Predavanje: 19.9.1999 – Dr. Zwiauer

Eden od pomembnih razlogov za situacijo in pri težavah, ki jih imamo pri pridelovanju in pri težavah v naravi, je ignoranca do elementarnih bitij, ki skrbijo za rastline in bistveno prispevajo svoj delež k uspevanju teh stvari (Marko Pogačnik).

Ko sem bil zadnjikrat pri vas, smo se zelo intenzivno ukvarjali z vprašanjem etrov, silami, energijami, ki oblikujejo življenje, ki snovi pozivajo k življenju. V prirodoslovju smo navajeni enostavno brez posebne razlage akceptirati, da sile pač imamo, da imamo opraviti s silami. Če govorimo o silah, lahko ostanemo pri tem, da enostavno opišemo to, kar posamezne sile naredijo. Toda če o silah govorimo, nam mora biti jasno, da vedno govorimo o delovanju, ki vendar mora imeti svoj izvor od nekod in nekje.

Na primer sila težnosti. Sila težnosti je sila, ki jo poznamo in vsak od nas jo posebej čuti, vsi smo nekako pod njenim vplivom. Človek pri tem lahko zastane: sila težnosti je, lahko jo izmeri kako je močna in lahko poizkusi njeno delovanje. Lahko izpusti nekaj iz roke in vidi, da to sila težnosti pritegne na tla. Ampak prav je, da se vprašamo še naprej. Od kod pa prihaja? Popolnoma jasno. Od Zemlje prihaja. Če pa razmišljamo o tem, je to nekaj, kar človeka presune. Ni samo po sebi razumljivo, da Zemlja nenehno nekaj priteguje k sebi. Če imamo opraviti s stvarmi – vedno znova jih moramo dvigovati od Zemlje. Šele ko dvignem in to spustim, se ta sila težnosti uveljavlja, vidim njeno delovanje. Zemlja teži k temu, da nekaj na sebe, k sebi pritegne. Rekel bi lahko, da je to neka čudovita gesta ljubezni, da vse pri sebi drži. In če se nekaj od nje oddaljuje, to spet pritegne k sebi. Mogoče se boste še vsi spominjali tega, da ta strah, ki ga kot otrok človek doživi, ko otrok prvič zve, da je Zemlja okrogla in da na spodnji strani Zemlje živijo ljudje, sprašuje, kako to, da tam ljudje ne padejo ljudje z nje. Če Zemlja vseh bitij, ki žive na njen ne bi imela tako rada, da jih drži pri sebi, potem bi pač ljudje na drugi strani padli v vsemirje. Tako samo po sebi razumljivo to vendar ni. Če spremljamo, od kod ta sila prihaja, odkrijemo, da prihaja od nekega bitja. Vse sile so izraz delovanja bitij. To je na splošno nekaj, o čemer ponavadi ne razmišljamo. Tako je tudi z eterskimi silami, ki smo jih obravnavali, ko sem bil zadnjič pri vas, čeprav si takrat nismo zastavili vprašanja, od kod prihajajo te sile oblikovanja življenja. Te sile pritekajo od bitij in ta bitja, od katerih pritekajo sile oblikovanja življenja so elementarna bitja.

Elementi zemlja, voda, zrak in svetloba ter ogenj so bili nekaj, s čimer so se naši predniki veliko ukvarjali. Če se vrnemo v čas grških filozofov, potem vidimo, da so pri njih elementi igrali pomembno vlogo. Thales, grški filozof, je videl izvir vsega v vodi. Voda je praelement, je rekel. Drugi filozof je smatral, da je ogenj praelement. Empedokles je razlagal: Ves svet je iz spora med elementi, konkurenčnosti, boja med elementi. Zadnji, ki je govoril o teh elementih in čigar delovanje čutimo celo v naš čas je bil Paracelzus. Spomnili se boste (o tem smo pogosto govorili: med tistim, kar je trdo in kar je tekoče, deluje princip sal, med tekočim in plinskim deluje merkurialni princip, med ognjem in zrakom deluje sulfurični princip. To so zadnji ostanki človeške zavesti o pomembnih prvinah na Zemlji. V novejšem času se je z besedo element mnogo bolj povezal pojem natrij, kalij itd. Skratka, z besedo elementi so povezovali misel na posamezne substance. Kot elemente so potem označevali posamezne vrste molekul, ki jih imamo nekaj več kot sto, zadnje v skupini so pač te dodane radioaktivne. In s tem se je predstava o teh štirih elementih nekako razblinila. Na drugi strani pa, če gremo nazaj v preteklost, pridemo v prejšnja stanja človeštva, kjer so ljudje ta elementarna bitja še neposredno doživljali, zaznavali. Ljudje tistega časa so imeli še nekakšno naravno instinktivnost, nekakšno sanjsko jasnovidnost. Ljudje so ta bitja še čutili in jih čuteče zaznavali (registrirali), konkretno so vedeli, da ta bitja obstojajo in so nekako v ozadju, za delovanjem teh elementov. To se je ohranilo v naše čase kot ostanek starega znanja v starih sagah, mitih in legendah. Mnenje, ki ga imajo prirodoslovci, znanstveniki našega časa, da so to pač vraževernosti, je našlo pač nekakšno pojasnilo: ljudje prejšnjih časov so fantazirali. Ker ta bitja pač niso vidna fizično, vidna so le za jasnovidce, so ta bitja iz zavesti ljudi v novejšem času vedno bolj izginjala. Pomembno bi se bilo vprašati, zakaj je moral razvoj potekati na ta način. Ta razvoj je človeku vzel zavest o tem duhovnem svetu, toda na drugi strani je prav to omogočilo, da je bilo človeku jasno in budno zaznavanje dano s prepoznavanjem vsega, kar imamo v materialnem svetu. Na eni strani imamo opraviti z nečim, kar smo izgubili in na drugi, kar smo v tem razvoju pridobili. Lahko uvidimo, da je ta razvoj moral tako teči. Kakorkoli lahko človek to na eni strani obžaluje, ne bi postal samostojno, suvereno bitje, nosilec jaza, če bi ostal v tej stari jasnovidni zavesti, v kateri se človek ni čutil kot samosvoje bitje, temveč se je počutil v naročju bogov.

