Pravim vam prijatelji

Michael Rein –  7. 9. 2003, v Lendavi, na Demeter srečanju

Dragi prijatelji!

Pravim vam prijatelji. Prijatelji, ker delamo na isti nalogi, ki jo imenujemo iniciativa Demeter.

Ime mi je Michael Rein. Po poklicu sem svetovalec – predvsem v veliki industriji. Poklicno pot sem začel v tekstilni industriji; ko pa sem se odločil, da bom delal kot svetovalec, sem najprej proučeval Steinerjev nauk o človeku med študijem waldorfske pedagogike in deset let deloval kot učitelj na waldorfski šoli. Sedaj delam kot samostojni svetovalec na področju družbenih problemov, predvsem na medsocialni ravni, to je na ravni skupin ljudi in podjetij. Odrastel sem v antropozofski družini, kjer je pognala svoje korenine moja simpatija do gibanja Demeter. Meto že dolgo poznam in z velikim zanimanjem  spremljam razvoj  Demetra  v Sloveniji. Sam ne obdelujem zemlje.  Z mojim prispevkom bi vas rad spodbudil, da bi natančneje prisluhnili dogajanju tega časa, da bi razmišljali o tem, dobili spodbude in morda marsikaj razumeli drugače.

Ko se župnik pripravi za pridigo, si da čepico na glavo. To ne pomeni nič drugega kot to, da v  kultu sprejema odgovornost za vse, kar bo povedal. To velja sedaj tudi za mene.

Zastavljeno je bilo vprašanje, zakaj se ukvarjate z biološko-dinamičnim gospodarjenjem. Zakaj pri tem – v tem norem svetu – vedno znova naletite na zapreke in odpor. Svet očitno ne prepoznava kako pomembno je delo, ki ga opravljate vi.  In vi opravljate to delo kljub temu.

Človek bi se vprašal, zakaj vztrajate in kako dolgo boste še imeli dovolj moči in volje, da boste nadaljevali z delom kljub vsemu odporu. Občudujem Meto, ker že tako dolgo  vztraja v tem prizadevanju in ker vidim kaj je nastalo iz vzgiba, ki ga je  nekdo sprejel in uresničeval v radikalni konsekvenci. Ko je prišla v Slovenijo, Demetra ni bilo nikjer. Danes ima Ajda več kot 1000 članov. Združila sta se dva različna tokova. Prvega predstavlja vzgib sam po sebi, drugega pa predstavlja človek, ki je ta vzgib začel uresničevati. Pravzaprav je vzgib človeka prevzel.

Katera sila privede človeka v situacijo – in vi vsi ste na nek način v tej situaciji – da nek vzgib uresničuje kljub vsesplošnemu nasprotovanju? Podobne pojave poznam in od nekdaj sem se spraševal, od kod prihaja ta moč, ta sila, ki nekemu razvoju pomaga, oziroma ga ovira in zaustavlja – kot da bi ga hotela preprečiti. Vedno imamo namreč opraviti z dvema nasprotujočima si tokovoma. Če pogledate po svetu:  poljedelstvo ali pedagogiko, medicino ali gospodarstvo – povsod opazite te nasprotujoče si tokove – razvoj in razkroj. Poglejmo si Evropo. Brez težav boste našli sledi sil, ki skušajo preprečiti, da bi se človek, da bi se zemlja razvijala naprej. Stvari izgledajo naprej površinsko tako. Povsod, kjer se razvoj vseeno dogaja, dosledno naleti tudi na upor. Kot se mora, če položite seme v zemljo, to seme najprej popolnoma razkrojiti in mora  najprej premagati upor in razbiti ovojnico. Ko požene kal, se v  dogajanje vključi nekaj popolnoma novega. Iz prvega stebelca pridejo prvi listi, ti se preobražajo, nato se na koncu stebla spet pojavi nekaj povsem novega – cvet. Iz cveta nastane seme, morda veliko semen. Iz upora pri kaljenju, ob popolnem razpadu semena, nastane novo življenje, ki proizvaja presežke – obilico. Vsaka rastlina naredi več semena kot ga sama potrebuje. Pri človeku je podobno. Tudi mi moramo delati s silami presežka. Vprašanje pa je, od kod sile presežka dobimo.

