ETRI OBLIKOVALCI ŽIVLJENJA

Dr. J. Zwiauer, Vrzdenec, 21. februar 1999

Sfera živega in sile oblikovanja

Spoštovani prisotni !

Teme, ki ste mi jo zastavili, si ne bi sam izbral. Zelo težka je, saj gre pri tem za prostrana področja, ki jih ne moremo zaznavati. Toda, mora nam biti jasno, da so naše sposobnosti zaznavanja zelo omejene na fizično raven. Takoj pa, ko zapustimo raven samo materialnih stvari, snovi, čim gremo na področja življenja, smo že v področju, ki ga ne moremo v celoti zaznati s tem, kar nam čuti posredujejo. Lahko mi nasprotujete in rečete: »Jaz pa vendar vidim ali je nekaj živo ali ni.« Toda kaj je tisto, kar vidite? Vzemimo rastlino kot najbolj eminentnega predstavnika življenja.

Rastlina se ravno tistemu, kar imenujemo življenje, sile oblikovanja življenja, popolnoma predaja in se odreka tistemu, kar imajo od nje višje razvita bitja: namreč duši in duhu. Toda, že taka trditev je na eni strani neustrezna. Pravzaprav samo pogojno lahko trdimo, da rastlina nima duše in duha. O duševnosti in duhovnosti rastline lahko govorimo, toda ta duševnost in duhovnost je daleč proč od rastline in od Zemlje. Duševnost in duhovnost rastline že obstoja, toda ne sega v ta fizični, zemeljski svet. Duša in duh rastline, tako si moramo predstavljati, nista prisotna tu, povezana z materijo.

Kaj pa je povezano z materijo pri rastlini? To so sile življenja, življenje samo. Zato življenje v povezavi s fizičnim lahko zaznamo, vidimo, toda ne neposredno, temveč posredno. Posredno na ta način, ker se življenje pač izraža v snoveh, v fizičnem. V čem pa vidimo življenje neke rastline? Zelo enostavno, ker raste. Kamen, mineral ne more rasti. Sicer govorimo tudi o tem, da kristali rastejo. Če kristal izkristalizirate iz raztopine, se resnično veča. Majhen kristal soli se v raztopini lahko počasi poveča. Toda to povečevanje še ni rast; to je nekakšno kopičenje od zunaj, dodajanje snovi od zunaj. Rast pomeni, da ima neko bitje iz samega sebe pobudo, da raste in se razvija. Pri mineralih kaj takega ne moremo ugotoviti.

Kaj so razen tega, da raste še izrazi, znaki življenja rastline? Razmnoževanje. Mineral, kamen se ne more razmnoževati. Razmnoževanje je bistvena komponenta, bistven del življenja rastline.

Kaj pa je povezano z rastjo? Sprememba, preobrazba, metamorfoza. Kadar seme začne kaliti, nastanejo različne smeri, v katere se rastlina usmeri. Seme se bolj in bolj preobraža v poganjek, ki gre navzgor in obenem v korenino, ki gre navzdol. Pri tem kaže korenina popolnoma drugačne oblike kot steblo in tudi te prve oblike ne ostanejo enake; rastlina ne naredi samo stebla, temveč čez nekaj časa razvije tudi liste. Potem, ko vzkali, zelo hitro naredi prve klične liste, nato tudi druge liste. Pri tem pa se ne zaustavi. Ko rastlina raste, obliko listov spreminja; čim višje na steblu listi so, tem manjši in bolj oblikovani postajajo. Nato naredi rastlina še enkrat naredi izjemno preobrazbo ko oblikuje cvetne liste in popek. Ko cvetni popek razvije, odpre se ne razodeva več v zeleni, temveč v neki drugi barvi. Vidimo, da je sprememba, preobrazba, ena od karakteristik izrazov življenja. Pravzaprav bi morali reči, da je življenje nekaj venomer spreminjajočega. Če se nekaj ne spreminja več, ni več živo. Te preobrazbe: razmnoževanje, rast – to so načini, s katerimi se izraža življenje pri rastlini.

Če se vrnemo k vprašanju življenja vidimo, da življenja neposredno ne moremo zajeti, da vidimo samo posledice življenja, to s čimer se življenje izraža. Življenje samo je v resnici nevidno. Izraža se v tem, kar zaznamo v preobrazbi, rasti ter razmnoževanju. To je postane posebno jasno, če npr. odrežete vrtnico. Lahko se vprašate, ali zdaj sploh še živi. Strogo vzeto bi človek rekel, da takrat, ko jo odrežemo od stebla temeljne rastline, ne živi več. Toda, da ne živi več, lahko rečemo šele, ko je odrezana vrtnica ovenela in odvrgla liste in postane res vidno, da se je življenje umaknilo. In če odrezano vrtnico tako opazujemo, lahko ugotovimo, da vedno manj živi, da je življenja v njej vedno manj in manj. V določenem trenutku vidimo, da v njej ni nobenega življenja več. Vržemo jo proč. Tu so mnenja lahko deljena. Nekdo lahko meni:« Pusti jo, čisto lepa je še!« Torej po tem, kar nam posredujejo čuti, težko odločimo, ali je v njej še življenje ali ga ni. To je pomembna ugotovitev. Še enkrat postane jasno, da, če govorimo o življenju samem, govorimo o nečem, česar ne vidimo.

Mogoče še nekaj besed o tem, zakaj je prav rastlina tako izjemen reprezentant življenja. Lahko bi rekli: tudi ljudje živijo, pa živali tudi. Zlahka pa dokažemo, da živi rastlina mnogo bolj intenzivno, da je rastlina mnogo bolj vitalna kot človek pa tudi bolj vitalna od živali. Kako? Spet iz fizično zaznavnega. Če bi živali odrezali neko okončino, ali na primer človeku, je to tako velika izguba, da bi od tega lahko umrla. Človek ali žival pri izgubi noge ali roke lahko izkrvavi. V nobenem primeru niti žival niti človek nista v stanju, da manjkajoča noga ali roka znova zraste. Kaj pa pri rastlinah? Kaj se dogodi, če npr. neki vrbi odrežete vejo? Naenkrat požene nove veje. Namesto tistega življenja, ki smo ga odrezali, razvije rastlina novo življenje. Obrezovanje je celo metoda, s katero življenjske procese nekega drevesa ali neka rastline spodbujamo. Če moj fikus ni več lep, ga enostavno odrežem. Vršiček dam v vodo in kmalu bo pognal koreninice, kmalu bo delal nove liste in čez nekaj let bo ta rastlina spet tako velika, da jo bom moral spet odrezati. Če si pogledamo zelo nizko razvite živali, ugotavljamo nekaj podobnega. Če prerežete deževnika, boste ugotovili, da ima deževnik še to moč, da manjkajoči deli ponovno zrastejo. Iz vsake polovice deževnika zraste spet cel deževnik. Svojo rast, svoje življenje lahko dopolnjuje. Karakteristično pa je, da zmorejo nekaj takega samo nižje razvite živali. Višje razvite živali tega ne zmorejo. Vidimo torej, da se vitalnost pri višjih oblikah organizmov izgublja. Zato je upravičeno, če trdimo, da je v rastlini življenje najmočneje, najbolj intenzivno prisotno. Če se od rastline še bolj oddaljimo in si ogledamo človeka, ugotavljamo, da je pri človeku te vitalnosti še manj kot pri živalih.

Od kod pa prihaja življenje?

Na Zemlji smo vajeni misliti, da je vse to, kar na Zemlji vidimo, nastalo iz sil Zemlje. Če imamo seme in ga položimo v vlažno zemljo, se to seme razvije. Utegnili bi verjeti, da se je rastlina začela razvijati zaradi sil Zemlje. Če to trdimo, pa, ne da bi se tega zavedali smatramo, da je Sonce in njegovo delovanje tudi del tistih sil, ki sodijo k Zemlji. Popolnoma jasno je, da brez Sonca, ki nam daruje svojo svetlobo in toploto, ta rastlina ne bi mogla rasti. Kal ne bi pognala in če seme spravimo tako, da je zaščiteno pred vlago, toploto in svetlobo, zelo dolgo ne kali. Tako semena tudi lahko shranimo. Presenetljiva stvar je, da so žitna zrna, ki so jih našli v grobu Tutankamona, po tisočletjih še vzklila. Ne smemo pozabiti, v bistvu to tudi vemo, da brez delovanja sil iz kozmosa, Sonca torej, življenje na Zemlji ne bi bilo mogoče. Dosledno, strogo vzeto, moramo točneje celo reči, da je izvir življenja kozmos. Pravilno moramo reči, da sile iz kozmosa substance na Zemlji spodbudijo, da reagirajo z življenjem ustvarijo živa bitja. Če si pogledamo preteklost človeštva in se vprašamo, kakšne so bile predstave ljudi prejšnjih kultur o življenju in predvsem o kozmosu, bi ugotovili pri starih Kaldejcih, to je čas egipčansko – babilonsko – asirsko – kaldejskega kulturnega kroga, v času tri tisoč do en tisoč let pred Kristusovim rojstvom, da so ti Kaldejci imeli izjemno visoko razvito astronomijo in astrologijo. Zelo dobro jim je bilo znano, da so v tistih zelo oddaljenih regijah, vidnih samo kot točke, kot zvezde na nebu, delujoče sfere in so usmerjali pogled proti tem sferam. Seveda niso imeli daljnogledov tako kot mi in si niso mogli ozvezdij ogledovati z daljnogledi. Zvezde so pač opazovali in smatrali so, da so izraz določene kvalitete sil. Smatrali so, da te zvezde, te sile pritekajo od nečesa, kar so pojmovali kot bogove, kar so imeli za božanska bitja. Smatrali so, da božanska bitja pošiljajo iz kozmosa svoje energije in delujejo na Zemlji in na ta način odločilno vplivajo na razvoj življenja na Zemlji. Zato so vse poljedelstvo in tudi živinorejo vedno opirali na kozmične konstelacije, na to, kar se odigrava na zvezdnem nebu.