To je sporočeno z velikim mitom o izvirnem grehu. Rajsko stanje so ljudje morali zapustiti, človek je pregnan iz raja ali bolje rečeno, človek se je sam izgnal iz raja in sicer zaradi tega, ker se ni ravnal po božjih zapovedih. Ta mit vso zadevo prikazuje v negativnem smislu, drugače jo ne more. Toda uvideti moramo, da je bil ta proces oddaljevanja iz naročja bogov potreben zaradi tega, da bi bila človeku dodeljena svoboda. To je obširno poglavje, ki se ga dotaknemo samo ob robu. To je torej v ozadju dejstva – izgubili smo povezavo z božanskim svetom, ker mi v ta svet z našo zavestjo ne moremo več segati. Imamo torej samo izročila iz pravljic o deklicah, imamo škrate, rusalke, salamandre in vile. Seveda je tako, da je to vedenje še ohranjeno pri vseh primitivnih narodih. In čim manj so narodi civilizirani, v modernem smislu tehnizirani, intelektualizirani, čim bliže so prvotnemu stanju tem več o tem je tam še ohranjenega. Izredno zanimivega je bilo na Irskem, kjer naj bi polagali nekakšen daljnovod, neko napeljavo skozi pokrajino in tam so bili še stari ljudje, ki so se temu močno uprli. Rekli so: Napeljave tukaj ne smete polagati zaradi tega, ker greste skozi področje vil, ki jih boste motili in zaradi tega se to ne sme narediti. Ne vem, kaj bi bilo, če bi to napeljavo delali danes.

19. stoletje je z vrhuncem materializma vse te stvari zavrnilo kot čisto fantazijo ljudi – vraževerje. Zelo razumljivo pa je, da se v današnjem času vedno več in več ljudi najde in tudi drugim sporoča, da spet najdejo stik s tem bitji. Verjetno prvi, ki je to vedenje o elementarnih bitjih sporočal zahodnjaškemu svetu in sicer na znanstven način, je bil Rudolf Steiner, ki je med letom 1910 in 1925 na različne načine govoril o teh bitjih. Seveda se bom skliceval na to; elementarna bitja vam bom predočil na način, kot to izhaja iz tega, kar nam je zapustil Steiner.

