih otrok normalno izgubi mlečne zobe in vsakih sedem let se vse celice v telesu obnovijo. Sedmica ima pri razvoju pomembno vlogo. Ne moremo je zanikati.

Ta snov med začetkom Zemlje in njenim koncem je že obsežna. Rudolf Steiner nam je dal zato veliko temeljitih napotkov in zelo se bomo morali opirati nanj, toda tudi čutiti moramo to. Kako moramo to čutiti? Tako kot Slovenci to znate. Kako pa Slovenci znate čutiti? Povedal vam bom majhno epizodo. Leta 1990 se je Slovenija odločila, da se poslovi od Jugoslavije. Ne dober dan, ampak adijo. Nikoli več, adijo. Pomladi leta 1990 smo imeli seminar v Mariboru in mislil sem si, pridem v Slovenijo, ta pomembna stvar se je dogodila, in zagotovo je nemogoče, da bi se takoj lotil vsebine našega seminarja. In moj pozdrav je bil zaradi tega, želim vam vse dobro pri tej odločitvi. Vseh tristo je naenkrat vstalo in so dolgo ploskali. Sebi so ploskali in duhu, ki tukaj veje.

Zvečer smo imeli diskusijo, kar se tiče možnosti svobodnega šolstva v Sloveniji. Branka Strmole je bila tam. Zraven so bili še predstavniki za šolstvo iz tedanje slovenske vlade, kalibri iz časa komunizma. In jaz sem v svojem predavanju razvijal predstavo, kako v bodočnosti sploh ne bo mogoče, da se kakšna diktatura sploh še uveljavi. Na primer, da na nobenem mestu več ne bo mogoče, da nek človek nebi pri delu ki ga opravlja zagovarjal tega, kar sam dela. Da diktature živijo zaradi tega in s tem, da za to kar dela nekdo, odgovarja nekdo drug. In mi smo poskušali tam res na novo konceptirat celo šolstvo. In zatem mi je rekel eden od starejših profesorjev iz Univerze v Mariboru, kar vi pripovedujete je vse dobro, ampak resničnost…kaj pa se je zgodilo potem? Nekdo drug je vstal, mlad moški in hitro stopil naprej v dvorano in rekel, kaj pa je tukaj resničnost? Resničnost je to, kar v srcih nosimo. In kaj se je zgodilo? Ljudje so spet vstali in spet so ploskali.

To je tisto, kar mislim, da je prispevek Slovenije v Evropi in v svetu. Da resničnost ni nekaj izmišljenega, kar si izmislijo brez da vprašajo srce. Možgani so samo zato, da preverjajo to, kar srce čuti. V to dejavnost iz srca pa mora priteči neka kontinuiteta, da to ne bo nek slamnat ogenj, temveč da je ta ogenj nekaj trajnega. In steza z osmimi koraki bo čudodelna.

Zdaj vam bom še nekaj povedala. Moški se vsi presedete na tole stran, dame pa na drugo stran. Peli bomo. In zdaj še enkrat stoje, da bi vsak glas imel vsaj enega sigurnega pevca.

Plamen moramo videti že preden ga z vžigalicami prižgemo. Poglejte ta ogenj. Nebesa se veselijo. Poglejte, celo bliska se. Veste kako je Beethoven umrl? In kako je Mozart umrl? Mozart je ves vesel rekel svoji svakinji, danes ponoči me morate videti kako bom umrl. Čisto drugače kot je to prikazano v filmu Amadeus. Ta film res ni bil resničen. Ena stvar pa je bila pravilna, da je bil tisti ples tako pomemben. Vse drugo pa ni bilo točno. Kako pa je umrl Beethoven? Bil je v komi. Naenkrat je njegova glava čisto pordela in res se je na nebu razplamtela mogočna nevihta. Blisk in grom. On je odprl oči, svoje pesti je dvignil k nebu in umrl. Seveda ni slišal nevihte, toda to je bil elementarni dogodek. On je bil prevodnik elementom v človeku, v naravi in v duhovnem svetu. Veliko poslanstvo, ki ga je imel. V enem pismu, ki ga je poslal svojemu nečaku Karlu je napisal: Moje poslanstvo je, da človeka še enkrat na novo ustvarim s sredstvi glasbe. To je božje delo. Kako pa so to naredili bogovi bomo obravnavali naslednjič in prepoznali bomo, da je bil Beethoven res mogočno bitje. Predvsem pa vam želim večer poln užitkov. Pojdite v opero, v diskoteko, na ples.

Domačo nalogo sem vam pozabil dati. Berite kaj piše pod sobotno vajo. “Paziti na svoje predstave in misli. Misliti samo pomembne misli in to mora imeti pomembne vsebine. Počasi se naučiti, da v svojih mislih ločujemo pomembno od nepomembnega, da ločujemo resnico od samo mnenja, večno od minljivega. Če poslušamo kaj govorijo drugi moramo poslušati, v notranjosti čisto utihniti in se odreči kakršnegakoli pritrjevanja, odreči se vsakega razvrednotenja tistega, kar smo si zamislili, tudi v čustvih in mislih. To je potem pravo mnenje.”

To je domača naloga. Jutri zjutraj pa bomo poskušali pogledati, kaj to od nas zahteva in razmislite prosim, kako mi uspe, da svoje misli opazujem od daleč. In kako mi uspe, da mislim samo pomembne misli. Kaj tiči v tem? Kaj to je? Veliko uspeha vam želim.

17. 9. 2006

O boleznih

Če ima kdo kakšno vprašanje v zvezi s čisto določenimi boleznimi bom v meri kot mi je mogoče nakazat pot rešitve to tudi naredil. Mogoče je pa stvar tudi taka, da je kdo od vas prestal kakšno bolezen z veliko uspeha in bi bilo dobro, da drugi slišijo kako mu je uspelo. Z eno stvarjo bi kar sam začel. O tem smo se že pogovarjali.

Mogoče bi bilo dobro, da poveste kaj o tem, kar nas je Rudolf Steiner učil, o tem kako višji deli telesa vplivajo na fizično zdravje. Dobro bi bilo, da to omenite.

Imam telo duševnosti, to vemo. In to astralno telo nas na nek način obvladuje, vlada nad nami. Mi smo to danes zjutraj, ko smo opazovali naše misli tudi ugotavljali. Imamo pa tudi možnost, da mi postanemo vladar v telesu naše duševnosti. To, da postanemo vladar svoje duševnosti pa je šele začetek nekega razvoja. Danes je tako, da je vsak od nas enostranski na poseben način.

Na primer, dogodi se, da če nekdo od mene nekaj hoče razvijam neke vrste nezaupanje o njem, že dvomim vanj. In če mi on nekaj pravi, reče na nek način mislim, da to ni vse kar on od mene hoče. Da je za tem mogoče še kakšna želja, še kakšen namen. Nekaj takega imenujemo biti nezaupljiv. Zgodi se, da ima nekdo  drug v življenju veliko uspeha, jaz pa sem mu nevoščljiv. Tudi jaz bi rad imel vse to. Vse to so take pomanjkljivosti, ki bodejo. To so pravzaprav bodice v duševnosti. Dušo pošljem ven, ampak to kar pošljem iz duše ima nek kavelj in to učinkuje nazaj na mene. Ta pušica me rani, gre globoko vame nazaj. Izhaja iz tega telesa astralnosti, duševnosti in se preseli v etersko telo, telo življenjskih energij.

Po sedmih letih je to navada. In takrat ta slaba lastnost že posega v organske procese in jih moti. Ampak takrat to takrat v laboratoriju še ni kot bolezen zaznavno. Čeprav se človek že nelagodno počuti, mogoče prekipeva žolč, ampak zdravnik še ne bo nič našel. Po nadaljnjih sedmih letih se je stvar še bolj ukoreninila, v fizično telo deluje. Takrat pa se to v laboratoriju že lahko diagnosticira in takrat začne zdravnik zdravit s kemičnimi sredstvi. Na ta način naša medicina res uspe odpraviti simptome, znake bolezni, ampak človek ni nič spremenil od svojih slabih navad, ki so razlog temu. En simptom zdravnik odpravi, ampak ta moč, ki je to povzročila je še vedno prisotna in ta moč si poišče drug izhod. Nekaj drugega se pojavi kot bolezen, ki jo lahko laboratorijsko diagnosticiramo. In če zdravnik ne zna drugega kot samo odpravljat simptome, ta bolezen postaja vedno bolj raznolika. Kje je torej prav, da se zdravljenje začne, na katerem nivoju? Na tistem nivoju, kjer moram pazit na svoje misli in svoje predstave, tam se mora začet.

En primer lahko navedem, ki se nanaša na jetra. In sicer na tretjem nivoju, ko so jetra tako prizadeta, da se da to laboratorijsko evidentirat. Jetra so tukaj. Imamo dva režnja. V levem režnju, ki sega v levi del organa in potem desni reženj jeter, ki je večji. Ta jetra imajo dve nalogi. V Ljubljani na predzadnjem predavanju sem to že obdelal. Pogovarjali smo se kaj delajo jetra s sladkorjem. V jetrih se sladkor preobraža v škrob. To se potem skladišči, odlaga in ko človek nekaj dela, v dejavnosti človeka, če se giba, če se miselno angažira, potrebuje za to sladkor in glede na to v kakšni meri si prizadeva se sladkor tudi porabi.

Kaj pa se zgodi, če ni dovolj sladkorja na razpolago? To je možno, da jetra ne zmorejo dati toliko sladkorja na razpolago. Jetra postanejo egoist in samo nalagajo sladkor v obliki škroba. Kaj pa volja? Volja, ki je v delovanju jeter utemeljena? To je naše razpoloženje, sončno obarvano razpoloženje. Z mojimi čustvi lahko vse misli presvetlim in jih prežamem s toploto. Moje razpoloženje naredi moje misli konkretne in misli ne ostanejo splošno abstraktne. Te misli se me tudi dotaknejo. Če pa jetra zadržijo preveč glikogena za sebe je moje razpoloženje vedno bolj težko in jetra postajajo vse večja in večja in zdravnik to lahko tudi otipa. Jetra imajo ogromno glikogena naloženega v sebi in vlečejo človeka navzdol. In razpoloženje vleče človeka tudi vedno bolj navzdol.

Kaj je tisto, kar naše razpoloženje vleče navzdol? Naše misli so to in to imenujemo depresija. Naše razpoloženje je vedno težje. Depresija pritisne dol. Grozno. Kako se iz tega spet lahko izvlečem? Samo našo vajo od danes zjutraj uporabim. Opazujte. In poskusite res diferencirati jo. Vprašam se, kaj se v meni dogaja? Vsakič, ko zazvoni telefon se oznojim. Vsakič, ko pride poštar pred vrata vedno mislim na to, da bom zagotovo dobil tretji opomin za plačilo. Prav zagotovo je spet finančni urad, ki hoče denar. Oznojim se spet. Sprejmem to pošto, jo vzamem v roke, pa je ne upam odpret. In naslednji dan je poštar spet tukaj in spet prinese pošto. In spet bi bilo lahko kaj neprijetnega. Pošto položim na kupček od včeraj in zgoditi se zna, da bo kupček vse višji, zelo visok in dogodi se, da finančni urad rubi mojo plačo. In sicer zaradi tega, ker me je desetkrat pozval naj oddam svojo dohodnino. Vse to sem že doživel. Poznate tudi vi kaj takega? Ne vsi. Na tem svetu so še ljudje, ki druge lahko rešujejo.

Kako se pa sam lahko rešiš iz take zadeve? Opazujmo kaj se dogaja. Kaj naj opazujem? Čisto preprosto. Kaj je tako preprosto? Moje misli moram opazovati in to razpoloženje v mojih mislih živi. In pri tem bom ugotovil, da to razpoloženje obvladuje moje misli. Namesto da bi bilo obratno, da se razpoloženje ravna po mislih. Namesto da razpoloženje potegne moje misli navzdol, moram dvigniti razpoloženje navzgor v obliki misli. In sedaj opazim, da da to razpoloženje mislim veliko energije. Toda tako energijo, ki je ne morem kontrolirati. Energijo teže. In to spet opazujem in pri tem čutim kako bi stvar rad imel in jo obvladal. In sedaj primerjam tisti trenutek, ko sem se ves oznojil od nekih predstav, s tem kako bi ta dogodek rad obvladal. Začenjam opazovati. Kdo opazuje? To je moj jaz. Če se postavim v situacijo opazovalca sem na varnem bregu in vedno znova moram to ponavljati. Na ta način ste počasi na varnem bregu doma.

Počasi uspem preveriti celo to, kako bi ta zahteva finančnega urada zgledala čisto objektivno. Seveda je treba davke plačevat. Država ureja za nas stvari, ki so na splošno dobre za nas. Če stvar tako razumem jim bom dal še nekaj več. No, mogoče ne čisto v te smeri, ampak približno tako bi lahko potem razmišljali. Naenkrat se en dogodek razume čisto drugače in čez nekaj časa pridemo k zdravniku, pogledal bo naša jetra in jetra niso več povečana. Nobene hiperglikemije ni več. Glikogena ni nič preveč samo zaradi tega, ker sem se postavil na drugo stališče in ker sem jaz, najvišja instanca v meni prevzel vodstvo dogajanja. Kaj pa je z depresijo? Sploh ni več potreba, torej je ni. Če delate tako ste vi sam svoj zdravnik. Pogosto zdravnika sploh ne rabite več ali pa vas mogoče zdravnik samo podpre.

Pokazal ste pot, ki vodi k ozdravitvi. Dobro bi bilo omenit kako se s svojo voljo okrepimo, da je ta pot možna.

Seveda je najprej pomembno za tako možnost sploh zvedet, da bi človek sploh zvedel kaj hoče. In na začetku bomo seveda zelo slabotni in bomo imeli mogoče majhen uspeh, toda kljub temu gre. Delam se kot da bi to dobro obvladal. Delam se, da znam to res dobro opazovati, čeprav tega ne delam, toda preverjam kako bi bilo, če bi to zdaj dobro obvladal in s tem to že resnično dobro delam. To pa je tista pot, ki nas špara. To je pot z manj bencina, je pa včasih celo hitrejša. To je resnična možnost, ki je preverjena, ko se sami z depresije potegnemo ven.

Kaj pa druga stran? Če je v jetrih premalo glikogena, če je veliko premalo glikogena nastane sladkorna bolezen. Pri tej bolezni jetra niso dovolj močna, da bi glikogen skladiščila v sebi. To je v zvezi z inzulinom in mnogimi drugimi stvarmi.

To na primer je človek. Ima jetra. Razen jeter ima tudi svoj jaz. Jaz posega v telo in potrebuje sladkor. Če duhovna instanca ne najde sladkorja ne more posegat v telo. Če v telesu ne produciramo več sladkorja življenje ugasne, človek lahko takoj pade skupaj. Sladkor je nekaj kot avtomobil za duhovni instanco jaza, da bi ta jaz lahko vse telo prežel. Toda ta jaz, ki v telo posega še ni vdelan v dramo življenja. Še ni šel skozi individualizacijo. To sodi k splošnemu jazu v svetu, ki pa seveda sodi k meni individualno. Da pa je na razpolago dovolj sladkorja so odgovorna jetra.

Kaj pa jetra še regulirajo? To, kar je rezultat dela, namreč beljakovina. In ta beljakovina je rezultat kemije v mojih jetrih. Vsak od nas je individualno bitje. Beljakovine so pri vsakem človeku drugačne. Nihče nima enakih beljakovin kot nekdo drug. Vsak organ pri nekem človeku je malo drugačen kot pri drugem človeku. V vsakem človeškem organu imamo absolutno individualne beljakovine zaradi tega, ker smo zelo različni in zato so tudi naše beljakovine individualna zadeva glede na to ali smo skopuški, ali smo preveč zapravljivi. Če preveč vztrajamo vedno na tem, da imamo mi prav. Če smo taki, da nam je vse vseeno. Če smo taki, da smo stalno v čvrstih navadah, da so te navade preveč trde. Če smo taki, da sploh nismo v stanju oblikovat neko stvar. Če smo taki, da naša vest oblikuje naše misli. Vse to jetra preverjajo in sicer iz krvi, ki teče skozi jetra. In glede na to jetra komponirajo štiri substance: ogljik, vodik, dušik in kisik. Te tri substance jetra tako komponirajo kot je to zrcalo našega obnašanja, našega obvladovanja življenja. Zaradi tega. ker imamo različne navade, ker življenje različno obvladujemo ima vsak od nas svoje individualne beljakovine.

Kaj pa sladkor? S svojim kisikom, vodikom in ogljikom je pri vseh ljudeh enak in sicer zaradi tega, ker je ta duhovna instanca jaza najprej nekaj splošno človeškega. Zaradi tega imajo vsi ljudje enak sladkor. Tam individualne diferenciacije še ni na nivoju sladkorja. Sedaj pa se lahko zgodi, da sem zelo prizemljen in ta jaz, ki posega v telo rad malo ignoriram in živim bolj po občutkih. Za mene eksistira najbolj tisto, kar lahko primem. Drugih stvari ne upoštevam rad. Ali si lahko predstavljate, da ignoriram pri tem ves ta tok, ki prihaja iz duhovnosti in bi ga moral predelat. Pogosto najdete pri takih ljudeh dejstvo, da resnično ne zmorejo v jetrih kopičiti dovolj glikogena. Premalo sladkorja prikličejo k sebi zaradi tega, ker svojega individualnega jaza, duhovne instance ne upoštevajo dovolj.

Še ena možnost je. Če človek ni rad na tej zemlji, bi šel najraje nazaj od koder je prišel. In njegovo življenje se potem kar naravnava, da sem prestavil v vzvratno vožnjo. Vračam se k svojemu izvoru. Mnogo poti je, tudi z jogo in zen budizmom se to da. Nazaj hočem, v tisti svet od koder sem prišel. Naenkrat ugotovim telesno, fizično isti pojav. Jaz ne posega dovolj v telo in ne izziva dovolj produkcije sladkorja.

Kaj lahko naredim? Čisto preprosto. Okrepiti to isto moč. Tisto moč, ki spodbuja delovanje jeter, toda sedaj res z voljo, zavedajoč se samega sebe, in sicer tako, da veliko računamo, se ukvarjamo z geometrijo. Nič bistveno temveč vse samo s predstavami. Ali pa razmišljati filozofske misli. Take, pri katerih si moramo res maksimalno prizadevati, da jih razumemo. In če živim v takem prizadevanju se vedno znova zaustavim in to moč, ki sem jo moral angažirat, da to poskušam razumet, poskušam poslat navzdol k mojim jetrom. In ta inkarnacijska volja jeter je s tem okrepljena. Jetra bodo znala spet naredit več glikogena.

Kako to v resničnosti zgleda moramo naredit enkrat zjutraj. Ampak iz tega se resnično vidi v kakšni meri smo mi sami odgovorni za zdravje notranjih organov. In kako lahko mi organe, ki so se iztirili dobimo spet v pravo funkcijo nazaj. Da naša aktivnost na nivoju duševnosti paše spet k aktivnosti organov, našega fizičnega telesa.

Toliko za danes. Če so še kakšna vprašanja sem vam na razpolago.

Meni se zdi, da je sladkor povezan s kalijem.

Tudi na vsak način. Škrob v jetrih je zadržana voda in ko se škrob spet razblini, postane tekoč in to kako je s cirkulacijo vode v človeškem telesu to kalij regulira. Jetra to delajo v povezavi s kalijem.

Posebno je to pri starejših ljudeh.

Točno tako.

Lepo bi bilo, če bi povedali kaj v zvezi s knjigo, ki nosi naslov Nisem bolan, samo žejen sem. (Telo kliče po vodi)

Zanima me natrij. Če hočeš, da je kalcij v tekočem stanju, da kroži po telesu, ker sicer se nalaga v mehke dele telesa.

Zelo pomembno je poreklo kalcija. Če je to kalcij iz školjke človek to lahko sprejme vase. Če pa jemljete druga sredstva s kalcijem mineralnega izvora se to odlaga, se ne vključuje v življenjske procese. Hrbtenica je nekaj, kar je stalno v gibanju. Kalcij se v kosteh nenehno fiksira, postane trd, mineralizira in ostane tak samo štiri minute. Potem pa teče ta kalcij spet nazaj v življenjske procese. Če temu nebi bilo tako bi se kalcij nabiral vedno eden na drugega in človek bi rasel na podoben način kot palme.

Lep večer vam želim!