V času tisoč let pred Kristusovim rojstvom do petsto let po Kristusovem rojstvu smo imeli razcvet grške kulture. V tistem času ljudje s svojim spoznavanjem očitno niso več mogli seči do teh zvezdnih prostranstev. Za grški način razmišljanja je stalo v ospredju delovanje elementov; to, kar so ljudje doživljali v zemeljskem elementu, to kar so doživljali v vodnem elementu, v elementu zraka, v elementu toplote in v elementu svetlobe. Temu so Grki posvečali svojo pozornost in poskušali razumeti, kot da življenje priteka iz teh elementov. Verjetno veste, da je bilo v času grške filozofije o naravi več smeri. Pristaši ene od takih smeri so trdili, da vse življenje nastaja iz vode, da vse priteka iz vode. Nekako je bilo to tudi upravičeno: vse, kar je živega, je vedno v zvezi z vodo. Drugi pa so trdili, da vse prihaja iz ognja. In tudi to je točno. Samo aspekt je malo drugačen, saj je ogenj najstarejši od vseh prej imenovanih elementov. In Heraklit, ki je takrat živel pa tudi drugi filozofi njegovega časa so trdili, da imajo z življenjem opraviti vsi elementi: zemlja, zrak, voda in ogenj. Na splošno lahko rečemo, da Grki niso več svojega pogleda usmerjali navzgor v kozmos, temveč v svoje okolje, v to, kar jih je obdajalo, v področje meteorologije, kar mi danes tako imenujemo: to se pravi vreme, ki je seveda za Zemljo zelo pomembno. Toda s svojo spoznavno sposobnostjo so se Grki Zemlji zelo približali, in se niso mogli nič več povzdigniti v kozmos, kot kultura pred njimi. Po koncu te grško – latinske kulture sledi, kot poznamo iz antropozofije, peta kulturna atlantska epoha. Atlantska epoha traja od konca grško – latinske kulture v današnje čase. Začetek novega časa, srednji vek, oz. konec srednjega veka pa je prišel v človeštvo popolnoma nov impulz in sicer je človeštvo začelo zavzemati Zemljo. Ne samo fizično, ljudje so zemljo fizično vzeli v svojo posest že prej, temveč s svojim spoznavanjem.

Kakšne možnosti pa so se s tem odprle človeštvu novega časa?

Človeštvo ne more več gledati bogov in tega kar bogovi delajo. Tudi za elementi ne zaznava ničesar več; elementi jim ne pomenijo več tistega kar so starim Grkom. Človek je navezan na tisto, kar mu o Zemlji posredujejo čutila. Vse, kar je človeštvu dostopno v zadnjih stoletjih, je prišlo od človeka po njegovih čutilih. Vemo, da čutila sama še ne prinesejo spoznanja. Stokrat lahko ugotovimo, da stvar, ki jo spustimo iz roke, pade na tla. S tem pa še ne odkrijemo zakonov prostega pada. Pri biljardu lahko ure in ure gledamo, kako se krogle zadevajo ena ob drugo in kako se ena od druge spet odbije, pa nikjer ne piše, da bomo zaradi tega razumeli zakone, ki pri tem delujejo. Da pridemo do zakonitosti moramo vse zunanje zaznave, vse, kar nam čutila posredujejo, oplemenititi s svojo notranjo močjo razmišljanja,. Z našim razmišljanjem prežeti vsebino tistega, kar nam čutila posredujejo, je temelj naših zemeljskih spoznanj. Toda jasno nam mora biti, da na ta način lahko spoznamo le najnižje področje tistega, kar nas obdaja, samo mrtvo naravo. Živi naravi se lahko na ta način približamo le s tem, da pridemo do določenih zaključkov zaradi pojavov oblik življenja, kot se nam v fizičnem predočajo. Resnična znanost o življenju je mogoča šele, če v sferi živega lahko zaznamo tisto, kar je živo in ta zaznavanja oplemenitimo, prežamemo z razumevanjem, z razmišljanjem. Med ljudmi so vedno živeli ljudje s posebnimi sposobnostmi, jasnovidni ljudje. Če so te sposobnosti jasnovidnosti dobro izoblikovane, lahko jasnovidnega človeka tudi vprašaš: kaj pa ti vidiš na rastlini, po čem vidiš, da je živo bitje? In jasnoviden človek bi potem vedel povedati, da vidi ob tej rastlini nekaj, kar očitno kaže določene znake življenja. Toda tega s fizičnimi očmi človek normalnih sposobnosti ne zazna, temveč to zazna človek s posebnimi sposobnostmi. Stari Indijci so govorili v zvezi s tem o lotosih, o cvetlicah, posebnih sposobnostih, ki jih človek v sebi lahko razvije. Toda reči moramo, da znanost tudi iz tega, kar jasnoviden človek vidi, še ne nastane; to tudi še ni dovolj, da bi rekel: to je temelj znanosti. Da bi to, kar je jasnoviden človek videl, človek lahko raziskal, prepoznal, je potrebno, da tisto, kar jasnoviden človek zaznava, spet nekdo prežame z razmišljanjem in razumevanjem. Jasnovidne ljudi srečujemo v vseh časih, posebno na daljnem vzhodu. Toda na tem področju jasnovidnosti je bilo kljub temu malo takih, ki bi raziskovali v nevidnem duhovno. Pravzaprav jih ni bilo. Ljudje, ki so imeli te jasnovidne sposobnosti, očitno niso imeli potrebe, da stvari, ki jih z jasnovidnostjo zaznavajo, tudi znanstveno utemeljijo. Bili so zadovoljni s tem, da imajo jasnovidna zaznavanja in da so drugim lahko povedali kaj o tem, kar vidijo. Seveda so bili ponavadi jasnovidni ljudje deležni velike pozornosti. Toda ena od osebnosti v zgodovini je imela to nalogo v življenju, da je tako jasnovidnost razvila v znanost in da je to strogo znanstveno obravnavanje z naravoslovnimi matematičnimi metodami, s študijem na visoki tehnični šoli in na univerzi na Dunaju tudi utemeljila in da je to izjemno eksaktno sposobnost razmišljanja potem povezala s prirojeno sposobnostjo jasnovidnosti. Ta izjemna osebnost je bil Dr. Rudolf Steiner.

