DUHOVNA ZNANOST IN SOCIALNO VPRAŠANJE

Rudolf Steiner 2.3.1908

Glede na njegovo življenjsko situacijo in izkušnje, tudi odvisno od resnosti, s katero je v stanju jemati življenje, se pri tistem, ki danes sliši besedo »socialno vprašanje«, prebujajo najrazličnejši občutki. In tako mora biti, če gre za vprašanje, s katerim naj bi se ljudje današnjega časa ukvarjali pravzaprav bolj globoko kot se. To se zdi sicer paradoksalno. Tisti, ki se jih to, kar beseda socialno vprašanje zajema, neposredno dotika, se gotovo s tem veliko ukvarjajo. Tisti pa, ki jim je danes še prizaneseno s tem, da bi prišli v neposreden stik s tem, kar je temelj socialnega vprašanja, še vedno niso dovolj temeljito prepričani, da pomeni to vprašanje v današnjem času nekaj, s čemer bi se moral obvezno ukvarjati vsak razmišljajoč človek. Tisti, ki živijo tja v en dan, ki oči pred tem, kar dan od njih zahteva tudi zapirajo, pa utegnejo doživeti, da bodo ali sami ali njihovi potomci prav zaradi svojega neznanja, prišli do slabih izkušenj. Če se o socialnem vprašanju govori v tem smislu, da današnji čas mora najti izhod iz situacije, v katero so mnogi ljudje prišli zaradi današnjih oblik življenja naše družbe, še vedno pogosto slišimo besede: bogate in revne smo imeli vedno, odkar človeštvo živi in se razvija. Socialno vprašanje je bilo vedno prisotno. Da se zato ni treba čuditi, če tudi v našem času tisti, ki niso blagoslovljeni z dobrinami sreče, to bolj ali manj jasno izražajo in si hočejo vzeti v boju tisto, do česar ne pridejo zaradi spretnosti. Vedno so bili bogati in revni, taki, ki so žalostni in taki, ki so bolj ali manj blagoslovljeni z dobrinami sreče. – S temi besedami hočejo vse posebnosti in značilnosti socialnega vprašanja izbrisati, jih narediti nejasne. Omenjajo upore sužnjev v starem veku, revolte v srednjem veku in druge dogodke, v katerih so si skušali zatirani zagotoviti svoje pravice in se tolažijo s takimi pojavi.

Vsak pa naj bi pravzaprav danes vedel, da predstavlja to, kar imenujemo socialno vprašanje danes, v človeku res nekaj novega, da je to čisto nekaj drugega kot podobna gibanja v drugih časih zgodovine. Tisti, ki iščejo rešitev socialnega vprašanja danes, so ljudje naše družbene ureditve, ureditve, ki jo imamo šele kratek čas tako, kot stoji danes pred nami. Težave so rezultat največ zadnjih stodvajset do stotrideset let; do teh je prišlo z sedanjimi, neskončno pomembnimi napredki človeške kulture. Ta napredek je prišel s koncem 18. stoletja, ko so iz glav naših iznajditeljev prišli tisti stroji in tako dalje. Šele od tistih časov, odkar se življenje vedno bolj in bolj koncentrira v centrih industrije in mestih, imamo delavca, ki dela za urno postavko, proletarca v današnjem smislu besede. Tistega, kar danes imenujemo socialno vprašanje ne moremo ločiti od teh, pravzaprav šele zaradi ogromnih napredkov človeške kulture ustvarjenih razredov človeške družbe. Suženj antike se je pravzaprav boril le, če se je čutil posebno utesnjenega.  Ni imel zavesti, da bi s kakršnimkoli drugačnim socialnim redom kdo lahko pomagal njegovemu življenju, njegovi stiski. Tudi v srednjem veku je bilo podobno. Moderni proletarec pa se vedno bolj oglaša z zahtevo, da se ni treba boriti proti temu ali onemu posamezno, temveč, da njegov položaj lahko spremeni samo temeljita reforma, morda tudi preobrat razmer sploh. In to prepričanje je močno razširjeno, je med ljudmi, ki delajo, mnogo bolj razširjeno, kot mislijo tisti, ki si zatiskajo oči. Včasih je za tistega, ki stvari razume, res presenetljivo, da se še vedno najdejo ljudje, ki niso dovolj resni, da bi se teh stvari lotili.

Lahko bi se zdelo zelo čudno, če se tako praktičnih vsakodnevnih zahtev, takih življenjskih vprašanj, loti nekdo, da jih osvetli s stališča duhovne znanosti. O tej si največ ljudi predstavlja, da je nekaj nepraktičnega, najbolj nepraktična stvar na svetu, da se je rodila v glavah sanjačev in se ukvarja z vsakršnimi stvarmi, ki z resničnostjo nimajo nič opraviti. Slišijo, da je v svetu gibanje, ki se imenuje duhovnoznanstveno, ki uči o nadčutnem v svetu, ki je temelj različnim bitjem, ki so okoli nas, kar je temelj človeku samemu kot nadčutno v njem. Slišijo, da te duhovne raziskave govorijo o mnogih dejstvih, tako na primer o ponavljajočih se življenjih na Zemlji in velikem zakonu o duhovnih vzrokih naših dejanj in usode. Slišijo, da vodi navzgor v vse mogoče višje svetove in tako naprej. Zlahka  verjamejo: le kaj zna nekdo, ki se ukvarja s takimi stvarmi, praktičnega, takega, kar bi bilo dobro vedeti o življenjskem vprašanju kot je socialno!