Povedal sem že o evolucijski antropozofski vedi o razvoju sveta, človeka in zemlje, da je prišlo do zgoščevanja in sicer od prvotne toplotne do čvrste oblike. Prastanje našega vesolja je bilo toplotno stanje. Na drugi stopnji je ta toplota nekako zgoščena v element zrak in eterizirana v element svetloba, v drugem koraku je ta element zraka zgoščen v tekoče stanje in obenem eteriziran v kemično eterično obliko in v zadnji, tretji stopnji je vse to zgoščeno v nekaj čvrstega. Torej, elementi toplota, zrak in  voda je zgoščeno v čvrsto in eterizirano z etrom življenja. Ti procesi, ki so bili potrebni, da bi se ustvarila današnja situacija, so se lahko zgodili samo zato, ker so se duhovna bitja povezali s temi procesi zgoščevanja. Rudolf Steiner govori o elementarnih bitjih kot o bitjih, ki so poslana za delo z naravo. Torej ta proces zgoščevanja so morala spremljati določena duhovna bitja, ki so še vedno povezana s temi elementi. Povezana so z elementom zemlja in z elementom zemlja so povezani škrati. Danes bomo to poskušali zasledovati na primeru rastline, saj je rastlina za nas zelo pomembno bitje, s katerim se vedno ukvarjamo in ker je rastlina pri teh elementih udeležena. Rastlina dela korenino v zemljo, kjer srečuje elementa zemljo in vodo in v ta element zemlja so tako nekako poslani škratje, ki so odrejeni za delovanje z elementom zemlja. Živijo torej v zemlji. Mi si to težko predstavljamo. Zemeljska bitja živijo v zemlji, v elementu zemlja na drugačen način kot npr. krt, ki je fizično bitje. Škratje živijo v elementu zemlja na drugačen način. Z njim so elementarno povezani. Zanje zemlja ni fizična prepreka. Oni gredo lahko skozi zemljo, tudi prozorna je zanje. Škratje živijo v tem elementu z vso svojo sposobnostjo zaznavanja. Pravzaprav so ti škratje bitja, ki so enostavno čutilo za to, kar se v zemlji dogaja. Imajo lastnost, ki jo človek še nima. Vse tisto kar zaznavajo tudi razumejo. Pri človeku ni tako, človek si mora najprej nabrati znanje, da bi vse tisto, kar vidi tudi razumel. Razmišljati mora; škratom se to zdi nerazumljivo, človeka smatrajo za neumnega in pravijo: Ti ljudje so neka smešna bitja, o vsem morajo razmišljati, to je vendar tako enostavno. Ljudje naj samo vtaknejo glavo v zemljo, pa bodo videli, kaj je. Mislijo, da morajo vse kar vidijo takoj razumeti. Ti škratje so eno samo čutilo, en sam čut, en sam razum in izredno pametna, razumna bitja so. Vse, kar zaznavajo v zemlji je tisto, kar jim posredujejo rastline. Je namreč tako, da rastline sprejemajo kozmično delovanje in vse, kar rastlina sprejme kot kvaliteto toplote, svetlobe, vode in zraka, se nekako potopi v korenino rastline, v zemljo in škratje to željno sprejmejo, zbirajo in negujejo. To je nekaj posebnega. Kljub temu, da so to duhovna bitja zemlje, se zanimajo za zemljo samo v taki meri, kot zemlja lahko sporoča razodetja kozmosa, ki so prišla preko rastline. Na nek način bi lahko rekli, da zbirajo kozmično modrost, ki jo dobivajo preko rastlin in vse to znanje, vedenje o kozmosu nosijo s seboj na svojih nenehnih gibanjih skozi zemljo in kamenje, od rudnine do rudnine, od kamna do kamna. V posebno veselje in užitek se jim je gibati vzdolž kamninskih žil, metalnih žil, rudninskih žil in tam širijo to kozmično modrost, ki so jo zvedeli prek rastlin. Za to pa, da so to modrost dobili, naredijo rastlini uslugo in do njenih korenin prinašajo minerale. Da lahko rastlinska korenina sprejme mineralne soli, je potrebno, da škrati to mineralnost tako nekako pripeljejo do rastlinskih korenin. Na ta način škratje prinašajo eter življenja, ki ga nosijo v sebi na rastlinske korenine, so torej tisti, ki rastlino preko njenih korenin oživljajo. Da je korenina pri rastlini najbolj z življenjem prežet del, vemo iz dejstva, da rastlinska korenina najdalj časa preživi. Mi lahko rastlino odrežemo, če ne čisto pa skoraj (včasih že mora biti kak list ohranjen), toda tisti del rastline, ki najdalj časa ostane – posebno pri trajnicah je tako – je korenina. Ta vitalnost v steblu in listih ni prisotna. Malo rastlinskih stebel in listov je v stanju, da rastlino ohrani. Pri vrbi je tako, da vejo odrežemo in sigurno se bo ukoreninila. Malo je takih rastlin, medtem, ko ima korenina ta element trajnosti življenja in kaže največjo vitalnost. Vitalnost se v rastlini še bolj zmanjšuje, čim bolj se približujemo cvetu. Odrezan cvet je prav gotovo brez izgledov, da ohrani življenje.

Še nekaj je, kar je izredno pomembno. Ti škrati, ki so nekako začarani, odrejeni v zemljo, živijo v elementu zemlja, toda do zemlje imajo nekakšno antipatijo. Zanje je največji užitek, če se mineral uniči, zmelje. Rudolf Steiner opisuje to: “Če gremo mimo kamnoloma, kjer meljejo kamenje v velikih količinah, iz tega zmletega kamenja povsod skačejo škratje z velikim navdušenjem, da so rešeni tega izgnanstva v področju zemlje.” To ima velik pomen za rastlino, rastlinski svet. Škratje imajo antipatijo do zemlje, ki rastlino nekako poriva ven iz zemlje. Torej, da rastlina raste navzgor, se razvija proti sili težnosti, se ima zahvaliti močni škratovi antipatiji. Ta sila, ki uperjena proti zemlji premaga silo težnosti, izhaja od škratov. Rastlina to silo sprejme in si praktično z njo pomaga, da se od zemlje oddaljuje. Škratje pa seveda že imajo razlog, da razvijejo to antipatijo do zemlje, saj so kar naprej v nevarnosti. Če bi se preveč predali zemlji, bi bili v nevarnosti, da postanejo amfibije (žabe ali krastače). Torej morajo biti nabiti z antipatijo, da ne bi postali te nizko razvite živali. Drugo je, da morajo biti izredno budni (saj tudi v Sloveniji poznate izrek : Bodi buden kot škrat), neprestano morajo biti budni, sploh ne smejo spati, skrajno budni. Če bi namreč zaspali, bi njihova substanca razpadla. Vedno so v nevarnosti, da razpadejo, če ne ostanejo pri polni budnosti. To so zelo zanimive stvari, delno so seveda presenetljive, če pomislimo na to, kako se oni praktično branijo pred zemljo. Ta bitja so posebno vezana na delovanje Lune, odvisni so od Lune. Ko pride polna Luna jim je to zelo neprijetno, čutijo jo kot neprijetno. Pri svetlobi polne Lune se počutijo zelo neugodno. Proti vplivu svetlobe polne Lune se morajo vedno braniti. Branijo se tako, da vso svojo moč porivajo ven. Jasnovidcem se takrat prikažejo kot čudoviti, v oklepe odeti mali vitezi, kar kaže samo na moč, ki jo morajo vložiti, da se branijo proti svetlobi polne Lune. Drugače pa, ko je mlaj, postanejo popolnoma prozorni in svetleči. Rudolf Steiner to čudovito opisuje: “Pri polni Luni postane škratom neprijetno. Fizična svetloba meseca jim ne godi. Ves občutek svojega obstoja tiščijo navzven. Če človek lahko to stvar imaginativno zazna, vidi te škrate pri polni Luni kot majhne, v oklepe oblečene viteze. Okoli sebe kot da bi nosili nekakšen duhovni oklep, da bi svetlobo polne Lune odbili, se je ubranili. Ko pa se Luna približuje mlaju, postane škrat tako rekoč prozoren, čudovit. Vidimo ga v svetlečih se barvah. Ravno ob mlaju so ti škratje zelo zanimivi, saj vsak od njih nosi v sebi cel svet in lahko bi rekli – v tem svetu škratov takrat miruje skrivnost Lune.” Škratje so seveda pomembni tudi za živalski svet, za zemljo in človeka. Toda o teh področjih ne bi govoril. Danes bomo obdržali rastline.

