ET INCARNATUS EST

Krogotok zgodovinskih dogodkov

Rudolf Steiner, Basel, 23.12.1917

Smisel, kot je mnoga stoletja bival v človeških srcih, povezan s silo človeškega hrepenenja s praznikom, katerega simbol je v novejšem času postalo Božično drevo, ta smisel se lahko izrazi z besedami, ki zazvenijo ob začetku našega štetja – njegov začetek je misterij na Golgoti – in naj bi se prenašale še naprej v nadaljnji razvoj zemeljskega bitja. Ta smisel, ki sveti skozi ta čas, je povezan z besedami: Et incarnatus est de spiritu sancto ex Maria virgine.

Smemo reči, da bo velik del novejšega človeštva besedam »Et incarnatus est de spiritu sancto ex Maria virgine« pripisoval prav tako malo pomena kot misteriju  vstajenja v velikonočnem času. Na določen način smemo reči: tako neverjetno kot se duhovnemu svetu ne več naklonjenemu človeku zdi smiselno, videti osrednji misterij krščanstva v vstajenju od smrti, prav tako malo se zdi takemu razmišljanju, enakemu čutenju verjetno, da bi lahko sprejel duhovno dejstvo, ki je povezano z Božičnim misterijem: utelešenje, postati meso iz deviškega rojstva. Da, brez nadaljnjega lahko rečemo: velik del novejšega človeštva bo pritrdil raziskovalcu narave, ki je misterij deviškega rojstva imenoval: «.. predrzno zasmehovanje človeške razsodnosti« prej kot tistemu, ki hoče v duhovnem smislu ta misterij vzeti zares.

Pa kljub temu, ljubi moji prijatelji, je v krščanskem smislu misterij inkarnacije svetega duha iz Marije device od misterija na Golgoti v veljavi, že pred misterijem na Golgoti pa je bil v veljavi v drugem smislu. Tisti, ki so v jaslicah ležečemu otroku darovali simbole, ali bolje rečeno simbolična darila zlato, kadilo in miro, so misterij deviškega rojstva – torej Božični misterij v duhu stare znanosti prebirali v zvezdah že tisočletja. In oni, magi z zlatom, kadilom in miro, so bili astrologi v smislu, kot je to stara modrost razumela; poznali so duhovna dogajanja, ki se odigrajo v kozmosu, ko se na nebu pokažejo določena znamenja.

Tako znamenje je bilo zanje, da se je v noči od 24. na 25. december – v letu, ki ga danes označujemo kot leto rojstva Kristusa Jezusa, veliki svetovni simbol odrešenika sveta – Sonce svetlikalo na nebeškem svodu iz zvezdne slike Device. Rekli so: Ko bo na nebu nastopila konstelacija da bo Sonce v noči od 24. na 25. december stalo v ozvezdju Device – takrat se bo z Zemljo dogodila pomembna sprememba. Potem bo prišel čas, ko bomo zlato, torej simbol našega spoznanja o božanskem vodenju svetov, ki smo ga doslej iskali le v konstelacijah zvezd, morali darovati tistemu impulzu, ki se bo vključil v zemeljski razvoj človeštva; ko bomo kadilo, smisel žrtve, ki obenem simbolizira najvišjo človeško krepost, morali darovati tako, da se bomo za opravljanje te najvišje človeške kreposti povezali z močjo, ki izhaja od Kristusa, ki naj bi bil inkarniran v tisti človeški osebnosti, ki ji bomo darovali kadilo kot simbolični dar; in kot tretje, miro – kot simbol tistega, kar je v človeku večno. Kar smo skozi tisočletja čutili povezano s silami ki so govorile sem dol iz zvezdnih konstelacij, iščemo tudi s tem, da prinesemo to kot dar Tistemu, ki naj postane novi impulz človeštvu. Svojo nesmrtnost iščemo s tem, da našo dušo povezujemo z impulzom Kristusa Jezusa. Ko bo iz Device kozmični simbol sile svetov, svetovne moči Sonca, svetil sem dol, se bo začelo novo obdobje Zemlje.