On je bil tako rekoč pozvan, da razvije znanost o duhovnosti. Kot rečeno, to je lahko naredil samo, ker je bil eksakten mislec in je to eksaktno sposobnost razmišljanja v študijih tudi razvil. Za to, kar danes obravnavamo kot pojave, ki niso z normalnimi čutili zaznavni, a so temelj vsega življenja, se imamo zahvaliti R. Steinerju, jasnovidnemu znanstveniku, raziskovalcu delovanja duhovnih sil. S temi vnaprejšnjimi pripombami bi se lahko dotaknili razvojnega nauka antropozofije kot duhovne znanosti. Lahko si pogledamo, kaj lahko iz antropozofije, oz. znanosti antropozofije lahko rečemo o razvoju Zemlje in kozmosa. Začetek je bil tak, da je bil ves kozmos eno, vključno z Zemljo. In ta prakozmos na začetku ni imel nobene dimenzije. To si težko predstavljamo. Niti prostora še ni bilo in tudi časa še ni bilo. Tega si seveda sploh ne moremo predstavljati. Toda to je bilo le duhovno stanje, to še ni bilo fizično stanje. Nekaj pa je bilo že zaznavnega, če tako hočemo, od tega prvotnega kozmosa, ki ga označujemo v duhovni znanosti s pojmom stari Saturn. Zakaj to povezujemo s Saturnom, je enostavno. To ogromno nebesno telo je bilo tako veliko kot je notranji prostor tistega kroga, ki ga okrog Sonca dela planet Saturn. Lahko bi rekli tudi drugače. Pot, ki jo danes dela Saturn okrog Sonca, Saturn rabi okrog trideset let za pot okrog Sonca, je spomin na velikost tistega prvotnega planeta, v katerem je še vse bilo. To prastanje Zemlje se je lahko čutilo na nek način: in sicer je v tem prvotnem bila zaznavna toplota. Edino, kar je bilo na starem Saturnu, so bile različne toplote. Toda to ni bila fizična toplota, bila je duhovna toplota. In lahko se vprašamo, ali pri človeku tako kot danes pred nami stoji, najdemo karkoli, kar je nekako sorodno tisti prvobitni duhovni toploti. Ja, lahko rečemo. Kar je v nas ostalo, to je ogenj navdušenja. Kadar v mislih zapademo v navdušenje in je naše razmišljanje prežeto s toploto duševnosti in duha, potem je v nas nekaj, kar je primerljivo s tisto toploto, ki jo pojmujemo s starim Saturnom. Naše razmišljanje je duhovna dejavnost. Evolucija je šla naprej. Bitja, ki so tvorila prastanje Saturna, ki je obstajal samo iz toplote, so razvijala toploto naprej v dveh smereh. Toploto zgostijo v zrak in jo nekako prepojijo z duhom tako, da nastane svetloba. Evolucija se nekako razveja na ta način, da se toplota spremeni v svetlobo in zrak – na eni strani kot da se redči, na drugi kot da se zgošča. To spodnje postane zrak, kot ga danes lahko zaznavamo. To pa, kar se je razvijalo navzgor, postane pozneje tisto, kar še danes lahko zaznavamo kot svetlobo. Slišali pa smo, da gre zgoraj za nekakšno prežemanje z duhom, ta razvoj navzdol pa, da je kot nekakšno zgoščevanje. To zadevo s svetlobo bi si lahko točneje ogledali.

Ali res vidimo svetlobo? Seveda moramo reči, da svetlobe pravzaprav ne vidimo, da je nevidna. Sedaj spomladi lahko to trditev krasno študirate. Ko padejo prvi poševni žarki v sobo, kaj vidite v tem žarku svetlobe? Zelo interesantno. Ne vidite svetlobe, prah vidite. Točno si oglejte to. Torej svetlobni žarek je viden samo tako daleč, kolikor daleč boste v njem videli prah. Pridemo do presenetljivega odkritja, da ne vidimo svetlobe, temveč da vidimo samo tisto, kar se je svetlobi postavilo na pot. In to je čudovito. V nemščini in tudi v slovenščini imamo izraz, da vidimo, to kar je stopilo pred svetlobo, tisto vidimo.Če se na pot svetlobe ne postavi ničesar, kar ni svetloba, potem svetlobe ne vidimo. Upravičeno lahko trdimo, da je svetloba prej ko slej nevidna. Teh izrazov tudi R. Steiner ni iznašel. Ti pojmi so bili v okultizmu  znani. Ta razčlenitev je šla naprej. V naslednji veliki stopnji evolucije se je iz sredine še nekaj izdvojilo – in tvori navzgor nekakšno razredčenje, prežemanje z duhom – tako imenovani kemični eter ali eter zvokov. Spodaj pa se nadaljuje zgoščevanje od zraka v vodo. Ta prehod od zraka v vodo kot proces zgoščevanja lahko tudi danes še podoživimo in naredimo. In sicer v obeh smereh. Če vodo ustrezno segrejemo, če začne vreti, se preobrazi v zrak, v plinsko stanje, pomeša se z zrakom in kot voda izgine. Toda vemo, če ta vlažen zrak pride do hladnega stekla, se bo ta voda na steklu ujela, steklo bo rosno. Pomeni: vodna para, ki je bila v zraku, se naenkrat na steklu zgosti v kapljice. Zelo zanimivo je, da ta postopek zgoščevanja lahko dokažemo tudi s tem, da pline damo pod pritisk, jih stisnemo, potem z manjšim ali večjim pritiskom lahko dosežemo to, da te pline utekočinimo. V trenutku, ko odprete ventil, ko se sprosti pritisk, pa ne uhaja več tekočina, temveč spet uhaja plin. In ta plin se bo spet takoj razširil v zrak, čim ne bo več pod pritiskom. Da je to proces zgoščevanja, lahko kadarkoli danes preizkusimo. Iz plinov, ki jih zgostimo, lahko naredimo tekočine. Naše plinske jeklenke so takšne. V njih je plin utekočinjen. Jeklenke vsebujejo zelo koristno tekočino zaradi pritiska. To stanje poznamo. Popolnoma neznan pa je ta razvoj navzgor: namreč kemični eter in eter zvoka. Kemični eter se imenuje zaradi tega, ker skrbi za red kemizma v tekočinah. Imenuje se tudi eter števil, saj ga vedno najdemo v razmerju polnih števil. Kisika in vodika ne moremo spojiti v vodo v poljubnih razmerjih, temveč vedno v razmerju 2 atoma vodika in 1 atom kisika. Tudi ne s polovičnimi razmerji, vedno so razmerja v polnih številih. Vsa kemija temelji na teh razmerjih, vedno v polnih številih, ki delujejo pri izgradnji molekul. Če imamo bakrov vitriol, je en atom bakra, en atom žvepla in štirje atomi kisika. Iz teh razmerij so potem naredili CuSO4 – bakrov sulfat. Te strukture kemičnih teles so posledice delovanja kemičnega etra. Tega kemičnega etra ne zaznavamo, toda če ga ne zaznavamo, lahko kljub temu trdimo, da deluje, saj skrbi za kemične strukture snovi.

Kaj pa eter zvoka?

Eter zvokov ima zaradi tega svoje ime, ker v elementu zraka povzroča nastajanje zvokov. Saj veste, toni nastajajo, če zrak spravimo v vibracijo. Vsaka vibracija temelji na tem, da je ustvarjeno nasprotje med mirovanjem in gibanjem. Če imate struno, ki je pritrjena na konceh in jo potegnete, potem začne ta struna nihati, giba se navzgor in navzdol. To gibanje povzroči gibanje zraka in tako nastane določen ton. Pri tem so merodajni številski zakoni etra, saj če naredim na tej struni neke vrste prepreko, če struno pritisnem na polovici s prstom in potem poskušam to struno zanihati na eni ali na drugi polovici, dobim spet ton, ki pa je za eno oktav višji. Zato lahko rečem: oktava nastane iz razmerja ena proti dve. Oktavo višji ton ima dvakrat višjo frekvenco kot oktavo nižji ton. To je sedaj čisto vseeno, kje to struno držim in povzročim vibracijo, v tem določenem razmerju dobim torej višje tone, vse tone tonske lestvice: primo, sekundo, terco, kvarto, kvinto, seksto, septimo in oktavo. Vsi so utemeljeni v čisto določenih razmerjih števil. Na tem vidimo delovanje zvočnega etra v zraku. Kemični eter deluje v vodi, eter zvoka pa deluje v zraku. V vsakem tonu imamo opraviti z delovanjem tega etra, pa tudi v kemiji, pri vsem kemizmu imamo opraviti s kemičnim etrom, toda teh zakonitosti delovanja neposredno ne zaznavamo.

Tretje stanje utelešenja našega planetnega sistema, naše Zemlje, se v okultizmu imenuje stanje stare Lune. Takrat je kot najbolj gost element, poleg toplote in zraka, nastala voda. Prej ustvarjeni elementi pa so vsi prisotni, ostanejo. Nisem jih pisal v vsaki epohi kot od prej prisotne in tudi sedaj ne, da tabela ni preveč polna. Vedno sem napisal samo to, kar je prišlo dodatno v razvoj. In sicer: na eni strani tisto, kar je na poti zgoščevanja dodatno prišlo v razvoj in kar je dodatno prišlo na poti razredčevanja. V stanju svetlobe in Sonca je prišlo do prve dimenzije. Prva dimenzija je še prisotna v žarkih. Žarek ima samo eno dimenzijo. Ko je ustvarjena voda, delujeta najmanj dve dimenziji, čeprav nam mora biti jasno, da voda, kot jo pojmujemo v razvoju Zemlje, ni tista voda, ki jo poznamo danes. To voda od takrat lahko imenujemo pramesečevo voda in je imela še čisto druge lastnosti. Šele na zemlji je prisotna voda, zrak in toplota takšne vrste, kot jo poznamo mi. Zadnji korak te evolucije, glede na zgoščevanje, je Zemlja, v stanju kot jo mi poznamo. K elementu voda na poti zgoščevanja pride še element zemlja, na poti razredčevanja, poduhovljenosti pa pride zraven eter življenja. Šele te zemeljske razmere omogočajo, da je na Zemlji lahko nastalo življenje v tem smislu, kot ga mi poznamo. Pridemo v razmere treh dimenzij – pomeni: vse kar zaznavamo, lahko zaznavamo v treh dimenzijah – višino, dolžino, širino. To je edino stanje, ki ga mi poznamo. Toda na čudovit način ima človek v sebi spomine na prejšnja stanja, na stanje stare Lune in na stanje starega Sonca in na stanje starega Saturna in sicer v naših agregatnih stanjih. Je namreč tako, da se ni vse zgostilo v Zemljo. Spomin na vodo meseca je naša današnja voda, spomin na zračno stanje starega Sonca je naš današnji plinski element, zrak. In na koncu koncev, spomin na stanje starega Saturna, prvi začetek razvoja Zemlje je ohranjen v ognju, v toploti. Bolje, da namesto toplote napišem – ogenj. Namesto zemlje bom napisal – čvrsto, namesto vode – tekoče, namesto zrak – plinsko, v plinskem stanju in namesto toplote bom napisal ogenj.