Mogoče pa lahko to na kratko karakteriziramo. Sila s katero se škratje branijo proti zemlji (oz. odbijanje zemlje), pomaga amfibijska bitja, ki le-to nočejo postati, do konca skrbno oblikovati. Ta antipatija naredi nekakšno postavo podvodnim živalim. Za zemljo je pomen škratov v tem, da ohranijo strukturo zemlje. Opraviti imajo z zemeljskim čvrstim elementom in ohranjajo tvornost tega elementa. In ta elementarna bitja bodo to tvornost v naslednjem utelešenju našega planeta zopet uveljavila – kot duhovne sile. Torej, to ne bo nikakršen mineralni eksces, ta bitja bodo ohranila oblikovalnost elementa zemlja. To je aspekt bodočnosti: če zemlja ne bo to mineralno stopnjo enkrat premagala (ker je trenutno vse v fazi razpadanja), potem bodo škratje te duhovne strukturne sile prenesli v naslednjo stanje našega planeta. Tudi pri človeku imajo škratje opraviti s silami strukture tako, da so udeleženi pri oblikovanju kostnega sistema in okončin. Torej, da imamo kosti in okončine je tudi posledica delovanja škratov. Rudolf Steiner nam poroča, kako ta bitja korenin karakterizirajo sami sebe. Škrat pravi: “Držim silo korenin, ona ustvarja obliko mojega telesa.” Tako se karakterizirajo po Steinerju. Ti duhovi, ki živijo v zemlji, so zelo zanimivo področje in rudarji so v prejšnjih letih pri delu pod zemljo, pri pridelovanju rudnin često poročali o srečanjih s škrati. Imamo celo vrsto pravljic in sag, v katerih igrajo škratje pomembno vlogo. Vedno jih opisujejo tudi kot hudobne škrate, pogosto pa tudi kot bitja, ki rada pomagajo. Vsekakor pa velja, da se smejejo človeku in v svoji neverjetni pameti menijo, da je človek neumen. Saj se mora človek vedno šele potruditi, da sploh ima misli, medtem ko oni z vsakim zaznavanjem takoj razumejo, kaj je na stvari. Oni pravijo: “Človek, dovolj je, da zaznavaš, da lahko takoj veš.” Človek je torej zanje neumen in za vsako zaznavanje, da bi ga razumel, si mora najprej pridobiti znanje.

Če gremo naprej, v področje listov, potem moramo reči, daje list nekako vpet med delovanje vode in zraka. Voda oživlja list, toda k listu mora priti tudi zrak in svetloba, da lahko rastlina zgradi substance v listih. V pomoč delovanju škratov na tem področju prihaja delovanje rusalk. One so tiste, ki pomagajo pri gradnji stebel in listov v elementu vlage in zraka. Toda v nasprotju s škrati, ki so vedno budni, so rusalke sanjava bitja, življenje so sanje. Živijo, sanjarijo v eteričnosti in se predajajo temu, kar priteka iz kozmosa. V tem sanjajočem življenju sproščajo in vežejo snovi. Delujejo tako rekoč tako kot kemiki sveta. Sanjaje gradijo kemizem rastlin v razkrajanju in tvorbi snovi. Ne delujejo več v področju etra življenja (eter življenja je element zemlja), temveč v področju kemičnega etra (element voda). Rusalke so torej te, ki gradijo snovnost rastlin. Tudi one imajo skrbi. Skrbi jih, da bi potrdile obliko ribe, če bi se preveč izpostavljale zemeljskosti. Proti temu se branijo. Začasno, toda vedno samo začasno sprejmejo obliko ribe in vedno morajo zunanjost premagati in to je čudovito. Saj veste, da rusalke vedno prikazujejo z ribjim repom. Toda to je nekaj, proti čemur se morajo ta bitja braniti. To je čudovito. Antipatija (ta sila) proti obliki amfibij povzroči, da ribam podelijo sposobnost, da naredijo svojo luskasto kožo. Druge živali kot npr. raki – tem dajejo rusalke sposobnost (moč), da gradijo svoje oklepe. Ta obrambna sila, odbojnost, daje ribam in rakom sposobnost, da oblikuje svoje luske in oklepe.