Poglejmo človeka. Stojimo na zemlji. Narava nam nudi najprej temelje za naše fizično telo. Brez hrane ne bi bili sposobni živeti. Kaj pa globlje ravni človeka? Kaj se dogaja z nami ponoči, kje smo ponoči? Telo leži v postelji, presnova dela, kje pa smo mi? Duša in duh nista v telesu, odsotna sta in za mene je pravo čudo, da se vsako jutro spet najdem, da smuknem v pravo telo. Ponoči sta duša in duh v kozmosu. Če to vprašanje postavimo v večje razsežnosti, se lahko vprašamo, kje smo bili preden smo se rodili ali kje bomo po smrti?  Hotel bi nakazati dve kvaliteti, ki sta si najprej zelo nasprotujoči. Na eni strani imamo neživi  svet – najbolj jasno si ga predstavljamo, če pogledamo kamenje, minerale, kjer imamo opraviti samo s kvaliteto snovi. Niso oživljene in vedno izražajo tendenco strjevanja. Na drugi strani se srečamo z vprašanjem, kje v sebi najdemo človeka, tisto kar imenujemo JAZ. Je JAZ to kar lahko otipamo na svojem telesu? Ali pa smo mi to, kar spravlja naše telo v gibanje? Če je tisto, kar pravzaprav človek je, nasprotje fizičnega dela, se nadalje vprašamo v čem  je odlika človeka – kaj je tisto, kar nam pove, da imamo opravka s človekom in ne z  živaljo ali rastlino. Lahko rečemo, da človeka odlikuje njegova edinstvenost. Vsak človek je enkraten. Kar nas je tu, smo sami originali tega sveta. Vsak ima svoj JAZ. JAZ pa ni nič snovnega, ni ga mogoče prijeti, JAZa ne moremo okusiti, ga slišati. In jaz lahko reče vsak samo samemu sebi. Pet otrok imam, najmlajši ima 4 leta. Včasih se igrava in on mi pravi: »Jaz in ti.« Odgovorim mu: »Jaz in ti.« On pa meni nazaj: »Ne, jaz in ti!« Tako ponavljava, potem pa naredi nekaj zelo spretnega in pravi: »Thomas in oče.« Njegovo ime je zanj njegov jaz. Vsak od nas ima svoje ime na katerega sliši, ki nas, če ga slišimo, verjetno spravi v gibanje. Z imenom nagovorim individualnost v drugem, ne le njegove roke in noge. Nagovorim nekaj, kar fizično, materialno in snovno ni vidno, vidni pa so izrazi tega. Rastline in živali nimajo individualnosti, čeprav v njih deluje duhovnost. Če temu drevesu dam ime in ga pokličem po imenu, verjamem, da bo ostalo na mestu. Drevo si lahko ogledam. Vidim oblike, barve… S tem pa ne morem zajeti vsega, kar drevo je. Vidim, kar je drevo iz snovi zgradilo kot svojo postavo, ne vidim pa graditelja. Nasprotni pol snovi, ki ga najdemo povsod kjer je življenje, so sile, energije. Na nivoju rastlin govorimo o sili rasti. Te ne moremo videti, vohati, okusiti ali slišati. Govorim o sili, ki je fizično, materialno ni mogoče zaznati. Gre za silo, oziroma za kvaliteto, ki nekaj spravi naprej, kar spravlja snovi v gibanje. Kako bi vi imenovali to moč? Sile oblikovanja življenja so del teh sil in imajo, tako kot imajo snovi svoj fizični svet,  svojo domovino v tako imenovani eterski sferi.

