GENSKA TEHNIKA

Dr.Bertold Heyden

Predavanje za društvo AJDA v maju 2001

Gensko – tehnično spremenjena živila

Relativno pozno, šele leta 1988 sem se odločil, da sem bom ob Bodenskem jezeru začel ukvarjati s poljedelstvom, točneje semenarstvom.  V okolju, kjer delujem, se kar veliko ljudi ukvarja z biološko-dinamičnim poljedelstvom in pri njih sem dobil spodbudo in veliko podporo. Pred tem sem bil učitelj na Waldorfski šoli, kjer sem na srednji stopnji deset let poučeval biologijo in kemijo. Pred tem sem delal kot raziskovalec v raziskovalnem inštitutu, kjer sem raziskoval terapije rakastih obolenj z belo omelo, kot je ta terapija utemeljena v antropozofski medicini. To je bil zelo pomemben čas, bila so tri učna leta učenja goetheanističnega prirodoslovja. Gotovo vam je znano, da je na tem, kako je Goethe obravnaval naravo, nadaljeval svoje delo Dr. Rudolf Steiner, utemeljitelj antropozofije in se je v novejšem času razvil popolnoma nov vidik prirodoslovja.

Pred zaposlitvijo na tem inštitutu sem v Tübingenu v južni Nemčiji študiral biokemijo. V času priprave diplome in doktorske dizertacije sem

 delal na inštitutu Max Planck,

kjer sem raziskoval nukleinsko kislino. Torej sem se ukvarjal tam z najsodobnejšimi vprašanji in menim, da imam pravico govoriti o genski tehniki, saj vem, za kaj gre. Tudi metode, ki sem jih uporabljal pri doktorski dizertaciji, so v principu metode, ki jih uporabljajo v genski tehniki.

V osemdesetih letih me je prizadel način in pristop znanosti k reševanju sodobnih težav. Nisem pričakoval, da se bo genska tehnika tako hitro razvila. Postalo je hitro jasno, da je ne bodo uporabljali samo v medicini, ampak tudi pri rastlinah in živalih. Vedel sem, da to za prihodnost, za razvoj rastlin in živali ni prava pot. Zato sem si zastavil vprašanje, kako iz biološko-dinamične metode poljedelstva razviti druge poti za žlahtnenje, vzrejo in pravo evolucijo narave.

Obiskoval sem kmete ob Bodenskem jezeru in se z njimi pogovarjal o njihovih metodah dela. Ugotovil sem, da so za kmete najbolj pomembna žita. Zato sem se začel ukvarjati z žiti, o katerih prej nisem vedel veliko.

Mnogo žit je sorodnih s pšenico. Človeka spremlja približno deset tisoč let. Danes si z vso resnostjo moramo zastaviti vprašanje kakšen bo razvoj žit v prihodnje?

V razvoju pšenice imamo tri stopnje:

1. stopnja je enozrnica z zelo finimi klasi. Na vsaki strani se v plevah razvije eno samo seme. Zato nas mogoče spominja na dvozrni ječmen.

2. stopnja je dvozrnica, kjer najdemo dve zrni drugo poleg drugega. Rastlina sama je mnogo močnejša. Iz tega se je razvil durum, trda pšenica.

3. stopnja je pira in pšenica. Botanično sta v zelo tesnem sorodstvu. Brez nadaljnjega se lahko križata.

Če si pogledamo razvoj pšenice od 19. stoletja do danes, vidimo, da je šel proti vedno nižjim sortam. Gre za prilagajanje kemični industriji. Če imamo namreč njivo z nizkimi žiti, lahko potresemo mnogo več umetnih gnojil brez nevarnosti, da bodo žita polegla. Zato obstaja možnost, da pri nizki pšenici dosežemo večje pridelke, če je to cilj pridelave.

Stare sorte za biološko-dinamično pridelavo današnjega časa niso več smiselne, ker so tla danes mnogo bolj aktivna, kot so bila pred sto leti. Okrog leta 1900 so bili ljudje zelo veseli, če so pridelali 2 ali 2,5 t pšenice  po ha. Danes pridelajo 4 do 5 t. Ker so tla tako aktivna, obstaja za tako visoko pšenico nevarnost, da poleže.

Na konvencionalni, močno gnojeni njivi, je pri nizki pšenici pridelek visok. Ta pšenica nikoli ne uspeva dobro na naš način. Pri biološko-dinamični pridelavi zrnje take pšenice ni dobro napolnjeno in kvaliteta moke za peko kruha ni dobra. Na konvencionalno obdelanih poljih je to sorta, ki jo veliko sejejo. Zato je treba za biološko-dinamično poljedelstvo današnjega časa pripraviti nove sorte. Naš cilj je, da postanemo popolnoma neodvisni od konvencionalnih sort, ki so vezane na uporabo kemije.

V evropski skupnosti smejo sejati na poljih samo sorte, ki so v sortni listi in se normalno prodajajo. Ta predpis velja tudi pri biološko-dinamičnih kmetih in izjem skoraj ni. Ni lahko pri zveznem uradu prijaviti sorte više rastočega žita, saj morajo pri tem uradu naše biološko-dinamične skozi poskuse, ki se opravljajo z normalno uporabo kemije. Pod takimi pogoji pa ta žita ne uspevajo. Vendar upamo, da se bo zakon o semenarstvu spremenil, da bomo smeli naše sorte prodajati, ne da morale skozi kontrolo pod konvencionalnimi pogoji.

Svoj čas so bile kulturne rastline v rokah kmetov in vrtnarjev. Danes se razvoj odvija v laboratorijih. Prej sta bila razvoj in pridelovanje neločljivo povezana. Kmetje in vrtnarji so negovali rastline na njivah in vrtovih in nastajala je neverjetna pestrost t.i. sort določenega področja. Tako je bilo do konca 19. stoletja. Približno sredi 19. stoletja so začeli žlahtniti posamezne sorte, najprej tako, da so z  njive vzeli en sam klas, ga razmnožili in v nekaj letih pridelali dovolj za posevek cele njive. Te stare sorte neke pokrajine so imele na vsakem področju drugačen karakter. Vsak klas je bil drugačen. V pokrajini, kjer je ta sorta rasla, je bila prisotna neverjetna genetska pestrost. Če sedaj na neki njivi odberemo en klas in razmnožimo njegove potomce, pestrosti ni več. Od velike pestrosti sort posameznih področij in genetske pestrosti znotraj ene sorte ni več veliko ostalo. V začetku 20. stoletja so mnogi ljudje na poljih zbirali različne sorte semen. Veliko je zbranega in shranjenega v genskih bankah. Pravilno bi bilo reči, da so to banke semen, ne genov. Taka semena dobro osušijo in  jih skladiščijo v  hladilnicah  pri -15 do –20°C. Vsakih petnajst let semena vzamejo iz bank in rastlinam dovolijo, da eno leto spet rastejo na prostem, saj se tudi pri tako nizkih temperaturah kaljivost sčasoma zmanjša. Zato je semenom treba dovoliti, da znova zaživijo. Potem pa jih ponovno shranijo v hladilnice za naslednjih petnajst let. V teh bankah je še veliko semen različnih rastlin, vendar niti približno toliko, kot jih je bilo nekoč na njivah.

Imamo tudi žlahtnitelje, ki delajo na določenih linijah iz prejšnjih časov. Vedno znova jemljejo določena semena iz genskih bank. Tudi dvozrnica, na primer, je žito, ki ga na njivah ne najdete več. Dobite pa ga lahko v genski banki. Dobite semen za približno 1 m2 in poskrbeti morate, da jih sami razmnožite. Lahko si predstavljate, da pestrost stare sorte na njivi določenega področja ne more biti prisotna v tistih nekaj semenih, ki jih zasejete na 1 m2. Tudi glede tega so nam postavljene meje in ugotovimo lahko, kaj vse smo izgubili, česa vsega, kar je nekoč raslo, ni več. Če si pogledamo, kaj raste danes na njivah in kakšna je pestrost, vidimo, da raste samo to, kar je žlahtnitelj pripravil do te mere, da je dal v kontrolo uradu, kar je kontrolo prestalo in je država dala dovoljenje za posevek. To je le zelo majhen delček tistega, kar je nekoč živelo na polju. Če bi imeli na svetu samo še tiste sorte, ki smejo danes rasti po njivah, bi upravičeno lahko dvomili, če pšenico ali katerokoli drugo primerljivo kulturo še lahko ohranimo za prihodnost. Če danes križamo dve sorti, ki imata visok pridelek, je rezultat v 99,9% primerih manj vreden. Žlahtnitelji si morajo vedno bolj prizadevati, da po takem križanju najdejo nekaj, kar je nekoliko boljše od izhodiščne sorte. Če kmet tako sorto poseje in to dela nekaj let, naenkrat – predvsem pri nizkih sortah – opazi, da na njivi nekaj rastlin zraste višje. Znova se odrazijo prvotne lastnosti pšenice. Toda opazimo tudi, da nove oblike, ki pri tem nastajajo, ne prinašajo tako visokega pridelka kot žlahtnjene sorte.

