Dr. Bertholf Heyden 1.6.2003 – Demeter srečanje

Vesel sem, da smem biti med vami. Pogoji, ki jih imam na voljo so v tem trenutku zelo dobri, saj z mano delo zelo veliko biološko- dinamičnih kmetov. Če hočem delati poizkuse, meni ni treba niti orati, niti branati, vse mi pripravijo, samo posejem še. Potem pa seveda je moje delo spremljati posevke in spravilo, medtem ko slama spet ostane na polju. Zelo veliko sort, ki jih dobim z žlahtnjenjem rastlin imam; nekaj sto. Vsako leto jih kontroliramo, preverjamo. Mi imamo včasih parcele velike samo pet kvadratnih metrov. Vsako parcelo trikrat ponavljamo. Lahko si predstavljate, da je skupna površina velika. S tem poizkusom potem opravljamo razmnoževanje in nekako ohranjanje starih sort. Če človek dela to skrbno, potem je vse skupaj res zelo veliko delo. V bistvu je izhodišče vedno posamezen klas, ki ga potem razmnožimo. Lahko si predstavljate, dela je veliko. Naši stroji so majhne sejalnice, s katerimi se na primer poseje skupaj nekaj kvadratnih metrov in si potem sledijo ena parcela, ena pšenica, druga parcela, druga pšenica. In potem imamo tudi majhen kombajn za kombajniranje takih majhnih površin. Te parcelice so vedno široke meter in pol. In vse kar pridelamo na eni parceli ……  , kar delamo potem so analize na …, saj za nas ni zanimiva samo količina, ki jo pridelamo, temveč kvaliteta glede na pečenje kruha.

Zakaj mi to delamo? Problem je, da to, kar mi sejemo v modernem, konvencionalnem poljedelstvu, te sorte so vedno manj uporabne. Nekaj snopov sem vam prinesel za pogledat. Ta prvi snop je enozrnica, babica pšenice. Od te prababice pšenice je današnji razvoj privedel do tega, da danes sejejo tako nizko rastoče pšenice. Take pšenice sejejo v konvencionalnem poljedelstvu. To so sorte, ki obilno rodijo, pridelek je po kilogramih visok. Čim nižja je pšenica, tem močneje se jo lahko po njivah poleže. Za biološko pridelovanje pa bi bila ta višina lahko tudi problem, zaradi tega ker bi take pšenice plevel prerasel. Drug problem pa je kvaliteta za peko kruha. Konvencionalne sorte, ki jih moderno kmetijstvo prideluje so po naših kriterijih slabe kvalitete za peko kruha.

Mogoče lahko to na kratko demonstriram. Prvi izgledajo seveda vsako leto malo drugačne. Spodnja horizontalna skala ima številke, ki govorijo o pridelani količini po hektarju. Vertikalna skala pa prikazuje količino vlažnega lepka – indikatorja kvalitete za peko kruha. Tu imate imena posameznih sort z nekimi simboli. Zeleni kvadrati so sorte, ki jih najdemo normalno v trgovini, torej konvencionalne sorte. Vse druge trikotnice in rombi pa so njihove žlahtnjene linije. Količina vlažnega lepka naj bi bila najmanj 23%. To leto 2000/2001 na katerega se analiza nanaša, ni bilo posebno dobro. Vidimo pa, da so sorte iz iste družine, torej konvencionalne, vse preslabe, ne izpolnjujejo tega pogoja. Če pokažem drugo leto vidimo podobno sliko. Tri sorte, ki jih najdemo v trgovini, niso dosegle količino lepka. Naše lastne žlahtnjene linije so vse nad njihovimi kvalitetami. Ponavadi je tako, da imajo sorte, ki se danes moderno pridelujejo večje pridelke po hektarju, večje količine, toda včasih najdemo tudi med našimi žlahtnjenimi linijami sorte, ki so tudi po količini pridelka boljše od konvencionalnih sort.

Toda na koncu koncev se mi zdi, da ni pomembno samo nekaj procentov pridelka več ali manj. Če je kvaliteta tako slaba, da se ne more uporabiti za peko kruha, temveč samo za krmo, bo to kmetu bore malo prineslo. To, kar sem pokazal pa je zunanji problem. K temu pa še to, da se moramo vprašati ali sorte, ki jih danes prodajajo kot konvencionalna semena,  sploh imajo neko bodočnost. Velik problem pri današnjem žlahtnjenju je, da sorte, ki se ponujajo na trgu, postajajo vedno bolj podobne ena drugi. Da pestrost, ki smo jo nekoč imeli, vse bolj in bolj izginja. Danes poznamo; pred sto leti je bila neverjetna pestrost žit – tako imenovane sorte določene regije. Vsaka dolina je imela svoje sorte. Pšenice je bilo neverjetno veliko oblik. Vedno so bile nekako prilagojene lokalnim razmeram. To so bile sorte, ki so ponavadi zrasle še višje od ….  in za današnje moderno pridelovanje nebi bile več primerne. Z današnjimi konvencionalnimi pridelovalnimi pogoji so pogoji izhodišč, ki vplivajo na rastlino zelo podobni. V bistvu se tu sploh ne skrbi več za to, kakšne kvalitete imajo tla v sebi, ali gre za ilovnata tla ali kalcijeva tla, ali morda zelo skromna, peščena tla, saj v konvencionalni pridelavi z gnojili in drugimi kemikalijami to uravnavajo. In vse žlahtnenje danes je naravnano na te enostranske pogoje. Genetska pestrost postaja zaradi tega vedno manjša. To je splošno znan problem in to velja za vse kulturne rastline sveta, ne samo za pšenico.

Združeni narodi so v Rio de Janeiru organizirali že ogromne konference na katerih so diskutirali o problemih ohranjanja biološke pestrosti. Ta problem so na splošno priznali kot problem, toda samo priznati problem ni dovolj. Vprašanje je, kako reagirati na to. Rekli so, da bi bilo najbolje, če kulturne rastline ….. , pomeni, na njihovem mestu naprej kultiviramo in ohranjamo. Tam, kjer so bile doma. Ohranjati sorto na kmetiji. Na način kulturne rastline na primer pšenice na kmetiji naprej ohranjajo in kultivirajo. To vemo, da bi bilo za biološko pestrost najboljše. Ampak kdo to dela? Samo nekaj bioloških kmetov, drugi ne. Modernega kmeta to ne zanima. .. .. .. .. . Tudi v biološkem poljedelstvu je tako, da je mnogo premalo kmetov, ki bi si za ohranjanje svojih sort vzeli čas. Nujno pa bi bilo negovati svojo lastno sorto. To pa je mogoče, če človek misli malo dalj od nosu, malo naprej in ob pravem času tudi pravo stvar tudi naredi. Če se zgodi da človek ni poskrbel, bo že tako, da bo moral po seme v trgovino. In zdi se mi, da je to v bistvu darilo, da kmet nima časa za to, da bi kupil v trgovini. Tudi med biološkimi in biološko- dinamičnimi kmeti je podobno. Ideal pa to ni. To je problem pestrosti in še enkrat se pojavlja. In ta drugi problem je mnogo težje doumeti in morda bom na koncu povedal še nekaj s tem v zvezi, namreč da bi morali postaviti v ospredje tisto, kar imenujemo prehrambna kvaliteta. Kaj je očitno je, da na ta kvaliteta nastaja zato, ker rastline biološko- dinamično pridelujemo. Razliko v kvaliteti človek lahko že okusi. Okusimo ali je solata rasla v rastlinjaku ali zunaj. Tudi to so kvalitativne ….toda obstajajo še druge … rastline, ki jih pogojuje ….. In glede na te lastnosti dajemo prednost bolj visoko rastočim sortam.

Že v času življenja Rudolfa Steinerja so ljudje opazili, da kvaliteta pridelkov pada. Celo tako je bilo, da so v Nemčiji spraševali, ali bodo te sorte človeka sploh še lahko prehranjevale ob koncu stoletja. Če danes take stvari slišimo se lahko čudimo zakaj je Rudolf Steiner takrat to rekel. Res se moramo tega bati če se bo proces, ki se je takrat šele začel tudi nadaljeval. Namreč, da se je treba bati kulturne rastline konec stoletja v velikem delu ne bodo mogle človek več prehranjevati. Rudolf Steiner je to na več mestih tako … Če sem to pravkar .. on ni imel v mislih tega, da pridelki ne bodo mogoči, temveč da bo tista kvaliteta, ki jo mora človek v hrani najti postala vedno slabša. In v tem duhu je on takrat že govoril o degeneraciji, ki smo ji danes priča. Vprašati se moramo kaj so pogoji, da se razvoj lahko nadaljuje v pozitivnem smisli razvije. Če mislite na regionalne sorte prejšnjih časov moramo reči, da so bili pogoji zelo določeni s karakteristiko pokrajine v kateri se je določena kultura razvijala. Lahko bi rekli, življenjske moči neke pokrajine in odnos kmeta do rastline so bili odločilni.

In več kot sto let že traja, da žlahtnimo rastline, pri katerih razmišljamo o ohranitvi dednosti in stvar se je razvijala tako daleč, da so razvili hibride in gensko tehniko s katero se danes soočamo. Hibridi se predvsem pri pridelovanju zelenjave množično uporabljajo in so v bistvu velik problem. Ne vem, ali vam je jasno, kaj to pomeni. Hibride praviloma delajo za tiste rastline, ki so tujeprašne. Rastline postavijo v razmerje v katerih so prisiljene, da se medsebojno oprašujejo s tem, da jih pokrijejo z mrežami. Če to delajo, potem je plodov praviloma zelo malo, ker rastlina pravzaprav ni navajena tega, da se sama oprašuje. Na primer pri rži je tako, da je tujeprašna in potem se dogodi, da je mogoče v enem klasu samo pet zrn. To lahko … .. . . .. in če ima človek srečo, bo po petih letih imel iz takega načina dela rastline, ki bodo le še … Če delamo to opraševanje v isti družini postajajo rastline iz leta v leto nižje. In če ima človek več takih sort … . . . in začne delati, potem mogoče samo še tri ostanejo, in čez pet ali osem let … .rastejo in se v osmih letih …..

In kako naredijo hibride? Hibride naredijo tako, da dve taki liniji v sorodstvu ženijo, križajo, oprašujejo in podobno. In ko te rastline ponovno rastejo se pokaže čudovita močna rast, toda če iz te močne rasti vzamemo seme in ga ponovno posejemo, se iz leta v leto ta rastlina bolj degenerira in na koncu imamo samo še rastline … Sicer si mora človek zelo prizadevati, da bi od take hibridne rastline še karkoli lahko ohranjal. To pomeni z drugimi besedami, da je pravzaprav hibrid slepa ulica razvoja. To je narejeno samo zato, da bi se lahko prodajalo in jedlo. Toda razvojna pot je že končana.

Še bolj problematična je genska tehnika in sicer zaradi tega, ker bitja določene rastline ne moremo …. Od koder koli bakterije živali ali drugih rastlin vzamemo gene in jih ustrelimo v to rastlino in če si pogledamo kako se te stvari delajo, potem zlahka ugotovimo, da je to zelo žalostno od vsega kar narava naredi. Rastlino morajo najprej razbiti na posamezne celice in po tem se obstreljujejo z DNK-jem, ki naj bi ga z vcepili v izhodiščno rastlino. To imenujejo balistična metoda in ustreljevanje ….. , da to substanco, ta DNK nanesejo na fin zlat prah. To nanesejo na majhno kapljico vode in z 200.000 volti povzročijo, da ta kapljica eksplodira in s tem obstreljujejo te delce zlata, ki so nosilci tega DNK-ja v celice. Od deset tisoč celic, ki jih tako zadanejo se zgodi, da ostaneta dve celici, kjer je ta DNK strel tako dobro uspel, da niso zadeli samo celice, temveč celo celično jedro. In na celice tega DNK-a, ki je bil vanju ustreljen … . .temveč, da je zaradi poškodbe lastne dedne substance celice, celica ta DNK vgradila vase. In potem je praviloma tako ne pa vedno, da to tujo dedno substanco ta rastlina podeduje svojim naslednikom. Če imamo 10.000 celic se zastavlja vprašanje, kako se iz tega naredijo nove rastline. Dodajo ji hormone rasti in na ta način dosežejo, da iz ene celice nastane kup celic in da se oblikujejo majhne …. prvi listi in potem resnično dobijo spet rastlino. In potem moramo seveda spet razlikovati katera od teh rastlin ima te lastnosti, ki bi jih mi radi imeli. In če so v celico rastline ustrelili odpornost priti nekemu določenemu hrebicidu, potem te rastline poškropijo s tem herbicidom in tiste rastlinice, ki morda ostanejo, pomeni da so odporne na herbicid.

Če bi to stvar pogledali, zlahka ugotovimo, da ta pot ne more biti prava. To je alternativa. Kaj pa sploh je pogoj za možen nadaljnji razvoj? Človek bi lahko rekel, bogovi so spet tako ustvarili. Danes pa ugotavljamo, da so se bogovi umaknili. To kar so bogovi ustvarili je preteklost. Njihovo delo imamo tu. Prekrasne zakone lahko raziščemo tja do zakona o dedovanju. Pravzaprav, narava je delo bogov. Zagotovo je stvar, za katero je človek poln navdušenja. Predvsem, če lahko dobijo …… Če pa človek gleda samo na to, kar ustvarimo, kar materija je, pote bi človek morda lahko menil, da je genska tehnika pot po kateri se da nadaljevati. Samo če človek gleda na naravo na tak način pri katerem je prepričan o tem, da ima vsaka vrsta rastlin in vsaka vrsta živali v bistvu tudi neko svojo duhovnost, da predstavlja neko duhovno bitje, samo v tem primeru ima človek lahko drugačen odnos do rastlin in živali. Če si ogledamo živali in rastline moramo reči, vedno znova ugotavljamo  …. in novo rojeno živaljo, se v bistvu vedno znava uresničuje tista temeljna ideja živalskega sveta. Temeljna ideja krave, temeljna ideja pšenice. Vprašanje pa je, kje še lahko najdemo impulze za nadaljnji razvoj, saj jasno opažamo, da je v naravi vedno manj življenja. V naravi v bistvu doživljamo odmiranje in ne obnove.

Ravno v biološko- dinamičnem poljedelstvu pa imamo v rokah ključ za bodoči razvoj, tako za razvoj zemlje kot za razvoj živali in rastlin. Ta centralna ideja, ki jo je Rudolf Steiner izrekel v osmem predavanju “Poljedelskega tečaja”, namreč da se mora gledati na svojo kmetijo kot ne neke vrste individualnost. Ravno to je po mojem mnenju za razvoj odločilnega pomena. Če govorimo o individualnosti, mislimo na človeka. Človek je bitje, ki ima tudi duhovnost, svoj jaz, vsak dan čuti. Človek ravno v tem centru svoje duše najde tisto, na katerem pravzaprav kaže spodbudo razvoj. Če ni čisto zadovoljen s seboj pravi, rad bi to še bolje naredil. Nekaj na čemer gradimo svoje cilje za življenje. Ta bodočnost, ko jo želimo ustvariti je odvisna od tega jaza, od tega člena naše duše. Samo človek ima nekaj takega v sebi, živali tega nimajo. Žival je vedno popolna. Tudi rastlina je vedno popolna. Človek pa je ravno zaradi tega človek, ker je nepopoln in nosi v sebi še ta impulz za razvoj.

Zastavlja se vprašanje, v kakšni meri lahko nosi v sebi impulze za razvoj tudi neka kmetija. In ta je potem odločilen za razvoj cele zemlje. Pri tem je najbolj pomembno to, da skrbimo za to, da je kmetija, ta naš organizem najprej zdrav. In da so organi poljedelstva v taki harmoniji, da potem o zaključeni individualnosti sploh lahko govorimo. In zelo bistven organ v poljedelstvu je gnoj in živali, ki tam živijo. Gnoj se napelje na travnike in s pridelkom pride nazaj v hlev. In na podoben način kot v človeškem telesu pride do povezovanja vseh področij, vseh delov te kmetije. In k temu pridejo še biološko- dinamični preparati, ki  dodajajo posebno dragocen impulz. Kar je pomembno je to, da zaradi tega kar gnoj sproža, prinaša v tok, povzroča, da to iz leta v leto omogoča nadaljnji razvoj. Tako da ne moremo že vnaprej reči, da je vsako poljedelstvo neke vrste individualnost, temveč je vsaka kmetija na razvoju k taki individualnosti. Zelo pomembno pa je v končni meri kako kmet to obvladuje, ker bi morali govoriti že o umetnosti kmetovanja. .. .. .  … . . . .  potem nima kompletne slike v svoji glavi preden ….. .  Morda nosi v sebi samo impulz ….. . . in potem se stvari razvijajo naprej. In vedno se stvari razvijejo tako, da se stvar ogleda se spet umakne in dela. To menjavanje med opazovanjem in delom in nekaj takega….

….Sem spada seveda na eni strani dobro opazovanje in skupen kontekst, ideja kaj sploh biološko- dinamično poljedelstvo je. In prav o tem motivu, če gledamo na poljedelstvo, kmetijo moramo gledati kot na neko vrsto individualnost. O tem lahko dolgo razmišljamo, kaj to pravzaprav pomeni. In to je morda nekaj, kar šele z leti dozori do neke relativne sigurnosti.

Če pa si ogledamo rastline in živali …. Če govorimo o razvoju nekega organizma, ne moremo vsako leto menjavati organov, če bi vsako leto menjavali se nebi moglo …. in prav tako malo, kot bi vi kupovali nova goveda, bi vsako leto kupovali nove sorte pšenice. Ideal je ta, ko se enkrat različne sorte preizkusi, da pri eni sorti ostanete in jo kot v svojo sorto kmetije naprej ohranjate. Tako lahko ta sorta s kmetijo naprej razvija. Seveda je s tem povezan tudi problem. Morda se enkrat pojavijo neke glivične bolezni. Pri nas se pojavlja črna plesen. Glivična bolezen, ki se s semeni prenaša. In kar lahko tudi opazimo, da ste prej imeli enovito sorto, se nam lahko zgodi, da postaja vedno bolj razgibana. Če imate na primer tako sorto boste opazili, da na njivi neki klasi zrastejo vedno višje. Sorta želi nazaj k svojemu prvotnemu tipu. Pri tem je pogosto problem, da so ta daljša stebla, mogoče imajo tudi manjše klase. Ravno pri modernih sortah pogosto in zelo hitro pride tudi do degeneracije. Morda po šestih ali osmih letih in imate potem žito v stanju, kot je za vas pravzaprav neuporaben. Pri starejših sortah nastane pestrost, toda tako da sorto še lahko ohranimo. In poznam kmetije, ki imajo svoje lastne sorte tudi po 25 in več let.

Ta ….. morda kmet spet pride na točko kjer mora reči, ne gre da bi samo požel in spet posejal, temveč moram dodatno še kaj narediti drugače. In potem se nam ponujajo različne možnosti in ena od možnosti je, morda sem o tem tu že govoril, kar lahko naredimo je, da žita sejemo pozno jeseni. Rudolf Steiner je pozne setve priporočal za pridelovanje semenskega materiala. Torej da ne sejemo pšenice oktobra, kar je tudi pri vas verjetno normalno, temveč novembra ali decembra. Pri nas je nekaj kmetov začelo sejati tako in naknadno smo raziskali, kaj se je zaradi tega zgodilo. In res je bilo zelo zanimivo, saj je učinek poznega posevka tako presenetljiv, da je kmet pogosto mislil, da to sploh ni mogoče samo zaradi poznejšega posevka. Ko smo stvar točneje raziskali smo opazili, da do fenomena prihaja samo v primeru, če imamo opraviti s sortami neke kmetije, ki so že zelo heterogene. Pri popolnoma enoviti sorti takega učinka pozne setve nebi mogli ugotoviti. Zagotovo učinek že je vsaj v naslednjem letu, na splošno pa je kvaliteta semenskega materiala vedno boljša. Vedno znova boste pri svojih posevkih ugotavljali, da kvaliteta prejšnjega leta kaže svoje posledice v letu pridelave.