17. 9. 2006

Prosim zapojte glasbeni ton A in sicer z O. Najprej počakajte. Najprej ga poslušajte v svoji notranjosti. Povežite se s Soncem. Prvi ton v svetu, in to je dokazano, je bil ton A. In tudi danes je ton A prvi, ki zazveni pri kateremkoli koncertu. Če Sonce kroži okrog Zemlje ali Zemlja okrog Sonca in Zemlja na vsakem kvadratnem milimetru svoje površine sprejema Sonce in na ta način spodbudi nekakšen koncert, potem Sonce sliši vedno najprej svoj lasten ton, če se po tonu A vse naravna.

Ton A naj zato najprej zazveni v vašem srcu, potem pa ga zapojte kot O. pogumno. Je bilo lepo? Sonce je imelo možnost izbrati kar potrebuje. Ampak ta resonanca je zvenela čudovito. Poglejmo še enkrat. Kaj je zdaj ton A? Kateri od teh? Zelo širokogrudni ste. Vse tone ste darovali. Naj zaigram ton A? Ima večina vedno prav? Zapet bom poskusil. Mislim, da je to, to.

To je spodbujanje radovednosti. V razredu se to uporablja kot metoda naredit učence radovedne. S tem ne spodbujamo samo procese čutil, temveč tudi izločanje hormonov. Radovednost spodbuja izločanje hormonov. Spomin pa spodbuja živce. In oba se morata srečevati. Živci vedno malo bolj tako, da se otroci lahko dobro inkarnirajo. Mi pa moramo vedno malo bolj podpirati izločanje hormonov, kot da nismo vedno tako čvrsto vezani na meso in kosti, da najdemo pot tudi nazaj.

Tako intelektualno sem govoril, da ste čisto padli s tonom. To namreč dela intelektualnost. Saj veste, da ima hudič dva obraza. Enemu se reče Ariman in on deluje v vsej tehniki. On se je zdaj oglasil. Ariman je strnjena tehnična inteligenca. Še enkrat. Vidite, kakšna aktivnost je to. Moramo se vedno malo dvignit k razpoloženju Sonca. Zdaj pa hočemo to nekako vplest v evolucijo.

Zanimivo pa je, da se naša skala tonov ne začenja z A, temveč s C. Čvrstih tal pod nogami nebi imeli, če nebi šel skozi Zemljo Mars in na teh tleh stojimo. In če se skala naših tonov nebi začela s C, bi vsi jecljali. Mi vedno potrebujemo tla pod nogami in to nam daje ton C. Zapojmo skalo z M. Poskušajte, da ta M zveni med čelom in nosom, ne iz grla.

Bach je imel sinove. Opoldne je šel vedno malo spat. Pri vsaki pavzi se je ulegel na svoj kavč, se pokril in spal. Enkrat pa so prišli sinovi. Potiho so šli v sobo zraven in tam je stalo čembalo. Bach se je že ulegel. Eden od sinov je šel k čembalu in zaigral. Čisto tiho so sinovi prišli iz tiste sobe, se skrili in čakali. Bach se odgrne, zravna se, si natakne copate, gre utrujen v sobo zraven, se postavi pred čembalo in zaigra. In je šel spet nazaj. Zdaj je lahko zaspal. To so resnična poročila.

Kaj pa nas res prisili k zadnjemu tonu? Vse to sodi k evoluciji sveta. Poskušate zapet spodnji ton C. Ohranjajte ga. Kakšen interval je bil to? Lahko ritmično prikažeš. Septima. Vedno gibati, trepetati. Zdaj pa oktava. Najprej septima, potem pa oktava. Ali navzdol. Ali ni oktava izpolnitev, popolnost. Ni samo ponovitev prvega tona. Več je. Toliko za začetek.

Gremo skozi sedem kvalitet. Danes zjutraj pri evritmiji pa smo imeli dvanajst kvalitet. V nas imamo sedem kvalitet, imamo pa tudi dvanajst kvalitet v sebi. V čem najdemo sedem kvalitet in kje najdemo dvanajst kvalitet? Kje pa se najdejo tri kvaliteti, kje se najdeta dve kvaliteti, štiri kvalitete, pet kvalitet? Vse imamo v sebi. Na katerem mestu pa najdemo vse kvalitete? Ste se že kdaj vprašali, kdo pa sem pravzaprav? Toliko števil, ki nam določa pot, ki nas oblikujejo in oblikujejo s tako sigurnostjo, da jih lahko najdemo prav v vsakem od nas ne glede na to kako smo si različni. Ste že kdaj razmišljali kje v sebi najdete sedmico, kje najdete dvanajst?

Zjutraj vstanemo, zajtrkujemo, gremo delat, potem je kosilo in jemo, v pisarni malo zaspimo, zvečer pridemo domov, večerja mora biti že na mizi, se usedemo pred televizijo, se uležemo in gremo spat. Kje je sedmica? Kje je trojka? Kje imamo dvanajst? Kako bomo našli pot tja? Tudi v nas to prespimo. Ali spimo čez dan? Spimo na enak način kot ponoči. Samo na enem mestu čez dan ne spimo in to je naša glava. In glava nima pojma o tem, kaj se sicer v telesu dogaja. Sicer se lahko postavim pred zrcalo, ampak ne vidim nič drugega, kar lahko vidi tudi naša glava. Toda, ali vidim kako ta količina krvi, ki jo črpa srce z enim udarcem v aorto? Ali vidim, da se ta količina krvi potem razširi na kilometer in pol površine, z enim udarcem srca v našem telesu? To je samo v polovici udarca srca. Druga polovica udarca srca spet pobere to količino krvi skupaj.

Ali čez dan kaj od tega čutimo? Prav nič. Ali čutite, da v enem dnevu vdihnete in izdihnete 25.920? Da ledvica naredijo v štiriindvajsetih urah 25.920 lemiskatičnih gibov? Kakšne modrosti čez cel dan in čez celo noč obvladujejo naš organizem? Kdo sem? Če dodam temu vprašanju vse te teme, ki nezaznavno tečejo. Pogovarjal sem se z eno gospo iz Nemčije. Rekla mi je, ko bom umrla je konec. Moja žena je seveda takoj vprašala, od kod pa to veste? Ona je rekla, zato ker nočem še enkrat prit. Sploh nočem, da se to nadaljuje. Zagotovo je doživela veliko razočaranj v tem življenju. Midva sva pa vprašala naprej. Kaj pa zvečer preden zaspite, ali veste takrat, da ste to vi? Od kod veste, da ste to vi? To veste v glavi, v centru vaše zavesti. Tam je vse evidentno. V centru zavesti se res zavedamo sebe. Naslednje jutro se spet zbudite in si rečete, jaz sama sem jaz. In v centru to nekako vemo. V centru vem, jaz sem, da sem neka zaključena oseba. Biti individualno jaz sam je doživetje centra. Vi ste zdaj še več. Veste, da ste tisti, ki to zjutraj trdi, da ste vi ta ista oseba, ki je nekaj govorila večer pred tem. Da ste bili sinoči ta ista oseba kot ste danes. Kaj je bilo pa ponoči? Kaj se je dogajalo? Ali ponoči vi niste bili vi? Tega se ne more dokazat, je rekla. Tega kar se ponoči dogaja se ne ve.

Seveda je odgovor točen. Lahko namreč rečemo. Med tistim jaz sem, ki smo ga izrekli zvečer in jaz sem, ki smo ga izrekli zjutraj nisem imel zavest v svojem centru. Jaz nisem bil v stanju reči jaz sem, ampak prav je da rečemo, jaz takrat nisem bil nekdo drug, ampak nisem bil sposoben reči jaz sem. Lahko bi rekli tudi drugače; ta trenutek še nisem v stanju reči za čas spanja reči, da sem zares jaz. Ampak kljub temu sem bil v tem času, zagotovo, sicer se nebi moglo zgodit, da zjutraj rečem, da sem isti človek kot tisti, ki je zvečer zaspal.

Nečesa pa ne morem reči, da sem bil v času spanja buden v svojem centru. Če v svojem centru nisem buden pomeni, da spim v periferiji. Ali drugače rečeno, spim v svojem centru in sem buden v periferiji. Toda v tej budnosti v periferiji še nimam te moči, da bi se samega sebe zavedal. In to je ta beda. Zaradi tega zen budisti pravijo, mi moramo zavedanje o samem sebi pozabit. Samo vaditi v položaju lotos, da sedimo v miru brez občutka za samega sebe, poskušati postati tako univerzalen kot je mogoče in potem bo tudi glava nekaj dobila. Glavi bo zastavljena uganka. In v tem je neko nasprotje, ki ga ni mogoče rešiti. In noviciat, človek, ki vadi, mora ravno ta nerešljiv problem reševati. Na njem mora vaditi svojo zavest. In naj tudi pride do rešitve.

Toda človek lahko obupa. To res lahko traja dve leti ali pa tudi tri leta. Človek lahko obupa nad tem, toda vadi seveda mir, prepuščanje, vadi kako postaneš zelo širok. Tako dolgo, da vajenec nekega dne odkrije to nasprotje v tem …., se sploh ne da rešiti. Končno. Ne morem ga rešiti in to je trik zen budizma. Odrezati glavo. Enostavno izključiti glavo. Proč z razumom. Tudi “new age” usmerjanje je v tej smeri, odstraniti zavest, brez razuma potopiti se v nekaj. In se s svojim življenjem potopim v svet življenja, gibanja. In tako postaneš sferičen, postaneš kozmičen, celo zavedno, toda ene stvari ne zmoreš v tem. Ne zmoreš biti samozavesten.

Odkar pa je bil Kristus na Zemlji je v človeka prišla nova moč, namreč jaz. Človeški jaz, ki je prežel celega človeka. Ta jaz človeku daje sposobnost, da doživi ta jaz sem v svojem centru in da ta jaz v svojem centru razvija. In da svoje telo presvetli s tem jazom s tem, da se človek prebudi z jaz sem v svojem centru in da iz tega jaza kozmos na novo prežame in zavzame. In dokler nas je dihanje nosilo v svet duhov, dokler sem lahko pri jogi uporabljal zrak, da bi prišel v duhovni svet, dokler so me skozi zrak še lahko inspirirali največji duhovi, tako dolgo so bile v nas še zasnove čaker.

Vzemimo grleno čakro. Ta čakra je imela osem listov in teh osem listov se je v jogi razvilo. Šest listov je bilo na srčni čakri, pet na pleksusu, trije v pleksus solaris, dva lista pa v korenski čakri. In v energij vzdolž hrbtenice je šlo v tisoč listov obsežno odprtino v epifizi. To povezovanje z duhovnim svetom. Tega duhovnega sveta človek ni zaobjel, osvojil. Iz te povezanosti z duhovnim svetom je človek prišel sem dol in je to sposobnost izgubil. Izgubil je sposobnost doživljanja povezanosti z duhovnim svetom, čimbolj se je povezal s telesom. In danes te povezanosti ne čuti več. Ljudje pokušajo spet vzpostaviti povezavo tja, toda če danes poskušamo to vzpostavljati z dihanjem pri jogi, pridemo v zelo umazano astralno sfero. V astralni sferi danes ne najdemo kerubinov in serakimov, visokih duhovnih bitij. Odkar začenja svetiti v človeku njegov jaz se poskušajo duhovna bitja umakniti iz nalog, ki so jih imeli v zvezi s stvarjenjem. Sedaj je naloga na človeku, da prevzame njihove naloge.

Že Saratustra nas je opozarjal na to, v Avesti se to lahko prebere v 19 poglavju. Preberite to. Živel je 6.000 let pred Kristusom. Tam opisuje tako: Ko bo prišel Kristus na Zemljo (ni ga imenoval Kristus, temveč aura sončnega etra) in ko bo izlil na ljudi, ki zmagujejo, bo premagan razpad in gniloba in svet bo spet napredoval, toda ne z jogo temveč, on to zelo precizno pravi, s svobodno voljo. In ta pot šolanja svobodne volje omogoča, da ta jaz, ki se začne svetiti v centru obvladujemo z voljo in deluje preko čustev, prežema naše misli in ta jaz omogoča, da sami vodimo svojo duševnost v kozmos. To je pot šolanja kot jo poznamo po Rudolfu Steinerju in to je pot šolanja kot jo je učil tudi znan posvečen duhovnik Daskalos.

In Meta bo nekega dne na novo prevedla kako prideš do spoznanja o duhovnih svetovih, da bo prevod dober. V tej knjigi se opisuje, da je prej v tej grleni čakri svetilo vseh osem listov. V zasnovi pa je bilo v tej grleni čakri še osem nerazvitih listov. In teh osem zasnov je mogoče razviti samo s to svobodno voljo. In če človeku to uspe, se teh osem zasnov razvije in vzame s seboj sem starih listov in v grleni čakri sveti šestnajst listov. In obstoja pot šolanja, kako lahko teh osem zasnov listov grlene čakre pripeljemo do polnega razvoja. In kako na ta način omogočimo, da osem starih listov vzamemo seboj. Ta pot šolanja je steza z osmimi koraki, ki jo bomo poskušali vplesti v naše delo v razgovoru.

Če pa hodimo po starih poteh, po starih poteh joge in zen budizma, pa tudi druge poti še obstojajo, se razvijejo stari listi, novi pa ne. In potem se dogodi, da se nekako razblinimo v vsemir. Tisti listi v zasnovi v grleni čakri pa še bolj zakrnijo in se izgubijo in jih v bodočnosti ne bomo mogli razviti. Zaradi tega je Rudolf Steiner kjerkoli je mogel opozarjal na to nujo. Pogosto pozabljamo in skupaj se moramo vedno znova tega spominjati. Tema našega razgovora se je razvila čisto drugače kot sem načrtoval. Mislim pa, da je to zelo dobro, ker smo že vnaprej obravnavali nekaj kar je v mojem načrtu tema za kasneje. Če zdaj pogledamo na preteklost bomo lahko začutili kakšno zrcalo v bodočnosti mora nastati za to preteklost.

Eno stvar bi še rad naredil z vami. Najprej pa bomo nekaj zapeli. In vzemite note od Beethovna v roke. Čisto tiho. Pustite ta plamen naj gori. Ne glede na to, da moški niste skupaj, se dobro držite. Ženske so preštevilne in to postaja nevarno. Skupaj moramo držat. Prvi glas. Vse žene proti moškim ste in moški bodo zdržal. Kdo je včeraj pel drugi glas?

Vsak petek, deset med njimi je bilo pevcev. Deset je bilo nesigurnih. Šestdeset jih je kar nekaj mrmralo. Ostali so molčali. Tudi to so peli. Kadar je deset otrok že znalo dobro pet, se jim jih je deset lahko dobro pridružilo. Če jih je dvajset lepo pelo so momljači našli noter in se vključili. In ko je pesem krasno zvenela so tisti, ki so bili sicer tiho začeli kričat. In potem so tisti, ki so drugače molčali, prišli h kosilu in so rekli, danes smo pa tako lepo peli. Jaz pa sem moral seveda malo počivati.

Samo drugi glas. Beethoven je bil zelo ljubezniv do drugega glasu. Malo različnih tonov je vgradil. Prvi, drugi in tretji glas. Najprej poslušajmo. Kdo poje prvi glas? Tisti, ki pojejo prvi glas, naj stojijo, da se bo slišalo preko ostalih. Zdaj pa še basi zraven. Beethoven je komponiral samo za pavze, za tisto kar zveni po zvoku, tako da bi človeka na novo ustvaril s tistim transcendentnim poslušanjem.

Center nas ne bo več zapustil. Živo rdeče sveti. Ta teden se bomo vedno bolj intenzivno spraševali kdo in kaj pa je ta jaz? In kaj jaz ni? Ali lahko svoje kosti vsak dan na novo zgradite? Še ne. To mi nismo, kosti. Vse kar je čvrstega v našem telesu, kar lahko primemo, kar se vsakih sedem let obnavlja. Na to ne moremo vplivati. Nismo delež tega. To mi nismo, pa je to del nas. V tem bivamo. Povprečno dvanajst ur na dan smo pri zavesti, dvanajst ur pa smo zunaj te hiše tako, da se vsa ta teža, vse napake, ki jih naredimo na telesu, lahko spet popravijo. Se vam je že kdaj zgodilo, da teden dni niste spali? Nebi sedeli med nami. Zagotovo se ne zdrži tako dolgo.

To telo v katerem bivamo je naša hiša za čez dan. Ponoči pa nismo v tej hiši. Ponoči doživljamo v tem telesu center, tukaj v srcu in v glavi in sicer nam to doživljanje omogoča sistem živčevja. In to nam omogoča kri v meri kot je prisotna v glavi. V glavi smo v svojem centru, tam se doživljamo, vse drugo pa spi. Fizično telo nam je na razpolago, toda mi nismo to fizično telo. Odgovorni smo zanj in kako bivamo v njem.

To naj bi bilo fizično telo. To fizično telo bi razpadlo tako kot se potem pri smrti dogaja, če nebi tega telesa vedno prežemalo nekaj, kar fizično telo ohranja pred razpadanjem. To, kar venomer ohranja fizično telo je nekaj, česar znanost in normalna medicina še ne zna zajeti. Obstoja pa področje zdraviteljev, ki delajo ravno s tem telesom energij. In sicer iz predstave, da nekaj vendar mora bit, da je telo živo, da se substance držijo skupaj. To pa je samo sklep. To ni samo-zaznavanje. Logika to človeku pove. In da je še nekaj drugega kot snovi fizičnega telesa, to imenujemo vitalno telo, telo življenja.

Rudolf Steiner ga je imenoval telo življenjskih sil, ki nekaj oblikujejo. Na tem področju energij najdemo kako življenje samo učinkuje, dela, je aktivno. Ta vitalnost fizično telo nenehno ohranja, popravlja in sicer prežemajo s polnostjo življenja. Predstavljajte si, kaj bi bilo, če v telesu nebi imeli kalcija. Predstavljajte si, da nebi imeli fizičnega telesa, da bi sedeli tukaj samo kot energije, samo kot vitalni potencial. Kako se to čuti? Poskušajte enkrat pozabit svoje fizično telo. Stolov nebi bilo več pod nami, saj jih nebi več rabili. Mi moramo sedeti ti dve uri, drugače bi se sesedli, če bi se s svojo zavestjo nenehno poskušali fiksirat na naše telo. Fizično telo nam daje občutek varnosti in sigurnosti. Da bi našli sigurnost in varnost v tem telesu vitalnih energij pa še ni tema za človeka. Ta čas bo še prišel.

Predstavljate si fizično telo prežema telo življenjskih energij ali etersko telo. Razen tega pa imamo v tem živem telesu, ki ga najdemo tudi pri vseh rastlinah, tako. Rastline rastejo, delajo korenine in kadar jih pokosimo se jim zdi to v redu, ker lahko potem še enkrat zrastejo. Rast je največje veselje za rastlino, proti svetlobi se stegujejo. Nikamor ne poskušajo bežat. Rastline ostanejo na enem mestu. Namesto da bi zbežale hrepenijo k temu, da rastejo in se gibajo proti svetlobi. V tistem vršičku na koncu poganjka v katerem rast lahko doživljamo je pri nekaterih rastlinah ta poganjek čisto zaprt. Spodaj v temi poganjka pa najdemo vrste rasti. Kaj je tema? Tema je svetloba, ki je s fizičnimi očmi ne moremo videti. In kadar rastlina na novo raste se orientira po tem in potem se enkrat odpre. In rastlina potem vidi tudi tisto luč, ki jo mi vidimo z našimi očmi.

Svetloba je hrepenenje rastline in tudi naše telo življenja, vitalnih energij hrepeni po tem. Predstavljajte si, če bi tukaj sedeli in hrepenimo po svetlobi in ničemer drugem, kakšna Zemlja bi to bila? Kako bi izgledalo zasedanje naših parlamentov, če bi bila Zemlja taka? Nič nebi imeli, kar bi lahko oblikovali. Nekaj drugega mora še priti zraven, da bi bili v stanju kaj oblikovat. Neka lastna volja. Neka lastna volja iz katere nastane lastna želja, da se srečamo z drugačnimi željami. In da se z enimi stvarmi potrjujoče povezujemo in da druge stvari odklonimo.

Gibanja, ki jih povzroča simpatija in gibanja, ki jih povzroča antipatija, vdihniti in izdihniti, toda to izdihovanje in vdihovanje je povezano z razpoloženji naše duše. Simpatija in antipatija nista kvaliteti, ki ju doživljajo rastline. Če pa psu ponudite klobaso, nobene antipatije ne bo pokazal. Jaz lahko rečem ne, klobase ne bom jedel. Da pojem klobaso so morali ubiti neko žival, jaz pa ne jem nobenih strupov. Antipatija v meni, odklon. In potem mi prinesejo zelenjavo in čutim simpatijo. Vse pri človeku kar me srečuje, se obarva s čustvi. In to je popolnoma nekaj drugega kot najdemo pri rastlini.

