»Rastline so organi, s katerimi organizacija Zemlje, ko se spomladi prebudi, razvija skupaj s Soncem  svoja čustva in misli«

Dr.R.Steiner

Dvozrnica je prastaro žito. Govora je o 5.000 do 10.000 letni zgodovini. Svoje korenine ima dvozrnica v času, ko je bil človek z naravo in nebom intimno povezan. Je žito Biblije in Rima in je bila takrat osnovno žito za prehrano: za močnike in kruh.  Doma je bila od Rusije do Portugalske, od južne Švedske tja do Egipta in Etiopije. Potem je počasi izginjala. Po drugi svetovni vojni bi jo našli v Rusiji, Etiopiji, Indiji in Italiji le še tu in tam. Zadnja leta je dvozrnica spet vzbudila pozornost in se pojavlja predvsem v ekološkem poljedelstvu.

Dvozrnica je v svojem razvoju sopotnik pšenice: iz trav razvita enozrnica s čvrstim klasnim vretenom žlahtnjena v dvozrnico. Gensko gledano ima v svoji lestvici lastnosti, ki so podobne lastnostim  pirnice. Dvozrnica je kot pšenica v visoki meri samoprašna, lastni cvetni prah opraši lastno plodnico. Gre za nekakšno »ostajanje pri sebi«. Klasje je lahko skoraj belo, lahko pa tudi rdeče-rujavo ali vijoličasto ali skoraj črno. Tudi oblike klasov so različne.

Za kruh, kot smo ga danes vajeni, je potrebna določena kvaliteta beljakovin. To kvaliteto izražamo v vrednosti sedimentacije, ki naj bi bila med 25 in 60. Dvozrnica določenih področij, ima nizke vrednosti sedimentacije, iz nje bi lahko pekli le lepinje. Druga rastišča kažejo visoke vrednosti, tako, da se moka takih rastišč lahko dobro peče v kruh. Kar se okusa tiče je dvozrnica manj primerna za sladice, odlična pa za poln, okusen kruh. Minerale, ki jih predela rastlina, človek laže sprejme in uporabi. Visoke vsebnosti mineralov v živilih cenimo kot nekaj pozitivnega. Pri dvozrnici ugotavljamo, da vsebuje izjemno veliko železa. Morda leži v tem razlog, da so jo svojčas smatrali za žito, ki čisti in osveži. Vsebnosti kalcija in magnezija so v dvozrnici podobno visoke kot pri pšenici.

Če delamo slike kristalizacije bakrovega klorida vidimo, da je dvozrnica pšenici podobna, da pa ima v slikah, ki karakterizirajo notranji red in potencial rastline, le tudi svoje specifičnosti. Razlike te notranje kvalitete pri metodi z dvigujočimi slikami niso tako jasne kot pri metodi kristalizacije.

Pridelki dvozrnice so približno za 50% manjši kot pri pšenici. Vsebnost proteinov je pri dvozrnici dvakrat višja kot pri pšenici. V nasprotju s pšenico so pri dvozrnici zrna pogosto zrasla s plevami in so presenetljivo velika, predvsem presenetljivo, če si predstavljamo, da zadnjih 100 do 200 let dvozrnice nihče ni žlahtnil. Kar se tiče količine in tehnike setve, je dvozrnica primerljiva z ovsem. Poznamo ozimno in jaro dvozrnico.

                                                                  Eckart Irion, Hof Grub, D

Kruh drugače

Seme je še organizem. Če ga položimo v zemljo bo nabreknilo, vzkalilo, naredilo korenino, steblo, liste, klas, bo cvetelo in če bo prav, rodilo tisočeri plod. V semenu je vsa ta možnost še skrita. V njem je spravljena zgodovina: vsa skrb in nega naših prednikov iz preteklih tisočletij, vremenski pogoji preteklosti. V njem je potencial bodočnosti.

Mi smo njegovi skrbniki v tem času.

Semena so velike dragocenosti in paziti moramo nanje.

Če hočemo speči kruh, mora zrno umreti, zmleti ga moramo v moko. Znanost današnjega dne v moki zmletega zrna ne bi nič pogrešala, kar lahko v zrnu najde, saj etrov, sil oblikovanja življenja, ne zna zajeti, kaj šele, da bi jih znala razlikovati.