To kar smo mi opazovali so učinki, ki so delovali v vseh naslednjih letih. … .. . . .  in kaj bo ostalo. Stvar si lahko predstavljamo tako, da če postane ena sorta zelo neenovita, človek zaseje pozno, potem se en določen tip iz te sorte nekako prednostno razvije in postane bolj … .. Bilo je tako, da smo opazili, tisti, ki je v sorti prisoten 20% je po taki pozni setvi v sorti naenkrat prisoten 55%. In ta sorta je potem …. Torej, tendenca, sorta, ki je pred tem postajala vedno manj enovita, postane zaradi poznega posevka bolj enovita. Sorta dobi karakter. Menim, da je to pozitivno tudi zato, ker vedno obstoja nevarnost, da biološka sorta lahko hitro pride do regeneracije. To je nekaj, kar vsak kmet lahko naredi. …. In odberete posebno dobre primerke, ki ustrezajo tistemu, kar kot tisto sorto poznate ali pa odberete tisti del klasov, ki vam je zelo všeč. Ampak če ste nabrali šopek klasov pomeni, da ste na začetku novega dela. To ni nobena posebna umetnost. … . .. .  .. . .  … . .Problem pa potem nastane pri …. . Vzemimo, da … . .. . in spet zasejemo. … . .. .

….. . . . .. ..

potem bi lahko ta stroj z ali z razvojem novega v nasprotnem primeru je to povezano z obilico dela. .. in normalno …. .. . .. delati tako pa bi bilo res krasno.

Če pri vas v Sloveniji še najdete te sorte .. .. . . .na tak način, da to…..  To, kar sem sedaj rekel velja na enak način za solato, rdečo peso ali za regrat. Tudi naša zelenjava, ki na koncu koncev .. .. za vse …, ki ga v vrtu in poljedelstvu potrebujemo. Potrebno bi bilo da se čutimo odgovorne … razviti kar potrebujemo in da ne skrbi za vaše seme uradni žlahtnitelj. To kar prihaja od tam je enostavno za naše potrebe iz leta v leto slabše kvalitete.

Morda še nekaj besed v zvezi s kvaliteto. Zakaj mi dajemo prednost tako relativno visoko rastočim sortam? Reči moram seveda tudi, da so te sorte sedaj žlahtnjene za naše pogoje ob …… . In žlahtnjenje pomeni v tem primeru, da so selektirane iz različnih sort na različnih kmetijah na tak način, da sem tisti proces, ki se v neki sorti, ki se na neki kmetiji odigrava, izkoristim, da to novo pestrost, ki se razvije na naših biološko- dinamičnih kmetijah uporabim. Pomembno je, da izberem pravega. To pomeni z drugimi besedami, na enem klasu se še ne vidi veliko, kar pomeni, da si vsako leto odberem več sto klasov in te potem posamezno posejem. In potem imam iz enega klasa eno vrsto, naslednje leto dva kvadratna metra, v naslednjem letu šest kvadratnih metrov in stvar lahko dobro ocenim. In če sem izbral sto klasov, mogoče na koncu res ostane odbirek teh treh vrst, ki so dobro uporabne. Tako glede na količino pridelka, kot na kvaliteto, pa tudi glede na to kakšne so moje predstave o rastlini, kakšna mora zrasti, da je dobra.

Če rastlina zraste tako visoko potem je prednost že v tem, da so glivične bolezni, bolezni listov, ki pridejo iz zemlje navzgor, da te bolezni ne dosežejo zgornjih listov in klasov. Medtem, ko je pri nizko rastočih sortah drugače. Pri nizko rastočih sortah pa je ta nevarnost zelo močno prisotna razen, če v to sorto vgradijo rezistenco proti glivicam oziroma če škropijo ustrezne strupe. Druga … je tudi prehrambna kvaliteta. Kar se te prehrambne kvalitete tiče lahko rečemo, da ta sorta pri kateri rastlina klasa skoraj ne uspe oddvojiti od zadnjega lista – to so rastline, ki zelo dolgo ostanejo zelene -, kjer se tudi napolnijo z vegetativnostjo zemeljskih sil. Pri visok rastočih sortah pa lahko doživimo nekaj povsem drugega, namreč da rastline dobijo lepo obarvano slamo, ki se kar sveti, ko rastlina zori. Pri nizko rastočih sortah je tako, da njihova slama dolgo ostane zelena, potem pa se samo osuši. Človek ima občutek, da se v teh rastlinah ne odvijajo pravi procesi zorenja. Procese zorenja lahko odčitamo ravno na barvitosti slame. Enostavno moramo ugotoviti, da čim daljša je slama tem bolj je prišlo do preobrazbe procesov iz substance, ki ima svoje temelje v vegetativni rasti. Preobrazbe te substance v procesu zorenja, ki se potem pravzaprav odvija v zgornjem delu rastline. Tam lahko res doživimo, da so procesi prežeti s svetlobo in toploto. Da tam deluje mnogo več kozmičnih sil in ne zemeljskih sil, ki jih rastlina potrebuje v prvi, vegetativni fazi rasti.

In potem imamo še rese. Človek bi mislil, da to ni pšenica, da je to nekaj drugega. Pri starih regionalnih sortah pogosto srečamo resaste pšenice, čim bolj proti vzhodu Evrope jo iščemo. V toplih predelih severne Afrike najdemo samo še resasto pšenico. Predvsem v zahodni in srednji Evropi je doma pšenica brez res. Lahko bi se vprašali, zakaj so rese dobre, razen zato, … . .. če stojimo pred takim poljem potem vidite, da se polje kar sveti. Te rese so res obložene s kremenovimi kristalčki. Če si človek to z malo umetniškega navdiha ogleduje potem res lahko doživi, da so tiste …. na resah kot nekakšna čutila za svetlobo. Torej da take rastline mnogo bolj intenzivno privedejo sile svetlobe vase in v zemljo in ljudje, ki imajo neke vrste jasnovidnost in lahko zaznavajo energije življenja in to kako se energije življenja prežemajo na primer rastline, tisti ljudje torej opisujejo, kako te sile svetlobe rastlina sprejme vase in jih skozi korenine daje naprej zemlji.

Mislim, da je ravno pri žitih to krasen …, ki je postal za mene zelo pomemben. Namreč, da so to rastline, ki na eni strani kozmične sile sprejemajo vase in jih vodijo v zemljo, na drugi strani pa substanco iz zemlje zelo visoko nad zemljo dvignejo. To lahko na eni strani tudi doživimo v teh krepkih steblih, z mogočnostjo s katero rastlina ta stebla oblikuje. In da ta rastlina na tistem področju, kjer rastline razvijejo cvete pravzaprav ne razvije nobenih barvnih cvetov. Najprej naredi samo zelena pleva. Potem to substanco zemlje, kremen rastlina dvigne v svoje rese in s tem še podaljšuje …proti nebu.

Če se človek poglobi v te procese, potem lahko najde odgovore, ki se nanašajo na kvaliteto hrane. Presenetljivo je toda človek lahko to, če vzamemo tri zrna neke sorte v usta in jih dobro prežvečimo in pazimo malo na okus, ki se v ustih pojavlja, temveč kako reagira naš organizem na to, kar v ustih imamo, potem lahko doživimo, da se razlike med eno in drugo vrsto žita zaznavne. In posebno občutljivi ljudje za te stvari, ki so v stanju tudi procese življenja v lastnem organizmu zaznavati, ti ljudje prihajajo do ocen, ki človeka pretresejo, namreč da ti .. .. . konvencionalno v modernem poljedelstvu pridelujemo za človeka res niso več uporabna hrana. In da predstavljajo v bistvu za človeško telo težo, da je to problem. Človeku ne posredujejo tistih energij, moči, ki jih človek danes potrebuje. Vprašanje prehrambnih kvalitet je res obsežna in pomembna tema. Tudi mi se z njo ukvarjamo, smo pa še precej na začetku, predvsem gre pri tem za stvari, ki jih človek težko verjame. Če hočemo za biološko- dinamično pridelovanje vzgojiti nove sorte mislim, da je potrebno, da ne gledamo smo na količino, ki jo pridelamo temveč na tisto, kar je bistvo naših kulturnih rastlin. Njihova glavna naloga pa je prehrana človeka, ustrezno prehranjevati človeka. S tem bi za danes zaključil.

??

Seveda smo. Na primer ti dve sorti imata isto poreklo, razvili sta se iz iste sorte neke kmetije in kljub temu s temi metodami ustvarjajo sliko, se jasno kažejo kvalitativne razlike med eno in drugo. Gospa Walter .. . .. je to stvar najbolj…..  pravi, da so sorte z resami boljše, da imajo boljše prehrambne kvalitete. Mi bodo zaradi tega delali poizkus v katerem bomo petnajst sort, ki so nekako sorodne primerjali in vedno bomo primerjali resaste in neresaste. Ravno te metode .. .. . .. .to lahko tudi poizkusimo

Kolikokrat je potrebno narediti pozno setev?

Zagotovo to ni potrebno vsako leto. Če se odločiš, to seme želim uporabiti v bodočnosti za semenski material in imaš možnost, da tisti del tudi posebej kombajniraš, potem je gotovo dobro, da vsako leto za pridelovanje semena pozno seješ. Vedeti pa morate, da so pozni posevki manj obilni po teži, so pa zrna na primer z več beljakovinami in v naslednjem letu pozni posevki vsekakor bolje uspevajo. Vsebina beljakovin je pomembna za moč kaljenja. Se pravi, ko je pozni posevek ima več beljakovin, toda to je samo snovno gledano. Lahko rečemo, da gre tudi za druge kvalitete, ki jih človek s svojo predstavo ne zna opisat.

??

Približno bi se reklo je to tisto, ampak nikoli ne veš v katero smer se bo klas razvijal. Na vsak način priporočamo zbiranje klasov in kritično opazovanje, kako se te rastline potem razvijejo.

??

Res, če si človek tako ogleda bi imel občutek, da je ta temen klas poskušal dobiti kvaliteto cveta. Človek bi imel občutek, da je tam deluje malo več duševnosti. Tako bi jaz to opisal.

Menim da zelo zanimivo tudi dobro. Ampak že spet nebi rekel, da….. 

Ali se vzame pri klasu smo zrnje iz sredine? In še vprašanje ki se navezuje na kvaliteto, ptice pojejo samo eno sorto določeno pa pustijo. 

Mi vzamemo hren in sicer korenino. To korenino zmelješ v prah, pri nas se tak prah že kupi – in učinek je zelo dober. Ta prah .. . . z vodo, recimo da stoji eno uro tako, da dobro diši, da prav peče v nos. Potem pa to škropimo in sicer 5% oziroma mešamo v semenski material. Mi to delamo z betonskim mešalcem.

Jaz sem prinesel dve vrsti žit in eno žito je zeleno. Moj kolega je razvil sredstvo za razkuževanje, ki je narejeno iz gorčične moke, ki prav tako dobro učinkuje.

??

Tudi to učinkuje vendar ne v dovolj velikem procentu. 70 – 80% je uspešno, ne pa 98% in to potem pogosto ni dovolj. Mi smo v svojih časih razkuževali proti zajedavcem tudi z urinom, z gnojnico. Deset minut v gnojnici, potem smo to posuli z lesnim pepelom in hitro osušili. Ta zrna se zelo hitro napnejo in res je bilo treba pohiteti. Sicer pa teh 5 – 6% hrena zadošča, če dodamo malo kamene moke. Takoj po tem mešanju je stvar tako suha, da lahko sejemo s sejalnikom. Bolje pa je, če razkužiš takoj, dobro posušite in spravite. Brez skladiščenja. To je zagotovo bolje kot…..

30.5.2003, Blejska Dobrava

Po poklicu sem biokemik. Deset let sem delal kot učitelj, potem pa sem zavzel še en poklic. Skupaj s kmeti ob Bodenskem jezeru sem začel skrbeti za žita. Osnovali smo inštitut, ki nosi ime ……Institut. Če razumete vsaj malo nemško, si smete vzeti poročila iz mojega dela, da boste imeli vsaj majhno predstavo o tem, kaj delam. Mi vsako leto izdamo tako brošuro, da predstavimo delo. Tudi ta prospekt smete vzeti; je od Zveze za zaščito narave. Ta prospekt obravnava pomen ohranjanja pestrosti rastlin. Objavljeno je tudi kar precej o žitih, to je moj prispevek.

Ko sem bil pri vas na carini, so se cariniki čudili, kaj imam v avtu in nastal je problem ali jez s temi snopi sploh smem k vam. Carinik je moral najprej do svojega šefa in šefica, ki si je stvar ogledala je rekla: “Naj bo, smete v Slovenijo”, toda obljubiti sem moral, da bom potem vse vzel seboj. Da se tu ne bo niti eno zrno uspelo posejati. S seboj sem imel tudi dve vrečki s semenskim materialom….  Upam torej, da so cariniki vedno tako strpni. Toda skoraj dvomim. Verjamem, da če pride masa materialov za gensko tehnične spremenjene organizme se mi zdi vprašljivo ali so tako kritični. Ali pa bodo oni polni ponosa, končno imamo tudi mi gensko tehnično spremenjeno seme. Moramo se bati tega, da bodo tudi pri vas odgovorni za poljedelstvo imeli občutek, da je genska tehnika najbolje kar je in da je treba pač iti s časom naprej. Brez, da bi poznali probleme, ki s tem v zvezi nastajajo, saj ti problemi niso vidni na prvi pogled. Za mene kot biokemika je genska tehnika problem, ker jaz točno vem, kaj to pomeni in prav zaradi tega sem se sam začel ukvarjati z žiti. Ravno v času, ko je pred petnajstimi leti postalo jasno, da bodo tudi v poljedelstvu uporabili gensko tehniko za žlahtnenje rastlin. Toda danes ne bom govoril o genski tehniki.

Meta me je prosila, da govorim o razvoju kulturnih rastlin in o problemu degeneracije kulturnih rastlin. Človek se mora vprašati, kaj degeneracija pomeni. Če pogledate danes na polja in govorim na splošno o pšenici. Pri pšenici se najbolje pozna. Potem so sorte, ki jih danes sejejo približno take, kot ta dva nizka snopa. Relativno nizke in klasi gledajo komaj še iz zadnjega lista. Listi gredo do deset centimetrov pod klasom in klasi se morajo dvigniti nad zadnji list. Vi veste oziroma si lahko mislite, zakaj žlahtnijo v tej smeri. Veste? Zakaj delajo to? Zakaj ni več teh visokih sort? Če pride nevihta, močan dež sorta rada poleže. Čim nižja je rastlina – seveda mora biti tudi močna kar se slame tiče – tem več mineralnih gnojil se lahko uporabi. In take sorte so žlahtnjene za 8 do 10 ton po hektaru. Te količine pridelka se z visoko sorto ne da doseči. Če bi to visoko sorto tako močno gnojili, bi polegla. In kljub temu naše sorte izgledajo takole. Lepe so. Človek se lahko vpraša ali je nizka sorta, posebno pri tako visokih pridelkih degeneracija, ali ni to dosežek?

Tako enostavno stvari ne moremo gledati. Tako enostavno ni reči, da je to, kar delamo pri konvencionalnem žlahtnjenju, da to samo po sebi vodi v degeneracijo naših kulturnih rastlin. Toda kljub temu govorimo o degeneraciji. Kaj je razlog, da žita kljub temu degenerirajo? Da bi prišli do pravega odgovora, moramo seči bolj daleč nazaj. Vprašati bi se morali ali imajo te nizke sorte bodočnost? Ali imajo rastline, kot jih normalno danes pridelujete na zelenjavnem vrtu bodočnost? Ali vam je jasno, kaj pomeni hibrid? Vprašajmo se, ali ima hibrid bodočnost? In ko pride genska tehnika, mislim da je tudi zelo, zelo pomembno, da se vprašamo ali je to nekaj kar ima bodočnost. Pomembno vprašanje je to, ali mi žlahtnimo oziroma vzrejamo take rastline, ki jih bo človek čez sto let še lahko imel in ki bodo človeka čez sto let še lahko prehranjevale? In odločilni pokazatelj prit tem zagotovo ne more biti samo hektarski prinos. Gledati moramo na dve strani. Na eni strani moramo gledati na človeka, saj pšenica naj bi vendar prehranjevala človeka. Na drugi pa moramo gledati na rastlino in pri tem spet ni prav, da si ogledamo samo posamezno rastlino, temveč na celo sorto, na primer na pšenico kot celoto. Na vse vrste rži v enem. Ali na primer vse vrste rdeče pese. Vprašati se moramo ali tako kot rastline žlahtnimo, ali s tem določeni sorti, določeni vrsti rastlin omogočamo bodočnost. In zelo bistven problem, če pogledamo na rastlino je to, kar lahko imenujemo biotska pestrost.

Lahko si predstavljate, če nekdo postane žlahtnitelj za tako imenovano konvencionalno poljedelstvo, potem se izhaja iz relativno enakih pogojev za pridelovanje, saj uporabljamo umetna gnojila in kemikalije in s tem lahko na vsakršnih tleh posadimo za relativno enake pogoje. Malo je odvisno od kvalitete zemlje. In če imamo tako klimo, kjer se tla spomladi počasi segrevajo, se to lahko izravna z dognojevanjem. To pa pomeni, da žlahtnjenje stremi k žlahtnjenju takih rastlin, ki ustrezajo tem zelo podobnim, enovitim pogojem rasti. V Nemčiji imamo 50 do 80 sort pšenice, toda vse te moderne pšenice so zelo podobne tejle tu (zelo nizke). In če stojijo ena zraven druge jih je zelo težko razlikovati. In vedno znova uporabljajo pri žlahtnjenju enake vrste s čemer se genetska pestrost vedno bolj zmanjšuje. Mislim, da se to lahko razume. Čim manj pestrosti je, tem večja postaja nevarnost, da rastline degenerirajo in na koncu koncev izginejo.

Vemo torej, da pri divjih rastlinah, če neka rastlina raste samo v nekaj primerkih v neki alpski dolini je možno, da tudi te rastline naenkrat izginejo, ker če je tako malo enakih rastlin, se tudi število kombinacije za pestrost zmanjšuje. Zaradi slučajnega opraševanja postaja biotska pestrost vedno manjša in potem se nam dogaja, da pomembne rastline počasi izgubljamo in rastlina izgine. …… je pojem genetike populacije. Če si predstavljate majhno število rastlin, ki se medsebojno oprašujejo, je od slučaja odvisno, da se določene lastnosti iz tega genskega potenciala “gula” izgubijo. Od slučaja je odvisno, katera rastlina katero opraši. Je namreč tako, da ne nosi vsaka rastlina v sebi vse potenciale svoje vrste.