Tako so verjeli, tako so skozi tisočletja gledali na to. In ko so magi smatrali, da je tu razlog, da modrost o Božjem, človeški smisel za krepost, izpolnitev človeške nesmrtnosti – simbolično izraženo v zlatu, kadilu in miri – položijo pred Božjega  otroka, so ponovili kot v zgodovinskem dogodku tisto, kar je bilo v neštevilnih misterijih, v neštevilnih žrtvenih opravilih, tisočletja prikazovano simbolično, s tem, da so kot preroško sklicevanje na dogodek, ki naj bi nastopil, ko bo Sonce ob polnoči od 24. na 25. decembra gledalo iz neba dol iz ozvezdja Device, simboličnemu božjemu otroku, ki so ga čuvali v starih templjih kot reprezentanta Sonca, žrtvovali v tej Božični noči: zlato, kadilo, miro.

Tako govori na krščanski način »Incarnatus de spiritu sancto ex Maria virgine« že skoraj dve tisočletji, – tako govori isti Incarnatus na Zemlji, odkar ljudje pomnijo. Času, v katerem živimo, temu zastavimo vprašanje: ali ljudje še vedo prav, k čemu naj bi pravzaprav gledali navzgor, ko praznujejo svoj Božični praznik? Ali je v sedanjosti v polnosti prisotna zavest o tem, da se je iz kozmičnih višav ob kozmičnih znamenjih pojavila z deviškim rojstvom moč svetov, zajeta v duhovnem smislu, in naj bi Božične luči vlile v naša srca zavest o tem, da je človeška duša povezana, s svojimi najbolj notranjimi vezmi povezana s tem, kar tu ni le zemeljski dogodek, kar lahko uzremo kot kozmično-zemeljski dogodek?

Časi so resni in gotovo je tudi primerno, da si v tako resnih časih, v svetih urah, resno odgovorimo na ravnokar navrženo vprašanje. Zato si najprej malo oglejmo misli najboljših predstavnikov človeštva v preteklem 19. stoletju, da bi videli, ali je ideja Kristusa Jezusa v novejšem človeštvu živela tako, da lahko rečemo: Božični misterij ima svoj smisel s tem, da  hoče človeštvo praznovati v svetlobi Božičnih luči tisto, kar je večno.

Prikličimo si v spomin nekaj glasov najboljših osebnosti 19. stoletja. Najprej besede osebnosti, ki se je veliko ukvarjala z doumevanjem bitja Jezus, ki je skušala podati sliko Kristusa Jezusa iz zavesti 19. stoletja: Ernest Renan. Ernest Renan je usmeril svoj pogled na mesta v Palestini na čisto realistično-materialistični način z zunanjimi fizičnimi očmi. Iz neposredno materialnega gledanja v svoji lastni duši želi ponovno zbuditi sliko tiste osebnosti, ki je bila skozi stoletja, skozi tisočletja imenovana odrešenik svetov. V delu »Jezusovo življenje« Ernesta Renana beremo

… neprevedeno – citati »najboljših osebnosti 19. stoletja« sledijo…

V tej resni uri je prav da se vprašamo: Kaj je pravzaprav vsebina duše, ki jo danes človeštvo prinaša pred Božične lučke? Vsebina v dušah je sestavljena iz glasov kot smo jih slišali in kot bi jih lahko slišali stotero in tisočero. In ne spodobi se, da bi v tej resni uri lahkotno spregledali kar je bilo rečeno glede na največji misterij zemeljskega bitja. Danes se spodobi vprašati: kaj so uspeli narediti uradni zastopniki krščanstva vseh veroizpovedi, da bi zavirali razvoj, ki je vodil od res notranje resničnega in poštenega opredeljevanja proč k tistemu, kar je za Božičnimi lučkami? Ali človeštvo tak praznik lahko praznuje drugače kot vsestransko laž, če tistemu bitju, ki naj bi ga skozi Božični misterij gledalo kot impulz, ki se je iz kozmosa povezal z usodo Zemlje, prisodi prej citirane misli svojih najboljših reprezentantov?

