Dr. Rudolf Steiner, 16.10.1916 Liestal
Tako malo kot je bil namen v predavanju, ki sem ga imel tu januarja letos, ni namen mojih današnjih izvajanj, da bi za duhovno znanost ali antropozofijo kakorkoli delal to, kar na preprost način imenujemo propaganda. Kot takrat bi hotel tudi tokrat odgovoriti na nekaj vprašanj, ki morajo nastati neposredno pred očmi prav v okolju, kjer imamo stavbo v Dornachu, ki naj bi tej duhovni znanosti služila.
Za ljudi, ki našega gibanja ne poznajo, je najprej, ko nekaj o antropozofskem gibanju izvedo, čisto razumljivo vprašanje: ali sploh imamo razlog za to, da v duhovnem življenju sedanjosti, spodbujamo pojav takega gibanja? Dobro lahko razumemo, če pridejo najprej do odklonilnega mnenja. Verjamejo lahko, da se nekaj ljudi, ki v življenju nimajo dovolj dela, srečuje, počenja vse mogoče reči, ki za resnično življenje niso koristne, stvari, ki se pravzaprav ne tičejo tistih, ki svoj čas morajo porabiti na delu in v službi človeštva. Tega mnenje smo lahko le, če pogojev človeškega napredka v zadnjih treh do štirih stoletjih, posebej v času 19. stoletja pa tja do današnjih dni ne poznamo temeljito. Usmerimo pogled na vse spremembe, ki so se v človeškem življenju v tem času dogodile v primerjavi s potrebami prejšnjih časov.
Mnogo novega so odkrili o učinkovanju sil narave. Kar so odkrili, je vse naše bivanje, je pogoje življenja v temeljih spremenilo. Kako drugače je danes človek postavljen v življenje kot še v ne tako daljni preteklosti! Če imamo pregled nad človeškim življenjem kakor se od otroštva do zrele starosti razvija, vidimo danes nekaj drugega kot v preteklosti. Tak pregled pokaže, kako je človek postavljen v življenje, kako mora opravljati svoje delo, na katerega je bil pripravljen v svojem otroštvu in odraščanju. Pokaže, kako se nato v njem prebudi potreba, da bi vedel kaj o smislu o dejanskem pomenu življenja. Človek ne more biti zadovoljen s tistim, kar zaznava po svojih čutilih, s tistim, kar mora izdelati s svojimi rokami. V toku svojega življenja postane pozoren na glas svoje duševnosti in vprašati mora: kakšen smisel pa ima ta duševnost v okviru zunanjega fizičnega sveta? Na to seveda najprej popolnoma upravičeno lahko odgovori: svet zadovolji tisto, po čemer naj bi človek spraševal. K vsebini njegovega zunanjega življenjskega dela in zunanjim izkušnjam mu prinaša v življenju religijo, element religije. S tem se mu razkriva večni smisel tistega, kar živi v fizični zunanjosti človeka; in s tem se zanj vrata, ki dozdevno to fizično življenje zapirajo, preobrazijo v vrata, ki se odpro za večno, neumrljivo življenje duše.
Na splošno bodo s tem odgovorom imeli gotovo prav. Upravičeno se zdi, če rečejo: zakaj je potrebno še karkoli, kar se hoče vriniti kot duhovna znanost ali antropozofija med zunanje življenje v fizičnem svetu in religioznim razodetjem, religioznim oznanilom o večnem človeškem bitju?