Kot obstoja pri snovi nevarnost, da prevladajo procesi strjevanja, obstoja pri duhovnosti možnost razblinjanja, da se nekaj odmakne, gre previsoko, da postane duh zla. Ljudje stojimo med tema dvema poloma. S tema polarnima silama nezdravega strjevanja na eni strani in razblinjanja, odmikanja na drugi strani, se vsak dan soočamo. Dr. Rudolf Steiner zelo jasno opozarja na ti dve polarnosti v svetu. In naloga – soočiti se z eno in drugo od teh dveh sil – ima svoj globlji smisel. V prejšnjih časih so nas vodile duhovne sile zelo močno in neposredno. Ljudje so bili kot povezani z nebom. Zato pa so bili  nesvobodni, niso se emancipirali. Danes se vodenje iz duhovnega sveta vedno bolj umika. To lahko opazujemo pri otrocih. V vlogi očeta se moram vsak dan učiti, da se umaknem, da otroka pustim v življenje in da gledam, kakšne napake dela. Kako rad bi to preprečil! Toda – to nima smisla. Otrok mora v življenju z glavo nekajkrat zadeti ob zid, mora delati svoje napake, doživeti upore, doživeti zapeljevanje. Prav iz slik nasprotij postanejo stvari jasne. Taka spoznanja imajo težo, ker so zrasla iz otrok samih, iz lastnih izkušenj in ne izhajajo iz pridig staršev ali učitelja. Kar se dogaja tako rekoč v vsaki hiši z otroki je kot podoba tega, kar se – vsaj v Evropi – v velikem stilu dogaja z vsemi ljudmi. Če mislimo na narode, nimamo pred očmi staršev, imamo naše vlade. Katera vlada uživa danes zaupanje svojega naroda? Povsod dvomijo v vlade. To so stvari, ki  se pred 150 leti na tak način niso dogajale. Kaj pa je razlog za to?

Razlog je, da se ljudje od prejšnjega duhovnega vodstva vedno močneje emancipirajo. Zato morajo po mnogih zmotnih in grešnih poteh, da bi na ta način v zablodah našli same sebe. In priti k samemu sebi ne pomeni nič drugega kot to, da najdemo svoj lastni JAZ in vzamemo svoje življenje v svoje roke. Mislim, da  bitja v duhovnem svetu trenutno zelo trpijo, ker vidijo kako nerodni smo ljudje pri tem.

Vsako vodenje je vedno skrbelo za neko formo, neko varnost. Jaz moje otroke nekaj časa ščitim pred  vplivi, jih vodim, odločam, kaj je za njih dobro ali slabo; dovolim, da gredo ali  jim ne dovolim. Povem, kdaj morajo biti  doma. Enkrat kasneje pa se starši morajo  umakniti. Želja vsakega od staršev bi seveda bila, da se otroci nato sami orientirajo izključno po duhovnih vrednotah. Toda dogaja se ravno nasprotno. Toliko zanimivega je v svetu: filmi, diskoteka, droge, internet in Bog ve, kaj še vse. Vse to so fenomeni časa. Že, če pomislite na grozljive filme, kako močno napadajo človeško dušo. Seveda se vedno znova zastavlja vprašanje ali je tista kal, ki so jo starši vsadili v otroka v času otroštva, dovolj močna, da se otroci tem zablodam v življenju  izognejo, ali jim podležejo samo za kratek čas in nato le najdejo spet svojo lastno pot ali pa je kal vzgoje iz otroštva preslabotna – tako, da rastline preraste plevel in postanejo nesposobne za življenje. Danes živimo v tem polju napetosti. Dr. Rudolf Steiner pravi, da se v času, ko hočejo ljudje razviti svojo individualnost – in to je lekcija, ki jo zgodovina sveta sedaj preživlja – sile razblinjanja in strjevanja  povežejo. Prihaja do tega, da človeka napade sila strjevanja ali sila razblinjanja ali obe sili skupaj delata proti človeku. Če si dogajanje v svetu ogledate natančneje, boste povsod našli sledi tega dejstva. Poglejmo si primer: pred 10 leti je bila blizu vas vojna. V vojnah se dogajajo nepojmljiva grozodejstva. Ko vojna ihta mine, se ljudje, ki so v vojni morda delali grozljive stvari, ne bodo prepoznali, ne razumejo, da so kaj takega naredili. Pogosto se s takimi rečmi srečajo v procesih na sodišču, ko npr. zločinec lahko pove in pojasni vse podrobnosti, ki so se zgodile še v zadnjih minutah pred zločinom, nemogoče pa mu je povedati karkoli za čas zločina. Na takih primerih bi lahko našli, da sile razblinjanja ob takem trenutku nekako izključijo človeškega duha, izključijo JAZ v človeku in človek nekako pade nazaj.