Kaj so hoteli magi iz jutranje dežele, ko so po dogodku, ki so ga gledali v znaku pojava Sonca iz zvezdne slike Device v noči od 24. na 25. december v prvih letih našega štetja, nesli tja, k jaslicam, božansko modrost, krepost in nesmrtnost? Kaj so magi iz jutranje dežele hoteli? Podati so hoteli veliki zgodovinski dokaz o tem, da so razumeli, da tisto, kar je sevalo sil doslej iz kozmosa sem dol na Zemljo, na isti način za človeka v bodočnosti – samo s pogledom tja gor  h kozmosu, h konstelacijam zvezd – ne bo več dosegljivo. Pokazati so hoteli na potrebo, da začno ljudje sami sedaj usmerjati pogled na tisto, kar se dogaja znotraj zgodovinskega nastajanja, znotraj socialnega, moralnega nastajanja človeštva na Zemlji, – da je Kristus stopil sem dol iz področij, v katerih vidimo Sonce iz Device, iz katerih prihajajo vse zvezdne konstelacije z njihovimi silami, ki delajo mikrokozmos, kot odslikavo makrokozmosa. Da se je ta duh, to bitje vtkalo v neposredni razvoj Zemlje, da je sam razvoj Zemlje odslej mogoče razumeti le s tako notranjo modrostjo, kot so prej razumeli konstelacije zvezd – to so hoteli reči magi iz jutranje dežele. In tega se moramo danes še vedno zavedati.

Človek gleda danes na zgodovino tako, kot da je bilo vedno le prejšnje razlog poznejšega, kot da moramo, če hočemo pogledati na dogodke leta 1914, 1915, 1916, 1917 gledati nazaj na 1913, 1912, 1911 itd., kot bi zgodovinsko nastajanje opazovali tako, kot opazujemo tudi nastajanje v naravi, kjer gremo od delovanja k tistemu na kar to meji in bi v tistem, kar srečamo, na kar naletimo, našli razlog. Iz tega prepričanja se je oblikovala tista fable convenue (iznajdeno smatrajo za resnično), ki jo skušamo naši mladini v njihovo nesrečo danes vcepiti kot »zgodovino«.

Resnično krščanstvo in posebej iskren in pošten uvid v razumevanje misterija Božiča in misterija Velike noči je najostrejši protest proti tej naravoslovno karikirani zgodovini sveta.

Krščanstvo je skrivnosti sveta povezalo s tokom leta.

Vsako leto, v času, ki naj bi vedno spominjal na prakonstelacijo od 24. na 25. december iz leta 1, od pojava Sonca v ozvezdju Device, praznuje Božični praznik. Krščanski nazor je Božični praznik določil po tem aspektu. In praznuje Veliko noč tako, da vzame določeno nebesno konstelacijo. Mi vemo, da je nedelja po prvi polni Luni po začetku pomladi dan, ki je določen za praznovanje praznika Velike noči, ki ga materialistično nastrojeni danes oporekajo.

V času od Božiča do Velike noči vidi tisti, ki na pošten in iskren način hoče svojo čutnost povezati z misterijem na Golgoti kot en del istega v toku leta, sliko 33 letnega Kristusovega življenja. Pred misterijem na Golgoti, h kateremu prištevam tudi Božični misterij, so magi, če so hoteli obravnavati kakršnekoli skrivnosti, tudi o razvoju človeštva, kazali na nebo. Na konstelacije so kazali; v kakšnem odnosu je bila ena zvezda do druge, v tem so prepoznali, kaj se dogaja tu doli na Zemlji. Ko so gledali, kaj se je na Zemlji dogajalo, iz znaka pozicije Sonca v Devici od 24. na 25. december, so rekli: sedaj se mora na neposreden način videti zvezdna konstelacija tudi v človeških delih na sami Zemlji.

Ali je v človeških delih konstelacija zvezd? Moji ljubi prijatelji: zahteva je, znati brati; brati znati tisto, kar je mišljeno s čudovitim navodilom za branje, ki je dano v letnih misterijih krščanstva, letnih misterijih, ki so zgrajeni na vseh drugih letnih misterijih vseh narodov iz časov življenja Zemlje. 33 let je mišljeno za čas od Božiča do Velike noči. To je treba razumeti, to moramo pogledati bolj natančno; 33 let tako je mnenje, naj bi minilo med Božičem in Veliko nočjo.

Kaj sledi iz tega? Iz tega sledi, da Božični praznik, ki ga mi praznujemo to leto, pripada šele prazniku Velike noči, ki pride čez 33 let in da Velikonočni praznik v tem letu (1917), spada k Božičnemu prazniku leta 1884. Leta 1884 je praznovalo človeštvo Božični praznik, ki spada k letošnjemu prazniku Velike noči. In Božični praznik, ki ga praznujemo v tem letu, ne spada k Velikonočnemu prazniku naslednjega leta, ta spada k Velikonočnemu prazniku, ki bo sledil 33 let pozneje. Čas 33 let je cela človeška generacija, tako se to računa. Človeška generacija mora miniti med Božičnim in Velikonočnim praznikom, ki sodita skupaj. To je navodilo, ljubi moji prijatelji, da bi brali novo astrologijo, tisto astrologijo, ki usmerja pozornost na zvezde, ki svetijo v samem zgodovinskem razvoju človeštva.