Vse to se nanaša na konvencionalne sorte, ki so v prosti prodaji, zasejane in negovane na biološki oz. biološko-dinamičen način. Pri konvencionalni pridelavi kmet praviloma vsaki dve leti kupi novo seme, spremembe, ki sem jih omenil pa opazimo šele, če neko sorto sejemo štiri do pet let. Za nas je bilo vprašanje, kako da sorte, ki jih negujemo na biološko-dinamičen način, ne degenerirajo, izziv. Na začetku smo delali v tej smeri zelo zanimive poskuse, pri čemer so posebno pomembni termini za setev. Leta 1924 je Rudolf Steiner v svojem Poljedelskem tečaju omenil, da je za pridobitev dobrega semena dobro sejati pozno jeseni ali zelo zgodaj spomladi. Pšenice ne sejemo oktobra, ampak novembra ali celo decembra.

Vrnimo se k vprašanju genske tehnike. Kaj genska tehnika  sploh pomeni? Opazili so, da pri križanju sort pridemo do meje možnega. Nadaljnji razvoj je tako pripeljal na eni strani do hibridov, predvsem pri zelenjavi, na drugi strani pa do gensko spremenjenih organizmov. Ker je genska tehnika vezana ne velike investicije, imamo zaenkrat gensko spremenjene organizme le pri kulturnih rastlinah za posevke na velikih površinah, tako pri žitih: koruzi, pšenici, ječmenu, rižu; pri soji, ki je zelo pomembna zaradi vsebnosti beljakovin in olja. Tako je margarina v veliki meri narejena iz sojinega olja. Gensko spremenjene organizme imamo pri bombažu, ogrščici in paradižniku, ki ga pridelujejo v ogromnih količinah. Pri teh rastlinah se genska tehnika ekonomsko izplača.

Kaj pa je genska tehnika? V njej je prisotna predstava o dedovanju. Mendl je v 19. stoletju odkril zakone dedovanja. Takrat njegovega odkritja niso razumeli. Leta 1900 so trije raziskovalci, neodvisno drug od drugega, te zakone na novo odkrili. Od tedaj se žlahtnenje razvija zelo pospešeno, saj sedaj vemo, kaj se zgodi, če križamo dve sorti. Prej pa še niso vedeli, v kateri materialni substanci je zapisano dedovanje. Dolgo so mislili, da so to beljakovine, saj je beljakovina temeljna substanca življenja. Leta 1943 so odkrili, da je temeljna substanca dedovanja nukleinska kislina, DNK. Delali so poskuse z dvema vrstama bakterij. Prišli so tega, da lahko lastnost ene vrste bakterij preide na drugo vrsto bakterij, če tej primešamo živo substanco bakterije, ki je to lastnost imela. To je bil prvi gensko-tehnični poskus.

Takrat se je začelo zelo zanimivo raziskovanje. Raziskovalci so vedno bolj natančno spoznavali biokemične procese, do katerih prihaja v celicah. Končno so ugotovili, da se v centru vsake celice nahaja DNK. To naj bi bila ogromna molekula, neka dolga nit, ki seveda ni vidna z očesom. Kljub temu je to makromolekula, zgrajena iz mnogih posameznih elementov. Pri nukleinski kislini gre za štiri elemente. Človek si predstavlja, da je, podobno kot pri dednih lastnostih, neka lastnost na skrivnosten način vtisnjena, in sicer s štirimi različnimi črkami. Zastavlja se vprašanje: Kakšna pa je pot informacije od nukleinske kisline do beljakovine? V vsaki živi celici se namreč ustvarjajo beljakovine, ki so zelo specifične. Vsaka žival, rastlina, ima drugačno vrsto beljakovine. V vsaki celici je ustvarjena čisto posebna beljakovina. Na koži glave imamo npr. celice, ki tvorijo samo beljakovine, iz katerih nastajajo lasje.

V naravi najdemo različne vrste rastlin in živali, med njimi naletimo na naravne meje. Imamo npr. osla in konja. Če ju križamo, dobimo mulo, ki pa ne more imeti potomstva. Križanje je mogoče, saj sta konj in osel relativno sorodna, naprej na ne gre. To mejo so z gensko tehniko prebili. Za to so potrebne posebne metode.  Povedal vam bom zgodbo o soji. Soja je rastlina, ki so jo v ZDA kot prvo gensko-tehnično spremenili in jo na polju tudi zasejali. Trenutno je 60% površin, zasejanih s sojo, zasejanih z gensko-tehnično spremenjeno sojo. Kaj pa je bil cilj gensko-tehničnih sprememb? Hoteli so vgraditi odpornost proti herbicidu. Podjetje Monsanto v ZDA namreč proizvaja sredstvo proti plevelu, ki se imenuje Roundup. To je radikalen herbicid, ki uniči vse rastline. Torej se ga ne da uporabiti, ko so njive zasejane. Cilj pa je bil kulturne rastline gensko-tehnično spremeniti tako, da jih ta herbicid ne bo uničil. Če soja že raste, lahko kmet z veliko škropilnico poškropi celo njivo in doseže, da bodo vse rastline odmrle, samo soja ne. Morda bi kdo rekel, da je to uspeh. Kmet nima toliko dela, ni mu treba skrbeti, da je njiva pred setvijo soje pripravljena tako, da ne bo plevela. Sojo zaseje in če zraste plevel, bo vse skupaj poškropil. Tudi za podjetje Monsanto je to velik uspeh, saj bo na ta način zelo dobro prodajalo svoj herbicid. Zato vsa velika svetovna kemična podjetja proizvajajo lasten herbicid, uničevalec plevela in poleg tega poskušajo doseči, da lahko z njim ponudijo čim več kulturnih rastlin, ki so odporne proti njemu.

Veliki kemični koncerni so začeli zato uničevati majhne semenarne, v Nemčiji so jih veliki kemični koncerni pokupili. Ni več svobodnih, majhnih semenarjev.

Kako pa so znanstveniki razvili odpornost rastlin proti določenemu herbicidu? Odkrili so, da obstajajo v tleh bakterije, ki so postale odporne proti herbicidom. Herbicidi ravno tako kot vsa druga kemija škodujejo bakterijam, ki živijo v tleh. Mutacija nove dedne lastnosti se razvija pri bakterijah mnogo hitreje kot v drugih organizmih, ker se bakterije hitreje razmnožujejo. Ker v Ameriki herbicid podjetja Monsanto uporabljajo že vrsto let, so bakterije postale odporne proti temu herbicidu. To je bilo treba izkoristiti in iz teh bakterij oz. iz njihovega DNK-ja, dedne lestvice ene od bakterij izločiti tisti del, ki je nosilec odpornosti. Seveda to ni lahka naloga, vendar je znanstvenikom uspelo v epruveti izolirati določeno sorto DNK-ja, ki je omogočil odpornost proti herbicidu. DNK-aje so nato razmnožili, saj je za delo potrebna določena količina substance. Vse to se dela v laboratorijih z bakterijami, ki jih je lahko kultivirati, npr. s koli-bakterijami, bakterijami iz človeškega črevesja. Ko te koli-bakterije razmnožujejo in bakterije rastejo, se razmnožuje in raste tudi določen DNK, ki ga znanstveniki izolirajo. Bakterije lahko nato centrifugirajo in dobijo iz njih sluz. Lahko jih z mešalcem razbijejo, kemične substance ločijo in dobijo posamezne vrste DNK-ja v obliki čiste kemikalije.