Ko rusalke izpolnijo to svojo nalogo (to je v času, ko se približujemo poletju), se jih loti veliko domotožje, hrepenenje, da se od zemlje oddaljijo, še povišajo. Odmirajoče življenje v vodi je element, v katerem se vedno dobro počutijo. Živijo v fosforesciranju, ki nastane, ko mikroorganizmi v vodi umrejo. Potem nastane nekaj takega kot oblak proste astralnosti. V tem barvitem elementu temno modre, modro vijoličaste do zelene barve živijo rusalke s svojim velikim hrepenenjem, da gredo navzgor, se dvignejo in se ponudijo kot hrana za višja bitja. Skupaj z zračnimi vilami (silfami), ki imajo isto tendenco, nekako hrepenijo po smrti. Svojo najvišjo izpolnitev vidijo v tem, da se ponudijo kot hrana za hierarhična duhovna bitja. Hočejo, da jih ta bitja pojedo. Ribiči pa tudi mornarji sporočajo o tem, da takrat, ko na morju zaznavajo svetlikajoče se barvne nianse, živi za tem nekakšno hrepenenje rusalk.

Rusalke bi lahko karakterizirali tako kot pravi Rudolf Steiner, oz. sporoča, kako rusalke karakterizirajo same sebe: “Gibljem moč rasti vode, ki tvori snov mojega življenja, tvori snov mojega življenja. Jaz gibljem silo rasti vode, ta tvori snov za moje življenje.” Tudi ta bitja imajo za ribe velik pomen; morda tudi za kače in sicer zaradi tega, ker dajo na voljo te sile strjevanja, tako da se ta bitja navzven lahko omejijo.

V zemlji imamo eter življenja, kemični eter za področje delovanja rusalk, v področju vil, ki delajo v zraku imamo svetlobni eter. S tem delovanjem zraka in svetlobe so povezane zračne vile (silfe). Živijo v elementu zraka, toda čisto so predane svetlobi. V zraku so povezane s pticami, ki letijo skozi zrak in zapuščajo za seboj zračne valove. V sledi teh zračnih valov zračne vile spremljajo polet ptic in imajo veliko potrebo povezati se s pticami in ptice jim dajejo občutek samozavesti (da vile doživijo same sebe, potrebujejo ptice, ki jim posredujejo občutek, da so). Silfe na nek način dopolnjujejo ptice. Pri ptici imamo opraviti z bitjem, ki ima zelo močno izraženo glavo, medtem ko so okončine nekako zakrnele in silfe nekako dopolnjujejo to bitje. Ptic brez zračnih vil si ne moremo misliti. Ptice in silfe vedno sodijo skupaj.

Silfe pa rastlinam prinašajo svetlobo in skrbijo za to, da lahko rastline svetlobo ponotranjajo. Vile rastlino nekako prežamejo s to svetlobo. Prinesejo oblikovite sile svetlobe v součinkovanje s kemijo rusalk. Kar rusalke kot kemijo pripravijo, to element svetlobe potem oblikuje s pomočjo silf. Na ta način je mogoč ta čudež fotosinteze. O tem smo že govorili, kakšen neverjeten učinek naredi rastlina, ko iz absolutno končnih proizvodov kot je ogljikova kislina in voda, tvori novo začetno substanco, škrob. To je rezultat dela rusalk in silf, učinkovanja vode in svetlobe. S pomočjo svetlobnega etra stkejo rastlinsko zunanjost. Ko pride jesen in rastline razpadejo, potem se te oblike pogreznejo v zemljo, kjer imajo škratje vso zimo opraviti s tem, da zaznavajo omahovanje duha v obliki rastline. Vse to, kar so rusalke in silfe naredile, se vgrezne v zemljo in škratje to čuvajo in negujejo.

Pozabil sem omeniti, kako človek dobi dostop do teh elementarnih bitij. Če bi človek lahko buden zaspal, če v spanju ne bi izgubil svoje zavesti, bi se v spanju znašel pri škratih. Če bi bil človek lahko buden v globokem spanju, potem bi se ponoči videl v morju rusalk. Preden je zjutraj s svojo zavestjo realiziral, da je na zemlji, bi pred zbujenjem zjutraj s polno zavestjo eksistence čutil, kot da so se ga dotaknile vile s svojo svetlobo in bi na ta način doživel silfe. Ta občutek, da se ga dotakne svetloba, pa za človeka ne bi bil prijeten. Počutil bi se kot ovit v mrežo svetlobe in to ne bi bilo prijetno. Ta vihrava svetlobna bitja pa so silfe, ki jih doživimo v trenutku prebuditve. Če se kozmične svetlobne sile premočno vnašajo navzdol v zemljo, pomeni to za rastline, da postanejo strupene. Te stvari smo že obravnavali. Rekli smo, da pride do strupenosti, če rastlina to astralnost, ki naj bi rastlino samo dotaknila, premočno vleče nase.