Če si pogledate te sorte pšenice tukaj vidite tudi, da imamo med pšenicami različne sorte in če si zamislite, da imamo nekega dne samo še ti dve nizki sorti na razpolago in križate samo ti dve sorti med seboj, bi morali imeti že veliko srečo, da bi kaj nastalo iz tega. Žlahtnitelji današnjih dni imajo vedno več težav kadar hočejo križati sorte z visoko rodnostjo, najboljše kar jih imajo. Ponavadi so sorte, ki so križane, neprimerne slabše. Vedno več dela in prizadevanj žlahtniteljev je potrebno, da ustvarijo sorto, ki tako dobra kot so tiste, ki so na trgu. Morda celo malo boljša. Zakaj pa je potrebno vedno na novo žlahtniti nove sorte? Na eni strani že zaradi tega, ker človek nikoli ni zadovoljen s tem kar ima. In pravzaprav to ni slaba lastnost. Ljudje menijo, da bodo s tem, če vedno več pridelajo, da bodo s tem tudi vedno več denarja pridobili.

Toda temu ni tako. Primer genska tehnika. V ZDA imajo gensko tehnično spremenjeno sojo in koruzo. Mislim, da bo od naslednjega leta tudi pšenica gensko tehnično spremenjena, tudi bombaž in tako naprej. In morda veste, da to, kar so pri vseh rastlinah delali, da so namreč v gensko verigo vcepili lastnost, ki kulturno rastlino naredi odporno proti nekemu čisto določenemu sredstvu za uničevanje plevela. To pomeni, da čez tako zasejano kulturo, na primer njivo s krompirjem, ki je gensko tehnično spremenjen, lahko greste s škropivom, ki bo uničil prav vse rastline razen krompirja, ki je gensko tehnično spremenjen. In v ZDA imajo na primer zelo velike pridelovalne površine za posamezne kulture tako, da so ti izračunali, da je to velik prihranek pri delu in da to morda celo povečuje pridelke za 5 do 10%. Kmet torej si najprej iz tega izračuna dobiček, toda nekaj let pozneje bo posledica tega ponovno znižanje cen soje, krompirja, pšenice. Tako kmet ne bo zaslužil nič več kot je zaslužil pred petimi leti. Kdor na tej stvari zasluži je industrija, to je povsem jasno. Kmet vedno potegne kratko. Zato je morda čisto pametno, da kmet razmišlja, kaj je njegova prava, prva naloga.

Morda bi vam povedal, kaj je tako centralna tema prav pri biološko- dinamičnem gospodarjenju in ki predstavlja že našo glavno skrb v zvezi z bodočnostjo kulturnih rastlin. Če ste poslušali predavanja o “Poljedelskem tečaju” Rudolfa Steinerja; ta tečaj je imel Rudolf Steiner leta 1924 kot veste, in s temi predavanji je postavil v svet idejo in ta ideja je res za vse, ki delamo biološko- dinamično centralnega pomena. Rekel je, da je treba gledati na kmetijo kot na neko individualnost. Kaj to pravzaprav pomeni? O individualnosti sicer govorimo samo pri človeku. Živo bitje, ki ni samo živo in nima samo duše, temveč ki ima tudi svojega duha, svoj jaz. To si moramo predstavljati kot nekakšen center v duši, ki je pravzaprav odgovoren za življenje in bodočnost. In če si pogledamo razvoj, evolucijo, pa tudi bodočnost, tako pri rastlinah in človeku, potem je prav ta individualnost vsakega človeka posebej pravzaprav tista instanca, ki vodi življenje pri vsakem človeku posebej. Zaradi tega že malo velja, kar sem prej rekel, da je dobro, da človek ni čisto zadovoljen s samim seboj. In kdor pravi, jaz sem popoln človek in vse sem dosegel v življenju kar je mogoče, je kar malo preveč zadovoljen. Če si kritično pogledamo stvari je stvar drugačna. Človek bi moral stremeti k izboljšanju tega kar zmore. Človek je sposoben razvijati se in človekova sposobnost razvijati se naprej je odvisna prav od tistega, kar imenujemo individualnost v človeku.

Sedaj pa se moramo vprašati, kako je mogoče primerjati poljedelstvo s človekom. Kako lahko poljedelstvo primerjamo s človekom? In kje v poljedelstvu, v pokrajini lahko najdemo tisti center, ki je razvoja sposoben? In če hočemo razumeti to individualnost kmetije, potem mislim, da si moramo točneje ogledati možnost razvoja pri človeku. Darwinistično teorijo razvoja zagotovo poznate. Morda poznate tudi teorijo razvoja tako kot jo je risal na primer Ernest Hekel. Hekel je bi nemški biolog. V Nemčiji je zelo energično zastopal Darwinistične ideje. On je narisal tako drevo razvoja. Spodaj enoceličarji, čisto, čisto zgoraj ena majhna veja, tudi človek. Risba sugerira, da se je od spodaj nekako širok tok življenja dvigoval navzgor in potem kar je točno, v posameznih vejah se kot izločijo posamezne vrste živali. In to, kar mi danes poznamo, kar mi poznamo ni drevo, mi poznamo končne točke tega razvoja, nekako veje. Kako pa je vse skupaj nastalo? O tem resnično malo vemo, je pa cela vrsta zelo pametnih teorij s tem v zvezi. In kar je zagotovo pravilno, da vse kar je danes živega, vse rastline in živali, imajo svoje temelje v nekem praživljenju.

V tem smislu ima ta slika že svojo upravičenost. Toda, če si evolucijo pogledamo malo bolj natančno izgleda evolucija drugače. Vse to predstavlja sedaj živali in obstojajo vrste živali, ki eksistirajo od najstarejših časov Zemlje do današnjih dni. Recimo enoceličarji ali določeni črvi. Tudi to tu je zelo grob prikaz. To na desni predstavlja vretenčarje, živali, ki imajo hrbtenico. Pri teh postaja stvar bolj komplicirana in sicer v tej meri, da mi vemo, da imamo, da imamo v današnjem času sesalce in da so sesalci živeli tudi še na začetku terciarja. Ta prikaz je seveda grob. Poglejte. Ta točka tukaj, kjer menijo, da so sesalci prišli v evolucijo bi morala biti višje na grafu. Morda so bile določene stopnje razvoja pred sesalci. Toda ta slika tukaj pa poskuša prikazati nekaj drugega. Na primer, netopirji, opice, roparice, zveri, kopitarji. In če gremo v čas nazaj in pridemo do začetka terciarja, bomo našli samo točke. To pomeni, da človek danes v bistvu ne ve, kako so te živali nastale. Človek že ima določena okostja, veliko najdb je bilo tja do terciarja in učitelji so vam v šoli prav gotovo kaj takega predstavili. Človek danes ve, da so bili predniki današnjega konja majhne živali, tako nizke kot ovce, so pa še imeli štiri prste in potem se je v času razvoja v terciarju ta konj razvil naprej, se je vedno bolj specializiral. Specializiral se je v duhu, da je postal žival, ki je bila nekako najbolj doma v stepah, kjer je malo hrane, zato je konj žival z zelo močno prebavo in kjer so se okončine vedno bolj specializirale in konju je v bistvu ostal samo en prst od štirih. Ta je danes njegovo kopito.

To je normalna, nam znana pot evolucije, da se živali in rastline vedno bolj razvijejo, specializirajo do te mere, da če se spremenijo okoljski pogoji morda izumrejo, ker niso več sposobni preživeti. Vi veste, da jih je bilo zelo, zelo različnih in so potem vsi izumrli. Toda tudi pri sesalcih je bilo tako, da je bilo pred zadnjo ledeno dobo na primer mnogo več vrst slonov, okoli 120 vrst. Danes imamo samo še dve vrsti. V severni Evropi je živel mamut. On sodi tudi k slonom. Delno so živele res grozljive živali, ogromni jeleni, tigri z okli, podočniki ki so bili ogromni in so segali daleč ven. To so skoraj živali, ki so zaradi svoje enostranosti v času razvoja izumrle. Reči si moramo, da očitno razvoj na tem mestu ne gre naprej. Konj se ne more razviti v človeka. Miš se ne more razvijati naprej v človeka. Ali kača. Kača se ne more razviti v sesalca. To je medtem gotovo. Živali so se specializirale v svoje smeri.

In kako se razvoj lahko nadaljuje? Nadaljevanje razvoja si lahko zamišljamo samo na ta način, lahko bi narisal, toda to bomo poskušali narediti v mislih. Če se spomnite iz mojega zadnjega prikaza, tam kjer sem rekel da se na začetku trierja nekako pojavljajo …, ni nam znano, kako je ta nastala. Zastavljamo si vprašanje, kakšen je prehod iz rib od amfibij. Ali od amfibij do kač, želv. In potem pridejo sesalci. In ti sesalci so tudi opica in človek. In pri tem se moramo vprašati kaj je princip razvoja naprej. In na vsaki stopnji si morate predstavljati, na primer stopnja plazilcev je dosežena in obstoja možnost specializacije in nastane ves svet … In nekaj ostankov kot na primer krokodil preživi. Toda, da razvoj gre naprej do sesalcev, moramo biti živali, ki se odrečejo specializaciji, ki se nekako zadržijo in na nek način ostanejo plastične, embrionalne. Samo tako postane mogoče, da se doseže nova višja stopnja razvoja. In če si pogledate človeka, je temu tako. Konj na primer je specializiran, samo še en prst ima na nogi. In če si pogledate embrionalni razvoj pri konju vidite, da ima kot embrio še pet prstov. In človek zadrži..

…človek se ne specializira.

Menim, da je to pomemben motiv, da imamo na eni strani v razvoju specializacijo, ki pomeni prilagajanje okolju, na drugi strani pa morejo ostati živali, ki ne sledijo specializaciji in v tem nespecializiranem stanju potem dosežejo višjo stopnjo razvoja. Na ta način se niso bolj prilagodile okolju, temveč moramo reči obratno, da se ta bitja glede na pogoje iz okolja dosegle eno stopnjo svobode, neodvisnosti več. Sesalci imajo lastno toploto. Zaradi tega so manj odvisne od zunanjih temperatur. Kuščar je živ samo kadar sije sonce in mu je toplo. In sesalci so vendar živi tudi pozimi. Plazilci so se emancipirali od okolja, ker imajo čvrsto, tesno, suho kožo. Žabe so še vse mehke in lahko živijo v tekočini okolja. Plazilci pa so ta odnos s tekočinami nekako vzeli v svojo notranjost. Sami lahko regulirajo to vlago. Tudi izločanje je čisto drugačno. Zaradi tega lahko živijo v suhih predelih, v puščavah. Žaba pa to ne zmore. In tako je na vsaki stopnji razvoja za živali doseženo več svobode, več neodvisnosti od okolja. Kaj pa pri človeku? Pri človeku je ta neodvisnost dozorela tako rekoč do popolnosti.

Sedaj pa spet nazaj k našemu poljedelstvu in našim žitom. Človek je v odnosu do narave nekako prispel do neodvisnosti. Ni vedno lahko povedati na enostaven način. Ta svoboda obenem pomeni omejiti se od delovanja narave. Človek tako rekoč ni več tisto, samo naravno bitje kot žival ali rastlina razširjen v  naravo in bi kot žival in rastlina iz moči narave živel. Pri človeku je drugače. Človek je tudi nosilec duha, bitje duha in zaradi tega človek najde sile za svoje življenje tudi v sebi, v svoji notranjosti, individualnosti. Seveda v mnogih stvareh smo bitje narave, toda kljub temu človek ima sposobnost reči ne. človek ne mora kadarkoli slediti impulzom, ki se v njem porajajo. Človek lahko vodi svoje življenje in lahko vodi svoj razvoj. Sem spada seveda tudi to, da nimamo samo enega življenja. In da je to, kar smo si v tem duhu v enem življenju pridobili, da je to temelj, da ima to posledice za naslednje življenje. Da se tudi pri človeku dogaja razvoj v ritmih.

Poljedelstvo. V kakšni meri ima poljedelstvo kvalitete, ki v tem duhu spominjajo na človeka? Najprej se moramo vprašati, v kakšni meri je poljedelstvo res zaokrožen organizem. H človeku spada, da ima organizem, ki se omeji od okolja. To, da se omejimo od okolja je pravzaprav pogoj, da lahko ta individualnost v tej meri živi. In če si poskušamo stvar tako ogledati, moramo gledati na poljedelstvo na ta način, da rečemo, poljedelstvo ima tudi fizično telo prežeto z življenjem in tudi duševnost tam živi. Vprašanje, ki je pravzaprav najbolj pereče je, v kakšni meri lahko govorimo o jazu te individualnosti. Centralično življenje lahko najdemo pri rastlinah, duševnost lahko centralično najdemo pri živalih. Kje in v kakšni meri pa razen tega in nad tem najdemo v organizmu poljedelske enote kot celote nekaj skupnega z življenjem?

In zelo pomembno je na primer, kar se nam zdi na prvi trenutek čudno, da ne smemo uvažati v tako individualnost gnoja od zunaj. Rudolf Steiner je na to polagal posebno važnost. Rekel je, vse kar od zunaj na kmetijo pride, to včasih mora biti, toda če temu je tako, potem moramo na to pravzaprav gledati kot na neke vrste medicino. Na nekaj, kar je potrebno samo v posebnih situacijah, toda poljedelstvo pravzaprav lahko vse sile, ki jih potrebuje črpa iz samega sebe. In zelo pomembno je, da je gnoj živali, ki ga trosimo po njivah in živali žro ravno te krmne rastline, ki so zrasle na teh njivah, pognojenih s tem gnojem. Da z živalskim gnojem v okviru poljedelstvo enote ustvarimo neko zvezo in da postavimo zvezo, ki teče preko krme, ki je na njivi zrasla in jo potem speljemo v hlev kot krmo za živali. In iz tega potem lahko razumemo, zakaj je gnojni kup, kompost centralna stvar pri taki poljedelski enoti. Nasploh je treba misliti tako, da ta individualnost poljedelske enote obstoji iz različnih organov in lahko bi rekli, da je hlev en organ, njiva pšenice en organ, krava in tako naprej. In na podoben način kot v človeku sodelujejo notranji organi, ledvica, pljuča in srce, tako ti posamezni organi poljedelske individualnosti delajo tako rekoč z roko v roki. Tako jih moramo privesti v sodelovanje. In njegova umetnost delati z gnojem je potem tista s katero v toku let to poljedelstvo vedno bolj in bolj postaja individualnost in organizem.

Ta individualnost, organizem ni stvar ki je sama po sebi umnevna, temveč je umetnost poljedelstva in poljedelca, kmeta, da te razmere, da te odnose med rastlinami in živalmi, med rastlinami, ki izgrajujejo plodnost tal in tistimi, ki tla spet porabijo, da kmet to vodi na pravi način. Kmet je tisti, ki s svojimi merami ta organizem pravzaprav ustvari, potem pa to, kar se nad tem razen tega iz leta v leto razvije naprej, postaja vedno bolj in bolj lasten razvoj te ene kmetije. Kmet mora ustvariti pogoje za to.

V zvezi s tem bi lahko povedal tudi to za kar danes ne bomo imeli dovolj časa. Na primer, kako zelo pomembna je nega gnoja, kako zelo pomembni so biološko- dinamični preparati. Ta sposobnost razvoja takega organizma je zelo odvisna od uporabe teh preparatov. Toda imenoval bi samo en motiv, vi te preparate poznate, na primer preparati za škropljenje, gnoj iz roga, kremen iz roga. In zanimivo je, da gnoj iz roga zori v zemlji čez zimo in da kremen iz roga zori v zemlji čez poletje. In vprašamo se lahko, zakaj delamo to tako? Ena možnost, kako to lahko razumemo. Kaj je gnoj? Gnoj je produkt življenja, živosti neke kmetije. Življenje, ki je poleti zunaj v naravi. Kremen je kristal in kristal je nekaj, kar sicer bolj pozimi srečujemo. Na primer v kristalu snežinke, led. Tudi ta moč kristala je nekaj, kar pravzaprav spada k zimi. In to zimsko kvaliteto sedaj položimo v zemljo poleti. Kvaliteta poletja je cvetoče življenje. To položimo v zemljo pozimi. Nekaj se med seboj kot preplete. To, kar so v življenju principi polarnosti, to se nekako vodi v eno in to je nasploh umetnost.

Tudi pri človeku. Da je organizem zdrav je odvisno od tega, da nasprotja v človeku ostanejo v ravnotežju. Da glava s svojimi težkimi mislimi, obilico intelektualnega dela ni premočna, saj bi procesi razgradnje slabo vplivali na naše zdravje. Ali pa na drugi strani, če je spodnji del, presnova premočna in premočno vpliva na zgornjega človeka. Tudi od tega nastajajo bolezni. Če je to življenje, presnova premočna človek ni sposoben jasnih misli, saj je preveč krvi v glavi. Vsakič kadar človek pade iz ravnotežja prinese to bolezen. To je temeljni princip vsakega zdravega organizma; imeti ravnotežje, to je pomembno. To pa pomeni, ne specializirati, enostranosti so v tem primeru nevarne. Bolje je nekaj, da organi v vseh procesih tako sodelujejo, da drug drugega podpirajo.

In če to postavimo kot pogoj v poljedelstvo in če to enkrat dosežemo, da se lahko poljedelstvo kot celota razvije, toda reči moramo, da je to možno samo na primer, če nimamo vsako leto novih krav na kmetiji, temveč če imam čredo, ki dalj časa ostane in se s kmetijo razvija. In to gre, če imam tudi dalj časa stalna žita, če nimam vsako leto neko novo sorto na moji kmetiji. Če se tudi pšenica, ki jo imam s kmetijo lahko razvija. Če pšenica vedno bolj postaja karakteristična za to kmetijo ali določeno vsaj za določeno področje, kjer vladajo podobni pogoji. V prejšnjih časih je bilo tako, da smo imeli pokrajinske sorte žit, čeprav kmetije niso bile še tako močno individualizirane kot danes. To je proces, ki se nadaljuje in se tudi mora nadaljevati, namreč da vsaka kmetija dobi svoj lasten karakter.

Pri tem igra določeno vlogo veliko stvari. Od čisto specialnih pogojev, ki jih nudijo tla na tem mestu, do tega kako dobro obvlada kmet kolobarjenje in kako mu uspe privesti to kolobarjenje v čisto določen ritem, pa tudi od tega, kako socialni odnosi te kmetije, kako se povezujejo s svetom. Tudi kaj lahko prodamo. Vse to učinkuje eno na drugo. In pogosto je pomembna tudi fantazija kmeta, da uvidi kaj je na določeni kmetiji smiselno in prav. In da ne zapada temu, kar kot ideje prihajajo zunaj. Na primer veletrgovec pravi, zasadi dva hektarja cvetače in kmet tudi zasadi dva hektarja cvetača in potem obupa, ker ugotavlja, da tam cvetača ne mara rasti. Pomembno je, da kmet iz pogojev, ki jih na lopati na svoji kmetiji ima producira tisto, kar je za tisto mesto prav in dobro. In morda potrebuje tudi malo fantazije, da to lahko tudi proda. To je zagotovo pomembno in postaja tudi težava. Osebno menim, da je pomembno, da mi ločimo v zavesti to sposobnost razvoja kmetije naprej. In da tako kulturne rastline in živali spremljajo človeka v tem razvoju.

Ne tehnik, ki se ukvarja z gensko tehniko in sedi v laboratoriju je tisti, ki naj iznajde nove rastline. Žlahtnjenje je nekaj, kar je vprašanje razvoja vsake posamezne individualnosti kmetije. To pomeni na drugi strani, da kmet ali vrtnar tudi v tem smislu mora sprejeti skrb za rastline. Na primer negovati kot kmet neko vrsto žita ali skrbeti kot vrtnar za eno vrsto zelenjave in se tudi čutiti odgovorno za tisto eno vrsto žita ali zelenjave. Zanimivo je, opazujte sami sebe, če človek odkrije, ta fižol mi je v veselje in da potem res prevzame to odgovornost in za to sorto skrbi do konca svojega življenja.