Zemlja ima svojo fizičnost in ima svoje ovojnice, poznate jih. Okrog Zemlje imamo  astralnost  sveta, v njej so doma jazi živali, imamo eter sveta, kjer so jazi  rastlin in imamo sfero, kjer so jazi mineralov. Vedno kadar pride človek na zemljo, preden se njegova individualnost spusti v neko fizično telo, gre skozi te sfere, si v njih vzame kar potrebuje. Iz astralnosti sveta, kjer so doma vsa čustva, človek oblikuje svoje telo čutenja. Kot pravi Rudolf Steiner, je to kot neko dodatno telo okrog našega fizičnega telesa, iz katerega se hranijo vsa  čustva. In kako različna čustva imamo! Nekdo se razveseli cveta, drugi gre mimo in ga še opazi ne, v njem se nič ne zgodi, ko vidi ta cvet. Tisti, ki se veseli tega cveta je iz sfere astralnosti sprejel druge sile kot tisti, ki gre  neprizadeto mimo. Zato pa se mogoče veseli čisto drugih stvari. Človek na poti na Zemljo vzame iz sfere življenjskih etrov, ki ohranjajo življenje vsega planeta, kar potrebuje za uresničenje svojega JAZa in za svoj razvoj. Pride do oploditve, človek poišče starše, ki jih potrebuje in iz snovi, ki jih od staršev dobi, oblikuje telo, kot ga potrebuje. Telo so snovi, prežete z življenjem. Ko človek umre, ko se življenje umakne, bo telo spet samo zase, zato razpade in spet postane mineralni svet. Pri slučajih, kjer je človeški JAZ kot izključen, kot zatemnjen, se dogaja, da sila razblinjanja  mimo JAZa pade v vse sloje človeka. Ti sloji se tako lahko osamosvojijo in živijo drugo življenje.