Kako pa to vgraditi v sojo? DNK-ja me moremo uporabiti kot škropivo. Postopek je takle: Rastlino, sojo, razbijejo na posamezne celice. Za to uporabljajo določene kemikalije, ki popolnoma stopijo celulozne membrane celic, uporabijo torej topila za celulozo. Dobijo celice soje v obliki kroglic z zelo nežno membrano, toda ne več iz celuloze. Tako imamo kulturo celic soje in kulturo bakterij z vsebnostjo DNK-ja, obstojnega proti herbicidu, razmnoženih s pomočjo koli-bakterij. Ta DNK je treba prenesti v sojo. Naredijo suspenzijo zelo finih delcev zlata. Zlato je namreč topljivo v mešanici kislin. Izdelajo zelo majhne kosmiče zlata. To suspenzijo zlata zmešajo z nukleinsko kislino in osušijo. DNK se nabere na zlatem prahu. Ta zlat prah z DNKjem nanesejo na površino kapljice vode, ki jo z nekaj 1000 volti uplinijo, kar je podobno majhni eksploziji. Zlate delce z DNK-jem “ustrelijo” v celice soje. Le pri majhnem številu celic prodre tako ustreljen DNK v celično jedro na tak način, da ta tujek celica vase vgradi. Možnost, da se to tako posreči je izredno majhna, mogoče ena od 100.000. In to celico, pri kateri je stvar uspela, je treba najti. Zato zlatemu prahu z DNK-jem dodajo tudi antibiotik, poskušajo obenem vgraditi v rastlino tudi odpornost proti antibiotiku. V masi ostanejo žive le celice, ki so obstojne proti obojemu. Predvidimo, da ostane nekaj takih celic. Iz njih moramo razviti rastline. To je relativno enostavno. Celice je lahko spodbuditi k deljenju. Tako dobimo skupek celic. Če jim dodajamo prave hormone, se oblikujejo korenine in na koncu tudi listi in kal. Čez nekaj časa imamo majhne rastlinice soje. Znanstveniki morajo v tej fazi preveriti, če je stvar uspela. Rastlinice poškropijo s herbicidom. Nekatere rastline bodo odmrle, druge pa so resnično odporne proti herbicidu, kar je bil cilj prizadevanj. Na koncu je torej uspelo, da lastnost, ki so jo našli pri bakterijah v tleh, prenesejo v sojo, ki tako postane odporna. V soji ta lastnost ostane, pri naslednji generaciji ne bo izginila. Tako sojo lahko tudi križamo z drugo sorto soje in odpornost prenesemo nanjo. Tako je v ZDA že več vrst soje, ki so odporne na določene herbicide.

Kdo pa ima interes in to gensko tehniko podpira? Priznati moramo, da je na eni strani to gospodarstvo. S tem se da zaslužiti denar. Stvar pa seveda realizirajo ljudje, znanstveniki, ki se za to navdušijo in v laboratoriju izvedejo. Menim pa, da denar ni edini razlog. Otroci gledajo na naravo tako, kot jim to posreduje današnji šolski sistem, namreč, da je življenje treba razumeti kot vsoto genov, dednih lastnosti. Verjetno poznate Darwinovo teorijo razvoja vrst. Tudi ta teorija temelji na načinu razmišljanja, da je v času evolucije naključno prišlo do določenih dednih sprememb, ki so se zaradi naravne selekcije uveljavile. Na rastline in živali, na vsa živa bitja gledajo torej samo kot na kombinacijo dednih lastnosti, ki je v borbi za preživetje koristna ali pa ne. Neka vrsta rastlin ali živali naj bi imela pravico za obstoj samo, če se je določena kombinacija genov v tem boju uveljavila. Če gledamo na živa bitja samo kot na kombinacijo genov, bi bilo upravičeno ta proces nadaljevati in delati nove kombinacije. Če bi se nova kombinacija v borbi za preživetje uveljavila, da bi novo sorto kmetje kupovali in jo sejali, bi v duhu Darwina lahko trdili, da je to upravičeno. Če človek pozna le tako gledanje, bi moral reči, da je treba naravo voditi naprej z gensko tehniko na najbolj napreden način. Iz takega razumevanja lahko človek ustvarja popolnoma nove rastline in živali. Kar so prej delali bogovi, lahko sedaj dela človek. Toda vprašati se moramo, ali ta človekova zmožnost razmišljanja zadošča v primerjavi z modrostjo narave in kam to pelje? Kar počenjamo je prestopanje meje. Presegamo meje vrst, delamo vse mogoče, iz bakterij vgrajujemo lastnosti v rastline, iz človeka prenašamo lastnosti v bakterije, kot npr. pri proizvodnji insulina, lastnosti človeka prenašamo v živali, lastnosti živali v rastline, vse živo smo premešali. Prav je, da se vprašamo, kaj počenjamo. Je to danes potrebno? Je res potrebno, da pri bogastvu, pestrosti narave to počnemo?

Poskušajmo pogledati na naravo na drugačen način, da bomo videli, da obstaja tudi drugačen pogled na svet, kot je pogled skozi najmanjše delce, gene, pri čemer očitno izgubimo občutek za celoto.

Vprašanja

Se lahko ta lastnost odpornosti soje prenese na plevel?

Pogledati si moramo dve stvari. Ena stvar so ekološka vprašanja. Kaj se zgodi z rastlinami, ki jih človek proizvaja na ta način, kako delujejo v ekološkem pogledu na celoto in v kakšni meri je mogoče nove lastnosti, ki ne spadajo k rastlini, prenesti na druge rastline. Druga stvar pa je vprašanje prehrane. Ali gensko-tehnična prehrana povzroča nove probleme pri zdravju.

Nevarnost prenosa novih lastnosti na druge rastline je pri soji relativno majhna, vsaj v ZDA, saj soja izvira iz Kitajske. Na Kitajskem so sorodne rastline, tudi pleveli, pri katerih je možno tako križanje. V ZDA in v Evropi pa ni soji sorodnih rastlin. Vendar obstaja ta problem pri ogrščici. Imamo gensko-tehnično spremenjeno ogrščico in v družini križnic (npr. kapusnice – zelje ali redkvice) je sorodnost zelo velika, zato obstaja možnost križanja. Ugotovili so že, da se je lastnost, vgrajena v ogrščico, prenesla v sorodne plevele ob robu njiv. Obstaja torej nevarnost nekontroliranega širjenja novih lastnosti. Morda bi lahko rekli, da stvar sploh ni tako grozna, če gre pri tem samo za odpornost proti določenemu herbicidu. Če pa se bo razvoj genske tehnike nadaljeval, si lahko predstavljate, da bomo imeli v rastline kmalu vgrajene lastnosti, pri katerih bomo šele kasneje ugotovili, kakšna škoda je bila narejena, ko se bo to nekontrolirano selilo na divje rastline. Priznati je treba, da vemo o ekološkem ravnovesju še zelo, zelo malo. Pred leti so v Ameriki, v arizonski puščavi, naredili poskus. Zgradili so ogromne rastlinjake in hoteli v njih umetno narediti svet v malem. Vzeli so mnogo različnih rastlin in živali, vse skupaj zaprli v rastlinjake in mislili, da so ustvarili ravnovesje. Poskus je popolnoma propadel. Določene vrste živali so se tako razmnožile, da stvari ni bilo več mogoče obvladati. Zelo težko je bilo vzpostaviti ravnovesje med dihanjem in asimilacijo. Količina kisika in ogljikovega dioksida je bila popolnoma neuravnovešena. Opazili so, da organizma Zemlje, ni mogoče organizirati.

Vedno znova je človek selil živali, na primer iz Evrope v Avstralijo in s tem povzročil veliko škodo, v Avstraliji so se npr.tako premočno razmnožili zajci.. Ali pa varoa pri čebelah. Ta pršica je doma v Indiji. Znanstveniki so jo imeli za poskuse, vendar se je sama selila naprej in postala tako parazit, ki ogroža obstoj čebel širom sveta. Obstaja seveda tudi nevarnost, da iz gensko-tehničnih laboratorijev stvari uidejo v naravo in človek šele mnogo kasneje odkrije, kakšno ogromno škodo je s tem naredil. Tudi AIDS bi lahko bila bolezen, ki jo je človek ustvaril v laboratorijih za gensko tehniko. Za transport genov se namesto zlata namreč pogosto uporabljajo viri.

Poglejmo si naravo na nekoliko drugačen način. Imamo dve stari rastlini: čeveljček (aconitum) in repečo zlatico. Poglejmo si barve. Obe rastlini sodita v isto družino, v družino zvončnic. Sta sorodni, pa kljub temu ena rastlina naredi modre cvetove, druga pa rumene. Poglejmo si natančneje cvetove. Rumeni so odprti navzgor, kažejo radiarno simetrijo in so zvezdnate oblike, medtem ko so pri čeveljčku cvetovi nagnjeni na stran, tvorijo nekakšen notranji prostor in kažejo zrcalno simetrijo. Če si pogledamo družino zvončnic, bi našli ostrožnik. Je moder, v cvetu je globok notranji prostor, obrnjen je na stran. Ali pa orlice: naredijo cvet, ki se spusti navzdol, naredi par cvetnih listov, katerih vsak ima zgoraj nekakšno ostrogo. Zopet je ustvarjen nekakšen notranji prostor.