To je zelo na kratko o evoluciji, seveda bi o tem lahko še veliko, veliko govorili. Lahko bi rekli, da je človek ustvarjen v tem najstarejšem stanju, v stanju starega Saturna je utemeljen človek. Ta človek je bil v stanju minerala. V njem še ni bilo življenja. Življenje je prišlo v tisto stanje človeka šele v stanju starega Sonca in človek je dobil dušo šele v stanju starega Meseca. V stanju starega Sonca je bil človek na nivoju današnje rastline, saj je bil sestavljen iz snovi in življenja, v času starega Meseca je bil človek na nivoju današnje živali, saj je imel telo, v katerem so bile snovi, v katerem je bilo življenje, imel je tudi duševnost. Svoj duh je človek kot krona stvarstva dobil šele na koncu, ko je ustvarjena Zemlja v obliki, kot jo danes poznamo. Šele tedaj je človek dobil kot darilo – duhovnost. Človek je postal samostojno bitje, nosilec jaza in v sebi nosi duševnost, prežet je s silami življenja in v telesu so prisotne substance, ki gradijo njegovo telo.

Če se vprašujemo, kaj pa je življenje, če nas zanima življenje, potem se moramo vrniti v stanje starega Sonca v razvoju Zemlje, kjer je v razvoj prišlo življenje, kjer lahko najdemo rojstno uro naših rastlin, ki so najmočnejši reprezentant življenja. To je velik, velik lok naše evolucije, nastanka človeka in Zemlje.

S procesom zgoščevanja se je to nebesno telo, ki je obsegalo prostor, ki ga opisuje Saturn s svojo potjo, zgostilo v to, kar je naš modri planet, naša Zemlja. V času evolucije pa so se iz tistega prvotnega izdvojili Sonce in drugi planeti našega osončja. Sonce in drugi planeti našega osončja obdajajo Zemljo vsi znotraj te Saturnove poti tistega prvotnega prostora. Vedno znova so v čisto določenih, vedno novih pozicijah, vedno z novimi aspekti obrnjeni proti Zemlji. Za temi gibanji planetov pa stoji svet zvezd stalnic. Zvezde stalnice jih imenujemo zaradi tega, ker jih glede na Zemljo vidimo stalno na enem mestu, menimo, da se ne gibljejo. Imamo prekrasno tridelnost: čisto daleč zunaj imamo negibno področje zvezd stalnic, čisto znotraj, pri nas, je Zemlja, med nami in področjem zvezd stalnic pa imamo področje planetov, ki se venomer gibajo, imajo do Zemlje vedno druge aspekte. Lahko rečemo, da na Zemljo vedno delujejo sile, ki pritekajo iz področja zvezd stalnic in na nas vedno deluje tisto, kar pošiljajo na Zemljo planeti, ki se gibajo med zvezdami stalnicami in Zemljo. Ti planeti pa delujejo vedno malo drugače, glede na to, kako njihovo delovanje obarvajo ozvezdja, pred katerimi potujejo. Zemlja je vedno izpostavljena delovanju teh energij, ki pa jih mi z našimi čutili ne zaznavamo. Iz področja zvezd stalnic in planetov dobimo sile, ki življenje na Zemlji venomer preobražajo.

II. del

Rad bi vam prikazal, kakšno predstavo o elementih, o izviru življenja so imeli Grki. Rekli smo, da stari Grki s svojimi spoznanji niso mogli več seči do neba zvezd stalnic, in da so se zaradi tega posvečali svojemu okolju in elementom. Meteorologijo, letne čase in klimo so zelo pozorno opazovali. Videli so, da so te stvari nekako v zvezi s smermi neba: hladno – mraz je prihajal s severa, vlaga je prihajala z zahoda, kar je suho, je prihajalo z vzhoda, vročina pa je prihajala z juga. Imeli so ta nasprotja: sever hladen, jug vroč, zahod vlažen, vzhod suh – tukaj na severovzhodu vidimo element zemlja, ki stoji med »hladno« in »suho«; element voda, ki stoji nekako na severozahodu, stoji med »hladno« in »vlažno«; med »suho« in »vroče« stoji kot na jugovzhodu element ogenj; tisto četrto, česar ne moremo razumeti na prvi pogled in kar smo umestili med »vroče« in »vlažno« kot na jugozahodu, je element svetloba. To je križ elementov starih Grkov.

Sedaj pa se posvetimo vrstam etrov.

Če si stvar ogledamo točno, vidimo, da elementi pravzaprav niso nasprotje vrstam etrov, temveč da so med vrstami etrov eter toplote, eter svetlobe, kemični ali eter zvoka in eter življenja. To bi bilo tisto, kar je nad Zemljo, česar ne moremo zaznavati, tisto kar je nadčutno, to namreč, kar prihaja iz univerzuma, namreč univerzalne sile, kot jih je imenoval R. Steiner. In da bi lahko ogenj, zrak, voda in zemlja nastali, mora tistemu, kar prihaja od zgoraj iz univerzuma, nekaj iz fizičnega sveta delovati nasprotno. Pri elementu zraka deluje sila gostote. Če si predstavljamo nasprotje svetlobe, ima svetloba vedno opraviti z neznatno »težnostjo«, z nečem, kar se odteguje, daje prostor, svetloba ustvarja prostor. R. Steiner je enkrat dejal: svetloba izseva prostor. Videli smo, da kot prvo nastane na starem Saturnu – čas, na starem Soncu – prostor, na stari Luni – gibanje in na Zemlji – vidna oblika. Vedno moramo elementu etra iskati nasprotje. In če rečemo, da je svetloba sesalna, da ustvarja neznatno »težnost«, potem moramo reči, da izhaja od spodaj – od fizičnega – sila zgoščevanja, in od zgoraj – sila neznatne »težnosti« svetlobe. In element zrak nastane pravzaprav šele s skupnim delovanjem obeh. Kaj pa dela kemični eter? Kako si to lahko razložimo? Kemični eter ustvarja red in strukturo, obenem pa diferencira. Samo če se ustvarjajo diference, nastanejo tudi razmerja. Vsa algebra, ves svet števil je le mogoč, ker eksistirajo posamezni deli. Če imamo kontinuum, ni nobenega prostora za razmerja. Mora se nekaj ločiti. Šele, kadar dve stvari stopita nasproti, nastane razmerje. Tako moramo reči, nasproti kemičnemu etru, tej sili, ki ustvarja razlike in intervale, ali pa nasproti etru zvoka, ki enako deluje v elementu zrak, se mora tedaj pridružiti nasprotje, iz katerega potem lahko nastane element voda. Ta nasprotna sila je težnost, tisto, kar nekaj drži skupaj, povezanost, kontinuum, celota, kot nasprotje delov. Te sile morajo delovati skupaj z delilnim kemičnim etrom, da nastane voda. Zadnji je potem eter življenja, ki je v nasprotju z zemljo, spet pa je tako, da ni pravzaprav zemlja nasprotje, temveč sile, ki delujejo ravno nasprotno kot eter življenja.

Nismo pa si še ogledali, v čem pravzaprav vidimo delovanje etra življenja.