To je ena od sil, ki nas ogroža. Druga je sila strjevanja. Danes jo pogosto srečujemo v vedno hujšem materializmu, ki duhovnega sveta sploh ne priznava. Na poti sem sva se pogovarjala o pridelovanju silažne koruze pri vas. Za zemljo se nič ne naredi.  Koruzo zasejejo in silirajo.  Tla spomladi razdrobijo s stroji, napolnijo s strupi in mineralnimi gnojili, jeseni po siliranju pa vse pustijo brez nege čez zimo. Posledica je proces groznega strjevanja zemlje zaradi uporabe strojev, strupov, monokulture. Aspekt, ki za tem deluje, je proces strjevanja, materializem. Prihranijo si jesensko oranje, vso nego zemlje. Nič več ne razmišljajo, kaj bi bilo za zemljo dobro, za življenje  v zemlji, za bodočnost. Velja samo trenutni materialni interes. Proces strjevanja. Tudi v odnosih vlada zelo veliko procesov strjevanja. Delamo si predsodke o nekom, predsodki se usedejo, kot temu pravimo, se morda nikoli ne predelajo, razblinijo. Ko človeka srečam, se ravnam po predstavi o tem človeku. Pri tem pa sploh ne vem, kaj se je z njim zgodilo od zadnjega srečanja. Že biološko ta človek ni  več isti, mnogo stvari je šlo skozi njegovo presnovo. Moj predsodek pa se je nekako usedel, strdil. Morda mora  moj drugi sogovornik vložiti neverjetno veliko truda, da se ta moj strdek osvobodi, da sploh ustvariva pogoje za srečanje. Zagotovo imate tudi vi opravka s takimi strjevanji, ko gre za vaš »Demeter«. Prepričan sem, da se srečujete s takimi predsodki, ki so se usedli in otrdeli in se hočeš nočeš morate z njimi soočati v skupinah in jih predelati To je proces strjevanja. Procesi strjevanja vodijo do razvrednotenja stvari. Tudi procesi razblinjanja vodijo do razvrednotenja stvari. Takih slučajev srečujemo v družbi današnjega časa zelo veliko in kar naprej. Praviloma so nosilci ljudje, ki imajo malo zavesti, predvsem malo zavesti o duhovnem svetu ali pa menijo, da  je duhovnost nekaj, kar v bistvu duhovnost ni. Sile razblinjanja in iluzij, pogosto v senci sil strjevanja, materializma, spregledamo. V resnici so zelo dejavne. V Nemčiji imamo zadnjih 10 let vsakoletne ezoterične sejme. Pred 20 leti jih ni bilo. Če obiščete tak sejem, najdete na njem vse, le  prave duhovnosti ne. Najdete mnogo neduhovnih, črnih stvari. Ničesar kar ima zares opraviti z duhovnostjo. Duhovnost se tudi ne kaže očitno in sploh ne z velikimi učinki. Prava duhovnost se vedno doseže z  naporom, z žrtvijo. Približati se pravi duhovnosti je povezano z žrtvijo. Vsak razvoj lahko merite po tem, v kakšni meri je povezan z največjim naporom. Pravi razvoj je vedno povezan z velikimi napori, z velikimi žrtvami, s trpljenjem. Po mojem prepričanju je to smer pravega razvoja. Vse drugo je goreča slama ali pa hranjeno iz procesov razblinjanja,  črnih duhovnosti, je napad na človeštvo. Poglejte, kako danes ljudje iščejo duhovnost. Vsi bi radi po najudobnejši, najkrajši poti brez napora dosegli cilj. Čisto človeško je, da se skušamo naporom izogniti. Če pa si pogledamo Kristusa, moramo reči, da je izbral pot trpljenja. In če govorimo o našem razvoju, moramo ugotoviti, da je naš resnični razvoj krščanski. Kristus je pokazal pot, on je slika naše poti.

Če pogledamo drugo stran, procese strjevanja, materializem, vidimo, da velja tam nekaj podobnega. Stvari nas skušajo mnogo premočno vezati na zemljo. Nisem proti konzumu. Zelo pomembno pa je vprašanje količine in ali nam služi konzum za potrjevanje našega statusa. Torej, ali sem v stvareh ujet ali pa uporabljam stvari, da bi z njimi lahko svetu čim več prispeval, vzamem dobrine kot bazo za to, da za druge lahko nekaj naredim. Če je temu tako, ima konzum podrejeno vlogo, drugače pa je, če me konzum zasužnji. Vsaka 3 leta nov avto in vedno najnovejši televizor itd. so manevri, da bi se človeka odvrnilo od pravih ciljev in imajo svoj izvor v procesih strjevanja. Ta proces se dogaja trenutno po vsem svetu. Očitno mora človeštvo skozi te težave, skozi te globine. Mi dneva ne bi mogli uživati, če ne bi imeli pred tem noči. Te polarnosti so potrebne, da bi na sliki, ki se postavlja pred nas, nekaj prepoznali in prepoznali ali je nasprotje strjevanja duhovnost. Do duha pridem, če grem skozi proces strjevanja, če sem samo v duhovnosti, pa to ni dobro, ker potrebujem tudi tla pod nogami.