Kako se to lahko uresniči? To se lahko izpolni tako, da uporabi človek Božični praznik za to, da si ozavesti: tisto, kar približno – seveda za te stvari lahko rečemo samo »približno« – se zgodi v tem času, kaže nazaj na zgodovinsko povezavo tako, da je imelo svoje izhodišče kot rojstvo pred 33 leti in da je samo spet rojstveno izhodišče za tisto, kar se odvija v naslednjih 33 letih.

V posameznem osebnem življenju, v individualnem Biti deluje naša karma. Tu je vsak odgovoren za sebe, vsak mora tudi sprejeti tisto, kar leži v njegovi karmi. Računati mora s tem, da je povezava med prejšnjim in tistim, kar sledi, v karmičnem smislu nujna.

V kakšni medsebojni zvezi pa so zgodovinski dogodki? Z zgodovinskimi razlogi in posledicami je tako, da mi za naš sedanji človeški cikel dogodka ne moremo razumeti, ne moremo razumeti in prav občutiti dogodka, ki se dogodi danes (1917) ko ima svoj Velikonočni praznik, če ne gledamo nazaj v čas, ko je bil njegov Božični praznik, torej če ne gledamo nazaj v leto 1884. Za leto 1914 je treba torej pogledati nazaj v leto 1881. Kar je vrgla impulzov v tok zgodovinskega nastajanja generacija, ki je pred tem sodelovala v zgodovini, ima svojo življenjsko dobo 33 let; takrat je njihov velikonočni začetek, potem je njegovo vstajenje. Kdaj je bila položena kal za tiste Velike noči, ki jih ima človeštvo sedaj skozi ta leta od leta 1914? Pred 33 leti.

Povezanosti v intervalih od 33 do 33 let so tisto, kar prinaša razumevanje v nenehni tok zgodovinskega nastajanja. In priti mora čas, ko se človek v slovesnem času, ki se začenja od 24. na 25. december, z Božičem spomni na to. Rekel naj bi si: To kar sedaj narediš, bo delovalo naprej in bo prišlo v vstajenje in postalo zunanje dejanje – ne v osebnem, temveč v zgodovinskem smislu – po 33 letih. To, kar se sedaj dogaja, razumem če gledam nazaj. Celo v zunanjem dogajanju razumem tisto, kar se dogaja sedaj, če gledam nazaj na čas, ki se po pravilu 33 let, mora sedaj izpolniti.

Ko je v začetku osemdesetih let prišlo do upora mohamedanskega profeta, Mahdija in se končalo s tem, da se je angleška vladavina razširila nad Egipt, ko so v istem času s francoske strani morali zadnjo Indijo, celo z vojno s Kitajsko, zavzeti za evropsko vladavino, ko je bila konferenca o Kongu, ko so se vrstili drugi dogodki te vrste, – preštudirajte vse, kar ima sedaj, leta 1917 svojo 33-letno izpolnitev! Takrat je položen razlog za to, kar se dogaja sedaj. Ljudje bi se morali takrat vprašati: kakšno Veliko noč po 33 letih obeta letošnji Božič? Moji ljubi prijatelji, vse stvari v zgodovinskem dogajanju, imajo po 33 letih v preobraženi postavi vstajenje iz groba z močjo, ki je povezana s tistim najsvetejšim, najbolj odrešujočim, kar je človeštvo dobilo z misterijem na Golgoti.

Toda o misteriju iz Golgote naj ne bi samo čvekali, se samo sentimentalno pogovarjali. Misterij iz Golgote hoče biti razumljen z najvišjimi silami modrosti, ki so človeku dosegljive. Misterij iz Golgote hoče biti občuten z najglobljim, kar človek v svoji duši lahko spodbudi, če to, kar modrost v njem lahko vname, išče v globinah same duše, če o ljubezni ne le govori, temveč ljubezen tudi vname s tem, da svojo dušo poveže s tem, kar kot duša svetov valovi in se pretaka skozi spremembe časov, če si pridobi smisel in razumevanje za skrivnosti nastajanja. Saj tako kot je nekoč starim magom govorilo zvezdno nebo, kot so nebo vprašali, kadar so hoteli narediti karkoli na področju socialnega nastajanja človeka, tako mora tisti, ki hoče v današnjem času narediti karkoli na področju socialnega nastajanja človeka, gledati na zvezde, ki vzhajajo in zahajajo v zgodovinskem nastajanju. In kot so bili izračunani časi kroženja zvezd okoli Sonca, tako je izračunan v resnični zgodovinski modrosti človeka čas kroženja zgodovinskih dogodkov. In ta čas kroženja je od enega Božiča do Velike noči 33 let za tem. Tako urejajo duhovi časov kroženja tisto, v čemer živi in dela človeška duša, s tem, da človeška duša ni le osebno bitje, temveč je v zgodovinsko nastajanje vtkano bitje.