Zdaj bi se dotaknil še vprašanja kvalitete. To, kar pridelujemo naj bi človeka tudi dobro prehranjevalo. In vprašanje prehrane ni smo vprašanje določenih pokazateljev, temveč se mora človek potruditi zdraviti, če smem tako reči, notranjo predstavo o rastlini za katero kot žlahtnitelj želimo skrbeti. Pri tem ni treba imeti neskončno visoko letečih predstav, dovolj je če si vzamemo za nalogo, da za eno rastlino tako skrbimo, da pri nas ne bo degenerirala. Kar želim s tem reči, da je pri tem pomembno imeti notranjo predstavo in kakšno rastlino želim ohraniti. S tem želim povedati, da je naš pristop dela z rastlino čisto drugačen kot je predstava pri današnjem žlahtnjenju nasploh. Tako kot se stvari danes v šoli učimo, genetika, nauk o dedovanju, obstojajo določene karakteristike in da so te karakteristike utemeljene v določenih genih, v dednih lastnostih. Tja do dedne substance.

Letos praznujejo 50 let dvojnega …. strukture. Niti dveh molekul, ki se ena okrog druge ovijata, kar je človek odkril, imel pravo idejo, da je to razumel. Že pred 50 leti je bilo na razpolago veliko podatkov o strukturi nukleinske kisline, toda te številke še niso zadoščale, da bi človek imel pravo predstavo o tej nukleinski kislini. 50 let je od tega, odkar je človek imel idejo o tem, kako bi stvar utegnila izgledati in potem so primerjali ali bi številke tako ustrezale. In odtlej se je na tem področju ogromno raziskovalo. Tja do problemov, ki jih danes imamo in ne moremo reči, da niso dosežene tudi določene stvari. Kljub temu pa moramo reči, da način razmišljanja ni v redu, ker je preveč analitično. Človek je življenje razbil v posamezne točke. V glavah ljudi živi predstava, da je življenje vsota genov, temu pa ni tako.

Lansko leto so to pokazali. Johanes ..  in …..   sta namreč opazila, da rastline krompirja, ki so gensko tehnično spremenjene rastejo čisto drugače. Kljub temu da pravijo, samo en gen so temu krompirju dodali in ta naj bi učinkoval čisto drugače, namreč provucirati odpornost na določeno snov. In kljub temu, da so v krompir dodali samo en nov gen se je spremenila vsa kompletna rastlina. Dela čisto druge liste, oblika listov se je spremenila. Tehniki, ki se ukvarjajo z gensko tehniko tega sploh niso opazili, saj na to niso bili pozorni. Delajo pač v laboratoriju in ne z rastlinami. Jasno nam mora biti, da geni seveda so, vedeti pa moramo, da je razen genov prisoten tudi organizator, nek princip, ki vse skupaj organizira in lahko bi rekli, da življenje tega gensko spremenjenega krompirja ali življenje te pšenice, to življenje naredi obliko in se s tem poslužuje določenih snovi, določenega materiala. Ideja pa ni vsota teh materialov, temveč prihaja od drugod. Kot žlahtnitelj se mora človek vprašati, kaj je ideja krompirja, kaj je ideja pšenice in kam to bitje želi priti. In s tem se želimo ukvarjati.

In če imamo opraviti s kulturno rastlino je to vedno tudi vprašanje odnosa do človeka. Da rastlina človeka prehranjuje je več kot rastlina sama za svoje preživete potrebuje, da bi rastlina preživela. Za to je rastlina specializirana. Za določen življenjski prostor. Da pa proizvaja hrano in jo daruje tako rekoč, to je nekaj dodatnega. In vprašati se moramo, ali leži to v bitju te rastline samo po sebi. Mi se zanimamo trenutno za neko travo in vprašanje je, ali ta trava lahko postane kulturna rastlina. Iz že iz časov Rudolfa Steinerja si ta vprašanja zastavljamo. Že v času njegovih predavanj o poljedelstvu so poljedelci opazili, da v rastlinah že prihaja do degeneracije, da rastline nimajo toliko vitalnosti, življenje kot prej. V letih 1924 je po naši predstavi bilo vendar še vse v redu, toda poljedelci so to opazili in so se bali, da bo ne samo vitalnost temveč tudi sposobnost rastline, da bo človeka s svojimi plodovi lahko prehranjevala, še naprej usihala.

In če si pogledamo današnje rastline se moramo vprašati, količine, ki jih pridelamo so velike, toda ali to človeka res prehranjuje? Ali je to tisto, kar kvalitativno človeku daje vse tiste sile, ki jih človek danes potrebuje. Ne samo sile da človek lahko dela, temveč tudi sile, da imamo prave ideje, morda sile da lahko meditiramo. V tem duhu je za mene osebno vprašanje, v kakšni meri imajo na primer žita z resami druge kvalitete. Ne samo, da taka žita na njivi razvijejo čisto drugačno barvo, da so še polja zlata, če jih zasejemo s takimi žiti, temveč da ima pšenica resje, to je skoraj čisti kremen, ki ga je rastlina nabrala v tleh in ga je nesla svetlobi nasproti. Mislim, da je zares potrebno zastavljati vprašanje, kakšnega pomena je postava rastlina iz katere dobimo našo prehrano za zdravje človeka.

Naredil sem malo velik ovinek. Prej sem povedal, da se ukvarjamo s travo in se sprašujemo, kar se kvalitete prehrane tiče je nekaj odličnega vsaj v meri kot nam je doslej znano. Kdor si hoče to ogledati je v tem prospektu narisano. Lahko bi rekli, neke vrste pšenica. V klasu ima zelo, zelo fine dlačice. Če si človek postavi vprašanje ali ima ta rastlina sploh možnost postati kulturna rastlina? Ali to v njenem bitju živi, da ima sedaj že..

…je torej rastlina, ki raste v suhi klimi. Poletje prestane v obliki zrna, takrat je sušno, jeseni pa spet raste. Vse te trave, ki jih najdemo v stepah ali savanah imajo mnogo večja semena kot naše domače rastline. To pa ni rastlina, ki jo je tako brez težav lahko pospraviti. Princip divjih trav je, da sama po sebi odvržejo semena in če hočemo imeti žito, kulturno rastlino, moramo biti v stanju, da to nekako požanjemo in odnesemo domov. Da izrazim to drugače bi morali rastlini na nek način odvzeti … moral bi ugoditi, da jo res hočem požeti in spet posejati nazaj. In ona bi morala biti voljna in odgovoriti tako, da bo klas ostal in ne bo vseh semen odvrgel. Podobno kot je pri pšenici. Sredica klasa je čvrsta in takrat ko kombajniramo padejo zrna ven. Zrna pa so še tako čvrsta v klasu, da na primer tudi pri košnji s srpom ali koso lahko povežemo snope, jih pripeljemo domov in tam omlatimo. ….  smo lansko leto pri nas na Bodenskem jezeru posejali, morali pa smo zelo pohiteti, da smo res pospravili ob pravem času, v manjših količinah še s srpom, še preden bi z naslednjo nevihte vsa zrna pristala na zemlji.

Torej vprašanje, ki si ga človek danes lahko zastavi. Kulturne rastline ki jih imamo, ali so te kulturne rastline za človeka bodočnosti prava hrana. Tudi človek se spreminja, človeška kultura se spreminja in opažamo zelo jasno, kako se tudi človeške potrebe pri prehrani spreminjajo. Ne moremo živeti samo od krompirja in zelja in zaradi tega se zastavlja vprašanje, ali ne bomo v bodoče potrebovali tudi novih kulturnih rastlin. Zelo pomemben se mi zdi ta aspekt, da moramo poskušati skrbeti za kulturne rastline v živem, zdravem poljedelstvu in da gotovo ni prav, da vzgajamo kulturne rastline ob pisanju, knjigah in v laboratorijih. Iz poljubnih egoističnih misli, kako bi na ta način zaslužili še malo več denarja. S tem bi zaključil.

Jaz sem za to predavanje zelo hvaležen. Priznam, da ni enostavno za začetnike in vidim kar precej začetnikov. Predlagam, da ne izgubljate poguma.

???

Ja.

???

Približno.

???

Zagotovo je potem premalo živali na kmetiji.

Osebno menim, da brez preparatov samo biološko uravnoteženo

???

Že od časov Rudolfa Steinerja so vedno znova poskušali. Morda …. ..  Dve poti sta. Na primer pri rži, pa tudi pri ovsu verjamemo, da sta obe rastlini prvotno rasli kot plevel med žiti in ker so jih z ostalim pač poželi, so se vedno bolj prilagodili danim pogojem. Toda le tako, da je divja rastlina za svojo reprodukcijo tako rekoč uporabila človeka. In potem tudi v nasprotni gesti naredila korak, da človeka prehranjuje. Imamo druge primere, kjer se to ni uresničilo. Trava, ki je podobna ovsu, … to je trava, ki izgleda kot oves in je v rži in tudi v pšenici rasla kot plevel. Kmetu je naredila škodo, ker je pokvarila pridelek, namreč zaradi tega ker je okus slan in je imel potem kruh tak okus. Rastlina se ni tako spremenila, da bi tudi kvalitativno človeka lahko prehranjevala. Človek je uporabila, da se je razmnožila. Druga pot pa bi bila, da imamo rastlino, ki pa kvalitativno ima te lastnosti, da človeka lahko prehranjuje, na primer naša trava …. Ima odlično prehrambno kvaliteto, tudi odlično se peče. Mi smo že pekli krasen kruh iz teh zrn, toda umetnost je reprodukcijo rastline nekako tako spremeniti, da se ne bo vedno vse vsulo na zemljo. In šele s tem bi lahko mi to v sedanji človeški kulturi tudi uporabili. Nedvomno ne moremo zagotovo trditi, da bo to mogoče.

???

To vprašanje zagotovo ni lahko. Človek bi moral izhajati iz kulturne zgodovine človeka in če mislite na čas egipčanske kulture, ko je bil človek še čisto odprt za nebo, za bogove, za svet bogov. Bogovi so bili za ljudi prezentni. Razumljivo je bilo, da so bogovi tudi tu. Od tega časa pa, od grško latinske kulture je človek te sposobnosti izgubil. Zato pa je vedno bolj obvladal ves materialni svet. Materialno kulturo je izboljšal. In lahko bi rekli, religija ima vedno manjši pomen. Ta razvoj pa je bil zagotovo potreben. Tako dolgo dokler so bogovi človeka še vodili, tako dolgo človek ni bil svoboden. In da bi človek dosegel to individualno svobodo je moral izgubiti bogove. In vprašanje človeku danes je, ali želi, hoče iz svoje svobode najti ponovno pot z mislimi nazaj. On pa se bo odločil verjeti, da je samo ta materialni svet resničnost. Toda to je sedaj prepuščeno absolutno svobodi človeka. Vsaj mislimo tako, da je prehrana za to odločitev človeka pomembna.

Če poizkušamo voditi meditativno življenje torej, iz svobode se odločiti, dve minuti, pet minut razmišljamo o določeni stvari, potem opazimo, da to ni enostavno, da človek za to rabi moč. Da je za tako meditiranje potrebno vložiti zelo veliko volje, da sploh uspe. Če ne uspe je krivda vedno pri človeku. Morda pa tudi odvisno od tega iz česa pri tem lahko črpamo, od tega kakšno telo imamo, kakšen instrument imamo na razpolago in kako se prehranjujemo. In zagotovo je krompir kot prehrana nekaj drugega kot moka take pšenice, čeprav je v enem in drugem primeru škrob. In razlika je zagotovo ogromna ali jemo kruh iz te nizke pšenice ali iz te visoke pšenice.

Če hočemo govoriti o tem kako to kar jemo, naša prehrana na nas učinkuje, potem morda veste, da v antropozofski medicini, če imamo težave s trebuhom in želi zdravnik delovati z zdravili ravno na področju trebuha uporablja nekaj od cveta ali iz področja semen. In če hoče delovati na področje živčevja ali glave uporablja zdravila, ki jih naredimo iz korenine rastline. Rastlino moramo razumeti kot nekaj kar je zelo človeku podobno ampak postavljeno na glavo. Korenina rastline deluje na glavo, cvet pa deluje na spodnji del. Morda stvar poznate iz “Poljedelskega tečaja”. Rudolf Steiner je rekel, to kar se pod zemljo dogaja lahko primerjamo s tem, kar se pri človeku dogaja v njegovi glavi. Vse kar se nad zemljo dogaja, življenje živali in rastlin, torej nog, kar se dogaja v našem trebuhu pri presnovi. In v tem duhu si lahko ogledamo rastline in razmišljamo o njihovem učinkovanju na prehrano.

In pri tem potegniti kar je pomembno, ali rastlina ima to možnost, da tisto kar je zemeljsko, v zemlji skrito nese čisto gor, tako visoko izpostavi svetlobi. Predstavljajte si, da je rast s katero se žito tako zelo dvigne iz zemlje, to so sile zemlje. In te sile gredo tja do klasov. In žita sploh ne cvetijo, pravih cvetov ni. Niti zeleni listi, ki ovijajo potem zrnje, pleve. In razen tega ostanejo še rese. Še enkrat gesta proti nebu, ampak v vedno bolj fini obliki. In kremen je ta element, ki ga čutite, če potegnete po taki resi, vas skoraj ureže. To so kristali kremena. Kristali kremena so element iz zemlje, ki ga je rastlina popolnoma dvignila in izpostavila svetlobi. In morda to stvar poznate tudi iz ječmenovih polj. Kako se taka polja v soncu svetijo. Kremen s tem svojim odnosom do svetlobe in če si to stvar, ta proces zamislite v človeku, kako ta proces v človeku deluje, potem bi morali reči, kako človek iz svoje misli, iz svojega duha, iz idej trave deluje s svojimi rokami in nogami. Katere ideje potem uresničuje.

Druga smer pa je, kako kozmične sile delujejo navzdol v rastlino in to je pri žitih mnogo intenzivnejše, kot si vi morda mislite. Reči moramo, žita, trave so sorodniki lilij in orhidej. Torej rastlin, ki zelo poudarjajo proces cvetenja. Orhideje sploh nimajo pravih korenin. To izgleda kot cvet, ki je v zemljo obrnjen, toda tudi pri žitih. Če si pogledate kako žito raste, potem je točka iz katere gre rast, tukaj spodaj v zemlji. Normalno, če na primer posejete redkvice je točka za rast nad nivojem zemlje. Pri pšenici pa je v zemlji. Tudi tulipan ima nekaj podobnega. Tam spodaj v čebulici, tam je točka iz katere gre rast in cvet že iz te točke pod zemljo zraste. In zanimiva stvar pri žitih je tudi ta, da se potem tako razrašča. Torej, da iz enega zrna zraste vedno več stebel in če ima rastlina dovolj prostora naredi mogoče deset klasov, pri rži mogoče dvajset. Neverjetna vegetativna moč, toda zakaj rastlina ne naredi samo enega stebla in veliko listov? Če redkvico dobro pognojite res dela vedno več listov in hitreje raste in ne naredi več poganjkov. Pogoj, da žito naredi več klasov, da se razrašča; predstavljajte si, mesto razraščanja je še vedno pod zemljo in tu je žito naredilo list. Ta list pravzaprav sega do mesta razraščanja pod zemljo in iz pazduhe tega lista pride spet nov klas. Vi nekaj podobnega poznate od jagod, jagode se razraščajo. Ali pa poznate to nežno modro cvetoče rožo, ki cveti ravno sedaj po travniku. In čim je ta poganjek cvetov gotov se rastlina razrašča. Na enak način kot pri jagodi. Ko je jagoda nehala cveteti je naredila plodove in se začela razraščati s stranskimi poganjki. To pa pomeni, če kozmične sile in sile svetlobe rastlino preobrazijo iz stopnje, ko razvija liste v stopnjo, ko razvije cvetove, kar pomeni, rastlina ima v spodnjem delu veliko vegetativnih moči. Tam bi lahko rastlina delala nove poganjke, ampak temu se je odrekla saj samo s cvetenjem in zaradi tega dela ponovno stranske poganjke v spodnjem delu, ko je enkrat cvetenje zaključeno.

Pri pšenici ali pri žitih nasploh je, če se pojavljajo stranski poganjki iz točke razraščanja, ki je pod zemljo. Glavni poganjek je ta na levi. Ta glavni poganjek ima pet listov. iz prvih dveh spodnjih listov sta pognala dva stranska poganjka in sedaj tretji, čeprav vsi dobijo svoje impulze in prihajajo iz točke razraščanja, ki je pod zemljo. Zakaj? Zato, ker nosi glavni poganjek ta impulz cvetenja že v sebi. Če s povečevalnim steklom ali mikroskopom opazujete to mesto razraščanja, potem najdete tam spodaj že zasnovo klasa. Impulz cvetenja je že prisoten. Razvoj se tam ne more nadaljevati. Glavni poganjek ne more narediti poljubno veliko listov. Deset, enajst, dvanajst listov, več jih ne naredi. In glede na to, kako dobra je zemlja bo rastlina naredila še več stranskih poganjkov. To pa pomeni, da je kozmično delovanje tako zelo močno, da je ta točka razraščanja porinjena pod zemljo. Ta … si morate predstavljati tako, da imamo vedno ravnotežje zemeljskih sil, ki hočejo narediti izboklino nad zemljo, na primer raslo bi drevo. Vegetativna rast samo iz sil zemlje. Če pa so kozmične sile močne, potem kozmične sile to rast vedno bolj tiščijo nazaj, zaustavljajo. In iz drevesa je potem na primer robida. Ali pa če so kozmične sile še močnejše je iz tega potem ena enoletna rastlina, ki morda naredi samo rozeto nad tlemi, deset listov in že gre v cvet. In če so kozmične sile še močnejše je potisnjeno mesto razraščanja še bolj v zemljo. In tako je pri vseh lilijam podobnim rastlinam. Kako močna je ta kvaliteta cvetenja. Tu res vidimo tudi, kako je prisotna že astralnost, živalska kvaliteta. Pri kravah in bikih pa te živalske kvalitete ni. Sploh ne. Toda vegetativnost je mnogo močnejša. Pri bikih imamo zelo močno učinkovanje enih sil v druge. Na eni strani kozmčnih kvalitet, ki točko razraščanja res porinejo pod zemljo in močno zemeljsko vegetativno energijo, ki omogoča, da žita zrastejo tako visoko. Da so tako enormno stabilna ta stebla. Mogoče je to motiv, ki je del kulturnih rastlin; kako zelo ena stvar drugo prežema. Ne specializirati se v posameznosti, temveč prežemanje enega in drugega.

???Eincorn

To je babica pšenice. Toda ima rese.

???imam piro ki se je razcvetela v enem dnevu.

To je neverjetno, s kakšno hitrostjo se te stvari razvijajo.

Ali je za človek boljše žito z resami ali brez?

Jaz imam rajši .. realizirat je težko ampak jaz verjamem in sam se s takim prehranjujem. Pira nima rese pa je kljub temu krasna. Pira ima tudi to prednost, da piro niso sejali kot druge sorte pšenice. Piro so v času Hitlerja prepovedali in sicer zaradi tega, ker je bil pridelek nižji od pšenice in kmetje naj bi prehranjevali narod in so piro prepovedali. Samo na čisto ubogih tleh, tam kjer ni nič raslo so jo lahko zasejali. Piro so ohranili. Čim višja je rastlina nad zemljo, tem globlje ima korenine in pšenica, ki tako nizko raste naredi samo malo korenin.