In na tem nivoju naših čustev ima človek nekaj v čemer je soroden z živalmi. To imenuje Rudolf Steiner astralno telo ali telo duševnosti. Vedno pa imamo v teh izrazih fizično telo, etrsko telo, telo duševnosti že izraz telo. Kaj to pomeni? Vsa tri področja fizičnega, energij življenja in duševnosti imajo neko obliko. Če si predstavljamo, da je to človeška glava imamo v tem zadnjem delu lobanje to situacijo, da je telo življenjskih energij skoraj enako veliko kot je fizično telo. Ne presega glave. Če pa pogledamo zgodovino človeštva, temu ni bilo vedno tako. Etrsko telo, energije življenja so svoje čase tukaj zadaj jemale veliko več prostora kot danes. V tistem času, ko je bilo etrsko telo za glavo toliko večje je bil človek še jasnoviden.

Kaj pomeni misliti? Kakšna substanca je sposobnost razmišljanja? Srečujete predstave? Zelo močno, polno energije. Izračunajte 23×64. Koliko je to? Ali občutite to moč? In kdor še ni začel se bo najprej spomnil nazaj, ko je obiskoval šolo. Glava bo začela kar zvenet. Razmišljanje je energija, moč, samo tega ponavadi ne opazimo, ker zelo malo mislimo. Kdo pa v nas vedno misli? Naša čustva mislijo za nas, pravzaprav tisto, kar se iz trebuha podaja v glavo. Želje, hrepenenja nekako določajo naše misli in predstave. Tisti pa, ki bi lahko razmišljal, ostane zunaj, zadaj pravzaprav. In ta scenarij predstav in misli dopušča s to mogočnostjo, ki jo hrepenenje in želje … nagoni, instinkti, strasti.

Kadar pa razmišlja tisto, kar imenujemo jaz v nas, je stvar taka kot v matematiki. In če greste s tisto močjo s katero se lotite matematike, lotite tudi vsakdanjih stvari in če iz te moči vaše želje oblikujete na novo, bomo postali najbolj zdravi. Tisti, ki misli raste s svojo etrsko glavo in ko bomo posvečeni bomo dobili škofovsko kapo. Škofovska kapa je spomin na čas jasnovidnosti. Moč razmišljanja je ista moč s katero ohranja etrsko telo, energije vitalnosti, naše fizično telo. Sčasoma je ta etrska glava postajala vse manjša in ljudje smo izgubili jasnovidnost. Zdaj pa se počasi ta etrska glava rahlja, kar je potrebno pa je, da to sposobnost razmišljanja v novo jasnovidnost vzamemo s seboj. To pa je treba vaditi, sicer se v novem svetu ne bomo znajdli. In če se ne znajdemo v novem svetu, ki se nam odpirajo z novo jasnovidnostjo lahko pristanemo tudi v psihiatriji.

Vse to so telesa za sebe: fizično telo, telo vitalnih energij, telo duševnosti. Astralno telo zgleda čisto drugače kot telo vitalnih energij. Kako zgleda telo duševnosti? Vsakih deset sekund zgleda drugače glede na to kakšna so naša hrepenenja, strasti, nagoni, poželenja. Če sedim pri mizi in moj krožnik je poln in je to kar je na krožniku čisto po moji volji, in ustreza mojemu srcu in želodcu, potem ne upam pogledat moji Rosviti v oči. Ona takrat vidi kako jaz zares zgledam, kako zgleda moje astralno telo. Tega raje ne opišem. To sem se pa že odvadil, da ne jem z glavo na krožniku. Niti z etrsko niti s fizično glavo ne padem v krožnik.

Kaj pa astralna glava? Tam bom zaenkrat vprašaj še pustil v zraku. Ta moja astralna glava pred takim krožnikom zgleda včasih kot požrešen volk, včasih kot lev. Kadar se upremo svetu zunaj zgleda ta astralna glav kot… Naša astralna glava zna imet najrazličnejše živalske podobe. Kdaj pa smo dosegli svoj cilj? Če v tej svoji postavi duševnosti ohranjamo vse te živalske geste v ravnotežju. Kako pa nam to lahko uspe? Kdo lahko to obvladuje? Tisti, ki je v stanju voditi vsa nasprotja na nivoju duševnosti v sintezo. To pa je človeški jaz. In ta jaz dela na duševnosti. In iz kvalitete duševnega telesa naredi nekaj, kar je duša. Telo čustev postane čuteča duša.

Sposobnost misliti je etrska substanca. Prva stopnja sposobnosti razmišljanja je dejavnost razuma. Ko človeški jaz dela na nivoju energij vitalnosti, na etrskem telesu, se oblikuje duša razuma. Vidim vrtnico in rečem, kako je lepa. Čutim to vrtnico, duša jo čuti. Pri vrtnici pa se lahko stvari lotim drugače. Lahko preštejem število listov v njenem cvetu, lahko preštejem liste v njenih listih in začnem opazovati. Vidim, da ima pet cvetnih listov in potem pogledam, kako so razporejeni listi na steblu in ugotavljam, da leži vsak šesti list točno nad prvim, da se nekako razporejajo na steblu v obliki peterokotnika. Večkrat najdem peterokotnik razporejen v spiralo ob steblu.

Potem pogledam v nebo in opazujem zvezde, planete in opazujem Venero. Če opazujem njeno gibanje osem let in si vedno zapisujem kako se giblje najdem, da se vsako osmo leto nahaja spet na istem mestu. In opazim, da v tem času naredi Venera pet pentelj. Če te točke povežem vidim, da Venera naredi peterokotnik v nebo. To opazujem pri Veneri in vrtnici. Opazujem in razlikujem. To dela razum. To je delo za naš razum. Lahko rečem tudi česa razum ne sme.

Primer iz znanosti, toda z drugo vsebino. V znanosti stvari ponavadi tako tečejo. Znanstvenik bi rad točno vedel s katerim organom žaba sliši. Postavi na mizo žabo, vzame trobento in zatrobi. In žaba skače in hoče uiti. S katerim organom je žaba slišala trobento? Znanstvenik odreže žabi noge. Postavi žabo pred sebe, vzame trobento in zatrobi. Žaba ne skoči proč. Znanstvenik zaključi, da žaba posluša s svojimi nogami. Celo vrsto takih primerov bi lahko navedel. Česa torej razum ne sme delat. Nič ne sme pojasnjevat, povezovat, razum sme samo ločevat. Jaz lahko rečem samo, žaba brez krakov pri motečem akustičnem vtisu ni imela možnosti, da pobegne. Nič se ne more zgoditi. S katerim organom pa žaba sliši, moram pri tem poskusu pustiti kot odprto vprašanje.

Koliko stvari želimo v življenju pojasniti? Vse bi radi pojasnili. Pri tem pa bi bilo dobro, da se vzgojimo k temu, da ničesar ne poskušamo pojasniti z razumom. To je pravzaprav hudo šolanje, ki ga vsi potrebujemo.

Ampak stvar je ravno obratna. Vse je znanstveno priznano, če znanost to dokaže

Normalno je tako. Če so znanstveniki ugotovili, da žaba sliši s svojimi nogami, je to dokazana stvar. Če vam znanost dokaže, da ste produkt vašega genoma, je to dokazana stvar. Ali ste vi produkt vašega genoma, genov? Delno. Sploh ne.

Primer. Raziskave, ki jih dela vojska so prišle mnogo dlje kot medicina. Militaristi že vedo kaj je življenje, ker bi ga radi uničili brez da bi uničili hrano v hladilnikih svojih nasprotnikov. Kokošje jajce na umeten način valijo. In valijo tudi malo večje jajce race. Pred to postavijo izvir kratkih valov. Kratki valovi ne dosežejo samo kurjega jajca, temveč skozi kurje jajce tudi gosje jajce, ki je za njim. Čez nekaj časa, po 21 dnevih, se izleže iz kokošjega jajca piščanček. In iz račjega jajca se izleže mešanček kokoši in race. Tem sevanjem sta izpostavljeni jajci veš čas umetnega segrevanja v inkubatorju.

Kadar navajamo ta primer, nam ljudje pogosto pravijo, to sploh ni dokazano. Kje je bilo objavljano? Ne vem, ampak mi imamo zelo sigurno informacijo, ker sva imela priložnost, da sva se pogovarjala s šefom ruske vojaške akademije v Petrogradu. Dr. Rasin je to. Vsi poskusi so tekli skozi njegove roke. Ti poskusi so opravljeni v Sibiriji v centru ruske vojske. On je moral rezultate sortirati in usmerjati naprej v Moskvo. On nam je pripovedoval o tem poskusu. Še mnoge zelo zanimive poskuse so opravljali in tudi o teh nama je poročal. Vso znanost, ki jo učijo na univerzah na področju biologije in vso tehniko, ki iz tega rezultira, postavlja nekaj takega na glavo.

Zakaj se iz tega račjega jajca rodi mešanček? Najprej mislimo na vpliv vibracij in ne mislimo na gene. Ti kratki valovi vibrirajo sami za sebe, se modificirajo v kokošjem jajcu in to modifikacijo, ki jo doživijo v kokošjem jajcu vzamejo s seboj in ta vibracija pride v račje jajce. In tako vibrira v račjem jajcu diferencirano na tri načine. En način so vibracije kratkih valov, vibracije, ki ustrezajo kokošim in vibracije, ki ustrezajo racam. Kaj pa pri človeku? Kdo opravlja funkcijo kratkih valov? Kdo vibrira v podedovano? To niso geni, ki so nespremenljivi. Tudi to kar podedujemo so v bistvu vibracije. Vplivi okolja, na primer kako je živela mati v času nosečnosti, katera doživetja je imela. Vse to zelo močno vpliva na embrija. In potem na to vpliva še nekaj tretjega. Individualnost človeka.

Kje to vibrira simpatično in kje antipatično? Pri človeku se začnejo te vibracije zgoščevat in pride do dvojne heliksove pentlje. Genialno odkritje. Pri tem se namreč lahko ugotovi kako vibracija iz časa postane sčasoma vibracija prostora. Človeški jaz vlada nad vibracijami, ki jih prinaša tisto, kar ste podedovali in ki jih prinaša vpliv okolja. Človeški jaz je najvišja instanca teh vibracij. Če je jaz bolj slaboten bolj jasno vidimo tisto, kar je podedovano in bolj jasno vidimo vplive iz okolja. Neko doživetje šoka prinaša posledice. Če pa je vpliv jaza zelo močen, potem odraščajočemu človeku rečemo, da prihajaš iz te družine na tebi ni vidno.

Ali smem ponoviti? Na splošno pravijo, da se geni v toku stoletij in tisočletij spreminjajo samo zaradi ljubezni in drugih vplivov. S tem, da se vedno nadaljuje samo tisto izbrano dobro. To pa, kar ste ravnokar povedali, to ni res

To lahko drži, če je človeški jaz slab. Ampak najboljše stvari nikoli ne pridejo naprej.

Kar se nanaša na gensko tehniko, oni smatrajo, da se nadaljuje tisto, kar je bilo najboljše.

To res ne drži.

Ne najboljše, ampak tisto, kar se je znalo uveljavit, to trdi genska tehnika. In pri tem obstaja nevarnost, da se ne bo najmočnejše iz naravnega uveljavljalo ampak tisto, kar na umeten način vsadijo notri in želijo, da se uveljavi.

Za vsem tem skupaj tiči ideja, da je človek v bistvu stroj pri čemer se ignorira človeška osebnost, ki je tista moč, ki svoje telo prireja po svoji meri.

Počasi moram končat. Če vse skupaj združimo moramo ugotovit, da imamo fizično telo, etrsko telo ali telo življenja in astralno telo ali telo duševnosti. Potem imamo dušo čutenja s tem, da človeški jaz preobrazi telo duševnosti. Duša čutenja je četrto. Preobrazba etrskega telesa, da človeški jaz preobrazi telo življenjskih energij in oblikuje dušo razuma. Kaj pa je šesto in sedmo, kaj je osmo in deveto telo? To si bomo ogledali jutri in pogledali bomo v evolucijo, kako je vse to nastalo.

Toliko za danes. Zdaj bomo spustil notri svež zrak, po pavzi pa se bomo poskušali usesti v krog v jedilnico.

Najprej bomo prebrali vajo za soboto iz Steze z osmimi koraki.

Malo počakajmo in se zberimo, da bomo prvi stavek res lahko spravili v naše srce. “Sobota. Paziti na svoje predstave, misli. Misliti samo pomembne misli. Postopoma se učiti, da v svojih mislih ločimo bistveno od nebistvenega, trajno od minljivega, resnico od mnenja. Pri poslušanju govorjenja soljudi poskušajmo biti v notranjosti čisto tiho in se odreči vsakemu pritrjevanju in negativni oceni, kritiziranju, odklanjanju, tudi v misli in čustvih. To je tako imenovano pravo mnenje.”

Paziti na svoje misli in predstave. Zdaj ste pa vi na vrsti. Kako to naredimo? Ali pa, kako ste našli svojo pot, svoj pristop do te vaje? Naj vsak, ki bi rad kaj povedal, dobi besedo. Imamo tudi take krožke, kjer zelo strogo vadijo. Tam mora vsak nekaj povedat. Tega mi tukaj ne zahtevamo.

V našem društvu je Štefka poskrbela za ta prevod. Je lepo napisano. Vsi smo dobili te liste za vsak dan. Potem pa pijemo še čaje na ta dan, kot je napisano. Jaz to delam.

Tudi to vajo kontrole misli in čustev?

To mogoče ne toliko, bom pa zdaj. Če je besedilo staro res 2000 let, me je to zelo prevzelo.

V naši družini smo bili štirje otroci, jaz sem najstarejša. In še danes imam v ušesih mamine besede: “Naredi najprej to, kar je pomembno”. Tako nas je učila.

Ste naredili tudi tisto,  kar se je mami zdelo najbolj pomembno?

Ne, mama je rekla, da moramo kar sami premislit kaj je pomembno.

Ali veste kaj je to demokratura? Ne demokracija, demokratura. Kjer jaz iz svobodne volje delam tisto, kar kdo drug misli, da je prav. Toda zdaj gre za misli, ne še za dela. Kaj razmišljam pri tem?

Prva prepreka je, da sploh opazimo koliko pri zaznavi delamo avtomatično, brez da to prežamemo z zavestjo. Kako se v meni nekaj samo po sebi dogaja, brez da to zavestno oblikujem. Nekega človeka prvič srečam. Brez da vem kdo to je, da sem si nekaj ozavestila, je takoj nekaj prisotno. Nekaj kar je paralela tega, kar se dogaja v moji glavi. Mislim, da je to pomembna vaja, če sploh opazimo, kaj se v nas dogaja. Odkar poskušam to stvar opazovat sem pretresena, ko vidim koliko se avtomatično dogaja brez moje kontrole.

To kar opisuje moja žena je kot železniška postaja nekega predmestja. Vlaki peljejo skozi postajo. Na noben vlak ne vstopim. Orient Express gre mimo, vlak, ki se imenuje po Rudolfu Steinerju ali Mozartu se pelje mimo. Ali veste, da res obstoja Express z imenom Rudolf Steiner. Tudi ta vlak pelje mimo. Pelje mimo, jaz pa zaradi imena takoj pomislim na evrtmijo. In potem se spomnim neke predstave, kako lepa je bila tista evritmistka. Kaj mislite, je že poročena? In tako se niza eno za drugim. Vsaka predstava sledi kot naslednji vlak. Pride in gre in se ne zaustavi. In jaz ne vstopim. Kaj moram naredit, da se vlak ustavi? In da jaz lahko vstopim. In se v svoji notranjosti ogledam, orientiram.

To kar je moja žena opisala je prva distanca do zadeve. Poskus reči, kako pa to pravzaprav zgleda? Nekaj prihaja v življenje mojih predstav in potem se nekaj drugega dogodi. Nekaj me mogoče zbode v želodcu in že mislim na bolnico. In prva misel je odrinjena s to mislijo na bolnico. In kaj zdaj naredimo? Mi smo pozorni na misli. To, kar piše v prvem stavku. Paziti na svoje predstave in misli. Kaj pa moramo naredit, da bi mislili samo pomembne misli? Enostavno vstopiti. Narediti stop. Najprej se mora vlak zaustavit. Je to mogoče? To je zelo težko. Kako moderen je bil Buda. On je nekaj formuliral že takrat, kar je celo nam danes težko. Ampak stvar gre še bolj daleč. Buda bo postal še bolj moderen kot je.

Kako zaustavimo ta vlak?

Zjutraj vstanem in imam določen namen, kaj bom ta dan naredila. Potem pa stojim sredi hiše kaj imam za naredit. Najprej moram mačko nahranit, ker ima mlade. In kokošim moram dat koruzo. In ko grem skozi klet, da vzamem koruzo za kokoši in vidim, da so moje čebule še v kleti, ki morajo nujno na sonce, da se bodo osušile. Potem pa, ko vidim, da me bodo stvari odpeljale čisto stran rečem stop. Vprašam se, kaj moram nujno naredit, ali bo danes kdo tukaj, da mi bo pomagal in bo to on prevzel in se počasi umikam do tistega mojega izhodišča, kjer sem rekla kaj moram danes res naredit.

Če hočem it v …. na Bodenskem jezeru se peljem mimo neke vasi. In tam vedno občudujem cerkveni stolp, ki je tako špičast, da vsakič mislim na to, arhitekt je bil pa res nesramen. Tale cerkev vedno bode v nebo. Jaz verjamem, da je to za bitja na nebu prava bolečina. In vsakič se v to vplete ena druga predstava. Kristian Mongerstern, ki je enkrat vprašal, koliko angelov se lahko usede na eno konico? In je sam odgovoril, sploh noben angel, ker na takih mestih nimajo navade, da se usedajo. Kaj se je pri meni zgodilo? Nekakšen avtomatizem se je začel odvijat.

Kako sploh pridem do te predstave, da ta cerkev s svojim stolpom bode bitja v nebu? In takrat moram res z voljo zaustavit ta moj vlak. Ali se mi dogodi, da nekaj zamenjam v sebi? Da to materialno podobo, kar se mi v materialnosti kaže, ponuja, da jo povezujem z neko drugo obliko bivanja brez da se pravzaprav temeljito vprašam zakaj gre. In zdaj obravnavam duhovni svet tako, kot da bi bil nekaj snovnega. V sebi nekaj zamenjujem. In na ta način nastaja disonanca, to kar bi moral čisto ločevat.

Zakaj pa pri meni ravno ta asociacija? Zaradi tega, ker ta konica cerkvenega stolpa v meni nekaj privede v vibracijo. Nekakšno hrepenenje, da bi v sferi duhovnega dosegel to, kar prihaja pri tej konici cerkve do izraza. Poskušam razsvetliti to, kar bi bili v meni lahko tisti motivi, da vedno kot preklet prihaja do povezave mojih misli v tej smeri. To je moj poskus za ustavitev vlaka in da začnem stvari ogledovat. In če imam že interpretacije moram reči, to je interpretacija. Naprej moram še preverjat. Mogoče se gre za nekaj čisto drugega, ampak jaz zaustavim ta vlak in iščem.

Človek, bi se lahko namenil za deset minut, dalj tudi nebi zdržal, da se usedeš in delaš črte na list papirja vedno, ko opaziš, da neka misel avtomatično pride, ne da jo hočeš. Presenečen boš koliko stvari se ti naenkrat poraja.

Boste poskusili to? Mogoče dve minuti. In vedno kadar avtomatično pride neka predstava v vaše misli vzemite en prst zraven. Dve minuti. Povedal vam bom kdaj začnemo štet. Je bilo prstov dovolj? Mislim, da nimamo zadosti prstov za to. Kako je bilo?

Težko.

Kaj je bilo težko?

Težko je bilo držat misel, ki sem se jo namenila mislit.

Zakaj je nisi mogla držat?

Ker so druge misli prišle.

Na kakšen način so prišle druge misli? Kaj je bil vzrok? Veter? To, kako slišimo, da se giba ta sončnik?

Že ta namen, da pazimo na to, prinese neko zmešnjavo. Da sploh ne moremo pazit na to, da misel nebi ušla.