To močno povezovanje astralnega elementa svetlobe z rastlino bi lahko imenovali poljub vile. Lahko rečemo npr. beladona je rastlina, ki jo je vila poljubila in zato je postala strupena. Zanimivo je, da je ta volčja češnja strupena za mnoge živali in človeka, toda kosi in drozgi jo brez nadaljnega jedo. To je karakteristično. Te živali, ki imajo poudarjeno izoblikovano glavo, prenesejo to premočno komponento astralnosti v fizičnem. Če te ptice potem umrejo, se vile povežejo z duhovno substanco ptic, z astralnostjo, ki se osvobodi s smrtjo ptice in nekako plavajo v astralnosti teh umrlih ptic. Tako kot se rusalke povežejo z astralnostmi, ki prihajajo iz umrlih vodnih živali, je v tem primeru tako, da je astralnost umrlih ptic tista, s katero se povezujejo zračne vile. Kot modre strele se kažejo na nebu vile, ki hrepenijo po tem, da bi jih vdihnila višja bitja (pojedla). Tako kot se rusalke nudijo kot hrana, polne hrepenenja po smrti, tako se nudijo zračne vile, da jih vdihnejo vase višja hierarhična bitja. Oba elementarna bitja živita vdana smrti in živita v duhovnih hierarhijah naprej, če jih te uporabijo kot hrano ali jih vdihnejo vase.

Zračne vile bi se karakterizirale takole: “Sprejemam v sebe moč življenja v zraku, ta moč iz zraka me izpolnjuje z občutkom, da živim, torej vsrkam vase moč življenja zraka, kar mi daje občutek, da sem.” Na človeka učinkujejo zračne vile tako, da delujejo v ritmičnem sistemu človeka, pljuča, srce.

Torej imamo škrate, ki gradijo skelet in okončine človeka. Rusalke, ki sodelujejo v človeku pri pretvorbi, vile, ki so nekako prisotne v ritmičnem sistemu človeka in bitja ognja, salamandri so tisti, ki nekako sodelujejo v tistem delu človeka, kjer so doma živčevje in čutila.

Sedaj pa gremo k bitjem ognja ali salamandrom. Živijo v toplotnem etru. Rastlinam pritegujejo in dajejo na voljo toploto, tako kot vile dajejo rastlinam na voljo svetlobo in tako kot dajejo rusalke na voljo vodo. Živijo torej v elementu toplote in svetlobe. Zbirajo poletno toploto in jo nosijo v cvet rastline. To je zelo posebno.

Mi vidimo delovanje zemlje, vode, zraka, svetlobe, toplote na rastlino, toda povsod mora biti elementarno bitje med elementi in rastlino – kot posrednik.Škratje posredujejo med zemljo in korenino, rusalke med vodo in listi ter stebli, zračne vile posredujejo cvetu svetlobo, salamandri (toplotna bitja) pa cvetu posredujejo toploto. Pri oblikovanju plodov v jeseni imajo toplotna bitja veliko opraviti. Oplojevanje cvetov razumemo danes tako, da prašniki nekako oprašijo plodnico, toda Rudolf Steiner opozarja, da je cvetni prah samo spremljevalec, da je v bistvu samo ladjica, na kateri prihaja v cvet toplotni eter. Ta cvetni prah je v bistvu samo instrument, nosilec te toplote. Kar se resnično dogaja je, da mora tudi toplotni element priti v cvet rastline in mora prežeti vso rastlino. In vse to delovanje toplote, zraka, vode, vse to pride jeseni, ko seme pade v zemljo, škratje potem to v zemlji čuvajo.

Do oploditve pride potem v zemlji v času med Božičem in Novim letom do Sv. treh kraljev, v času 12-tih svetih noči. V tem času se to, kar imamo spravljenih kozmičnih moči, z materinskimi silami zemlje, s škrati obvaruje. Pravzaprav je ta oploditev nekaj, kar opravijo elementarna bitja toplote – salamandri in elementarna bitja zemlje – škratje. Rudolf Steiner pravi, da je za rastlino zemlja vedno mati, nebo pa vedno oče. Oploditev se izvrši med silami zemlje, ki jih čuvajo škrati v soočanju s silami kozmosa, ki pridejo s silami toplote, svetlobe in zraka v zemljo. Korenino oživljajo škratje z etrom življenja. Rusalke negujejo s pomočjo vode in zraka kemični eter, zračne vile nosijo v rastlino svetlobni eter, salamandri pa vanjo nosijo eter toplote.Plod, ki se pri tem tvori, se povezuje z življenjem v zemlji. Salamandri, bitja toplote, ognja, dobijo občutek samega sebe v metuljih in sploh v vseh insektih. Tako kot sledijo vile letu ptic, sledijo salamandri letu insektov. Če jasnovidec opazuje avro insektov, potem je zanj vedno težavno, saj se avra insektov vedno povezuje z elementarnimi bitji toplote, salamandri.