Toda s praktičnim življenjem je drugače. Danes pa bomo govorili o tej temi, ravno da bi pokazali, da ima duhovna znanost le takrat resničen pomen, če je v stanju, lotiti se praktičnih življenjskih vprašanj. Pri tem se vprašamo: Na kaj moramo biti pozorni, ko je govora o socialnem vprašanju? O tem, da se socialno vprašanje zastavlja, se lahko na oči prepričamo. Tistega, ki se z življenjem ukvarja, prepriča kar najbolj globoko to, kar vidimo. Lahko bi omenili, da so ravno v Angliji z razcvetom naše industrije, nastopile socialne razmere v najbolj grozni obliki. Za tiste, ki so hoteli narediti industrijo plodno za to, kar so imenovali svoj svet, se je zastavljalo edino in samo vprašanje: kako bo delovna sila najbolj poceni? – In tu vidimo tiste izgrede, ki so jih pogosto opisovali. Industrija povzroča razen močne luči, tudi močno senco, vidimo kako se blagoslovi naših strojev, železnica in parniki razvijajo skozi 19. stoletje. Ob tem vidimo tudi, kako mora, sledeč temu, delavec delati občasno tak delovni čas, ki brez dvoma presega vse kar človek zmore. Vemo, da niso bili samo odrasli, ki so jih v 19. stoletju v industriji Anglije držali na delu po dvanajst, šestnajst, osemnajst in dvajset ur na dan, občasno celo dalj. Ljudje, ki se jih to neposredno ne dotika, pa o teh stvareh nič ne vedo. Vemo, da so bili zaposleni v tovarnah na skoraj neverjeten način tudi otroci v najbolj nežni starosti. Vemo, da so ljudje otopeli za nevzdržnost takih stvari.

Dovolj je, pokazati na eno dejstvo, da je bilo nekoč v nekem parlamentu govora o tem, ali ni nezaslišano, da zaposlujejo, kot je to bil slučaj, v industriji otroke po osemnajst do devetnajst ur. Temu je nasprotoval zdravnik, češ da drugače ni mogoče! Ko so gospoda vprašali, ali štiriindvajset urnega delovnega časa ne smatra za nekaj nemogočega, je mož rekel: Iz globokih razlogov sem prepričan, da govorjenja o tem na splošno ne smemo vedno jemati resno. Nobenega delovnega časa pod štiriindvajsetimi urami ne morem navesti in imenovati za zdravje škodljivega. – Taka stvar karakterizira mnogo bolj kot dejstvo samo situacijo, v katero je človeštvo privedeno s tem, kar je zanj obenem tak blagor. In kdo ni v življenju izkusil sam, če le zna odpreti oči, kako se včasih ljudje v najbolj nežni otroški starosti, ko jih pošljejo v šolo, resnično ne morejo ničesar naučiti, kako neplodno je vse stremljenje in ideali, da bi iz njih naredili ljudi, ker zaradi socialnih tisk niso oboroženi s tistimi silami, ki bi za človeka dostojno življenje lahko kolikor toliko zadostno delovale.

Socialne stiske, v katere ljudje pogosto pridejo, ni mogoče opisati; to bi bilo preobsežno. To, kar je rečeno, potrebujemo samo zato, da bi to uporabili za drugo. Da se v nas dvigne to, kar ste videli, kot vsebina občutkov. Ne bomo mogli več porekati, da eno drži: veliki napredki človeškega duha, tisti ogromni napredki, ki so omogočili konstruirati stroje in tako dalje, ki so vso našo Zemljo zapredli v prometno mrežo, ta razvoj človeškega duha, ni šel v korak, sploh ni šel v korak z drugačnim razmišljanjem, z razmišljanjem o tem, kakšen je najboljši način življenja družbe. Nihče danes ne bo verjel, da se stroj konstruira sam, da ni treba uporabiti moči razuma, moči duha, da stroj spravimo v življenje in ustvarimo prometni sistem. Ogromno pa je danes takih, četudi tega ne priznajo,  ki v svojem najbolj notranjem občutku smatrajo, da se mora življenje ljudi v družbi urejati čisto samo po sebi, da za to ni potrebna moč duha, ki bi v to kolesje posegla prav tako, kot posežemo v kolesje neke tovarne.

Ni treba iti tako daleč kot velik raziskovalec narave 19. stoletja, ki je rekel: »Oh, po vedenju in razumevanju sveta je človeštvo neverjetno napredovalo, kar se tiče morale pa ni prišlo niti za korak naprej!» Tako daleč ni treba iti. Kar je bilo pravkar rečeno, da pretežni del ljudi, ki se jih socialna beda neposredno ne dotika, danes ne čuti potrebe, da bi se s socialnim vprašanjem ukvarjali, pa je dejstvo, ki ga ni mogoče porekati.

