Wolfgang Findeisen

Ljubljana, 14.,15. in 16.4.2003

Spoštovani prisotni! Fantazija Slovenije je velika. Slovenski fantaziji imam za pripisat, da ste k mojemu imenu pripisali doktor. Pravzaprav ne želim posredovati znanosti, ne spoznanj znanosti. Sami želimo iti na pot spoznanja. Sedaj pa prosim ne mislite, da je to kar je pred menoj mistični oltar. Skrbne, negujoče roke so to tako lepo uredile. To je pravzaprav miza laboratorija. Svečo potrebujemo za poskus, morda tudi že danes ta kristal, za eksperiment.

Toda na začetku bi najprej rad nekaj pripovedoval. Spomladi leta 1991 sem imel seminar na Pedagoški visoki šoli v Mariboru. Približno 300 študentov in učiteljev je bilo v predavalnici. In takrat sem vsem najprej čestital k osvoboditvi od Jugoslavije. Sedaj sem bil res presenečen, ko se je vsa dvorana dvignila in izbruhnila v dve minuti trajajoči aplavz. Komu so ploskali? Nečemu, kar je več kot mi vsi. Čas nas potrebuje. In navdušenje temu je napolnilo prostor. Takrat smo imeli tudi okroglo mizo s politiki. Takrat sem res razvil nekakšno vizijo politike izobraževanja za bodočnost Slovenije. Politiko izobraževanja, kjer nihče več nebi odgovarjal za drugega, temveč v čemer bi bil vsak sam odgovoren za tisto, kar iz svoje iniciative naredi. Ko smo s tem končali, je vstal profesor Visoke šole in rekel: “To, kar pravite je lepo, resničnost pa..” Docent Visoke šole je vstal, ne vstal, kar poskočil je in ves jezen zaklical v dvorano: “Kaj je tu resničnost? Resničnost je to, kar živi v naših srcih.” In spet se je dvignila vsa dvorana in je zelo dolgo ploskala. To so moji vtisi Slovenije. To sem želel postaviti na začetek.

Danes se moramo vprašati, kaj pa je danes tu naša naloga, dvanajst let po tem. Ne mislimo samo na vojno. Mislimo tudi na posledice, ki so morda v zvezi s to vojno. Hegemonialna sila Amerike morda. Mislimo na posamezne usode, ki jih je bolečina prizadela. Od kod to vemo? Sedimo pred televizijo; na ta način izvemo. Kdo nam je to povedal? Steklo. Smo na ta način s svetom res povezani? Svoje novice pošiljamo v svet z elektronsko pošto. Srečujemo s tem človeka, ki mu to pošiljamo? Po telefonu slišim še nekaj od njegovega glasu, nekakšno karikaturo od tega. Odnos do drugega človek se vedno bolj izgublja. Kot posrednik se vedno bolj pojavlja elektromagnetizem. In mi? In mi kaj se pri tem dogaja z nami? Imamo občutek, da smo vedno bolj povezani z vsem svetom, človeka pa ne najdemo več. S kom komuniciramo? Pustimo vprašanje odprto.

Ste se že vprašali, kaj lahko jaz kot posameznik prispevam v sedanjem razvoju, v globalizacijo? Imam moč makovega zrna v celoti sveta. Se ne bomo izgubili v tem? Ali ni vsak posameznik od vas, ki lahko karkoli prispeva v tem procesu globalizacije? Kaj pomeni globalizacija? In kaj je individuum? Ima globalizacija karkoli opraviti z nami? Ali mi kot individualna bitja prispevamo k razvoju globalizacije? In k vsem tem vprašanjem še eno, dodatno. In to vprašanje je zelo ozko povezano s tem, kar smo postavili kot temo v prostor.

Ko smo bili mi, starejša generacija, v tem prostoru še mladi in imeli smo pogum razvijati interes do vprašanj duhovnosti, smo šli v knjigarno, da si kupimo knjigo z ezoteričnim naslovom. V naši mladosti smo morali to prodajalcu pri pultu še prišepniti. Človek se je moral sramovati, če je govoril o taki temi. Medtem je človeštvo stopilo čez prag. Danes je človek neumen, če teh tem ne integrira v svoje življenje. In knjigarne se ne sramujejo, da je ezoterična literatura v prvi vrsti njihovih knjig na pultu. S tem pa je človeku prikazana res široka možnost poti; od poti duhovnega šolanja, kot ga ponuja Sam Hess iz Mehike, Franc Bardon predstavlja spet svoje poti šolanja, tja do ponudb iz daljnega vzhoda s hata jogo in podobnim ali zen budistične poti šolanja. Potem pa tudi poti, kot jih je prikazal Rudolf Steiner v knjigi Kako pridemo do spoznanja o višjih svetovih. Razumete, kaj to pomeni. Naslov ni, Kako pridem do vedenja glede na višje svetove temveč spoznanja. Spoznanje višjih svetov je vsebina, je jasna razlika. Jaz sam moram stopati naprej, hoditi, si prizadevati, da bi do spoznanj prišel. Ne potrebujem več nobenega guruja, potrebujem pa pot, ki mi pokaže, kako lahko postanem svoj lastni guru.

To vprašanje o prestopu praga se pridružuje k tistim vprašanjem, ki nas kot človeštvo trenutno neizmerno zanimajo. Namreč, kako bi nam uspelo doseči mir na vsem planetu. In kaj mi, individualno jaz, vsak od vas, posameznik, lahko prispeva k temu globalnemu miru na vsej Zemlji. To nas potem izzove k vprašanju, kje pa so tiste meje, ki bi nam mogle preprečiti kar lahko naredimo. In s tem pridemo do tega seminarja. Če hočemo prodreti v duhovni svet moramo stopiti preko naših meja ali pa moramo meje razširiti. Kaj pa so meje spoznanja? Lahko opišete? Kaj so meje spoznanja ali obstojajo meje spoznanja? Zakaj pa jih ni? Pridem jaz s tem v neskončnost? Kako? Meje so naše lastne sposobnosti in to, do katere meje jih razvijemo. Je to meja? Ja.

Poglejte enkrat v življenje vaših predstav. Od kod prihajajo slike v vaše predstave? Potem zagotovo paše zelo veliko noter. Glejte na to brez hipotez. Ali niso vse predstave, ki imajo svoj izvir v vsakdanu slike, ki jih črpamo iz tistega, kar vidimo? Gibajoče se slike, toda slike iz prostora okrog nas. Kaj pa je prostor? Poskušamo priti do meje, ki jo moramo prestopiti, da bi prišli v domovino, deželo duhov. Dokler nam ne uspe prestopiti mejo prostora, ne bomo mogli stopiti v deželo duhov. Kako pa lahko naredimo to, da gremo preko meje prostora? Veliko poti je. Mnogo poti se ponuja. Nekateri pridejo v neskončnost v kateri gredo nazaj. Peta vaja pantadžali joge se imenuje: umakniti čutila od objektov, ki jih zaznavaš. Umakniti se iz prostora, nazaj. Kam nazaj?

Predstavljajte si prosim enkrat, 600 let pred Kristusovim rojstvom. Indija. Buda sedi pod bodi drevesom v meditativni drži. Bil je že bodi satva, princ Gaudama. Šest let je sedel pod drevesom, da bi prišel do razsvetljenja, da bi postal Buda. Da se ne mora nikoli več, v nobeni inkarnaciji ponovno povezati z Zemljo. V teh šestih letih je vsak dan pojedel eno zrno sezama. V teh šestih letih do prosvetljenja ni prišel. In potem si je rekel princ Gaudama, Bodi satva, sedaj tudi tega zrna sezama ne bom pojedel. Eno leto je sedel pod tem drevesom brez kakršnekoli hrane, tudi pil ni nič, v največjem vzhičenju. In razširil se je tako daleč v kozmos, da ga celo bogovi v kozmosu niso mogli več najti. In bili so obupani, saj so želeli, da bi Bodi satva postal Buda. Bogovi s bili brez prave ideje, kaj naj naredijo. Samo ena stvar jim je še padala na misel. Majo, mati Bude, ki že dolgo ni bila več na Zemlji, ki je iz kozmosa opazovala vse, kar se je dogajalo okrog njenega sina, ona naj princa Gaudama spet pokliče nazaj iz kozmosa. In zaklicala je v kozmos. Takrat pa je srce njenega sina počilo in vrnil se je nazaj v telo. In potem je princ Gaudama doživel to izkušnjo, da z askezo Buda ne more postati. In naenkrat je hotel svojemu nuditi najboljše jedi. Vsak dan riž s stolčeno smetano. In duša naj na tem ne bi trpela. In tako je ustvaril pogoje, da bi Buda prišel do slave in cvetje je deževalo nanj iz vseh sfer kozmosa.

Nazaj, k prvotnemu izhodišču. To je ta velika gesta indijske kulturne epohe. Center, ki ga mi danes tako zelo cenimo, takrat še sploh ni bil. Kozmos je bil več kot center in temu je služila joga. Toda Buda je prinesel v to nov element. Preobrazbo duše z močjo volje. Dve besedi sta bili, ki sta človeka vodili: sočutje in ljubezen. Sočutje s trpečimi ljudmi in razlogi za njihovo trpljenje. In ljubezen, komu je namenjena ljubezen? Ljubezen do tistega, kar je v vsakem človeku tista večna iskra. Sočutje do minljivega in ljubezen do večnega v nas. Tako je Buda s svojo notranjo potjo človeka že malo usmeril k telesu, mukam in premagovanju muk v telesu.

In sedaj velik skok. Ne več 600 let pred Kristusovim rojstvom, temveč 1600 let po Kristusovem rojstvu. V Paviji živi kirurg. V človeku išče dušo. Ne kot Buda v univerzumu, temveč v telesu človeka. Priskrbi si truplo, razreže ga z nožem, pogleda vanj in ko ga spet zapre pravi, ne, nobene duše ni v njem. Se človeštvo razvija? Človek je prišel do materije. Prišel je do svojega centra. Toda eno stvar je pri tem pozabil, da ima vsak center tudi svoje okolje. In sedaj vedno znova iščemo v centru in ne najdemo okolja. To bi vam rad narisal. V Indiji se je človek s svojo dušo doživljal še povsem v okolju. In potem končno pride do razvoja v katerem to okolje izgine. In človek začenja odkrivati svoj center. V Indiji človek še gleda k centru, toda centra še ni. Potem pa pride čas, ko je center do te mere najden, da izgubimo okolje. Poznate približne čas, ko se je to zgodilo? Ko je postal izrek resničnost: raje berač na zemlji, kot kralj v cesarstvu duhov. Okolje, vsemirje, ki je bilo za Budo še vse, postane kraljestvo senc v katerem nočemo biti niti kralji več. Tako grozno je to kraljestvo, da smo raje berači na Zemlji. Kaj to sedaj pomeni? Prebuditi se v centru, kaj to pomeni? In izgubiti okolje, kaj to pomeni?

Ste v svojem življenju že kdaj lagali? Nihče ne bo odkimal. Kako pa je pri laži? V mojih možganskih zavojih si nekaj izmislim in rečem karkoli, kar ne ustreza resnici in imam pri tem doživetje, da nihče ni mogel opazovati teh vijug v mojih možganih. V mojem centru se čutim privatiziranega in to kar je v mojem centru se nikogar ne tiče. V svoji duši se počutim neopazovanega. To je šlo zelo daleč. Pred Sokratom je laž postala kultura Grčije. Saj poznate primere za to. Dva slikarja v Agori v Ateni razstavita svoje slike. Vse to sodi k naši temi. Pozneje bomo vadili in opazovali vse to, kar sedaj obravnavamo. Gre se za biti sam. Gre se za biti center. Oba slikarja sta si konkurenta. Atenci so se zbrali okrog njiju. Obe sliki sta zastrti s pregrinjali in sedaj naj bi prvi dvignil zaveso. Vprašanje je bilo, kdo zna slikati najbolj naturalistično. En slikar je bil ves ponosen. Pogumno je šel k svojemu delu, potegnil pregrinjalo proč in vsi so stremeli. Grozdje, tako, da bi človek ugriznil vanj. Ljudem so se cedile sline. Bolj naravno se ne da slikati. Drugi je bil na vrsti. Ni potegnil proč pregrinjala, ampak je drugega slikarja prosil, da dvigne pregrinjalo z njegove slike. On gre k delu, odstraniti hoče pregrinjalo in pregrinjalo je bilo narisano. Kdo je bil zmagovalec? To so bile tekme z lažjo ljudi pred Sokratom.

Človek si lahko nekaj izmisli po svojih merilih, drugega lahko prevara in ta drugi to ne opazi. Kakšne bitke so se bojevale zaradi laži. Ahilois, najhitrejši grški tekač in želva. Tekla sta za zmago. Sto metrov, kdo bo hitrejši? Ahilois teče desetkrat hitreje kot želva. Zaradi tega dajo želvi deset metrov prednosti. Kdo je prvi na cilju? Želva. Kako to? Ko želva preteče en meter, preteče Ahilois deset metrov. Želva gre deset centimetrov, Ahilos preteče en meter, saj je desetkrat hitrejši. Želva teče en centimeter, Ahilos pa deset centimetrov in vedno bližje, vedno bližje. Kdaj Ahilois doseže želvo? V končnosti nikoli. Matematično je to vendar ekzaktno. Duh v času pred Sokratom se je izostroval na takih nalogah. Če delam z z učenci sedmega razreda to v šoli, rečejo to čisto drugače. Dovoli vendar Ahilosu, da neredi enkrat dober korak. Jajce Kolumba ali gordijski vozel od Aleksandra, toda na teh matematičnih vajah so se res vadili do skrajnosti, do konca. Samo ena stvar je manjkala pri tem. Ta logika, ki je veljala v možganih, te logike niso bili v stanju priključiti na logiko praktičnega življenja. Se nam danes dogaja kaj podobnega? Ja, v Bruslju. O tem ne bi govorili naprej.

Mi si bomo ogledali, kako te stvari lahko premagamo. Ponovno se lotimo vprašanja prostora. Videli ste, v času indijske kulture prostor še ni bil problem. Prostor je bil Maja, bil je prividen, bil je iluzija. In leta 1600 zdravnika Morgani vsemirje ni več zanimalo. Dušo je iskal materialno, v telesu, v prostoru. Zastavlja se vprašanje, če so dušo nekaj stoletij iskali kot prostorsko tvorbo, kako pridemo s to sigurnostjo do tega, kaj duša je. S tako sigurnostjo, s kakšno sicer kirurg zajame telo. To smo namreč res uspeli, spoznati prostor, ki ga s čuti dosežemo. V jogi se moramo učiti čutila umakniti od predmetov, ki jih s čutili dosežemo. Mi pa smo danes drugje, namreč, da sigurnost duše spoznamo z uporabo naših čutil. Svet čutil smo osvojili. Razum smo trenirali res do zadnje jasnosti. Pri vsem, kar opazujemo lahko stalno ločujemo s pomočjo našega razuma. Točno si lahko opišemo, točno lahko opazujemo, in razlikujemo in primerjamo različne stvari med seboj. In s tem najdemo zakone v fiziki in ti zakoni so točni. Indijcev to sploh ni zanimalo, še ne.

To je nekaj novega in sedaj nastopi ta veliki spor, pozitiven spor, kreativen spor. Mojster zen budizma pravi: “Razum ni še nikoli ustvaril nekega sveta. Da bi prišli v duhovni svet moramo razum premagati.” In sedaj človek iz zahoda ali Evrope pravi: “Razum sicer še ni ustvaril nobenega sveta, toda svet je ustvaril razum.” Naj bi svet razum kar tako, zastonj ustvaril? Gremo v duhovni svet z razumom ali brez? In s tem vprašanjem se bomo ukvarjali.

Prvi poizkus. Verjamem, da boste tudi od zadaj to lahko opazovali. Opazujemo torej s čutili. Ali vidite vsi dobro? Naredimo poskus prvič. Točno opazujmo plamen na sveči. Drugič, predstavljajmo si plamen sveče z zaprtimi očmi. In sicer tako, da plamen, kot smo ga prej opazovali, se spet oblikuje v notranji predstavi. Imamo stenj, potem je najprej tisto, kar je okrog stenja malo temnejše, nad stenjem se oblikuje najsvetlejši del plamena in potem imamo še zunanji rob tega koničnega jedra, ki sveti. Ker ni vetra, plamen ne niha. Poskušajte zelo dobro to sliko sprejeti vase. In sedaj skušajte z odprtimi ali zaprtimi očmi, tako kot želite, ta plamen ponovno vizualizirati kot notranjo sliko. Imate probleme? ..

…Ste postali nemirni? Negotovi? Ste razmišljali ali levo ali desno? Se je plamen sam po sebi premikal? Pri katerem je plapolal plamen sveče. Lepo, to me veseli. Če plamen plapola ali če se giba sem in tja, poskušajte to umiriti. Kako vam to lahko uspe? Recite plamenu, bodi vendar pri miru. Nekako zahtevajte, da postane miren. Zakaj to delamo. Takoj bomo prišli k odgovoru kako to delamo, toda zakaj to delamo?

Odkriti moramo namreč, kakšen pomen pripada perifernemu biti in kakšen pomen ima za nas naš center in kakšen pomen pripada enemu in drugemu v napredku človeštva. Starega časa ne moremo ponavljati. To bil beg nazaj. Razum je iznajdba duha. Potrebujemo ga, sicer bi negirali razvoj človeštva. Da moramo reči tistemu, kar nam je na razpolago. In kako lahko tako center kot periferijo angažiramo? Kako vam uspe umiriti plamen sveče? Poglejte, to zmorejo samo Slovenci, ker so v stanju misliti s srcem. Mi Nemci smo na slabšem. Vsa umetnost je v tem, da umirim svoje srce. Če umirim svoje srce, bo sveča mirna. Sicer bi naredili nekaj podobnega kot človek, ki se spozna pred zrcalom. Pogledamo se v zrcalu, frizura je neurejena in kaj naredi Nemec v tem primeru. Potegne glavnik iz žepa in gre z njim k zrcalu in začne drgniti sliko na zrcalu. To bi bilo nekaj podobnega kot, če bi v imaginaciji plamena sveče poskušal plamen umiriti. Počesati moram seveda bitje, ki je pred zrcalom. Tam, kjer je izvir energije, moč. Pedagogika v sedanjosti je česanje slike v zrcalu. Če nek učenec neguje napačne predstave, se mora drugih na novo naučiti in jih postaviti na prejšnje. Namesto, da bi učencu pomagali, da stvar na novo pogleda in se na nov način nauči. Učenca spremeniti oziroma njegov zorni kot, zrcalna slika se sama spremeni. Voljo gibati, angažirati čutenje in predstava postane pravilna. To velja tudi za nas pri meditiranju, prav tako pri vajah.

Dve stvari potrebujemo kot pripravo za soočanje z duhovnim svetom. Trenirati dušo, da bi bila disciplinirana, da bi naredili dušo za instrument, da bi znali meditirati. V meditaciji moramo zmagati, zato moramo vaditi in danes bomo še vadili. Poskušajte vizualizirati plamen sveče tako, da bo čisto miren. Preverite, ali sami postanete čisto mirni. Poskušajte enakomerno umiriti svoje dihanje. Ostanite čisto budni pri tem. Čim bolj boste pri tem budni, tem lepše bo svetila ta sveča. Sedaj poskušajte preoblikovati plamen sveče v svetlečo enakomerno kroglo. Poskušajte jo razširiti na ves prostor tako, da ima v tej krogli vsa Slovenija prostor. Kontrolirajte, ali se vi pri tem enakomerno širite. Vi in svetloba ste identični. Razširite to svetlobo čez vso Evropo. Počasi razširite sfero svetlobe čez vso Zemljo. Vsako mesto Zemlje z živalmi, človekom, vse dosežete s to svetlobo. Brez razlike, na enak način dosežete vsako mesto. In mi to svetlobo popolnoma prepuščamo tistim silam, ki z njo zanjo kaj delati. In ponovno se zberemo tu. Je bila to resničnost? Zaenkrat ne moremo odgovoriti.

Gremo naprej. Razmisliti moramo. Imamo predstavo o sveči. Svečo smo točno opazovali. To predstavo, sliko smo na novo ustvarili. Slika je, toda nismo jo postavili pred sebe. Predstaviti, postaviti pred sebe. To pomeni, jaz nisem več v tem, zunaj sem, to je pred menoj. In potem še nekaj drugega. Volja. Z voljo naredim to predstavo, sliko. Ustvarim jo. Stvarnik sem in ustvarim lahko samo tisto v čemer sem. Sem eno z nastajanjem tega plamena. V poizkusu, da postane ta plamen čimbolj ekzakten, tak kot sem ga opazoval. Eno sem s širjenjem te svetlobe. Ta volja je stvarnik v nas. Je to ta ista volja, ki je ustvarila svet. Če bi to bilo tako, bi bili mi soustvarjalci Zemlje v bodočnosti. Pustimo to kot odprto vprašanje. V naši spoznaji moramo prepoznati, ugotoviti, ali je temu tako ali ne. In ali imajo koncerni sveta uspeh s svojim dirigizmom. To je odvisno od tega, kako realno, kakšno resničnost dobi naša predstava in naša volja v svetu.