Pri čebeli sploh ne moremo ločiti salamandrove avre, ki jo spremlja. Prav ta fini prah na krilih metuljev je pravzaprav poduhovljena materija, ki jo salamandri nosijo z umirajočimi metulji nazaj v kozmos. Srečni so, da lesketanje, ta element svetlobe,ki seva nazaj v kozmos, opažajo tudi višje hierarhije. Tako kot rusalke nekako hrepenijo po tem, da jih hierarhije požro, tako kot zračne vile želijo, da jih višje hierarhije vdihnejo vase, tako živijo salamandri v želji, da jih duhovna bitja vidijo, zaznavajo kot avro, ki jo salamandri tvorijo okrog Zemlje iz poduhovljene materije insektov. S tem ko se, zaradi delovanja elementarnih bitij toplote, okrog Zemlje ustvarja kot neka avra ognja, gre ta sila toplote tudi navzdol v rastlino, kjer povzroča, da se v rastlini prebuja sila življenja, ki jo čuvajo gnomi, do rojstva novega življenja. Tu torej pride do dvojnega gibanja. Škratje in rusalke delujejo navzgor s tem, da substance iz zemlje pošiljajo ven s svojimi silami antipatije. Pri vilah in salamandrih pa imamo opraviti s tem, da iz kozmosa s svetlobo in toploto prihajajo sile kozmičnih simpatij. Na ta način se srečujeta ljubezen in žrtev sveta, ki ju nosijo vile in salamandri s težo in magnetizmom sveta, ki zaradi delovanja škratov in rusalk priteka iz globin navzgor. Če bi človek hotel doživeti delovanje elementarne sile salamandrov, mora pri dnevni budnosti, zavesti, priti do duhovnega prebujenja. Videli smo, ko človek zaspi podzavestno srečuje škrate, v globokem spanju nezavestno srečuje rusalke, ob prebujanju nezavestno srečuje vile in v stopnjevanem stanju budnosti bi doživel delovanje elementarne sile ognja, ki je v sorodu z jasnim mišljenjem človeka in deluje na njegov živčno-čutni sistem. Če bi človek lahko zavestno doživel delovanje salamandrov, bi doživel, da misli niso zaprte v glavi, temveč da se v glavi le zrcalijo, da so misli pravzaprav misli sveta, da nam padajo na misel. S tem da mislimo, participiramo v mislih sveta. Salamander bi sam sebe karakteriziral s temi besedami: “Prebavljam silo ognja. Tisto s čemer ogenj stremi navzgor, razreši me v blaženo duhovnost.” Ta zveza elementarne sile ognja s sposobnostjo razmišljanja pri človeku je izredno zanimiva, saj zaradi intelektualnega razmišljanja občutimo, da je razmišljanje nekaj hladnega, vidimo pa, da je pravo bistvo razmišljanja element ogenj, pri čemer zažari vsa sila volje in navdušenja, ki je pravzaprav v našem jasnem mišljenju. In na koncu še opozorilo štirih elementarnih bitij človeku. Medtem, ko škratje delujejo na sistem življenja človeka, ga opozarjajo z besedami: “Bodi buden, škratje so vedno budni.” Človek mora tudi spati, toda škratje ga opozarjajo, da bi bil buden. Medtem ko rusalke delujejo na presnovo in človeka opozarjajo z besedami: “Misli v duhu.” Vile delujejo na ritmični sistem človeka in ga opozarjajo z besedami: “Živi ustvarjalno dihajoče življenje.” Bitja ognja delujejo na živčno-čutnem sitemu pri ljudeh in jih opozarjajo z besedami: “Ljubeče sprejmi silo bogov.” Pred tem pa je, da elementarna bitja človeku očitajo, kaj je zamudil, kaj bi moral narediti, pa ni poskusil. In sicer pravijo škratje: “Sanjaš samega sebe in preprečuješ prebujenje (izogibaš se prebujenju).” Zato škratje opominjajoče kličejo človeka naj se prebudi. Rusalke pa ga kritizirajo: “Ti presojaš dela angelov in nimaš pojma”, zato opomin: “Misli v duhu.” Vile kličejo človeku: “Tebi sveti stvarniška moč in sam nimaš pojma o tem. Čutiš njeno moč, toda ne živiš je”, zato poziv: “Živi ustvarjalno dihajoče življenje.” In bitja ognja kličejo človeku: “Tebi daje moč volja bogov, ti pa je ne sprejemaš, z njihovo močjo hočeš delati, toda odbijaš jo od sebe”, zato poziv: “Ljubeče sprejemaj voljo bogov.”

To so besede, kot grom, ki nam zvenijo iz tega elementarnega sveta. Toda človek to ne sluti, pa sam sanja in se izogiba prebujenju, presoja dela angelov in ne zna. Sveti mu stvarniška moč, ampak tega niti ne sluti. Čuti njeno moč, toda je ne živi, krepi ga volja bogov, toda on je ne sprejema. Zahteva voljo bogov, toda odbija jo. Zato torej opozorilo: “Stremi k temu, da si buden, misli v duhu (ne materialno), živi ustvarjalno dihajoče življenje. Ljubeče sprejemaj voljo bogov.”