Kaj pa pri tistih, ki se ukvarjajo s socialnim vprašanjem ali naj bi se z njim ukvarjali? Tu imamo na primer knjigo svetnika vlade Kolbeja, z naslovom: «Kot delavec v Ameriki«. Z neverjetno nesebičnostjo, z resnično predanostjo, si je vzel čas in šel iz svojega birokratskega urada v Ameriko. Da bi spoznal socialno življenje, je težko delal v tovarni koles. Da mi ne bi pripisovali nepravičnosti v ocenjevanju moram povedati, da je to delo vredno izjemnega priznanja in se ga ne more ceniti dovolj. Poglejmo si sedaj edino izjavo te knjige. Tu stoji dovolj karakterističen stavek, ki pravi:«Če sem videl beračiti zdravega moža, sem se prej, moralno razorožen, pogosto vprašal: zakaj pa ta lump ne dela? – sedaj to vem.« Tako pravi vladni svetnik. »V teoriji«, dodaja, »zgledajo stvari drugače, kot v praksi. Tudi o najbolj nezadovoljivih kategorijah nacionalne ekonomije se razmišlja ob pisalni mizi še čisto znosno«.

Iz takega stavka govori cel svet človeških čustev in človeškega delovanja. Pred seboj imamo moža, ki je prišel do pozicije, ki jo imenujemo vladni svetnik. On nam pove, da je življenje tako malo poznal, da je vsakega, ki ne dela, imenoval lumpa. Pove, da se je moral najprej iztrgati iz svojega urada in oditi v Ameriko, da bi spoznal življenje, o katerem naj bi kot svetnik nekaj vedel, na kar se je njegovo delo nanašalo. Človek lahko študira, pride do odličnega delovnega mesta pa nekaj takega le potrebuje! Nimamo odprtih oči, da bi pogledali levo in desno in o življenju ne vemo nič. To je mogoče!

Če si to ozavestimo, smemo vprašati, ali ne bi bilo mogoče, da je v določenih stvareh zato tako slabo, ker marsikdo, ki igra pri tem odločilno vlogo, resničnega življenja noče spoznati. Danes se veliko govori o izboljšavah, predlogih in o stvareh, ki naj bi jih uvedli. Ljudje jih morajo uvesti. Ali ni tako, da je razlika med stvarmi, ki jih naredijo ljudje, ki o življenju nekaj razumejo in ljudje, ki na tako veličasten način priznajo, da ne razumejo nič? Kaj pomaga vse govorjenje, če človek ne uvidi, kako odločilno je, KDO govori o tem in ali ta nekaj tudi ve. Koliko od tega, kar srečamo v življenju, bi bilo lahko čisto prazno govoričenje in koliko tega, kar je prazno govoričenje, bi lahko uresničili in bi steklo v življenje? – Vprašanje je na mestu. Tistih, ki danes razmišljajo o socialnem vprašanju je veliko. Preveč jih je, če vprašanje vzamemo bolj zares, če razmislimo, kaj je potrebno, da bi nekaj teh vprašanj res koristno razumeli. Danes imamo celo vrsto ljudi, ki pravijo: takrat, ko bodo razmere boljše, ko bodo spremenjene, bo tudi življenje ljudi in njihov položaj boljši. – Mi vemo, da se morda najbolj razširjena, najobsežnejša socialna teorija sedanjosti, socializem sam, postavlja predvsem na to stališče. Mi vemo, da poudarja: ne navajajte vseh mogočih predlogov, kako naj bi ljudje postali boljši, kako naj bi se obnašali! Ne navajajte vseh mogočih moralnih zahtev! Kar je pomembno, je samo izboljšati razmere.

Simptomatično lahko srečamo to v človeku, ki bi rad izboljšal svet, pa na raznih koncih Nemčije nastopa s svojimi socialnimi teorijami in pripoveduje: Pravijo, da bi ljudje najprej morali postati boljši, da bi se izboljšale razmere. Toda,  vse je le odvisno od tega, da se človeštvo organizira v prave razmere. – In pripoveduje tudi, kako so tu in tam omejili delovanje gostiln in je bilo v takem kraju potem resnično manj pijanih in se je določenemu številu ljudi zaradi tega godilo bolje. Delavcu pripoveduje, da je človeška ljubezen, medsebojno bratstvo, prazna fraza. Vse da je odvisno od tega, da se uvedejo taki delovni in življenjski pogoji, da ima vsak zagotovljeno svojo eksistenco, potem da bi se morála na Zemlji že sama razširila.

Vi veste, da je socializem to predstavo izoblikoval daleč. To pa ni nič drugega kot posledica materializma našega časa, materializma, ki ni, kot to je duhovna znanost v stanju, pogledati v notranjost človeka in prepoznati, da predstavlja vse, kar je ustvaril človek, v meri, kot pride za socialni red v poštev,  posledico človeških misli in človeških čustev. Verjame, da je človek produkt zunanjih razmer. Ta vera zelo hromi uspešno obravnavanje življenja družbe. Ta vera hromi. Zato danes ne bomo navajali nobenega teoretičnega dokaza, temveč zgodovinski dokaz.