In kaj pride potem? Jaz pravim deset minut miru najprej, da s tem lahko začnem. Ali niso postale predstave naenkrat blede. Zakaj so obledele? Volja je hotela poseči vmes, pa ni bila dovolj močna. Predstavljate si vonj iz kuhinje. Ja, kako se lahko veselimo takega kosila. Kako konkretna postane naenkrat naša predstava. In zdaj ista situacija s to vajo. In to kar je bila naša predstava doslej nekako zbledi, če nekam drugam potegnem te energije v tistega opazovalca. In naenkrat imamo v naši zavesti dva svetova, česa nikoli ne opazimo, če vaje ne delamo. Eno so vsebine, ki so ena stvar. Tisti pa, ki jih opazuje je nekdo drug.

Kdo sem jaz? Oboje sem jaz. V katerem od obeh se doživljam bolj? V opazovalcu. To kar učinkuje iz okolja želim nekako odrinit. Naenkrat začnem krepiti tistega v meni v čigar substanci se ta avtomatizem sicer dogaja. In naenkrat se vse pomeša.

Imam ravno tak problem. Hotela sem mislit, ampak sonce me tako moti, da se nisem mogla koncentrirat na moje misli, ampak sem razmišljala samo na kateri stol se bom usedla, da me sonce ne bo motilo.

To, kar je doseglo tvoja čustva je požrlo tvojo voljo, da to opazuješ. Predstavljaj si, ta dejavnost, ta aktivnost, da opazujemo svoje misli in predstave pomeni, da se moram nekako izdvojit iz te vpletenosti, ki mi jo vsiljujejo. Kdo to zmore? Človeški jaz.

Jaz sem doživela tako kot Štefka, da s fizičnost močno javi. On je imela občutek, da je utrujena in bi kar spala. In ta odvisnost od telesa moti. Kot da mora človek svoje misli šele pritegnit vase.

Moje izkušnje so bile zanimive. Predstavljala sem si, da se moram nekako gibat navzgor. Ker tisto, kar moti je spodaj in jaz se moram podati navzgor. In če se dobro ne držim zgoraj, od spodaj že nekaj pride. Je mogoče še kdo drug to doživel, da je smer v kateri se je treba gibati zelo jasna.

Zanimivo.

Meni se je zelo hitro odvijalo. Imela sem občutek, da sem ….. čisto prazno je bilo. Samo ta dežnik sem malo videla.

Predstava o tem dežniku. To je prišlo. Ampak ne slabotno, malo. Super. Ali ste čutili borbo, da se osvobodite teh predstav, ki same prihajajo? Ste opazili, da ravno je v tej borbi s predstavami dejaven prav tisto, kar je jaz v vas. In to, kar človeka naredi slabotnega je, če nekaj od tega jaza izgubljate. Kaj je ta jaz v vas? Vsebina? Vsebine pridejo in gredo ven. Vsebine so minljive. Tisti pa, ki se bori, je ta minljiv? Ne. Včasih je bolj slaboten, včasih bolj slabo prihaja do izraza. Ta jaz je večen. On je bil včeraj tu, ko sem rekel jaz sem. On je danes tu, ko rečem, jaz sem. In tudi v času vmes je bil. Danes je, včeraj je bil in vmes. In take vaje nam vlivajo samozaupanja in nas pripravljajo na to, da ostanemo budni tudi v tistem času, ko spimo in sicer zavedajoč se samega sebe kot je zavedajoč samega sebe jaz sem.

Kaj pa naslednji stavek v soboti. Ga lahko nekdo prebere. “Postopoma se učiti, da v svojih mislih ločimo bistveno od nebistvenega, trajno resnico od mnenja, resnico od mnenja.” Kaj je minljivo? Vsebine so minljive. Kaj je večno? Tisti, ki jih vodi. Oblikovalec predstav je večen. Če tako vadimo naprej kot smo zdaj začeli, ne bo nobenega avtomatizma, temveč bomo mi vodili pri vsakih mislih. Razlikovati tisto, kar je večno od minljivega. Resnico od mnenja. Kaj je resnica?

To je ta problem, da človek nikoli ne ve kaj je resnica. To je vedno individualno obarvano.

Sigurno se ve kaj je resnica. Resnica je samo ena. Tako stvari v praksi izgledajo. Nek odnos, pogled eksistira v konceptu najrazličnejših mnenj in vsa mnenja, ki so v svetu sploh mogoča so resničnosti v tem svetu. In vsak pogled na neko drevo s katerekoli strani na drevo, ki stoji v naši sredini je resničnost o tem drevesu. Vsak bo opisal to, kar od tega drevesa vidi. Opisi bodo zelo različni, ker vsak vidi nekaj drugega glede na stran na kateri sedi. In kako lahko imam resnično predstavo o kompletnem drevesu bomo zvedeli v tretjem delu te vaje.

Preberite naslednji stavek. “Pri poslušanju govorjenja soljudi čvrsto ostanite pri svojih predstavah in s pogumom zastopajte tisto, kar menite, da je prav.” Ali je to normalnost v kateri živimo? To je tisto, kar je običajno. Kakšni pa moramo biti zares? Pri poslušanju ljudi, ki govorijo, poslušajmo. In tukaj je potem nekaj podobnega kot v prvih dveh stavkih te vaje. Poskušajmo biti v svoji notranjosti čisto tiho. Odreči se kakršnemukoli pritrjevanju, predvsem da se odrečemo kakršnemukoli razvrednotenju tudi v mislih in čustvih.

Pazite! Nekdo mi pravi: Čisto nesramno je to. Kaj nam Američani vse vsiljujejo. Seveda, mislim jaz. Končno nekdo, ki pove to naglas. In to z gensko tehniko in tako naprej. V popolnosti se z njim strinjam. Tudi zdaj bi to naredil. Kaj pa ta vaja zahteva od mene? Ne smem soglašat ali odklonit tega. Kako pa zmorem to? To je zelo težko. To, da odklanjam njegovo trditev, temu se lahko odrečem. To je še lahko. Ampak pritrditi nekomu, priznat, da ima on prav. Seveda, njegov način razmišljanja je treba podpret. Ne, ne, nič ne smem. Je to mogoče preveč ozkosrčno, kar tukaj od nas zahtevajo? Ali ni to nevzdržno, da njegovo angažiranost puščam samo in grem mimo? Ampak na to seveda ne misli ta vaja.

Na kaj misli ta vaja? Vsak od nas mora imeti svoje stališče v zvezi z gensko tehniko in predstavljajte si, da bi vsak za sebe povedal kaj misli. In jaz vztrajam na koncu pri istem mnenju kot sem ga imel na začetku. To bi pomenilo, da sem slabo poslušal. Če pa drugemu res prisluhnem tako, da nič od tega ne odklanjam in da ničemur ne pritrjujem, ali se mi pri tem ne zna zgoditi, da bom spet zaplaval in prišel v isti kaos kot na začetku? Ne. Ne pridem v kaos, če naredim eno stvar. Drugi pove svoje mnenje. Govori. Govori to, kar misli. Govori to, kar čuti. In še preden to oblikuje v besede čuti to v sebi, misli to. V njem živi neka želja. To je neka kretnja s karakterjem in to formulira z besedami in v tem trenutku se poskušam jaz v to vživet. In poskušam doživljat to iz njegove notranjosti, kot da bi jaz oblikoval njegove besede. Stopim v enost s tem človekom, kot da bi jaz izgovarjal te besede.

Kaj se dogodi? Naenkrat čutim, da zaznam v sebi to, kar on čuti v sebi. Da sem tudi jaz v razgibavanju njegovih misli. Da se gibam v njegovih potrebah in sencah. Postanem eno z vso aktivnostjo, ki v tem drugem živi. Jaz postanem njegov pogled na svet in v tej aktivnosti pozabim na svojo lastno aktivnost, ki sem jo prej imel. Potem stopim spet ven. Obogaten sem z drugim pogledom na svet. Zraven drugega pogleda na svet stoji drug pogled na svet, ki sem ga sprejel v svojo dušo. In to petintridesetkrat.

Kaj je torej pravo mnenje? Ne zastopati svoje lastno mnenje, temveč ostati sposoben oblikovati svoje mnenje s tem, da se bogatim z mnenjem drugih. Da lahko postanem vsako mnenje in naenkrat začnem razumet kakšno je resnično to drevo, ki stoji tukaj v sredini. In kaj je vsebina tega drevesa? Kaj je vsebina tega pravega mnenja? Dejavnost, ki za tem tiči. Aktivnost v kateri se vsi ljudje združijo, vsi tisti, ki so povedali kaj vidijo in kako gledajo na svet. Kakšne sklepe bi prinašal parlament, ki bi bil tega sposoben? Naj živi Slovenija. Naj se kaj takega zgodi.

Mi imamo v Ljubljani skupino, ki se s tem ukvarja. Davor Peršič, filozof, dela na Waldorfski šoli in prevaja knjigo Teozofija od Rudolfa Steinerja. V skupini, ki jo vodi beremo to knjigo. On skupini vedno predstavi del vsebine tega prevoda in potem Davor Peršič prosi, da vsak pove svoje mnenje v zvezi s to vsebino. In iz tega potem oblikujemo skupno mnenje.

Lepo.

In to je to, kar ste vi rekli. Včasih imam zelo jasno mnenje, ko pa so vsi povedali kaj vidijo naenkrat rečem, ja, to je pa to. In moje mnenje je naenkrat popolnoma neaktualno in rada sprejmem tisto, kar je nekdo drug povedal.

Lepo, da ti to poveš Karlina. Pogosto lahko pritrdimo tistemu, kar je upravičeno. Ko pritrdim nečemu, kar je izraz tistega, kar bi sam rad povedal to pomeni, da sem stvar razumel. Ne strinjam se s teboj, ampak sem razumel. Razumem, to je ta izraz. Postal si eno s tem..

In potem je Davor Peršič tisti, ki ta različna mnenja nekako formulira v eno.

Ali ni taka skupina nekam čudna skupina, da ima samo eno mnenje? Take skupine v življenju ni, da vsi mislijo kot eden. To je tako kot branje Svetega pisma. Razlaga, ki pove kako misliš. Ni tisto, kar bi jaz po svoje mislil ali si razlagal. Če jaz nimam več svojega mnenja je to skupina enako mislečih. MI vsi enako mislimo o gensko spremenjeni hrani, nismo pa povabili k debati nekoga, ki misli drugače. Debata v kateri vsi enako mislijo je hitro lahko končana in ne prinese ničesar.

Je vprašanje ali se gre za enako mnenje ali se gre za to, da je dejavnost, aktivnost za oblikovanjem mnenja enaka? Pravo mnenje je postati pravi organ zaznavanja resnice. Biti moram v stanju, da zastopam mnenje, ki ga ima človek, ki se ukvarja z gensko tehniko, da bi lahko razumel kaj je tista sila, ki ga nosi. Kaj ga spodbuja, da tako raziskuje in tako producira. To pa ne pomeni, da naenkrat trdim, da je tisto kar je belo, črno. Ampak to mi da sposobnost, da mi nekaj prvega pade na misel, da pridem v soočanje, diskusijo, sicer se različni aspekti nikoli nebi mogli srečat. Mi moramo biti sposobni razvoja v oblikovanju mnenj. Normalno dovolimo, da nas naša mnenja zabetonirajo, da je ta beton pomembnejši kot vsebina. Vsebina pa je dejavnost sama. Zdaj pa moramo ven iz beton in se s tem betonom igrat.

Mislim, da je pomembno, da smo si na jasnem, da ne gre za končni produkt ampak za proces. Tako dolgo dokler smo v procesu moramo ostati gibljivi. Jožeta razumem. Na to bi lahko gledali kot na neko vrsto slabljenja osebnosti, ki je vključena v to. Kot da človek ne sme imeti več lastnega stališča. Moramo si točno ogledat na kaj se pri tem misli. Gre se bolj za nek določen čas, ki ga posvečamo oblikovanju mnenja.

Ravno to delamo v tej skupini. Dogodi se, da imam popolnoma jasno stališče do neke vsebine. Potem pa, ko slišim mnoge druge, kako oni gledajo na to, sem fascinirana in naenkrat pritrdim, ja, stvar je taka in ne tako kot sem jaz mislila. Sem čisto presenečena nad sabo.

To je tisto, ko smo rekli, da nekdo spremeni tvoje mnenje. Se pravi, da sta to dva bregova.

Drugega ne smemo nadzirat, ampak vsebine smem razlikovat. Ne gre za to, da rečemo, vse je mogoče, vse sme imeti svojo veljavo in jo moram pustit. Potem ostane vse mlačno. To je dolgočasno. Potrebno je, da merimo moči in se borimo za neko resnico. Ampak če dovolim, da me tvoje mnenje obogati, potem je moja moč zrasla. In če si ti v stanju popolnoma prevzet moje stališče, potem preobraziš svoje mnenje in boš tvoj odnos do stvari prežel z življenjem. Ta odnos bo bolj fleksibilen in s tem prežemanjem svojega stališča krepim tistega, ki ga imenujem jaz sem. In ta jaz sem je vedno bolj vodilni pri tem in v njem se ne dogaja nič avtomatičnega.

Če se jaz res vživim v drugega, doživljam njegovo stališče še ne pomeni, da je nujno spremenit lastno mnenje. Mogoče ostane mnenje isto, ampak v tem je neko življenje, plastičnost, ni togosti. Dopuščaš možnosti in jih upoštevaš tako kot jih je drug doživel, lahko pa kljub temu ostaneš pri svojem. Svoje spoznanj kljub temu spoznavaš za pravilno.

Potem midva na tistem sestanku nikoli nisva zbližala dveh stališč. Če imam jaz še vedno svoje mnenje. Če mi nekdo reče, da ga ne smem negirat ali pohvalit se mi ne zdi življenjsko. Če pa midva svoja različna mnenja skreševa in prideva do zaključka je pa to čisto življenjsko.

Lahko nekaj rečem. Jaz to sprejemam kot več plasti. Ena plast je moja in se z drugo plastjo lahko steka ali pa so vmes še druge resnice.

Še en primer mogoče. Gospod W. V sebi bi želel vse angažirat, da bi delovali proti njegovemu delovanju. Tudi v bodoče bom to poskušal, če se ne bo nič spremenilo pri njem. Toda pri tem se moram vprašati tudi kakšen karakter moram v sebi čutiti, da bi prišel do takih odločitev kot jih prinaša on. Kakšen je njegov notranji karakter, kakšna je njegova vest, ki omogoča take odločitve? Za nek kratek čas moram postati identičen s tem in potem stopim ven in se vrnem v mojo notranjo situacijo. In zdaj primerjam eno situacijo z drugo in naenkrat se v meni prebudi moč, da delujem v neko določeno smer. Ali sem mojo individualnost žrtvoval s tem? Ali sem jo mogoče okrepil? S tem, da se potopim v drugega diferenc ne bom zamazal, dejavnost pa se okrepi. Dejavnost v zvezi s konfrontacijo in pogum se okrepi, ker se povečuje moja lastna aktivnost. Nasprotja morajo ostajati tako dolgo v svetu dokler se iz neke višje dejavnosti tega razkola ne premosti. In upam, da se bo v tej smeri aktiviranja aktivnosti duševnosti še veliko naredilo.

Jaz mislim, da je res težko razumeti kako to lahko v vsakdanjem življenju realiziramo. Na primer vzgoja otroka v neki družini. Nimam vedno recepta za to kako je treba prti do rešitve, če eden od staršev zastopa popolnoma drugačno stališče kot drug. Otrok je na primer grozno nesramen in eden od staršev reagira tako drug pa drugače. V praksi tečejo stvari tako, da zmaguje tisti, ki je močnejši in uveljavlja svojo pozicijo. Jaz res še nimam odgovora na to, kako se čisto v praktičnih aspektih življenja stvari rešujejo. Te probleme zagotovo pozna vsak od nas.

Rešitev obstoja. Če se straši zamislijo in pridejo do pravih sklepov; otrok nekaj želi in starši so prišli do pravih zaključkov. Otrok pride k očetu in oče mu odgovori, k mami pojdi in njo vprašaj. Gre k mami z isto željo in mati pravi, k očetu pojdi, njega vprašaj. In tako gre otrok desetkrat od enega do drugega. Nekako se potem te fronte omilijo. Vsebinska stran neke želje se nekako omehča. Predstava staršev se omehča, postane mehkejša, ker v gesto sprejmemo tudi voljo nekoga drugega. Ampak to kar zdaj nastane ni porivanje odgovornosti k drugemu, temveč je moralna moč vsakega od udeleženih, da dovolimo, da se uveljavlja tudi volja drugega in da se ta volja integrira v lastno voljo. Pri tem gre za res majhne korake.

Jaz bi rekla, da to ni vzgojno. Otroka ne vzgajamo. Enkrat bo šel k mami, enkrat k očetu. Vmes bo izračunal, kje so njegove prednosti

To so potem izjeme. Drugače ima v praksi vedno samo eden prav. Vadi pa se to prilagajanje.

Neumno je, da se tega naučimo, ko imamo že enkrat vnuke, ne pa pri svojih otrocih.

Zaradi tega si je Bog izmislil dedka in babico.

Danes je pa že nedelja. Pogovorili smo se o vaji za včerajšnji dan. Seveda mora vaja za nedeljo tudi danes priti na vrsto. Zato vam bom tudi dal še eno nalogo na poti h kopanju. Odločat se za najmanj pomembne stvari samo s polno odločitvijo. Če greste na te pečine in poskušate stopat tja do pečin poskušajte, da res vsak najmanj pomemben element, ki vas pripelje do vode povezujete s svojo zavestno odločitvijo. Nobenega kroka do teh pečin in vode, za katerega se niste odločili iz utemeljenih razlogov. Bomo videli kdo bo do morja sploh prišel. Ali bo stvar tako naporna, da tega ne boste zmogli.

Preberimo še nedeljsko vajo. “Tudi za najbolj nepomembne stvari se odločamo samo s polnim razmislekom. Vsako delovanje brez razmisleka, vsa nepomembna dejanja naj ne prihajajo do naše duše. Za vse kar delamo naj bi imeli vedno pretehtane razloge in na vsak način opustimo vse za kar ni pomembnega razloga. Če smo prepričani, da je določena odločitev pravilna moramo pri njej ostati z notranjo vztrajnostjo. To je tako imenovana prava razsodba, ki ne sme biti odvisna od simpatije ali antipatije.”

Samo iz utemeljenega polnega razmisleka, celo kar se tiče najmanj pomembnih stvari se moramo odločati. Postopoma se moramo naučiti, da v svojih mislih ločujemo bistveno od nebistvenega. Kakršnokoli delo brez misli, vse tisto kar delamo pa ni pomembno, moramo skušati umakniti iz svoje duše. Za vse kar delamo moramo imeti dobro utemeljene razloge in na vsak način moramo opuščati tisto, za kar ni pomembnih razlogov. Če smo prepričani o pravilnosti neke odločitve potem moramo vztrajati pri njej z notranjo trdnostjo. To je pravilna razsodba na katero ne vpliva simpatija ali antipatija. Kako moderen je bil Buda.

Kako pa danes nadaljujemo? Pri lepem vremenu se bomo kopali, hodili na sprehode, bili na soncu. Kako gremo pa naprej? V naslednjih dneh se bo vreme še izboljšalo in mogoče je danes čas za zdravljenje. Po večerji vas vabim, da se spet usedemo skupaj in obravnavamo vprašanja s področja zdravstva, na primer kako lahko sami preprečimo, da se enkrat pri nas razvije sladkorna bolezen. Ali na primer kaj lahko preventivno naredimo, da se ne razvije rak.

18. 9. 2006

Ljubi prijatelji! Preteklosti ne moremo razumeti, pa tudi bodočnosti ne, če ne razumemo kdo mi smo. Živali ne moremo razumeti, če ne razumemo kdo je jaz, niti rastlin, niti kamenja ne moremo razumeti, če ne moremo razumeti, kaj je substanca našega jaza. In ne moremo razumeti kakšen bo konec razvoja zemlje, če ne moremo čutiti, misliti in delati iz centra substance jaza. Če si predstavljamo kakšen bo konec razvoja zemlje, in da v tem ne zasveti substanca jaza in bi resničnost res bila taka, potem je vsa evolucija zastonj.

Kdo je ta jaz? Kdo sem jaz? Poskušajte enkrat to najti, kdo je substanca jaza. Poskušajte se udobno usesti v svoje stole, ampak vzravnano. Majhno vajo bomo naredili, da bomo poskušali zaznati kdo je “jaz sem”. Da se ga čisto malo dotaknemo, kot na robu njegovega plašča, da se dotaknemo roba velikega plašča jaza tega sveta. To oblačilo pa je obenem sam center, obenem pa tudi periferija.