V slikarstvu govorimo o hladnih in toplih barvah. Če gledamo naravo, opazimo, da sta barva in oblika povezani. Pri zvončnicah, encijanih itd. odkrijemo delovanje tega zakona. Seveda obstajajo tudi izjeme. Toda v naravi ni slučajno, kako so kombinirane lastnosti. Pa se vprašajmo, ali to povezavo lahko razumemo in ali je smiselna.

Obstoj teh odvisnosti v naravi je prvi odkril Goethe. Rekel je: “Leva z rogovi narava ne more ustvariti.” Opazil je, da nobena od živali, ki nosijo rogove kot jelen ali roge kot krava, v zgornji čeljusti nima sekalcev. Tako krave, ali koze. Konji pa imajo prekrasne, močne – saj nimajo rogov.  Vse živali z rogovi imajo močno prebavo. Krava ima kar štiri želodce. V prvi del pride trava, ki je težko prebavljiva, in v tem vampu, kot v nekem loncu za kisanje zelja, se začne prebava. Vedno znova se vrača napol predelana trava v gobec in krava jo ponovno prežvekuje, tako da na koncu tudi težko prebavljiva hrana postane taka, da jo krava lahko uporabi. Kaj pa veverica ali miš? Imata popolnoma drugačen prebavni sistem. Zato potrebujeta hrano, bogato s hranivi in lahko prebavljivo. Nemogoče je, da bi veverica ali miš imeli roge. Obe sodita h glodalcem, ki imajo močne sekalce. Če človek naravo gleda z odprtimi očmi, vidi, da obstajajo povezave, utemeljene v temeljnih zakonih. Po teh ni mogoče kombinirati karkoli s čimerkoli. Vsaka stvar je globoko smiselna.

Danes se moramo takega gledanja na novo naučiti. Prej so ljudje to vedeli. Če so rastlino pogledali, so vedeli, za kaj je zdravilna. To sposobnost smo izgubili, ne zmoremo več gledati globoko v rastlino. Zato ne moremo prepoznati sil, ki so temelj za razvoj in rast. Sile, iz katerih je rastlina zrasla, so tisto, kar rastlini omogoči, da postane zdravilo, ali pa da prehranjuje človeka. Morda vam je iz antropozofije znano, da sveta ne sestavlja samo materija, ki jo lahko vidimo in otipamo. Iz lastnih izkušenj vemo, da imamo dušo, vemo, da je v nas center, ki ga poimenujemo z besedico “jaz”, človekovo duhovno bistvo. Ta jaz ima neke vrste nadzor nad duševnostjo in nam npr. omogoča, da se ne predamo takoj vsaki želji in čustvu, temveč smo zmožni odrekanja. Toda osnova vsega je živo telo. Čeprav v času spanja naša zavest ni povezana s telesom, je telo živo.

V današnjem prirodoslovju verjamejo, da je življenje samo kompliciran mehanizem molekul. Rudolf Steiner pa je razkril, da najdemo, če gledamo skozi zunanjo tančico fizičnega sveta nekaj, kar imenujemo pri človeku etersko telo. To telo predstavlja moč, ki oživlja, in je nadrejena fizični substanci. Ta organizem življenja uporabi snovi iz materialnega sveta, da zgradi obliko, postavo. Kot arhitektova ideja o izgledu hiše. Šele ko je ideja prisotna, izbere materiale, les, opeko ali beton, ki so primerni za realizacijo ideje. Ideja o človekovi podobi ali podobi rastline obstoja v sferi življenja. Življenje je samostojna resničnost, ki obstaja med duhovnim in fizičnim svetom. Če si pogledamo rastline in živali, vidimo različne oblike. Razlog za to najdemo v sferi življenja. Tam so doma sile življenja, forme. Kot arhitekt potrebuje kamen ali les, je nato potrebna snov, tako tudi DNK v celici. Potrebna je ideja in gradbeni material. Tistega, kar to organizira, pa ne najdemo v DNK-ju. V epruveti se ne da narediti življenja. Če bi bilo življenje vezano na snov, bi z mešanjem pravih snovi lahko naredili življenje v epruveti. Vsa genska tehnika potrebuje življenje za izhodišče. V življenje lahko posega, ne more pa ga ustvariti Nadaljnji razvoj je odvisen od tega, kar o naravi mislimo. Zato je zelo pomembno, naučiti se drugačnega gledanja in razmišljanja.

Da bi se približali vprašanju prehrane, je morda potrebno, da si še enkrat predočimo pojmovanje narave, kot ga je oblikoval Goethe. Začeli bi lahko kjerkoli. Poskusil bom z enostavnim primerom. Vsi poznate brezo in hrast. Če analiziramo oblike listov, vidimo bistvene razlike. List breze je spodaj širok in njegovo težišče je niže kot pri hrastu. Pri brezovem listu se list oblikuje v konico, pri hrastu pa je vrh lista bolj okrogel. Spodaj so pri hrastu nekakšna ušesa, pri brezi pa jih ni, list stremi navzgor. Pri taki obliki listov človek lahko čuti gesto drevesa kot celote. Pri brezi npr. vidimo, kako se odpira svetlobi. Pri hrastu pa imamo občutek, da je v njegovi notranjosti prisotna moč, ki hoče navzven, vendar jo nekaj poriva nazaj. Če si pogledamo hrast z mogočno krošnjo in močnimi vejami, vidimo na koncu nekakšno mejo, kot neke vrste dežnik, pod listi pa nastane zelo temen notranji prostor. Pri brezi pada svetloba skozi drevo na tla, veje plapolajo v vetru. Pri hrastu veter veje na konicah nekoliko dvigne in pošilja v prostor nekakšno moč. Če si pogledamo korenine, vidimo, da so pri hrastu močne in segajo globoko v zemljo. Pri brezi pa lahko opazite, da so korenine plitve, a zelo razvejane. Iz tal breza močno črpa vodo in hranila. Breza je torej odprta za svetlobo, hrast pa se omejuje od okolja in tvori nekakšen notranji prostor. Plodovi hrasta, želodi, so močni, težki in nabiti s hranili. Padejo na tla, živali jih požro in jih tako prenašajo. Semena breze pa imajo dve krilci in veter jih odnese kilometre daleč. Tudi tu vidimo motiv, da se breza predaja prostoru in svetlobi, medtem ko sta pri hrastu prisotni teža in moč, nabita substanca. Če si pogledamo katerikoli del drevesa, lahko opazimo, da je povsod prisotna ideja. Ideja breze je odprtost za svetlobo. Ne moremo si predstavljati breze s hrastovimi semeni ali češenj na hrastu ali pa jagod na jablani.

Če si družino dreves pogledamo še natančneje, odkrijemo nekaj zelo zanimivega. Poglejmo si sorodnike breze: gaber, lešnik. Pri lešniku imamo plod, ki je podoben želodu. Če si pogledamo list, je težišče više in pecelj krajši. To je sprememba v smer hrasta. Gaber je nekako med brezo in lešnikom. Orešček je močnejši kot pri brezi, ima še krilca in podobno  kot pri javorju seme leti 100 do 200 m daleč, toda ne tako daleč kot seme breze. Nasprotje med hrastom in brezo najdemo tudi v sorodnikih, vendar ne tako izrazito. Na drugi strani bi lahko odkrili nekaj podobnega pri sorodnikih hrasta: bukev, kostanj. Pri kostanju najdemo v plodu dva ali tri semena – kostanje; ovojnica je močnejša, list pa bolj koničast, torej se je nekoliko spremenil v smer breze. V londonskem botaničnem vrtu imajo neverjetno zbirko hrastov. Tam je bil hrast, ki je imel take liste, da sem mislil, da je kostanj. Bili so koničasti in podolgovati. Plodovi so bili podobni kostanjevim. Ovojnica, ki je obdajala želod, je bila večja, imela pa je bodice kot kostanj. Na sredi ovojnice je bila luknjica, skozi katero se je videl plod.