Če je bil kdo primeren za socialnega reformatorja, je bil to na prelomu 18. na 19. stoletje Robert Owen. Imel je dve odliki, ki sta mu dajali sposobnost, da posega s svojega stališča v socialno življenje: odprt pogled za industrijski napredek in za škodo, ki jo ta napredek prinaša glede na dobro človeštva in človeško srečo. Odprt pogled in odprto srce je imel za človeško trpljenje in imel je voljo in iniciativo, da bi vsaj za neko število ljudi ustvaril dostojno življenje. Najprej je živel materialistično in je bil kot tako mnogi, odvisen od teorije, da je treba ustvariti le ustrezne razmere, da bi v njih človeštvo moralno razvijali. In tako je osnoval v Ameriki majhno kolonijo, ki bi jo v vsakem pogledu lahko imenovali vzorno, če bi bili le pogoji pravi. Ljudem je zagotavljal človeka dostojno življenje s tem, kar na zunaj potrebujejo. Med delavnimi in stremečimi ljudmi je imel zanemarjene, ki so z zgledom prvih dobili spodbudo, postati urejeni ljudje. S tem se je izoblikovalo vzorno gospodarstvo, ki je svojemu idejnemu vodji dalo idejo, da naredi to v večji obliki. Oblikoval je drugo kolonijo, ki je bila organizirana prav tako praktično in človekoljubno On pa, ki ni postavil le teorije, da mora privesti sprememba okoliščin izboljšavo človeške usode, je moral doživeti razočaranje, ki ga karakteriziramo z njegovimi lastnimi besedami. Ljudje niso bili zreli za razmere. Zapisal je:«Kaj pomaga izboljšanje razmer, če pred tem ni izboljšana splošna morala, splošno znanje?« Najprej je treba človeka poučiti o njegovi notranjosti, predvsem o silah njegove duševnosti; potem šele lahko mislimo na to, da se bo socialno vprašanje kolikor toliko dostojno lahko približalo rešitvi.

Tako ocenjuje praktik, ne teoretik. In to je na nek način karakteristično za to, kako malo se človeštvo nauči iz dejstev, saj kljub temu razočaranju ljudje vedno znova zastopajo iste teorije. Toda, kdor vidi malo bolj globoko v duše ljudi našega časa, bo vedel, da je tak posamezen pojav v zvezi s splošnim razvojem človeških duš v sedanjosti. Če eden ali drugi tudi prizna, je temeljno prepričanje, da se danes lahko naredi vse, če spremenimo zunanje okoliščine in pri škodi, ki človeštvu grozi, pač hitro poskrbimo za rešitev z nekim zakonom. To so temeljna prepričanja v našem času. Mi vedno znova vidimo, da zakone motivirajo z utemeljitvijo, da neizkušeno človeštvo ne sme biti prepuščeno tem ali onim ljudem -, ne opazijo pa, da imajo čisto drugačno nalogo, kot delati zakone. Neizkušeno človeštvo bi morali podučiti, tako, da bi za svoja dela lahko odločalo samo.

Pogled le težko usmerijo od razmer na ljudi. To pa je naloga duhovne znanosti. Ta usmerja čisto od razmer, čisto in popolnoma na ljudi. Vprašajmo se pri vseh stvareh, ki jih srečamo okoli nas kot stanja ali razmere: odkod prihajajo te razmere in ta stanja? – Če jih ni povzročila narava, so rezultati človeškega čutenja in razmišljanja. To, kar imamo danes kot razmere, so bile misli in impulzi volje ljudi, ki so živeli prej. In razmere so take, ker so jih ljudje take naredili. Če hočemo ustvariti boljše razmere, se moramo predvsem več naučiti, moramo razvijati boljše misli in čustva in boljše impulze volje. Če pogledamo v krog socialnih teoretikov, tudi najbolj radikalnih, morda socialnih demokratov, te teorije v glavnem sploh niso v ničemer boljše od tistih, kar so ljudje že vedno mislili. Rodile so jih iste misli in isti impulzi, iz katerih so se oblikovale naše razmere in ki so pripeljali do našega stanja. Mi moramo imeti ljudi, ki življenje poznajo in vedo, za kaj gre pri silah, ki stojijo za življenjem. Kaj je manjkalo Robertu Ownu? Sam je moral priznati: poznavanje človeka! – Človeka nikoli ne spoznaš če koncipiraš svetovni nazor, ki se ravna le po zunanjem. Čim je oko motno zaradi materializma, ki se usmerja le na zunanjega človeka, čim človek ne ve, kaj se skriva za to fizično telesnostjo in s tem ne pridobi sposobnosti, da tako rekoč gleda za kulise, sploh ni v stanju, resnično ni v stanju da bi karkoli razumel o močeh, ki življenje usmerjajo in vodijo. Prav to pa je naloga spoznanja duha. Priznati je treba, da svoje naloge danes ne izpolnjuje povsod v pravi meri: priznati je treba, da se ljudje znotraj krogov, ki ga iščejo, pogosto z najvišjim vprašanjem človeškega bivanja igrajo. Toda ne gre za to, temveč gre za to, kaj raziskovanje duha v nas zmore. In to ne more biti le nekaj, kar nas nauči, kar nam daje dogme, temveč je lahko mogočen vzgojitelj naših najbolj notranjih duševnih moči. To je najboljše, kar iz spoznanja duha lahko pridobimo, če gledamo na duhovno znanstveni svetovni nazor z vprašanjem, kakšne ljudi ta lahko naredi. Potem zgleda ta slika takole.

Tu smo lahko govorili o aspektih, ki jih ima raziskovanje duha za najrazličnejša področja življenja. Lahko smo govorili o njegovih naukih o tem in onem. O tem naj ne bo govora. Tisti, ki spozna duhovno znanost bo opazil eno; glede na pomembno točko se ta razlikuje od vsega, kar so sicer današnje teorije. In to je pomembno. Danes je namreč človek v največ primerih, če naj bi si ustvaril pogled na svet, prav hitro gotov. Najljubše mu je, če po možnosti lahko dobi hitro zaokroženo podobo o svetu. Za poznavalce razmer je jasno, da je marsikdo materialist pogosto samo iz razloga, ker s svojimi mislimi ne gre daleč, ker misli kratko. In materializem je za svoje pristaše lahka stvar, zelo lahka. Pregled nad izgradnjo sveta iz čisto materialnih dejstev si lahko hitro ustvarimo in uvidimo, posebej še, če to nekdo ilustrira z diapozitivi, kako se je človek razvijal. Samo tja je treba buljiti in iz v vsakdanjem življenju pridobljenih predstav lahko zasledujemo ves potek razvoja sveta. Lahko je, slediti temu, kot pravijo materialisti, ugankam sveta, saj se misli ne prepletajo, ker se ne postavlja nobenih posebnih zahtev.

