Dr. Rudolf Steiner

Svet idej je praizvir in princip vsega živega. V njem je neskončna harmonija in blažen mir. Bitje, ki je ne bi obsijala s svojo svetlobo, bi bilo mrtvo, prazno, ne bi imelo deleža na življenju celote sveta. Le tisto, čigar življenje je utemeljeno v ideji, na stvarniškem drevesu univerzuma kaj pomeni. Ideja je v sebi jasen, v sebi samem in s seboj samim zadostni duh. Posameznik mora imeti v sebi duha, sicer odpade, kot odpade suh list z drevesa in je bil zastonj tu.

Človek pa se čuti in spoznava kot posameznik, ko se prebudi v svojo polno zavest. Pri tem pa ima vcepljeno hrepenenje po ideji. To hrepenenje ga žene, da premaga posameznost in da v sebi oživi duha, da bi bil duhu ustrezen. Vse kar je lastno, kar ga naredi kot to določeno, posamezno bitje, mora človek v sebi preklicati, pri sebi odložiti, saj to je, kar zatemnjuje svetlobo duha. Kar izhaja iz čutnosti, iz nagona, poželenja, strasti, hoče le ta egoistični individuum. Zato mora človek to egoistično hotenje v sebi zatreti, namesto tega, kar hoče kot posameznik, mora hoteti kar hoče Bog, ideja v njem. Pusti da posameznost odide in pojdi za glasom ideje v tebi, saj je le ona božja. Kar hoče posameznik, je v obsegu celote sveta brezvredno, v toku časa zanemarljiva točka; kar hočemo »v duhu«, to je v središču, saj v nas zaživi centralna luč univerzuma; tako dejanje ne podleže času. Če delaš kot posameznik, se iz sklenjene verige delovanja sveta izključiš, izločiš se. Če deluješ «v duhu«  se vživiš v splošno delovanje sveta. Zatreti vso lastnost, to je temelj višjega življenja. Ker kdor zatre lastnost, živi večno življenje. Neumrljvi smo v tej meri,v kateri pustimo lastnost v sebi umreti. To, kar je na nas umrljivega, je lastnost. To je pravi pomen izreka:« Kdor ne umre predem umre, pokvari, ko umre«. To pomeni, kdor ne pusti v sebi miniti lastnosti v času svojega življenja, nima deleža na splošnem življenju, ki je neujmrljivo, nikoli ga ni bilo tu, ki imel resničnega življenja.

Imamo štiri sfere človeške dejavnosti, v katerih se človek v polnosti preda duhu z zatrtjem vsega lastnega življenja: spoznanje, umetnost, religija in ljubezni polna predaja neki osebnosti v duhu. Kdor ne živi vsaj v eni od teh sfer, sploh ne živi. Spoznanje je predaja univerzumu v mislih, umetnost v pogledu nanj, religija v čustvih, ljubezen z vsoto vseh duhovnih sil nečemu, kar smatramo za spoštovanja vredno bitje celote sveta. Spoznanje je najbolj poduhovljena, ljubezen najlepša oblika nesebičnega darovanja (hingabe). Saj je ljubezen resnična nebeška luč v vsakodnevnem življenju. Pobožna, resnično duhovna ljubezen preobrazi vse naše življenje do njenega najbolj notranjega vlakna, vse poviša, kar v nas živi. Ta čista, pobožna ljubezen preobrazi vse duševno življenje v drugo, ki je sorodno duhu sveta. Ljubiti v tem najvišjem smislu pomeni, nositi dah božjega življenja tja, kjer ponavadi lahko najdemo samo egoizem in achtungslose nespoštljivo strast Leidenschaft. Nekaj je treba vedeti o svetosti ljubezni, šele potem se lahko govori o pobožnosti.

Če se je človek iz posameznosti skozi eno od štirih sfer vživel v božansko življenje idej, je dosegel to, za kar leži kal stremljenja v njegovi h prsih; svoje združenje z duhom; in to je njegov resnični Bestimmung cilj. Kdor pa živi v duhu, živi svobodno. Saj se je izvil iz vsega podrejenega. Nič ga ne sili kot to, česar prisilo rad trpi, saj je to spoznal kot najvišje.

Pusti, da postane resnica življenje; izgubi se, da bi se našel v duhu sveta!