Volja ni produkt živčnega sistema. Predstava je nekaj, za kar se imamo zahvaliti v osnovi živčnemu sistemu. V naših možganih imamo same centre, ki nam pomagajo, da pridemo do nekih predstav, slik. Živec je substanca, ki je padla iz življenja ven. Centri v možganih funkcionirajo šele takrat, šele takrat ustvarjajo predstave, če jih je kri dobro oskrbela. Veliko je poizkusov, ki so jih v Ameriki opravljali v zvezi s tem. Živčevje so priključili na monitor. Radioaktivni material so prostovoljcem inicirali v arterijo, ki oskrbuje glavo in prostovoljci naj bi se koncentrirali na nekaj, kar vidijo, opazujejo. Kri je tekla k centru za vid. In sedaj naj bi se prostovoljci koncentrirali na nekaj, kar morajo slišati. Preusmerili so se v svoji koncentraciji. Koncentrirajo se na nekaj, kar naj bi s sluhom zaznali. V istem trenutku je začela teči kri iz centra za vid v center za sluh. In potem naj bi prostovoljci razmišljali neke filozofske misli. In kri je odtekla v sprednji del možganov. To pomeni, najprej mora biti nekje kri, da se centri aktivirajo.

Najprej moram imeti namen za neko intelektualno delo. Kdo mora imeti ta namen? Moja volja. V tej meri kot imamo voljo za ta namen, v tej meri teče kri v centre in nastane slika o predstavi. In kdo vodi voljo? Jaz vendar. Kdo giba materijo, genij ali jaz? Ti poskusi so zlata vredni, samo zares jih vzemimo. Inteligenca pride pravzaprav po poti krvi. In od kod prihaja kri? Iz telesa. Iz vseh svetov organov, ki jih kri prežema in to, kar se v teh svetovih organov dogaja, tega ne vemo. Toda z vsako intenco volje nekaj spravimo v tok. In to kar spravimo v tok, to vibrira v krvi. In ta vibracija gre v možgane in kri v možganih tako rekoč umre. Gibanje se preneha. Največji porabnik kisika v telesu, gorenje. In energija, dinamika v krvi se osvobodi. Kot lahko pridobimo električno energijo iz slapa vode, ki pada. Če vodo v padu ujamemo dobimo z upočasnjenjem energijo. Točno taka je stvar, ki se dogaja v možganih. Dinamika v krvi se osvobodi iz krvi in stoji sedaj pred živčnim sistemom na enak način kot mi pred zrcalom. In ohranjamo zrcalno sliko. In to je naša slika predstave.

Kje moramo začeti, če se hočemo vzgajati? V vsem področju iz katerega prihaja kri. Življenje želja. Hrepenenja. Dvomi. Vse kar polni naš vsakdan. Kar kot čustvo polni naš vsakdan. To pride iz naše podzavesti ven. Čistiti ta svet v nas, nas bo usposobilo za to, da obvladujemo te moči v našem jazu, v biti jaz. Si predstavljate kako močen postane človek s tem? Ste si že kdaj predstavljali en udarec srca. Skozi aorto pošlje določeno količino krvi, skozi telo v kapilare in če bi to zložili eno za drugim, bi prišli dva in polkrat okrog ekvatorja. Z vsakim udarcem srca se kri kot ustreli v to dolžino. Gre tako daleč, kot dva in polkrat okrog Zemlje. Štirikrat dva in polkrat okrog Zemlje. Je to vitalnost? Predstavljajte si, če bi razširili vse naše žile na eno površino, bi bilo te en kvadratni meter in pol površin. Z vsakim udarcem srca se razširi kri na tako površino in spet teče skupaj, spet ven in spet nazaj. Ni to noro? Kako močni moramo biti, da bi to moč s svojim jazom obvladovali. Ni to del od nas, del nas samih? Seveda. Toda mi z našo zavestjo še nebi prenesli, da se v tem prebudimo. Umrli bi. Izgubili bi se v vsemirju. Kako čudoviti, kako modro, da nad vsem tem še spimo. V tem primeru tu notri spati je še prav. Tudi kadar smo budni je prav, da v tem spimo. Tudi čez dan, toda obstojajo poti šolanja, ki človeku dovolijo, da se prebudi v ta svet spanja in v nekaj letih vaje si človek lahko te sposobnosti pridobi.

Zelo plemenita pot je zen budizem. Komaj kaj bolj mirnega in plemenitega poznamo kot to, kar izhaja iz zen budizma. Toda nihče ne razume tega, če to le bere in ne izkusi tega v sebi. V tem se resnično uspe, razširiti se v celoto sveta, toda pod enim pogojem. Vse tisto, kar je predstava se odreže, vse kar je razum se obglavi, zato da nas razum ne moti v tem svetu, ki razuma še ni ustvaril. Razum še ni ustvaril sveta. To pomeni, potopite se v tisti svet, ki ga sicer prespimo, toda na teh primerih smo videli, kako mogočne so energije, ki jih tam imamo. In tu se opravljajo vaje, ki uničijo nesmisel razuma. Morate se naučiti, da se popolnoma spustite, dovolite da padete v to. Biti center, biti jaz, resnično jaz sam, se pri zen budizmu razblini, žrtvuje, da bi prišel nazaj v svojo prvotnost. Naše vprašanje je, kako lahko najdemo nazaj v kozmos brez, da se žrtvujemo. Ali je to možno?

S tem smo prej začeli. Z našimi čutili smo opazovali plamen sveče. Ponovno smo ustvarili ta plamen v vizualizaciji. Volja je to vedno znova ohranjala in potem ste opazovali, kot center ste to opazovali, postavili ste se temu nasproti tako, kot v naših možganih gledamo v zrcalo, tako to sliko plamena naredite za sliko predstave. In lahko preverite, ali je točna, ali plamen ustreza tistemu, kar smo prej opazovali. In potem opazite, nekaj še manjka. Mogoče konica ali tisti nežen oranžen sij okrog plamena. In sedaj opazite, da stenj naenkrat izgine. In sedaj poskušajte stenj spet pridobiti. Vedno močneje se koncentrirate na vizualizacijo tega. Pri tem postanete nemirni, na toliko stvari se je treba koncentrirati naenkrat. In naenkrat začne plapolati plamen. Sedaj opazite, postanem nemiren, moram skrbeti za mir.

Če se od plamena spet malo osvobodim, povečam razmak, naša slika predstave se umiri, ker v tem, da grem na distanco, tudi sam postanem bolj miren. Kaj naredim? Moj razum razlikuje med vsem kar delam. Moj razum razlikuje sliko predstave od tega, kar moram še narediti. Primerja to sliko iz spomina. Razum mora neprestano razlikovati, prisoten mora biti in če svetlobo potem razširimo v periferijo, moram vendar preveriti, ali se sploh kaj širi. Ali se na zunaj ne izgublja v nekako meglo? Izgubljam pri tem orientacijo? Si moram sedaj predstavljati zemljevid Evrope? S tem naenkrat izgubim moč ustvarjanja. Spet postanem nemiren. Kako spet lahko ustvarim mir? Bom to predstavo o zemljevidu spet malo zanemaril? In kako naprej. Razum se naslanja na sposobnost možganov. Zelo močno ga angažira. In kaj pridobimo? Popolnoma jasno prebujanje v volji novega stvarjenja. Prebudim se v sebi, medtem ko se razširim okrog vse Zemlje. V vsakem trenutku lahko kritično preverjam ali sem jaz center in obenem periferija, ali sem jaz kot center ustvarjalec tega razširjanja. In realnost tistega, kar ustvarjam, lahko vsak trenutek preverjam. In sicer s tem, da poskušam dobit v sliko to, kar ustvarjam. Ali luč sveti? Se luč enakomerno širi ali ostajajo nekatera mesta temna? Kako lahko pridem do tega, da tudi v temna mesta vnesem svetlobo? In tako naprej. S čim večjo ostrino vzamemo s seboj razum, v tem večji meri smo vzeli v dogajanje ven svoj jaz.

To bi bila ena od možnosti, da prinesemo našo prvotnost v bodočnost skozi sebe. Modrost prihaja iz daljnega vzhoda. Preciznost spoznanja prihaja iz srednje Evrope. Če eno povežemo z drugim, se prebudimo v duhovnem svetu z novo sposobnostjo, da v teh sferah spoznamo na tak način, to pomeni, da smo v stanju opazovati, razlikovati, primerjati na enak način, kot smo to navajeni v fizičnem svetu. Tako precizno kot v fiziki, kot v biologiji samo, da imamo sedaj v duhovni znanosti in psihologiji drugačne materiale. Ta material ni na razpolago na podoben način kot v prirodoslovju. V prirodoslovju je vse že gotovo in mi moramo to kar je gotovo samo prežeti. V duhovni znanosti pa so fenomeni. Brez naše aktivnost fenomenov ni. Sliko plamena moramo sami na novo ustvariti in tako dolgo kot to opazujemo, moramo to ohranjati in še razširiti in še popraviti. In to je tisto, kar je v duhovni znanosti težko obvladljivo. Tudi v psihologiji. Zaradi tega imamo v duhovni znanosti in psihologiji toliko teorij, ker je tako težko ustvariti fenomen. To ste opazili že na plamenu sveče. Vedno na novo moramo ta plamen ustvarjati, obenem popravljati in obenem raziskovati.

Zastavlja se vprašanje. To je vse tako težko, to se že tako komplicirano sliši. Kaj bi s tem sploh? To ni senzacija. Ali ima čutenje pri tem sploh kak pomen? Zelo težko je, toda poceni je. Nič ne stane. Nobenih seminarjev ni treba obiskovati. Lahko bi šli. Volja nič ne stane. Če hočem pridobiti znanje, moram hoditi na seminarje. Če hočem dobit v svoje roke svojo voljo, to je mnogo bolj naporno, kot pot na Japonsko, da bi tam obiskali tak seminar. Vam smem še nekaj naložiti? Lahko naredimo prvi, zelo konkreten korak v sfero duhovnega sveta? Obljubim vam, da je zelo realno in kljub temu dogodek. Prej smo ugotovili, da slike naših predstav temeljijo na izkušnjah, ki jih delamo s svojimi čutili, sluh, vid, vonj.

In sedaj vam bom imenoval vajo, ki jo je dal Rudolf Steiner. Če mi to vajo naredimo skupaj, ne bo prišlo do masovne sugestije. Vsak mora biti aktiven v sebi, iz pralastne individualne moči. Pomen čutenja si bomo potem ogledali posebej. Sedaj gre za to, in to je pravzaprav začetek. Izhodišče duhovne znanosti po Rudolfu Steinerju. Toda tudi izhodišče velikega filozofa in zdravitelja prejšnjega stoletja, Stilianus Ateslis, ki je živel na Cipru, s popularnim imenom Daskalos. Eden najpomembnejših filozofov in zdraviteljev prejšnjega stoletja. Leta 1995 je umrl star 85 let. On in Rudolf Steiner sta imela isto metodično izhodišče in sicer s tem, da oba govorita: pri vsakem koraku v duhovni svet je treba misel, razmišljanje vzeti s seboj. Biti prisoten z razmišljanjem. Ne hodite niti korak dalj v duhovni svet, kot vas misel lahko vodi. Ali veste, kaj je to misliti, razmišljanje? Normalno ne, ker vedno vidite eno misel ob drugi. Kdo pa giba vaše misli, sposobnost razmišljanja? Včasih so tudi druge stvari. Hrepenenje. Ambiciija. Skopost. Ljubosumje me muči. Hrepenenje. To ni misel, toda so moči. So pa moči, ki se pojavljajo brez da sem jih poklical in so v stanju povezati predstave s čustvi. To je naš vsakdan. In mi mislimo, to sem jaz. Ampak jaz to nisem…

…Dovolim, da se dogodi. Ostanem opazovalec in ne opazim, da to, kar se je mene polastilo   pravzaprav nisem jaz. Kaj pa sem? Tu se razmišljanje začenja.

Ena vaja. Po tej vaji bomo naredili kratek odmor in potem bomo začeli razgovor. Vaja se začenja s predstavo, ki nam jo posredujejo čutila. Čisto preprosta vaja. Pomembno je, da eno vsebino v njeni logiki mislimo do konca. In da na koncu predstave ohranimo slike še enako konkretne, kot smo jih imeli na začetku. Ker je toliko dam, poslušalk, naj se smejo moški podrediti. In z damami si predstavljamo, kaj vse moram narediti, da nit speljem skozi šivankino uho. Čisto enostavna stvar. Nobenega posebnega interesa ne razvijamo na tem. Tako nezanimivo je zato, da se interes ne bi zapletal z vsebino, temveč da ostane pri tem, ki predstave med seboj povezuje. Pozornost bomo od vsebin vodili do tistega, ki dela, k dejavnemu.

Predstavljajmo si. Kaj moram narediti najprej? Vzeti očala. To je zelo komplicirano, iz žepa, narazen, in pri teh mehanizmih se lahko dolgo zadržimo. Naj očala ostanejo v žepu. Z očali ali brez vzamemo v levo roko iglo, in sicer med palec in kazalec in sicer tako, da bo šivankino uho zgoraj gledalo iz prstov ven. V desno roko vzamemo odrezano nit in sicer tako, da bo konec niti med palcem in kazalcem in da bo zadnji košček te nit spredaj še gledal ven. Z levo roko se približam z ušesom na šivanki pred oči tako, da sveti skozi šivankino uho svetloba, da lahko gledam skozi. Konec niti vodim z desno roko tako pred šivankino uho, da ne bom dobil astme, da bom prišel skozi. Zdaj pa malo bolj komplicirano in to je nevarno, ker gre potem pozornost preveč k vsebini. Zato je dobro, da stvari ločimo tako, da gremo počasi naprej, korak za korakom. In to delate pet dni in skušate na koncu to predstavo ohraniti vedno bolj konkretno. Opazili boste, da se morate pri tem potruditi. To pomeni, razviti morate voljo. Opazili boste, da ima sposobnost razmišljanja opraviti z voljo.

Koliko je 27×46? Izračunajte. Hitro. Začnite. 64×27. Čisto koncentrirano. Poenostavim malo? 21×32. Prosim, poskušajte v glavi, ne pismeno. Je kdo uspel? Potem nehajte. Ste opazili? Ste si prizadevali? Je bilo naporno? Ja, kar kadilo se je? Ste čutili pritisk spredaj v glavi? Ja. Ne čuti ga vsak takoj, toda hitro boste to opazili. Pritisk je izraz moči na fizičnem. Je moč, sposobnost razmišljanja, ki jo opazimo na lobanji. Lobanja ni vajena take moči razmišljanja vsak dan. In ta moč je pomembna kadar delamo to vajo predstavljanja.

Korak naprej. Če to vajo delate pet dni, lahko preidete in oštevilčite predstave. Zakaj? Vajo znate res na pamet, vsak korak v svojih predstavah točno poznate. In nekaj svoje volje, moči ste že mobilizirali. Opazili ste, da je to moč, ki na sama po sebi tu, tako kot igla, temveč je nekaj, kar moram vedno znova ustvariti. Ne morem jo poklicati iz preteklih predstav na podoben način kot iglo in nit. Volja brez mojega prizadevanja ni prisotna. To je moč volje. Od kod pa dobim to voljo, če je ne potegnem iz preteklosti kot predstave in ni pristna brez mojega prizadevanja? Iz bodočnosti. Poskušajte slediti temu. To pomeni, s predstavami spomina grem v preteklost. Z voljo pritegnem bodočnost. Kako daleč nazaj gre preteklost? S tremi leti se naučim razmišljati. Ne, ne, mnogo bolj daleč nazaj gre to. Kdo pa pravi, da je tam meja? Vsa večnost je moja, je rekel Lesing. Kaj pa bodočnost? Kako daleč naprej traja? Iz večnosti prihaja. Ne morem postavljati meja. Tako s srečujeta v tej vaji neskončna preteklost z neskončno bodočnostjo v sedanjosti. In sedanjost sem jaz, saj sem jaz eno in drugo povezal, poklical. Bodočnost pokličem z voljo in to je pomembno.

Naredimo poskus. Oštevilčimo predstave. Vzamem iglo v levo roko tako, da gleda šivankino uho med prstoma ven. Drugič. Z desno roko primem odrezano nit, držim jo s palcem in kazalcem tako, da konec niti gleda spredaj med prstoma ven. Tretjič. Z levo roko prinesem šivanko pred moje oči tako, da lahko gledam skozi šivankino uho. Petič, in tako naprej. In sedaj pride kaj? Predstavljam si predstavo ena. Zelo konkretno. Drugo predstavo že poznam. Ne dovolim jo v tem primeru. Pustim jo še v žepu. Iz žepa jo potegnem šele, ko si bom to dovolil. Povezavo med ena in dve razširim časovno preko dveh minut. Naredit to. Predstavljajte si prvo predstavo. Zelo konkretno prvo sliko. Izbrišite to predstavo, odložite jo proč, ne smete je več videti. Te predstave ne smete več imeti v zavesti. Ali ne postaja vedno močnejša? Nesramno se vedno znova postavlja v vašo zavest.

V vzgoji otrok kaj takega ne smete narediti. Ne smete izgovarjati neprimernih stvari. Kako pa potem to naredimo? Pogledamo si tisto, kar želimo imeti. Predstavljajte si kraljevskega pingvina na plošči ledu. Morje Antarktike, modro zeleno, belo. Nad tem nebo in bel oblak, ki se hitro premika čez nebo. Med oblakom vedno znova modro nebo in pod tem kraljevski pingvini. In sedaj pozabite te pingvine. Enostavno jih odstranite. Sedaj jih odstranite malo bolj energično. Ti pingvini nimajo več dovoljenja bivati v vaši predstavi. Naslednja dva meseca jih ne boste mogli pozabiti. Kako lahko odstranimo, kar hočemo odstraniti? In to je trik za vsako vajo in za vsako meditacijo in za vsako šolanje samega sebe. Preobrazba neprimernega, nezaželjenega. Pogledamo si to, kar hočemo imeti.

Tu imam iglo v levi roki. Kako bi jo lahko odstranil iz predstave? S tem, da si pogledam kaj hočem imeti. Kaj hočem imeti? To, da nekaj spustim. Pogledam si dejavnost spuščanja. Aktivno si pogledamo to, da sem iglo izpustil in slika se razblini. In sedaj poiščem drugo predstavo. Pogledam si iskanje. Človek bi lahko, asociiram. Pogledam si to, brez da dovolim, da druga predstava že pride v predstavo. Ostanem zelo aktiven v povezujočem mišljenju, razmišljanju, aktivnosti. Kako dolgo? Tako dolgo, kot to hočem imeti. In tako dolgo, kot to od slike ena do slike dve želim ohraniti pri življenju. In če to lahko ohranim dve minuti, sem v tem vmesnem prostoru dve minuti. In enkrat si bom dovolil, da potegnem iz žepa drugo predstavo. In pristanem v predstavi dva s koncem niti, in to lahko tako nadaljujem. Medtem, ko grem od ene predstave k drugi je moj vsepovezujoč duh aktiven. Včasih opazim, da popušča, da postaja slaboten. Potem ga spet okrepim. Začnem delati z njim, to pa pomeni, odločujoče pride. Pogledam na to kar delam, in sicer od zgoraj navzdol. Kdo gleda na to kar delam? Jaz seveda. S čim pa? Z mojim razmišljanjem vendar. Na kaj gleda moje razmišljanje? Na moje misli, toda na misli, ki so še vezane na možgane. Kaj pa je to povezujoče razmišljanje? Duh. Najbolj primitiven duh, ker je še povsem vezan na možgane. Toda duh je. In ta, ki gleda na to, je razmišljanje, ki gleda na duha, ki je še vezan na možgane. To je duh, ki je osvobojen telesnosti, to je razmišljanje, ki ni vezano na telesnost. To pa pomeni, to višje razmišljanje, to aktivno razmišljanje gleda na razmišljanje, ki je še vezano na telo. Vsebina mojega opazovanja ni več slika o predstavi. Gledam na duha in na ta način stopimo v svet duhovnosti. Kaj pa je rezultat? Kaj je doživetje pri tem? Razočaranje. Streznitev. Nesenzacionalna pot.

Toda eno stvar si moramo reči. Na tej poti se osvobodimo iluzij in sedaj pride pozitivna plat. Vedno bolj jasno mi postane, koliko moči sem jaz sam. Nikoli v življenju sicer nisem v taki meri voditelj svojih poti kot ravno pri tem. Ta pot so vrata v tisti svet, v katerem vse tri dimenzije prenehajo biti in v katerem postane nov svet orientacij svet moči. Premagamo prostor. Premagamo meje prostora. Tu začnemo premagovati meje spoznanja, ki smo si jih prej postavljali z odnosom do prostora in takšni koraki in takšen razvoj je tam mogoč. O tem bomo govorili po odmoru. Bilo je zelo naporno, zato majhen odmor.