Vse to, kar nam o duhovnosti pripoveduje Rudolf Steiner, imam občutek, da je to nekaj neresničnega. Toda dandanes je kar veliko sporočanj o srečevanju elementarnih bitij – literature o doživljanju angelov. Vidimo, da se je od takrat, ko nas je Rudolf Steiner kot prvi spet vpeljal v to temo, kar nekaj zgodilo, da se nekaj dogaja. Imamo tudi mnogo poročil o ljudeh, ki so klinično umrli, pa so se vrnili v življenje.Vse to nam nekako daje občutek, da je ta temni čas resnično minil in da je ta svetel čas, ko se želi duhovni svet človeku spet sporočati, na poti. Presenetljivo je, da doživljajo duhovni svet ljudje, ki pravzaprav ne stremijo k temu (tistim, ki stremijo za tem, se to ne dogaja). Ljudje, ki nimajo nič opraviti s tem, ki si tega ne želijo, imajo ta doživetja. Duhovni svet se jim sam ponudi in jih tako rekoč posili s svojim razodetjem. Majhen izsek iz tega, ko v svetu danes že najdemo literaturo na to temo, bi vam samo dva predstavil.

Eno je Ursula Burkhardt: Žena, slepa od rojstva je kot otrok čutila močno povezanost z naravo. Vedno je iskala srečanja z naravo in se notranje intenzivno odprla za naravo. Mogoče ravno zaradi tega, ker je bila fizično slepa, je imela še posebne možnosti srečati svet elementarnih bitij. Objavila je nekaj manjših knjižic in tudi celo vrsto zgodb o elementarnih bitjih podobno pravljicam, kjer prikazuje svoja doživetja z elementarnimi bitji na slikovit način. Najpomembnejša je v mojih očeh knjižica Karlik, kjer opisuje konkretno srečanje z enim od elementarnih bitij. Toda, najpomembnejše sporočilo, ki ga je prejela od tega elementarnega bitja je sledeče: med elementarnimi bitji obstoja revolt in del elementarnih bitij noče več opravljati svojega dela v naravi, zaradi tega, ker človek vsa njihova prizadevanja uniči (to so izjemno delavna in prizadevna bitja). Lahko si predstavljamo, če elementarna bitja v naravi prenehajo delati tako kot so doslej, da se bo red, ki vlada v naravi zrušil. To je resen problem. Rešimo ga lahko le na ta način, da se človek spremeni, ne zato, ker se mora, temveč zaradi spoznanja, zaradi uvidevnosti, da narava ni brez življenja, duše in duha, da moramo s tem svetom enako ravnati kot s človekom, da ga priznamo kot živo, duševno in duhovno bitje.

“Kot otrok sem se rada igrala s palčki in vilami. Poznala in razumela sem jih. Fizični svet so morali učitelji in vzgojitelji meni kot slepo rojenemu otroku sistematično predstaviti. Tega drugega sveta, kot sem ga jaz imenovala, pa mi ni mogel nihče pojasnjevati. Včasih sem hotela odraslim pripovedovati o tem svetu. Ko sem bila še majhna, so mi potrpežljivo prisluhnili. Ko sem bila malo večji otrok, so menili, da me je potrebno prepričati, da tega drugega sveta ni. Rekli so mi, da moram raziskovati med tem, kar je in tem, kar siv svoji fantaziji predstavljam. Toda jaz v ta bitja nisem verjela, doživljala sem jih. Tako sem začela trpeti zaradi mojega prvega velikega življenjskega problema. Česar kot slepa nisem mogla videti, sem morala odraslim verjeti.Tisto pa, kar sem sama zaznavala, tega niso smeli verjeti. Velik problem zame. Do sprememb je prišlo, ko smo v zadnjem razredu brali G.Fausta. Slike in osebnosti drame so me tako zelo zaposlovale, da lastnega doživljanja nisem mogla več zamolčati. Kot študentka sem izgubila svoje pomisleke glede na religijo  in slabo vest, ki je iz tega nastala. Neobremenjena sem uživala družinske izlete in ko so drugi s svojimi očmi zaznavali, sprejemali, občudovali naravo, sem jaz s svojim notranjim zaznavanjem odkrivala lepote, o katerih drugi niso nič slutili. Enkrat smo bili na jasi blizu gozda. Bilo je v Alzaciji. Iz gozda je počasi prišel škrat. Prihajal je vedno bliže in gledal me je z začudenimi očmi, ki so postajale vedno večje. Z mojim notranjim očesom sem ga tudi jaz gledala. “Ali me vidiš?” me je vprašal. “Da”, sem mu odgovorila. Rekel je: “Zdravo!” Oba sva ostala brez besed in potem je zamišljen odšel nazaj v gozd. Razumela sem. Tudi škratje so izgubili stik z nami. Drug na drugega se moramo spet navaditi.”

Tu bi bilo treba nekaj dodati. Če človek to tako bere, bi menil, da je ta škrat govoril. Toda to ni fizični govor, saj ne more fizično govoriti. To, kar ona sliši kot vprašanje, se v njeni notranjosti pojavi kot misel. Duhovna bitja zaznamo s tem, da se pojavijo v naših mislih, pri vsem skupaj gre že za prevod. Pa to približevanje škrata, ki si ga tudi ne moremo predstavljati prostorsko pomeni, da stopi v njeno zavest in ona potem doživi kot misel to, kar ji pravi. Razgovori se dogajajo kot zaznavanje misli, dogajajo se v duhovnosti.