Eter življenja je tisto, kar tvori celoto. Eter ustvarja celote, pomeni: ustvarja organizme, ustvarja živa bitja, ustvarja vidno obliko in soodvisnosti v organizmih, vidnih oblikah. Nasprotje tega pa je potem sila, ki deli, ki ne tvori vidne oblike in celote, temveč, ki vidno obliko in celoto razblinja. Zanimivo je, da je z elementom zemlja povezano nekaj, kar vedno lahko opazujemo. To je razpadanje čvrstih stvari, razpadanje v prah. Neverjetno zanimivo je. Če gremo v puščavo, tam najdemo delce vseh mogočih velikosti: velike skale, manjše skale, kamenje najrazličnejših velikosti tja do najbolj finega prahu. Najbolj fin prah. Človek si ne bi mislil, kako fin je puščavski pesek. V vojni sem doživel, bil sem namreč v Afriki s tankovsko enoto, in vedno, kadar je tank vžgal, ustrelil, se je pomaknil nazaj in za tankom se je dvignil oblak prahu, ki je našel pot tudi skozi najmanjše razpoke. V trenutku si čutil ta pesek med zobmi. Neverjetno fin pesek. Zelo, zelo, zelo fin pesek. Človek se vpraša, od kod pride, kaj dela to razprševanje. Prav gotovo prihaja od dveh sil. Od sil vode, ki se giba, in od sile vetra, ki stvari razgibava. V puščavi deluje pesek, ki ga nosi veter s seboj, na podoben način kot krožna žaga. Oblike skalovja, ki ga najdemo, so tam kot narezane od tega puščavskega peska, ki ga nosi veter sem in tja. To je karakteristika elementa zemlja. Drobljenje, razblinjanje je karakteristika elementa zemlja. Tudi v vodi imamo nekaj podobnega. Če vzamemo voda za raztopino, potem v vodi vidimo to čudovito razdelilno silo. Zelo žal mi je, da nisem prinesel ničesar s seboj, saj bi to lahko zelo dobro videli. Če v prozoren kozarec z vodo spustite zelo majhen drobec kalijevega permanganata (hipermangana – svoje čase so ga jemali za grgranje) potem vidite, kako ta majhen drobec počasi dela vijoličast oblak in ne da bi premešali to vodo, se bo ta vijoličasta barva čez nekaj časa zelo enakomerno porazdelila po vsej vodi. Tudi voda ima to silo razblinjanja. Toda voda sprejme to k sebi, medtem ko proces razprševanja v zemlji ni neko sprejemanje, temveč je drobljenje, razrušenje. To je torej nasprotna sila, je drobljenje ali sila razdeljevanja, ki je nasprotek sili etru življenja, ki sicer tvori organe in vidne oblike. Ti elementi so nekaj, kar je v sredini in ne spodaj. Pri toploti pa nam spodaj še nekaj manjka – to je fizikalna toplota, ki jo lahko merite s termometrom. Da obstoja eter toplote, pa opazimo pri stanjih, ki dovajajo toploto, a jo termometer ne zazna. Fiziki imenujejo to latentna toplota, kar pa pomeni, da je ne moremo meriti s termometrom. To se dogaja npr. če vodo zavrete. Do 100 stopinj Celzija temperatura stalno raste, če toploto dovajate. Če pa segrevate naprej, se živo srebro ne bo dvignilo, temveč se ustavi pri 100 stopinjah Celzija. Kaj pa se dogaja? Ta dovajana toplota se porabi za to, da voda preide v plinsko stanje. Tedaj moramo dovesti enormno količino toplote, da bi vsa voda izhlapela in šele ko je vsa voda prešla v plinsko stanje, potem plin lahko segrevamo dalje. Dokler je voda še prisotna, pa se vsa toplota uporabi, da voda preide v paro. Te latentne toplote ne morete meriti, termometer se ustavi pri 100 stopinjah. Isto situacijo imate eno stopnjo niže, ko topite led. Če led topite, nastane voda in v tej vodi plava led. Če sedaj vodo segrevate, temperatura vode ne bo rasla, ampak se bo vedno več ledu stopilo. Vsa toplota, ki jo dovajate, se uporabi, da se led stopi v vodo. da preide čvrsto stanje v tekoče. Šele, ko se je ves led stopil, je toplota – stopnja toplote (temperatura) zopet merljiva, ko se tekočina segreje nad 0 stopinj Celzija (ledišče). Ta nevidna toplota ima opraviti s toplotnim etrom, ki ga ne moremo meriti. Nasprotek toplotnega etra je fizikalni eter in element ogenj, nastane iz skupnega delovanja obeh, torej toplotnega etra in fizikalne toplote.

Imamo torej dve vrsti vidnih sil. Ena vrsta sil ima svoj izvir v Zemlji in ta sila vse k Zemlji priteguje. Če nekaj spustite iz roke, potem Zemlja to pritegne zaradi tega, ker je to nekdo od Zemlje dvignil. Kar je od Zemlje ločeno, to hoče Zemlja vzeti nazaj. Kako krasno je to. Če nas Zemlja ne bi vedno znova pritegnila, bi mi vsi plavali po vesolju. To pa je samo ena vrsta delovanja. Na Zemlji ne deluje samo sila težnosti, temveč tudi sile neznatne »težnosti«. Te sile neznatne »težnosti«, so v zvezi z etri, nosilci življenja. Fizične sile so v zvezi s silo težnosti, etri pa so v zvezi s silami neznatne »težnosti« univerzuma, z univerzalnimi silami. Lahko govorimo, da imamo na eni strani to linijo padanja kot izraz težnosti, na drugi strani pa imamo na Zemlji sile, ki stremijo proti kozmosu in se gibajo proč od Zemlje. Imamo čudovit primer rastline: pri tvorbi korenin delujejo sile Zemlje, rastlina teži s koreninami v zemljo in to, da se rastlina tako lepo ukorenini, ji omogoča, da se zgornji del rastline lahko giba v smeri proti kozmosu, proti svetlobi. In čudovita stvar je, kjerkoli vidite rastlino, vedno stremi korenina proti centru Zemlje in vedno stremi njeno steblo, poganjek proti soncu. Fizikalno je to že dolgo znano kot geoheliotropizem. Rastlina se na eni strani ravna po silah Zemlje, stremi s korenino navzdol, na drugi strani sledi kozmičnim silam in se usmerja z zgornjim delom navzgor. Rastlina demonstrira geoheliotropizem, ker je živo bitje. Tega vzgona ne najdemo nikjer, razen pri rastlinah, pravzaprav nekje še in sicer zelo izraženo, namreč pri vodi. V vodi imate povsem jasen ta efekt, ki ga imenujemo vzgon. Če še niste postali pozorni na to, kadar ste v kopalni kadi in dvignete nogo iz vode, opazite, da je noga naenkrat zelo težka v tistem trenutku, ko jo dvignete iz vode. Dokler je bila noga v vodi, je imela vzgon. Fizična teža noge se ni zmanjšala, toda vzgon je en del težnosti prevzel. Če tega še niste doživeli, potem naredite enkrat tale poskus. Ko ležite v kadi, potegnite ven zamašek. Voda naj odteče. Silno doživetje je, kako težki se naenkrat počutite v trenutku, ko vode ni. Neverjetno v primerjavi z občutkom od prej. Človek ima občutek, da se iz kadi ne bo mogel več dvigniti. Stvari so zelo zanimive. Pri rastlini pa igrajo te sile vzgona zelo veliko vlogo zaradi zelo zanimivega pojava: če imate npr. dve posodi – ena je široka, druga ozka; eno posodo napolnite z vodo in voda bo sledila zakonu komunicirajočih posod, kot se temu pravi, veznih posod in voda naj bi stala enako visoko na obeh straneh. To je tudi točno, razen, če je ena od posod zelo ozka. Čim tanjša je posoda, tem višje se dvigne voda v njej, če bi imeli še tanjšo posodo, bi se voda dvignila še višje. Naenkrat ni več točno, da kažejo te vezne posode enako višino, temveč čim tanjša je posoda, tem višje se v njej voda dvigne. To je zaradi tega, ker vodo kozmos priteguje in čim tanjša je posoda, tem bolj jo kozmos pritegne k sebi. Ta izredni pojav vzgona je zelo pomemben za življenje rastlin. Rastline morajo dvigovati svoje sokove v svoje zgornje dele. Pri visokih drevesih je to lahko zelo visoko. Lahko bi izračunali, da vsake višine v rastlinah ni mogoče doseči. Ker pa so v deblu rastline kapilare, potem, tako rečeno, tekočino kar potegne navzgor. Toda glede na širino kapilar, ki jih deblo ali rastlina ima, lahko izračunamo, da nobeno drevo ne  more biti višje od 30 metrov. V Kanadi in v mnogih tropskih območjih pa imamo na primer mamutovca, ki je 80 metrov visok in celo višji. Kar se zakonov fizike tiče, ostane človeku popolnoma nedojemljivo, kako je drevo v stanju dvigniti vodo tako visoko. Glede na fizične sile to ne bi bilo mogoče. Toda v rastlini delujejo etri, etrske sile in te sile potegnejo, sesajo tekočine navzgor in delujejo proti sili težnosti. To je krasna stvar. Na Norveškem sem enkrat doživel, da sem zapeljal na nekakšno raven, na nek plato in v daljavi sem videl dim. Mislil sem si – gotovo nekje gori, nekdo je zakuril ogenj. Ko sem prišel bliže sem videl, da temu ni tako. Odkril sem, da gre v bistvu za slap. Voda je padala navzdol. Spodaj so bile različne pečine in kamenje in voda se je na kamenju razpršila in v najbolj fini megli se je ta voda dvigovala v nebo. In to je bilo tisto, za kar sem jaz iz daljave menil, da je dim. Lahko se vprašate, kako je nekaj takega mogoče. Ta ista voda, ki je padla navzdol zaradi težnosti, se naenkrat dviguje. Pomeni: to dvigovanje vode nekako nasprotuje silam težnosti. Zakaj? Razlika je v masivnosti; dokler je bila masa vode skupaj, je zanjo veljala sila težnosti. Ko pa je voda razpršena v zelo fine kapljice, potem ti fini delci pridejo v srk, v sesanje navzgor. Ista voda, ki je notranje spojena, težka, postane – ko je enkrat razpršena v zelo fine kapljice – lahka, da se dviguje. Taka doživetja nas lahko srečajo, potrebno pa je seveda razumeti, zakaj v bistvu gre. Prekrasno je videti nekaj takega. Element voda stoji resnično med silo težnosti na eni strani in na drugi strani jo sile neznatne »težnosti« lahko primejo, čim je voda razpršena. Če vodo naredimo tako fino kot v kapilarah, potem se začne dvigovati proti težnosti in če se voda razprši kot slap pri močnem udarcu ob tla, potem se lahko iz vode dviga megla. Isti pojav imamo z zrakom. Tudi zrak lahko stisnemo. Zrak je elastičen. To ni samo po sebi razumljivo, ker so vse tekočine nestisljive. Če boste vodo poskusili stisniti še bolj, boste ugotovili, da to ni mogoče, dovolj je že gosta. Zrak je elastičen. Lahko ga stisnem v majhen volumen. Ko pritisk zmanjšam, se ta zrak spet razširi. Toda zrak se posebno rad širi. In to je nekaj čudovitega, medtem, ko voda vedno išče bližino druge vode, hoče se vedno zediniti, zliti. To je tudi razlog, zakaj je gladina vode vedno horizontalna. Voda se popolnoma prilagodi zunanjim oblikam, toda izoblikuje absolutno horizontalno površino. Silo združevanja pri vodi najlepše opazujemo na kapljici. Kapljica je nekaj čisto posebnega. Človek bi mislil, da sila težnosti povzroči, da se kapljica razlije. Mislimo, da obstojajo sile, ki periferijo kapljice vlečejo navznoter, da kapljica lahko zadrži svojo obliko. Te sile, ki držijo vodo skupaj v kapljico, imenujemo površinska napetost. Voda ima relativno visoko površinsko napetost. To pomeni, da tvori kapljice, ki se ne razlijejo. Čim bi v tako kapljico dal samo malo pralnega praška, se kapljica takoj razlije. Z nekim tensidom, s pralnim sredstvom, lahko zmanjšam ta površinsko napetost. Na ta način voda lažje prodre v tkanino, kar nam je v pomoč pri pranju. Pri zraku pa je drugače. Zrak nima teh sil, ki držijo skupaj. Če bi imeli določen volumen zraka, npr, v tej kocki, nek plin, čisto vseeno kateri, vidite, vi bi to kocko odprli, potem bi vse molekule tega plina težile k temu, da se razdelijo po okolici. Če bi bila prisotna sila združevanja, potem bi ta plin ostal v kocki, tudi če jo odpremo. Toda pri plinih temu ni tako. Plini imajo težnjo, da se razširijo v okolje, da gredo vedno dlje od Zemlje. Zelo zanimiv je prehod iz vodnega stanja v zračno. Zemlja in voda sta zvesta Zemlji, ostaneta pri Zemlji, plin in toplota pa stremita od Zemlje proč, orientirata se h kozmosu. Zato se atmosfera, ovojnica z zrakom, širi tako rekoč od Zemlje v kozmos. Pri obeh: vodi in zraku imamo vidni obe tendenci. Na eni strani tendenco združevanja in na drugi strani tendenco razširjanja. Na eni strani podležeta sili težnosti, na drugi pa silam neznatne »težnosti«. V rastlinskem svetu imamo še eno krasno sliko. Če si ogledate zemljevid in vidite tok neke reke, potem vidite od zgoraj, kako se različni pritoki povezujejo s to reko, kako se voda steka, kako se steka, kar je bilo razdeljeno v posamezne potoke in stremi k združevanju.