Česa se lahko naučimo iz takih primerov? Lastnosti, ki jih lahko odkrijemo pri neki rastlini, niso slučajne. Gre za princip, ki deluje po vsej rastlini. Najdemo ga v vsakem detajlu. Če se kjerkoli kaj spremeni, npr. oblika lista, bomo spremembo našli tudi v drugih delih, v plodu, morda v zunanji podobi rastline kot celote, v korenini ali lubju. Menim, da je pomembno, da smo pri rastlinah pozorni na princip, ki v njih prihaja do izraza. Če delamo kot žlahtnitelji in imamo odgovornost za to, v katero smer se rastlina razvija, se moramo vprašati: S katerim bitjem imamo opraviti? Smo v stanju narediti pravo stvar zanj, ali ga le usmerjamo tako, da bo imel človek od tega čim večji dobiček? Če človek usmerja razvoj rastline na tak način, kot to počne z nizko pšenico, je očitno, da misli pri tem samo na svojo korist. Če greste poleti na polje in si žito ogledate, doživite pri teh nizkih sortah vedno eno in isto stvar. Rastline zelo dolgo ostanejo zelene. Če so močno gnojene, postanejo modro-zelene. Klas naredijo zelo blizu zadnjega lista, list pogosto sega preko klasa. Konec julija, ko naj bi žito dozorelo, postanejo rastline čisto suhe in zelena barva preide v sivo. Ni več tistega, kar sem poznal v mladosti, da se je slama začela svetiti. V rastlini ni več tiste svetlobe in toplote. Če gledamo barvo take njive, ne moremo doživeti tiste svetlobe in toplote, kot smo ju bili vajeni. Če opazujemo razvoj rastlin, se lahko upravičeno vprašamo: Kakšna kvaliteta je to? Drugačna, npr. biodinamično vzgajana žita, kjer klas še lahko zraste 20 cm nad zadnji list izgledajo čisto drugače. Če gledamo tako žito, kako valovi v vetru, je to čisto drugačno doživetje kot nizka, negibljiva moderna žita. Iz sil zemlje, iz vegetativne rasti, se zrno sicer napolni s substanco, toda občutek imam, da se vegetativnost ne more več oblikovati v zrel plod. Pri jablani npr. to lahko dobro začutimo. Poleti in jeseni se oblikuje plod iz vegetativnosti. V procesu zorenja se vegetativna substanca, ki se je prej nabirala v listih, preoblikuje v plodove. Pri jabolkih nastane sladkoba, odličen okus in barva. Tako bi moralo biti tudi pri žitu. Proces zorenja bi morali doživeti tako, da tudi steblo in slama dobita barvo. Ne govorimo zastonj o zlatem klasju. To je nekakšen umetniški pogled na stvar.

Vprašanje je, ali lahko to bolj kompleksno zajamemo v mislih, v duhu goetheanističnega prirodoslovja. Kaj pa je ta sila, ki je omogočila tako visoko rast žita? Pravzaprav je nekaj čudovitega: visoko steblo, njegova stabilnost in elastičnost. Taka vprašanja,  pravi pristop, so popolnoma v nasprotju z znanstvenim pristopom današnjih časov.

Prej smo si ogledali dve rastlini, čeveljček in repečo zlatico. Ugotovili smo, da si lahko barvo cvetja pojasnimo iz oblike cveta. Današnje prirodoslovje ne pozna odgovora na vprašanje, zakaj je čeveljček modre barve. Po čem pa pravzaprav sprašujemo, če sprašujemo po barvi? Prirodoslovci bi hoteli najprej ugotoviti katera barva je to. Izolirali bi jo in na koncu ta modri prah kristalizirali v epruveti. Nato bi hoteli spoznati še kemično sestavo, ki bi jo na koncu zapisali v obliki formule. Zaradi molekularne sestave neka kemična struktura v tej obliki iz bele sončne svetlobe absorbira rumeno barvo, rastlina pa odseva modrino. Tako si to predstavljajo znanstveniki. Barva naj bi nastala tako, da bela svetloba druge barve “požre”. Biokemiki pa bi hoteli vedeti še več: preko katerih predstopenj se v celici tvori ta substanca. Ko to ugotovijo in vedo celo to, kateri geni so udeleženi, so s tem zadovoljni. Toda tak znanstvenik ni o rastlini razumel ničesar. Opazoval je samo snov.  Goetheanistično gledanje narave pa pomeni, da skuša človek ugotoviti, kaj vse še sodi k tej modri barvi. To metodo lahko najtemeljiteje pojasnimo, če si pogledamo, kakšne liste tvori rastlina. Začnimo tako: imamo celo rastlino, ki že cveti. Spodaj je tvorila okrogle, ne zelo oblikovane liste na dolgem peclju. Na sredi je liste oblikovala bolj natančno. Čim više je zrasla, bolj ozki so postajali listi, ker se je začela ukvarjati z oblikovanjem cveta. Dolg pecelj listov proti vrhu rastline izgine. Če opazujemo te različno oblikovane liste, si ne bi mogli misliti, da pripadajo isti rastlini. V bistvu gre za zakon, ki velja pri vseh rastlinah, le v nekoliko različnih variacijah.

Sedaj pa se zastavlja vprašanje: Kako razumemo obliko enega teh listov?  Razumemo jo lahko samo iz celotnega procesa. Kako naj razumemo detajl, če ne razumemo vrste rastline? Zato si moramo ogledati sorodne rastline. Če jih zložimo drugo poleg druge, odkrijemo neke vrste metamorfozo. Rastlina sama nam to točno pokaže, korak za korakom. Kot lahko obliko enega lista pojasnimo iz celote, lahko tudi v tem primeru odkrijemo značilnosti posamezne vrste vseh sorodnih rastlin. Mogoče toliko o tem, da bomo dobili vtis, kako lahko na tak način gledamo na kvaliteto rastlinskega sveta.

Kakšen pomen pa ima to za našo prehrano? Kaj nas prehranjuje? So to snovi, ki so v rastlinah, npr. škrob v žitih ali v krompirju? Vprašati se moramo, ali je vseeno, če jemo škrob iz pšenice ali krompirja. Krompir je seveda popolnoma drugačna rastlina, kot je žito, to takoj začutimo. Škrob pa je škrob. Za kaj torej gre? Žito raste na soncu, v svetlobi, krompir pa v zemlji. Kot ljudje rabimo pri prehrani več različnih stvari: nekaj za glavo, da lahko mislimo; nekaj za voljo, da lahko z rokami delamo; in nekaj za sredino, za področje čustev. Rudolf Steiner je rastlino primerjal s človekom. To velja tako za prehrano kot za medicino. Pravi: “Glede na sile, ki so prisotne v živem, človekova glava in sistem živčevja  najbolj odgovarjata tistemu, kar imajo rastline v koreninah. Kar se dogaja v presnovi, ustreza cvetu in plodu. Kar pa je prisotno v ritmičnem delovanju, dihanju in krvi, odgovarja srednjemu delu rastlin, področju listov, ki tudi nastajajo ritmično, drug za drugim.” Žito, semena, so prav gotovo nekaj drugega kot korenine, ki jih rastlina naredi v zemlji. Pri krompirju pa gomolji niso korenine, ampak neke vrste steblo. Ker ostane v zemlji, ima v sebi veliko sil, ki so značilne za korenino. Krompir nam daje moč, da logično razmišljamo. Če delate z računalnikom ali kaj podobnega, je krompir za vas dobra hrana. Ni pa primerna za sprejemanje idej. Pri žitih je bistvena razlika, če žito raste iz vegetativnih sil zemlje, ali pa se je dvignilo nadnje in jih preobrazilo. Krompir spada k razhudnikom. Je sorodnik paradižnika, tobaka in volčje češnje (belladonne). Vse to je ena družina. Vidimo, da v tej družini tudi krompir tvori strupe – solamin. Upravičeno se lahko vprašamo: Kakšne so te rastline, ki tvorijo strupe, kemične substance, ki delujejo na človekovo duševnost, vse do halucinacij? Tudi pri tobaku je popolnoma jasno, da deluje na duševnost. Če si pogledamo rastlino, opazimo, mogoče najlepše ravno pri volčji češnji, kako je impulz cvetenja prisoten zelo zgodaj, kar pomeni, da se tako rekoč že v fazi kaljenja oblikuje cvet. Nato se pri strani pojavijo novi poganjki. Vedno bolj se razraščajo in ti poganjki takoj preidejo v cvet. Impulz cvetenja zelo globoko posega v rastlino, vegetativnost pa cvetenje obvladuje s svojo bujnostjo. Če imamo velik grm volčje češnje, najdemo češnje, modro-črne plodove, globoko v grmu. Ugotovimo lahko, da se živa vegetativnost zelo močno povezuje z duševnostjo.