Iz antropozofije vemo, da so sile oblikovanja življenja, etri, tiste energije, ki po pravzorcih zmorejo organizirati substance v organizme, in sicer tako, da ostanejo ti na izvire teh energij »priključeni«. Tako se n.pr. kristalizacijske slike enakega semena karakteristično razlikujejo glede na pozicijo Sonca v toku leta pred različnimi zodiakalnimi ozvezdji. Ko delamo po biološko-dinamični metodi in uporabljamo kompostne preparate, gnoj iz roga in kremen iz roga, skrbimo za to, da v tisti del rastline, ki nam služi kot hrana, dovedemo čimveč teh sil življenja.

Etri, potencial, preteklost in bodočnost v nekem zrnu, hranijo tudi naše telo, naše življenje, gradijo vitalnost, ki vodi in usmerja procese v našem telesu. Pri izbiri hrane pazimo, da so te sile življenja v živilih v čimvečji meri prisotne, kupujemo  čimmanj predelano, neobsevano, dozorelo hrano. Ko zrno zmeljemo, se začno etri ločevati od snovi in za snovi veljajo zakoni fizike. Razkroj pokvarljivih sestavnih delov zrna kot npr. maščob bomo kmalu lahko zaznali kot grenkobo, manj pokvarljivi sestavni deli se obdržijo dalj časa, toda prav kmalu so etrov prazni.

Zrnje za peko kruha zmeljem neposredno preden se lotim peke. Pred mletjem ga pregledam, izločim morda primešano seme plevela in sem posebej pozorna na morda primešane rožičke ali dele rožičkov. Zmlete moke ne sejem, saj pridelujem žita brez strupov in so v obrobnih slojih, ki jih mnoge trgovine za zdravo hrano kot otrobe drago prodajajo, za zdravje črevesja in urejeno prebavo dragocene celulozne balastne snovi, pa tudi dragoceni minerali in vitamini. Moj kruh je temen, to mi je še posebej všeč.

Vsakdanji kruh pečem po receptu gospe Hitschfeld takole:

Na približno 2 kg nepresejane pirine moke dam en zavitek kvasa, ki ga pustim da vzhaja. V moko zamešam jedilno žlico kuhinjske soli, pest posušenih kopriv, po čajno žličko zdrobljenega janeža, kumine in koriandra, v vodo pa primešam žlico medu. Včasih dodam še pest sončničnih in pest lanenih semen. Testo dobro ugnetem in ga pustim da vzhaja, praviloma je to pol ure. Testo nato ponovno pregnetem, dam ga v forme in takoj v pečico, kjer ga pečem eno uro pri 200 – 220°C. Kruh bo rahel in kljub temu čvrst. Okus mi je v posebno veselje. Če pazim na kozmične ritme in pečem na dan za cvet, vzamem lahko tudi manj kvasa. Ob dnevih za cvet je testo lepše in kruh okusnejši.

Duša ima krila

…in njenih sedem zamahov v tednu

Sorodnost med dušo in vodo

Človeško psiho radi primerjajo z morjem. Ne le, da je morje prav tako široko in se mu ne more najti dna kot se zdi to tudi pri človeški duši. Obema je lastno še nekaj drugega, centralnega: gibanje. Pri vodi se sicer zdi, da jo sprvi v gibanje vedno nekaj zunanjega kot na primer veter ali nagib. Če pa pogledamo točno, vidimo, da je gibanje najbolj lastna potreba, karakter vode. Enostaven poskus to lahko ilustrira: voda polivamo po poševnem kosu stekla. Vidimo, da sicer sledi nagnjenju plošče, torej sili težnosti, pri tem pa poišče svojo, vijugasto pot, ki se vedno po malem spreminja. V vodi je skrita notranja živahnost, želja po gibanju, ta je v toku let omogočila igrivo in milo oblikovane robove potokov in rek, ki pokrajino kot milujejo. Kako čisto drugače kot rez kanala, kadar vode prisilimo v ravno strugo. Voda je v gibanju, v opričakovanu gibanja tudi če e teče. Le nežen piš vetra, udarec ribje plavuti, že odgovori voda z ritmičnim valovanjem. Da pride v gibanje pa je spodbuda od zunaj le potrebna.