Če se v tem času poglobimo v misterij Božiča, naredimo to najbolje potem, ko smo se seznanili s skrivnostmi, ki morajo biti prav v našem času razkrite, s katerimi je treba obogatiti tok krščanskega izročila, kot se nadaljuje po misteriju iz Golgote in tistem, kar se izraža v Božičnem misteriju. Kristus je rekel človeštvu: «Pri vas sem vse dni do konca časov Zemlje«. Tisti, ki se danes imenujejo njegovi apostoli, pa pogosto govorijo o tem, da so bila razodetja iz duhovnega sveta res tu v času samega Kristusa Jezusa, da pa so prenehala in da počenja tisti, ki trdi, da se sedaj še vedno na čudovit način iz duhovnega sveta lahko dogodijo duhovna razodetja, danes nekaj brezvestnega. S tem je v marsikaterem pogledu tisto, kar se danes imenuje uradno krščanstvo, postala težnja za preprečevanje razvoja krščanstva.

Tisto pa, kar je ostalo, sveti simboli – in eden najbolj svetih je tisti, ki govori iz misterija Božiča – so po sebi živ protest proti zatiranju resničnega krščanstva.

Razen marsičesa drugega, kar bi rada, želi antropozofsko orientirana duhovna znanost pričati o pomenu misterija na Golgoti, o pomenu misterija Božiča. In k njenim nalogam sodi, pričati o tem, kaj daje smisel Zemlji in kaj daje pomen človeškemu življenju.

In, moji ljubi prijatelji, če je Božično drevo v novejšem času – komaj več kot stoletje je staro –  če je Božično drevo v novejšem času postalo simbol Božičnega praznika, naj bi se tisti, ki stoji pred Božičnim drevesom danes, vprašal: Ali je to, kar je zapisano nad Božičnim drevesom za tebe še resnica? Po pričanju zgodovine je zapisano: «Et incarnatus est de spiritu sancto ex Maria virgine«. – Ali je to za tebe še resnica? Za to spoznanje, da je resnica -, za to potrebuje človek duhovno spoznanje. In prirodoslovna raziskovanja ne morejo dati odgovora na vprašanja o deviškem rojstvu in o vstajenju. Prirodoslovno raziskovanje mora deviško rojstvo in vstajenje zanikati. Razumemo jih lahko le iz področja, v katerem ne vlada rojstvo na način kot vlada v čutnem svetu in kjer ne vlada smrt tako kot v čutnem svetu. Tako kot je šel Kristus Jezus skozi smrt tako, da je ta smrt Maja in vstajenje resnica – kar je vsebina velikonočnega misterija – tako je šel Kristus Jezus skozi rojstvo tako, da je to rojstvo Maja in resnica je preobrazba bitja znotraj duhovnega sveta. – Saj v duhovnem svetu ni rojstva in smrti, temveč samo preobrazba, kot vemo je samo metamorfoza.

Samo če bo človeštvo naklonjeno temu, da pogleda navzgor k tistemu svetu, kjer rojstvo in smrt v čutno – zaznavnem smislu svoj smisel izgubita, bosta Božični in Velikonočni praznik dobila svojo dostojanstveno vsebino. Potem, toda le potem, moji ljubi prijatelji, se bo tudi naše srce, se bo tudi naša duša napolnila s tisto toploto glasu, s katero opremljeni spet lahko stopimo pred tiste, pred katere naj bi stopili, da bi jim že v najzgodnejšem otroštvu govorili o otroku, ki je ležal v jaslih in o magih jutranje dežele in kako so tistemu otroku darovali modrost, krepost in nesmrtnost. Pred otroci moramo biti v stanju govoriti o tem. Saj to, kar bomo otroku povedali o misteriju Božiča danes, to bo slavilo v otroku praznik Velike noči, bo vstalo takrat, ko bo otrok preživel naslednjih 33 let.