Je bila ta pot za vas nenavadna? Tako mora biti. Misliti je naporno, ampak samo na začetku. Moja žena sprašuje, če ste prišli z drugačnimi pričakovanji. Povejte, kaj ste pričakovali, pa bomo pripeljali vaša pričakovanja v odnos s tem, kar smo obravnavali.

???

Tudi to pride na vrsto. Droge so sredstva, ki človeka odpeljejo v stanja, na katera pridemo pravzaprav tudi po poti šolanja, toda droge odpeljejo človeka v ta področja nepripravljenega in človek ni v stanju razlikovati. Človek ni svoboden v tem. V duhovnem svetu imamo dve skupini duhov. Ena čaka na svobodo človeka, druga pa čakajo na človek, ki je nesvoboden in mnoge poti šolanja se razlikujejo v tem, da ene poti šolanja nagovarjajo ene duhove, druge poti šolanja pa druge duhove. Od mene je odvisno v kateri nivo bom prišel. Droge odpeljejo v svetove v katerih sem najbolj nesvoboden. Zaradi tega doživljam na eni strani zelo lepe fascinacije, to pa predstavlja samo zadnjo plat tistih temnih, diaboličnih moči, ki jih tudi srečujem. Točneje si to lahko še ogledamo. Kdor je spoznal, spremljal, pazil ljudi, ki so šli skozi uživanje drog, ti ljudje gredo po tem, ko nehajo uživati droge skozi pekel. Kdor spremlja, kdor je doživel take ljudi, spozna to stanje nesvobode. Je pa tudi še veliko poti brez uživanja drog, ki človeka zasužnijo.

Ali je tu znana postavitev družine po Bertu Helingerju? Če tega res nimate je Slovenija skoraj edina dežela, kjer tega še ni. To je metoda, ki ima svoje korenine v šamanizmu. Predstavlja se kot družinska terapija. Če ima nekdo problem, katerega korenine so morda v njegovem otroštvu, potem gre na tak seminar. Iz publike si izbere ljudi in jim dodeli določene vloge. Vsi, ki so izbrani pridejo na oder in od tistega, ki sedaj nekako koncipira, postavlja svojo družino, ta jih postavi na oder. Na oder jih tako rekoč porine tisti, ki celo zadevo vodi. V tistem trenutku, ko ti ljudje prevzamejo to vlogo se jih tako vodi, da nekako malo odpustijo svojo zavest. Delajo ravno nasprotno tistega budnega, koncentriranega prizadevanja, ki smo ga prej vadili pri matematični nalogi. Svojo dušo nekako zastrejo. V telesu ustvarijo prostor za nekaj, kar se vanje namesto njihovega lastnega jaza ugnezdi. Kar si naredi vhod preko pleksusa in se v tem telesu začne uveljavljati in izražati. In če človek, čigar vlogo naj bi ta igral naredi samomor, potem ta, ki igra njegovo vlogo opazi, čuti na sebi vrv okrog vratu, brez da je kaj vedel o usodi tega človeka. Gre za to, da v tej igri ljudje zavestno dovolijo, da jih nekaj obsede. In človek, ki dovoli, da ga nekaj obsede, ostane v povezavi s svojim telesom in čuti, kaj to tuje bitje v njegovem telesu počenja. Ne bom opisoval stvari naprej. Želel sem predstaviti samo fenomen. Gre za izkušnje, ki presegajo normalno zavest. Z uporabo neke fine hipnoze ljudje dajejo svoja telesa na razpolago in to jih zasužnji. Človek se povezuje s temi bitji, ki rada izkoristijo stanje nesvobode v človeku. Stvar postane prisilna, proti volji človeka. Človek pride v situacijo, ki je izven njegove razsodnosti. Človek s svojim razumom ne more obvladovati zadeve. Stvari se dogajajo v njegovem telesu, ki ostanejo človeku samemu tuje, niso njegove, toda v njegovem telesu se dogajajo. Kljub temu da se me že tičejo, me prizadenejo, čutim njihovo kvaliteto. Vprašanje, ki bi se zastavljalo, kako pa bi človek na drug način stare travme lahko obdelal? Tako, da razreši te travme iz moči svojega jaza. Samoodgovorno. Veste kako je to mogoče? Mogoče je kdo od vas to v življenju že odkril.

Predstavljajte si. Imate travmo zaradi ljubosumja, doživetja ljubosumja. Izgubili ste nekega človeka. To je travma. Dolgo vas muči. Grem nakupovat, pridem mimo nekega mesta, kjer sem nekdaj s tem izgubljenim človekom bil. Naenkrat se pojavi to v moji zavesti. Vidim človeka s podobno frizuro, spet me obvladuje. Vedno znova se pojavlja, kot hrana, ki sem jo slabo prebavil. Vedno se spahuje. Kako lahko to obvladam na tak način, da se brez mojega hotenja ne bo pojavilo več. Opisal vam bom vajo, ki jo je dal Rudolf Steiner in na zalo podoben način jo je imenoval tudi Daskalos, ta zdravitelj iz Cipra. Dogodek, ki me je prizadel si ozavestim. Opazujem ta dogodek zelo točno, tako točno, kot smo si prej poskušali ogledati plamen sveče in potem smo ga spet vizualizirali. Tako si ozavestimo sedaj ta dogodek, ljudi, ki so bili prisotni, soudeleženi. Po možnosti tako točno, da se spomnimo, kako so bili oblečeni. Poskušamo doživeti čustva, barve čustev med njimi. Kaj je od drugega prišlo k meni? Kaj je bilo moje pričakovanje v odnosu do drugega? Kakšnih pričakovanj drugi ni izpolnil? Od kod se je pojavilo to ljubosumje. Čisto konkretno in zelo točno. Izraze obraza. Kako je izgledal ta drugi? Kako sem izgledal jaz? Kakšnega me je takrat drugi videl? Da tema dvema osebama stojim nasproti kot tretja oseba, da se jaz s tem, da ta dogodek ponovno produciram, se iz tega dogodka izluščim. In sedaj si pogledam to solato in se vprašam, kaj bi moral narediti, da v meni ne bi prišlo do prizadetosti? Da bi se morda ločili, toda da bi moje spoštovanje, moja ljubezen do drugega ostala, da se ne bi zlomila, da bi nekaj ohranilo povezavo, čeprav se ne srečujemo več. Da ne postanem žrtev mojih čustev temveč, da so moja čustva meni podrejena. Katero ljubezen bi moral imeti do drugega, da za ljubosumje ne bi bilo prostora? Verjetno s pričakovanji nekaj ni bilo v redu. V pričakovanjih je skrita demonična moč. Če bi to demonijo dvignili v ljubezen, ki ničesar ne pričakuje, jo nebi moglo nič razočarati. Kako pa bi to lahko dosegel? Če si ogledam samo to, kar je tisto v drugem, kar nastaja, potem nisem jaz tisto, kar je nastalo. Nisem tisti kakor se sedaj obnašam, nisem identičen s tem kako reagiram ta trenutek, nisem svoja navada, temveč sem tisti, ki navade preobrazi, ki ustvarja nove navade. In taka nova navada je drugega neidentificirati z njegovim obnašanjem, temveč ga identificirati s tistim, kar iz njega v njem enkrat bo. Z nastajajočim v drugem. S tistim kakršen bi želel tudi jaz, da se me prepozna. To pravico ima tudi drugi. Tega pa se moramo najprej naučiti. V novem testamentu se ta ljubezen imenuje agape, najvišja oblika ljubezni. Sedaj sem to sliko v predstavi še enkrat vizualiziral in čutim, kako ta vseobsegajoča ljubezen določa moja čustva..

…Dovolim, da postane ta vseobsegajoča ljubezen sonce in to notranjo duševno luč usmerim tako, da sije na ta dogodek. S polno močjo, s polno svetlobo. Dovolim, da ta drugi res sveti v tej svetlobi. Lahko si oddahnem in opazim, da se ta dogodek v meni sam po sebi niti enkrat več ne bo pojavil. Ta dogodek bo izgubil svoj trn in s to preobrazbo sem začel gledati na svet drugače. To novo gledanje vzamem seboj kot nekaj osrečujočega, nekaj kar me bogati v življenju. Vedno to ne uspe, ne uspe v popolnosti predvsem ne v prvem poskusu. Včasih moramo to poskušati tudi že desetič, toda opazili boste napredek. Smo s tem drugemu tudi pomagali? Vzemimo svoja čustva in misli tako zares, da z njimi v svetu delujemo. Na ta način res lahko sooblikujemo svet, smo soudeleženi v globalizaciji. Sedaj smo pokazali dve poti okrog istega problema. Ena pot vodi bolj v podzavest, v drugem primeru pa postanemo v polni meri zavestni sooblikovalci. Ustvarjamo novo resničnost.

Kam bi postavili pregovor “Čas ozdravi kar boli”?

Čas zdravi toliko, v kakršni meri mi dovoli, da grem do zadeve na distanco in razvijem notranjo mirnost. Brez čustvenih razburjenj. Čas je pomočnik, toda čas ne reši teh problemov. Zaradi tega je bolje oziroma lažje, da obdelamo tiste stvari, ki so od nas že daleč. Borba z mojim predpostavljenim od danes, ne tako zlahka, je pa tudi možno.

Katere ezoterične prakse so tu pri vas najbolj znane? Skozi kaj ste šli?

Reiki, joga, meditacije, tai-chi,..

Kaj mislite o metodi reiki?

Metoda zagotovo ni nevarna, saj imamo vsi te moči. Vprašanje pa je, kaj počenjamo s tem, kako to prakticiramo. Mogoče je problematičen sistem, ki je iz tega narejen. Ta zadeva že glede na denar, na katerega je vezana, se mi zdi nekako v nasprotju z močjo, ki naj bi zdravila. In razen tega si ne morem predstavljati, da bi kdorkoli v štirih vikendih lahko dobil naslov mojstra. Jaz se borim že trideset let, pa še nisem veliko dosegel oziroma menim, da sem dosegel malo.

Situacija v svetu v tem trenutku je taka, s tem, da je padel Berlinski zid leta 1989 ali pri vas leto 1991, sta se zahod in vzhod eden za drugega odprla. Veliko upanja je bilo, kaj novega prihaja. Kaj se je dogodilo? Grandiozne stvari. V vzhodnem Berlinu so res uspeli postaviti okroglo mizo. Vse opozicijske moči so prišle v dialog. To naj bi postala nekakšna začasna vlada. Toliko dinamike se je rodilo, da se je stabilnim strankam zazdelo kar preveč in takoj se je stvar v zvezi s strankami preselila tudi na vzhod in vse je postalo stabilno. Individualne dinamike ni bilo več. Tudi pri vas v Sloveniji je bilo toliko upanja v zraku. Toliko upanja je bilo, da bo individualnost postala sooblikovalec skupnosti. Dogodilo pa se je to, da so se zahodni sistem enostavno zvalili nad vzhod.

Na drugi strani pa prihajajo iz Daljnega vzhoda poti duhovnega šolanja, ki naj bi vodile v duhovnost. Toda tu srečajo egoizem, ki tu živi in ta vzhodnjaška pot duhovnega šolanja postane obarvana s tem egoizmom. To je mešanje, toda ne sinteza dveh polov, ki naj bi eden drugega oplemenitila. In vprašanje je, ali nam bo uspelo to stvar še urediti tako, da bi vzhod in zahod iz dveh plati polov res lahko zedinili na tak način, da jih v pozitivnem duhu okrepimo. Egoizem je popolnoma orientiran k centru, egocentrika. Mi ne bi imeli teles, če te moči v nas nebi bilo. Če nebi imeli v naših beljakovinah ogljika, nebi bili ljudje, ki se jih da otipati. V beljakovinah imamo kisik, vse beljakovine. Kisik je plin. Bili bi kisik, če bi bili kosik bi bili plin. V beljakovinah imamo vodik, najbolj hlapljiv plin. V beljakovinah imamo dušik. 80% zraka je dušik. S temi tremi bi bili res zrak in plin, razširjeni v okolje. V beljakovinah imamo še četrti element. Ogljik. V grafitu, v premogu in v diamantu ga najdemo. V diamantu ga najdemo v najčistejši obliki. Grafit je še malo mehak, premog je drobljiv, v diamantu pa najbolj trd material na svetu. Kaj je ogljik kot proces? Energija strjevanja, zgoščevanja je popolnoma porabljena v diamantu. Poberite spomladi pol razpadel list iz prejšnjega leta. Poglejte si to nežno strukturo žil. Vse drugo je že predelano padlo ven. Čist ogljik. Ogljik vse zgosti. V beljakovinah poveže kisik, vodik, dušik in vse privede v en center. Ogljiku se imamo zahvaliti za to, da smo v tridimenzionalnem svetu mi sami, telesno. Egoizem mora imeti svojo upravičenost. Potreben je, sicer nebi mogli iti skozi razvoj, ki je človeku namenjen. Toda, če ta egoizem deluje sam za sebe in če obvladuje našo dušo, potem vidim motiv svojega življenja v uspehu. Za stremenje k uspehu se imamo zahvaliti ogljiku. Ta sebi lastnost za katero se moramo zahvaliti ogljiku in ki je bila nujno potrebna, da smo nastali, da bomo nekaj, če dovolimo, da ta lastnost deluje v strmenju k uspehu v staremu stanju in doživljamo zunanjost, kozmos in poskušamo povezati stremenje k uspehu s kozmosom. Si predstavljate kaj nastane pri tem? Čistost je izgubljena, čistost iz katere je stari svet nastal je pri tem izgubljena. Te lastnosti v sebi človek v času stare Indije še ni imel. Berite Barbaradite, vede. Človek je bil vedno v teh knjigah na povratku v svoj kozmos. Center človeka se šele počasi pripravlja, njegovo, njemu lastno. V Grčiji, v času grške kulture je razvoj človeka potem tako daleč. V času rimske kulture se to tako zgosti, da je meja sveta slavolok zmage. Tam se svet zanje neha, toda sedaj se gre še nazaj. Naprej pomeni nazaj oziroma iti nazaj mora biti napredek. Sredine se ne sme izgubiti, sicer nas duhovni svet nebi odpeljal v to sredino. Vsak korak v duhovni svet je nevaren, če svoje lastnosti ne vzamemo v mislih s seboj. Težka pot. Nič ne stane. Takoj se lahko začne. In popotovanje po celem svetu je možno za vsakogar, tudi za tistega, ki ne more hoditi. In tudi iz invalidskega vozička lahko vplivamo na to, kako se razvija globalizacija.

Regresija?

To je poglavje, če smem odgovoriti na kratko. Z določenimi metodami dovolite, da vas vodijo v prejšnje življenje. To se lahko dela z lahnimi hipnozami, skozi transo, lahko pa tudi z manipulacijo na določenih akupunkturnih točkah. In tako človek pride do nekih slik. Pridejo slike, ki imajo afiniteto do mene samega, sicer se nebi pojavile. Če sem pred tem že na poti duhovnosti skozi katero sem se očistil, pripravil, v tem duhu kot sem prej opisal obdelavo določenega travmatskega doživetja, travme, potem taka regresija sploh ni potrebna. Gre za regresijo te preobrazbe, brez čiščenja človeka. Pridejo slike, imam hrepenenja, imam želje ali pa sem razočaran, obupan nad seboj. Morda imam o sebi res grozno slabo mnenje, uničujoče. V meni je vedno neka druga vibracija. Svet je poln dogodkov, ki so se kadarkoli zgodili. Akašakronika, nižje in višje stopnje. Če imam določeno hrepenenje, imam celo vrsto dogodkov, ki naprej živijo v spominu Zemlje. Celo vrsto dogodkov, ki vibrirajo z mojimi hrepenenji ali z mojo skepso. Vse možne nianse čustev so možne. S tem ne razčiščenim v podzavesti se znajde marsikaj na isti vibraciji in se v meni preobrazi v neko sliko in jaz nisem v stanju, da razlikujem, odkod te slike prihajajo, kakšno je njihovo poreklo in kaj imajo opraviti z menoj. In potem hodim skozi življenje z neko predstavo, ki je prišla vame po drugi poti, ne pa po poti mojega, z mislijo prežetega videnja. Če hočete vedeti ali je res, če gledate nazaj v preteklost, potem je to z gotovostjo varno mogoče preko praznega čutenja, praznega razmišljanja. V stanju, v katerem vsak trenutek ostanem v stanju ocenjevati, razsojati in če pride neko prejšnje doživetje je tisti, ki to gleda in če je to resnica je ta, ki to gleda v polni meri involviran v dogajanje. Vsi karakterji se pojavijo v neverjetni čistosti. In odnos med ljudmi se pojavlja z veliko močjo odnosov. In če hočem izvedeti ali je ta ali ona postava v nekem razmerju z menoj, ali gre za neko identiteto, identičnost, če se potem tej osebi lahko približamo in nastane afiniteta, potem vem, da je to v zvezi s tem. Če pa se odbije od mene vem, da to ne sodi skupaj. Človek ostane v stanju v katerem je sposoben agiati in v vsakem trenutku vem, da se gibam v tem prejšnjem dogodku, toda ostanem v vsakem trenutku jaz in sicer sedaj in tu. Če imam ravnotežje v tem, potem je to realno in vem kako realno je. Dokler pa ne nastane ta realnost ne morem gledati nazaj. Je tudi narobe gledati nazaj. Moramo vedeti, da vse preteklosti ta trenutek v sebi nosim. Če se hočemo lotiti preobrazbe samega sebe, preobražamo vendar samega sebe.

Rosvita opozarja, da človek, ki je blizu smrti, na primer prometna nesreča ali karkoli drugega, dobi take uvide, ampak kvaliteta in realnost takih uvidov s takimi dogodki blizu smrti je drugačna kot recimo vodena regresija, kot se proti plačilu trenutno pogosto ponuja in izvaja.

Jutri nadaljujemo z vprašanjem, kam nas vodi razmišljanje in čutenje, če uspemo misel in čustva izprazniti in predvsem, kako se približati spoznanju, kdo sami smo. Kdo je jaz v nas. In vse konsenkvence, ki iz tega rezultirajo vedni glede na to, da morata biti center in periferija v ravnotežju. Na robu bomo primerjali poti, ki utegnejo z enostranskostjo to ravnotežje porušiti. Pomembno je ravnotežje med centrom in periferijo. Rušenje te harmonije lahko vodi do magičnih sposobnosti, toda nikoli ne privedejo v eno sfero, namreč tisto, v katero bi morali priti s čisto, prazno sposobnostjo razmišljanja. Ta sfera v katero nas vodi razmišljanje je dejavnost, trajna vibracija, je identična z našo najvišjo duhovno aktivnostjo. Noben rezultat ne šteje toliko kot ta pot. Pot, ki nastane vedno v iskanju ravnotežja med centrom in periferijo. Vse vsemirje in center ostaneta v ravnotežju. Stanje resnice bi se to imenovalo. Svet živih energij. Življenje samo po sebi. Čisto sposobnost razmišljanja vodi v svet po sebi. Pridemo do tistega, kar imenujemo energija rasti v rastlinah. Poznate besedo, jaz sem pot, resnica in življenje. Jaz sem beseda, to je Kristus in to je del Kristusovega nasledstva. Jutri naprej. Lahko noč…

…Spoštovani prisotni. Po tem, kar sem od vas zahteval včeraj sem mislil, da bo danes dvorana prazna. In imel bi polno razumevanje za to. Pot v duhovni svet mora biti težka, sicer nekaj ni v redu. Rekli smo, brez razmišljanja, prisotnosti misli v duhovni svet ne smemo stopiti, sicer izgubimo kontrolo. In človeka brez kontrole iščejo samo tisti duhovi, ki želijo človeku škodovati. In imamo mnogo duhov, ki čakajo ob takih poteh. Kaj je naša naloga danes? Ne moremo je razumeti, če ne poznamo preteklosti. Bodočnosti ne moremo najti brez preteklosti.

Včeraj smo začeli s krogom. Krog nima centra. Ta krog smo mi sami. Mi smo kozmos. Kozmos je naš biti, samo o tem nič ne vemo, ker smo mi z našo zavestjo samozavestni samo še v centru. Včeraj sem pripovedoval o Budi. On nam je kazal naše bivanje v kozmosu. Mi pa smo padli od tod v center in smo sedaj samo še pika. Imamo občutek, da smo še prah v kozmosu, toda to ni res. Mi smo vedno tisto veliko, povsod, vse. Mi smo samo zrasli v sredino, izgubili na nek način okolje in se prebudili v sredini. Kje je sredina? V glavi. Tu smo res budni. V pretvorbi? Kaj vemo o pretvorbi? Hvala Bogu še nič, sicer bi se nam zvrtelo. Včeraj smo imenovali nekaj primerov. Sedaj smo prišli globoko tja dol in potem v bodočnosti, kje moramo spet biti nekega dne? Ena od dam kaže navzgor. Tu. Ali bomo takrat prišli nazaj taki, kot smo se spustili dol? Ne. Hvala. Sicer bi bil dogodek, človek, zastonj. Tam smo bili pretkani, povezani z vsem svetom. Povezanost je ljubezen, toda tista ljubezen ne pozna svobode.