Pri duhovni znanosti stvar ni tako lahka. Človeku stvari ne naredi lahke, saj izhaja od resnične predpostavke, da je svet v svojih skrivnostih globok in se je treba potruditi, globoko je treba poseči v temelj stvari, če hočemo svet razumeti. In to je tisto, kar lahko pove duhovna znanost o nastanku in prenehanju človeka, o nastanku in prenehanju sveta, kar privede misli v najrazličnejše zaplete, kar včasih sili v poglabljanje malenkosti, včasih pa vodi človeka k velikim uvidom. Toda, to ima določene posledice in o tej posledici smemo odprto govoriti. Izoblikuje sposobnost razmišljanja in nas pripravlja na to, da tam, kjer v posameznem primeru komplicirano človeško življenje srečamo, to življenje tudi razumemo. Marsikdo bo rekel: od svetov, ki nam jih opisuje duhovna znanost, se mi kar vrti.- Ali je to slabo znamenje za duhovno znanost? Bolje bi bilo, če ta način razmišljanja pri človeku ne bi povzročil vrtoglavice, temveč bi ga krepil in jačal in bi bil tako pripravljen, razumeti življenje z močnimi duševnimi silami. Tako pa so praktične predstave o svetu in življenju take, da, če nek človek razmišlja o ugankah sveta v kratkih mislih, misli tudi o družbenem redu v kratkih mislih. Tako vidimo, da je to, kar slavni ljudje o socialnem vprašanju danes mislijo, slika tega, kar nam ponujajo kot materialistično predstavo o svetu, nekaj, kar ne zmore prodreti v globine življenja. Pri tem ima vsak nedoločen občutek, da je to, kar mu dela težave, neka fantastična, sanjska zadeva in da mora biti spoznanje duha nekaj fantastičnega, sanjaškega, vsaj zelo idealističnega, na vsak način pa neprimerno za resnično praktične potrebe življenja. Sicer je Fichte pred več kot sto leti svojim študentom v Jeni rekel: »Tisti praktični ljudje, katerih obsežne ideje se vedno dozdevajo nepraktične, ker ideje in ideali v življenju niso vedno uporabni, vedo samo, da v stvarniškem načrtu z njimi niso računali. Naj jim podari Božja previdnost luč sonca, hrano in pametne misli!« – Fichte je govoril tudi o nezmožnosti mnogih ljudi, da bi si predstavljali duhovnost JAZa: »Ljudi bi v glavnem laže pripeljal do tega, da se smatrajo za kos lave iz meseca kot za človeški JAZ.« Toda življenjska nujnost je, da si človeški JAZ predstavljamo.

Če gledamo življenje in socialno vprašanje iz tega stališča, moramo reči, da gledamo na duhovno znanost kot na veliko šolo življenja, ki onemogoči, da bi moral iti skozi življenje, priti do določene pozicije, postati v življenju svetnik, svetovalec pa da je potrebno iti potem daleč proč, da bi enkrat na dopustu spoznal življenje in ne bi bil več prepričan o tem, da je lump vsak, ki ne dela. Nekaj takega postane z duhovno znanostjo nemogoče.

Torej ne govorimo le o kakršnihkoli pogledih v odnosu duhovne znanosti do socializma iz duhovnega stališča, temveč govorimo o nečem drugem. Duhovno znanost smatramo za realno zadevo, ne le kot zbir dogem, temveč kot nekaj, kar daje spoznanje, modrost, in sicer táko, ki priteka v vsakem trenutku v neposredno življenje in nam odpre oči, tako, da zmoremo, kar življenje od nas zahteva. Tako je spoznanje duha splošni temelj za vsakršno sodbo, če sodimo za področje socialnega življenja ali za področje pedagogike. Ta sodba bo bolj zdrava, ker priteka iz resnične človeške narave, če izhajamo iz duhovnoznanstvenih stališč. Mi pravimo, da naj bi bili najprej prežeti od tega, kar zmore dati raziskovanje duha, potem pridemo sami do prave sodbe. Nekdo bi lahko rekel: Kako misli pristaš duhovne znanosti, na kakšen način naj bi ta ali oni član parlamenta presojal, če misli, da je sodil narobe? – To iz spiritualnega stališča ni prav zastavljeno vprašanje, temveč se mora reči: Sploh ne gre za to, da se reče, kako naj bi eden ali drugi mislil, temveč je človek prepričan, da bi imel on, če je prežet s temeljnimi resnicami, na vsakem mestu jasno sodbo. Mi mu njegove sodbe ne bomo predpisovali, temveč bo pravo sodbo našel. Kar se tega tiče, je duhovna znanost najbolj svobodnjaški življenjski princip, ki ga lahko imamo. Ničesar ne dogmatizira, temveč postavi človeka pred možnost, da ima povsod vedno lastno, zdravo, svobodno sodbo.