31.5.2003, Vrzdenec

Naše rastline so bolne. Kako gre naprej?

Čas imamo tako dopoldne kot popoldne. Dopoldne sem se namenil obravnavati malo težje teme, popoldne lažje in sicer temelj tega na kakšen način je razvoj na Zemlji sploh še mogoč. Prosili ste me, da govorim o degeneraciji rastlin in o tem, kako kulturne rastline za bodočnost lahko ohranjamo oziroma jih razvijamo naprej. Zagotovo to ni enostavna tema, na drugi strani pa je tako, da sem ravno iz tega razloga pred 15 leti začel s čisto drugim delom, ker sem videl kako se posebno zaradi genske tehnike, ki se je takrat pojavila, začenjale stvari razvijati v popolnoma napačno smer. Upam, da prav na temelju biološko- dinamičnega poljedelstva lahko razvijemo impulz, ki je pomemben za bodočnost rastlin in za razvoj zemlje.

Pri tem bi omenil motiv, ki ga je omenil Rudolf Steiner kot zelo centralen v svojem “Poljedelskem tečaju”. Poljedelstvo, organizem poljedelske enote je Rudolf Steiner primerjal s človekom. Govoril je o tem, da moramo gledati na poljedelsko enoto kot na neke vrste individualnost. To je, da ta poljedelski organizem nosi v sebi kvalitete kot jih sicer najdemo samo v človeku. Da lahko razvijemo v tej enoti nekaj tega, da se v to poljedelsko enoto naseli, kot inkarnira tudi nekaj duhovnega. Mislim, da je prav to v zelo močni zvezi z možnostjo razvoja, možnostjo bodočnosti. Če si ogledamo Zemljo in stanje danes smo upravičeno zaskrbljeni sprašujemo, kje je še možno nekaj razvijati v taki obliki, da je bodočnost odprta.

In če pogledamo naravo, ki so jo ustvarili bogovi; ta neverjetna pestrost rastlin in živali vidimo, da je to nekaj, kar prihaja iz preteklosti, kar je tu zaradi delovanja bogov v preteklem času. Toda samo po sebi v bistvu nima bodočnosti. Če si pogledamo primer na primer miš. V sebi ne nosi impulza, da se razvija naprej, temveč je nekako popolno bitje. Toda s človekom je drugače. Človek ta impulz razvoja vedno ima. Če se človek zares kritično pogleda si pogosto reče, nisem čisto zadovoljen, jutri želim to stvar bolje narediti. To pomeni, da človek nosi v sebi moči, ki so doma v njegovem duhu, v njegovem jazu. Zastavljamo si vprašanje, ali to kar imamo v človeku vedno prisotno kot možnost razvoja, ali se to lahko dogaja v naravi ali vsaj v kultivirani naravi, v poljedelstvu. To vprašanje želim obravnavati. Direktno se mi zdi, da se tega težko lotim, pa grem lahko po ovinkih. In še enkrat bi rad postavil pred vas ta motiv, ki ga človek v sebi nosi v primerjavi z živalmi. Če je kdo od vas mogoče kaj takega od mene že slišal menim, da ponavljanje teh tem zagotovo ne more biti napaka.

Ta ideja prihaja od …. Živel je v času Darwina.  Karl Smell pa se je popolnoma jasno izrekel proti teoriji razvoja, kot jo je predstavi Darwin. In sicer s tem, da človeka ni vrgel ven, temveč ga je v svojem razmišljanju o razvoju nekako vključil. Če si ogledate razvoj živali, vretenčarjev potem imamo ribe, amfibije, plazilce, ptice kot eno od stranskih linij in potem sesalce. In med sesalci najdemo človeka. In lahko vidimo, da je na vsaki stopnji razvoja prišlo do členitve, do neverjetno veliko število posameznih vrst živali. Na primer pri reptilijah v pračasu so neverjetno veliko število zavrijev. Zavriji, ki so na podoben način kot danes netopirji letali po zraku ali tisti zavri, ki so živeli v vodi, na podoben način kot so sesalci kiti. Ta velika pestrost je bila enkrat na zemlji že prisotna. Od teh je nekaj posameznih vrst še ostalo, na primer kače, želve, martinčki ali krokodili. To so ostanki tega velikega sveta zavrov. In potem so v ….nastali sesalci in tudi sesalci so se specializirali in delili na primer v roparice, kopitarje ali glodalce.

Toda vprašanje seveda je, kako pride do tega razvoja, ki ga lahko imenujemo razvoj naprej? In v tej smeri tu, pri reptilijah imamo opraviti s prilagajanjem, specializacijo s katero se živali prilagodijo posebnim pogojem, ki v naravi vladajo. Miš je specializirana na čisto drugačne pogoje kot na primer konj. Toda reči moramo, da specializirani zavri; ne dinozavri, dinozavri so tiste živali, ki živijo zelo intenzivno in žro rastline. Potem so ..zavri, ki gredo v vodo in potem so bili zavri, ki so bili roparji z ustreznimi čeljustmi in zobmi, z relativno majhnimi sprednjimi nogami in močnimi zadnjimi nogami in nekaj takega kot zavri, ki so leteli. Toda ta leteč zaver nikoli nebi mogel postati netopir. Razvoj iz te specializacije v drugo specializacijo v drugi veji ni mogoč. In iz dinozavra ne more nastati slon. Če se enkrat doseže specializacija, potem razvoj nazaj ali razvoj naprej ni več mogoč, temveč moramo smatrati, da se samo iz nespecializiranega stanja, torej bitja, ki so se odrekla prilagajanju okolju, lahko razvijejo naprej. Vse te živali, ostanke najdemo v raznih slojih zemlje in sicer kot okamenele, fosile. Te specializirane živali so živele na zemlji in so bile zelo številne in veliko jih je izumrlo. Njihove ostanke pa še lahko najdemo. Ta žival prareptil, ki se je razvila naprej v prasesalca, teh živali v slojih zemlje kot fosil ne najdemo več.

Poglejmo si sliko, ki prikazuje razvoj živali na zemlji. Ta graf predstavlja razvoj živali. Zgoraj vertikalno nad temi temnimi lisami so navedena imena danes živečih sesalcev. Čisto na dnu spodaj vidite, da linije tečejo skupaj in da so nekatere na koncu še …, da ni pravih linij, kar pomeni z drugimi besedami, da si razvoja od temne linije tam kjer so pikice, v bistvu ne znamo predstavljati. Ta drugi graf predstavlja razvoj rastlin in je podoben prejšnjemu. Zgoraj vertikalno so napisana imena današnjih rastlin, če pa gledate ta graf od zgoraj navzdol vidite, da se spodaj več linij steka v eno, kar pomeni, te rastline so se razvile iz enega jedra in spodaj najdete črtice kar pomeni, da se tam točen razvoj ne da pojasniti. Imamo čase, ko se določena rastlina, določena žival pojavi, kako pa je do tega razvoja, pojava prišlo si ne moremo točno predstavljati. V bistvu gre za razvoj iz praoblike enoceličarja v tako razvito obliko kot je na koncu človek.

Ernest Hekel ta razvoj poskušal upodobiti v obliki tega drevesa. To drevo predstavlja v osnovi najpreprostejše oblike življenja enoceličarjev in čim višje po drevesu gremo, tem bolj komplicirane oblike življenja so in na vrhu imate narisanega kot najvišjo obliko razvoja človeka. On je to narisal kot eno drevo, ampak v bistvu tega enega, enovitega, ene osnove ne najdemo. Kar v resnici najdemo ni skupno deblo, temveč najdemo te končne oblike razvoja na koncu posameznih vej. V naravi najdemo še specialiste, ki jih tu na grafu najdemo na koncu vej in rastejo po njegovi predstavi iz te ene osnove življenja..Zaradi tega je Karl Smell prikazal razvoj drugače. Kar je Ernst Hekel narisal še kot debelo drevo, je pri Karlu Smellu samo linija, ki je pravzaprav čisto skrita, toda obstojati mora, če sploh izhajamo iz tega, da je vse nastalo iz praživljenja. Vprašanje pa je zakaj? Katere sile delujejo, da se živali ne samo specializirajo in prilagajajo, torej da si živali na zemlji organizirajo čim bolj udobno življenje? To je pravzaprav tisto, kar bi bilo samo po sebi razumljivo, prilagajanje in specializacija, toda s tem bi se možnost višjega razvoja izgubila. In on trdi, da samo tiste živali, ki so se odrekle možnosti prilagajanja in specializacije ohranijo možnost, da se razvijejo naprej in dosežejo višjo stopnjo razvoja.

In lahko bi se vprašali, iz sil narave to pravzaprav ni mogoče. To je mogoče le, če obstoja impulz, ki usmerja ta razvoj. In če malo skrajšam, Karl Smell je mnenja, da je ta sila, ta impulz tisto, kar danes v človeku najdemo. Zaradi tega je Smell v svojem razmišljanju zelo razočaran in pravi, vse tisto, kar se je v razvoju posameznih vrst razvilo kot specialist za določene stvari, vse to imenuje žival. To pa, kar nosi v sebi moč za razvoj naprej, to Smell imenuje človek. Tako da pravi, že na stopnji razvoja, ki je še zelo nizka, povsem nerazvita lahko govorimo o tem, da gre pravzaprav za razvoj človeka. In pravi, slika za to je človeški embrio. V materinem telesu je človek, zarodek še popolnoma nerazvit, kljub temu pa je od vsega začetka povsem jasno, da bo nastal človek. Ni pomembno tisto, kar na zunaj vidimo, temveč katere moči v tem organizmu delujejo.

In lahko bi rekli, na primer reptilije ali sesalci, ki hodijo najprej nekaj časa po poti razvoja človeka, potem pa se odločijo za specializacijo. In to je resnično tako, da so embrionalne oblike sesalcev in oblike človeka zelo podobne. Predvsem v zgodnjem embrionalnem stadiju je zelo težko razlikovati ali bo iz tega nastal pes ali človek. Potem pa je na primer pri konju zelo zanimivo opazovati embrionalni razvoj, kako se kopitarji v določeni stopnji specializirajo. Pri konju na koncu koncev ostane kopito, skratka samo en prst kljub temu, da ima embrio konja še vedno zasnovo za pet prstov. Človek pa ne gre na to možnost specializacije, temveč ohrani v svojih rokah to, kar je prvotno koncipirano, pet prstov. Žival pa dobi ali kopito ali parklje ali kremplje. In roka človeka je slika za to, da se človek ni podal na pot specializacije, da se specializaciji odreka. Ta otroški element, še vse gibljivo, vse plastično, človek to zadrži. In s tem je mogoče, da potem pri človeku ta duhovna moč, ki je prežemala ta razvoj, ki je bila od začetka razvoja prisotna, da ta moč vedno bolj v človeku lahko deluje. Da človek lahko vedno bolj razvije svoje duhovno bitje, svojo duhovnost, svoj jaz. In če se vprašamo, kje gre ta razvoj lahko naprej, potem to ni mogoče najti v teh specializiranih oblikah, temveč to lahko najdemo samo tam kjer ta duhovna centralna sila lahko pride do delovanja. V individualnosti vsakega posameznega človeka je ta razvoj mogoč.

In sedaj je vprašanje, kaj to pomeni za naravo? Tako rastline kot živali so pravzaprav božje delo. Svet kot je nastal, toda obenem je to že preteklost. In lahko bi rekli, da so se bogovi iz delovanja v tem svetu umaknili in tudi človek je moral nekako bogove izgubiti, da bi lahko razvil svojo svobodo. Če mislite še na čas staro egipčanske kulture, takrat je bil človek od delovanja bogov še popolnoma odvisen in ravnal se je absolutno po božjih zakonih in ni bil svoboden. Morda je bil Faraon svoboden, toda normalen človek tistega časa zato ni bil svoboden. In zaradi tega je moralo priti do razvoja v tem novem času v katerem živimo. Človek je prišel v situacijo, da se lahko zanese samo na to, kar s svojimi čutili vidi, sliši; to kar kot materialni svet okoli sebe imamo. In to, kar je znanost na krasen način razvila in odkrila. To pa pomeni, da je človek ostal sam, samo na sebe se še lahko zanese. Človek ničesar več nima, smo samega sebe, svoj jaz in mora se spomniti tega, pomembno je, da se človek tega zave. Samo v tem lahko človek najde svojo svobodo. To svobodo pa lahko uporabi tako ali tako. In zastavlja se vprašanje, ali bo človek uporabil to svobodo samo zato, da si svoje življenje na Zemlji udobno uredi in pogosto to delamo in do določene mere je to tudi potrebno. Vprašanje pa je, ali ostane pri tem še kaj s čimer svoj jaz, to duhovno jedro lahko razvijemo naprej?

In Rudolf Steiner govori o poljedelstvu kot o neke vrste individualnosti. To pa pomeni, da gleda na poljedelstvo na podoben način kot na človeka; s fizičnim telesom, oživljeno etresko telo, življenje, z dušo in tudi, pri čemer pa ne pravi da je to jaz kot pri človeku, temveč neke vrste individualnostjo. In sedaj je vprašanje, kaj je pogoj za to, da se individualnost poljedelstva lahko oblikuje, da je razvoj v tem duhu sploh mogoč. Sedaj pa bi moral poskušati pogledati, kako te stvari v naravi so, če to primerjamo s človekom. Imamo predavanje Rudolfa Steinerja, ki bi ga tu omenil. V tem predavanju Rudolf Steiner primerja življenje na zemlji s človekom. Če si pogledate naravo, potem boste imeli najprej pred očmi ta velik ritem poletja in zime. Pri človeku pa bi s tem lahko primerjali ta dnevni ritem budnosti in spanja. To brez nadaljnjega lahko primerjamo. Toda razlikovati moramo med fizičnim in eterskim telesom, med živim telesom ne eni strani in kot neke vrste nasprotje tega oživljenega telesa še dušo in duha. Tudi pri zemlji si lahko ogledamo ali najdemo nekaj takega. Kadar človek spi se življenjski procesi v telesu nadaljujejo, zavest pa je nekam odšla. Človeški jaz in duševnost, torej duša, ki nosi jaz v sebi se nekako izloči iz fizičnega telesa. In ko je duša zapustila telo, ko spimo, takrat lahko rečemo, da telo kar cveti, se regenerira. Čez dan, ko smo budni pa je v toku nekaj kot degeneracija in zvečer smo zaradi tega utrujeni. V toku dneva imamo čas procesov izgradnje, regeneracije ponoči in procese degeneracije v toku dneva, ko smo pri budni zavesti.

Pri letnih časih v naravi v enem letu lahko najdemo nekaj primerljivega. Če sedaj gledate v naravo vidite, da so zunaj v polnem teku procesi izgradnje, vse raste. To potem doživi svoj višek na začetku poletja, potem v jesen in zimo pa rastline ovenijo in odmro. Proti zimi so v toku procesu degeneracije in umiranja. In v tej meri pravi Rudolf Steiner, da zemlja v času poletja spi in da je zemlja pozimi budna. To glede na proces živega telesa naše Zemlje. Toda, če si pogledamo dušo, je stvar ravno obratna. Čez dan smo mi z dušo popolnoma zunaj in se z dušo povezujemo s svojim okoljem. Ponoči pa se duša umakne.

Kako pa je pri zemlji? Kje v zemlji lahko najdemo to kvaliteto duševnosti? En primer, če si pogledamo rastline; kje doživljate duševno kvaliteto tega ..? Zdi se mi, da neposredno začutimo nekaj takega kot da gledamo cvet, tam kjer se pojavi cvet. Te čudovite barve in vonj cveta, to kar se nas tudi v duši dotakne, kar nas obdaruje. Toda vegetativno življenje, to kar prinaša seboj procese izgradnje, to se takrat, ko ta duševnost pride do izraza nekako umaknejo. Rast se zaustavi, ko pride do cvetenja. In pri enoletnih rastlinah pomeni cvetenje obenem že proces, ki vso drugo rastlino nekako zajame. Tu imamo občutek, da duševnost zemlje učinkuje, deluje v rastlinski cvet in ta bujna rast se tam konča. To je proces poletja. In potem imate metulje in vse te insekte, kjer imate res občutek, kot da bi se s temi bitji zemlja res nekako razširila v kozmos. Človek bi lahko rekel, da je v vsaki cvetlici..

…to nekako iz duše. To pa pomeni, da moramo reči, če si pogledamo človeka, za dušo s katero se človek za svoje okolje odpre, kar človek sploh lahko čez dan naredi, bi ta čas bil stanje poletja. Čeprav je tako, da imamo v njegovem fizičnem telesu čez dan procese degeneracije. Ponoči pa je ravno obratno. Glede na telo imamo ponoči procese regeneracije, to je kot stanje poletja pri zemlji, toda glede na duševnost človeka je noč pravzaprav stanje zime, ko se duševnost umakne.

Če bi v naravi rekli, poletje, zima, to kar si v ritmu leta sledi in če rečemo, na eni strani imamo proces poletja, ki ga najdemo v tem, kako se razvija življenje in razen tega imamo proces poletja pri zemlji v dogajanju, ki ima duševno kvaliteto. Stanje poletja in stanje zime imamo tako v procesih življenja, kot v procesih duševnosti Zemlje. Pri človeku pa moramo reči drugače, ponoči imamo pri človeku stanje poletja. Glede na njegovo fizično telo procese izgradnje, toda glede na njegovo duševno stanje imamo obenem ponoči stanje zime. Potem pa se stvar obrne. Ko se človek prebudi se začne v telesu proces z degeneracijo. V področju duševnosti pa imamo pri človeku stanje poletja. To, kar si pri zemlji sledi ločeno, to se pri človeku vedno istočasno dogaja. In lahko rečemo, da se zaradi tega učinkovanje narave v človeku nekako srečuje, izravnava. In zaradi tega je človek v stanju razviti svobodo. Da človek ni vkovan v zakone narave, temveč da je iz teh ritmov narave izvzet, je svoboden. Tudi mnoge druge primere bi lahko našli na katerih bi to videli. Najbolj jasen primer je, da so živali popolnoma ujete v ritem leta, kar se tiče reprodukcije, rojstev. Človek pa ima lahko kadarkoli spočetje in rodi otroka. Pri ženski je to seveda že pogojeno z ritmom lune, ritma enega meseca, ki pa je izločen iz zunanjega luninega ritma. To pomeni, da se je človek res nekako osvobodil iz potreb narave. To je pogoj za to, da človek v svoji duševnosti lahko razvije svobodo.

In sedaj bi omenil še en motiv glede na naravo. Za to potrebujem malo prostora. Govorili smo o tem, da imamo nekaj kot budnost in spanje tudi pri zemlji. Omenil sem, da ko rastline cvetijo, se zastavlja vprašanje, kako duševnost zemlje vpliva na življenje zemlje. Pri rasti rastlin moramo vedno razlikovati med čisto vegetativnimi procesi, torej dejstvom, da rastlina tvori korenino, tvori liste in da oblikuje cvet, da preide v generativno stanje. In s tem se vegetativno življenje zaključi. In to pomeni na koncu koncev, da rastlina umre. Vračanje v tisto kar ostane seme, to imamo potem pozimi. Poleti pa imamo razcvet. Kje najbolj intenzivno doživite to vegetativno moč? V katerih rastlinah? Če pogledate okrog sebe; tu na irisu, pri peruniki ali bezgu ali hrastovemu drevesu? Kje je ta vegetativna komponenta najmočnejša? Takrat, ko se zelenje razvija, dokler se ta vegetativna rast nadaljuje. Ravno drevesa. Če si predstavljamo, da je to površina Zemlje in potem v rastlinah zemeljske vegetativne sile zelo močno pritiskajo ven in tam rastejo drevesa. In iz leta v leto postajajo večja.