V centru lahko celo lažemo. Včeraj smo imeli primere za to. V laži se čutimo zaprtega, čutimo se čisto sami za sebe, kot da nas nihče ne opazuje. Vsaj verjamemo tako. Svobodni smo. Največjo svobodo smo dosegli v našem centru. Kaj so si bogovi izmislili? Kaj tvegajo, da nas enostavno pošljejo tja dol v svet centra? Da smo tako rekoč izgubljeni iz duhovnega sveta, da odpremo truplo in gledamo in ne najdemo duše v njem. Izgubljeni v svetu prostora in materije. Mi smo svobodni. Ne najdemo več svojega božanskega porekla. In to je prišlo najbolj do izraza v času grške in rimske zgodovine. V tem času lahko rečemo, je šlo človeštvo skozi najnižjo točko smrti. Biti kralj v kraljestvu kozmosa je bilo tako zaničevano, da so rekli, kralj v kraljestvu senc ne more biti nekaj k čemur stremimo. Raje sem berač tu na Zemlji, kot kralj v kraljestvu senc. Izgubili smo se iz sveta in našli smo sebe, samozavestni.

Če sedaj nebi prišlo do dogodka bi padali še naprej in bi postali popolnoma identični z materijo. V tem trenutku, ko smo postali identični s telesom v materiji, ko smo prišli v našo sredino, se je spustilo v materijo najvišje božanstvo. Nastane človek, in razsvetli materijo na Zemlji z vso mogočnostjo Sonca. In tako se najde križ na Zemlji. Jezus Kristus; vzemimo začetnici imen. Nemška beseda “ich” pomeni jaz. In poznamo besedo, ki jo je Kristus sam izgovoril. Sem povsod, kjer je neki jaz. To pomeni, sem tisti, ki sem. To božanstvo, ki je vedno temelj vsega stvarjenja, kot večno nastajajoče božje, kot večno nastajajoče v stvarništvu se spusti tja dol na točko smrti in to, kar je človeštvo na tej točki doseglo, namreč postati ono samo, identiteta, to božanstvo razsvetli z vso močjo Sonca, ki jo nosi in se spet dvigne in nas vodi, če ji sledimo. Toda kako? S svobodo. Svobodo, ki smo jo tu na tej točki dosegli. Brez te svobode ne gre. Nobenega napredka. Mnogo jih preži ob naši poti, ki nas poskušajo spraviti na druga pota, da bi svobodo, biti mi sami ukradli. Uresničiti svobodo je težko. Vso moč naše eksistence moramo vložiti v to. Včeraj ste to opazili. Pot sem gor uspe samo takrat, če smo nam lastno, center prinesli sem gor. Zemlja postane novo Sonce in mi smo doumeli, kdo smo. Kot božjo substanco so nas izločili, padli smo v prostor. Bogovi so sprejeli tveganje, da nas izgubijo, toda iz te izgubljenosti vzamemo svobodo, ki jo v tem pridobimo nazaj in jo združimo z močjo ljubezni. Ljubezen in svoboda naj bi bila na koncu uravnotežena.

Danes na koncu bomo videli, kako že danes pravzaprav lahko uresničujemo prve korake v tej smeri. In kako konkretno to vse je. To vidite na tem, če študirate indijsko kulturno epoho. V Indiji najdete zavest v periferiji še popolnoma jasno. Saratrusta vodi ljudi v času stare perzijske kulture že bližje k njim samim. V času egipčanske kulture vodi ta kultura človeka še bližje k njegovemu centru. To, kar se dogaja v svetu smrti človek izgubi. Kultura Egipčanov je nova znanost o smrti. Svet smrti postane aktualno vprašanje. Gilgameš joka nad smrtjo svojega prijatelja. To se je zgodilo v času egipčanske kulture. Grčija in Rim sta vsebina četrte kulturne epohe. Sveta bogov ne zaznavamo več neposredno. Namesto tega pa se v človeku rodi lastna misel. Trojanska vojna je ravno čas preobrata. Ahil se bori proti Hektorju. Ahil, veliki junak bogov, pol človek, pol bog. Tetis je njegova mati, boginja morja. Elois je njegov oče, kralj iz Zemlje. Ahil se bori proti Hektorju. Stojita si nasproti. Velike vrste Trojancev in Grkov si stojijo nasproti in z dostojanstvom se borita. Najprej dajo Zemlji žrtev pijače tako, da Zemlja opraviči prelito kri. Predstavljajte si današnje vojne, in potem Ahil spusti svoje orožje navzdol in vidi Ateno. In ona mu pravi: “Odloži boj. Čas ni ugoden. Pozneje boš zmagal.” Če bi danes novinar napisal poročilo za časopis, kako bi se to bralo. Ahil in Hektor sta si stala nasproti pripravljena na boj. Naenkrat je Ahil zastal, spomnil se je nečesa drugega in je odložil boj. Bi novinar današnjega časa pripovedoval karkoli o padcu Aten? Ahil je bil s svojo dušo še zunaj. V svojem biti je lahko še videl palas Atene, ki se mu je približala, zato je zmogel še veliko več. Če je sedel ob obali morja in jokal nad smrtjo svojega prijatelja je morje jokalo z njim. To je magija. Z Odisejem na koncu trojanske vojne se je prebudila notranja misel v človeku. Zvijača pripelje do zmage. Razum pripelje do zmage. Sile glave pripeljejo do zmage. Center v človeku. In če potem zasledujete zgodovino v Grčiji, vedno je bil pogum in zvijača, ki so omogočili, da so Grki zmagali nad Perzijci.

V tem času se je dogodil dogodek s Kristusom zato, da človek v sredini čisto ne izgine. In danes stojimo tu in mi vsi hrepenimo po tem, da bi spet prodrli v duhovni svet. Pred petdesetimi leti bi mogoče sedeli trije na takem seminarju. Interes se je čisto jasno povečal. Kvantni skok se je dogodil v smeri duha. Tu smo danes, srednja Evropa in moramo poskušati razširiti naš center, da egoizem s katerim delamo za svoj uspeh, da ga tako razširimo, da bo imel v tem egoizmu ves svet prostor. Potem egoizem ne more več škodovati. In kljub temu bo ostal egoizem. Egoizem za ohranjanje človeštva. Za napredek človeštva, da dosežemo cilj, toda sredine ne smemo izgubiti. Videli bomo kakšne so posledice, če izgubimo sredino.

Naslednja epoha, približno čez 2000 let, čisto na drugem mestu se bo začela, kjer se še zelo spi. Toda tam vlada globoka religioznost, kjer je prekrasno bratstvo že pravi talen človeštva. Rusija. Preko Skandinavije v Rusijo. Ne mislite na zadnjih 70 let v Rusiji. To je bila pot trpljenja, ki je vodila le k temu, da se zbirajo moči za tisto pravo nalogo in potem zadnji korak, ko bo vse človeštvo individualnost posameznika popolnoma sprejelo v sebe. Sedaj smo individualno še zelo različni, toda iz svobode se lahko povezujemo z drugimi z vedno več razumevanja za drugega. Tako dolgo, da se bomo nekega dne lahko povezali z vsem človeštvom. Bratstvo, svoboda in ljubezen se prelijeta v isto substanco in kljub temu ostaneta svoboda in ljubezen še taki, da ju obvladujemo. Vsako za sebe, svoboda in ljubezen. To že malo slutimo v neki deželi, kjer vsi narodi, rase poskušajo živeti skupaj. Ne mislim na gospoda …, tisto drugo Ameriko mislim. To je tveganje bogov s projektom človek in sedaj moram tu narisati sredino, kjer bom na eni strani napisal dihanje. Z jogo, z dihanjem je v človeštvo pritekla modrost in včeraj smo videli, na kakšen način je človek današnjega časa v stanju približati se modrosti. Z voljo se bližamo modrosti v današnjem času.

Dovolite še nekaj kratkega preden bomo začeli z delom. Včeraj smo omenili, da je veliko poti tudi danes, ki preko dihanja vodijo do blaženosti. Praksa joge dihanja je postala nekaj normalnega v naši družbi s trnom egoizma. Uspeh samo po sebi za samega sebe. Vi poznate prikaz človeka in njegovih čaker in če jih narišemo, potem imamo na eni strani tu med obrvema čakro, ki ima dve skupini listov. Potem imamo čakro v vratu, čakro na srcu, eno v vdolbini pri želodcu, pleksus solaris in spodnjo čakro. Obstojajo tudi druga naštevanja, razlike so v naštevanju čaker. Morda ste včeraj opazili, da imamo pot izkušenj, ki ga vodi duh brez, da pri tem čakre sploh imenujemo. Na tej poti, ki naj vodi preko svobode k ljubezni se na čakrah direktno ne sme ničesar počenjati. Visoka, mogočna bitja upravljajo z našimi čakrami. Če hočemo mi karkoli počenjati na naših čakrah moramo v duši in duhu najprej zrasti do nivoja teh mogočnih bitji, ki čakre upravljajo, da ne naredimo škode. Toliko ljudi sem že spoznal, ki gredo po stari poti z vajami dihanja in se lotevajo čaker in jih popolnoma zmešajo. To privede do škode, ki v največ primerih ni več popravljiva. Energije se izgubljajo, človek začne izgubljati orientacijo na nivoju duševnosti in duha. Človek sicer pride do nekih doživetij, toda živčni sistem se začne razkrajati.

Vam je gotovo jasno ime Sanjasin, Bagdan, Infuna v Indiji. Poznate Bangdan? Ne živi več? Ni znan? Bodite srečni. On je namreč začel delati preko korenske čakre. Po njegovem naj bi se ljudje najprej seksualno izživeli. To da je pot šolanja, da bi tako hitro prišli nazaj v kozmos. Tako dolgo, dokler se seksualna moč ne preobrazi, transcendira, potem naj bi šlo naprej s Kundalinijevo energijo. S Kundalinijevo energijo naj bi na hrbtenici preko kronske čakre – to v bistvu ni čakra ampak oko -, da bi se človek tam odprl v kozmos. Kundulini stimulira na tak način živčni sistem v hrbtenici in možganih, da ljudje, ki gredo na to pot v bistvu ne upajo na cesto. Vsak, ki jih dobro pogleda jih naredi nervozne. Ti ljudje se iz takih skupin, ki delajo joga vaje, ne ločujejo več, saj sami sveta ne upajo več srečevati. Počasi se razblinjajo, živčni sistem razpada, pogosto zaradi tega učinka mnogo prezgodaj umirajo in preidejo v kozmos, so izgubljeni, ker niso oni sami. Mnoge prakse, neposredno s Kundalini, energijo hočejo voditi v vsemir. Ta pot je iz temeljev napačna.

 Pozneje obstojajo možnosti toda šele takrat, ko človek enkrat izobrazi sposobnost misli. Ne smemo začeti s spodnjimi čakrami. Moč reprodukcije, moč privesti v svet novo človeško bitje. Ves kozmos sodeluje pri tem. Mi temu nismo dorasli. Do teh sil še ne smemo priti. Ne pred tem, da smo tako čisti, da s temi silami ne moremo delati škode. S spoznanjem moramo začeti. V nas moramo najprej spoznati razliko, kaj v nas je večno in kaj minljivo. Skoraj vse, kar v vsakdanu gre skozi našo dušo, pripada minljivosti. Kaj pa je v nas tisto večno? Videli bomo, tako hitro pa to ne gre. Čutili bomo, tega se bomo malo dotaknili.

Srčna čakra. Kako bomo izoblikovali srčno čakro? Na ta način, da našo dušo tako discipliniramo, da smo v stanju vse, kar so vsebine naše duševnosti odpraviti. Toda ohraniti pri tem nosilca teh vsebin, misliti naprej, toda brez misli. Naprej čutiti brez čustev, obvladovati našo voljo brez nekega smiselnega dejanja, povezati se s svetom brez simpatije in antipatije na tak način, da najdemo v svetu geste simpatije in antipatije. To vajo imenujemo pozitivnost. Brez mej se moramo naučiti biti brez predsodkov, imeti vse za možno. Celo to, da bosta Afrika in Južna Amerika spet prišli skupaj. Verjeti moramo, da je možno. Lahko preverite ali je to res. Lahko se z avtom peljete na Sicilijo ali v Grčijo, potem z ladjo v Afriko. Ali boste še dosegli pristanišče severne Afrike? Ali poslušate poročila in počasi preverjate ali imam jaz prav, ali moram na psihiatrijo. Brez kakšnega razburjanja preverjati in preden se preveri smatrati, da je še vse možno. To človeka zelo osvobaja in nas močno povezuje. Biti brez predsodkov, smatrati vse za možno, naučiti se razumeti vse, obvladovati voljo, obvladovati čustva, obvladovati misel in vse privesti v ravnotežje. To je šest vaj za duševnost s katerimi se srčna čakra izobrazi in sicer v svoji popolnosti.

Pred Kristusom je imela ta srčna čakra šest listov. Teh šest listov je človeku dalo sposobnost, da se povezuje z določenimi kvalitetami vsemirja. Teh šest listov pa je imelo v sredini šest popkov. In teh šest popkov še nikoli ni funkcioniralo. Sedaj pa lahko v Avesti, v knjigi modrosti modreca Zaratrusta lahko v poglavju 19. preberete, če bo enkrat v bodočnosti na Zemljo prišel Mesija, bo svet privedel naprej. Ali mislite, da se bo razvil naprej zaradi dihanja? Ne Zaratrusta je bil moder. Zelo točno je vedel napovedati bodočnost. Svet bo povedla v razvoj, v bodočnost volja. Predstavljajte si, kako točno in kako resno je bil predviden ta razvoj človeštva. Rudolf Steiner opozarja v svoji knjigi Kako pridemo do spoznanja o višjih svetovih na to, da mora človek teh šest popkov srčne čakre razviti s svojo voljo in sicer s šestimi vajami za dušo, ki sem jih imenoval. In potem se bo teh šest listov odprlo in z njimi šest starih listov tako, da sedaj vseh dvanajst listov srčne čakre začne rotirati in cveteti. Če pa gremo pa stari poti z vajami joge, zasvetijo samo stari listi. Vse drugo nekako zakrni in izgine in se ne da nikoli več popraviti. Stoletja dolgo se to ne da več popraviti. To je razlog, zakaj mora postati za vsakega razumljivo, da po stari poti ne moremo hoditi. Vsi moramo iti skozi točko nič centra in s tem moramo spet postati kozmos. Drugo bi bil padec nazaj in bi se odrekli temu, da nastanemo.

Oče Ehnatona, Amenofis III. je imel izrek za posvetitev. V tem izreku posvetitve pravi, kdo sem, kdo je jaz sem. Morda se boste spomnili, kaj smo o tem govorili včeraj. Obstoja hieroglif “kepath”, skarabej in pomeni postati, in tak izrek glasi: Petkrat kepat…

..Jaz sem, ki je prišel v nastajanje, kot tisti, ki bo nastal in ko sem prišel v nastajanje, so prišla v nastajanje bitja, ki bodo nastala. Jaz nisem tisti, ki je nastal, niti nisem moje navade, moje obnašanje. Sem tisti, ki vse to preobraža. Jaz sem tisti, ki bo. Ne jezite se nad mojim obnašanjem, temveč se veselite mojega nastajanja. To si rečeta oba zakonca eden drugemu vsako jutro.

Poglejte, kar sem tu narisal za preteklost in bodočnost srčne čakre, velja tudi za grleno čakro. Prej je bilo tam osem stopenj, danes pa mora nastati šestnajst stopenj. V krščanskem razvoju so to zelo točno vedeli. Pojdite v …. V Strasseburg, stopite v sredino glavne ladje in obrnite se. In potem si oglejte veliko rozeto v zahodnem portalu in štejte liste te rozete. Šestnajst in pod to je še ena rozeta. Rozeta srčne čakre in če štejete jih je dvanajst. Za katoliško cerkev pa je bilo to že preveč. Svetlobe niso prenesli več in drugo rozeto so od unaj zazidali, toda hvala Bogu, iz notranjosti je še vidna. V cerkvah danes ni več toliko modrosti kot svoje čase. Toda individualno jo je mogoče spet najti. V cerkev moramo stopiti, s tem pa mislim stopiti v naš lasten tempelj.

Če gremo naprej, bomo v čakri v vdolbini želodca, pleksus solaris našli pet listov in pet novih moramo razviti. Imeli bomo deset. Tu imamo potem tri in naučiti sem moramo obvladovati telo, dušo in duh vsako za sebe in jih privesti v ravnotežje. Potem se bo šest listov odprlo. Tu sta bila dva v spodnji korenski čakri in sedaj bodo štirje. To je zlorabljal Hitler. Njegov križ je nastal iz tega. Začel je na napačnem koncu, visoko učinkoviti in še v napačno smer je obračal. Politiki niso vedno neumni oziroma tisti, ki politike uporabljajo. Pri vseh teh vajah, ki privedejo totalnost čaker v razvoj, smo pozvani mi sami in sicer iz absolutne svobode, ki jo lahko v svojem razmišljanju privedemo v največjo resničnost. Mi smo tisti, ki moramo narediti in obvladati vsak korak v razvoju najprej. Najprej se moramo prebuditi, ne zaspati, prebuditi v vsakem koraku, ki ga hočemo narediti. Seveda gremo lahko tudi v transo in se podamo v hipnozo. Malo hipnotičnosti in že bomo padli nazaj.

Včeraj smo na plamenu sveče malo tega poizkusili. Včeraj ste tu govorili o reikiju. Pokazal vam bom, kako to lahko delamo drugače. To lahko skupaj vadimo. Prebuditi se moramo v našem razmišljanju, v našem čutenju in v naših delih. In kadar kaj delamo oziroma zdravimo, imamo tu mesto stigme, kjer vedno seva v nas ali iz nas duhovnost. Ta mesta se bogato uporablja. Kako bi lahko namesto dragih tečajev obudili duha k budnosti. Naredimo vajo. Če takole sedite, imate te krasne mizice. Položite roke z dlanmi na ploskev in lahko naredite sledeč poizkus. Desno roko položite na levo in spet nazaj in spet obratno in nazaj. Približno tako, kot če se čisti solata. Nič se še ni dogodilo. Nismo se še prebudili v gibanju. Sedaj postanemo bolj subtilni. Prebuditi se moramo, nobeno gibanje iz navade. Nova gibanja s prisotnostjo duha. Poizkusimo desno roko dvigniti ob finem gibanju prstov in jo približamo drugi roki in čutite kako gibljete svoje prste. Bodite čisto v gibanju prstov in položite to roko z gibajočimi prsti na levo roko. Čutite ta pritisk, kako je topel? Spet ločite obe roki in greste spet nazaj z desno roko na desno stran in gibate prste pri tem. Bodite čisto v prstih te svoje desne roke, kako veselo, ljubeznivo je to gibanje, kako vas veseli in ko boste roko spet položili na mizo bodite čisto na tej roki. In še ista vaja z levo roko. Ko dvignete roko z mesta, bodite čisto v tej roki. Gibajte prste, dvigujete počasi roko in jo prenesite vse bolj na desno stran. Gibajte s prsti, čisto počasi, budna prisotnost duha. Počasi spustite levo roko na desno. Čutite ta topel pritisk leve roke na desno in zdaj pojdite spet nazaj. Bodite prisotni v ločevanju obeh rok. Čutite vse prste. Čutite v teh prstih. In počasi položite levo roko na svoje mesto.

Že drugače dihate, brez da ste imeli vaje dihanja. Še enkrat. Zaprite oči pri tem. Enaka vaja z zaprtimi očmi in čutite zelo točno, kar delate sedaj. Ko ste položili roke jih spet ločite od druge roke in položite nazaj. Dobro. In sedaj še enkrat ista vaja, toda sedaj greste z eteričnimi rokami iz vaših fizičnih rok ven. Eterična roka je tista roka, ki vašo fizično roko ohranja živo. Substanca eterične roke je čisto življenje samo za sebe. In to etersko roko, življenje izvlečemo iz naše roke in ravno tako gibamo s prsti eterične roke kot prej in ko se bo ta eterična roka, samo življenje spustila na levo roko, ravno tako čutimo topel pritisk na levi. Fizični prsti se ne gibajo več, toda intenzivno jih čutimo v eterski roki. Vsak dela za sebe, ne prepočasi sicer boste zaspali. Bodite budno prisotni v tem, največja prezenca duha. Poskušajte. Nekaj od prisotnih svojim eterskim rokam še ni čisto zaupalo in so fizične roke še gibali zraven. Fizična roka lahko čisto mirno počiva in če bi imeli dovolj časa, bi poskušali to delati v parih. Eden bi položil desno roko na desnico svojega soseda. Toda smo etersko roko, tisto, ki si jo predstavljamo in sosed mora točno čutiti, kdaj je njegov sosed položil etersko roko na njegovo fizično roko in čutili bi, kako realno je to. In skoraj vsak bi to že pri prvi vaji čutil. To lahko poizkušate tudi pri sebi in bodite pozorni na to, da čutite ta pritisk na drugi roki. Če to redno vadite boste čutili, da bodo iz vaših rok sevale čisto drugačne moči. To so zdravilne moči. Zakaj pa pravimo, da je delo z rokami, obdelava, če gremo k zdravniku.