Cvetenje pri rastlini lahko razumemo kot delovanje od zunaj, iz duševnega prostora zemlje. Pri človeku je duša prisotna v njegovi notranjosti, pri rastlinah pa pride ta duševni element od zunaj. V človeku je duševnost prisotna podnevi, ko smo budni in se zavedamo. Zato nas dan izčrpava in smo zvečer utrujeni. Ponoči pa, ko je duša zunaj, se lahko telo regenerira. Duševnost torej omejuje življenjsko sfero. Tudi pri rastlinah je tako. Živi del, zeleni listi, postajajo proti vrhu stebla vedno bolj fini, vedno bolj koničasti. Steblo je v rasti zadržano in kot nova kvaliteta sledi cvet. V njem rastlina nakaže notranji prostor, v ovojnicah cveta in v tvorbi plodu. To je pri rastlini kot nadih duševnosti. Obstajajo rastline, v katere poseže ta duševnost globlje, in to so rastline kot volčja češnja ali tobak. Prav zato take rastline tvorijo snovi, ki delujejo na človekovo duševnost. To so t.i. alkaloidi, snovi, ki vedno vsebujejo dušik. Strupi v teh rastlinah vedno nastajajo s procesi razgradnje. Podobno je pri človeku; ko je podnevi duševnost prisotna v telesu, ta duševnost fizičnost razgrajuje, izčrpava. Krompir, ki sodi v isto družino, nosi v sebi čisto druge sile kot npr. topinambur, kjer so nadzemni deli zelo harmonični. Listi se iz grobih razvijajo v vedno finejše, nato sledi prehod v majhno “sončnico”, kjer je impulz cvetja relativno močan. To velja za vse košarnice. Steblo je stisnjeno v nekakšen krožniček, na katerem je mnogo majhnih cvetov, eden zraven drugega, vendar so v zelo harmoničnem medsebojnem odnosu. Cvet se prezentira v vsej čistosti. Zato mislim, da je topinambur za človekovo prehrano nekaj popolnoma drugega kot krompir. Lahko pa ga kuhamo skupaj s krompirjem, zabeljenega s čebulo.

Kako pa je z gensko tehniko? Videli smo, da tako pridelane rastline niso več oblikovane iz ene ideje, ampak k v naravi prisotni ideji dodamo še nekaj s čisto drugega konca sveta.

Ugotovili smo, da je kvaliteta hrane povezana s silami, ki delujejo v rastlini. Vprašamo se lahko: Kako pa je s sojo, o kateri smo že govorili? Kakšne sile so v njej prisotne? Mogoče še majhna ekskurzija; Rudolf Steiner je nekoč dal relativno enostavno podobo, povezano s prehrano. Rekel je: “Predstavljajte si, da ima človek uro. Otroci se z urami radi igrajo, so radovedni, jih razstavijo in si ogledujejo, kako so sestavljene. Če človek to počne z razumom, uro lahko znova sestavi in ura spet gre. To pomeni, da je razumel, kako je ura sestavljena.” Če sem to misel razumel, lahko ne le znova sestavim uro, ampak sem zmožen narediti drugo uro. Tako analiziramo, razstavljamo zaužito hrano, ko jo prebavljamo v želodcu in črevesju. Razgradimo jo v sestavne dele. Ne da bi se zavedali, naše etersko telo zazna, katere sile se osvobajajo, ko s prebavo razgradimo tisto, kar smo zaužili in življenje v nas ve za sile, ki so rastlino gradile, oz. za ideje, iz katerih je bila rastlina sestavljena. Pri brezi je prisotna čisto druga ideja kot pri hrastu, enako kot pri pšenici oz. krompirju. Kljub temu gre za enotno misel, ki se uresničuje. Lahko bi rekli, da gre za resnico. Če imamo rastline, ki so gensko-tehnično spremenjene, te rastline niso narejene iz ene ideje, temveč imamo, npr. pri gensko spremenjeni soji, idejo soje, mešano z idejo bakterij. Če bo šlo tako naprej, bomo dobili bitja, v katerih bo zmeda celega kupa idej, cel konglomerat. Je taka hrana potem še lahko vzgled za gradnjo našega telesa? Lastno telo lahko gradimo le s prepoznavanjem zakonitosti življenja v stvareh, ki jih zaužijemo. Temeljni principi življenja morajo v hrani, ki jo zaužijemo, zakonitosti prepoznati. Če je hrana taka, da telo v njej zakonitosti življenja, reda, smisla prepozna, lahko gradimo lastno telo. Kakšne pa so ideje v gensko-tehnično spremenjeni soji? Kaj ji je človek dodal? V njej je kot misel spravljeno vse tisto, kar ima človek v glavi za cilj, ko se loteva take spremembe. Katera misel pa je to? Dobiček, egoizem, denar: Na tem polju raste lahko samo še tisto, kar je last podjetja npr. Monsanto. To je resničnost v taki rastlini, je misel, ki deluje, ki je sovražna življenju, je z gensko tehniko vgrajena v sfero živega. Ne samo, da uporabljam herbicid čisto določene firme od zunaj, temveč sem to egoistično idejo vgradil v življenje. Kakšen pa je vpliv na prehrano? Vpliva to na razmišljanje človeka, ki tako hrano je? Sile, ki jih potrebujemo za oblikovanje misli, prihajajo iz sfere življenja.

Pri otrocih je zelo pomembno, da od njih ne zahtevamo prezgodaj intelektualnega razmišljanja, sicer jim sile, ki jih morajo uporabiti za razmišljanje, manjkajo pri izgradnji telesa, pri rasti. Šele ko je telo oblikovano do določene stopnje, ko dobi otrok druge zobe, je star šest, sedem let in je razvoj notranjih organov do neke mere zaključen, je brez škode dovoljeno, da se angažira intelektualno. Sile, ki jih je potreboval za rast in razvoj notranjih organov, so takrat na razpolago za razmišljanje. Ko je s trinajstimi, štirinajstimi leti spolno zrel, se še enkrat sprostijo nove sile. S takimi otroki se da v šoli delati čisto drugače.

Kako pa je hrana povezana z našo sposobnostjo, sprejeti določene misli iz duhovnega sveta? V kakšni meri nas lahko degenerirala do te mere, da bomo zmožni opravljati samo še vsakodnevne stvari iz navade? Hrana nam lahko omogoči, da iz duhovnega sveta dobimo določene ideje, ali pa nas degenerira. V genski tehniki obstaja nevarnost, da se naša zemlja, to pa pomeni tudi človeška kultura, odvrne od duhovnih zakonitosti, od tega, kar je tekom razvoja prišlo na Zemljo iz univerzalne modrosti. Ta razvoj je danes odvisen od človeka. Če menimo, da je življenje samo mehanizem molekul, bo življenje to tudi postalo. Genska tehnika tako deluje. Materialistične misli, ki jih imamo o naravi, se potrjujejo. Če mislimo nase, na ljudi, nam mora biti jasno, da je naša zavest lahko prisotna samo v fizičnem telesu. Vendar mora obstajati tudi nasprotje, zrcalo. Vprašanje je, ali to, kar imamo za misli in pojmujemo kot ideje, lahko pojasnimo samo z molekularnimi procesi naših možganov, čeprav so seveda tudi potrebni. Biokemični procesi, ki so jih znanstveniki raziskali, seveda tudi sodijo k življenju. Na duhovno plat pa človeštvo pozablja. Če gledamo samo na snovno stran življenja, se bo v prihodnosti uveljavila samo ta zakonitost. Zato se bo treba odločiti. Ko smo obravnavali rastline, sem omenil, kakšna duhovna modrost je prisotna v njih. Razodeva se nam z razvojem. Tega se ne da dokazati kot fizikalni zakon.