Pomembno pri tem je, da ljudje razvoj prepoznajo in delajo proti slabemu razvoju. Ljudi, ki prepoznajo slab razvoj je malo, vedno so pred svojim časom. Upam, da se bodo vedno znova le našli, čeprav jih bo sčasoma vedno manj.

Prepričan sem, da delajo ljudje, ki se povezujejo z vzgibom Demetra, nekaj kar je mnogo pomembnejše kot samo pridelovanje dobrih živil, sadja ali zelenjave. Kaj dela biološko-dinamičen kmet ali vrtnar? Dela z duhovnostjo, ustvarja si zavest o zvezi fizičnega in duhovnega in poskuša realno, s preparati, vnesti duhovnost v zemeljsko. Ko dela s preparati, dela s količinami, ki se sploh ne morejo dokazati, učinki pa dokazujejo, da se dogaja nekaj velikega, da je npr. naenkrat mikrobiologija tal  boljša itd.

Biodinamiki delujete proti grozečim silam strjevanja, z vašim delom skrbite za to, da se sil ne vodi v strjevanje temveč, da se s pomočjo duhovnih sil snovni svet in duhovni svet približata. Biodinamiki skušate ustvariti most med obema poloma: snovnim svetom in duhovnostjo, da bi za bodočnost te sloje, ta kraljestva okrog zemlje lahko ohranili in bi se tudi v bodočnosti ljudje tako, kot je to potrebno, na zemlji s svetom lahko povezovali. Z delom, ki ga opravljate, poskušamo ljudem bodočnosti ohranjati možnost za življenje na zemlji.

Kar delate, ima opraviti z razvojem. Nasprotje razvoja je prizadevanje dveh sovražnih sil, sil razblinjanja in sil strjevanja. Njun cilj je, da človeški JAZ, duha človeka odrežeta od človeka in človeka porineta nazaj na raven živali.

Če ste pozorni, lahko opazite koliko živalskih nagonov živi med ljudmi današnjega časa. V toku so procesi strjevanja, ki vodijo v konfrontacijo. Biodinamično delo deluje prav proti takemu razvoju.

Dogajanje, ki ga danes zelo močno čutimo, je povezovanje sil razblinjanja in sil strjevanja s ciljem degeneracije človeka. Vsak, ki dela v sferi pravega duha, ki povezuje materialni svet s pravo duhovnostjo, ki  poskuša posredovati, ki stoji v sredini, bo čutil tudi sile, ki mu skušajo delo preprečiti. Soočanje s temi silami je pravzaprav zagotovilo, kako pomembna je pot in da je prava. Jaz bi bil v današnjem času skeptičen do vseh stvari, ki vodijo k hitremu uspehu,  prinašajo veliko denarja. So kot omame. Težave drugače zahtevajo, da se z vprašanji zelo zavestno ukvarjamo. To ne pomeni nič drugega kot to, da nas  pozivajo, da vedno znova poskušamo stvari ozavestiti, da skušamo vedno delati iz svojega duha, iz svojega JAZa. V poklicu vsak dan srečujem v medsebojnih človeških odnosih  poskuse  teh dveh kvalitet strjevanja in razblinjanja, povezane z mnogimi težavami. Tudi sam te sile pogosto čutim. Kljub temu  vztrajam v ozaveščanju vsakega posameznika. Trdno sem prepričan, da smem s tem  delati na stvari, ki je bistveno večja in pomembnejša kot si lahko mislim. Krize in upore na moji poti zelo dobro poznam in jih sprejemam. Doživljam, da je potrebno vložiti vse napore v to, da dosežemo posameznega človeka.

Na tej nalogi delate tudi vi, zato vam pravim prijatelji. Na svojem področju delate na povezovanju duhovnosti z materijo, jaz pa skušam povezovati duhovnost z materijo na področju socialnega. Vsi delamo na  razvoju. Vi za človeka na zemlji, jaz na človeku za zemljo.

Veliko moči vam želim pri plemeniti nalogi, ki ste si jo izbrali!