Lahko bi rekli, da se tam res nakopiči zemlja in so dreves, kot pravi Rudolf Steiner, nakopičena zemlja. In to omogoča ta močna vegetativna rast. To rast komaj kaj omejuje, čeprav nekega dne tudi drevo preneha rasti. In cvetenje, kar na drevesu potem najdemo, zelo malo vpliva na postavo, ki jo drevo naredi. Pri bukvi ali hrastu, kar se postave celega drevesa tiče, komaj lahko menimo, da cvetenje igra neko vlogo. Mogoče cveta na hrastu ali pri bukvi nikoli  v življenju niste opazovali. Poznate cvet hrasta ali bukve? Pri hrastu so čisto majhne rdeče pikice v pazduhi lista in to pomladi, ko listje odganja. Čisto neopazni. Moški cvetovi so malo bolj vidni, ženski cvetovi pa so res komaj opazni.

Pri drevesih je torej vegetativno, živo zelo močno, delovanje duševnosti pa je relativno slabotno. Pri našem sadnem drevju je to že močnejše kot pri hrastu. Še močneje pa je to na primer pri resju ali na koncu koncev pri rastlini, ki dela samo še liste in iz te rozete poganjek in potem cvet. Toda to kar iz zemlje prihaja na tako višino pri drevesu, je pri tej rastlini, cvetlici omejeno na rozeto njenih listov. In obstojajo rastline kjer te rozete ostanejo in živijo več let, na primer večletne trajnice, medtem ko vsako leto poganjek s cvetom odmre. In razen tega imamo rastline pri katerih je tvorba cveta in moči, energije, ki so v zvezi z oblikovanjem cveta, da te moči posežejo še bolj globoko in da je ta točka razraščanja rasti, ki je v primeru cveta, ki sem ga narisal še nad zemljo, da je ta točka rasti pravzaprav nekako potopljena v zemljo. Na primer tulipan;.pri tulipanu imate čebulico. Nekaj podobnega poznate tudi iz čebule, ki jo uporabljamo v kuhinji. Tam spodaj na dnu nad koreninami je kot nekakšna ploskev iz katere potem rastejo vsi listi čebule. In šele takrat, ko ta čebulica cvete, šele takrat se od tu spodaj in sicer šele takrat, ko se ta točka vegetacije preobrazi iz vegetativnega stanja v cvet. In silno zanimivo je, če stvar gledamo pod mikroskopom ali povečevalnim steklom in lahko v tej točki že zaznamo zasnovo cveta. Šele takrat požene steblo in to poznate pri tulipanu; imamo še dva lista, potem pa takoj cvet. Toda, če gledate na ravnotežje med vegetativno močjo in procesi cvetenja in se vprašate, kakšna je njuna zveza z duševnim stanjem Zemlje potem ugotovite, da bi morali površino Zemlje risati čisto drugače. Namreč to mejo med Zemljo in kozmosom, ki se pri vsaki rastlini oblikuje na drugem mestu rastline, ki je očitno pri drevesu tu zgoraj v kroni, ki je pri grmičevju malo nižje in je pri določenih rastlinah potopljena v zemljo.

In obstojajo rastline, ki jih proces cvetenja še bolj prevzame in kjer se življenje odigrava tako rekoč samo še v zemlji. To pa so glive. Če imate v tleh prepreden glivasti micel in ta micel točno raziščete, kar se tam v zemlji pravzaprav dogaja, potem odkrijete, da so procesi oploditve in opraševanja, ki se sicer pri cvetlicah dogajajo v cvetu, ta dvojnost na primer zasnove semena in cvetnega prahu. Če si te procese natančno ogledamo pod mikroskopom, potem bomo našli pri glivah te procese v zemlji. Da se tam odigrava vedno novo združevanje. In kot rezultat se potem občasno nad zemljo pojavi gliva. Toda ta gliva nad zemljo je zelo malo od tega skupnega življenja, ki ga gliva pač živi. Večni del njenega življenja najdemo pod zemljo. In kaj je naloga glive? Razgradnja in uničenje organske substance. Pri drevesu pa bi morali napisati izgradnja.

In če to sedaj primerjamo s človekom, s tem ritmom budnosti in spanja, potem bi morali tu napisati, da je pri izgradnji stanje spanja pri človeku, tu pa bi morali napisati budnost. Človek raste ponoči in lahko tudi rečete, to pri drevesu ustreza procesu poletja, budnost pa ustreza procesu zime. Kdaj se pojavljajo glive? Seveda ne v mrazu zime temveč takrat, ko se zemlja pripravlja da bo šla v stanje zime. Ko se je poletje nagnilo, v avgustu, septembru, takrat najdemo glive v gozdu. Še enkrat bi pokazal, da površina Zemlje pravzaprav glede na procese ta površina sploh ni površina Zemlje temveč, da so rastline organi Zemlje in spadajo k Zemlji. In rastline tvorijo površino Zemlje. In pri drevesih je to nekaj kot nakopičena zemlja, pri glivah pa imamo nekaj takega kot v zemljo pogreznjen kozmos. In pri enoletnih rastlinah je ta meja ravno na zgornji meji, tik nad zemljo. Pri nižje razvitih rastlinah pa je tisto, kar se dogaja v cvetu nekako razgrajeno, na primer pri praprotih. Imamo nekaj kot predkali, ki so nekaj milimetrov velike rastlinice, ki potem delajo ženske in moške trose. In tu je narisana robida, kjer se poganjek za cvetenje že malo umakne v primerjavi z enoletno rastlino. Zato pa je vegetativni del dvoleten. Robida naredi v prvem letu velik izrastek, lok, v drugem letu pa poženejo cvetovi v vsaki listni pazduhi. Ko pa robide dozorijo, potem vse dvoletni poganjek odmre. Vsa vegetativna moč je izgubljena, se je porabila. Nobenih vegetativnih popkov ne najdemo več. In čez nekaj let imate samo še suhe loke in samo iz korenine pride potem vsako leto nov poganjek. In to kar je pri robidi v zemlji kot zasnova korenin, to se je pri drevesu tako rekoč dvignilo iz zemlje ven. To je pri drevesu potem čisto zunaj na periferiji.

Tu vidite, da tisto kar je v toku leta eno za drugim nastalo, torej poletje in zima, kako je to tudi prostorsko nekako ločeno v obliki različnih vrst rastlin. Morda poznate to tudi kot motiv, če si ogledate Zemljo kot celoto. Kje so procesi izgradnje najmočnejši? Seveda na ekvatorju, v tem mogočnem pragozdu. In čim bolj se približamo severnemu in južnemu polu, tem bolj se življenje umika, tem močnejši so vplivi kozmosa. In ne samo pri rastlinski rasti, temveč tudi če mislite na nebo, polarna svetloba. V vseh pojavih bi lahko rekli, je Zemlja mnogo bolj v svoji budnosti, ko sile duševnosti, ki se povezujejo s kozmosom prihajajo mnogo bolj do izraza. Na ekvatorju je neverjetno veliko vegetativnega življenja. Na naših predelih pa imamo krasne letne čase. Ta ritem letnih časov, ki ga v drugih področjih ne morete doživeti. Že zato bi lahko rekli, je ta zmerna cona kot jo imenujemo predefinirana, zato da se ravno tu razvije človeška kultura, ker imamo tu že glede na učinkovanje narave neke vrste izmenjavo, izravnavo.

In sedaj to težko vprašanje, kako iz tega kar v naravi najdemo nekako razprostrto, kako iz tega spet postane ena stvar, individualen organizem? Ta individualnost poljedelstva o kateri Rudolf Steiner govori. K temu poljedelstvo sodi tudi vse in sem sodijo, kot pravi Rudolf Steiner, kraljestva gliv. in pomembno je, da tu rastejo žita in sicer na pravi način. Zato je potrebno, da ti ekstremi pridejo do neke izravnave. Potrebno je, da kmet s svojim delom te ekstreme, ki v naravi so privede v notranjo povezavo. Da kmet iz tega naredi eno enoto. In kaj je potem tista sredina? Kmet sam mora zelo točno znati opazovati in mora ob pravem času narediti pravo stvar. Toda to povezovanje posameznih organov poljedelstva je pravzaprav gnoj naših živali. In kmet mora seveda skrbeti za ta gnoj in ga potrositi po njivah in travnikih. In s skrbnimi rastlinami pride to kar je zraslo spet nazaj v hlev. In s tem je pravzaprav mogoče, da se kmetija razvija iz leta v leto bolj. In tako kot v človeškem organizmu naša kri vse organe povezuje, tako je v poljedelstvu na kmetiji živalski gnoj tisti, ki vse povezuje.

O tem bi lahko veliko razmišljali, kaj to pravzaprav pomeni, ko Rudolf Steiner pravi, da najdemo v gnoju nekaj kot zasnovo jaza poljedelstva. Ne da najdemo jaz, ampak zasnovo jaza. To kar živali žro, rastline, tega živali za njihove lastne življenjske procese ne porabijo povsem, in sicer ravno zaradi tega, ker če na primer vzamemo kravo, krava nima svoje duhovnosti, svojega jaza, torej bo od tega kar je kot krmo dobila nekaj ostalo. Človek vse iz svoje prehrane povsem porabi, ker to tudi potrebuje. Kar človek potrebuje za to, da lahko misli, da je res lahko osebnost, nosilec jaza. Zato, da človek s svojim jazom lahko budno v svojem telesu živi, zato potrebuje energijo iz hrane. In tisto, kar človek izloči je absolutno brezvredno ravno zato, ker je človek vse energije iz hrane porabil. Pri gnoju živali pa je v gnoju še nekaj ostalo in sicer tisto česar žival ni rabila, ker ni nosilec jaza. In to potem gre spet na njive in rastline zato drugače rastejo. In če živali rastline potem žro se razvija čreda drugače. Iz leta v leto prihaja do preobrazbe te poljedelske individualnosti. Pride do razvoja tega organizma poljedelske enote. Pogoj za to pa seveda je, da kmet te procese vodi. In da uporablja gnoj svojih živali ne pa da bi kupil umetno gnojilo in ga po njivi potrosil. In v idealnem primeru ne uporablja gnoja od svojega soseda, temveč uporablja gnoj iz lastne kmetije…

…In če se to dogaja na pravi način, če kmet to dobro dela, potem res pride do nastajanja tega organizma pri katerem postane individualen razvoj poljedelstva mogoč.

In ravno biološko- dinamični preparati imajo zaradi tega posebno nalogo. In tu najdemo ponovno ta motiv, da se procesi zime in procesi poletja izravnavajo, kot da so en proces v drugega nekako vpeti. Lahko se namreč vprašamo, zakaj preparat Gnoj iz roga zori v zemlji čez zimo in zakaj zori čez poletje Kremen iz roga v zemlji? In morda si stvar lahko ogledamo takole, da ta gnoj, ki ga nabašemo v rogove in ki tako zelo spodbuja rast, da ima ta gnoj zelo veliko opraviti s procesi izgradnje, s tem prebujajočim življenjem. Kremen pa, ta čista kristalna substanca, ki jo v naravi najdemo pravzaprav bolj v času zime. Na to nas na primer nekako spominjajo sneženi kristali. Toda to, kar je nekako zimi podobno, procesom kristalov, to zakopljemo v rogovih že čez poletje. In ta gnoj, ki je nekako soroden s procesi poletja, to zakopljemo v zemljo pozimi. Tudi tu je izravnava. Nekaj se spet privede k mirovanju. In mislim, da je to res umetniški poseg, ki ga je Rudolf Steiner s tem nakazal. Da bi imeli možnost, da ta poljedelski organizem iz teh ekstremnih stanj poletja in zime ali izgradnje in razgradnje privedemo v harmonijo. In ta zdrav, harmoničen organizem je vedno pogoj za to, da tudi duhoven element, kvaliteto jaza lahko sprejmemo.

Morda postavimo na tem mestu piko. To je bilo že zelo veliko, kar smo doslej obravnavali in zelo lepo. Morda bi sedaj obravnavali še vprašanja, ki so se s tem v zvezi porodila. Mogoče je bilo zaradi relativno koncentrirane obravnave kaj tudi nerazumljivo.

Če sem prej narisal kako pri človeku procesi poletja in procesi zime paralelno tečejo, medtem ko je v naravi procesi zime in procesi poletja v zaporedju, mi s kremenom v bistvu to lastnost človeka v fizičnost vnašamo.

Gnoj, ki ga pridela sosed se ne sme uporabljati, kaj šele umetnega?

Če človek misli na to oblikovanje, na ta razvoj, če se gre nekdo biološko pridelovanje je vseeno od kod je gnoj. Če pa mislimo na ta razvoj biološko- dinamično, na ta razvoj individualnosti kmetije to veliko pomeni. Rudolf Steiner pravi, vse, kar od zunaj na kmetijo pride, včasih je potrebno da kaj dokupimo, če nimamo dovolj gnoja. Če gnoja nimamo je zagotovo bolje vzeti gnoj pri sosedu kot biti brez, toda na to moramo že gledati kot na neke vrste zdravilo oziroma če ta organizem ni v ravnotežju, je postal bolan, potem je že potrebno, da nekaj vzamemo od zunaj, da privedem v ravnotežje. Toda to ne more biti normalno stanje. In ravno za ta aspekt razvoja je to nekaj, kar stvari ne pomaga naprej.

Jaz sem to tako razumela, da so v gnoju potrebne energije tega človeka, ki s tem dela.

To vprašanje ni enostavno.

Pri vrtičkarjih ni živali in mi imamo kvečjemu komposte. Vrtičkar je pač vezan na to, da mora živalske substance, ki jih za kompost potrebuje kupit. Od koga?

To je seveda problem. Problem je, ali brez živali stvar gre. Brez živali seveda lahko produciramo zdrave rastline, toda glede na razvoj zemlje to verjetno ne zadošča. S tem ne bomo mogli ustvariti nič novega. Idealno bi bilo, da bi se tudi vrtičkar nekako priključil neki kmetiji. Pa če bi imel samo eno kozo.

??

To je čisto zagotovo tako, da če imaš solidnega kmeta, da se dobre kvalitete tiste kmetije poznajo tudi na tvojem vrtičku. Res je treba razlikovati med organizmom, ki ima dušo. To lahko ustvarimo tudi v vrtu. In moramo razlikovati med organizmom z dušo in tistim, kar potem označimo z individualnostjo, tudi duhovno komponento. Jaz menim, da če smo to razumeli, šele tako nam to omogoča voditi razvoj živali in rastlin na pravi način. To, kar sem malo prej rekel, namreč da bogovi ne delujejo več. To kar je delo bogov je delo iz preteklosti. To kar zunaj vidimo je njihovo delo in to delo bogov je končano. Tam pa, kjer se božja iskra še najde, kjer je, to je človek. Torej ima človek neverjetno odgovornost.

Mi uporabljamo preparat 500. To je tudi kravjek. Ali iz tega ne dobimo isto kvaliteto?

Preparat 500 je seveda dragocen in bilo bi čudovito, če bi zadoščal. Na to vprašanje si nebi upal odgovoriti. Zagotovo je vprašanje za rastline, za zelenjavo, ki jo pridelujemo, za rože, ki jih imamo, kako to na pravi način prav in lahko naredimo. In v kakšni meri je potrebno, da se to dogaja v okviru neke poljedelske individualnosti oziroma v kakšni meri bi zadoščalo, da je vrtnar poskrbel za to, da je njegov gnoj res dobre kvalitete. Druga stvar pri tem pa je, kako z rastlina delamo, kakšne ideje žlahtnjenja imamo. O tem bom govoril danes popoldne.

Odnos do rastline?

To je zelo pomembno. Če človek neko rastlino res prizna kot bitje, da jo vzameš zares, da jo ne smatraš samo kot vsoto genov ampak kot bitje.

Tudi pri gnoju vidim, da je problem velik. Tudi tu so dodatne težave z uredbo o ekološkem kmetijstvu pri katerem nam predpisujejo, da moramo imeti prosto rejo. Da živali niso privezane in se lahko prosto gibajo. Mislim, da je ta stvar že dobra, toda v določeni meri. Nisem za to, da bi bile živali vse dan privezane v hlevih, ker cel dan priveza živalim prav gotovo ne ustreza. Če pa so živali pol dneva na paši na pašniku, pol dneva pa v hlevu mislim, da ta stvar ni slaba. In sicer zaradi tega, ker ima kmet do svojih živali, ki stojijo v hlevu lahko drugačen kontakt, odnos. In kar je s tem povezano je potem problem, problem gnoja in gnojnice. Pri prosti reji potem nimamo več gnoja, ampak imamo eno in drugo skupaj. Čvrsto in tekoče se meša in imamo gnojevko. Ne ločuje se več v gnojnico in v gnoj. To pomeni, da nastaja problem, ker imamo samo s čvrstim gnojem možnost delati komposte in se v kompostu razvije nekaj kot novo življenje s posebnimi organizmi, na primer z glivami in bakterijami. Medtem, ko se v gnojevki odvijajo čisto drugačni procesi, mnogo več je procesov razgradnje tako, da se organska substanca ne more dvigniti v višje stanje, temveč se ponovno mineralizira. In če se gnojevka razvaža na njive in travnike potem njeno delovanje ni bistveno drugačno od umetnega gnojenja. Ravno ta kvaliteta jaza o kateri govori Rudolf Steiner, ko ima v mislih gnoj, postaja vprašljiva. Toda uredba je tako sprejeta. To je zakon in če hočemo, da se prizna status biološkega kmeta moramo imeti prosto rejo vsaj v doglednem času. In če gradite nov hlev je samo tak hlev možen.

??
Če imamo krave na paši je problem, ker nimamo gnoja, ki bi ga lahko kompostirali.

??

To mi ni znano.

??

Pogosto je to za živali prijetnejše.

Upam, da smo osvežili in vam ne bo težko slediti temu, kar pride. Nekaj bi rad pojasnil na rastlini sami. Danes smo razvili nov pojem o površini Zemlje. Vi veste, da Rudolf Steiner v “Poljedelskem tečaju” govori o površini Zemlje in pravi, da bi jo lahko primerjali s človeško diafragmo, ki nekako ločuje spodnji in zgornji del človeka. In to tako, da je s tem primerljiva površina Zemlje, ki tvori mejo med procesi pod zemljo, ki jih Rudolf Steiner primerja s procesi v človeški glavi in tem, kar se dogaja nad zemljo, kar Rudolf Steiner primerja s procesi pretvorbe pri človeku. Človek nekako kot da bi ga obrnil in z glavo postavil v zemljo. Ta diafragma je gibljiv organ in res ga moramo razumeti kot živ organ. In zato sem govoril o površini Zemlje v tem smislu, s tem da sem rekel, da je to meja, ki jo tvorijo rastline med vegetativno rastjo in procesom cvetenja.

Videli smo, da vsaka rastlina oblikuje to mejo na svoj način. Pri drevesih je vegetativni proces zelo močan. Pri tulipanu oziroma enokličnih rastlinah pa je stvar ravno obratna. Kozmične sile mnogo močenje delujejo vanje in porinejo to mejo v zemljo. In še močnejša je stvar na primer pri glivah, kar bi bilo na nek način v rastlinskem svetu nekaj ekstremnega. Pri enoletnih rastlinah, ki tvorijo to mejo ravno nad površino zemlje, imamo nekakšno srednje stanje med drevesi in glivami. In ravno te imajo potem prekrasne metamorfoze listov, kar sem tu pri vas že večkrat pokazal. Zaradi tega se bom danes omejil na to, da spomnim na to samo s tole folijo.