To smo svoje čase v naših tečajih veliko prepevali in to samo zato, da bi pokazali, kako se z glasbo pripravlja računanje ulomkov na Waldorfskih šolah. Najprej se redčijo velike veje v taktu tako, da potem človek iz gibanja doume takt in dele takta. Človek se nauči vse skupaj obvladovati. Potem je cel takt števec in delitev je imenovalec. Na ta način postane računanje ulomkov zelo konkretno. Duhovna konkretnost. Tako pripravljamo otroke z matematiko na duhovno znanost. Duhovna znanost mora biti tako precizna kot matematika. Pri matematiki je zelo malo vsebin za predstavljanje, toda velika moč duha. In če potem to moč duha še okrepite in matematične vsebine enostavno odstranite, pa že lahko hodite kot duh med duhovi, toda kot prepoznavajoč duh. To je razlog, zakaj je rekel Rudolf Steiner, najboljša pot v duhovno znanost je matematika. Vprašajte učitelja joge, odgovoril bo kaj drugega. To so zelo fine stvari, toda nobenega napredka ni tam. Napredka v tem duhu, kot sem o njem govoril ni. Če Zeus nebi imel Here, v svet napredka nebi bilo. Hera je inkarniran upor proti moškemu. In človek pride na tak način naprej. Pomočnik moškega je pa ženska. To seveda ne velja za današnje zakone, toda brez upora ni napredka. Če hočem odstraniti kamen, ki je napoti mojega napredka, sem po tem, ko to oviro odstranim močnejši kot prej. Iz tega imam novo moč, zato potrebujemo v zgodovini človeštva vedno upor. In tablo.

Rekli smo, moč misli mora rasti z vsakim korakom v duhovni svet. V mislih bomo najbolj doumeli, kdo smo. Pri reševanju matematične naloge najbolj vem kdo sem. Brez mene se ne dogodi nič. Pri razmišljanju se najbolj jasno zajamemo, pojmujemo, najdemo. To je težko. In če delamo take vaje kot sem jih včeraj imenoval z vajami za predstavljanje, kjer imamo predstavo, drugo predstavo, ki je v zvezi s prvo in tretjo predstavo, ki se logično razvije iz druge in tako logične zveze naprej. Grem od ene predstave k drugi v dveh minutah in se v teh dveh minutah odpovem vsaki predstavi, toda ohranim moč razmišljanja za najdenje druge predstave in pri tem opazujem sam sebe ali ostajam aktiven. Mojo sposobnost razmišljanja moram dvigniti za še eno stopnjo, da bi opazoval ali to razmišljanje res ohranjam oziroma ali sem v času medtem padel v pasivnost. Lahko spet stvar dvignem. V tem sem svoboden. V tem primeru nisem odvisen od ničesar drugega, kot od samega sebe. Čimbolj s svojo mislijo gledam na svojo misel, tembolj svoboden postajam. Nič me ne sili, samo sam sebe. Tako stopim v duhovni svet pripravljen in duhovni svet je poln skrbi okrog nas. Pazi na nas, da ne pridemo prezgodaj do doživetij, ki bi škodovala. Brez da prinesemo že s seboj sposobnost, da se v tem svetu res orientiramo.

Zato je Rudolf Steiner imenoval celo vrsto vaj. Kako se usposobimo, da se bomo res lahko orientirali v duhovnem svetu, da bomo vedno prepoznali zakaj se gre. Vse poti k temu, kjer se začnemo gibati v svetu duhov iz lastne aktivnosti, vse to zahteva od nas, da pred tem odstranimo celo vrsto ovir. Ta linija vodi linije našega razvoja, cilj pa je sozvočje našega jaza z Bogom. Nas so tako rekoč izpulili iz božanskega sveta. Zaprli so nas v zapor. Ta zapor se imenuje prostor. In če mislimo, da smo tu svobodni in v tej kletki moramo to gotovost vedno imeti pri sebi. Tudi kadar to kletko enostavno razdremo, hočemo iz nje ven, toda to moramo doseči iz lastnih moči. Vsa bitja duhovnega sveta čakajo na to, da bomo mi to naredili. Ne morete si misliti, kakšen praznik je za bogove kadar človek na tej poti stopi korak naprej. Če mi lažemo in mislimo, nihče ne opazi, v resničnosti smo vedno opazovani, toda z ljubeznijo nas opazujejo. Včasih res zmajujejo z glavo. toda tolažba je. To tolažbo lahko preberete v knjigi Kako pridete do spoznanja o višjih svetovih. Vsak, ki išče posvetitev, jo bo našel, ga bo našla. Čisto vseeno ali je v deželi ognja ali v deželi zelenja. Toda zadnja stvar ni več zapisana v knjigi Kako pridete do spoznanja o višjih svetovih. Vsaka pot je polna preprek.

Prosil bi vas, da za dve minuti izpraznite svoje misli, toda ohranite misel. Izpraznite čutenje, toda ohranite čutenje. Vsa krama, ki jo sicer imate v dušah bodi zaprta v podzavest in zaklenite vrata v podzavest. In če karkoli poskuša ta vrata odpreti, enostavno ne dovolite. Zaprite vrata še tesneje in poskušajte samo dve minuti vašo zavest ohraniti popolnoma prazno. Sposobnost vaše misli, čutenja pa ohranjajte pri tem.

Tako. To so vrata v vašo podzavest. In tu, nad temi vrati je polje, ki ga skušate obvladovati. In potem se je iz podzavesti pojavil nekakšen občutek in je hotel nekaj poriniti navzgor. Ali bom to obvladal? Še drug poskus, kako bom obvladal te poskuse. Ta površina naenkrat postane tako razgibana. Kaj se dogaja? Pogledamo okrog sebe. Je to še normalno? Pojavlja se skepsa. To je nenavadno. Skepsa pomeni, nekaj ni v redu. Tega ni. Gre raje nazaj v moj vsakdan. Ali drug občutek, za božjo voljo, to kar delam je silno pomembno in ta pomembnost začne rasti. Opažate, kako človek začne opazovati, da nekaj hoče prodreti v zavest. Kar se upira tistemu, kar hočem obvladovati. To se cel dan dogaja v naši duši, ta cirkus. To je naše normalno duševno življenje, kar sedaj držimo pod temi vrati v podzavest. Podzavest, predstavljajte si enkrat, vlada, prevladuje v našem vsakodnevnem duševnem življenju. Ali ste tako zelo aktivni v vaši duševnosti od jutra do večera, da vse, kar prihaja samo po sebi uspete obdržati pred vrati v podzavest? In ta cirkus, to divjanje naše podzavesti v duševnosti, o tem pravimo vsak dan: to sem jaz, to je moje mnenje, jaz imam prav, kako rad bi vendar danes ne odšel v službo, temu bom pokazal.

Razmislite malo, kaj se dogaja takole v toku dneva. Skoraj ničesar v toku dneva ni, kar ne sodi v to zvrst. Kdo pa sem jaz pri tem? Ničesar od tega in Buda pravi, poglej si to točno. Kaj je večno, kaj je minljivo od tega? Večno je tisto, kar je nad vrati v podzavest. Večno je tisto, kar obvladuje dušo. Minljivo pa so sile iz naše podzavesti, ki jih še ne obvladujemo in upori, ki jih moramo obvladati so v bistvu upri, ki prihajajo iz naše lastne podzavesti. Skupina psihologov je Daskalosa v Nikoziji enkrat vprašala – včeraj sem nekaj povedal o njem -, povej nam vendar, zakaj je za nas psihologe tako težko najti podzavest? In Daskalos je rekel: “Iščete na napačnem mestu. Pogledati si morate svoje vsakodnevno duševno življenje in pri tem imate ves ta cirkus svoje podzavesti.” Tega pa lahko najdemo šele, če postanemo aktivni v tistem, ki mi večno smo. In ravnokar smo poskušali majhen dotik, narahlo se tega dotakniti. Pozneje bomo nadaljevali s to vajo.

Sedaj pa, kaj se tako spahuje navzgor? To so različni hudički v nas. “Za božjo voljo, kako silno pomembno je, kar ravnokar delam.” In človek se pri tem počuti blazno dobro. “To sem jaz. Super”. Delam se važnega. Nekaj, kar pride iz podzavesti, kar hoče priti navzgor, toda jaz hočem biti tisti večni. Jaz hočem biti. Kot ta večni jaz lahko vedno opazujem, kaj se pojavlja brez da je poklicano v moji sferi. Vse čemur jaz nisem ukazal se je pojavilo, vse to jaz nisem. Ena nerealna predstava ni iz te sile. Sama po sebi pride. Naopažen hoče priti. Torej moram biti buden, da se to ne zgodi. Pri vseh starih poteh, pri vseh duhovnih poteh, ki se vam danes ponujajo, pridejo v vas take tuje sile in vas v nekaj silijo.

Imenoval bom pot Viktorja Sanchesa, ki je sistematiziral Kastanjelovo pot. To je šamanska pot. Poglejte. Zvečer skopljete jamo v zemljo tako, da se lahko uležete vanjo. Vse telo potem zasujejo z zemljo, glava pa gleda iz zemlje ven. To naredi cela skupina ljudi in ležijo tako…

…In potem ti ljudje živijo v predstavi, da vse, kar je nečisto, vse kar je neprečiščeno odteče iz njih k materi Zemlji. Ritualno čiščenje. In potem se čez dan ti ljudje postavijo na zemljo v predstavi, da njihov jaz ni nič, saj s smrtjo preidemo z našimi substancami, ki se izgubijo v zemljo po zakonih kemije in se tako k materi Zemlji vrnemo. Poglejte, kako v tem primeru dragi tečaji poskušajo substanco jaza iz razvoja izbrisati. Ljudje potujejo v Mehiko, da počenjajo te rituale. Odhajajo na mesta Toltekov, ker je to neposredno nadaljevanje tega, kar so živeli Tolteki. Tolteki so prišli spet k nam. Kaj še delajo? S povezanimi oči tipajo eden drugega in v tem tipanju čutijo kosti v drugem, da bi potem kosti v drugem dobili tako v svojo predstavo, da si drugega predstavljajo samo še kot skelet kosti. Pri tem postane človek samo še neke vrste čutenje za skelet, skelet čutil. In vsi stojijo tu in gledajo v pokrajino kot skeleti. Postanejo identični z močjo smrti, da bi s to močjo smrti izginili v materialno biti, saj kar se jaza tiče pravijo, da se jaz s substancami telesa po zakonih kemije razkroji. Bolj sistematično jaza ni mogoče uničevati.

Obstoja še druga pot. Sem bom napisal še tole. Če s indentificiram z materijo moram reči, da je to bizarna moč s katero se poskušam vaditi proč od mojega bistva, bitja. In vsemu, kar je duhovna vsebina se zavestno postavlja nasproti skepsa. To je druga moč kot Hibris. Ena moč poskuša, da se venomer poskušamo dvigniti nad sebe. Nerealna predstava pomembnosti, evforija, tudi blaženost, hoteti uživati blaženost nekih stanj. Človek se lahko razblini v vsemirje in je večno blažen. Večna blaženost, ki je v bistvu bičanje. In razen tega možnost negirati duha in se smatrati za identičnega z materijo.

V današnjem času smo izpostavljeni neverjetnim napadom na nas, kjer ta sila smrti deluje na nas. Vzemite hrano kot jo danes dobimo, živila. Škropljenje strupov je v bistvu še nekaj milega, nedolžnega v primerjavi z gensko manipulacijo, kjer pravijo, geni so vendar izhodišče vsega življenja. In tako posamezne gene zamenjajo in s tem na primer preprečijo občutljivost za glivične bolezni. Na ta način proces razkroja nekega pridelka onemogočijo ali pa se pojavi kasneje. Gene zamenjujejo kot bi se igral domine. Čisto mehaničen način razmišljanja. Poznate pismo Nove zaveze? Poznate preizkušnje 340 dni v puščavi, kjer Satan prosi Kristusa, naj naredi iz kamenja kruh? To danes res delamo, toda to ni nasledstvo po Kristusovi poti. To je on namreč odklonil. Kaj pa je Kristus naredil? Posegel je neposredno v svet življenja in je zgostil življenje v ribe, v kruh, preobrazil vodo v vino. Iz polnega poznavanja in vsemogočnosti nad etri.

Kako mi kot ljudje lahko pridemo v etre, v substanco življenja? Ena dejavnost v nas je eter. Misel je eter. Misliti brez ovir, predstav. Če nam uspe prebuditi se v vmesnih prostorih in v toku časa te vmesne prostore narediti take, da jih lahko oblikujemo in v meri, kot se naučimo, da se v teh frekvencah svobodno gibamo, lahko frekvence v etru vodimo v frekvence živega, fizičnega. In stvari lahko materializiramo. Ta hrana ne prehranjuje samo materialno, temveč to predstavlja hrano življenja, duhovno hrano. Prehranjuje nas vse, od glave do peta, celega. Je to prepovedano? Mogoče bi kakšen duhovnik rekel, da je to črna magija. Če mi to delamo pri budni zavesti našega jaza, je to bela magija. Je to danes že nekaj, za kar je čas zrel? Zakaj? Na čem to prepoznamo? Ker znamo misliti. In še nekaj, ker se uporablja genska tehnika. Odkar delajo kruh iz kamenja smo mi pozvani postati sposobni delati tudi to belo magijo. In odkar delajo določene poskuse, ki čisto jasno dokazujejo, da je vse materialno bivanje v bistvu oblika frekvenc, zelo gosta oblika frekvenc.

V tem trenutku se mi zdi primerno, da vam povem nekaj o poskusu, ki so ga opravljali v Rusiji v okviru nekih militarističnih raziskav. Ne morem imenovati literature s tem v zvezi. Zelo bodo pazili, da se o tem poskusu ne bi veliko izvedelo. Moja žena in jaz sva o tem poizkusu izvedela in sicer od vodje Vojne akademije iz Petersburga. Vsi vojni poskusi so šli skozi njegove roke in on osebno jih je posredoval v Moskvo. On nama je pripovedoval. Hoteli so raziskati, zakaj iz kokošjega jajca nastane petelin in zakaj nastane iz nekega drugega jajca raca. V inkubator so dali kokošje jajce in jajce race. In skozi obe jajci so pošiljali kratke valove, tako kot je to v mikrovalovnih pečicah. Ti kratki valovi so prodrli skozi kokošje jajce in so prišli naprej v jajce race. Iz kokošjega jajca se je zvalil petelinček, iz račjega jajca pa mešanec kokoši in race. Na ta način poskušajo razvijati nova orožja. Nam bodi ta poizkus pomoč v spoznanju. Je bil ta mešanec določen z menjavo genov? Ali je razlog mešančka neka frekvenca, ki je določala kvaliteto genov? Dokaz je jasen. Ali o nas odločajo geni ali so geni odraz frekvenc naše duševnosti, v frekvence, ki jih dobimo iz dednih tokov od dedovanja? Take poizkuse kot jih delajo v militaristične namene bi morali uporabiti, da bi prišli do spoznanja lasne identitete. Kakšno moč imamo z geni? V tej meri, kot smo v stanju preobraziti se v svojem življenju delujemo na naše gene tako, da naše gene spremenimo. Center preobrazbe je ta, ki mi sami smo, ki pride v telo z rojstvom in tistim, kar se pred rojstvom dogaja. Z gensko manipulacijo pride v prehrambno verigo do nekih manipulacij, ki imajo svoje korenine v mehanističnem načinu razmišljanja. To je način razmišljanja, ki je na mestu pri klasični fiziki, toda, ki ni dovoljen v biologiji. Če gene mehansko premikajo, zamenjujejo, vibracija iz področja duha ne bo našla več pravega temelja, saj se ustvarijo bitje spreminjajoče razmere in s tako hrano nas bo prehranjevalo nekaj drugega in ne duh. Namreč, altiduh. To je napad na nas vse. Še en napad.

Mobilni telefoni?

Tudi to sodi v ta nivo. To je napad na celično strukturo človeka. Kar se tega tiče, gospod Kotar zelo veliko ve. Resnično učinkuje, to tukaj.

Naslednji napad je napad na naša čustva. Genska manipulaciija je napad predvsem na našo pretvorbo. Vnaša nasprotujoč element, antivoljo. Preprečuje razvoj naše volje, ker ta gensko manipulirana hrana ni več usklajena z duhom. Naslednji napad je napad na del, kjer bije naše srce, kjer dihamo, kjer so ritmi življenja, kjer čutimo. V našem čutenju se prebujajo naša hrepenenja in želje. V našem šolskem sistemu ne najdejo te potrebe nobene prave hrane, ker otroke polnijo samo z informacijami. Te informacije sploh ne sprašujejo po tem, kaj čuti otrok, toda čutenje je prisotno. In v naših otrocih je to čutenje mnogo mogočnejše kot v nas. Toda te sile v sistemu šolanja, ki sedaj vlada, ostanejo neuporabljene, neangažirane in otrok jih ne more vzeti pod okrilje, v oblast svoje volje. Tem večja postajajo hrepenenja in temu prihajajo nasproti droge in uničijo življenjske poti.

K meni je prišel arhitekt, star 36 let. V času študija je desetkrat kadil hašiš. V sredini življenja so se mu naenkrat tista doživetja spet vrnila. Od študentskih časov se tako podoživljanje tistega ni ponavljajo. In sedaj se mu je spet naenkrat pojavila ta blaženost uživanja hašiša. Krasna fantazija je bila spet tu in v njegovem duhu je ustvarjal najlepše hiše, toda nič več ni bil v stanju, da te predstave prenese na papir. Jetra so bila poškodovana. Jetra pa so tisti organ, ki naše cilje privede v uresničenje, v delo in nič več ni znal organizirati. Ravno nekako toliko še dela, da ohranja svoje življenje, bivanje, eksistenco. Samo zaradi desetkratnega uživanja hašiša. Pri meni je bil vrtnar, samo šestkrat je kadil hašiš. Ko je bil sredi življenja, je bil popolnoma nesposoben za vsakršno delo. Trajni glavoboli, utemeljeni na škodi na jetrih in popolnoma nemogoče vsako pripogibanje. Pogosto ti ljudje doživljajo stalna zasledovanja, čeprav so že davno prenehali z uživanjem drog. Ali manična bitja, doživljajo kot da jim grozijo, ponoči in podnevi. In to je njihova resničnost.

To je napad na naša čustva, da bi naša čustva vezali na snovi. Z mislijo ne moramo več voditi čustev. Gre kljub temu, če ti ljudje delajo vaje, ki sem jih tu opisal, je to mogoče. Pri teh vajah uporabljajo iste sile, ki jih opravljajo jetra v našem telesu s svojo funkcijo izgradnje. In če ti ljudje začenjajo gledati na svoje misli s svojimi mislimi, se prebudijo s tem v istih silah življenja iz katerih jetra delajo. In potem lahko te sile spustijo navzdol tja do jeter in na ta način dosežejo ti ljudje napredek, ki jim omogočijo, da nikoli več v življenju niso malenkostni, niso povprečni. S takimi vajami, s tem, kar s temi vajami lahko dosežejo, uporabijo krivico, ki je ostala na njih zaradi uporabe drog in preobrazijo to v več življenja in boljše življenje. Če jim to uspe. Za življenje lahko naredijo na tej poti šolanja več, kot bi brez razloga, ki jih je do te poti pripeljal, torej brez uživanja drog. Toda neumno bi bilo mislit, da je treba najprej jemati droge, da lahko stopimo na to pot. Brez drog je mnogo lažje in brez drog je človeka dostojnejše.

In potem še en napad na človeka, napad na naše misli. Ali za svoje poklice danes lahko rečete, da imate opraviti z modrostmi pri svojem delu? Če ves dan sedite za računalnikom samo nabirate informacije, ki jih dobite na pritisk s prstom. Modrost shira. Nadomesti jo informacija. Človek v celoti je danes v nevarnosti, da ga v polnosti vse te moči odvedejo iz poti, ki človeka vodi k cilju, k uresničenju. Kaj nam sploh ostane? Iz svobode moramo delovati proti temu. Potem nam ti napadi ne morejo več škodovati. Potem smemo delati tudi z računalnikom. Kljub delu na računalniku bomo prišli na svoj izvir. Tudi težave z drogami bomo lahko premagali, čeprav je to zelo težka pot. Toda če sploh uspe, je napredek mogočen. Kaj pa hrana? Tudi na to lahko vplivamo. Če se naučimo posegati v življenje s to vajo, če mi z našim jazom zrastemo v sfero samega življenja, energij življenja samega.