Kaj pa drevo?

Točno nasprotna gesta je pri drevesu. Tisto poenotenje debla se začne razčlenjevati, širiti in odpirati kozmosu. Tako lahko ugotovite: pod krošnjo je delež zemlje zelo močan, namreč poenotenje in v krošnji je delež razdeljevanja, razdruževanja, razdajanje kozmosu. Oboje je voda, voda je nosilka obojega. Toda v enem primeru, pri potokih in reki, voda podleže sili težnosti, v drugem primeru, pri drevesu, pa tekočina – sok v rastlini podleže neznatni »težnosti« kozmosa. To je bilo nekaj pojavov, ki nam kažejo, da Zemljo obvladujeta nasprotujoči si sili, in sicer: centralne sile, ki si jih lahko mislimo v Zemlji in univerzalne sile, ki si jih moremo misliti v okolju Zemlje. Presenetljivo je, da moramo reči: centralne sile delujejo iz Zemlje navzven, tako rečeno iz sredine Zemlje navzven in vse k Zemlji pritegujejo. Če si to stvar mislimo, imamo težave. Puščico bi moral narisati tako, če pritegujejo stvari k Zemlji, če pa narišem stvar tako, izgleda, kot da prihajajo te sile iz kozmosa, toda sila priteka iz središča Zemlje. Torej sila izhaja iz središča Zemlje navzven, posledica tega pa je nasprotni učinek, odpor. Nekaj podobnega velja tudi za sile, ki delujejo iz okolja. Sile neznatne »težnosti« prihajajo na Zemljo od vsepovsod iz kozmosa, iz vseh smeri, toda delujejo tako, kot da sesajo, delujejo iz kozmosa, toda tako, da se substance obračajo v kozmos, odhajajo proti kozmosu. Res imamo težave, da si to zamislimo. Sile prihajajo od zunaj, toda vlečejo stvari od spodaj navzgor, sesajo. Malo težko je misliti to stvar. Toda tako je. Univerzalne sile prihajajo iz kozmosa, toda vse v kozmos vlečejo, sesajo. Centralne sile prihajajo iz centra Zemlje ven, toda stvari privlačijo k Zemlji.

Zdaj pa pridemo končno k silam, eteričnim silam.