Razmere – od tega smo izhajali – smatramo pogosto kot tisto, kar bi človeka lahko naredilo drugačnega, in ljudje abstraktno razmišljajo, kako bi razmere lahko spremenili. Duhovna znanost ima opraviti samo in edino z realnimi človeškimi dušami, z razmerami med enim in drugim človekom. Danes bi bilo povsem nemogoče obravnavati posamezne konkretne stvari glede na socialno vprašanje. Če pa bi hoteli najti elemente, ki nam kažejo pot, da tam, kjer v življenju stojimo, ukrepamo na pravi način, lahko to ali ono le omenimo. Vsak ud nas naj bi ukrepal. Če hočemo najti elemente, potem se vprašajmo: Kaj pa je pravzaprav temeljno dejstvo, obenem temeljni fenomen, od katerega je lahko odvisna vsa beda, vse socialno trpljenje v svetu sploh. – To temeljno dejstvo nam spoznanje duha lahko pokaže, s tem, da nas postavlja pred dejstvo, ki ga danes največje število ljudi sploh ne razume in sploh ne priznava. To dejstvo je v zvezi s temeljnim pojavom vsega razvoja. Če življenje opazujemo poglobljeno, nam suho povedano kaže, da so ne samo stiska, trpljenje in beda – in če gremo stvari do dna še najmanj – odvisni od zunanjih razmer, temveč od določenega razpoloženja duš in z njihovim zunanjim delovanjem s tem v zvezi.

Praktik, ki si domišlja, da je bolj pameten, bo menil, da je to smešno. V resnici pa je to najbolj praktično v življenju kar le lahko poudarimo. Je stavek, za katerega se boste bolj in bolj prepričali, da stiska, beda in trpljenje niso nič drugega, kot posledica egoizma. Ta stavek moramo razumeti kot naravni zakon, ne tako, da mora morda pri posameznem človeku, če je egoističen, vedno priti do stiske in trpljenja, temveč da je trpljenje – pa morda na čisto drugem mestu – le v zvezi s tem egoizmom. Kot razlog in posledica, je povezan egoizem s stisko in trpljenjem. Egoizem pripelje življenje ljudi v družbeni ureditvi do borbe za preživetje. Borba za preživetje je resnično izhodišče za stisko in trpljenje, če gre za socialno stisko in trpljenje. Po našem današnjem načinu razmišljanja pa smo prepričani, da se nam zdi to, kar trdimo, naravnost absurdno. Zakaj? Ker smo prepričani, da mora biti velik del, pretežni del človeškega življenja, utemeljen na egoizmu. Sicer z besedami in teorijami tega nočejo priznati, toda v praksi bodo to kmalu priznali. Takole priznajo to. Pravijo: Naravno je, da dobi človek za svoje delo plačo, da dobi človek osebno tisto, kar je zaslužil. Pa vendar to na nivoju življenja nacionalne ekonomije ni nič drugega kot uresničenje egoizma. Živimo v egoizmu, čim živimo po principu: plačo moram dobiti osebno, kar jaz naredim, mi mora biti plačano. – Resnica leži tako daleč od te misli, da se zdi popolnoma nesmiselna. Kdor bi se rad o resnici egoizma prepričal, bi moral enkrat bolj intimno upoštevati različne zakone svetov. Moral bi se razmišljajoč ukvarjati z vprašanjem ali je delo, za katerega dobi plačilo neka oseba, resnično tisto, kar ohranja življenje, ali je to delo tisto, kar je odločilno? – Zanimivo je, zastaviti si to vprašanje. Socialnega vprašanja ne bo mogoče razjasniti prej, kot  bodo ljudje o tem razmišljali.

Paradoksalna primerjava – predstavljajte si, da je nek človek prestavljen na otok. Tam naj bi sam skrbel za sebe. Rekli boste: delati mora! – Toda ne le da mora delati, to ni to, kar je odločilno, k njegovemu delu mora priti še nekaj. Če je delo samo delo, je glede na okoliščine za njegovo življenje lahko absolutno nekoristno. Mislite si enkrat, da človek na otoku ne bi delal prav nič, kot štirinajst dni metal kamenje. To bi bilo naporno delo in po običajnih človeških pojmih bi za to lahko dobil dobro plačo. Kljub temu to delo ni niti malo v zvezi z življenjem. Delo le takrat služi življenju in ima vrednost, če pride k temu še nekaj drugega. Če je to delo namenjeno zemlji in zemlja da produkt, potem ima delo nekaj opraviti z življenjem. Mi vidimo celo pri nižje razvitih bitjih, da je delo ločeno od proizvodnje. Tako vidimo možnost, da pridemo do neznansko pomembnega stavka, da delo kot tako, nima nobenega pomena za življenje, temveč samo tisto, ki ga modro usmerjamo. Z modrostjo, ki jo k delu doda človek, je mogoče ustvariti tisto in narediti tisto, kar človeku služi. Razmišljanje o družbi danes nima niti najmanjšega razumevanja za to in greši proti temu stavku. In ni pomembno to, da si nekdo izmisli lepe abstraktne teorije. Resnični napredek je odvisen od tega, da se vsak posameznik nauči misliti v socialnem duhu. Današnje razmišljanje je pogosto nesocialno. Nesocialno je, na primer, če je nekdo v nedeljo popoldne zunaj in, ker je taka priložnost, sklene: napisal bom dvajset razglednic. – Prav je in socialno je vedeti in čutiti, da bo teh dvajset razglednic toliko in toliko pismonoš pripravilo do tega do bodo hodili po toliko in toliko stopnicah. Socialno mišljeno je vedeti, da ima vsako delo v življenju posledice. Sedaj pa pride nekdo in pravi, da misli socialno, ker mu je jasno, da bo zaradi pisanja dopisnic zaposlenih več pismonoš, ki bodo tako dobili svoj kruh. – To je ravno tako, kot če si pri brezposelnosti izmislimo, da bomo ustvarili delo in zato gradili. Toda ne gre za to, da ustvarimo delo, temveč za to, da se človeško delo uporabi samo za to, da ustvari dragoceno dobrino.