Mnogo poti, ki nas poskušajo odvrniti od naših ciljev bi lahko imenoval. Poglejte si točno pri različnih poteh šolanja kot se ponujajo. Kakšno predstavo o človeku gojijo? Vedno boste našli fizično telo. Vedno boste našli astralno telo, telo, ki ga dobimo od planetov in na različnih stopnjah duha. Skoraj pri vseh teh poteh pa ena stvar manjka. Tista sfera, v katero nas vodi čista misel in to je etersko telo ali telo življenja, ki je narejeno iz substance življenja samega po sebi. Zakaj pa to telo iz življenja samega ponavadi manjka v predstavah o človeku na teh ponujenih praksah? Ker razmišljanja ne uporabijo na poti v duhovni svet in tako ne pridejo v sfero v kateri je substanca, iz katere je misel narejena.

Kaj pa ima čustvo opraviti? Ali čustva premalo upoštevamo? Ne upoštevamo jih premalo. Pomislite na svečo, pomislite na gibanje ene roke na drugo, kot smo vadili. Če nebi bili s svojimi čustvi vedno prisotni, gibanje vaših misli nikoli nebi moglo postati konkretno. Čimbolj konkretno doživljamo kar duh premika, tembolj angažiramo vodeno čutenje. Še nekaj imen bi hotel napisati sem dol, kjer se ponujajo poti v duhovni svet, toda brez, da se dotaknejo etrov. Prej sem že imenoval pot Sanchesa po Kastanjeli, ki vodi dol v sile smrti. V to področje sodi tudi mojster magije, ki je znal zelo suvereno delati s štirimi elementi, ki pa ni razlikoval ali je delal s hipnozo ali duhom, ki vadi. Franc Bardon.

Predstavljajte si sledeče. Predstavljajte si vrv za perilo. Na tej vrvi za perilo visi spodnja majica, spodnje hlače, robček, ptičja kletka in v tej kletki kanarček, čevelj in zapestna ura. In sedaj si predstavljajte, deset minut, in to obdržite. Vse predmete, ki ste jih obesili ohranite v svoji predstavi. Nastavite si budilko in v teh desetih minutah preverjajte, kako pogosto padete iz svoje predstave ven in vsakič, ko padete iz predstave ven, vzemite še en prst zraven. Najprej delajte to z zaprtimi očmi, pozneje pa z odprtimi. In z odprtimi očmi v teh desetih minutah ne glejte nič drugega kot to, kar si predstavljate. Neverjeten napor v koncentraciji. Toda, ali opazite, kako močne postajajo stvari pri tem? Popolnoma jasno gledamo na vsebine, brez da gledamo na tistega, ki to dela. In vsaka napaka je kaznovana. Kam to pelje? Konsenkventno se taka vaja nadaljuje, tako da pravijo, v svetu ni več kot dve stvari. Tega sicer pri Bardonu ne boste našli, toda predstavlja nadaljevanje takih vaj.

Razmišljajte o tem, kaj naredi stol za stol. In rečete si, kaj je smisel enega stola? In pogledate, kaj je funkcija nekega stola. Pogledate, kakšen material je uporabljen. Kakšna oblika je primerna? Koliko nog mora imeti stol? In če je noga tako velika kot deblo, samo ena. Če je tako debela kot igla, bo mogoče tak stol primeren za molžo, toda za udobno sedenje ne bo dovolj. Dve? Še ne. Nobene stabilnosti. Z mojo labilnostjo moram skrbeti za stabilnost teh dveh nog stola. Tri noge? Ja, v pravi razporeditvi. Štiri? Je že luksuz. In tako naprej. Iz kakšnega materiala? Iz volne? Ne potrebujemo, lahko položim na tla. Stol naj bi me vendar dvignil od tal. Drug material. Iz železa? Premrzel. Naj bo bolj topel. Les? Ja. In tako naprej. Vse lahko uravnavate z ja in ne. Več ni, kot ja in ne. In čisto hitro, z vsako vajo vedno hitreje. To je vaja kontrole misli.

Objektivno misliti stvari do konca, toda to je vaja brez vmesnih prostorov. Vmesni prostori pa so ravno najpomembnejši. Mi jih ravno iščemo. In kaj se dogodi? Odkrije potrebo v materialnem svetu. Najdem se v zakonih materialnega sveta. To lahko stopnjujemo tako daleč, da zakone uporabim proti drugim zakonom. Naredim se identičnega s prisilami in če se naredim identičnega z zakoni, postanem podaljšana roka sil, ki delujejo v zakonih. Ali razumete kaj opisujem? In sedaj boste eno stvar razumeli. Ker se z mojo duhovno močjo postavljam v službo zakonov, postane moja duhovna moč podaljšana roka teh zakonov. Ta moč me je dosegla, vodim jo skozi ves moj organizem in jo pošljem iz mojih rok spet ven in lahko zdravim. Iz moči svobode in ljubezni? Ne, to zdravim iz moči naravnih zakonov. Z odrekanjem na svobodo in ljubezen, ki jo sicer v tej vaji pridobim ravno v vmesnih prostorih. Ena, dva. To je dovolj na poti šolanja. Mi potrebujemo tri. Sinteza tistega, ki stvar vodi. Ljudje, ki se odpravijo na pot, ki sem jo ravnokar opisal, pridejo v duhovni svet, prodrejo v ta svet, postanejo jasnovidni. Pridejo v svetleč svet, tudi v svet demonov, ki ga vidijo in vedo, da morajo nekega dne iz tega sveta ven. Toda strah jih je tega, ker morajo potem preživeti trpinčenje zasledovanja in venomer odlagajo ta odhod.

Te stvari danes v naši družbi, okrog nas živijo. To, kar je pot Schanchesa, identificirati se s silami smrti. To, kar uči Franc Bardon, ker je želel s svojo potjo postati identičen z zakoni, postati identičen z elementi, da bi potem z elementi lahko delal na tak način, da z očmi..

..postaneš s tem tako identičen, da svobode ni več. Niso več samo napadi, ki nas dosežejo iz družbe v kateri živimo, temveč so napadi, ki se jim izpostavimo na poti šolanja na katere smo šli. Če pridemo na tako pot šolanja postanemo primerni instrumenti za sile, ki nas hočejo napasti. In to drugo, kar sem narisal s puščicami navzgor, to so vse vaje joge povezane z dihanjem. Včeraj smo se malo pogovarjali o tem, na koncu koncev sodi sem tudi zen, ki sicer prihaja sem v vmesni prostor med predstavo ena in dva, ki pa se ne dvigne v sfero etrov, temveč tam pade navzdol in se potaplja v sfero nazavestnih moči. Sem sodijo tudi vse poti povezane s hipnozo in transo. Vse te poti vodijo v razblinjanje. Vedno moram preverjati, kje ostanem s polnimi čustvi in mislimi prisoten.

Na koncu bomo naredili še eno vajo. Nadaljevali bomo pri prejšnji vaji. Zavest izpraznimo, ohranimo pa čustva in misel. Oči so lahko odprte ali zaprte. Delajte tako, kot vam je lažje. Zaprite vrata v podzavest, morda malo močneje zaprite ta vrata. Misel in čustva ostanejo prisotna. In čutite, da ohranjate misli in čustva. Pošljite mir vanje. Dovolite, da se mir razširi po vsem telesu. Čisto budni ostanite. V drugačnem stanju ste kot prej. Sedaj postavite v to vprašanje, kdo sem sedaj? Postavite to vprašanje tudi v svoje okolje. To vprašanje zastavite vsemirju. Kdo sem tisti, ki je večen? Počasi raste to vprašanje iz kozmosa proti vam. Povežite se z odgovorom. Jaz sem jaz. Ta odgovor, ki vi sami tudi ste. S tem odgovorom stkete sebe in se z njim razširite. Širite se iz svoje sredine navzven. Deset minut dolgo to lahko delate. To lahko delate dve uri, toliko kot vam življenje dopušča. Vse kar delate, vodite iz svoje sredine in ste obenem sami okolje. In poskušajte voditi to širjenje tako daleč, kot z vso budnostjo duha lahko v razširjanju eksistirate. Ista substanca je v odgovoru, ki pravi, sem, ki sem. Počasi lahko poskušate čutiti v svoji postavi kar ste, zbrati to v svojem telesu. Vi sami ste svetloba in moč, da sami ste. Vi ste v svoji postavi kot oseba jaza. In vi kot jaz izpolnjujete svoje telo.

In sedaj sodi sem še, da odprete vrata v podzavest in da si pogledate te zlobneže tam spodaj, ki se sicer pojavljajo v našem vsakdanu. In sedaj velja, da kot tisti, ki resnično smo, posvetimo tja dol v podzavest in si ogledamo kaj so sicer moje težnje. Sem človek, ki hoče vedno imeti prav? Ali se izraža skopost v tem, kar delam? Ali rad razmetavam z denarjem? Sem poln skepse? Točno si poglejte. In tam, kjer odkrijete neko slabost, slabost, ki jo je malo lažje preobraziti kot neko drugo. Recimo jeza nad nekom. Sedaj si namenite in si recite, naslednjič, ko tega človek spet srečam se bom boril proti jezi, ki se bo v meni pojavila. Jeza ne prihaja od njega. Jeza se rodi v meni. Jaz sem negoval to jezo, torej moram sam to jezo spet premagati. In sicer premagati kot tisti, ki resnično sem. In sklenem, da bom pazil na to. In potem, ko ta človek spet pride se veselim, da ga srečam. Sedaj ga končno lahko opazujem, ne tega drugega, temveč jezo v sebi in ko se bo pojavila, jo bom opazoval kako se pojavi v meni. Zelo radovedno jo bom opazoval, kako se v meni obnaša in jo bom spet odslovil. Rekel bom, ne, sedaj nisi na vrsti, sedaj sem na vrsti jaz. In ta energija, ki jo jeza uporabi v moji duši se izgubi, ta energija se porabi proti jezi. Moja nagnjenost k jezi se bo s to energijo zmanjševala. In komu v prid gre ta energija? V prid mojega jaza in zato lahko vedno znova od enega do drugega primera podzavestno življenje osvetlimo in temno demonijo v svoji podzavesti iz enega dneva do drugega dneva v vsako leto malo bolj, od  enega življenja v drugo življenje privedemo in preobrazimo v svetlečega pomočnika.

Če to razširitev v prvotnost uspemo realizirati iz svojega jedra, potem bi bila taka meditacija zastonj. Če k temu ne dodamo tudi dela na svoji podzavesti in če se to ne konča vsakič s sklepom, da se lotimo čisto konkretne preobrazbe nekega čisto konkretnega problema. Življenje se bo spremenilo in drugi del se začenja. Najtopleje vam to priporočam. To je meditacija, ki nam jo je priporočil Daskalos in ki jo na zelo podoben način najdemo pri Rudolfu Steinerju. Niti Daskalosu, niti Steinerju ni do tega, da se sklicujemo na njiju, temveč sta jo dala za to, ker je pomembno, da mi stopimo na to pot. In če berete pisma Nove zaveze, namreč Janezov evangelji in če berete Pavlova pisma, potem boste tudi odkrili to pot.

Zelo veliko sem danes od vas zahteval, brez dolgih pogovorov. Razgovor sem močno čutil in menim, da nadaljevati pravzaprav ne moremo. Jutri pa bomo nadaljevali. Seboj bom prinesel dva kamna in na tem bomo preverjali, kako realna je naša duhovnost v svetu. Odkrili bomo, da lahko na globalizacijo močneje učinkujemo kot gospod W. Lep večer želim.

Okrog tebe je moč. Ta moč sega do zvezdnega neba. Mir v moči. Zelo močno čutim vse, tudi meje in potem vse skupaj obrni. Ti si moč in okrog tebe je mir. Tja do zvezdnega neba. In reci, moč, mir in to menjavo zelo zavestno vodiš. Vsako jutro. In sicer v tistem času, ko se sama najmočnejše počutiš. Takrat to delaš. Na ta način boš obvladala tisto, kar je notri in kar je zunaj. Omejila se boš iz tvoje volje pod svojim vodstvom in nič negativnega te ne more več doseči. To je najbolj učinkovito za tebe.

…Spoštovani prisotni! Ne bomo polagali mojstrskega izpita. Ta pot šolanja, ki smo se je lotili in ki jo tu opisujemo, nikoli ne pripelje do končnega cilja. In kdor meni, da lahko stremi k uspehu, potrebuje pravzaprav še novih izkušenj. Ni pomembna modrost. Pomembno je pridobivati modrost. Ne štejejo plodovi, ki jih na poti najdemo, pomembno je zorenje plodov. Ne moremo iskati ciljev izven poti. Pot sama je cilj. Biti dejaven, aktiven, biti mi sami v naši delih, to vodi cilj. In to lahko razvijemo brezmejno daleč in to je novo v zgodovini sveta. In to od obrata časov. Nekaj, kar smo včeraj obravnavali bom ponovil.

Najnižja točka razvoja človeštva, v njem lahko govorimo o obratu časov. Obrat človeštva bi lahko rekli. Človek je našel iz univerzuma center vsemirja, namreč samega sebe, ker ima telo v katerega se je naselil. In to vseljevanje v telo se je nekako oblikovalo v vedno ožjih krogih. V času staro indijske kulture so bili še daleč v periferiji. Umikali smo se v gorovje Himalaje, tja gor v višave. Od tam prihajamo in pisava sanskrita še dolgo ne bo na tleh. Vsaka črka visi na tramu in na tramih visijo črke. Vse črke visijo navzdol. Toda v času staro prezijske kulture, tam so samo ravne linije in pridemo na tla in začnemo tla tudi obdelovati. Pod Perzijo najdemo kilometre in kilometre kanalov in sicer tako globokih, da ljudje lahko vzravnano hodijo po njih, da bi te kanale za vodo lahko čistili. Vsa Perzija je bila tako plodna. Ena sama oaza je bila, kjer so travo žlahtnili v žita. Iz vrtnic so naredili sadno drevje. Zemljo so preobrazili. Človek je takrat posegel v zemljo in se ne umika več v Himalajo.

Vsaka kulturna epoha prinese nekaj čisto novega v človeštvo. In smrt v času stare Perzije še ni pomenila veliko. Če greste danes v Indiji na Ganges, tam družine sežigajo trupla svojih sorodnikov. Glavo jim razbijejo, da se duša lahko iz nje umakne. In tam ne boste našli te žalosti, kot jo pri nas negujemo ob smrti. Potem pa v času staro egipčanske kulture postane smrt velika skrivnost, uganka človeštva. Vedno bližje človeškemu telesu prihajajo vprašanja sveta. In potem končno v staro grški latinski epohi pride človek v svoj center. Center človeka postane križišče eterskih sil. In v tem trenutku, ko grozi, da se bo človek potopil v neskončnost točke, in ko grozi, da bo za kozmos človek izgubljen, pride tja noter največje bitje Sonca in se s tem centrom poveže. Poveže se z materijo, da človeku pokaže pot po kateri lahko spet vstane. Na irskih križih najdete okrog križa to sonce.

To je bil čas grško rimske kulture. Danes pa smo že na poti dvigovanja. In borimo se za to, da ostanemo v napredku, da se gibamo v napredek. Na vsaki stopnji, ki nas sedaj vodi navzgor grozi nevarnost, da bomo spet strmoglavili navzdol. To takrat, ko so se spuščali navzdol do Golgota, to še ni bilo mogoče. Takrat smo bili še čisto prežeti z duhovnimi silami. Te duhovne sile so imele našo bodočnost še čisto jasno pred očmi. Sedaj pa, ko se dvigujemo, smo stalno izpostavljeni poizkusom, da nas duhoven sile pri dvigovanju motijo, onemogočajo. Ali s tem, da začnemo dvomiti v duha smatramo, da materija, ki smo jo nekako obvladali duha nima? In človek se z materijo identificira.

Včeraj smo obravnavali Sanchesovo duhovno pot po Kastanjedi, ki je te vrste. Ali mi sami, naša lastnost, ki jo vzamemo s seboj se začne sama sebe uživati in ne išče več povezave s svetom. Tudi to pomeni padec. Naša lastnost in svet morata priti v ravnotežje. Sem jaz sam? Sem v centru ali sem periferija? Oboje. Še več. Celo tisti sem, ki mora center in periferijo privesti v ravnotežje. Tako dolgo dokler centra še nismo imeli, je bilo naše nastajanje še mnogo bolj v periferiji, v okolju. In vse, kar je bilo spuščanje navzdol je našlo svojo domovino že z zrakom, z dihanjem. Toda takrat, ko je naša lastnost z vso močjo egoizma začela v nas uveljavljati, v nas živeti, pridemo v drugo sfero, kot je bila tista sfera, v kateri centra še nismo imeli. Ta zračna sfera, sfera zraka postaja umazana, saj v tem zraku bivajo vsi elementi egoizma in bitja. In ta duhovna bitja, ki so nasprotniki človeka, te mi potrebujemo zato, da jih lahko premagamo. Uživati samega sebe je izraz egoizma. Kako lahko egoizem tako preobrazimo, da ne more več škodovati? Omenili smo, egoizem moramo tako razširiti, da bo v tem egoizmu ves svet imel prostor. Ne moremo se mu odreči. Ne smemo ga izgubiti, toda celemu svetu moramo dati možnost, da ima v našem egoizmu prostor. Za to moramo nekaj narediti. To pa gre le s pomočjo volje. Z voljo bomo prišli spet k svetlobi sveta iz katere prihajamo. In počasi se naš horizont širi, horizont biti vse in povsod, tako dolgo se širi, da bomo vse sfere iz katerih smo se spuščali navzdol presvetlili z našo lastnostjo. In nekega dne bomo doumeli, kdo smo.

Nikoli ne bom pozabil, kaj nam je Daskalos na Cipru nekega dne dejal. Tako pogosto so ga spraševali: “Daskalos, kako človek spet lahko postane bogu podoben?” In on jim je rekel: “Vprašanje ni dobro postavljeno. Vi ste bogovi, samo razumete še ne tega.” Neumnosti počenjamo s tem, ampak to je še dovoljeno, saj so nas bogovi sami poslali na to pot navzdol. Naj malo z nami dregetajo ali bomo uspeli ali ne, toda čakajo nas in pogosto bodo posipali rože na našo pot. Če nam v napredku uspe ustvarjati ravnotežje med lastnostjo in svetom, če napredujemo.

Enkrat bi vam rad v to parabolo narisal človeka še kot spomin na tisto, kar smo včeraj obravnavali. Ni lep, malo naj bo bolj strog. Tretje oko med obema obrvema. Grelna čakra, srčna čakra, čakra v vdolbini želodca, pleksus solaris, in korenska čakra. Včeraj smo videli, človeka bom razdelil v preteklost in bodočnost. Dokler smo lahko v duhovnost našli pot čistosti preko zraka in dihanja, v tistem času so bile napisane vse knjige modrosti, ki jih iz starih časov imamo. Danes iz joge ne nastaja nobena knjiga modrosti več. Knjige modrosti nastajajo iz poti volje. Berite Fichtejeveo filozofijo, Fausta, študirajte študije prirodoslovja kot jih je napisal Goethe. Na poti spoznanja, modrost in modrost. Včeraj smo videli, da čakre do trenutka, ko smo prišli v obratu časov do samega sebe, kažejo čisto določeno število lotosovih listov, vsaka za sebe. Osem listov v grlu, šest listov na srcu, pet v želodčni vdolbini, tri v solar pleksusu in dva v korenski čakri. Vse tisto, kar človek od obrata časov s svojo voljo razvije kaže dvojno število listov pri vsaki čakri kot prej. V starih časih namreč, so bile v čakrah nekako zasnovane kali novih listov. Iz teh kali se ni še nič razvilo, pravzaprav so bili kot popki in razviti se smejo šele takrat, ko človek iz svobodne volje to zmore. V starih knjigah modrosti je to že zapisano. Toda to je zapisano tudi pri Pavlu, Fichteju, in pri Rudolfu Steinerju, pri Daskalosu in pri mnogih drugih.

Volja je tista, ki bo prinesla svetu napredek in prve poskuse smo mi skupaj opravljali. Nič ni bilo mogoče razen tistega, kar smo sami ustvarili. Srčna čakra ima dvanajst listov, v vdolbini želodca ima nova čakra deset listov, pleksus solaris šest listov in korenska čakra štiri liste. Od koreninske čakre gre potem preko Hundalinija navzgor h kronski čakri, ki je v bistvu duhovni organ zaznavanja, odprt proti kozmosu. In še enkrat ponavljam. Ni dovoljeno karkoli manipulativno delati od spodnjih čaker navzgor. V naši lastnosti še nismo tako čisti, razsvetljeni in še nimamo take moči nad seboj, da bi bili dorasli bitjem, ki so v stanju ustvariti novo bitje. Če se nedovoljeno lotevamo, delamo s temu energijami, začenjamo z uničevanjem lastnega telesa in uničevanje se začne pri živčnem sistemu. Še enkrat ponavljam, ker se danes ravno na tem področju dogaja veliko grozljivega. Škodo si delamo, če se lotevamo čaker direktno. Delamo si škodo, ki traja neskončno dolgo in če poskušamo danes razvijati čakre z dihanjem imamo uspeh. Stari listi se spet zasvetijo, jasnovidni postanemo, neke vrste blaženost dosežemo. Ampak svetijo samo stari listi in s tem sami sebi onemogočamo, da se v popolnosti razvijemo. Pogosto si naredimo škodo, ki je nepopravljiva.