Te sile niso identične z vrstami, temveč nastanejo s tem, da na eter, ki tvori okolje Zemlje, delujejo sile ozvezdij iz ozadja. Sile planetov in sile zvezd stalnic delujejo na ta eter in s tem nastanejo etrske sile. Področje etra je pravzaprav področje, ki so ga poznali tudi že stari Grki. Eter so označevali tisto, kar prihaja iz periferije. Eter sveta prihaja iz prostranstva sveta. Toda ta eter sveta ni vedno enak. Spreminja se zaradi delovanja drugih sil. Ta eter spreminjajo sile planetov, ki se vedno spreminjajo glede na njihovo poziciji in ta eter spreminjajo sile zvezd stalnic, ki so še bolj oddaljene. Če si to stvar ogledamo pri rastlini, kje vidimo na rastlini, kje delujejo določene sile iz kozmosa? Poglejmo si proces kaljenja. Prvi proces, ki nastane: seme položite v vlažne razmere tako, da začne tvoriti korenino in tvoriti kal, poganjek. Poganjanje je pravzaprav že drugi proces po vrsti in se nanaša na tvorbo korenine in stebla. Če potem steblo tvori liste, deluje v njem že druga vrsta sile, namreč razraščanje. Ko rastlina potem raste, pa je, čim bliže je oblikovanju cveta, tem bolj se ta proces, težnja razvijanja navzgor nekako zadržuje, nekako zastaja in za to točko zastajanja rastlina oblikuje cvetni popek in naslednji proces je, da cvetni popek tvori cvetno odevalo, da potem razodene cvetje. Na rastlino lahko deluje tudi proces ovijanja.Vse plezalke, ovijalke, se ovijajo na mrežah, kjer se pač pričvrstijo. Potem pride do pristnega odpiranja cveta, razcvetanja, pri čemer spet deluje na rastlino druga sila. Potem se v cvetu tvori cvetni prah in vonj, tvorijo se eterična olja. Razdajanje cvetnega prahu je naslednji proces. Temu potem sledi opraševanje, sprejemanje, potem sledi tvorba plodov, jeseni pa, ko so plodovi postali težki, padejo na zemljo, se razvija proces olajšanja; rastlina vse odvrže. Zadnji proces je potem, da se seme osuši in otrdi. Teh dvanajst procesov lahko povežete z dvanajstimi zodiakalnimi silami. To bi bil zodiakalni znak Raka. Njemu nasproti je Kozorog, tu desno Tehtnica, njej nasproti Oven, potem sledi ozvezdje Leva, Devica, Škorpijon, Strelec, Vodnar, Ribi, Bik in Dvojčka; vseh dvanajst torej. Če se ravnamo po tej razporeditvi, potem se med Strelcem in Škorpijonom začenja proces kaljenja, tu je potem poganjanje, tvorba korenin in stebla, potem razširjanje, razraščanje v širino. Tako je ta poganjek, to steblo doseglo določeno višino, potem pride do izraza proces, ki zaustavlja to rast, vse skupaj zadrži. Ozvezdje Ovna je za tvorbo cvetnega odevala, Bik je zadolžen za sposobnost ovijanja, ozvezdje Dvojčkov za cvetenje, tvorbo eteričnih olj in vonjev povzroča ozvezdje Raka in seveda razdajanje cvetnega prahu, vse tisto, kar cvetje razdaja v svoje okolje, potem pa temu nasprotujoč proces opraševanja, sprejemanja, za kar je odgovorno ozvezdje Leva, potem je pa tvorba plodu, za kar je zadolženo ozvezdje Device, potem olajšanje v Tehtnici – tudi oddajanje težkih zrelih plodov, s Škorpijonom pa je potem v zvezi zadnja sila, namreč seme osuši in otrdi. To je ves prehod skozi letni ciklus – od semena do tvorjenja semena. Sedaj nastopa nekaj čudovitega: te sile, ki povzročajo ves ciklus razvoja rastline, te iste sile delujejo tudi na človekovo govorico. Teh dvanajst zodiakalnih znakov in njihovo delovanje lahko pripišemo dvanajstim konzonantom, pri čemer je zelo zanimivo, da gre za konzonante in ne za vokale, kar pravzaprav lahko razumemo, če govorimo a, o, u, kam sodi to. To ni oblikovano, konturirano, to je v gibanju. Vokali spadajo k planetom kot lahko razumemo. Vokali v govoru so izraz delovanja planetov. Konzonanti pa so izraz delovanja zodiaka. K Levu sodi črka “t” ali “d”, “k” oblikovanju plodov sodi “b”, “B” je tudi skrita gesta, kot da nekaj vase spravlja, k Tehtnici spada “c”, Škorpijon je “s”, ki sesa, h klitju spada “g” ali še močneje “k”, ki terjata prostor, kal poči, poganjanje je “l”, Steiner pravi, da je to vodni znak, konzonant, razširjanje, razraščanje to je “m”, zastajanje je “n”, tvorba cvetnega odevala – oven je “v”, ovijanje je “r”, cvetenje je “h”, razdajanje cvetnega prahu pa je “f”. Tukaj so vsi konzonanti v variantah mehkejši ali trši kot sta “t” in “d”, ali “g” in “k”. Še ena krasna, čudovita stvar, ki jo je rekel R. Steiner: če gledamo na organe. ki oblikujejo konzonante, opažamo, da nastanejo čisto določena gibanja v etru. In tisto, kar se dogaja v govornih organih, ko izgovarjamo posamezne konzonante, če ta gibanja prenesemo na celotnega človeka, potem pridemo do gibov evritmije. Gibi pri evritmiji za konzonante: je samo prenašanje tistih gibov naših govornih organov na celotnega človeka. Če začnemo pri kaljenju: to je npr. “g”, to se pravi, da delamo prostor, ustvarjamo prostor, gre narazen, še močneje ustvarjamo prostor z gibom “k”, ali poganjanje je “l”, se kot voda dviguje in pada dol kot dež, to je gibanje vode, razširjanje je v “m”, to je tak nežen, drseč gib, nasprotno temu je seveda “n”, ki se nečesa dotakne in se spet odmakne, kot da bi se spekli ob vroči peči, je dotik in spet umik, kar odgovarja zaviranju, zastajanju, potem v kot polnjenje, ovijanje kot “r”, gib kot vrtenje kolesa, krožno gibanje, potem imamo cvetenje, odpirati se v “h”, razdajanje cvetnega prahu je “f”, kot da izstrelimo puščico, ki gre zelo daleč, “t” ali “d” je sprejemanje, opraševanje, v bolj šibki obliki je “t”, gib , ki nekam kaže, “b”ki nekaj spravlja.

Ta tema je bila zelo težka. Za konec bi vseeno še nekaj dodal. V zvezi z raziskovalnim delom M.Thun. Vi imate tudi njen setveni koledar. V tem koledarju predstavlja ga. Thun rezultat njenega dolgoletnega raziskovalnega dela. Pri tem izhaja iz dejstva, da igra Luna za rastlinsko rast zelo pomembno vlogo. To so naši predniki vedeli že v davnih časih. Še pred sto leti so gozdarji dobro vedeli, da naj bi drevje sejali pri čisto določenih časih, ali obrezovali, in da je velika razlika za kvaliteto lesa, ali se poseka pri dvigajočih se ali padajočih luninih lokih. Z razvojem znanosti in materializmom smo vse staro začeli zaničevati, zavrgli smo to kot nepomembno, smešno vedenje. Toda danes razpolagamo spet s celo vrsto znanstvenih del in raziskovanj, ki kažejo, da je prav gotovo zelo potrebno in zanimivo to področje še točneje raziskati. Stoletja dolgo se je špekuliralo, kako doseči dobro kvaliteto pri gradnji violin. Razmišljali so, ali je mogoče oblika tega instrumenta odločilna za kvaliteto zvoka. Nekaj časa so verjeli celo, da je za kvaliteto zvoka pomemben tudi lak, s katerim je les pobarvan. Vedno znova so ugibali, kaj je razlog, da ima Stradivari ali kakšno drugo glasbilo znanih italijanskih graditeljev tako odločilen zvok ( Amatti ). Ugotovili so, da je najbolj odločilen les, ne kakšen les, temveč kdaj je posekan. To so tajne, skrivnosti, ki so jih graditelji instrumentov zaupali iz roda v rod in do danes človeštvu ni uspelo ponovno narediti tako dobrega instrumenta kot je violina Stradivari. Te stvari so lahko zelo pomembne in v prejšnjih časih so ljudje te stvari dobro poznali in so se s tradicijo ohranjale. Ni pa pomembno samo dvigovanje in padanje Luninih lokov, temveč je pomembno tudi, pred katerimi zodiakalnimi znamenji se Luna nahaja. Imamo štiri pozicije s po tremi zodiakalnimi znamenji, kar pomeni, da imamo štiri trigone, trikotnike, pri katerih delujejo tri določene zodiakalne sile in govorimo tako o trigonu zemlje, trigonu vode, trigonu zraka in trigonu ognja. To je pravzaprav že staro izročilo. Ljudje so vedno gledali po tri določene zodiakalne sile skupaj – v trigonu. Trigon  zemlje je trigon, ki zajema delovanje ozvezdja Bika, Device in Kozoroga. To je trigon, kjer deluje element zemlja. Za katero področje rastline je ta trigon  najbolj pomemben? Na kateri del rastline deluje Zemlja na poseben način? Na korenino! Če hočemo stimulirati rast korenine, morajo delovati te tri sile iz zodiaka.

Naslednje je trigon vode: deluje element voda – Rak, Škorpijon, Ribi – v področju listov in stebla; voda deluje najbolj v področju listov, torej za pridelovanje listnate zelenjave.

Naslednji trigon je svetlobni oz. zračni trigon: povezuje ozvezdje Dvojčkov, Tehtnice in Vodnarja, ki predvsem deluje pri oblikovanju cvetja.

Četrti trigon je trigon ognja, ki je pomemben za oblikovanje plodov in semen – ozvezdje Ovna, Leva in Strelca. Ta je posebno pomemben, če želimo doseči dobro kvaliteto plodov in semena.