Glede prehrane pa morda tole: če jemo gensko spremenjene rastline, ne nastopijo takoj bolezni in ne bomo mogli takoj dokazati njihovega vzroka. Če jemo čokolado, je ta zagotovo narejena z lecitinom iz gensko spremenjene soje. Ta lecitin se, kemično gledano, ne razlikuje od tistega iz normalne soje. Pravijo, da je kemična snov enaka, in ne igra nobene vloge, kako je rastlina rasla. Ta zmota je možna, ker gledajo samo na sestavo snovi, o silah, iz katerih je rastlina lahko rasla, pa nimajo pojma. Čez deset let bodo trdili, da človeštvo stalno je to čokolado, pa se ni zgodilo nič posebnega. Toda vprašati se moramo, kako bo čez dvajset, trideset let, ko bodo otroci, ki ne jedo samo te čokolade, ampak tudi druge gensko spremenjene rastline, odrasli. Ugotovili bomo, da postaja zdravje ljudi vedno slabše, kar opažamo že danes. Ljudje, rojeni v začetku 20. stoletja, so mnogo krepkejšega zdravja od tistih, ki se rojevajo danes. Pojavljajo se bolezni kot alergije, katerih vzroka ne najdejo. Obstaja mnogo teorij, toda vzroka in posledic ne poznajo. Človek povezuje to z vsem mogočim: s hrano, z načinom življenja, z onesnaženjem ozračja itd. Če ima torej hrana nek vpliv na konstitucijo zdravja, bo treba odkriti resnico v idejah rastlin, ki jih človek zaužije, sicer bo prišlo do kaosa sil. Zdravje bo še slabše, vendar bo to zelo težko dokazati.

Kako naj živimo brez sramu pred zanamci in zgodovino?

Živeti moramo zelo konsekventno. Človek bi moral reči: Karkoli kot potrošnik kupujem, kupujem po kriteriju, da ne kupim ničesar, kar vsebuje kakršnekoli gensko-tehnično spremenjene substance, pa če v še tako majhni količini. Največji problem predstavljajo soja, koruza, ogrščica in olje iz ogrščice, ki prihajajo iz Kanade ali ZDA. Pred nekaj leti smo podjetjem pisali pisma z vprašanjem, če lahko zagotovijo, da uporabljene snovi, npr. lecitin, ne izvirajo iz gensko spremenjenih rastlin. Pisali smo celi vrsti tovarn, kjer izdelujejo čokolado, pa tudi drugim podjetjem, ki proizvajajo hrano. Dobili smo zelo zanimive odgovore. Delno so bili popolnoma nedoločni. Obnašali so se, kot ne bi razumeli vprašanja. Podjetje je npr. odgovorilo: Mi ne uporabljamo genske tehnike. To je točno, ker uporabljajo samo snovi, ki so tako pridobljene. Delno pa so bili odgovori popolnoma jasni. Pri nekem podjetju, ki dela sladkarije, se je odgovor glasil, da na trgu ni možno dobiti lecitina, kjer ne bi bila prisotna genska tehnika. V ZDA so podjetja, ki predelujejo sojo, poskrbela za to, da se snovi ne da ločevati. To so utemeljili z ekonomskimi razlogi, češ da je predrago ločevati gensko pridelano sojo od normalno pridelane. Zato je treba reči, da na normalnem trgu tovarne, ki delajo sladkarije, ne morejo nikjer kupiti lecitina, ki je čist. Isto velja za sojino olje in za olje iz ogrščice, povsod torej, kjer se uporablja rastlinska maščoba, tudi margarine. Če imate proizvod, na katerem piše: Vsebuje rastlinske maščobe ali sojino olje ali olje ogrščice, obstaja ta nevarnost. Mislim, da so tudi v sončničnem olju že prisotne genske spremembe.

Zelo zanimivo bi bilo pisati tovarnam, ki izdelujejo margarino: Prosim, sporočite mi, od kod dobivate olje, ki ga uporabljate za izdelavo margarin. Če bodo tovarne dobile veliko pisem in opazile, da je postal potrošnik pozoren in tega ne mara, je upanje, da bodo zaradi upora potrošnika ustrezno ukrepale.

Kaj bi lahko še naredili?

Kupujte samo Demeter hrano. Kot potrošnik ima človek možnost odločanja. Nihče ne zahteva, da mu moramo pojasniti, zakaj nočemo gensko spremenjene hrane. Dovolj je, da v sebi sklenemo: Tega nočem in tega ne bom kupoval. Če kupujem proizvod, ker drugega ne morem dobiti, se moram temeljito informirati. Pišem lahko proizvajalcu in zahtevam, da mi pojasni, če je to narejeno iz gensko-tehnično spremenjenih surovin. Ko dobim odgovor, se lahko odločim, če bom v prihodnje ta proizvod kupoval ali ne. Čim več takih pisem bomo napisali, tem bolje bo za nas, bolj se bo izoblikovala zavest za to. V Nemčiji je na proizvodu vedno napisano, za kakšen proizvod gre in naslov proizvajalca. Vsak ima pravico napisati pismo in zahtevati informacijo. Naj ne bo nikogar sram! Verjamem, da boste dobili odgovor.

Rad bi se še dotaknil vprašanja, kako se boste kot skupnost ljudi, ki delate biološko-dinamično, obnašali v odnosu do genske tehnike. Mislim, da je treba misliti naprej. Sorte zelenjave in žit bodo po vsej Evropi vedno bolj poenotene. Verjetno boste tudi vi dobili sorte, ki jih sicer pridelujejo v Italiji in Nemčiji.  Mislim, da smo odgovorni, da dovolj zgodaj poskrbimo za lastna semena. Če ne uporabljamo umetnih gnojil in kemikalij, s katerimi ustvarjamo povsod primerljive pogoje, so za pridelavo odločilni podnebje in razmere tal. Vsaka pokrajina mora imeti lastne sorte rastlin.

Leta 1996 je bila v Nemčiji konferenca OZN svetovne organizacije za prehrano. Obravnavali so problem biotske pestrosti. Zelo negativno nanjo vpliva sodobno žlahtnenje rastlin in metode pridelovanja. Mnogo rastlin je izginilo. To je problem, ki je prisoten po vsem svetu. Vedno več genetskih resurs je za vedno izgubljenih. Čim bolj žlahtnijo rastline po točno določenih kriterijih konvencionalne pridelave, bolj enotne bodo sorte, ki bodo na trgu. Če si v Nemčiji pogledamo na novo žlahtnjene sorte pšenice in jih postavimo drugo poleg druge, jih ni mogoče razlikovati. Za te visoke pridelke, 9 t po ha, morajo biti izpolnjeni čisto določeni genetski pogoji. Da dobijo take pridelke, vedno znova uporabljajo iste linije žlahtnenja. Pri nemških pšenicah imamo samo še tri stare sorte in te tri so prisotne v vseh sortah pšenice, ki jih je sedaj na trgu okoli petdeset. Toda o genetski pestrosti ne more več biti govora. Zato se postavlja vprašanje, kako lahko poskrbimo za ohranjanje pestrosti, saj žlahtnitelji za to očitno ne skrbijo. Ugotovili so, da je najboljša metoda ohranjanja “in situ” ali “in farm”. In situ pomeni na naravnem rastišču, kar za kulturne rastline pomeni na vrtu ali njivi. To poskušajo pri mnogih biološko-dinamičnih vrtnarjih, ki jemljejo semena iz lastnega pridelka in ga ponovno sejejo. Ideal začetka biološko-dinamičnega dela je, da poskušamo npr. novo sorto pšenice čim dalj časa ohraniti na kmetiji in vedno znova posejati lasten pridelek. Gre za to, da se ta sorta vedno bolj prilagaja pogojem kmetije. Rudolf Steiner je glede poljedelstva rekel: “Razvije se neke vrste individualnost; poljedelstva ne smemo razumeti le kot organizma – to naj bi bila le osnova.” Govori o neke vrste individualnosti in to je nekaj zelo posebnega. Normalno besedo individualnost uporabljamo samo pri človeku. Namen tega je, da se poljedelstvo razvije v pravi organizem. S tem bi ustvarili temelje za to, da ta organizem dobi nekaj, kar bi lahko imenovali kvaliteta jaza. Rudolf Steiner je v Poljedelskem tečaju opisal, da je to povezano z gnojem, ki nam ga dajejo živali. Gnoj potrosimo po poljih, živali dobijo krmo, ki smo jo pospravili s teh polj in vsa polja te kmetije so z gnojem živali nekako medsebojno povezana. Podobno kri v človeku povezuje organe. Tako je v poljedelstvu gnoj tisti, ki povezuje polja in živali; na poseben način so tu soudeleženi biološko-dinamični preparati. Pomembno je, da preparate izdelujemo sami. Posamezni organi kmetije naj bi dosegli nekakšno razmerje. Kaj so ti organi? To so travniki, pašniki, polja, vsaka posamezna njiva, pšenica, pesa, krompir – res jih lahko razumemo kot organe na kmetiji; in seveda kompostni kup, centralni organ kmetije. Čim bolj so ti detajli medsebojno povezani, tem bolj se ta kmetija razvija v zdrav organizem.