Hoditi moramo po poti volje in ne po stari poti, in ne morem se izraziti dovolj resno, da bi poudaril, kako zelo je to potrebno. Joga je bila upravičena. Joga danes ni več upravičena. Pot volje prej ni bila mogoča, ker svoje lastnosti v centru še nismo obvladovali. Danes pa je izhodišče vsega ravno naša lastnost, center in iz tega moramo doumeti pot k duhovnosti. In s katerim instrumentom bomo duha najbolj jasno, čisto zajeli? Kjer imam kontrolo nad tem, ali živim v iluzijah ali začenja res svet govoriti meni. Nič drugega kot misel je tista, ki mi je za to na razpolago. Če je ta vertikala linija jaza, potem imamo v mislih možnost, da se na najbolj čist način doumemo sami sebe. Kaj pa v čutenju? Čutimo konkretnost lastnosti. V čutenju postane svet in naša lastnost naša lastnina. In kako se to dogodi bomo takoj videli.

In tretje je volja. Reči pa je treba, vse tri stvari so pravzaprav volja. V vsakem delu je volja prisotna. Toda ne vemo kako telo to naredi, da naša volja postane delo, postane akcija. To delajo tiste sile, ki gibajo našo presnovo. V volji spimo, tudi čez dan. O tem smo se pogovarjali že predvčerajšnjim. V čutenju sanjamo. Še ne doumemo tako čisto, kdo smo. Razen, če je nekdo dosegel, da v sanjah misli. Potem postane stvar drugačna. Potem se prebudimo v sferi sanj, kjer se nam razodevajo čisto drugi svetovi, kot jih razodevajo naša čutila iz sveta okrog nas čez dan. In če se prebudimo z razmišljanjem v svetu spanja, potem nekako izkusimo tisti svet, ki deluje v stvarništvu kot tisto, kar nastaja. In če gremo še eno etažo nižje tja, kjer smo v transi, potem izvemo kaj je smrt in kaj je vstajenje. Da ne izkusimo smrti kot vstajenje, za to obstoja vaja. Včeraj smo opisali to vajo. To je vaja po Sanchesu, kjer se ljudje identificirajo s kostmi.

Če si ogledamo razvoj človeka imamo najrazličnejše možnosti premagovanja uporov, nasprotij, preprek. Včeraj sem opisal pot Bardona in kako v konsenkventnem nadaljevanju poti Franca Bardona, to je pravzaprav pot po Kabali, kako na ta način lahko pridemo do možnosti, da z našo mislijo delamo tako, da postane misel identična z zakoni v materialnem svetu. Misel naj bi funkcionirala tako kot računalnik med ena, dva, ena, dva. In več tam tudi ni. Mi se z vso koncentracijo na tisti poti nekako silimo v svet zakonov. Zakoni pa so nujnost, prisila. Da imamo v svetu zakone nam omogoča, da lahko zasledujemo svoj lasten razvoj na varnih tleh. Pred svetom zakonov moramo imeti globoko spoštovanje. Če pa pride v našo dušo tista nujnost, prisila zakonov, smo se odrekli naši svobodi. Potem se gremo lahko z močjo zakonov magijo. Pridemo v prisilo, ki nas lahko privede v neke vrste jasnovidnost, toda v jasnovidnost moči, ki so povsem vezani na zakone fizičnih pojavov. Ta pot nas lahko odvede od prave poti. Zaradi tega, ker doživimo človeka kot odvisnega od zakonov materialnega sveta. Privedemo ga v identičnost z zakoni. Mi pa moramo vendar zakone dvigniti v element svobode. Kako dobro, da Luna doseže svoje različne faze brez naše svobode. Če bi mi šele morali postaviti Sonce na določeno mesto in Luno na neko določeno mesto, če bi bila trigonska pozicija Sonce, Lune in Zemlje odvisna od nas, kje bi bili? Nikjer več. Propadli bi.

Kaj delajo bogovi z nami? Vržejo nas ven iz nujnosti zakonov in sedaj najdemo na novo nazaj, ampak ne brez svobode. Ukrepajte tisto, kar je potrebno iz vaše svobode in dvignite to svobodo v veliko moč ljubezni. Samo ponavljam zato, da bomo lahko nadaljevali. Pri poti, ki sem jo ravnokar ponovil, torej orientacija k materialnemu bivanju in druga gesta bivanja ni izgubljanje v materiji sveta, temveč je izgubljanje v samem sebi. Tako, da bi človek moral napisati neko zračno gibanje v izgubljenost, iracionalnost višav. Tu spodaj imamo svet brez duha. Rezultati tega so genska manipulacija, informatika in tako dalje. Tu zgoraj imamo uživanje samega sebe, to pa pomeni, biti sam, brez sveta. To je odgovor na svet brez duha. To je gesta enega naših zvodnikov. V času Perzije so ga točno opisali. Ime mu je Ariman. Ta pa, ki vodi v višave, v uživanje samega sebe je tudi zelo znan. V starem testamentu ga opišejo kot Luciferja. In potem imamo še tretjega, ki ga opisujejo v Janezovi apokalipsi, ki hoče odrezati naš jaz in ga hoče uničiti. Človek živi v občutku, to kar sem jaz je materija. In se s smrtjo razblini v zemljo kot snovi njegovega telesa. Ta, ki nas napade, da bi to dosegel se imenuje Sorap. Visoko bitje Sonca, kot to opisuje Rudolf Steiner. In vsi trije zavodniki, vse tri pravzaprav rabimo, toda potrebujemo jih zato, da jih premagamo in da bi na tem v polni meri razvili svoj jaz. Ali ne zahtevajo od nas preveč? Izplača se.

Toliko poti se danes ponuja. Toliko poti na katerih pademo iz svoje kontrole in to je vedno na poteh, na katerih nimamo misli s seboj. Vedno znova lahko to srečamo, še posebno, če najdete kontakt z gibanje “new age-a”. pridete v neko skupino, greste v gozd in se želite naučiti povezave z duhom dreves. Vsak si izbere najljubše drevo in ga objame. Krasno. Vsako drevo ima malo drugačno lubje. To, kar čutimo s čutili odmislimo. Misli pošljemo na pašo. Samo motile bi in odpremo samo čutenje in se s čutenjem povežemo z drevesom. Dovolimo, da pride, kar hoče. Nekateri pridejo do doživetja svetlobe. Ko stvar mine se človek od drevesa spet loči in sedaj spet pokličemo naše misli. Neko stopnjo naših misli, toda samo eno stopnjo našega razmišljanja. Razmišljanje ima več stopenj. In sedaj ta stopnja misli interpretira tisto doživetje, do katerega je čutenje prišlo. Vprašanje, kako lahko moj razum razume, do kakšnih doživetij je čutenje prišlo, brez da je bil razum prisoten? Predstavljajte si vendar, če moje misli pošljem na pašo vendar ne morem več razlikovati, da bi lahko razlikoval. Potrebujem razum. Razum nima nič drugega delati, kot da razlikuje. Pogosto mislimo, da z razumom lahko pojasnimo še več. To je potem odsotnost discipline v nas. Točno vzeto imenujemo razlikovanje razum. In primerjanje med tisto, kar smo razlikovali, to je potem višja moč misli, kjer v vmesnem prostoru naš razum deluje in dobi ideje, ki tisto, kar je razum razlikoval spet povežejo. To je potem tisto, kar je na mestu, sprejemljivo. In tisto, kar je razumno.

To kar razum razlikuje, k temu najde razumnost ideje in če gremo še višje, tako kot smo včeraj poskušali biti aktivni med posameznimi stopnjami predstavljanja, pridemo do imaginacije in si ogledamo ideje. To je razlika med Schilerjem in Goethejem. Schiler je misli na prarastlino, Goethe pa jo je videl. Zaradi tega sta prišla tudi v spor. Tako dolgo dokler Goethe potem ni prepoznal, tako pač vidim vaše ideje. To je korak od razuma do imaginacije..

..Kako oblikujemo v organ videnja. Če razum ni bil prisoten pri doživljanju drevesa, potem tudi ni mogel razlikovati ali so ta doživetja prišla iz moje podzavesti, iz mojih hrepenenj, opremljena s skepso ali z občutkom pomembnosti ali pa tisto, kar doživljam prihaja iz drevesa samega. Poglejte, z razumom moram vedno ostati zraven, sicer bitij ne morem razlikovati in čim višje se dvignemo, tem močneje moramo obvladovati svoj razum. Zapeljivci, ki jih danes srečujemo so zelo agresivni. Kako lahko srečam drevo na tak način, da ostanem jaz vladar svoje volje, ki se pokaže kot misel, razmišljanje in kot čutenje. To je mogoče.

Drevesa vam ni treba objeti. Postavite se pred brezo na oddaljenosti dvajset metrov. Opazujte drevo s čutili ali pa vzemite javor. Kako krasna drevesa tu v Alpah. Gorski javor, ki se takole razveja, v ostrih kotih kaže navzgor, razvije krasno široko krono na prostih mestih. Pojdite v drevo, tja gor z vašim pogledom. Hodite z očesom okrog krošnje, objemite jo. Popolnoma drugačna postava kot je hrast. Popolnoma drugačna kot neka stara hruška. Poglejte gesto, ki jo dela to drevo. Gesto lahko čutim. Pri tem je moje čutenje prisotno in sedaj lahko razlikujem. Breza izgleda drugače kot to drevo. Poskušam ga primerjati s smreko, da bi razlikoval od tega, kar vidim. Da to gesto vedno bolj zajamem. Čutim to gesto kazanja navzgor teh vej. Drugače kot bukev, ki pošilja svoje veje v horizontalo in svojo glavno deblo vodi čisto navpično do vrha. Javor konča svoje glavno deblo mnogo nižje in gre potem v razvejanje in to razvejanje navzven se tako usmerja, da se cela postava nikoli ne rani. V notranji prostor klonem z mojim pogledom in čutim geste tako, kot se mi kažejo. Grem v vmesne prostore med vejami, potem grem spet ven. Premerim prostor tja do ozadja za drevesom in se spet vrnem k deblu. Z deblom se skušam sam spusti v razraščanje v vejah. Z voljo sem visoko aktiven. Sam postanem gesta tega drevesa in sedaj preidem k temu in to je zelo pomembno, da si vedno bolj in bolj ogledujem aktivnost. Aktivnost, ki je gesto tega drevesa sprejela vase in čimbolj intenzivno mi bo uspelo, da bom gesto drevesa sprejel kot del svoje aktivnosti, bom nekako zajel registriral to nastajanje drevesa, ker sem s tem sam nekako postal drevo.

In vedno bolj opazujem dejavnost in tako mi uspe, da tisto drevo, ki ga s čutili vidim izgine, saj se sedaj koncentriram na dejavnost v njem in drevo se mi naenkrat pokaže v svoji auri. In točno vem, da se mi je v tem izpovedalo drevo kot bitje. Ves čas sem moral pri tem nekako zanemarjati tisto, kar je iz mene hotelo steči proti drevesu kot moja simpatija ali antipatija. Venomer sem moral z razumom preverjati ali igrajo v mojem čutenju moje lastne simpatije ali antipatije neko vlogo. Če lahko to preprečim je moje čutenje v stanju sprejeti ustvarjajoče geste simpatije in antipatije. In brez ustvarjalne aktivnosti razmišljanja, v čutenju in čutenja v razmišljanju nebi uspelo nič. In v vsakem trenutku lahko preverjam ali sem dovolj natančen, ali dovoljujem, da se iz mene dviguje nekaj hrepenečega. In če sem postal res tako eno z drevesom je prišlo res do srečanja dveh bitij in bitje tega drevesa je postal moj prijatelj. Vedno se lahko spustite z njim v razgovor. To ni iluzija. To tako točno vemo, kot lahko sami preverimo rešitev neke matematične naloge. In pri tem tudi delamo tako precizno kot pri matematiki.

Na ta način izpolnimo eno nalogo. Narava nam da temelje za naše bivanje in za to, da se lahko razvijamo. Sedaj pa mi dvignemo to naravo navzgor v naše spoznanje in v spoznaji začnemo odreševati naravo iz izgnanstva v tridimenzionalnost navzgor, v moč svobode in ljubezni. Pri tem gre vedno za delček vstajenja narave v procesu človekovega spoznanja. In v tem delu, v spoznanju ni nihče drug dejaven kot jaz.

Nekaj bi vam priporočil. Berite knjigo Kako pridem do spoznanja o višjih svetovih. To je bila moja učna knjiga. To je knjiga Rudolfa Steinerja. Veliko knjig, ki jih priporočajo poti duhovnega šolanja sem v življenju spoznal. Verjamem, da ima ta Steinerjeva knjiga veljavo najmanj naslednjih tisoč let. Verjamem, da jo bodo v sto letih malo drugače formulirali, ker naša sposobnost nekaj doumeti raste. Toda smisel, vsebina te knjige velja do konca našega razvoja. Seveda z zadnjo kulturno epoho – čisto na koncu bo kultura amerikanska – s tem naš razvoj še ne bo končan. Pridejo vedno novi cilji, nove parabole. Seveda so Slovani najprej na vrsti, in med Slovani je Slovenija. Slovenija pa je tudi z eno nogo v srednji Evropi. To je neke vrste povezava, moč čutenja, ki pri vas živi. Je taka, da jo tudi mi Nemci iščemo. V združeni Evropi nas vi res lahko podpirate in dopolnjujete s tem. Če se namenite brati knjigo Kako priti do spoznanja o višjih svetovih Rudolfa Steinerja, potem jo preberite desetkrat. In potem berite to knjigo od zadaj naprej, tudi desetkrat. Jaz sem za tem delal takole.

Dovolite, da opišem majhno osebno anekdoto s tem v zvezi. Zagotovo sem bil sem grozljiv družinski oče in mož. In imam zelo pametno ženo. Nekega dne mi je rekla, kaj si želi za rojstni dan. Navihano mi je rekla: “Knjige Kako pridem do spoznanja o višjih svetovih, te enostavno ne razumem. Prosim, naredi mi povzetek te knjige in ta povzetek mi boš potem dal za rojstni dan. Da boš to lahko naredil ti dovolim, da greš dva tedna prej na dopust.” Triki. Kaj takega se lahko spomnijo samo ženske. Tako delajo ženske politikov. Jaz sem to zelo rad naredil in potem sem poskušal, da za vsako poglavje naredim izvleček na eni strani. Sistematiziral sem vsako poglavje v skici in na ta način sem vedno bolj tudi sam dobil neke vrste pregled nad vsem skupaj. In počasi začnejo človeka srbeti prsti in začutiš veselje do tega, da vadiš. In to vam lahko samo priporočam.

In to, kar smo prakticirali tu te tri popoldneve je nastalo iz duha te knjige, v povezavi s tisto potjo, ki nam jo je dal Daskalos. Iz istega duha iz katerega je ustvarjal Rudolf Steiner. Tudi Daskalos je napisal nekaj knjig in v njih opisal to pot šolanja. Prva knjiga o vajah se imenuje Ezoterična praksa. Dobi se jo v angleškem prevodu. Nekega dne jo bo Meta prevedla. Če pa vzamete v roke knjigo Kako pridem do spoznanja o višjih svetovih, imate vse, kar potrebujete. To je rekel Daskalos. V tej knjigi imate celo vrsto meditacij in vaj, tako da marsikdo misli, to je toliko vaj, da raje sploh ne bom začel. Razumljivo, saj je v tem razvita cela pot razvoja, tista pot razvoja, ki je še daleč pred nami. Če pa začnemo z eno edino vajo, mogoče s tisto vajo kontrole misli, ki sem jo narisal, tista zadeva z iglo in nitjo ali pa, kako prižgemo svečo, kako odpremo stojalo za note, kako krompir pripravimo tako daleč, da ga damo lahko na mizo, kako produciramo svinčnik, kako napolnimo nalivno pero. Odkrili boste, da je življenje polno zanimivih stvari. Toda, morajo biti nezanimive in sicer zato, da je vaša pozornost lahko uperjena samo v delo s tem zvezi. In če vse življenje ne boste vadili nič drugega kot to eno vajo, je to priprava za vse druge vaje in meditacije.

To bo svetilo na človeka v vas in počasi bo ta vaja privedla do misli, ki so v stanju videti. Najprej malo hitaje, še nič ne vidimo, kot da se človek zaleti v neke vrste meglo. Nekakšne kontrakcije, krči v atmosferi. To so široka, svetla področja, ki se širijo. V njih so zelo ostre linije. Nimate pojmov za te stvari, ki se kažejo. Kaj takega v fizičnem svetu ne najdete. In počasi bodo te stvari, ki se jih kot slepi počasi dotikate, dobile barvo, svetlo, temno in počasi opazujete, da se stvari gibajo. To gre počasi. Pri tem ne smete ničesar hoteti razen, da hočete vadit. Samo delo je cilj, da bi le palčke lahko videl. Če to želite, bo to palčke pregnalo. Sam se moram umakniti, nič pričakovati, temveč samo vprašati, kako lahko ustvarim prostor, da se boš v njem lahko pojavil. To pomeni, z mojo voljo se moram umakniti. To je višja volja, več volje in ustvari prostor miru. Mir prostora, ki je osvobojen vseh teh vrst nagajivih nagibov iz moje podzavesti. Razum je pri tem z največjo budnostjo vedno prisoten. Če moram v sebi kaj spremeniti, ali moram kaj spremeniti, ali sem ustvaril ta miren prostor? Potem ohranjam ta miren prostor in sedaj postanem spet kreativen v ohranjanju miru. Vidite, povsem jasna moč razuma mora biti vedno prisotna, sicer to ni vaja, ni meditacija ki jo res sam vodim.

Če delam jogo pridem tudi v biti sveta, toda ne znam več razlikovati in atmosfera, zrak je danes zastrupljena z demoničnimi bitji. Včasih se kažejo kot zelo vabljiva bitja in neka dama tu v Sloveniji mi je enkrat rekla, žena nekega ministra, s svojo sestro je hodila na jogo in zaradi tehnike dihanja so eno in drugo zasledovala demonična bitja. Sestra je morala kriče zapustiti prostor in ona je šla za njo. Nekateri so v stanju ta bitja takoj prav doživeti. Nekateri jih dolgo ne doživijo, bitja pa so tu. Tega nebi mogel dovolj resno in drastično opisati. Duhovni svet čaka na naš napredek. Priporočam vam, da študirate knjigo Kako pridem do spoznanja o višjih svetovih od Rudolfa Steinerja in če hočete delati samo vajo kontrole vaših misli. S tem se boste potopili v sfero v kateri boste ostali zaščiteni pred vsakršnimi napadi. Iz te sfere boste znali razlikovati, katera duhovna bitja se vam želijo približati. Študirajte knjigo Kako pridem do spoznanja o višjih svetovih.

Sedaj pa praktična uporaba. Vidite ta kristal? Preciznost, ki jo moramo imeti v svoji duši, bomo poskušali odkriti. Poglejte si z očmi obliko. Tega pravzaprav ne moremo narediti tako, kot bi bilo potrebno. Si predstavljate kako je težek? Čutite v svoji roki kako težek je? In če tu štejete te površine, heksagonale, neenakomerno tukaj, pogojeno z rastjo tega kristala, povsod ravni robovi, gladke površine, tu spodaj neenakomernosti. Čim bolj se približamo konici, tem bolj prozoren je. Kamen je mrzel, gladek. Svetloba prodira skozenj in tam, kjer lahko gledamo skozi kamen opažamo na spodnji strani nekaj mlečno belega. Sedaj pa si poglejmo našo dušo. Ali je naša duša tudi tako gladka in mirna, jasna? Ali je v duši veliko gibanja navzgor, navzdol? Vsaki dve sekundi in pol drug čut.

Spomnim se najave davka na dohodek. Moja čustva gredo v neko določeno smer. Potem mislim na dopust na Brionih. Moja čustva se že malo drugače obarvajo. Če slišim tati-tata na ulici me prežame čuden občutek, kaj se dogaja. Kakšna nezanesljivost v naši duši. V čutenju smo res nezreli otroci. Brez pomoči smo prepuščeni tem valovom na milost in nemilost. Enkrat zgoraj vsi v sreči, enkrat vsi potolčeni v globini. Kakšno nastajanje v naši duši. Kakšno gibljivo nastajanje v naši duši. Poskušamo si točno ogledati, kaj v naši duši živi.