Veliko je bilo tega, kar sem vam danes posredoval.Mogoče pa niti ne preveč, če pomislimo na pestrost, s katero ves zodiak in ves kozmos na Zemljo deluje. K temu bi morali dodati še delovanje planetov. Tega pa ne bi hotel obravnavati zelo natančno, čeprav je delovanje planetov na rastline tudi zelo zanimivo. Zanimivo je namreč, da so nadsončni planeti v zvezi z aromo, ki jo rastline razvijejo. Nadsončni planeti so: Mars, Jupiter in Saturn in da so podsončni planeti zelo pomembne sile reprodukcije. Ti pa so: Luna, Merkur in Venera. Sonce je nekako v sredini. Lahko si ga zamišljamo kot neke vrste izravnavo med zgoraj – spodaj. Kar zadeva rastline, so na poseben način povezane s silami Sonca in silami Lune. Planeti so pomembni tudi za človeka, saj oblikujejo notranje organe. Delovanje Sonca je v področju srca, delovanje Lune je v področju reproduktivnega sistema. Sem pa sodi v “zgornjem” človeku spomin, v “spodnjem” človeku pa sila reprodukcije. Oboje pomeni generacija in regeneracija. To je področje na katerega vpliva predvsem Luna. Mars je planet, ki vpliva na žolč, Jupiter deluje na jetra. Ostane še Merkur, ki deluje na področju pljuč in Venera, ki deluje na ledvice. To so sedaj odnosi do človeških organov. Povedal sem tudi, da se človek povezuje s silami planetov s svojim govorom, z izgovarjanjem vokalov. A je v zvezi z Venero, “e” v zvezi z Marsom, sam že nekako simbol bojevanja, “i” sodi k Merkurju, “o” sodi k Jupitru, “u” k Saturnu. Manjka samo še Sonce in Luna, toda to sta posebna planeta, zato z njima niso povezani normalni vokali, temveč dvojni vokali: “ai” na podoben način kot bi zibali otroka, je v zvezi z Luno in “au” Sonce, čudovito gibanje navzgor, se odpreti in istočasno biti v odnosu do samega sebe. Vokali so nekako zasidrani v človeškem govoru. V njem se izraža duševni element človeka, fizični, konturiran element pa se v človeku izraža v konzonantih, s katerimi se povezuje človek z zodiakom. Lahko bi rekli, na področju glave deluje ozvezdje Ovna, na področju grla deluje ozvezdje Bika, potem ozvezdje Dvojčkov v obeh ramenih in rokah, vedno dva, gibanje Raka – področje prsi, Lev v področju srca, Devica za vso prebavo, Tehtnica za področje kolkov in tam, kjer držimo ravnotežje, Škorpijon za področje spolnih organov, reprodukcija, Strelec za področje beder, Kozorog za področje kolen, Vodnar za meča, Ribi za stopala. Človeška postava je v zvezi z zodiakom in v medicini bi lahko našli primere, da je emu res. Če nosečnica jemlje v času nosečnosti določena zdravila, to deluje na tisti tipičen organ glede na mesec, v katerem je njena nosečnost. Ko zarodek leži v materinem telesu, še ne stoji, ampak je skrčen. V maternici leži tako v zodiakalnem krogu, da je resnično glava pred ozvezdjem Ovna, noge se dotikajo glave, z nogami se v področju Rib dotika glave. V tem embrionalnem stanju tvori še popolnoma to okroglo obliko zodiaka. To sem hotel samo dodati.

Danes smo se hoteli posvetiti življenju in temu, kako to življenje deluje v rastlini. Toda osrečujoče je videti, kako ves kozmos ne deluje samo na rastline, temveč prav tako na svet kamnin, živali in na človeka. Antropozofija želi pripomoči k temu, da človek spet najde zvezo s kozmosom. Antropozofija je pot spoznanj, ki želi duhovnost v človeku privesti k duhovnosti kozmosa. Šele, ko človek spozna, kako je povezan s kozmosom, bo te sile in odnose lahko uporabil v svojem življenju. Setveni koledar Marije Thun je eden od prvih praktičnih napotkov, ki so iz teh spoznanj o delovanju kozmosa prišli v življenje.

Antropozofi zelo negujejo harmonijo: človek je trodelno bitje. Na eni strani intelektualno bitje, ki smo ga danes zelo angažirali, da smo poskušali to spremljati. Na drugi strani smo vsi čuteča bitja: človek, ki je v stanju čutiti veselje, žalost, tujo stisko, vzpostavlja socialni kontakt; smo pa tudi fizična bitja, posebno mi, ki delamo z zemljo. Kar pogrešamo gibanje, radi posegamo v svet.

Vprašanje v zvezi z vplivom mrkov oz. prekrivanjem planetov.

Vsaka konstelacija je neka vrsta sodelovanja in seveda tudi zaviranja posameznih udeleženih. Firma Weleda obdeluje in predeluje v zdravila tudi metale, ki so tudi v zvezi s planeti. Imajo koledar za potenciranje metalov. Ta koledar prepoveduje potenciranje metalov v dneh, ko so zadevni pripadajoči planeti v kakršnikoli konstelaciji. To je: ali opozicija, ali konjunkcija, trigon, kvadratura ali sekstil. Pri Weledi se tudi močno orientirajo po Luni. Če predelujejo npr. srebro, Luna pa je kot trabant vedno v gibanju okrog Zemlje, prihaja vedno znova do nekih konjunkcij, opozicij, do nekih posebnih konstelacij. Izberejo si tiste, pri katerih je delovanje Lune na Zemljo popolnoma neovirano. To je čisto določen aspekt. Lahko bi bilo, da je dialog dveh planetov, do katerega pride npr. pri konjunkciji – prekrivanju ali trigonu, nekakšno simetrično sodelovanje različnih planetov, ki bi ga bilo treba seveda na poseben način tudi upoštevati. Vprašanje je, kaj želimo doseči. Čisto delovanje, v kolikor se o tem sploh lahko govori, lahko pričakujemo samo, če ni vidnih nobenih posebnih razmerij.

Kreme za planetarno zdravljenje: krema z zlatom, krema z živim srebrom, krema z bakrom in krema s cinkom.

Iz izkušnje vemo, da imamo sedem planetov, sedem metalov. Baker je v zvezi z Venero, železo je v zvezi z Marsom, svinec s Saturnom, z Merkurjem živo srebro, zlato v zvezi s Soncem, v zvezi z Luno srebro, kositer v zvezi z Jupitrom.

Antropozofski zdravniki to uporabljajo in je resnično izjemno efektivno.

Vprašanje: Kje te kreme dobiti?

V Nemčiji se kreme lahko prosto kupijo.

V Celovcu dr. Maierhoffer

Vprašanje: Predavatelj je rekel, da zvezde stalnice predstavljajo ozvezdja in tudi zodiakalne znake. Te zvezde stalnice se ravno tako premikajo, samo za nas, za človeka, zelo malo, ker smo daleč. One se spremenijo in posamezna ozvezdja se spreminjajo v tisočih in deset tisočih letih. Ali te spremembe kaj vplivajo na človeka, na nas?

Zelo pomembno je ugotoviti, da vsega, kar se v kozmosu dogaja, ne moremo izračunati. Da se stvari tudi v kozmosu spreminjajo, to moramo vedeti. R. Steiner nam je povedal nekaj, kar človeka kar razburi. Ves kozmos, ki ga danes lahko izračunamo, torej mi lahko izračunamo, da bo v letu 2050 Venera na tej in tej poziciji. Temu pa ni bilo vedno tako, je rekel Steiner, in da temu ne bo vedno tako in to lahko tudi razumemo. Planeti in zvezde stalnice so se tako rečeno odrekle svoje impulzivnosti in nek planet bi se lahko odločil, da se bo malo hitreje gibal. Toda to bi vneslo kaos v dogajanje. Če se nekaj spremeni, potem se mora spremeniti smiselno in v skladu z zakonom. Lahko govorimo samo o našem času, da stvari ostanejo približno take nekaj tisoč let dolgo, toda računati moramo s tem, da se te stvari lahko tudi končajo, spremenijo, da nekoč ne bo več možno reči, da bo ta in ta planet ali zvezda stalnica tam in tam. Da je vse tako togo in zakonito, da vnaprej izračunamo, je zelo pomembno za človeka in njegovo svobodo. Če bi postale sile kozmosa močnejše, če planeti ne bi ostali na svojih poteh, se človek ne bi mogel uveljavljati tako kot se. Planeti so postali mirni, nekako so se umaknili, zadržali glede delovanja na človeka. Sicer delujejo na človeka, omogočajo njegovo postavo, govorico, vse procese, ki se v človeku odigravajo, pogojujejo, vplivajo nanje. Toda nič človeku ne vsiljujejo. Dajo na razpolago material za izgradnjo človeka, toda človek kot bitje, ki je nosilec jaza, duhovne komponente, lahko iz te prisotnosti nekaj naredi. Človeku je prepuščena svoboda, da iz tega lahko nekaj naredi. Fant, glasbeno talentiran nekako že po genih, lahko to sposobnost zanemari ali pa jo izoblikuje, neguje. Določene sposobnosti so mi dane, prepuščeno pa je moji svobodi, ali te sposobnosti zanemarjam ali jih razvijam. Goethe je bil čudovit človek, velik filozof in o vsem je napisal mnogo modrega in je rekel, da so organi v živalih učitelji živali. Tudi za človeka so organi učitelji, toda pri človeku je tako, da tudi človek lahko vpliva na svoje organe. Krasno. Človek je soočen z neko situacijo, nekaj mu je dano, toda človek to doto, ki jo dobi, lahko spremeni. Še lepše je tisto, kar je rekel W. Busch: “Usoda nas vodi v stanja pereča, toda kako se pri tem zadržimo je lastna krivda in ne nesreča.”


Vprašanje: Kako v vsem tem dogajanju delujeta Neptun in Pluton? In Uran?

Dva zunanja planeta, Neptun in Pluton, sta že bila prisotna, oz. jih je človek že odkril v času, ko je Steiner živel in Steiner je rekel, da ti planeti  ne sodijo k prvotnemu kozmosu, namreč v naš sončni sistem, da so šele pozneje prišli vanj, da so šele pozneje ujeti in da so se temu sončnemu sistemu pridružili; zato enostavno v tem, kar je bilo z evolucijo predvideno, niso predvideni, toda za človeka imajo zelo pomembno vlogo. Toda ne v smislu: usoda je usoda in ne morem ji pobegniti, temveč kot izziv za jaz.

Najlepša hvala vsem!