Človeštvo je v zgodovinskem nastajanju prepojeno z odgovornostjo, da prejšnja generacija lahko položi v Božični impulz, kar ima sledeča generacija sprejeti kot velikonočni impulz. Zavedali naj bi se, da mora ena generacija gledati k naslednji tako, da mora pomisliti: v Božični zvezdi te učim, posejem v tvoji duši kot rojstvo tisto, kar bo prišlo v vstajenje v velikonočni zvezdi po 33 letih. Če poznam to povezavo med to in sledečo generacijo, potem, moji ljubi prijatelji, sem pridobil impulz – tako lahko reče vsak – impulz za  vsako delo ki presega dan. Saj čas med Božičem in Veliko nočjo ne traja le tedne, ki pretečejo med Božičem in Veliko nočjo – traja v resnici 33 let, tako kot poteka impulz, ki sem ga posejal v dušo nekega otroka kot Božični impulz in bo po 33 letih prišel v vstajenje kot velikonočni impulz.

Take stvari niso samo za prazno teoretično znanje. Take stvari dobijo vrednost samo, če postanejo praktično dejanje, če se s prepričanjem o njih napolni naša duša in sploh ne more drugače, kot delovati v njihovi luči. Takrat je duša polna ljubezni do tistih bitij, na katerih je potrebno opraviti dela v tej luči; potem je ljubezen konkretna, potem je ljubezen taka, da je povezana s toploto svetov in nima na sebi nič tiste sentimentalne ljubezni, ki jo danes vsi nosijo na svojih ustnicah in je vodila v našem katastrofalnem času k največjemu impulzu sovraštva človeštva.

Tisti, ki so dolgo časa nosili ljubezen le na svojih ustih nimajo pravice, da še naprej govorijo o tej ljubezni, ki se je sprevrgla v sovraštvo; dolžnost imajo, vprašati se: Kaj smo z našim govorjenjem o ljubezni, z našim govoričenjem o Božični ljubezni opustili, da je lahko nastala iz tega taka setev sovraštva? In človeštvo se mora vprašati: Kaj moramo iskati v duhovnih svetovih, da bi lahko spet našli tisto, kar je izgubljeno: ljubezen, ki tke in ogrevaje živi skozi vsa bitja, je pa ljubezen samo, če kipi iz živega razumevanja vsega BITI. Neko bitje ljubiti pomeni namreč: to bitje razumeti. Ljubiti ne pomeni napolniti svoje srce z egoistično ljubeznijo tako, da usta prekipevajo v sentimentalnem govorjenju; ljubiti pomeni: biti v stanju, da imamo bitja, na katerih imamo opraviti delo, tako v svoji zavesti, da jih razumemo tja do najglobljega, da jih razumemo ne le z intelektom, temveč z vsem bitjem svojega človeškega BITI.

Človek, ki želi hoditi za magi iz jutranje dežele tja k jaslim v Nazaretu naj bi si v teh resnih časih rekel: naj človeštvo zajame taka ljubezen, ki lahko izvira iz duhovno najbolj notranjega razumevanja, da je po taki ljubezni hrepenenje, da postane volja negovati tako ljubezen. Rekel naj bi si: Tako kot so magi iz jutranje dežele iskali razumevanje, da bi lahko našli pot, pot ljubezni do jasli v Nazaretu, tako hočem tudi jaz iskati pot, ki mi odpre vpogled v tisto luč, pod katero se dogajajo resnična dela človeške ljubezni.

Kot so magi iz jutranje dežele smatrali, da zunanje zvezdne konstelacije niso več merodajne in so nesli tja pred otroka Kristusa v Božični noči védenje o teh zvezdnih konstelacijah, čut za žrtev za te zvezdne konstelacije, povezavo nesmrtnosti s temi zvezdnimi konstelacijami, tako naj bi nosilo danes človeštvo tja pred tisto, česar simbolični izraz leta je Božični praznik tisto, kar zmore najglobljih impulzov v svoji duši! Pri taki zavesti bo človeštvo dostojanstvene Božične praznike, poštene, iskrene Božične praznike spet praznovalo. Takrat v praznovanju ne bo prisotno zanikanje, temveč védenje, resnica o bitju, ki mu Božične luči prižigamo.