Če gremo skozi to do zadnje konsekvence, se človeku ne zdi več tako čudno, izgovoriti prastari stavek duhovne znanosti, ki zveni tako nerazumljivo, kot le mogoče: V socialnem življenju ljudi motivacija za delo ne sme biti nikoli v lastni osebnosti človeka, temveč edino in čisto v predanosti celoti. – To se tudi pogosto poudarja, nikoli pa ni tako razumljeno, da bi si bil človek tudi na jasnem, da prihaja beda in stiska odtod, da hoče biti posameznik plačan za to, kar z delom naredi. Resnica je, da je resnični socialni napredek mogoč samo, če tisto, kar si z delom prislužim, delam služeč vsem in če daje meni samemu skupnost tisto, kar potrebujem, z drugimi besedami, če to, kar s svojim delom naredim, ne služi meni samemu. Socialni napredek je odvisen od tega, da ta stavek priznamo, da človek dosežkov svojega dela noče imeti v obliki plačila za sebe osebno. K čisto drugačnim ciljem vodi svoje podjetje tisti, ki ve, da ne bo imel nič za sebe od tega, kar bo izdelal, temveč da je dolžan delati za socialno skupnost in obratno, da naj za sebe nič ne zahteva, temveč svojo eksistenco omeji na to, kar mu socialna skupnost daruje. To je tako res kot je to danes za mnoge absurdno. Naše življenje se odvija danes pod nasprotnim predznakom: pod predznakom, da hoče človek zahtevati vedno več, poln izkupiček svojega dela. Dokler se bo razmišljanje gibalo v tej smeri, se bo situacija vedno bolj slabšala.

To nesocialno razmišljanje zapelje k temu, da  pomešamo vse pojme. Pomislite koliko je znotraj tako razširjenega socializma govora o izkoriščevalcih in izkoriščanih. Kdo je izkoriščevalec in kdo izkoriščanec v očeh resničnega razmisleka? Poglejmo si človeka, ki za beraško plačilo izdela obleko.  Kdo je njegov izkoriščevalec? O vsakem bi bilo lahko govora. Lahko bi bilo govora o tistem, ki obleko kupi in za to plača čisto prenizko ceno. Toda, ali kupi to obleko samo bogataš? Ali ne kupi te iste poceni obleke isti delavec, ki se pritožuje nad izkoriščanjem? In ali ne zahteva danes znotraj socialnega reda on sam, da naj bi bila tako poceni kot le mogoče? Vidite, tudi delavka, ki čez teden s krvavimi prsti veze ročna dela, lahko nosi ob nedeljah obleko za tako nizko ceno zato, ker se delovno silo nekega drugega človeka tako izkorišča! Pred jasnim razmišljanjem to nima nič opraviti z bogastvom ali siromaštvom, temveč samo in edino s tem, kakšna je v našem svetu predstava enega človeka v razmerju do drugega človeka. Sedaj pa bi nekdo lahko rekel: Če zahtevaš, da naj bi bila človeška eksistenca odvisna od učinka njegovega dela, je ideal najlepše izpolnjen pri državnem uslužbencu. Današnji državni uslužbenec je neodvisen. Mera njegove eksistence ni odvisna od proizvoda, ki ga ustvari, temveč od tega, kaj smatrajo, da je za njegovo eksistenco potrebno. – Gotovo, tak ugovor pa ima resnično zelo veliko napako. Pomembno je, da ima vsak posameznik polno svobodo, da je v stanju, da ta princip spoštuje in ga prenese v življenje. Ne gre za to da bi ta princip uvedli na silo. Ta princip, osebno že pridobljeno in kar je še treba pridobiti, se mora spraviti v neodvisnost od tega, kar nekdo naredi za skupnost in se uveljaviti tja v življenje posameznika. In kako se to uveljavi?

Samo en način je, kako se to lahko uveljavi, eno, kar se tako imenovanemu praktiku zdi zelo nepraktično. Če ni več vzrok njegovega dela lastna korist, morajo obstajati drugi razlogi za to, da človek le dela, in sicer pridno in predano dela. Tisti, ki nekaj patentira in s tem  kaže, da smatra lastno korist za najpomembnejše v življenju, ne ustvari v resnici nič resničnega za socialno življenje. Za življenje pa resnično dela tisti, ki je s svojimi močmi voden do pravih učinkov samo iz ljubezni, iz ljubezni do vsega človeštva, ki mu rad in voljno daje svoje delo. Impulz za delo mora tako ležati v nečem čisto drugem kot v plači. In to je rešitev socialnega vprašanja: ločitev plačila od dela. Saj to je svetovni nazor, ki seže do duha, ki v človeku prebudi take impulze, da ne reče več: tudi len sem potem lahko, če je le moja eksistenca zagotovljena. – To, da tega ne reče, se lahko doseže samo z v duhovnosti utemeljenim svetovnim nazorom. Ves materializem bo trajno gledano vodil samo in popolnoma do nasprotnega.