Poskušajte pozabiti kar je trenutno v vaši zavesti. Rad bi uporabil sliko, ki jo je uporabil tudi Dascalos, ta zelo pomemben zdravitelj, ki je deloval na Cipru. On je rekel, zaprite vrata v svojo podzavest. Toda sposobnost razmišljanja imejte na razpolago tako budno, kot da delate matematiko. V polni aktivnosti toda brez vsebine. Tudi čutenje naj bo čisto prisotno. Budno in aktivno naj bo to vaše čutenje, toda brez čustev. Samo sposobnost čutenja kot nekaj s čemer lahko delate. Vsebine prihajajo iz podzavesti, vrata v našo podzavest pa držimo trdno zaprta. In poglejte si vašo sposobnost čutenja. To je na splošno znano.

Zadržite sposobnost razmišljanja, toda brez predstav, brez misli. Toda ne odstranite sposobnost razmišljanja. Ostanite tako in če bi rad kakšen črv iz podzavesti odprl vrata, jih še bolj trdno zaprite. Ohranjajte aktivnost v vašem duhu in jo napolnite z enim vprašanjem. Kdo sem jaz v tej aktivnosti? In to vprašanje pošljite v kozmos. Kar naprej z visoko aktivnostjo. Tako aktivno, kot da rešujete matematično nalogo. In bodite pripravljeni, da dobite odgovor, ki priteče k vam iz kozmosa nazaj. Odgovor na vprašanje, kdo sem? Kdo sem v principu? Prisluhnite, kako vam raste iz kozmosa naproti ta odgovor. Svetloba polna energije. Jaz sem jaz.

Spojite se s tem odgovorom in razširite se tja do prvotnega izvira od koder prihaja ta odgovor. Jaz sem jaz. Nič vam ne zagotavlja tega odgovora, le vi sami sebi ga zagotavljate. Vaš jaz je zagotovilo za to izkušnjo. Svoboda je temelj te aktivnosti. Svetloba je odgovor, polna ljubezni. Ta priteka k vam. Brezmejna ljubezen, ki teče skozi vsemirje in skozi nas. Jaz je povsod, kjer je substanca jaza. V apokalipsi se to tako imenuje. Jaz sem tisti, ki sem. Če boste naredili to izkušnjo boste vedeli kdo ste. Nič drugega nismo kot ta, jaz sem.

Iz te moči in te svetlobe, ki je jaz se počasi spet koncentrirajmo na postavo našega telesa. In zberemo vso to moč in vso to svetlobo, ki smo jaz v našo postavo, v naše srce. Popolnoma se koncentriramo na postavo našega telesa. Mi smo v postavi našega telesa in smo mi, toda v tej postavi smo drugačni kot prej. Kot v telesu na novo rojeni. Čutimo to moč od tega, jaz sem, v vsaki celici našega telesa od nog pa tja do glave. Sedaj veste kdo se.

Sedaj pa lahko spet odprete vrata v vašo podzavest. In sedaj se delo začne. Gledati, primerjati, kdo pa sem sedaj jaz v mojem telesu? In kaj je tisto, kar uravnava moje življenje v mojem telesu in duši? Poglejte kako srečujete to kar vam prinaša življenje, taki kot ste, poglejte kateri občutki vas sicer silijo v obvladovaje vsakodnevnih stvari. Velika razlika je. Poskušajte zelo točno pogledati v svojo podzavest, toda nikoli ne glejte v svojo podzavest drugače kot tisti, ki vi v substanci ste. Samo iz stališča tistega jaza, ki mi smo, imamo pravo merilo za sodbo v odnosu do podzavesti. In poglejte, ocenjujte, kje v sebi imam slabosti s tem, da vem, da nisem jaz tista slabost, ker jaz sem jaz, temveč slabosti nosim v sebi, ker sem jih negoval. Zaradi tega jim dovolim, da živijo. Zakaj pa naj nebi živele, če sem jih vedno hranil?

Sprejetje naših slabosti je prva velika osvoboditev, ampak samo takrat kadar gledam na te slabosti s pozicije svojega jaza, jaz sem. In potem poglejte, kje so hude slabosti, kje so bolj zanemarljive slabosti. In če taka skoraj zanemarljiva slabost, recimo rad se razjezim, če mi žena prigovarja. Kako bom ravnal? Namenim se, da delam na tem problemu in sedaj čakam in čakam, da me bo spet popadla ta jeza. Da lahko na njej delam. In žena pride. Nekaj hoče od mene in zdaj čakam, kdaj se pojavi jeza v meni. Jaza pa ne pride, škoda, saj hočem delat na tej jezi. Če stvari tako budno opazujem je vedno prezenten moj jaz in ne moja jeza.

Naprej pojdimo, in to stvar pozabim, delo na preobrazbi pozabim in potem se to dogodi. Sedaj pa pride jeza. Žena spet hoče nekaj od mene. Zdaj pa začnimo. Jeza pride. Tudi jaz sem hitro prisoten s svojim jazom. Naenkrat de spomnim, da nočem vendar nekaj narediti. In jeza je tukaj in jaz prvim stoj. Tudi jaz sem tukaj. Kdo naj sedaj reagira, jeza ali jaz? Včasih je jeza tako močna, da prebije to in zavzame ves oder in igra seveda glavno vlogo. Tudi to se sme dogoditi.

Če si rečem, dobro, naj divja, ampak jaz ga opazujem kako dela. Skoraj skrit nekje opazujem dogajanje, skrijem se, z enim očesom pa ga opazujem kako nelogično se obnaša ta jeza. S kakšno energijo se pojavlja. Se dere, pleše in divja, uničuje, drugega hoče uničit in to nas zelo utrudi. Še nekaj pride. Ta jeza od mene zahteva plačilo. Od mene zahteva, da pravim, da sem jaz jeza. Tega pa ne dovolim, saj sem jo jaz opazoval. V opazovanju sem vedno na drugi strani in v tem stanju moram ostati.

In ta jeza naenkrat ni več tako močna kot prej, ker sem energijo od te jeze vzel k sebi v opazovanje. In če vsak dan na tem delam jemljem vedno energijo iz tistega, kar pripada k meni in kar ni vzgojeno. K meni samemu, v mojo naravo jaza in to elementarno bitje v meni postaja vedno slabotnejše. Ta jeza je bila prej debela in kljubovalna, trda toda nedotakljiva. Sedaj pa postaja vedno bolj siva, stara, ne prihaja več do izraza in nekega lepega dne se začne rahlo svetiti in postaja moj služabnik. Do tistega trenutka sem bil jaz služabnik te jeze. Sedaj pa se preobrazi in postane moj služabnik.

Takih bitij nosimo v sebi zelo veliko in mi moramo delati na njihovi preobrazbi, in sicer zaradi tega, da izpolnimo smisel zemlje in človeka. Ali sem moram zaradi tega odreči svojemu razumu? Seveda ne, še okrepiti ga moram, da bi lahko razlikoval, kaj je v meni večnega in kaj je minljivo. Se spomnite na včerajšnjo vajo? Vaje so polne zahtev, da razlikujemo. V podzavesti pa imamo še debele, močne demone, ki smo jih sami ustvarili. Proti tem demonom ni zelišča. Vsak ima neko drugo moč, nek drug karakter.

Ali jih lahko preobrazim? Seveda. Kako jih lahko preobrazimo? Kadar se pojavijo ne moremo delati z njimi tako kot sem opisal to, z jezo. Če nastopijo je potrebno, da sem že pred tem nekaj naredil. Najprej moram vedet in moral sem nekako doživet, začutit kdo jaz sem in iz te svetlobe, ki mi priteče, ki jaz sem, kreirati majhno rastlino. To majhno rastlinico vsadim v svojo podzavest tik zraven tega demona in za cilj mu postavim, ta rastlinica naj raste iz energije tega demona. In nekega dne naj ta rastlina močno sveti in v isti meri bo ta demon postajal vse manjši.

in sedaj naš vsakdan in to divjanje demona v nas. Ne morem drugače kot služiti. Njegova energija je premočna, toda sedaj lahko začnem s tem delom. Moj pogled usmerim od tega njegovega divjanja k majhni rastlinici. Opazujem kako lepo se sveti. Poln ljubezni je moj način opazovanja in rečem, aha nekega dne boš ti rastlinica nadomestila tega demona. Na ta način to majhno rastlinico zalivam. Zalivam jo s svojo pozornostjo in energijo. S tem ta rastlinica začne rasti in vsakič kadar ta demon v meni začne delovati, daje energijo tej rastlinici, jo zaliva in rastlinica raste. Čez nekaj mesecev naenkrat opazim, ta demon me sploh ne napada več. Še čez pol leta moj partner potrdi, da se z mano lažje živi.

To vajo sem vam želel predstaviti in ni zrasla na mojem vrtu. Daskalos jo je imenoval. Hotel sem vam pokazati kako centralnega pomena v našem življenju je ta izkušnja jaz sem. Iz te moči, ki je jaz sem, dobi karkoli vsak dogodek, vsak pojav v svetu novo svetlobo. Od kod pa prihaja ta svetloba? Od mene prihaja. Zaradi tega, ker sam postajam malo po malo vse večje sonce. Naš način razmišljanja postane drugačen, naš način čutenja postane drugačen in tudi moje delo za svet postaja drugačno.

Glavna ideja pri tem je, ne boriti se proti zlu ampak preobraziti ga. Daskalos je poudarjal, da se ne smemo boriti proti zlu. Ta energija s katero se borimo proti zlu prehaja na zlo in ga v bistvu krepi. Pomagamo si z rastlino, ki jo zalivamo z vso našo pozornostjo in s tem rastlinica jemlje energijo temu bitju, ki nam nagaja. Rosvita pravi, da si je treba to pogosto ponavljat, ker vedno znova zapademo v stare navade.

Od kdaj pa je človeštvo v stanju iti po taki poti, da lahko preobrazimo zlo z močjo ljubezni? Od sredine razvoja Zemlje naprej. Mi smo že čez polovico razvoja Zemlje. Kje točno stojimo zdaj v razvoju bomo videli. Najprej smo morali pasti globoko v materijo Zemlje in še danes je vprašanje, kaj na meni resnično eksistira, kaj lahko primem? Ali je človek tudi več kot to kar lahko merimo, otipamo? Pa smo le prišli malo naprej. Sicer se nebi tako intenzivno ukvarjali z vprašanjem, kaj se dogaja po smrti. V tej notranji borbi smo se iz te materije že malo osvobodili. Pred Kristusom je bilo to čisto drugače. V odnosu do življenja na Zemlji pred smrtjo je bilo življenje po smrti takrat tako poimenovali, da je rekel Grk rekel, raje berač na tu na Zemlji kot kralj v kraljestvu senc. Ta ujetost po smrti je prišla v času Kristusa do najgloblje točke. Če Kristus nebi prišel k nam bi vezanost duš na zemeljsko blato postalo premočno.

Zaradi tega je Velika sobota, ko je šel Kristus po križanju skozi kraljestvo smrti, da bi tudi mrtve ponovno dvignil iz teme na svetlobo. Fizično telo je najbolj popolna stvar, ki jo imamo. Kako popolna pa je naša duševnost? Težko jo razumemo. Enkrat sonce, že spet pride oblak, kako sem lačen. Tako se to stalno menja in kdo vodi? Svet vodi, ne jaz. Ker pa imamo …. z osmimi koraki, ki nam poskuša dopovedat kako se tega lotimo, da bi postali tisti, ki vodi.

Duša je še popolnoma nevzgojena, nobene stabilnosti. Fizično telo pa je najbolj stabilna stvar, ki jo imamo, najstarejše kar imamo. Fizično telo je imelo dovolj časa, da je postalo stabilno. Kako dobro je, da imamo fizično telo in čutimo to varnost. Ampak ne bodimo preveč sigurni v to varnost, sicer pride do potresa, da bi nas spet malo omajalo. Človek, ki naredi samomor je zamenjal dušo s telesom. Fizično telo je umrlo, ko pride do smrti. In nekdo, ki sam sebi vzame življenje smatra, da se bo to grozljivo stanje v katerem pred samomorom je, s tem končalo. Nekaj je narobe razumel, ampak telo nam včasih daje ta občutek, da se s smrtjo konča pekel v katerem smo.

V fizičnem telesu najdemo vse štiri elemente. V fizičnem telesu najdemo mineralno, tisto kar je voda, plini gredo skozi naše telo že s samim vdihom in izdihom in tudi toplota prežema vse telo. Toplota, ki v nas ostane ne glede na to kako mrzlo je zunaj. Mi imamo svoj lasten organizem toplote. Tisti delež našega telesa ki je mineralen, kar je mrtva narava, kar je zemeljsko, to je najbolj gosto. Imelo je največ časa, da se zgosti. Kar je vodenega v nas pa se ne pusti zgostiti. Lahko vodo pritiskate kolikor hočete, zgostiti se ne da. Zaradi tega je obleka umazana, če stopite v lužo, ker se ne pusti zgostiti. Vode ne moremo narediti bolj goste kot je.

Voda je bila nekoč mnogo bolj razširjena, bila je para. Med vodo in paro je zelo ostra meja. Ste bili mogoče kdaj ob kakšnem ribniku na robu gozda kakšno sobotno jutro. Te krasne meglice, ki se dvigujejo iz ribnika. Pod meglicami je voda. Ste videli mogoče ta prehod iz vode v paro? Koliko centimetrov prehoda vidite? Niti en milimeter. Kako tanek je ta prehod pare v vodo. Neskončno tanek. Med paro in vodo leži neskončnost, med vodo in zemljo na enak način. Voda se preobraža v plinsko stanje in potem gre to naprej v toploto. Najbolj razširjeno stanje je toplota. Bolj gost lahko postane zrak. Še bolj gosta je voda. Čisto gosta pa je zemlja, mineral. To so štirje elementi, ki jih najdemo in so v našem telesu. Če je imelo to telo največ časa, da se zgosti, je bil verjetno prej večje. Miti govorijo o velikanih. Kako veliki smo bili? Duhovno in duševno neskončno veliki.

Večkrat sem imel možnost, da sem se vozil skozi prerijo srednje Amerike in vozil sem se mimo nahajališč črnega premoga, ki ležijo tako rekoč na prostem. Premog, ki ga imamo v Nemčiji v Porurju, te žile so mogoče široke trideset metrov. In ne vem kako globoko morajo kopati, da bi do tega premoga prišli. Ta črni premog je odlične kvalitete in ko izgoreva ne oddaja nobenega žvepla. Svoje poreklo ima v davnih časih nastanka Zemlje. Na zahodu Amerike so te žile črnega premoga debele tudi po tisoč metrov in ležijo na površju, da ni treba kopati nobenih rovov. Kar se ekonomije tiče zelo ugodna stvar.

Mi vemo, da je premog pravzaprav iz rastlin in to so rastline, ki so takrat na Zemlji rasle. In mi smo bili tam notri. Mogoče smo bili takrat del teh rastlin. Če bi pragozd ob ekvatorju danes, tam kjer ga ljudje še niso kultivirali nekako stisnil kot se je to dogajalo v naravnih katastrofah, bi iz šestdeset metrov visokih dreves nastalo manj kot en centimeter črnega premoga. Recimo, da je to en centimeter. Kako visoka so bila drevesa, kako visok je bil sloj rastlinstva na Zemlji, da imamo danes žile črnega premoga, ki so debele tisoč metrov? Poskušajmo to izračunat. Rad bi vedel, kako visoko je bilo rastlinstvo in drevesa. 6.000 metrov visoko rastlinstvo. Mogoče je bilo pa rastlinstvo še bolj razširjeno, da se je lahko tako stisnilo.

Kako velika je bila Zemlja takrat, ko je bila še eno telo skupaj z Luno? Ni bila tako velika kot Zemlja plus Luna, toda tako velika kot je krožnica Lune, ves notranji prostor. Vsa telesa, in z našo evritmijo smo včeraj začeli, kažejo poti nebesnih teles, notranji prostor, preden se je stisnilo v končne planete in Zemljo. Dinozaver v času potopa Atlantide, ki ga imenujejo Lemur, takrat je nastala Luna. Dinozaver je imel tako rit veliko kot Francija. Tega ni rekel akademikom, temveč delavcem na Goetheanumu.

Ta širok sloj rastlinstva na Zemlji je danes skoraj enak radiusu Zemlje. Vse to je zgoščeno v eni katastrofi. Na tej masi črnega premoga ni nobenega vmesnega sloja. To je homogena masa. Pred tem je bilo na Zemlji neko rastlinsko stanje. Toda rastline so bile še čisto drugačne, polne svetlobe so bile. Ogromne, mogočen in nekako vse hrepeneče po svetlobi in bile so mnogo bolj prežete z življenjem kot so danes. In en sloj na drugem so rasle. Brez tal. Brez zemlje. Kako je človek tam živel? Smo bili takrat sploh podobni temu kar smo sedaj, ali smo bili mi v tistem stanju, en del?

To si bomo pogledali malo bolj točno. V Angliji so vrtali v zemljo in so prišli skozi en del kalcija, na severni strani Londona, ki je bil debel trideset metrov. Na severni stran Alp, južna Bavarska, so pri vrtini našli enak sloj kalcija. Trideset metrov debel. V Porurju so našli enak sloj kalcija, tristo metrov debel. Stvarniški duh naj bi iz tega nekaj naredil. Ena školjka od Londona do Alp. Paleontologija nas tako usmerja na predstave o obstoju s primeri v katerih smo res manj kot makova zrna. Od tod je naša predstava, da smo makovo zrno, ampak to se nanaša samo na naše fizično telo. Toda to fizično telo ima v sebi vse, kar ima kozmos. Vse kvalitete kozmosa imamo v svojem telesu.

V Shartru v katedrali najdemo sliko, relief, Bog oče je tam narisan. Za njegovo desno ramo najdemo Adama. Bog oče gleda v svet. Za njim v njegovem duhu je Adam. Ravno pri tem je, da bo ustvaril ptice in ob tem je napisan sledeč tekst: “Ko je Bog ustvaril ptice, je videl v svojem duhu Adama. Čisto vse, karkoli je ustvarjeno je bilo ustvarjeno zato, da je na koncu lahko ustvarjen človek.” In posebnost v vsej paleontologiji je ta, da najdemo odtise vseh mogočih rastlin, vseh mogočih živali, fosile, nikjer pa ne najdemo fosila človeka.

Potem pa se sklicujemo na Duseldorf, tam so našli neandertalce. Toda to spoznanje se je že preobrazilo v toku let. Celo v strokovni literaturi se to lahko danes prebere. Pri takih bitjih, človeku podobnih je šlo v bistvu za degenerativne pojave človeka in da to ni bil človeški prednik, temveč da je to nekako ponesrečen primerek iz razvoja človeka. Že davno je človek spoznal od, Heckla naprej, da je evolucija lahko tudi povratna. Evolucija pozna tudi povratno pot, padec evolucije pa je nepovraten. Ni je mogoče popraviti.

Vsaka žival nosi v sebi nekaj kar najdemo tudi v človeku. Ničesar ne najdemo v človeku, česar ne najdemo tudi nekje v živalih. Ko so ustvarjeni človeški organi, ko so ustvarjene cone našega telesa je bil ta proces stvarjenja, ki je ustvaril naše organe v vsej evoluciji sveta zunaj tudi v toku. Vedno pa najprej v duhovni substanci in tega procesa stvarjenja se nekatera bitja niso mogla v polnosti udeležiti. V teh bitjih je nastalo kot neke vrste hrepenenje, da se pred koncem procesa razvoja že pojavijo. Nismo mogla počakat vsega stvarjenja. Razvijala so željo po strjevanju in realizaciji. In če stremim prehitro v neko zgoščevanje grem v zgoščevanje še nepopoln, v stanju nepopolnosti v katerem trenutno sem. Glede na to v kateri stopnji razvoja prezgodaj stremim v zgoščevanje dobim postavo, ki je ustrezna tistemu stanju, nepopolna. To najdemo v živalih.

Ni res, da je človek nastal iz živali. Res pa je, da so živali nastale iz procesa snovanja človeka. Iz delavnice, iz delovnega procesa nastanka človeka, so se prezgodaj izločile. Prezgodaj so padle v materijo. In te oblike najdemo potem tudi kot fosile. Živali so specialisti, nadarjeni enostransko. Takrat, ko je v toku stvarjenja oblikovano človeško oko je ta proces stvarjenja očesa nekako prežemal vse življenje na Zemlji. In nastale so školjke. S solzami v očeh. Procesi svetlobe v školjki, biserovina. Igra svetlobe v tej biserovini.