Tukaj levo spodaj vidite prve liste, ki jih rastlina naredi, ki so vedno okroglaste oblike. Potem na eni strani vidimo, da listi postajajo vse večji, da se površina nekako širi in členi. Ta členitev doseže svoj višek, potem pa se spet zmanjšuje in pri tej rastlini lahko opazujemo še, kako spodnji del lista postaja vse debelejši, zgornji del lista pa se začne zmanjševati in se praktično v osnovo lista zlije. Tik preden je rastlina potem oblikovala cvet, je naredila samo še tele majhne spodnje koničaste liste. To je splošen zakon kako se v zaporedju razvijejo listi pri listnatih rastlinah. Zanimivo je, če si pogledamo razvoj posameznega lista kjer lahko vidimo, da zadnji listi pred oblikovanjem cveta naredijo samo še tisti začetni razvojni proces. Samo nekako kot da začno rasti, medtem ko so listi, ki so rasli spodaj gredo skozi vse razvojne procese listov. Poganjek tam, členitev lista, oblikovanje velike površine in oblikovanje peclja lista.

Še nekaj s čimer stvar lahko bolje demonstriram. Pri metamorfozi listov kot jih pri rastlini lahko opazujemo; v tem primeru je to kreša, ki jo zagotovo vsi poznate. Listi nižje spodaj z dolgim pecljem, še ne tako močno členjeni. Potem višji listi, ki so močneje razčlenjeni, naslednji listi postajajo vse bolj koničasti in rastlina dela vedno krajše peclje. V razvoju posameznega lista tukaj spodaj imamo najprej proces, ki ga najdemo kot zadnjega v metamorfozi oblikovanja listov namreč, oblikovanje konice. In potem členitev, tvorba površin in tvorba peclja čisto na koncu. Pri vsaki rastlini bi našli ta proces metamorfoze od vegetativnega k generativnemu stanju. In ravno pri enoletnih rastlinah je ta prehod zelo lep. Mnoge rastlina to zelo hitro naredijo.

Tam bi lahko rekli, v razvoju listov je ta diafragma, ta meja. Med procesi, ki bolj stimulirajo sile življenja, lahko bi rekli to, kar se pri človeku dogaja v pretvorbi, v trebuhu in procesi, ki so bolj v zvezi z duševnimi procesi. In zelo zanimivo je, kako se prav pri kulturnih rastlinah, če mislim na zelenjavo, ki jo imamo, kako je metamorfoza listov spremenjena. Pri divjih rastlinah je tipično, da je to srednje področje zelo izrazito oblikovano. In to so pravzaprav listi po katerih je ta rastlina prepoznana. Če vam od neke rastline pokažem samo ta začetni okroglast list, rastline ne boste prepoznali. In na takem koničastem listu, ki ga naredi rastlina pred cvetom, rastline tudi ne boste prepoznali. In malo čez polovico vseh listov, ki so tu prikazani, se oblikuje na cvet. In šele tam nekje po 60% teh listov je rastlina nekako končala razvoj na tleh in preide v tvorbo cveta. Mejo bi morali narisati tu po devetem listu. Zadnjih pet pa je v procesu oblikovanja cveta. Ta razčlenjen list je tisti po katerem je rastlina prepoznavna. In če si pogledate cvetačo ali kolerabico potem vidite, kako se ta dva procesa nekako združujeta, tečeta eden v drugega. Srednjih, močno karakteristično oblikovanih listov sploh ni.

Še enkrat vam bom to skiciral. Najprej okroglasti listi, potem členitev, potem oblikovanje konic in potem zmanjšanje, kar je tudi karakteristično, da postaja okvir lista vedno bolj trikoten. Predstavljati si morate, da ti koničasti listi v principu predstavljajo vdor oziroma so v to prišli impulzi, ki so oblikovali prve liste. In potem najdemo liste, ki izgledajo mogoče takole. Na eni stani oblikovanje ploskev, potem pa tudi oblikovanje konice. Ta dva principa zemeljsko vegetativno predstavlja oblikovanje površin okroglasto, kar je na primer pri lokvanju. Enostavno okrogel mesnat list in potem oblikovanje konice, kar prihaja do izraza vse bolj in bolj, čim bolj se rastlina približuje cvetenju. In kar je karakteristično na primer za rastline, ki jih najdemo na sončni, suhi zemlji, na nekem travniku. Če imate na eni strani oblikovanje glave na primer pri zelju ali solati, tudi cvetači, tudi pri kolerabici, ki je v okroglo oblikovan list. Potem opazite, da je čim bolj se rastlina približuje cvetenju, vse bolj se uveljavlja kozmični princip oblikovanja, ki povzroči nekako fino členitev včasih kot še fini delčki listov. In delovanje kozmosa, ki ga v teh oblikah nekako prepoznamo je nekako prežeto spet z zemeljskim principom, okroglo, mesnato ploskev oblikujočo.

In če imate popek, čisto vseeno ali je to popek nekega drevesa, potem so ti listi, ki jih v popku najdemo še v tistem čisto začetnem stanju. Sedaj kot princip, listi, ki so še v tem kaljenju, v čisto začetni členitvi. In to kar v popku najdemo, tisto kar je podobno začetnemu, embrionalnemu, to se pri kulturnih rastlinah, pri naši zelenjavi tako zelo napolni s snovmi, s substanco, da mi to lahko jemo. Če mislite na primer na čikor ..

…primerjali s popkom, toda tudi če pomislimo na zelje. Tam imamo na eni strani okroglaste liste, toda tako, da ti listi ohranijo obliko popka in se ne razširijo v teh dve principih zemeljskega in kozmičnega, kar se zelo prežema. In ta princip pri mnogih kulturnih rastlinah lahko odkrijemo in to bi vam želel predstaviti še za žita.

Pri žitih pa moramo še nekaj dodati. To pa je temelj listov, osnova listov. Saj poznate osnovo listov. Zelo lepo jo zagotovo poznate od tako imenovanih …. To so vse te rastline kobulnice. Te rastline lepo oblikujejo ta temelj listov in najlepše to lahko vidite v sladkem komarčku, v gomolju. Ne zelo jasno ampak vseeno vidno, če list potegnete navzdol. Čim višje listi rastejo tem manjša je ta baza listov. In kar je zelo posebno in kar si lahko pogledate je to, da je ta baza lista paralelno oživčena. To se na sliki tudi jasno vidi. Če si pogledate liste enokličnih rastlin, na primer liste lilije ali tulipana ali perunike, potem vidite vedno ta list s paralelnimi živci, ki izgleda enostavno takole. In v družini teh lilicej ali pri travah imate to teksturo s paralelnim živci zelo ekstremno. In to moramo primerjati s temeljem lista, ki je popoln; list vrtnice. Vrtnico pozna vsak od vas in tudi pri vrtnici ima ta temelj lista, tako imenovan zgornji del lista, členjen s srednjim rebrom in stranskimi listi. Tukaj spodaj pa temelj lista, ki je pri vrtnici pogosto rdečkaste barve in ima paralelne živce. Pri listu lilije ali listu  pšenice imate samo ta spodnji del, tisto zgoraj pa manjka. Zaradi tega pri pšenici ne najdete tako lepe metamorfoze listov, saj prihaja do metamorfoze v zgornjem delu lista.

Kaj pa to pomeni? Ta osnova lista se namreč spreminja in sedaj boste to lahko zelo lepo opazovali, ko cvetijo potonike. Vidite, kako se tudi tukaj zeleni list vedno bolj zmanjšuje, postaja manjši in bolj koničast. To tu zgoraj je še zeleni list in tiči tik ob cvetu. Potem pa pride list, ki je še vedno zelen, ki sedaj tvori za ta rdeč cvet .. in ta list kot … oblikuje v sredini še neke vrste konico, ki predstavlja ostanek tistega velikega lista spodaj. In iz tega temelja oziroma baze lista, ki je tudi v primeru potonike s paralelnimi živci, iz tega se potem v preobrazbi oblikuje rdeč cvetni list. In zaradi tega lahko, če si pogledate tulipan, vidite na eni strani steblo, cvetne liste in potem pod cvetom najdete še visoko na steblu en list, ki se takole dviguje v cvet. In kjer potem opazite, zgoraj so cvetni listi in tu spodaj se še zadnji list na steblu še obarva rdeče, na spodnji strani v temelju pa se ta list obarva zeleno kot steblo. In na tem se potem vidi, cvetni listi in zeleni lisi so v bistvu narejeni iz iste substance. Vsi so s paralelnimi živci, kar sicer velja za druge rastline samo za cvetne liste, namreč paralelni živci. To velja tu za vse liste.

Lahko bi rekli, ta princip cvetenja poseže mnogo globlje v oblikovanje rastline. In če si pogledate ekstrem pri teh lilijam podobnih rastlinah, potem srečate orhideje. Orhideje so v bistvu en sam cvet s čudovitimi oblikami in čudovitimi barvami. Toda vegetativni del te rastline, tega v bistvu ne poznate, ker vegetativni del te rastline je samo čebulica v zemlji. In iz te čebulice pride vsako leto ven poganjek za cvet, ki mogoče nosi samo dva lista toda veliko cvetov. In medtem, ko zgoraj rastlina cveti spodaj v tleh rastlina že oblikuje nove čebulice za naslednje leto. Korenin sploh ni. Te orhideje potrebujejo v tleh čisto določene glive in iz micela teh gliv se prehranjujejo. Vegetativna rastlina popolnoma reducirana in tako zelo popolno oblikovan cvet. Presenetljivo je, da so naše trave in naša žita njeni sorodniki, toda tudi tam imamo ta princip cvetenja ali kozmični princip, ki zelo močno učinkuje.

To, kar sem pripovedoval danes dopoldne, da se vegetativna točka, ta meja premakne pod nivo zemlje, v zemljo, to imamo tudi pri žitih. To tu je mlada rastlina pšenice. In ta list se na eni strani razširi ven in ima nožnico lista, ki sega tja pod zemljo do zrna. To spodaj ni steblo v zemlji, vse to so pravzaprav listi v obliki cevi, podobno kot drobnjak ali por. Vegetativna točka pa leži tu spodaj v zemlji, v zrnu in tam spodaj rastlina oblikuje naprej svoj klas. In šele ko je nekako osnutek klasa gotov in ko dnevi postajajo tako dolgi, kot to rastlina potrebuje, potem rastlina vzkali. In mi imamo opraviti s tem zelo posebnim fenomenom pri žitih, da iz enega zrna ne zraste samo en klas. Če ima rastlina dovolj prostor tvori veliko klasov. To tukaj, kar vam kažem, je glavni poganjek. Prvi list, drugi list, tretji, četrti in peti. In tako rastlina poganja zgoraj en list za drugim. Ti listi so vedno obdani z nožnicami prejšnjih listov toda tudi v tem stanju je vegetativna točka še vedno v zemlji. In tukaj vidimo stranske poganjke, tu pa, med tem dvema listoma, ki zrasteta iz pazduhe enega od listov, ampak tudi ta v bistvu prihaja iz vegetativne točke pod zemljo. Tu iz tretjega lista spet poganja nov poganjek. Prvi list, ki se rine na prosto. Ta fenomen imenujemo razraščanje. Vegetativno razmnoževanje v fazi, ko se je rastlina ravnokar oblikovala.

To vegetativno razmnoževanje poznate tudi pri drugih rastlinah, toda pravzaprav poznate to vedno šele, ko glavni poganjek preide k cvetenju ali pa morda celo že nosi plod. Na primer pri jagodah. Ko je jagoda odcvetela in naredi plodove, potem se začne razraščati. Tu imam še en primer. Ne vem, kako se ta rastlina imenuje v slovenščini, v nemščini se imenuje …. Cveti na pomladanskih travnikih in lahko lepo vidimo, kako rastlina oblikuje te izrastke iz zemlje. Toda razrašča se šele takrat, ko je glavni poganjek že odcvetel. Glavni poganjek je s cvetenjem tudi onemogočil, da bi rastlina tam naprej rasla, saj so se vse točke rasti preobrazile v cvet. In to je rastlino omejilo v njeni rasti in če je dovolj vegetativne moči prisotne se iz spodnjih listnih pazduh oblikujejo novi izrastki. In zanimivo je, da je pri pšenici, rži in tako dalje tako, da se to dogaja preden rastlina cveti. Zakaj? Ker rastlina v bistvu že je v stanju cvetenja, tako kot vse rastline s temi paralelnimi živci. Tako kot pri vseh rastlinah s paralelnimi živci tako zelo prevladujejo procesi cvetenja. Pri tem glavnem poganjku so vsi poganjki, ki bodo zrasli iz stebla v zasnovi spodaj v zemlji že oblikovani. Celo zasnova klasa je že narejena tu spodaj v zemlji. Glavni poganjek je v bistvu v svoji vegetativni rasti že zaključen. Rastlina ne more oblikovati poljubno število listov. In to učinkuje tako, da gre rastlina v širino in tvori nove stranske poganjke.

In potem vidimo v nasprotju s to orhidejo, kjer bi lahko rekli, da je orhideja nič drugega kot cvet tudi v zemljo razširjen. Tu pri žitu pa dodatno, sekundarno ugotavljamo povečanje vegetativnih moči in rastlina, ki je principielno nagnjena k cvetenju se vsa prežema z zemeljskimi vegetativnimi procesi. Tudi tu imamo opraviti s poseganjem enega principa v drugega. Zemlja in kozmos sežeta eden v drugega v svojem delovanju. In potem je stvar taka, da se te zemeljske stvari v rastlini dvignejo visoko iz zemlje navzgor in da se pri žitih na primer to, kar nas pri orhidejah nekako spominja na živali se pri žitih popolnoma izgubi. Pri žitih imamo morda opraviti s temi zelenimi plevami in naslednji listi niso obarvani. Gerbert Groman, biolog, umrl je že, je nekoč rekel, če bi imela žita obarvane cvetne liste nebi mogla služiti človeku kot hrana. Ta astralna duševna komponenta se je v žitih nekako umaknila nazaj, toda morda lahko rečemo, da prav trave in žita reprezentirajo čisto duševnost zemlje ali pokrajine, ne pa nekako posamezno duševnost kot jo lahko najdemo pri posamezni cvetici, ki se odpre in celemu svetu govori, tu sem jaz.

Trava je tista, ki pokriva Zemljo tam, kjer je ne pokriva gozd. Veter jih oprašuje ali pa so samoprašne tako kot pšenica. Naša žita prihajajo iz južnih krajev, iz step. Divja enozrnica, babica pšenice, prihaja iz področja Turčije in področja dveh tokov. Človek je žita razširil in tu nimamo več gozdov temveč odprto pokrajino. Mislim, da ima to velik pomen ne samo za človeka, ker ima zaradi tega svojo hrano, temveč ima to velik pomen tudi za Zemljo, da tu sedaj rastejo rastline v katerih svetloba doseže Zemljo na čisto drugačen način. In tu nastaja potem vprašanje, če človek ima te sposobnosti, da si pogleda eterične procese in da to opazujemo; ljudje, ki to zmorejo, imajo te sposobnosti, opisujejo to tako, da je žito rastlina, ki kozmično svetlobo pritegne na Zemljo in jo v Zemljo pošilja, razširi. Da je žito pomembno tudi za Zemljo samo. Da je žito za Zemljo nekaj krasnega. Na eni strani to, da te kozmične energije pridejo navzdol in na drugi strani, da se v žitu uveljavljajo vegetativne zemeljske sile v celi rastlini, tja do področja cvetenja. In to se bolj fino oblikuje, čim višje rastlina zraste.

In na koncu imamo enozrnico, ki naredi rese in te rese, ki so v bistvu podaljšanje plev, te rese predstavljajo še enkrat podaljšanje zelo intenzivne rasti v višino, kjer tisto, kar prihaja iz zemlje rastlina nese še nad nivo svojega cvetenja in zrn. Pri ječmenih je tudi to zelo lepo vidno. Kako te čudovite rese potem svetijo v svetlobi, na soncu. Ali pa tu zgoraj, to je dvozrnica. Tudi pšenici sorodno žito, kako se sveti če prihaja luč iz nasprotne strani. To se tu dobro vidi. To je nekaj zelo zanimivega, ta kremen. Na resah najdemo celice, ki so nabito polne s kremenom, kot majhni kristali kremena in se svetijo.

In vprašanje, ki si ga morda ni neumno zastaviti, kaj pa ta kremen v klasu pomeni? Morda vam je znano iz predavanj Rudolfa Steinerja, da je prav za poljedelstvo vedno znova opozarjal na pomen kremena. Seveda na eni strani pri preparatu Kremen iz roga, kjer neposredno uporabljamo to kremenasto substanco ali pri preparatu iz regrata, kjer Rudolf Steiner govori tudi o tem, da je regrat pravzaprav rastlina, ki priteguje fino razdeljene kremenaste substance iz kozmosa na Zemljo. In če Rudolf Steiner tako govori, potem ne govori o substanci, ki bi jo bilo možno fizično videti, temveč govori o življenjskem procesu. Da je torej regrat rastlina, ki te sile kremena – on govori o homeopatsko razdeljenem kremenu v okolju Zemlje -, da regrat te homeopatske količine priteguje na Zemljo. In da regrat uporabljamo zato, da druge rastline postanejo za to dovzetne. In potem pravi še, da je kremen na splošno odgovoren za to, da sile nadsončnih planetov Marsa, Jupitra in Saturna lahko delujejo, da jih on posreduje in so na razpolago za rastlinsko rast.

In Rudolf Steiner opisuje dve smeri delovanja. V drugem predavanju “Poljedelskega tečaja” govori o tem, da je v zemlji kremena povsod dovolj. Da je polovica substanc površine Zemlje iz kremena. In tudi če je kremen relativno globoko v zemlji prisoten kot kamenina, se s tem kremenom v zemlji sile, ki prihajajo od nadsončnih planetov Marsa, Jupitra in Saturna, seva nazaj v nadzemeljski del rastlin. In Rudolf Steiner pravi, da je od tega odvisno kako se rastlina oblikuje, kakšne so barve, kakšni so vonji, kakšen je okus te rastline. Vse to, kar je v substanci v neki fini obliki v zgornjem delu rastline mogoče najti. Te fine kvalitete, ki jih v hrani tako zelo cenimo, te kvalitete so odvisne od teh kozmičnih kvalitet, ki jih seva v področje rastlin kremen iz globin Zemlje. To bi lahko imenovali indirektno učinkovanje. Zaradi tega, ker te sile seva v področje rasti rastlin iz globin zemlje kremen.