Kraljevska plat duše

Človeška duša je vodi podobna. Kar nam posredujejo čutila, vsak dražljaj od zunaj, lahko spravi dušo v gibanje, v notranjo živahnost, ki se izrazi kot čustvo, misel ali dejanje. Če človek na zunanje dogodke ne reagira z interesom in sočutjem pravimo, da je hladen. Tak, kot zmrznjena voda. Kot voda, ki je izgubila svojo ljubezen do gibanja in svojo občutljivost za spodbude. Medtem, ko voda, da bi se spravila v lastno nihanje in vrtinčenje, potrebuje pomoč od zunaj, pride človek lahko v gibanje brez zunanjega razloga, čisto iz sil svoje notranjosti. Takrat čuti vse, kar prihaja od zunaj kot motnjo. Gibanje se dogaja skrito v notranjosti. Podobno kot v sliki lažnivega brona Muenchhausna, ki se sam potegne za lase, da bi se osvobodil iz močvirja. Duša se lahko spravi v gibanje in v razvoj iz lastnih moči. Nobene religije ni, v kateri se prav ta sposobnost ne bi opisovala kot kraljevska stran duše. Pri tem je zanimiva izbira besed kot: Se spraviti v gibanje iz moči lastnega JAZa, z razmišljanjem, meditacijo ali molitvijo; pomeni poglabljanjem in povišanjem duše. Za tem smo kot mirno gorsko jezero: v njem se zrcali vse nebo, obenem se vidi globoko na njegovo dno.

Duša niha med tema obema skrajnostima, najti spodbujanje in osvežitev iz okolja in biti čisto pri sebi. Pri tem velja: čim močneje, tem bolje. Čimbolj smo se naučili, umakniti se vase z dobro mislijo, dobro knjigo, modrim izrekom ali sicer z nečim, kar ima dobre vsebine – pa četudi le za nekaj minut vsak dan, tembolj angažirani in zainteresirani se bomo lahko na primer, približali drugim ljudem, bomo dovolili drugačne misli, bomo npr. lahko uživali naravo.

Kdor tako vadi bo opazil, da nekatere stvari določenega dne ne uspejo tako dobro, kot na drug dan v tednu, da se na primer težje koncentriramo ob sredah, da je ob četrtkih laže kaj skleniti ali npe. položiti izpit. Le zakaj?

Ritem tedna

Teden je poseben ritem. V mesecu pa tudi v letu se  ne sezide. Določen datum pade v letih na različne dni v tednu. Gospodarsko gledano je teden nekaj nepraktičnega posebej če primerjamo, kaj nam nudi naša delitev časa v sekunde, minute, ure, dneve, tedne, mesece in leto. Kljub temu se človeštvo skoraj vseh časov ritma sedmice drži. Tudi z astronomske plati je teden izjema. Medtem ko je mesec odvisen od Lunine poti, teden ne odgovarja nikakršni kozmični delitvi časa, razen pri  četrtinski delitvi Lunine poti okrog Zemlje faz kot mlaj, prvi krajec, polna Luna in zadnji krajec. Zakaj je  torej od svojega začetka v Kaldeji zmagal sedemdnevi teden, nad sumersko delitvijo na pet dni, rimsko delitvijo na osem dni in  delitvijo na deset dni v starem Egiptu? Odgovor je skrit v človeku. Tako kot se v človeku v toku enega dne menjata tipična aktivnost in tipična pasivnost in imamo od 13.30 do 14.30 ure na splošno opraviti z najmanjšo zmogljivostjo,tako velja, da najdemo pri človeški duši sedem različnih temeljnih razpoloženj. Presenetljivo je, da so te lastnosti pripisali lastnostim oz. karakterju sedmih klasičnih planetov, ki jim posamezni dnevi v tednu pripadajo.

Ritem nadomesti moč

Razviti moderno raziskovanje časa bi pomenilo, opazovati, kaj je na primer tipično za torek, raziskati, katere posebne lastnosti ima torku botrujoči planet Mars. Tako bi sčasoma lahko bolje razumeli, zakaj, na primer, je ob torkih sodelovanje vedno malo težavno.

Da bi obvladali zahteve in napetosti današnjega poklicnega življenja, bi bilo zelo dobro, bolje poznati kvalitete posameznih dni v tednu. Lahko bi jih koristno uporabili, prihranili veliko truda.

                                                                  Wolfgang Held a tempo 2/2000