Sedaj pa korak nazaj h kristalu. Kako izgleda nastajanje kristala? Se tudi pri njemu toliko dogaja navzdol, navzgor? Visoko na nebu in globoko na smrt žalosten? Seveda ne. Čisto jasno odkimavate. Kakšno zanesljivost tisočletja trajajočo najdemo v tem nastajanju? Kakšen mir, stalnost, konsenkventnost, vedno podrejajoč se višjemu redu, ki jo tu prinaša do izraza ta šesterokotnost. Razlika je povsem jasna. Nastajanje v moji duši je še nepreračunljivo, kaotično, ne da se pomagati. In kakšna je sigurnost in vodenju v nastajanju kristala? Sedaj bomo skušali čutenje v nas z največjo resnico našega razuma spraviti v ta položaj miru, kot ga najdemo v nastajanju kristala. Poskušajte. In sedaj se vrnite v normalnost. Korak naprej. Če smo naše notranje duševno življenje potopili na nivo frekvenc tako, da bo naša frekvenca korespondirala s frekvenco nastajanja kristala, bomo lahko postali eno s tem kristalom. Lahko stopimo vanj, če živimo v tem miru kot on, nas bo ta kristal sprejel vase. In lahko poizkusimo, da se razširimo v tem kristalu tako, da vso postavo tega kristala razsvetlimo z našim biti. Pri tem preverite, kako kristal to dovoljuje. Poskušajte postati eno z njim. Ali se res lahko razširimo do meja njegove postave. Ali to dovoli? In pri tem ugotovite, sicer sem eno s kristalom, kljub temu pa sem jaz jaz. V srečanju s kristalom, ali se me kristal dotakne? Njegove karakteristike sprejmem v moje biti ali tudi kristal sprejme mojo lastnost vase? In če to nekaj časa ohranjamo, se spet bolj koncentriramo na našo lastnost in se vrnemo, vodimo sami nazaj v naše normalno stanje. In potem si ogledamo, kako nam kamen dovoli, da postanemo eno z njim. Pri drugem kamnu bomo doživeli, kako realno to je. To niso halucinacije. Vedno znova dajem napotke. Za vas bi bilo pretežko, če bi to takoj na začetku delali. Upam, da vas ne moti, če vmes govorim. Vnaprej bi še nekaj rekel. Nič ne uspe, kar sami ne ustvarimo, zato ni sugestija, ki bi v tem prostoru živela. Vse je individualna moč spoznanja tudi, če čutimo da v prostoru nekaj nastaja. Brez iluzije.

Začnimo. Največja treznost, da bi bili odprti za geste tu zunaj. Kamen smo opazovali. Opisali smo kristal, čutili smo kakšne oblike je, kako je prosojen, koliko je težak in sedaj poskušamo lastno frekvenco spustiti na frekvenco kristala. Ostanemo pa še zunaj. Stojimo si še nasproti. Oči lahko zaprete, lahko pa jih imate odprte. Poglejmo si mir in potem ta mir okrepimo. Ko miru nič več ne moti, lahko čisto počasi poskusimo stopiti v kristal. Dovoliti, da nas on sprejme vase. Stopimo v njegovo sredino in se počasi razširimo v njem. Poskušajmo postati tako prosojni kot kristal. Vprašajmo se, kako da dovoli? Preverimo ali smo zapolnili vse vogale z našim biti. Budno zasledujem, kaj dela z menoj. Poskušam ohranjati stanje biti popolnoma kristal in kljub temu vem, da sem jaz sam jaz. Bit tega kristal sprejmem v svojo bit. Počasi stopim spet ven iz tega kamna. Postavim se kamnu nasproti in vrnem se k mojemu siceršnjemu duševnemu razpoloženju. Je bilo mogoče? Ali je premalo kisika v zraku, da bi lahko imeli to budnost? Človek lahko preveri ali se drugi elementi predstave tudi vsiljujejo. “To vendar jaz nisem, tu hočem vladati samo jaz sam. Vi sedaj niste na vrsti, proč”…

…Tu lahko točno razlikujemo ali sem to res jaz sam. To je vaja s kristalom. Ali potrebujem svojo hrano.

Vprašanje za vas. Ali ste se zmogli spustiti v tak mir, kljub težavam vsakdana. Da so te stiske lahko molčale in ste se lahko čisto odprli tistemu miru, ki odgovarja nastajanju kristala? Je bilo brez težav mogoče vstopiti v kristal? Lahko opišeš?

Meni se je zdelo, da sem čisto v kristalu, ampak da sem sama notri.

Dobro. Si se lahko razširila?

Ko sem bila enkrat v Turčiji sem imela enak energetski nabor in sem imela občutek, da sem….

Mene je bolelo pri srcu, ko sem hotela, da me sprejme. Potem sem začutila, da je vesel.

Si se lahko enakomerno razširila v njem?

Ne, toda z mislimi sem si pomagala zapolnit vse vogale.

Prav. In s čutenjem. Drugače ne gre. Misli so gibanje. Misli posamezno nimamo, toda sposobnost razmišljanja in naša sposobnost razmišljanja postane eno s kristalom. In čutenje potrdi resničnost. Ali kdo ni mogel stopiti v kristal? Tudi kaj takega je možno, pomembno.

Težko mi je, ker nimam še čisto razjasnjeno, kako je to, da sem jaz jaz in da smo vsi skupaj en jaz naenkrat. Ampak mogoče je to zato, ker sem še mlada in še sama ne vem kdo sem.

To je stvar vaje. V duhovnem polju razmišljanja, misli ni več nobenega eden ob drugem. In kadar sem dejaven in sem ves v tej dejavnosti, sem jaz jaz sam in se lahko od drugih čisto izoliram. In to mora biti. Mi moramo ostati individualni, četudi se prežemamo. To je tako v duhovnem svetu. V duhovnem svetu se vse prežema in v različne nivoje pridemo s tem, da našo dušo naravnamo na različne frekvence, tako kot smo se tu naravnali na frekvenco kristala.

Notri sem čutila zelo gosto maso in ko sem hotela sebe z mislijo napolnit, sem se videla od zunaj, kot da gledam sebe notri.

Tudi to je možno.

Jaz sem čutila, da sem se spojila z njim. Ampak, ko sem vstopila, sem čutila njegovo delovanje, da služi ko povezuje kozmos z menoj.

Kaj takega enostavno pustiš, da stoji. Nič se ne sme pojasnjevati. In to je pomembno. Vedno, kadar delamo neke izkušnje, to pa velja tudi v svetu čutil, da opišemo, kar opazujemo in pustimo, da stoji. Nič ne smemo poskušati sami pojasnjevati, dokler se fenomeni sami ne pojasnijo in izgovorijo svoje ime. Včasih je za to potrebno desetletja dolgo, včasih gre tudi hitreje. Ni odvisno samo od nas. To je odvisno tudi od druge strani. Dokler nimajo občutka,  da smo dostojni.

To moram povedati tudi vam. Jaz nisem imela občutka, da lahko vstopim notri, ampak sem kar naenkrat bila notri. In potem so bila tla pri kristalu čisto zlata, pa ena točka je bila spodaj in ko sem bila enkrat notri, sem se lahko dobri razširila. Potem pa je začelo vse pulzirat v zeleni atmosferi. Kot v enih oblakih. In takrat, kot da me je sprejel vase oziroma jaz njega v sebe in ne tem robu je nastal rdeč venček. Kot neke rožice so visele tukaj gor. Čista bio-dinamika.

Obstojajo vaje in meditacije. Vaje so tu zato, da tvorijo organe, ki nas usposobijo za meditacijo. Zato je bolj pomembno, da vadimo, kot da meditiramo, sicer meditacije ne moremo zdržati. Sicer nam meditacija ne bo prinesla spoznanj. Zgodi se sledeče. Če preveč meditiramo, brez da smo pred tem usposobili potrebno orodje za spoznanje, potem se v meditaciji razširimo na podoben način kot takrat, ko zaspimo in postanemo zaspani. In če to delamo še naprej, ne bomo samo nedejavni in zaspani, temveč pridejo navzgor tudi bolezni, ki sicer sploh nebi prišle. Zaradi tega je pomembno delati več vaj discipline, kot meditirati. In obstojajo vaje, namreč na osem razčlenjena Budova pot, s katero razvijemo grleno čakro. In šest vaj o katerih sem govoril včeraj. Te vaje so vse opisane v knjigi Kako pridem do spoznanja o višjih svetovih. In z disciplino v teh vajah počasi razvijamo lotosove cvetove in sicer razvijamo popke, ki potem privedejo stare liste v nov razvoj. In bolezni na ta način ostanejo spodaj in namesto, da bi postali zaspani, postanemo še bolj pridni in sicer tu v tem svetu. Vse v življenju, karkoli počenjate, dobi nov smisel. To sem rekel samo zaradi tega, kar nam je Meta povedala. Sedaj je namreč možno, da smo to že petdesetkrat vadili in dobimo vedno več sigurnosti v razumevanju, doumevanju tega, kaj pomeni biti kristal. Potem lahko naredimo korak naprej.

Medtem, ko smo v kristalu z njim eno in nekaj v njem doživimo, lahko te zaznave, te izkušnje izbrišemo, toda v kristalu ostanemo in se koncentriramo samo na dejavnost kot tako. Našo aktivnost še povečamo z opazovanjem naše aktivnosti. Na ta način pozabimo, kaj smo doživeli v kristalu. In pridemo v sfero neverjetne aktivnosti in pridemo do tistih procesov, ki učinkujejo pri oblikovanju kristala oziroma tvorijo kristal kot tak. In spet velja tudi tu, ker jaz vodimo vsak korak, lahko tudi razlikujem fenomene v duhovnem in razlikujem ali hoče govoriti pri stvari nekaj iz mojih hrepenenj, kar bi privedlo do zmot. Ravno s tako varnostjo in sigurnostjo prepoznavam, kot fizik ali kemik v laboratoriju. To še k temu. Naslednje. Lahko še malo? Dobro.

To je lava ali pa eden od kočnikov velikana Ilmedija. Kalcijev kamen iz Nemških Alp. Jura. Tam blizu stanujem. Tak kristal bomo pokrili, da ne bo odvračal nape pozornosti in sedaj bomo naredili popolnoma isto kot prej. Najprej ustvarimo mir. Najprej ga potipamo, angažiramo čutila. Kje so tu gladke površine? Vse je grobo, hrapavo, sivo-bež barvano, približno enako težek kot kristal, malo bolj topel, nobenih jasnih linij. Kot neka slučajnost je ta forma. V obliki ne najdem nobenega zakona. Mogoče je to njegov zakon. Poglejmo še enkrat na nastajanje v naši duši. Mislimo na napoved davka, na dodatna plačila finančnemu uradu, na poroko mojega otroka in tako naprej. In sedaj privedimo našo lastno dušo k miru. In ponovimo isto vajo. Bodite zelo pozorni v tem, kako prihajate k miru. Če ne dosežemo miru tega kamna, obvisimo v lastni duševnosti. In če se potem skušamo s kamnom povezati, ne bomo zaznali kamna, temveč lastno dušo. Nekaj drugega se bo pojavilo.

Zapovejte si popoln mir. In če smo prišli čisto na tla tistega, kar je nastanek tega kamna, poskušajmo to isto, namreč stopiti vanj. Preverimo, kako to dovoli. Preverimo, kako nam uspe, da se v njem razširimo. Kako nas sprejme v sebe? Poskušajmo v njem doseči vsako mesto, vsak kotiček. Poskušajmo točno zajeti, kaj biti eno s tem kamenjem naredi v nas. Kako nam kamen govori in kako ga mi dojamemo. In ko tako našo lastno bit nekako njemu odtisnemo, sprejmemo nekako njegovo karakteristiko v našo lastnost. Vsak trenutek smo popolnoma budni. Vse opazujemo, kar se z nami dogaja. Počasi spet pridemo k sebi. Stojimo kamnu nasproti in vrnemo se v stanje naše lastne duše, razpoloženju naše duševnosti. Čisto drugače izgledate. Nekaj drugega je naredil ta kamen z vami. Lahko opišete? Kaj pa bi bil razlog za to? Lahko opišeš.

…….

Mogoče primerjajmo s kristalom, potem bo lažje. Se niste mogli tako razširiti, kot v kristalu? Lahko opišeš?

Težko se je bilo tako razširiti. Čutila sem karakteristike kamna; močen, odporen, vzdržljiv.

Jaz sem imela občutek, da se je odprl, ko sem prišla in takoj zaprl vrata za sabo. Bila sem kot v neki dvorani.

K temu je prišla neka predstava.

Ne morem se razširit, ker je bilo preveč kapnikov.

Lahko nekaj vprašam? Imam občutek, da se lahko razširiš ………. občutek gladkosti, da kar greš. ……..pri kamnu pa ne. Je to sploh možno?

Seveda. Mi imamo transformirane občutke. Kvalitet čutil ne izgubimo, samo na telesu jih seveda nimamo.

Čutila sem razlika s tem kamnom, kako me je sprejel. ……. Moč…

Si čutila njegovo moč kot pritisk?

……….. .. .. . auro okrog njega….

Tu se je dogodilo nekaj, da si se v duševnem razpoloženju spet malo dvignila. Malo si se približala svojemu duševnemu razpoloženju in potem se lahko razširiš, toda v bistvu se potem razširiš v svoji duši. In to razpoloženje dobi barvo kamna. To je možno, ampak to potem ni kamen. In pri takem meditiranju in vajah se naučimo to razlikovati. Je meditacija in vaja obenem.

Mene pa je zelo bolela glava in se nisem mogla stopiti z njim.

Jaz sem imela videnje, kot da sta v kristalu dva. …. ….postal malo večji. ………. … …. ..

Pustimo, da to stoji.

Doživela sem kot nekakšen glasbeni oder pod različnimi koti. Zelo kratki koti, zelo težko se gre skozi in ko sem iskala ali bi ga lahko razstavila, …. Je to povezano drugače kot v kristalu. V kristalu sem imela veliko več prostranosti.

Posamezno bi ga morala razstavit, ja. Mogoče lahko naredimo en rezime. Pri kristalu izgleda, da ni bilo čisto nobenih težav pri vstopu, če smo le dosegli pravi mir. Pri apnenčastem kamnu je izgledala odprtina najprej kot neke vrste prepreka. Pri nekaterih pride ob tem do občutka bolečine, čim poskušamo kljub vsemu vstopiti. Pri drugih pride do občutka pritiska, do slike neke poti po kateri pa ne moremo hoditi. In več izjav je bilo, da razširjanje le mukoma dosežemo. Vprašam vas, ali ste se v apnenčastem kamnu res lahko razširili? Če sem imel eno točko in sem se hotel iz te točke razširiti, mi ni uspelo. Moral sem iti na drugo mesto in potem sem prvo mesto izgubil, in to mesto je spet pritiskalo. Lahko to tako opišeš?

Meni se je zdelo tako, kot da taborim. Jaz naredim tako, on meni nasproti. Kot bi se premikala v notranjosti spužve.

S pritiskom, z uporom. Poglejte. Kaj je bil ta kamen? Žival je bila, ki se je gibala. Stignatura gibanja je v vsakem apnenčastem kamenju. In pritisk je v vsakem apnenčastem kamnu. Nobene žile ni, ki bil lahko kontraktirala, če ni prisoten kalcij. Vsaka celična membrana potrebuje kalcij, da lahko kontraktira. Vsaka žila za kri potrebuje kalcij, da lahko kontraktira. Vsaka tubi v ledvicah potrebuje kalcij, da bi lahko imela neko določeno napetost. Če srce nebi imelo dovolj kalcija, če bi se kalcij izgubil, bi takoj prišlo do smrti srca, ker bi srcu manjkala napetost in nebi moglo kontraktirati. Če pa ima srce preveč kalcija je kontrakcija premočna. Pritisk, ki smo ga čutili v kalcijevem kamnu in srce je nekako v neke vrste krču. Tudi to bi lahko pripeljalo do smrti. Bistvo kalcija je kontrakcija, egoizem. Mi potrebujemo kalcij, da bi se lahko sklicevali na zemljo, da smo lahko v odnosu do Zemlje in smo pravi Zemljani s puberteto. Takrat se nalaga kalcij v kosti in okončine postajajo težke. Ko pridejo ribe na kopno dobijo kosti in čutijo težo zemlje. In vsaka žival, ki se mora konfrontirati s težo Zemlje, pa tudi vsaka žival, ki se mora konfrontirati z lahkotnostjo in težo v vodi malo manj kot na kopnem in vsaka žival, ki se igraje sooča s težnostjo in lahkotnostjo v zraku, se s težo nebi mogla soočiti, če nebi bil prisoten kalcij. Nobenega koščka kalcija na Zemlji ni, ki ni enkrat šel skozi živali.

Kaj pa je živalski svet? Živalski svet je počasna koncentracija na center. In če pomislimo na to, da živalski svet razodeva stopnje človekovega nastanka kot prezgodnje razodetje nastajanje človeka, da je človek na poti svojega nastajanja živali tako rekoč iz sebe postavil ven, potem je to postati viden in pasti v težo, kontraktiranje nekaj, za kar se imamo zahvaliti kalciju. In bistvo živali je, da se lahko gibajo. To je ena od razlik med živalskim in rastlinskim svetom. Lahko spremenijo kraj. Na podobno moramo spremeniti mesto kjer stojimo v kalciju, da bi lahko doumeli njegovo bitje. Če iz naših izkušenj postati eno v kamnu poskušamo primerjati učinek kalcija v naravi in v nas, naenkrat začne vsa narava govoriti nam čisto drugače. In waldorfski učitelj bo obravnaval kalcijeva gorovja s čisto drugačnim interesom. Če bi imeli čas prežeti Gothard bi doživeli nekaj, še tršega od kalcija. V enaki velikosti kot kalcijev kamen bi bil malo težji. Ali bi se v njem enako težko razširili kot v kalciju? Ker smo v stiski s časom, vam moram to enostavno povedati.

Imela sem kot nek preblisk, ko sem videla ta kamen, kaj bi se mi zgodilo. V bistvu bi bila kot ježek in moja svetloba šla kar skozi.

To je bilo zelo hitro. Na koncu bi moralo biti tako, da bi morali čez vse tri kamne razširiti neko tkanino in kot da nebi vedeli kje kateri kamen je, bi morali biti v stanju, da skozi tkanino čutimo kje kateri kamen je. Saj kamen v katerem se čutim trpinčenega, stiskanega ne more biti kristal. Če pa bi bilo železo v kristalu bi se lahko takoj čutil, prepoznal in tako lahko raziskujete substance. Če delate vaje z mislimi boste zrasli v eter in dosegli boste prvi napredek. S tem praznim razmišljanjem in čutenjem se potem lotite substanc in potem vzemite anatomski atlas in naučite se risati srce in žile. Naučite se res na pamet, kako srce izgleda, saj ste z risanjem, z voljo, ki vas je v risanju vodila sprejeli to v sebe. Iz misli potem odstranite vse misli, iz čutenja vsa čustva. Kako hitro vam to uspe? Tako hitro, kot si to ukažete se bo to godilo. Ni treba prižigati nobene sveče, nič ni treba pospravljati. Medtem, ko hodite po stopnicah navzdol odstavite košaro s perilom in recite, naslednji dve minuti pripadata večnemu. Izpraznim zavest in mislim naprej, brez misli. Čutenje izpraznim, toda čutim naprej, brez čustev.

Študirali ste anatomijo srca. Imate v svoji predstavi enega od vaših znancev. Zaradi misli pa ste stopili direktno v eter. V etru ni prostorske ločitve. Lahko greste skozi telo v srce vašega znanca. Sanjaje si prikličete sliko vašega znanca, budni ohranjate prazno razmišljanje in čutenje. Sanjajoča predstava vašega znanca vas v mislih in čustvih odvedeta do vašega znanca in sedaj sanjaje k temu pridružite še anatomijo srca in stopite v srce. Tako kot smo tu stopili v kamenje. In naredite to isto, kar smo naredili s kamnom in se postavite pod tuš krvi v srcu in čutite substance v krvi. S tem, kar smo tu delali se vam pokažejo gradbeni kamni, kako lahko pridemo do spoznaj v duhovnem svetu. Z vajami kontrole misli, v katerem prepoznamo razmišljanje samo in se ga naučimo tudi obvladovati in kako se naučimo vzeti s seboj sposobnost čutenja in z vajami na substancah, ki smo jih tu opravili. Druga polovica življenja se s tem začne. Če pridejo k vam otroci ali vaši učenci boste odkrili popolnoma nove stvari. Podobna odkritja, kot jih boste naredili pri sebi samem. Popolnoma nova pedagogika bo nastala iz tega. Pedagogika, ki vključuje v sebe Waldorfsko pedagogiko. Vedno kot popek, toda vedno že malo v razcvetu. Pri vsakem malo drugače. V neskončnost jo je mogoče razvijati. Waldorfska pedagogika ni nič strogo predpisanega. Omogoča razvoj k jazu. Toda takemu jazu, ki ni tisti jaz, kateri sicer mislimo da smo. Zdaj pa vse takoj pozabite, kar smo delali in to kar ste pozabili vzemite seveda s seboj in študirajte to. In študirajte knjigo od Rudolfa Steinerja Kako pridem do spoznanja o višjih svetovih. Želim vem veliko uspeha v nastajanju. Tisti, ki je prišel v nastajanje, kot nastajajoči in ko sem prišel v nastajanje, so prišla v nastajanje bitja, ki tam bodo. In …. III., oče …… krščanstvo pred krščanstvom. Nasvidenje.