V šestem predavanju “Poljedelskega tečaja” pa se moramo vsega naučiti na novo. Tam namreč pravi, da podsončni planeti, torej sile, ki jih sevajo Luna, Venera in Merkur sevajo iz zemlje ali v zemljo zaradi kalcija. In da so te sile podsončnih planetov v zvezi s sposobnostjo rastline, da oblikuje dobro kaljivo seme. Ali pa tudi s sposobnostjo, da rastlina v vegetativnem področju na primer oblikuje te izrastke in se vegetativno razmnožuje. To je v zvezi z energijami podsončnih planetov, ki jih Rudolf Steiner imenuje sile zemlje. Toda nadsončni planeti imajo tudi direktno učinkovanje, namreč da učinkujejo neposredno v toploti zraka in so odgovorne za to, da rastlina oblikujejo plodove, tvorijo substance, ki človeka prehranjujejo. Ker so te sile nadsončnih planetov tako v zvezi s substancami kremena na Zemlji, tako glede na količine kremena, ki v Zemlji so, pa tudi tistim kremenom, ki ga najdemo v ozračju okrog Zemlje fino razporejenega. Da je s tem v zvezi sposobnost, da rastline lahko oblikujejo prehrambne substance za prehrano živali in človeka. To je namreč lastnost, ki jo imajo rastline v izobilju. Pravzaprav bi lahko rekli, rastline morajo samo skrbeti za to, da naslednje leto lahko rastejo, torej da skrbijo za svojo reproduktivnost, da oblikujejo semena. In da za žival in človeka še oblikujejo, tvorijo prehrambno substanco, to je pravzaprav čisto darilo. To pa je v zvezi s temi silami, ki jih posreduje kremen. In zaradi tega si zastavljam vprašanje, ali le ni razlika ali se mi prehranjujemo z žiti, ki imajo rese ali z žiti, ki nimajo res.

??

Te pšenice, ki nimajo res se najdejo predvsem v srednji in zahodni Evropi. V vzhodni Evropi in severni Afriki bomo našli povsod resasto pšenico.

??

Sprašujem se, seveda najdemo tudi v pšenici, ki nima res, kremen. Kremen najdemo v vseh listih pri pšenici, toda v resah na posebno lep način ta kremen vidimo. Jaz mislim, da je ta sposobnost pri travah da tvorijo, da so v stanju oblikovati hrano za človeka in sposobnost, da to snov iz zemlje, ta kremen transportirajo tako visoko v skrajne konice svoje postave svetlobi naproti. Lahko bi se vprašali, ali imajo te rese neko nalogo. In če poskušamo to malo z umetniškim pogledom opazovati dobi človek občutek, kot da so to organi rastline za svetlobo…

….Da je kremen in rese kot nekakšna čutila rastline za svetlobo, ki na eni strani svetlobo sprejemajo, toda tudi sevajo. Naredimo poskus. Delamo poskus v katerem poskušamo primerjati sorte pšenice, ki so sorodne, ki imajo ene rese, druge pa ne. In to primerjavo želimo na eni strani opraviti z metodami, ki ustvarjajo sliko; dvigajoče se slike in metoda kristalizacije z bakrovim kloridom. In pri tem sodelujemo s človekom, ki ima sposobnost, da gleda v življenjske procese rastline. Ki ni v stanju samo tako kot jaz pogledati rastlino, v maksimalnem slučaju z umetniškim pogledom temveč, ki je res v stanju, da vidi sile življenja v rastlini. S sposobnostjo imaginacije. In kar o tem vemo je stvar taka, da so pšenice z resami za prehrano človeka dragocenejše. Tega pa še ne moremo reči na glas, ker je za to potrebno opraviti več poskusov.

??

To so naši začetni poskusi, da bi s to rastlino, pšenico prišli v dialog. In vprašanje, ki se zastavlja je zares, kako se stvar lahko nadaljuje? Kaj je bodočnost te rastline? Če si pogledamo rastline kot te tukaj, potem so to pšenice, kot jih danes na njivah najdete. V teh modernih sortah ta proces poskusa rasti visoko, približati se čimbolj svetlobi, je ta proces nekako stisnjen, zastal. Klasi so v teh modernih sortah komaj zrasli nad zadnji list. Rastlina nima nobene moči več in če rastlina zgoraj kaže, da ima tako malo moči, potem je zagotovo, da ima malo moči tudi na področju korenin. Korenine taka sorta naredi smo v zgornjem sloju, zelo površinsko v zemlji in potem je tako, da ostanejo te rastline zelo dolgo zelene, nekako modro zelene. Dobro so preskrbljene z zemeljskimi minerali in potem, ko se rastlina približuje zorenju se te rastline pravzaprav samo osušijo, postanejo sive in lahko rečemo, da to ne spominja na pravi proces zorenja.

Pri naših sortah je drugače. Vsako leto znova nas veseli, kako krasno se obarva slama naših rastlin. Kot baker. To je pšenica s temnimi klasi kot tukaj stoji. Zanimivo je, da se barva menja in ko je ta pšenica popolnoma zrela, ta barva na slami spet izgine. Ali pa imamo sorto, ki jo imenujemo “karneol”, ki ima krasno rdeče steblo, kot ga pogosto najdemo tudi pri piri. V procesu zorenja naša žita zasvetijo v različnih barvah in jaz mislim, da to ni brez pomena. Mislim, da je pomembno, da tisto kar je prej rastlino oblikovalo v vegetativnem stanju, da se to nekako preobrazi za oblikovanje zrna. Na podoben način kot se na jablani potem na vegetativni osnovi oblikujejo rdeči plodovi in predstavlja zorenje jabolka samostojen proces. Na podoben način najdemo tudi pri žitih toda morda ne tako zelo močno omejeno kot pri jabolku.

In kje lahko le doživimo, da rastlina res zori iz sil svetlobe in toplote? In da razvije za prehrano človeka čisto drugačne kvalitete? Mi smo to svetenje, to sevanje, žarenje naših steblov tudi merili in ocenjevali in vidi se, da je to razvijanje svetlobe v slami, v steblu tem močnejše čim višja je rastlina. Na horizontalni liniji smo napisali višino stebla. V vertikali pa smo označili število točk s katero smo ocenili ali merili moč svetenja, svetlobe slame. Ta nizka sorta “ritmo”, ki jo v glavnem sejejo v Nemčiji in Holandiji v konvencionalnem poljedelstvu, se zelo slabo sveti, komaj da ima še neko barvo. Čim daljše je steblo, tem bolj rastlina razvija to barvitost.

Seveda je vprašanje, ali te pšenice, ki jih v današnjem času sejejo sploh predstavljajo pšenico, ki ima bodočnost? Rudolf Steiner je takrat že izrazil svojo zaskrbljenost nad tem. Rekel je, da mnoge kulturne rastline konec stoletja, ki je že minilo ne bodo več uporabne kot kulturne rastlin za prehrano človeka. Lahko bi rekli, rastejo pa in pridelki so visoki, toda vprašanje je, ali ti plodovi, ta zrna, te snovi še nosijo v sebi tiste energije, ki jih človek potrebuje? Ni tako enostavno priti do sigurnih stališč. Človek mora zares najprej razviti sposobnosti zaznati učinek te sorte v lastnem telesu in pri normalnem človeku to ni mogoče. Mi morda lahko zaznamo okus, to pa, kako delujejo te snovi in energije naprej, tega se moramo šele naučiti zaznavati. To pomeni, da to področje življenjskih procesov v bistvu človek lahko registrira, ne more pa se tega naučiti. V bistvu pa je tako, da se lahko registrira te procese in lahko opazujemo kako učinkujejo na nas v našem telesu.

Mi delamo nekaj let s človekom, ki ima te sposobnosti. Upamo, da bomo kar se tiče žlahtnjenja prav iz tega sodelovanja prišli do novih možnosti in bomo tako razmnožili in kmetom ponudili za setev sorte, ki ne bodo samo dobro rodile in se ne bodo odlikovale po dobrih sposobnostih za peko, da naredimo dober kruh, temveč ki se bodo odlikovale predvsem po tem, da bodo vsebovale energije, ki človeka resnično dobro prehranjujejo. Z Dorianom Smithom smo delali tudi poskuse glede na termin posevka in smo delali vsakodnevne posevka od začetka oktobra do začetka novembra in šele po spravilu je on zrna teh posameznih terminov poskusil in je našel jasne razlike. In mi bomo poskušali sedaj te jasne razlike nekako spremljati namreč v tem smislu, ali se seme, ki je glede na to izvrstne kvalitete, ali je to seme v stanju te lastnosti prenesti na svoje potomce v naslednjih letih.

Doslej je seveda tako, da to ni tako enostavno, ker bo imelo tudi naslednje leto svoj učinek. Zanima nas in to bomo skušali ugotoviti, ali pozitiven učinek prejšnjega četa lahko ohranimo v naslednjem letu. In če se to potrdi, potem bi morali v najmanjši meri v bodoče mnogo bolj paziti na pravi čas setve. In to ne samo kot kmet temveč tudi predvsem tisti, ki razmnožujejo semena. Ali je to samo po sebi nova možnost za žlahtnjenje, to je še odprto vprašanje. To bi namreč pomenilo, da se te kvalitete trajno ohranjajo in se manifestirajo v genskem zapisu. In čas, termini setve res lahko tako zanesljivo delamo, da vemo katere spremembe bodo povzročili, bi potem poskušali vsako leto loviti enake učinke. Te stvari pa so pri nas še zelo na začetku, čeprav se to delo že mnoga leta ravno med biološko- dinamičnimi kmeti opravlja. Ravno delo Marije Thun pri katerem ona raziskuje to učinkovanje. Naša naloga je žlahtniti ravno take odličen sorte in skrbeti, da jih imajo kmetje dovolj za posevke. Pri nas to delo opravljamo v sodelovanju z različni biološko- dinamičnimi kmetijami na Bodenskem jezeru. Nekateri ste me tudi že obiskali. To sem danes že omenil, idealno bi bilo, da se vsak kmet briga za svoj semenski material in neguje svojo lastno sorto, toda v današnjem času imamo na drugi strani opraviti z gensko spremenjenimi rastlinami, ki z izjemnim pritiskom poskuša uveljavljati svoje. Moje mnenje je, da se je temu treba upreti, da je treba proti temu nekaj narediti in to je v mojih očeh ravno delo, ki ga opravljam – žlahtniti nove sorte za biološko- dinamično pridelovanje. Na splošno je res povsod po svetu ta grozljiva situacija, da so kmetje pod groznimi finančnimi pritiski in tako zelo malo časa imajo, da se za svoj semenski material praviloma ne morejo brigati.

??

Članki v strokovni literaturi, tudi v naših zvezkih. Moja dva zadnja zvezka sem prinesel in kdor malo razume nemško si jih lahko vzame. To je iz lanskega leta. Potem še drugi prospekti. V zadnjem zvezku sem poskušal pisati ravno o kremenu in o oblikovanju res. In ta slika na platnicah je primer, kako se kremen v naravi kaže. Te čisto simetrične oblike, to so enocelične živali morja, ki imajo svoj skelet iz kremena. In zanimivo je, da enoceličarji, ki imajo skelet iz apnenca imajo oblike, ki so asimetrične, polžaste. In človek zares opazi to nasprotje med kalcijem in kremenom. Tudi v naravi lahko po oblikah zelo jasno ločujemo in nekako prepoznamo to nasprotje tudi v nas samih. Na področju presnove v trebuhu je vse nesimetrično, nad diafragmo pa smo simetrični. Simetrična pljuča. Povsod tam, kjer se organizem nekako odpira svetlobi postaja simetričen. In ličinke insektov, ki živijo v vodi so prozorne kot steklo in popolnoma simetrične. Področje prebave pa, ki ga taka ličinka seveda tudi mora imeti, je skrito v nekakšno ovojnico, ki je kot zrcalo in tega dela zaradi tega ne moremo videti. Človek tudi tam morda lahko vidi, da svetloba deluje tako, da nekako provucira simetrično obliko in to je v zvezi s kremenom. Rudolf Steiner zaradi tega govori o tem procesu kremena, da vse kar je v zvezi z živci, je v zvezi s procesi kremna, čeprav tam nebi našli kremena kot substanco. Kremen tudi v antropozofski medici uporabljamo kot zdravilo, več ali manj uspešno. Sredstvo proti migreni.

In v zvezi s tem zvezkom bi še nekaj povedal. Ta rastlina, ki je na platnicah zvezka št. 17 je naš najmlajši otrok, bi lahko rekel. Če imate še malo moči bi rekel še nekaj besed o …., ki ga skušamo kultivirati. …… je pravzaprav trava, ki sem jo našel na Krimu. Raste tudi v Italiji, na Sardiniji, v Sredozemlju. To je rastlina, ki raste v stepah in ko maja dež neha padati ta rastlina zelo pohiti in oblikuje svoje plodove, ki so sredi junija že zreli. In potem je tako, da klasi razpadejo in seme rastlina nekako sama razseje. In to je seveda problem, če želimo to rastlino kultivirati. Toda sicer je kolikor vemo to rastlina, ki ima za človeško prehrano čisto posebne kvalitete. Tudi dober kruh se da speči iz tega, dobro se kuha tudi kot riž. Zrna so seveda malo manjša kot pri rižu, sicer pa izgledajo podobno. Ozka, majhna zrna, četrtino teže od pšenice. Tudi žetev bo manjša, saj ne moremo imeti na polju štirikrat toliko klasov. To je zagotovo problem, če mislimo na prehrano človeka v velikih količinah, toda kar se kvalitete tiče mislim, da je tako dobra, da se splača ukvarjati se s to rastlino. In vprašanje je, ali je blizu bitja te rastline to, da bi človeku darovala hrano. Kako bi stvar izrazil? Mislim, da je treba rastlini najprej …., da ne bomo samo pospravili, ampak tudi spet posejali. V nasprotnem primeru bo posejala sama sebe. Doseči bi morali, da bi srednja os klasa dobila večjo stabilnost tako, da posamezni klasi ne padejo ven. In da jo potem lahko pospravimo normalno kot žita pospravljamo. Sedaj delamo tako, da v trenutku, ko začne klas zgoraj razpadati rastline pospravimo. Zrna v spodnjem delu še niso čisto zrela, toda že uporabna in tudi že kaljiva. Nevarnost pa seveda je, da če v tej fazi dežuje ali pride nevihta, bo polovica sigurno na tleh.

Na tiho so se že od smrti Rudolfa Steinerja posamezniki ukvarjali s tem, da žlahtnijo iz trav nova žita. Doslej pa to ni nikomur uspelo. Ne vem ali bo to uspelo nam, poskušali pa bomo. Ta rastlina me je navdušila. Morda vam prinesem nekaj zrn, ko pridem in si lahko tak klas v naravi ogledate. …. To je rastlina, ki stoji med pšenico in ržjo. Vi veste, da rž oprašuje veter, pšenica pa se sama oprašuje. .. tudi oprašuje veter, toda do določene mere se tudi sam opraši. Ko sem jaz .. na Krimu našel, je bilo to v maju, ko je rastlina ravno cvetela. Izkopal sem rastlino in nekaj sem jih nekaj nesel domov. Potovanje je bilo dolgo, preko Odese, Moskve, Berlin, na Bodensko jezero. Deset dni sem bil na poti v vlaku. Ko sem prišel domov od cvetočih klasov ni nič ostalo, toda rastline so bile žive in so na našem vrtu še enkrat pognale in tudi naredile seme. Sedaj pa smo jih nasadili in jih še veliko nabrali in bilo je res presenetljivo. Na Sardiniji imajo zelo veliko različnih vrst tal. Kalcijeva, granitna tla, velike izlive lave in mi smo našli različne tipe na različnih mestih. Tipe, ki se tako razlikujejo med seboj kot različne sorte rži na primer. In ker smo tudi opazili, da tudi glede na kvaliteto in glede na prehrambne kvalitete za peko, so razlike jasne.

V ekološkem časopisu sem brala, da imajo Američani zelo velike probleme, ker uporabljajo preveč umetnega gnojila tako, da morajo orati 60 centimetrov globoko in dobijo še enkrat več pšenice kot včasih. In sedaj so naredili poskuse z neko indijansko sorto pšenice, divjo sorto, ki je v kratkem času dosegla v slabi zemlji visoko kvaliteto in visok pridelek. Mi smo prisiljeni posejati nehote na umetno pripravljenih tleh. Pšenica pa ne bo rodila na umetno pripravljenih tleh. Kako se bo obnašala, ker ne prenese umetnega gnojila?

Kritično vprašanje je ali rastline dosežejo ustrezno kvaliteto. Moje sorte tudi ne prenesejo umetnega gnojenja. Si predstavljate, da je moja pšenica takole visoka in če bi jaz to umetno gnojil bi pšenica seveda polegla.

….ki je živela pred skoraj tisoč leti je napisala, da je pira najbolj kvalitetno žito, ki je dobra za prebavo in izboljšuje duševno stanje.

Vprašanje je, ali danes rabimo tisto kvaliteto kot pred tisoč leti..

..pomeni nekaj za človeka. Prehrambne rastline so nekako v zvezi s postavo rastline. Morali bi se spomniti kako Rudolf Steiner povezuje rastlino in človeka. Na eni strani to omenja v “Poljedelskem tečaju”, kjer človeka postavi z glavo v zemljo. To Rudolf Steiner obravnava tudi pri mnogih predavanjih v zvezi z medicino v katerem pravi, da so procesi cvetenja v zvezi s prenovo v človeku, s trebuhom človeka. Področje listov in stebla je v zvezi z ritmičnim sistemom pri človeku, srce in pljuča. Korenina pa se uporablja kot zdravilo za glavo in živčni sistem. Na primer encijanova korenina je sredstvo proti glavobolu. Vse kar je cvet in seme je dobro za trebuh, če mislite na janežev čaj. Če hočemo videti človeka lahko sliko rastline obrnemo na glavo. Torej procesi, ki gredo iz zemlje navzgor. Vprašanje bi bilo, ali to ustreza v človeku procesom, ki bi jih na človeku lahko videli v sposobnosti, da zna človek svoje ideje v praksi tudi uresničiti. Ta ekstremna moč pri žitih, da naredi tako visoko steblo, ali ni to morda slika za to, kako iz področja korenin ali preneseno na človeka iz področja glave, mobilizira sile za svoje roke in noge, torej področje volje. Ali obratno. Pri žitu ker je rastlina, ki jo primarno določajo procesi cvetenja ali ni to obenem kar človeku daje sposobnost, da pošlje svojo voljo tudi v glavo, v sposobnost razmišljanja. Da žito eno in drugo posreduje in zaradi tega pravzaprav je lahko temeljno živilo za človeka. Morda je to nekaj, kar človek vedno bolj potrebuje, namreč poslati voljo v sposobnost razmišljanja. Da naše misli ne tavajo samo tako nedoločno na stvareh, ki jih vidimo, slišimo, čutimo. Da nas ne spodbuja k delom samo tisto, kar s čutili zaznamo temveč, da v našo sposobnost razmišljanja pride vedno bolj neka lastna smer. Torej, da ne mislimo tistega, kar nas odzunaj tisti trenutek animira temveč, da si dovolimo misliti samo tisto, kar sami hočemo. To je na primer tudi pogoj meditacije. Če hočemo meditirati moramo biti tega tudi sposobni. Mislim, da je za človeka enostavno čast, da vedno bolje te sposobnosti obvladuje. Da človek sam po sebi iz lastne svobode nekako najde nazaj pot do bogov. Toda ne v nesvobodi obvladovan od božje volje, temveč iz lastne volje. Da se človek iz lastne volje spet poda na pot k duhovnemu svetu. Da človeku to uspe potrebuje voljo. Menim, da je žito za človeka že pomembna hrana. In ohraniti žita taka do bo žito ostalo dobra hrana za človeka, temu se posvečam.

Biološko- dinamičnemu delu v Sloveniji želim vse dobro.

??

Kupiti se še ne da, ker to še ni v sortni listi. Jaz pa sem prinesel seboj dve vrečki s semeni. Teh mi na carini niso zaplenili. Ko so ta žita v Avstriji videli je nastala dolga diskusija in malo za malo bi moral to pustiti pri njih. Potem se to ni zgodilo, moral pa sem obljubiti, da bom to odnesel spet s seboj in da se to v Sloveniji ne bo sejalo. Ti dve vreči pa hvala bogu niso našli, sicer jih nebi prinesel.