Ko je bilo na vrsti stvarjenje človek ušesa so nastali polži. In imajo polžje hiške, ki včasih zgledajo kot slonova ušesa. Druge so bolj fino oblikovane, zelo podobne človeškemu ušesu. Vse vrste ušes lahko najdete med polži. Kaj so živali v primerjavi s človekom? Se vam ne zdi, da so res v globokem odnosu sorodniki s človekom? Ali niso del človeka? Mi smo jih na tej poti razvoja kot odrinili iz sebe, da bi lahko šli v naslednjo stopnjo razvoja. Na kaj pa živali danes čakajo? Na odrešitev. Ena odgovori z roko. Moramo jih spet dvigniti k sebi. O tem se bomo še pogovarjali.

Zdaj pa še enkrat nazaj v preteklost. S tem kratkim ekskurzom v paleontologijo smo lahko začutili, da vse karkoli se je v naravi razvilo nekako temelji v celem procesu razvoja človeka. In ugotoviti moramo, da je to kar imamo danes mnogo manjše, kot so bile razsežnosti v preteklosti. Največja širina vseh elementov je še danes toplota. Se spominjate kako se začenja pismo Stare zaveze? In božji duh je lebdel nad vodami in Bruten pravi, kot da je sedel na jajcih. Toplota je bila že na začetku stvarjenja Zemlje prisotna. In potem je bila tudi že voda. Toda tista voda je bila seveda čisto drugačna kot današnja, ker potem šele pride dan stvarjenja, ko se spodnje vode ločijo od zgornjih voda. In danes je ta ločnica čisto jasna. Poglej ribnik neko jesensko jutro in tisto paro, ki se dviguje iz vode. Nobenega vidnega prehoda od vode k pari ne vidimo, ampak povsem jasno ločimo vlago v zraku in vodo. Pred tem ločevanje pa je bilo to še vse prepleteno.

Pred tem pa se govori o tej toploti kot pri valjenju. Najprej je bila vse toplota, kot v valilnici. In to stanje te toplote v duhovni znanosti opisujejo kot staro planetarno stanje Zemlje, ki ga imenujejo stari Saturn. Sonca še ni bilo. Si lahko predstavljate to? Ena sama toplota? Odmislite si vso materialnost telesa, pozabite vse tekočine telesa, čvrstost je odmišljena, tekočina je odmišljena, tudi zrak in svetloba. Samo še toplota smo. Volja, ki miruje. Brez neke smeri. Tudi to znamo. Kako veliki smo v tem? Tako veliki kot je notranji prostor, ki ga obkroža Saturn. Smo utrujeni na naših stolih? Rabimo malo pavze?

Jutri bom pa obravnavali planetarna stanja v razvoju. Danes je bil moj prvi namen, da poskušamo tisto najglobljo točko razvoja Zemlje, kar sveti najvišje, da to malo v sebi začutimo. Potem bomo iz te svetlobe, vse te stopnje preobrazbe Zemlje, tja so tega najglobljega lažje razumeli. In potem bomo tudi lažje začutili našo nalogo, ki čaka človeka pri ponovnem dvigovanju Zemlje iz najgloblje točke v dvigovanje. Jutri bomo v celo stvar vgradili malo več sistematike. Danes sem želel, da s čustvi lahko dojamemo fenomene preteklosti in predvsem, da malo zaznamo substanco svojega jaza.

19. 9. 2006

RAZVOJ

Evolucija je lahko revertibilna, devolucija pa ni revertibilna sama po sebi. To je pravzaprav tolažba. Mogoče lahko kdo drug pomaga. Ko se je Zemlja začela moramo reči, da se je začela. Govorimo o faktorju čas, sicer nebi mogli reči, da se je nekaj začelo, ker potem ima enkrat tudi svoj konec. Če se je nekaj začelo, kaj pa je bilo pred tem? Tudi čas se je enkrat začel. Kakšna vprašanja. Kakšen interval je to, ki ga zdaj v sebi čutimo. Nekaj takega sploh še ni. Si predstavljate večnost, trajanje? Stanje nenehnosti je to. Kaj živi v tej nenehnosti, v trajnosti? Absolutno zadovoljstvo. Popolnost. Se lahko vživimo v to?

Neko bitje s to kvaliteto, ki je doseglo absolutno popolnost nosi ime tron. Nobene potrebe v samem sebi nimajo, da bi spodbudili nek razvoj. In kljub temu je bil potreben razvoj zaradi sveta. Ta potreba ni živela v tem bitju samem po sebi, temveč v sozvočju tega bitja z univerzumom. In troni so se tako lotili, da iz sebe, iz svoje substance, ki je bila popolna volja (troni so prinesli voljo kot lastno darilo) in substanco volje so izločali in s tem se je človeštvo začelo. Kar naj bi bila enkrat naša naloga se je začelo s stanjem volje.

Kaj smo v naših temeljih? Substanca volje. Temeljna substanca in začetek je volja. Volja duhovne hierarhije tronov. Ta volja tronov je prežeta z dodatno drugo kvaliteto. Troni sami žrtvujejo svojo voljo in jo oddajo. Ničesar ne pričakujejo za to, ker živijo brez hrepenenja, saj so v sebi popolna bitja. Še druga hierarhija, ki je polna gibanj z neverjetno dinamiko. Dinamiko v primerjavi s katero smo pravi zaspanci, ko najbolj divjamo in ta bitja s svojo aktivnostjo premešajo to substanco volje in razširi se toplota. Dinamisi, duhovna bitja, delujejo skupaj s troni, toda ta dinamika, ki sedaj nastane v volji s to toploto, če bi to tako ostalo, nebi moglo priti do razvoja človeka. Človek se nikoli nebi mogel oblikovat v individualno bitje, če v tej substanci volje in toplote nebi prišlo do nekega izločevanja.

Troni izločajo iz sebe voljo in ta volja dobi toploto dinamisov. In če bi se hoteli zamisliti v tisto stanje bi morali svojo sposobnost razmišljanja in čutenja popolno zanemarit. Morali bi biti samo še ena sama volja razširjena brez nekega cilja in neskončno razširjena v toploti. In v tem se ta volja giblje. In v tem se dogaja nekaj kot enkrat malo bolj toplo in enkrat malo manj toplo. To lahko razumemo pod tisto besedo iz Biblije: “In Bog je kot da je na gnezdu vel nad vodami”. Ampak vode takrat še ni bilo. Tudi svetlobe še ni bilo.

V to polnost volje in toplote je prišel en element, ki nam omogoča, da postanemo individualna bitja. Duhovna bitja eksusijaji, duhovi oblike, so toploti polne volje dali obliko tako, da se vse skupaj oblikuje kot v neke vrste jajčka. Nekaj podobnega si lahko na primer predstavljamo kot veliko malino s svojimi bunkicami. Tako izgleda tudi embrio v materinem telesu v tretji fazi svojega razvoja. Cela emriologija je ponavljanje tega, kar se je zgodilo pri stvarjenju Zemlje. Duhovna bitja eksusijaji dodajo v to s toploto prežeto voljo tudi obliko.

Imamo tri skupine angelskih hierarhij. Zgoraj so troni, ki so nam dali substanco volje in so s tem začeli ves razvoj k stvarjenja Zemlje. S tem so omogočili prvo stanje na poti razvoja Zemlje. To je stanje starega Saturna. Ne planet Saturn kot zunanji od sedmih planetov, temveč nastajajoča Zemlja, ki se je raztezala v tem notranjem prostoru do tiste meje po kateri Saturn tudi danes potuje. Potem so tu kerubini. To so duhovi harmonije, ki vedno znova spodbujajo harmonijo v svetu. Potem so serakimi, ki jih pogosto prikazujejo s šestimi perutmi in eno glavo. To so duhovi ljubezni. Samo darujejo in darujejo ljubezen in jo oddajajo kot substanco, ki zdravi. Njihova bit je darujoča se ljubezen.

In potem naslednja stopnja treh bitij naslednje skupine angelske hierarhije. Najprej eksusijaji, duhovi oblike, ki so oblikovali Saturn kot v neko veliko malino. Potem so dunamiz. Duhovna bitja gibanja. Njihovo najnižje telo je astralno telo, telo duševnosti. Nimajo telesa življenje, tudi fizičnega telesa nimajo. V popolnosti obvladujejo telo duševnosti kot temelj svojega bivanja. Potem pa so tu še bitja, ki se imenujejo kiriotetes. To so duhovna bitja modrosti. Modrost sevajo iz sebe. Od njihove modrosti bi mi radi nekaj razumeli. To so prizadevanja znanosti. Še dolgo pa bo trajalo, da bomo mi zares imeli v rokah tisto, kar je čista modrost. Še veliko najrazličnejših očal skozi katera bi radi gledali moramo odložiti.

In potem imamo spet eno skupino s tremi hierarhijami. Eno so arhaji, to so tista bitja, ki povsod izžarevajo osebnost. To so duhovi osebnosti, ki izpolnjujejo individualnost odznotraj. Eksusijaji dajejo ovojnico individualnega, arhaji pa dajejo notranjo izpolnjenost individualnega. Arhaji so na Saturnu, kjer bodo dosegli stopnjo svojega jaza. Biti človek ne pomeni biti bitje, ki se ga da prijeti. Biti človek pomeni najti smisel svojega življenja, najti svoje poslanstvo in ga izpolniti. Vsaka od hierarhij gre skozi stopnjo človeštva. Potem so še arhangeli. To so duhovi ognja. Neverjeten element volje. To so nadangeli. Vsak od njih je nekakšna drugačna kvaliteta. Vsak narod ima svojega nadangela. Arhaji so tisti, ki so vladarji časovnih obdobij, nadangeli pa vodijo narode.

Potem je še spodnja angelska hierarhija. Te angele imenujejo tudi sinovi življenja in vsak človek ima svojega angela varuha. Kje pa je? Koliko nas je tukaj? Si predstavljamo, da imamo svoje angele? Ali je to znanje, je to občutek? Kje najdemo svojega angela? Malo je dvignjen nad nami. Ga čutite? Malo za nami. Na pol je v našem telesu, približno do kolkov od zgoraj sega njegova postava. In veseli se, če smo ga v enem dnevu samo za eno sekundo vključili v svoje razmišljanje. Kaj dela ta angel varuh za nas? Zvečer preden zaspimo je dobro pogledati še enkrat dan za nazaj, s tem da začnemo razmišljati od trenutka, ko smo se ulegli v posteljo nazaj do jutra, ko smo vstali. Na ta način se lahko sprehodite skozi vse, kar se je čez dan dogodilo. Vse karkoli se je zgodilo je prišlo do vas in kar je tudi dobro in potrebno, da je do vas prišlo. Delo vašega angela varuha je, da od vas odvrne vse, kar naj vas nebi srečalo. Kaj bi bilo, če bi pred spanjem o dnevu razmišljali na tak način? Potem bi res razmišljali na način iz stališča našega angela varuha.

Mi vidimo na žalost samo prostor in stvari, ki se jih da prijeti. Vedno znova pa je dobro, če poskušamo čutiti realnost, da ta duhovna bitja so in da to duhovno bitje, moj angel varuh deluje, da bi se meni moja usoda lahko izpolnila. On ustvarja pogoje, da se to lahko. In če se naša duša izpopolnjuje se tudi on na tem napredku veseli in napreduje z nami. Če pa mi nazadujemo v svojem duševnem razvoju, tudi on z nami pada. Tako zelo se je povezal s tem našim življenjem in možnostjo napredka in tudi on nosi odgovornost in ne obupa nad nami.

To so hierarhije, ki so za nas pomembne. In te hierarhije izpolnjujejo razen tega še svojo lastno nalogo. Troni so delovali na nas, da bi ustvarili Saturn, kriotisi Jupiter, tudi dinami in arhaji so učinkovali pri stvarjenju Saturna, kiriotesi so iz svojega življenja tudi dali nekaj in v tem Saturnu ustvarili kot neke vrste čutilo. Ampak ne zaradi tega, da bi ljudje v tisti stopnji razvoja že lahko razvili svoja čutila temveč, da so v Saturnu lahko zrcalili svojo modrost. In tako so v času razvoja Zemlje ta bitja vedno delovala v Saturn in s tem prišla v nek proces ozaveščanja, kjer so lahko dobila potrdilo o tem kakšna bitja oni so in kako delujejo.

Vse hierarhije so delovale tja v Saturn. Stvarjenje Saturna je potekalo v sedmih različnih stopnjah. Sedmica ima opraviti z razvojem. Pri stvarjenju vsakega od planetov se je razvoj odvijal v sedmih podstopnjah. In med vsako do teh sedmih stopenj so spet vse izničili. Vse je bilo spet potopljeno v neke vrste nirvano. Toda ta nič v katerega so vse potopili ni prazen temveč se vsi dosežki tam spravijo, čuvajo in postanejo nekaj kot seme neke rastline, da bi bili na naslednji stopnji temelj za nadaljnji razvoj. In po stvarjenju Saturna so ga še enkrat razblinili, ga spravili v veliko polnoč svetov, da bi se pripravili, da vse dosežke spet lahko privedejo kot temelj na naslednjo stopnjo razvoja in privesti vse skupaj v ponoven napredek.

Ta naslednji napredek je bilo Sonce. Toda ne to Sonce, ki ga danes pojmujemo Sonce, temveč staro Sonce. Ta stopnja stvarjenja se začne še enkrat s ponovitvijo prve stopnje stvarjenja Saturna, ko je bila samo toplota v našem osončju in v prvi stopnji razvoja so se duhovna bitja modrosti, kiriotesi, nekaj naučila. Takrat, ko so  v Saturn dajala svoje življenje so se zavedli svoje sposobnosti, da življenje ustvarjajo in zavedali so se vse modrosti, ki v tem življenju tke. V teh izkušnjah so kiriotes razvili neke vrste ravnotežje med tem kar pomeni biti življenje in med zavestjo tega življenja. To jih je naredilo za stvarniška bitja tako, da so sedaj v to staro Sonce dali svoje energije življenja.

Med tem, ko so na Saturnu dala substanco svoje volje duhovna bitja troni, so v stopnji stvarjenja naše Zemlje, ki jo imenujemo stopnja starega Sonca izločili in darovali substanco življenja. Ta bitja kiriotes in življenje, ki se je tu sedaj razvilo je bilo prežeto z neverjetno svetlobo, leskom. In ponovno se udeležijo te stopnje razvoja tudi druga duhovna bitja, tako dinamis, ki privedejo v to svetlobo plapolajoče gibanje. In obenem je tu seveda prisotna tudi toplota iz časa Saturna. Voljo tudi dodajo, toda svetloba je brat zraka in tako na tej drugi stopnji prideta svetloba in zrak kot novi substanci v tej drugi stopnji stvarjenja, ki jo imenujemo stopnja starega Sonca. Zraven je nekaj takega kot zgoščena toplota. Toplota se zna raztegniti bolj daleč kot zrak tako, da vidimo, da je stvarniški korak do starega Saturna do starega Sonca proces zgoščevanja.

Predstavljajte si to drugo stopnjo plapolajočega življenja. Če bi mi živeli v tem stanju plapolajočega življenja nebi mogli biti šestintrideset individualnih bitij, ker je bilo največ, kar se je takrat dalo doseči, to plapolajoče življenje in v njem je bila vsa radost, ki je bila takrat mogoča. In da bi na starem Soncu lahko šteli do šestintrideset se je v stvarniško delo pridružila naslednja angelska hierarhija, eksusijaji. To so duhovi oblike in sedaj so tem plapolajočim oblikam dali neko določeno stabilnost različnosti, ki so se lahko obdržale in bile obstojne.

V tej celi fazi starega Sonca je sodelovalo vseh devet angelskih hierarhij. Obenem je bilo to kar so delali tam zelo pomembno za njihov lasten razvoj, kar pa ni veljalo že v prejšnji stvarniški stopnji, ko so bili udeleženi serakimi, kerubini in troni, ker ta najvišji stvarniška bitja so že popolna. Kot veliki pomočniki sodelujejo angelske hierarhije iz srednje skupine. Oni še niso popolni in tudi sami s soudeležbo pri stvarjenju Zemlje napredujejo in sicer hitro, ne tako počasi kot mi. Oni ne morejo priti dvajsetkrat na Zemljo, da bi samo eno moralno sposobnost lahko preobrazili. Tam je razvoj zelo hiter. Stanje starega Sonca je doseglo svojo zrelost v nekem določenem času. Tudi pri stvarjenju starega Sonca imamo sedem stopenj. In potem pride spet tista velika nirvana. Vse se spet nekako razblini in vse se shrani kot neke vrste seme. Nič se ne izgubi od tega in se lahko čez nekaj časa ponovno razvije.

Planetarna stanja imajo drugo zaporedje kot to kar najdemo na nebu. Tukaj imamo Saturn – sobota. Potem pride staro Sonce – nedelja. In sedaj pride stara Luna – ponedeljek. Potem pride torek – Mars. To je šele prva polovica razvoja Zemlje. To je drugo zaporedje razvoja kot to, kar najdemo v kozmosu v prostoru. V kakšni povezavi je to si lahko ogledamo pozneje. Tu imamo staro Luno, ki ni isto nebesno telo kot Luna, ki jo poznamo in ki kroži okrog Zemlje. Toplota Saturna se je v fazi starega Sonca zgostila v zrak.

Ta proces zgoščevanja se nadaljuje in se zgosti v vodo. Kjer je naš zaliv tako krasno turkizno obarvan bi ga moral pravzaprav narisati turkizno. Toda ta voda seveda ni bila voda, temveč para. Takrat ni bilo vlažnih oblakov in zraka in morja, ki divja spodaj. Vse je bilo popolnoma premešano. Zrak je bil čudno raztegljiv. Voda je bila še kaotičen plin. Kadilo se je in valovalo in v to je vibrirala plapolajoče dejavnost bitij gibanja, eksusijaji. Njihovo vibriranje je dodalo k vsemu tisto substanco, ki je spodnji člen njihovega bitja in to je njihova duševnost.

Prvič se s temi nekakšnimi predniki nastajajočega človeka poveže nekaj, kar lahko imenujemo astralna substanca ali substanca duševnosti. Nekaj pride v razvoj, kar v fazi nastanka Saturna in starega Sonca še ni bilo, namreč simpatija in antipatija. In v tej fazi stvarjenja stare Lune smo mi vsi nekakšne tvorbe, ki so mokre in oblakom podobne in plavajo v nekem oblačnem okolju. Malo bolj gosti smo kot tisto, kar nas obdaja in lahko si predstavljamo, da imamo kot sipa odprta usta in hrana plava v nas. In tisto, kar nam ne paše, tega ne pustimo notri. Tisto pa, kar nam prija sprejmemo, ker nam občutek simpatije to omogoča.

S tistim, kar je naša hrana se začne naša duševnost povezovati. Začenja se prebujati nekaj kot čutila. Počasi se razvija okus, vonj, toda vse to kar je sevanje simpatije ali antipatije na tej stopnji razvoja omogoča nekaj takega kot oblikovanje glave, ki postane egoistična. Ta glava se zaenkrat ukvarja samo sama s seboj. Staro Sonce seva zelo rahlo skozi to meglo. Iz tega vodenega in parnega se počasi izloča neko bitje, ki je še zelo daleč od Sonca. En del človeka je to. Človek tistega časa pa ima še drug del. En del, ki sega izven te pare ven in dovoljuje, da na njega vedno vpliva staro Sonce. Ta razvoj se je dogodil. Takrat se je dogodilo, da se je človek že začel razvijati v dve strani.

Na naslednji stopnji se izloči Sonce iz stare Lune. Prvi čas na Luni je bil čas, ko sta bila Sonce in Luna še povezana. Bitja Sonca in bitja Lune so še živela skupaj. Toda ta proces zgoščevanja iz toplote, preko zraka do vode je nekako ves razvoj tudi malo upočasnjeval. Ta razvoj se je zdel bitjem Sonca prepočasen in bitja Sonca so se izločila iz Lune. Bitja Sonca so lahko nadaljevala razvoj za sebe in delujejo na človeštvo od zunaj iz svojega Sonca.

Rudolf Steiner opisuje to zelo konkretno in sicer v knjigi Tajna veda v….   Če je človek jasnoviden lahko gleda nazaj v razvoj in opazuje kako se je v fazi takratne Lune vedno dogajalo nekaj kot preseljevanje prednikov današnjega človeka. Nekaj časa so se predniki človeka zadrževali samo na tisti strani Lune, ki je bila obsijana od Sonca in so živeli tako rekoč v rajskem stanju, ker so se popolnoma prepuščali delovanju bitij Sonca. Potem pa so se preselili na senčno stran Lune. Tam so razvili tisto stran, ki je služila oblikovanju lastnega telesa. Vsa presnova, vse kar je v zvezi s prehranjevanjem, vsa simpatija in antipatija, ki je v zvezi s prehranjevanjem.