Sedaj pa bi nekdo lahko rekel: to, kar se socialnega vprašanja tiče, je lepa preizkušnjica; prisrčno! Ali nismo vedno govorili, bi lahko nekdo rekel, da so ljudje pač egoistični in da moramo računati z njihovim egoizmom? Sedaj pa pride spiritualni svetovni nazor in pravi, to bi bilo lahko drugače. – No, seveda se je o tem vedno pridigalo, da ne more biti drugače in ljudje so pri tem vzeli nekaj za dobro in rekli: Resnični praktik je, kdor računa s človeškim egoizmom.  Seveda, toda na tem se kopje v razmišljanju ljudi žal ne obrne. Saj si tisti, ki vse pripisujejo razmeram, ki vse pripisujejo ustanovam, morajo vsaj priznati, da je tudi ta nagon in impulz prišel v ljudi, ker so razmere pač bile take, kot so se do danes oblikovale. Tu pa postaja razmišljanje prekratko. Moramo sicer reči:  na vsak način se ustvari čisto drugačno okolje s tem, če ljudje sprejmejo predstavo, da je nespodobno vse usmerjati  na osebno lastnino. – Tu postaja materializem celo v primerjavi z svojimi lastnimi pogoji nekonsekventen.

Mora nam biti jasno, da se tistih impulzov, ki jih lahko da duhovna znanost, doslej v razvoju človeštva nikoli ni poskušalo dati. Kar se tega tiče gre za novo duhovno gibanje ki bo imelo moč, da deluje v najbolj notranje duše, ker gre do najglobljega v svetu. Samo tak pogled na svet, ki seže v največje globine in privede resnico od tam, nam lahko pokaže pravi obraz sveta. Nikoli ni res, da s pravim spoznanjem, če vidimo pravi obraz sveta, postanemo slabi. Res pa je, da pride do slabega v človeku lahko samo od zmote, samo od zablode. Torej gradi duhovna znanost iz spoznanja človeške narave na tem, da se po njej doseže tisto, o čemer se je ravno plemeniti Owen tako motil. On je rekel: ljudi je treba najprej izobraziti tako, da se navade izboljšajo.- Spoznanje duha pa pravi, da poudarjanje tega principa ni dovolj in je treba pridobiti taka sredstva, s katerimi dušo lahko oplemenitimo. Če postanejo duše bolj plemenite in izostrene zaradi pogleda na svet, ki sega v duhovnost, bodo temu sledila stanja in zunanje razmere, ki so vedno zrcalo tega, kar človek misli. Ni tako, da bi razmere delale ljudi, temveč je tako,  da ljudje naredijo te razmere, v kolikor so razmere socialne. Če človek trpi zaradi razmer, trpi v resnici za radi tega, kar so mu storili ljudje. Tisti, ki išče resnico, mora priznati, da je vsa beda, ki je prišla z industrijskim razvojem, prišla samo odtod, ker  ljudje niso razumeli, da  bi morali iste sile zakona, ki so jih uporabili za blagoslova poln zunanji napredek, uporabiti za izboljšavo usode tistih ljudi, ki jih potrebujemo za preoblikovanje tega napredka.

Ne glede na to, kaj ste v zunanjem življenju študirali, prav tako pridno študirajte zakone človeškega sobivanja. Če pa ljudje živijo skupaj, ne živijo skupaj samo telesa, temveč tudi duše in duhovi. Zato je lahko samo duhovna znanost temelj za katerikoli pogled na svet. In tako vidimo, da tisto kar nam nudi poglabljanje duha, resnično lahko za vsakega od nas prinese tisto, kar nas usposobi, da iz naše majhne pozicije znotraj naše sfere, delujemo na tem velikem, socialnem napredku. Tega napredka ne bomo dosegli z abstraktnim pravilom, temveč je le v sumi tistega, kar dela posamezna duša. In pogled na svet, kot tisti, ki ga daje duhovna znanost, se dotakne samo in edino posamezne duše tako, da to dušo resnično dvigne nad sebe. Če ima naša socialna beda svoj razlog v osebnem koristoljubju, v poziciji v našem socialnem redu, lahko pomaga iz te samo pogled na svet, ki dviguje JAZ nad osebno koristoljubje. Tako kot se čudno zdi, hrane ne dobimo samo od našega dela, hrana namesto stiske, trpljenja in bede, pride od duhovno-znanstvenega poglabljanja. Duhovna znanost je sredstvo,  ki da človeku hrano in blagostanje v pravem pomenu besede.

In tako ostane resnično upravičeno celo za naše spremenjene razmere tisto, kar pravi Goethe o resničnem osvobajanju od vseh zaprek in nesreč v življenju v pesmi «Skrivnosti«. Takole pravi:     

Iz sile, ki vsa bitja veže, se osvobodi človek, ki premaga sebe.

Ta stavek, ki ga je Goethe oblikoval za posameznika, velja v tej meri, kot je človek socialno bitje, tudi za človeštvo:

Ljudje, ki se premagajo, osvobodijo svet od sile, ki vsa bitja veže.

Rudolf Steiner