O tem sem veliko razmišljal, o besedi individualnost namreč. Kajti razvoj je vedno odvisen od jaza, od individualnosti. Kot človek se lahko razvijam in kot zdrav človek imam vse življenje za cilj svoj lasten razvoj. Čisto človeško je, da s seboj nismo nikoli čisto zadovoljni, temveč da mislimo: Tako kot sem danes to naredil, ni čisto v redu, lahko bi bilo bolje. Ta potreba po razvoju je povezana z duhovnim bistvom človeka. To še prav posebej velja, če jemljemo idejo o reinkarnaciji zares. Kar je človek dosegel v enem življenju, oz. kar je naredil narobe, si lahko ogleda po koncu življenja. Na svet pride znova z določenimi cilji. S tem je povezan zakon karme: človek lahko v življenju najprej poravna stvari iz prejšnjih inkarnacij. Če smo imeli npr. v prejšnjem življenju težave z neko osebo, bo naslednje življenje poskrbelo za srečanje s tem človekom, kar nam daje možnost, da te dolgove poravnamo. Poskrbimo lahko za uravnoteženje odnosov. Lahko pa pridobimo sposobnosti, ki so nam na razpolago, ne da bi si za to posebej prizadevali. Zgodi se lahko, da srečamo človeka, ki nam je takoj zelo blizu in ne moremo razumeti, zakaj je tako. Neposredno čutimo, da smo z njim povezani. Verjamem, da gre za to, da smo človeka poznali v prejšnji inkarnaciji. Vladajo karmični zakoni. Človek se od življenja do življenja razvija; razvija se človekovo duhovno bistvo, telo pa je vedno drugo.

Sedaj pa bi se morali vprašati: Kako izgleda to pri poljedelstvu? Če Steiner govori o individualnosti, bi lahko rekel, da evolucija, sposobnost razvoja leži v pokrajini sami. Individualnost, jaz, je tisto, kar je sposobno razvoja. Z razvojem prihaja človekova individualnost vedno bolj do izraza. Tako tudi organizem zemlje razpade v posamezne organizme. Razvoj cele zemlje je odvisen od tega, kako se posamezne kmetije razvijajo. Človek, ki se ukvarja s poljedelstvom, je odgovoren za razvoj zemlje. Zdrav razvoj je mogoč samo, če nam uspe imeti za osnovo zdrav organizem, v katerem imamo deteljo, peso, krompir in krave v hlevu. Vse to naj bi tvorilo celoto. Zato menim, da je zelo pomembno, da se v taki meri, kot je le mogoče, trudimo, da vsaj v poljedelstvu poskušamo – v vrtnarstvu je to težko – sami razmnoževati glavne kulture. K zdravemu organizmu sodi tudi sposobnost reprodukcije. Če jo prepustimo nekemu žlahtnitelju, to ni dobro, ker moramo vsako leto na novo kupovati seme. To je podobno, kot če bi vsako leto dobili novo ledvico.

Pojavlja se vprašanje, kako to uresničiti. Lahko vam povem, kakšna je trenutna situacija v Nemčiji. Stvar je zelo razveseljiva. Žlahtnitelji zelenjave so se združili in mnogi vrtnarji se počutijo odgovorne, da ohranijo določene sorte zelenjave ter jo razvijajo naprej. Pri mnogih vrstah zelenjave je tako, da je vsako leto potrebno opravljati novo selekcijo, da bi se sorta lahko ohranila. Korenje, pridelek iz cele njive zložijo na tla in izberejo, katero bodo uporabili za seme. Ta izbor je potreben vsako leto. Vsaka taka odločitev je žlahtnenje v malem. Pri korenju  izrežemo delček, da preverimo tudi okus. Na kmetiji blizu Frankfurta so razvili so korenje, ki ima zelo dober okus, ker so začeli pri odbiranju upoštevati tudi okus. Če nam uspe, da si naloge delimo, potem mislim, da je veliko doseženega. Dobro je tudi organizirati dvakrat letno srečanja, da ugotovimo, če imajo že vse rastline svoje skrbnike,  če smo še odvisni od konvencionalnega semena ali pa smo že samostojni. Treba se je povezati s kolegi v Avstriji in Nemčiji, ki vam bodo radi svetovali glede organiziranja.

Kar zadeva žita je v Nemčiji samo pet ljudi, ki se ukvarja z žlahtnenjem v alternativi. Enako velja za Švico. Srečujemo se dvakrat letno in imamo delno skupne poskuse. Imamo določene sorte, ki jih sejemo na različnih lokacijah. Tako spoznavamo sorte, ki jih imajo drugi. Imamo pa problem, ker je zakon, ki zadeva sorte poljedelskih kultur, še nepopoln. Sort, ki jih npr. jaz imam, ne morem brez nadaljnjega oddati. Toda ta zakon bodo spremenili in v bodoče bo to možno. Sorte, ki smo jih žlahtnili, bomo lahko oddali za biološko pridelavo, imeli bomo dovoljenje za prodajo. Gre za to, da razvijemo primerne sorte za vsako pokrajino posebej. Že ob Bodenskem jezeru imamo glede na podnebje in pogoje v tleh zelo veliko različnih možnosti. Bodensko jezero leži na 400 m  nadmorske višine, polja, kjer sedaj izvajamo poskuse, pa so 700 m nad morjem. Jezero leži v nekakšni kotlini, rob kotline je 300 m više. Jasno je, da glede na podnebje potrebujemo na višini 700 m druge sorte kot ob jezeru. Tudi kvaliteta tal je zelo različna. Že za področje Bodenskega jezera bi potreboval najmanj tri sorte pšenice. Jasno je torej, da sorte, ki so zanimive za severno Nemčijo, za nas niso primerne. Seveda velja tudi obratno.

Cilj bi torej bil, da kot žlahtnitelj poskušam najprej čim tesneje sodelovati s kmeti in razvijati sorte, ki bi jih lahko ponudil kot alternativo h konvencionalnim sortam. Računati moramo s tem, da v desetih do petnajstih letih mnogih sort, ki jih danes še sejejo v konvencionalni pridelavi, ne bo več. Na razpolago bodo samo še gensko spremenjene sorte. Na to situacijo se moramo pripraviti. Mnogi kmetje, tudi taki, ki delajo biološko-dinamično, ne negujejo svoje sorte deset, dvajset let, ampak enostavno vsake dve, tri leta kupijo novo sorto. Biološki in biološko-dinamični kmetje so v ekonomsko težki situaciji. Ne zmorejo tega napora in dela. Zato mnogo kmetov semena kupuje. V čim večji meri bomo uspeli pripraviti sorte, ki res ustrezajo pokrajini, bolj bo možno tako stališče sprejeti. Nadalje bi moral kot žlahtnitelj pomagati kmetom, ki se trudijo ohraniti lastne sorte, da bi imeli pri tem trajen uspeh. Omenil sem že, da če imamo svoje seme, lahko veliko naredimo z odbiro terminov za posevke, ki so bliže zimi, torej novembra ali decembra. Pred spravilom opravimo selekcijo na polju. Odbrati moramo šop posebno lepih primerkov in ga razmnožiti. Tako imamo v treh letih spet dovolj semena za celo njivo. Če bi uspelo, da v delovni skupnosti res sodelujemo in si medsebojno pomagamo, si izmenjujemo semena ter odkrivamo prednosti določenih lokacij, bi bila smiselna delitev dela.

S čim pa je treba začeti, če govorimo npr. o žitih? Naj začnemo s sortami, ki so na trgu normalno na razpolago, ali pa dobimo sorte iz Avstrije ali Nemčije, ki so že vzgojene za biološko-dinamično pridelavo in so bolj primerne? Poskusiti je treba. Rad sem vam na razpolago. Če ugotovite, da so npr. “moje” sorte dobre za vaše področje, jih razmnožite! Najpomembnejše pa je, da ohranite kvaliteto teh sort, in da ne bodo čez pet ali deset let degenerirale. Če imate težave pri ohranjanju, je treba poiskati pomoč.

Vprašanja:

Če na nekem izdelku piše “iz kontrolirane biološke pridelave”, se lahko na to zanesemo?

Lahko, ker so v Evropi hude sankcije. V Sloveniji temu še ni tako.