Si predstavljamo kako je človek takrat izgledal? Podoben je bil morski kumari. Nekaj priteče vanjo, se ritmizira in voda spet teče ven. Bolj diferenciran človek takrat še ni bil. Ampak človek je že imel notranji prostor in v tem se je razvijala simpatija in antipatija. Počasi se je tam nekaj prebujalo. V času Saturna je imel nastajajoč človek takšno zavest kot v smrti. Ali zavest podobno kot jo imajo minerali. Stanje globokega transa. V času starega Sonca je imel nastajajoč človek zavest kot jo ima v globokem spanju, podobno kot je zavest v rastlini.

Tukaj pri Saturnu bom napisal kamenine, pri starem Soncu rastlina. To so obenem tudi oznake za stanje zavesti. In potem nekakšno sanjam podobno življenje tako kot je življenje v živalih danes. Sedaj že lahko spoznate katero kraljestvo narave je koncipirano v kateri stopnji razvoja našega osončja. Ves mineralni svet v stopnji stvarjenja Saturna. K nam sodi ta mineralni svet zunaj na enak način kot naše fizično telo. To kar so kamenine v okolju smo samo izločili iz lastnega razvoja, da smo lahko naredili korak naprej v stopnjo starega Sonca. In v tisti stopnji starega Sonca je bil človek res rastlinam podoben.

Da pa smo lahko razvoj nadaljevali smo morali tisto, kar je bilo rastlinam podobno nekako premagati, da smo se lahko razvili naprej. Rastline, ki jih najdemo v naravi danes so bitja, ki se jim moramo zahvaliti, da je bil naš razvoj naprej mogoč. In v stopnji razvoja stare Lune je nastajajoč človek razvil v sebi sposobnost čustvovanja kot jo danes najdemo pri živalih. Da se je človek lahko razvil višje od živali smo iz tega skupnega debla razvoja morali izločiti tisto, kar nas je na nadaljnjem razvoju zadrževalo in smo se tako morali ločiti, da smo nadaljevali razvoj od živali. Če se nekdo ukvarja z zoologijo mora človeka srečati nekaj kot neka rahla bolečina, žalost, nek globok občutek odgovornosti za živali, saj smo iz tise faze razvoja stare Lune naprej mi razvoj nadaljevali, živali pa so tam ostale. Vse skupaj v razvoju se je še naprej zgoščevalo. Po dolgi pavzi mirovanja, ko so ta planetarna stanja stopila navzdol v stanje Zemlje. In na tej Zemlji smo sedaj mi.

Za vse za kar so ustvarjene osnove v fazi stvarjenja starega Saturna je dozorelo. Toplota je dozorela v novo obliko toplote in nastal je zrak. Ponovno se je stvar zgoščevala in prišlo je do vode in Lune in razvoj se je še nadaljeval. Prišlo je do oblikovanja Zemlje. Vsakič, ko se je razvoj za eno stopnjo nadaljeval so se elementi Zemlje ločevali od etrov. Zgostil se je zrak in iz tega zgoščevanja zraka se je rodila svetloba. Nadaljevalo se je do tega, da se je na etrski stopnji pojavil nekakšen dvojček tega elementa in to je tisto, kar vibrira skozi vodo in ji omogoča, da ima različne oblike.

To, kar vodi omogoča različne oblike je zvok. To imenujemo eter zvoka. Prima, sekunda, terca in kvarta tja do oktave. To so vibracije razodetja etra zvoka. Voda je v bistvu fenomen zvoka. En atom vodika in dva atoma kisika. Eden proti dva. Ena proti dva v glasbi je oktava. Vzemite eno stran monokorda in podaljšajte dolžino za še enkrat toliko in imate oktavo nižje. Eter zvoka v mavrici, sedem stopenj barv. Zvok previbrira tudi svetlobo. To je kemizem in če boste še enkrat v življenju začeli na novo s študijem kemije bi bilo super, če se odločite za študij tega fenomena zvoka. Toplota, svetloba, zvok. To so stopnje etra, ki na Zemlji dosežejo naslednjo stopnjo. Zemlja je eden od čvrstih elementov, ki ga poznamo. Spodnje od tega zemlja, voda zrak in ogenj. Življenje pa je najvišji zgornji element etra. tako imamo, če gledamo navzgor od zemlje do etra življenja, zemljo, vodo, zrak, toploto. Od toplote pa se gre še naprej k svetlobi, k zvoku in življenju.

Ti štirje elementi v zemeljskem in v eteričnem so rezultati razvoja Zemlje od Saturna preko starega Sonca in stare Lune tja do Zemlje ne kateri smo. To je ta stopnja razvoja navzdol, ki nas vodi do najnižje točke razvoja. Do te najnižje točke stopnje razvoja v kateri moramo premagati nevarnost, da duha in dušo premočno vežemo na materijo in kjer moramo obvladati to razdvajanje od materije. Da materijo spet spustimo iz rok, kar je potem spet temelj za dvigovanje. In vsi ti planeti, ki jih imamo na nebu so spet nekako ločevanja nebesnih teles iz Zemlje, od Sonca in še od mnogih drugih, da bi omogočila razvoj bitij po njihovih lastnih zakonitostih.

To, da se nebesna telesa ločujejo omogoča razvoj teh duhovnih bitij in jutri si bomo ogledali kako naj bi to dvigovanje spet izgledalo. Ogledali si bomo Zemljo v tem polju napetosti med preteklostjo in bodočnostjo. Kaj smo že vse prestali. Bili smo krote. Bili smo zmaji. Bili smo morski ježki. Bili smo kot ribe. Kaj je na tem razvoju zdrsnilo? Katere ribe sploh niso mogle prenašati svetlobe in katere ribe so jo našle? Tako bi se na ta način lahko povezali z živalmi, da lahko v sebi še danes najdemo ti dve možnosti. In na ta način uspemo zrasti malo nad samega sebe in to lahko imenujemo, da se že malo dvignemo iz normalnega in da gledamo od zgoraj na svoje predstave. Paziti na svoje predstave. Malo iz normalnega način razmišljanja in obnašanja. Dvigniti se nad to in preden nekaj naredimo postavimo pred to Sonce svoje odločitve.

22. 9. 2006 (kaseta 3)

Iz interneta se lahko učimo kaj je zdaj naloga za človeka. Z lastno aktivnostjo izhajajočo iz telesnosti lahko stopimo v ves svet, samozavestno. Z vso ljubeznijo do človeka in človeštva v nastajanju. Po tem nas bodo vedno bolj potrebovali tam, kjer je pomoč potrebna in počasi bomo lahko polni samozaupanja dosegli to, kar dosegamo sedaj z našo zavestjo ponoči, ko spimo.

Samozavestno preko etrov zaobjeti vso Zemljo. Sončni sistem je naš. Samozavestno se lahko razširimo tja do področij za zodiakom. Se vam zdi, da je to nekaj kar pripada bodočnosti? Je to spomin na bodočnost? Ne, to je naloga danes za bodočnost. Vsak dan lahko vadimo zvestobo do takih vaj tako dolgo, da to postanejo nove navade. In s tem smo že pri vaji o kateri se bomo pogovarjali po pavzi zunaj.

Nadaljevanje sedme vaje. Kako lahko tisto, kar smo doživeli, kar je naša preteklost, dodamo naši oktavi, popolnosti? Če pogledamo nazaj na svoje življenje lahko rečemo, da imamo bogate izkušnje za seboj. Lepe, žalostne, izkušnje, kjer res lahko rečemo, tam sem pa za eno stopničko napredoval. Pa tudi take izkušnje, da če le malo pomislim na to imam še danes slabo vest ali se začnem potit. Kako neumno sem ravnal. Nekaj takih v življenju človek tudi sreča.

Pri vaji od Bude pa je pomembno, da se vse karkoli vas v življenju sreča lahko vzame kot izkušnjo, da bi celo stvar na nek način tudi razrešili ali osvobodili in da bi imeli to na razpolago za bodoče dogajanje, da bi enake probleme vedno bolje reševali. V življenju pa imamo tudi take izkušnje, kjer radi obiščemo psihiatra, da bi jih sploh obvladali ali pa prijatelja ali župnika tako, da nekaj skupaj predelamo. In še druge možnosti so, kot na primer kakšna terapija v skupini. Pred kratkim me je eden vprašal kam takega človeka poslat. Moj odgovor je vedno, k njemu samemu. Po kateri poti pa moramo hoditi, da pridemo k sebi samemu?

In zdaj bom pripovedoval mešanico Rudolfa Steinerja in Daskalosa. Oba sta opisala zelo podobno pot. Če gledamo nazaj na življenje najdemo neko situacijo, ki bi jo radi v tem življenju še predelali preden umremo. Kar se neke določene situacij tiče bi radi stvar razčistili. Kako se tega lotimo? Isto velja kot pri stezi z osmimi koraki. Moram se pripraviti in pri tej pripravi je mogoče nek partner v razgovoru čisto dobra stvar, če tega nebi radi delali sami. In potem si je treba ogledati ta dogodek, kot da jaz s tem dogodkom sploh nebi imel opravka. Ampak moja oseba je v tem dogodku in jaz opazujem sebe samega pa tudi druge.

Vzemimo, da gre za spor med dvema, kjer si pravim, danes bi čisto drugače reagiral. Še enkrat si ogledam takratno situacijo. Že v tem je razlika. Doslej je bilo vedno tako, da sem se ob najbolj nemogočih časih tega spomnil, brez da sem to hotel tako, kot da bi pojedel nekaj kar mi ni prijalo in se mi riga. To želim sedaj predelat. Iz dogodka se poskušam izvleči in opišem ta dogodek tako konkretno kot je le mogoče. Koliko sem bil star? Koliko je bil star tisti drugi? Za kaj je šlo pri tem srečanju? Mogoče se spomnim, kako je bil ta drugi oblečen in kako sem bil oblečen sam. V kakšnem razpoloženju sem ga srečal? Kakšno je bilo moje razpoloženje? Kaj je od mene hotel? Kako sem na to reagiral?

In tu se mi že oglaša nek slab občutek. Če se to zgodi moram posebno pozorno stopit v to soočanje, da bi tisto stvar, ki je takrat nisem tako dobro obvladal prikazal tako, da jo lahko točno opišem. Kaj je ta drugi hotel? Čisto stvarno, objektivno. In kaj sem jaz naredil iz mojega razpoloženja ven iz tega njegovega objektivnega vprašanja? Vazo sem mu vrgel v glavo ali pa kaj drugega. Kaj je bila moja reakcija? Je bil to stvaren odgovor na njegovo vprašanje? Opazim kako jaz sam iz tega dogodka uspem narediti nekaj, kar je celo stvar skrivilo, kar je celo stvar naredilo drugačno, ker sem takrat nosil neka očala, ki so bila obarvana z mojim razpoloženjem. Kaj sem misli, ko me je on to vprašal? Bolje, da si tega nebi mislil.

Zdaj pa celo stvar obrnem in postanem kreativen. Kaj bi bilo bolje takrat mislit? Zdaj poskušamo to zelo močno mislit? Kaj naj bi jaz takrat mislil, da bi bilo bolje? Kaj bi stvarno ustrezalo vprašanju? In še nekaj in česar nisem storil. Kakšna čustva so se v meni porajala v odnosu do drugega? Bolje, da tega nebi čutil. Celo stvar obrnem v kreativnost. Kaj bi takrat moral čutit? Kar pa na žalost nisem in kako sem reagiral. Bolje, da nebi tako. In kako bi prav reagiral? Česar na žalost nisem naredil. In te stvari, ki jih žal nisem naredil poskušam intenzivno tudi čutit. In poskušam čutiti hrepenenje, če bi le to naredil prav, mislil prav.

Naslednji del. Vso to situacijo si še enkrat točno in konkretno zamisliš tako, kot bi se to sedaj dogodilo. To srečanje, še preden sem reagiral, si točno predstavljam in v to srečanje pošljem vse tisto, kar sem pozitivno, kreativno v sebi naknadno ustvaril. V to pošljem misel, ki bi ustrezala mojemu idealu in poskušam čutit iz polnega srca tako, kot bi to situaciji ustrezalo po mojem sedanjem mnenju in kar bi tisti situaciji pomagalo v razvoju. In čutim to delo, ki bi drugemu pomagalo. In vsa ta čustva, ki jih sedaj kreativno razvijam poskušam tako intenzivno misliti kot le mogoče. Res, kar sveti moje čustvo v to situacijo. Potem pa to prepustim modrosti duhovnih bitij.

Mislite, da se bo ta dogodek iz davnih časov še kdaj dvignil iz moje podzavesti v moje misli? Mogoče prvič tega še ne boste čisto premagali. Mogoče morate vajo še enkrat ali dvakrat ponoviti. Toda kaj se je v meni s to vajo dogodilo? To, kar je prej po meni delalo zgago kot travma, postane zdaj novo stališče. Novo gledanje v svet in ta nova lastnost mojega karakterja, ki sem jo na ta način pridobil mi odpre nov način gledanja na svet in počasi postane to moja trajna sposobnost. In če tega človeka srečam se mi zdi, da bi bil on vedno prisoten pri teh vajah. Popolnoma drugačen odnos nastane med nama. To mi lahko opišemo na tak način, da lahko v stanju visoke budnosti stvar popolnoma vodimo v duhu tega, kot so opisane vaje v poti z osmimi koraki.

Nekega dne, ko tako predelamo en dogodek za drugim se dvignemo na tak nivo, kjer vedno bolj in bolj tiste dogodke, ki nam jih življenje prinaša, smatramo za šanto življenja. Vsak dogodek mi daje priložnost, da kar se mojega karakterja tiče spet nekaj pridobim. In čim bolj to vadimo tem bolj bomo prišli, kar se naše duševnosti in duha tiče, na tisto mesto, ki smo ga imeli preden smo prišli na Zemljo. Preden smo prišli na Zemljo smo bili periferni. Nismo bili v materinem telesu. Tam je telesce, ki se oblikuje, da bi to telesce potem postalo tista posoda v katero se nastani duša. In duša je imela pregled nad celim življenjem in videla je vse dogodke na podoben način kot človek, ki umre, naenkrat vidi film svojega življenja. Toda preden se duša rodi vidi to kot neke vrste zalogo, po koncu življenja pa se ji to prikaže kot bilanca. Če se mi v življenju vzgajamo s tem, da preobražamo take situacije se s to dejavnostjo naša zavest dvigne na ta nivo na katerem smo bili pred rojstvom. Veliko stvari se potem v življenju spremeni in marsikaj bomo predelali že vnaprej tako, da bomo dogodkom, ki bodo šele prišli zagotovo dorasli. 

23. 9. 2006

Ljubi prijatelji! Kdor se zelo hitro dvigne sploh nima druge možnosti kot da kmalu spet pade. Zakaj nebi bilo boljše, da gremo navzdol in se začnemo dvigovat. To je bolj varno. Ali je to res? Če je res ne vem, samo možno je, da je res. Človek se je res spustil zelo globoko, od začetka razvoja Zemlje do danes. Sedaj smo že spet na tisti poti, kjer se smemo spet malo dvigovat in še naprej se moramo dvigovat. Lahko to ne bo. Treba se bo kot pri alpinizmu gor potegnit, samega sebe.

Predstavljajmo si, da bi bilo to sedaj stanje starega Saturna in stanje starega Sonca. Na starem Saturnu so postavljeni temelji našega fizičnega telesa. In za tem fizičnim telesom je na vrsti etrsko telo, telo življenja, ki ga dobimo v dar v stanju starega Sonca. V tisti fazi razvoja Zemlje, ki jo imenujemo čas stare Lune pride k  temu še naša duševnost, astralno telo v zvezdah utemeljeno. Tako je človek dobil vse telesne ovojnice tako, da se je v četrti stopnji razvoja v razvoju Zemlje lahko inkarniral v najvišje kar imamo, naš jaz.

Takrat so se začele kulturne epohe in novi seveda tudi novi planeti kot ponavljanje planetarnih stopenj. In na peti stopnji planetarnih ponovitev bi bilo tam kjer zdaj smo. Ponovitev starega Saturna imenujemo polarični čas. Ponovitev časa starega Sonca imenujemo hiperboreični čas. Ponovitev časa stare Lune imenujemo lemurični čas. Takrat se dogodi greh. Sonce se je oblikovalo. In potem ni več ponovitve. Pride naslednji čas, ki ga imenujemo Atlantis. Tam je Zemlja že Zemlja. Iz voda se dvigne kopno in mi živimo sedaj v poatlantskem času.

Poatlantski čas je čas kjer se zrcali čas, ki ga imenujemo lemurični čas, ko so bili ljudje še v nekakšni tkanini slik. Njihovo življenje je bilo imaginativno. Celo telo je vdihavalo in izdihavalo. Mi smo danes pri tem, da tisto, kar je v fazi stare Lune zasnovano spet dosežemo. Na kakšen način pa? Ponovitev to ne sme biti, ker drugače je bil razvoj zastonj. Ampak način kako naša duša nekaj doživlja naj bi bila vsa presvetljena substanca človeškega jaza.

V času stvarjenja imenovanem čas starega Sonca je človek dobil svoje telo življenja, etrsko telo. Nekaj podobnega se je kot ponovilo v četrti stopnji stvarjenja Zemlje, ki ga imenujemo hiperboreični čas. Mi bomo v bodočnosti spet srečali nekaj takega, ampak kvaliteta bo seveda čisto drugačna. Človek bo iz sebe samega svetil v svoje energije življenja. Človek bo postal na nek način kot stvarniško bitje in tako deloval. Neposredno bo lahko delal z energijami življenja. Ta stopnja razvoja Zemlje se v duhovni znanosti imenuje Venerina stopnja razvoja Zemlje in predstavlja zrcalo stanja starega Sonca in uresničitev tistega, kar je tam zasnovano.

Če pogledamo kako je izgledala Zemlja v prvi fazi v času starega Saturna, samo toplota. Takrat je zasnovano tisto, kar bo uresničeno s tem, da človek iz svojega jaza to uresničuje v daljni bodočnosti razvoja Zemlje imenovani vulkan. Takrat je človeštvo prišlo na svoj cilj in izpolnilo svojo nalogo. Takrat je kozmos obogaten s tem, da je človek dosegel svoj cilj. Kozmos je dosegel nekaj zaradi česar se je ves ta razvoj sploh začel. Spoznanje iz svobode in ljubezni. To spoznanje samega sebe ni neka v sebe zaprta stvar v človeku. Pri tem moramo našo zavest popolnoma pozabiti. To spoznanje se giblje skozi ves sončni sistem in tako kot je sončni sistem v evoluciji Zemlje doživel kot neke vrste izdih, je bil izdihnjen, tako bomo ves sončni sistem ponovno integrirali v naše življenje.

Danes pa stojimo v kulturni epohi, ki predstavlja ponovitev v vsakem od svojih ciklov: v polaričnem času, v hiprboreičnem času, v lemurinem času, v atlantskem času. Vedno je bilo sedem krogov preden je potem možen prehod iz ene planetarične oblike v drugo. In tako imamo v poatlantskem času sedem kulturnih epoh. Teh sedem kulturnih epoh ni brez razloga. Imajo svoj začetek, ki vodi v Indijo, se premakne v Perzijo, Egipt, v Grčijo in v Rim in je danes v našem področju, temu pa bo sledila še šesta in sedma kulturna epoha.

Pred razvojem indijske kulture smo imeli zadnjo ledeno dobo pred 11.000 leti in za tem je prišel vesoljni potop. Sedaj pa se človek počasi individualizira. In v bistvu je ves razvoj v bodočnosti odvisen od tega individualiziranega človeka. Kolikokrat v zadnjem stoletju bi bila Zemlja lahko že uničena? Koliko municije, koliko atomskih bomb je nekje skladiščenih? Stokrat bi Zemljo že lahko uničili. Te odločitve so bile vedno položene v človeške roke. Samo pritisk na gumb pa bi se zgodilo. Od človeka je sedaj odvisno ali se lahko razvijamo naprej.

V zadnjih letih smo imeli dovolj možnosti za opazovanje in pogosto se nas je loteval občutek tesnobe, da ta trenutni površinski sloj ljudi, ki Zemljo vodijo ne dela za človeka ampak proti njemu. Da si prizadeva, da bi Zemljo uničili. Da vsa ekonomija in gospodarstvo dela proti delavcu. Da delajo samo še za investitorje, ki sploh nič ne delajo, ampak so samo lastniki kapitala. Kot da bi si prizadevali, da tisto maso ljudi preprosto ugasnejo. Na eni strani seveda to maso potrebujejo, ker kdo bo pa drugače kupil vse te stvari, ampak to je mogoče edini razlog za kar oni mislijo, da so ljudje še potrebni. Ljudje nekako degenerirajo v konzumenta kot v nek produkt nekega gospodarstva.

Največ od teh stvari, ki se danes dogajajo in jih lahko opazujemo je usmerjenih proti človeku in proti nadaljnjemu razvoju in ta borba je vedno ostrejša. Seveda vmes pride do svetlih trenutkov. Vedno znova bo človek le lahko zadihal, toda ta moč egoizma postaja vedno močnejša in tako bo na koncu teh sedmih kulturnih epoh velika borba, velika vojna vseh tistih, ki služijo egoizmu proti tistim, ki bodo uspeli, da egoizem tako daleč razširijo, da ima vse v njem prostor, ves kozmos s Soncem vred. Zmogli bodo preobraziti egoizem v tisto, kar je po meri duha na vrsti.

In tako imamo danes na vsaki stopnji, ki jo imamo pred seboj opraviti s konfrontacijo, ki je vedno ostrejša. V Janezovi apokalipsi je govora o tem. Tam je govora o tem, da bodo tisti, ki nosijo znak duha na čelu, po tej borbi vseh proti vsem lahko šli na drugo stran v naslednjih sedem kulturnih epoh. In tistih naslednjih sedem kulturnih epoh v apokalipsi nosijo tudi ime in sicer je govora o sedmih pečatih. In po teh sedmih kulturnih epohah z imenom sedem pečatov sledi še sedem kulturnih epoh. To je potem sedma runda. In teh sedem naslednjih kulturnih epoh bo odločalo o tem koga bo božja jeza uničila.

Zadnja runda teh sedmih kulturnih epoh se imenuje sedem pozavn. Odpira se svet, ki ga lahko zaznamo z inspiracijo. Ves razvoj se bo ločeval v dva dela in sicer s tem, da bosta nastali dve usmeritvi v človeštvu. Večji del se bo usmeril proti duhu in sicer po lastni odločitvi. Tisti pa, ki bodo poskušali pot nadaljevati v skladu z duhovnostjo ne bodo srečni tako dolgo dokler ne bodo vsi z njimi na isti poti duhovnosti. To bo res konfrontacija tistega časa. Eni bodo popolnoma odklanjali duhovni svet in tisti, ki se iz svobodne volje podajo v ta svet opozicije bodo razvijali ogromne moči s tem, da se bodo ukvarjali s črno magijo. Te moči bodo pridobili zaradi tega, ker bodo imeli največje užitke v bolečini drugega. V zadnjem stoletju smo nekaj takega že doživljali in to bo še bolj prišlo do izraza. Druga usmeritev je pa tista, da čim več bo poskusov zanikanja duhovnosti, tem večje bo na drugi strani hrepenenje ljudi, da le hodijo po tej poti. Tri možnosti bodo dane, da se ljudje spet spomnijo in se vrnejo na pot duhovnosti.

Pa še v zvezi s številom 666. Zver bo prišla iz morja, s sedmimi glavami in desetimi rogovi. Kaj pomenijo ta števila? Sedem glav? Sem bom narisal še bodoča planetarna stanja. Naslednja stopnja iz Zemlje bo stanje Jupitra. Potem stanje zavesti, ki ga imenujemo stanje Venere in zadnje stanje v tej fazi imenovano vulkan. In vsako od teh stanj ima sedem podstopenj. Sedaj pa imamo tu na Zemlji polarični čas, hiperboreični čas, lemurični čas, atlantski čas, poatlantski čas, naslednja stopnja in še ena. Poatlantski čas je čas v katerem sedaj živimo, potem pa pride čas sedmih pečatov, mogočne slike v katerih se že razodenejo epohe. Čas po atlantisu se v apokalipsi tudi že opisuje v sedmih epohah. Sedem pisem občestvu. Tisti, ki diktira teh sedem pisem je gospodar nad razvojem človeštva. Označujejo ga tudi kot jagnje za katerega lahko rečemo, da je pri tej naši stezi z osmimi koraki tisti rezime, vse skupaj, osmi korak. Osmi korak po katerem se človeku Kristus približa.

In potem pride sedem pozavn. Sedem skodel jeze v fazi tega stanja razvoja Zemlje. Prehod od sedmih pozavn k Jupitru bo prehod v katerem vsi tisti, ki uspejo v tem prizadevanju razvoja svojega duha in duševnosti občutili to kot nekaj lahkega, da umrejo. Smrt bodo doživeli kot nekaj lahkega. Kaj pomeni umreti? To je drugo umiranje, druga smrt. Temelj fizičnega in etrskega telesa bomo izgubili, ker nam ne bo več potreben. Človek tistega časa bo imel kot najnižji sloj svoje telo duševnosti. Tisti pa, ki so se duhovnosti upirali in ga niso spustili bodo izločeni z materialnostjo Zemlje. In to bo za ta bitja res pekel. To je potem tista druga smrt, ki jo najdemo že v egipčanskih spisih. Tam se bo to zgodilo, kar danes že mnogi mislijo.

Naslednja kulturna epoha bo ruska kulturna epoha. Tam se bo razvila prava bratovska ljubezen. Sedma kulturna epoha, ameriška epoha, ki jo morda čisto ne glede na to, kar iz Amerike na splošno prihaja, na dnu lahko že čutimo. Vse rase ljudi se tam srečajo. To bo res razcvet splošne človeške kulture. Če pridemo v to naslednjo kulturno epoho po tej veliki vojni vseh prosti vsem, bodo naša fizična telesa drugačna. Naša fizična telesa bodo spet taka, da se jih bo dalo oblikovati in Rudolf Steiner opisuje: Človek je lahko danes ozkosrčen in se kljub temu smeje. In menijo, da je to celo kulturni človek. Po ameriški kulturni epohi, po vojni vseh proti vsem, ki se že začenja in se bo še zaostrovala pa bo tisto, kar živi v človeku, v njegovi duševnosti in duhu, postalo vidno v obrazu. In zaradi tega bodo ljudje vse bolj in bolj izražali dva tipa. Tisti pri katerih jim je duhovnost na čelu zapisana in tisti, ki bodi postali živalim podobni, kot je to zapisano v apokalipsi.

In potem se opisuje kako na koncu iz morja pride sedmeroglava pošast, ko bo zazvenela sedma pozavna. Tudi že v šesti kulturni epohi. Žival s sedmimi glavami pomeni tisto, kar je zaostalo na vsaki od sedmih kulturnih epoh. V vsaki kulturni epohi je zrasla ena nova glava. Sedaj je ta pošast s štirimi glavami. Zaradi tega v tej fazi opisujejo tudi štiri konje. Peti se oblikuje. Peta glava se oblikuje, dve pa še ne. Če boste imeli nekega dne srečo, da berete v nemščini predavanja Rudolfa Steinerja o apokalipsi iz leta 1908, boste videli kako konkretno moramo to apokalipso od stavka do stavka jemati. Če to prebiramo bomo čas v katerem živimo mnogo lažje razumeli in to nas bo tako pretreslo, da v bodoče ne bomo mogli živeti tako kot doslej.

Vsak dan moramo narediti v svojem razvoju korak naprej. Molimo Oče naš. Vedno bolj jasno mi je zakaj nam je Kristus dal to molitev. Vodi nas ta troedini Bog: oče Bog, sin Bog in sveti duh. Ali igra človek pri tem neko vlogo? Kaj imajo ta tri velika imena opraviti z nami? Kje človek je? Ali ni tako, da mi izgovarjamo besede? Da mi govorimo k temu velikemu Bogu očetu, v čigar kraljestvu imamo tri kraljestva duhovnih bitij. In mi govorimo k temu vsemogočnemu Bogu, Oče naš. Ali ni tako, da bi se moral vsak župnik sramovati, če verniku ne zaupa, da je sam vernik del te božje moči ali energije? Vsak od nas je otrok tega Boga, ne samo papež. Jaz sem božji otrok sicer nebi mogel reči “Oče naš, ki si v nebesih”. Ta nebo ima svoje stopnje. V njegovem kraljestvu imamo tri ogromna podkraljestva.

In potem zelo zanimiv del “posvečeno bodi tvoje ime”. Kaj pa je ime? Jaz sem otrok. Iz njegovega bitja rojen. Iz njegovega bitja izhajam, toda jaz sem jaz in nihče lahko meni reče jaz. To ime, ta izraz jaz je nekaj, kar se nas globoko dotakne. In če se kdaj zamenjamo s tistim vsakdanjim človekom, ki v nas živi, pogosto čutimo kako ranljivi smo. In psihoterapevtska pomoč bi bila, da ta jaz spet odpremo oziroma osvobodimo od dogodkov vsakdana iz njegove identitete ven, ker jaz je identičen samo z jazom in to ime bodi posvečeno.

Potem pa pride duhovni bog in nas usmerja v bodočnost. Zdaj je na vrsti “pridi k nam tvoje kraljestvo” in s tem smo se dotaknili tega trojstva. Na tem mestu smo, kjer velja “posvečeno bodi tvoje ime” in jaz božji otrok sem nosilec tega imena in kot nosilec imena sem po substanci enak Kristusu. Spet mogočno kraljestvo. Angelske hierarhije, eksusijaji, dinami in kiriotetes, te tri hierarhije, ki jih najdemo povsod v stvarjenju tam, kjer srečujemo nastajanje. V Bogu očetu je vse že narejeno kar že je. Na področju Kristusa pa je vse v nastajanju. Oče Esmeton, jaz sem, ki je prišel v nastajanje kot nastajajoči. Jaz sem nastajanje, nisem že gotov človek.

To je samo ena moja stran, zunanja. Toda tisti, ki jaz sem je v nastajanju. To kar je nastalo so vedno trenutna stanja, ampak to jaz nisem. Jaz sem sin, otrok, nastajanje sem. In potem v sozvočju z Bogom očetom. Kristusove besede so bile in so. Resnično povem vam, nihče ne bo prišel k očetu razen skozi mene. Sozvočje tistega, ki nastaja, tisti, ki smo s Kristusom skupaj, s tistim, ki nas vodi v kraljestvu nastajajočega. Najdemo popolnoma nov odnos do Boga očeta. In iz tega nastaja sinteza bodočnosti. In sinteza je vedno več kot teza. Napredek je. Duh sam. Mi smo vpleteni v del tega nastajanja in usmerjeni k temu cilju.

In sedaj moramo vseh sedem stopenj v tem duhu prečistiti, da tisto, kar je tu spodaj postane tako kot tisto, kar je zgoraj. “Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji”. Imamo fizično telo. “Daj nam danes naš vsakdanji kruh” da ne jemo …, temveč kruh.

Potem etrska stopnja. Kar naprej srečujemo skušnjave in tam, kjer smo se obložili s krivdo se ta krivda pokoplje v nas in dobi karakter trajnosti. Naše dolgove, našo krivdo, vlečemo s seboj skozi razvoj. V naše telo ja zapisana. Rudolf Steiner imenuje naše etrsko telo tudi začasno telo. Prva stvar je kruh. Druga stvar je to, kar sem zapisal v to telo kot svojo krivdo. To so besede, prošnja za odrešitev. “Oprosti nam naše dolge tako kot tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.” Etrsko telo čistimo.

Zdaj pa trenutek zapeljevanja. V vsakem trenutku se mi lahko zgodi, da me nekaj zapelje. Obstojajo različni prevodi. Obstoja tudi prevod “Vodi nas v času skušnjave” Različni prevodi so. Vi poznate “Ne vpelji nas v skušnjavo”. To je lahko netočen prevod. Človek bi lahko mislil, da zaradi njegove pomoči v skušnjavo sploh ne moremo pasti. Mi pa se moramo naučiti, da ob skušnjavi ostanemo vedno pokončni. To je trenutek v katerem lahko naredimo napako. Moč astralnih moči duševnosti, ki jih imamo v sebi. Tukaj se gre za to, da se naučimo voditi svojo duševnost. In naše veliko upanje je umreti tudi druge smrti zaradi dokončne moči zla. To moč imenujejo tudi sorat. To je ta tretja moč zla po Arimanu in Luciferju. To bi bi bil nivo jaza, da se jaz ne uniči.

Delo na preobražanju tega jaza in sicer individualno delo na duhovni preobrazbi astralnega telesa pripelje do tega, da se naš jaz v duhu prebudi. To stopnjo imenujemo sam duh. To je manas. Ko sem na tej stopnji sem samozavesten in vodim substanco astralnosti. Astralnemu telesu se imamo zahvaliti za naše sanje, za tiste stkane slike, toda v tej fazi te slike niso poljubne sanjske slike, temveč delovanje duhovnega sveta. Delovanje je novo duhovno kraljestvo v katerem se mi razkrivajo delovanja duhovnih bitij. To imenujejo tudi imaginacija. Pri tem pa še ne vidimo teh bitij, ki povzročajo to delovanje.

V kozmosu so mogočne sile, sedaj pa se lotim telesa energij. Duhovna pot šolanja nam omogoča, da etrsko telo, telo življenjskih energij preobrazim tako, da se v etrskem telesu zasveti ta jaz samozavesti. Takrat dosežem, da se mi razodevajo tudi duhovna bitja sama, inspirativno. K prvi stopnji imaginacije pride druga stopnja inspiracije in sedaj zaznam ta duhovna bitja kot moči in energije, kot mogočne sile in sicer neposredno.

V Oče našu molimo, “Kjer tvoje je kraljestvo in moč in blaženost v večnosti.” Ta dodatek se nanaša na Kristusa samega “ker tvoje je kraljestvo”. Imaginacija, torej svet slik in sedaj k inspiraciji “ker tvoje je kraljestvo in tvoja je oblast”. Neposredno razodevanje duhovnih bitij, čutimo njihovo moč in oblast. To je Jupitrova stopnja razvoja Zemlje, pri moči pa je stopnja Venere, torej bodočnost. Mi smo sedaj v stopnji razvoja Zemlje same. Začetek kot smo ga obravnavali od spodaj navzgor: stopnja starega Saturna, starega Sonca, stare Lune, stopnja Zemlje kjer smo zdaj, v bodočnosti stopnja Jupitra in naslednja stopnja Venere. In potem zadnja stopnja. Vulkan.

In kaj nam Oče naš pove o tej stopnji? “In blaženo v večnosti.” Za vedno smo doumeli božansko. Mi postanemo kot bogovi v večnosti in blaženost v večnosti. V tem Oče našu imamo res ves razvoj Zemlje ob sodelovanju vseh angelskih hierarhij. Te tri zadnje stopnje so čas, ko dobimo iz duhovnega sveta še eno angelsko hierarhijo. Ta bitja so naši pomočniki na vseh stopnjah, ki nas čakajo kot naloga do stanja vulkana. Tri kraljestva iz področij Boga očeta. To so arhaji, nadangeli in angeli.

In kako je pri naši stezi z osmimi koraki? Osma vaja, ki zajema vse, ki naj bi jo delali vsak dan pa četudi samo za pet minut, pomembno pa je, da je to ob istem času. Preverjati svoja stališča in jih na novo oblikovati, to je prva stvar. Kaj so principi, osnovna stališča v življenju na katerih želim graditi svoje življenje? Kaj so tla življenja moje duše? Tako kot je fizično telo tudi moj temelj.

Drugi korak. Svoja znanja ali naznanja pregledati v mislih. Kaj so naše misli? Plavajo v etru in vedno jih ulovimo in pritegnemo k sebi. Mi smo magnet za misli, ki potem plavajo v naši zavesti. Da valovijo in plavajo ugotavljamo najpozneje, ko poskušamo kontrolirat svoje misli. Se spomnite, ko smo začeli v nedeljo s prvo vajo? Naenkrat so naše predstave začele kar plavat. To je plavanje naših predstav v etru. Znanja ali neznanja preletimo, preglejmo v svojih mislih. To je druga stopnja.

Tretji korak. Zelo ostro. Astralno telo, ki hoče vedno znova nekam po svoje, ki ga težko obvladujemo. Si mislite, kaj dela to telo simpatiji in antipatiji? In tu v tej vaji pomeni pretehtaj kaj so tvoje obveze. To ne pomeni nič drugega kot čustva, svoje astralno telo vzeti v roke, na vajeti ga dat. V osmi vaji gre za to, da uresničujemo isti princip kot ga najdemo v Oče našu. Stopnja jaza je na vrsti. Kako pa se to opiše?  Kako z vajo dosežem svoj jaz? Beremo takole: razmisli o smislu in pravem namenu življenja. Kaj je smisel in namen? Ali ni smisel in resničen razlog za vso evolucijo nekako v tok sveta vnesti tisto, kar v nas kot jaz zori? Tako, da pride v svet ta motor razvoja v našem jazu.

Sedaj gre za to, da preobrazimo astralno telo v samega duha in tam najdemo čisto nekaj kratkega v zvezi s tem. Bodi nezadovoljen s svojimi napakami. S tem se preobrazba astralnega telesa začne, da prideš iz tega kar tako ven. Simpatija in antipatija naj bo v pomoč razvoja jaza. In potem pridemo naprej do etrskega telesa na nivo naše krivde. Resno se nameniti, da pridobiš dobre kreposti.

Kaj pa sedmo? Vedno stremeti za najvišjimi vzori. Ko se enkrat lotite te naloge in enkrat kar tako malo preberete si boste rekli, to pa ni za mene. Kakšen kaos, kakšna zmeda. Kaj vse je dovoljeno eno ob drugem. Če pa greste enkrat skozi dele svojega telesa navzgor in preverite korake po tem zaporedju in se približate Oče našu in poskušaje to v svoji notranjosti doumeti boste videli, da je za Oče našem in stezo z osmimi koraki odprta enaka pot šolanja, ki ustreza evoluciji Zemlje in človeka in odpira možnosti, da ta projekt uspe. To je poizkus, da tisto, kar srečujemo vsak dan postavimo v dimenzijo naše evolucije tako na široko, da zajema njen začetek in njen konec.

Priporočam vam lahko samo to, da naj postane del vašega časa, ki si ga privoščite ob zajtrku tudi vaja iz steze z osmimi koraki. In kot je moja žena že omenila, preprosto začnite. Vsako jutro pred zajtrkom preberite nekaj tako, kot ste si navajeni umivati roke ali obraz. Kot majhen ritual preberite vajo, ki je namenjena za tisti dan in najbolje je, da tisti rezime vedno preberete zraven. Če boste to eno leto delali boste znali to besedilo na pamet. In ko boste to potem na pamet zjutraj izgovarjali se spomnite še enkrat pozneje, kaj sem danes bral, kaj bom jutri bral. Danes je na vrsti pravi govor. Kakšne traparije sem ravnokar govoril in v tem je že napredek. Ne obupat, temveč veselite se, da ste to odkrili. Ne da se veselite nad neumnostmi, ki ste jih govorili, temveč nad tem odkritjem, da ste to ugotovili. In potem bo vsak za sebe opazil kdaj pride trenutek k cilju usmerjene vaje.

In potem Rudolf Steiner predlaga, da si namenite eno vajo za čas enega meseca in tako rabite za te vaje sedem mesecev. Nato lahko preidete, da vadite v dnevih v tednu. In kako je pri tistih, ki hodijo še v službo? In pri tistih, ki imajo otroke, ki jih je treba pošiljati v šolo? Človek ima kar dva poklica naenkrat. Starši otoka, ki obiskuje Waldorfsko šolo in če delamo te vaje je to naša tretja zaposlitev – dvigovalec pokrovčkov v duhovni svet. Ta poklic od vas ne bo zahteval veliko časa ampak zahteval bo vso vašo voljo. In kar je pomembno, tisto disciplino, da nikoli ne boste imeli občutka, da vadite zato ker zahteva to od vas disciplina, ampak ker težite k temu. Iz veselja do tega. In namenite si samo toliko kolikor lahko iz veselja uresničite.

In če boste naslednja tri življenja na Zemlji uporabili za to, da delate samo prvo vajo je tudi to že veliko. Z vsako vajo namreč pripravljate teren za mnoge druge vaje. Želim vam veliko uspeha in veselja, četudi se kdaj spotaknete. Prisrčno se vam zahvaljujem, ker človek v življenju nima vedno take priložnosti, da dela v tako krasnem dialogu s poslušalci in se lahko v takem dialogu z dragocenimi vsebinami ukvarja. Prisrčno se zahvaljujem vsem!