Dr. Johannes Zwiauer, Vrzdenec, 19.9.1999
Saj veste, da sem po poklicu kemik in da sem delal kot farmacevt v Weledi. S to temo sem se vedno znova soočal, tako z zdravo prehrano kot z biodinamičnim kmetijstvom. Vedno sem bil zelo vključen v to temo. Temo o zdravi prehrani bom obravnaval iz teh meni doslej dostopnih aspektov.
Moram reči, da je hrana eno najbolj skrivnostnih področij, s katerimi imamo sploh opraviti. Če ne bi bili tako navajeni na to stvar, bi se moral človek vedno znova prebuditi in čuditi, kaj se pravzaprav s tem prehranjevanjem dogaja. Prebava ni nič manj kot to, da substance, ki jih iz zunanjega sveta sprejmemo vase, lahko preobrazimo v naše lastne substance. Ampak ta stvar ni tako enostavna, da tisto substanco kar tako sprejmemo vase in jo naredimo za nam lastno. Mi vemo, da moramo substanco, ki jo pojemo najprej absolutno, popolnoma razgraditi. Način, s katerim se telo sooča s to hrano, človeka kar pretrese; s tako radikalnostjo se sooča z njo. Vsi veste, da se prehrana začenja že v ustih. Ogljikove hidrate začne v ustih razgrajevati, topiti že slina. Vi ta majhen eksperiment gotovo poznate, če vzamete v usta kruh ali žito in ga nekaj časa grizete, potem se to preobrazi, naenkrat postane sladko, škrob se pretvori v sladkor.Prebava se potem nadaljuje v vsem prebavnem traktu – in s tem se bomo ukvarjali.
Rad bi vam pokazal, da človek svojo samostojnost v odnosu do sveta uveljavlja na tri načine (in to ne samo v odnosu do usvajanja hrane v prebavi). S stališča antropozofije lahko človeka delimo na tri dele – in sicer:
- sistem živčevja in čutil
- ritmični sistem in
- presnovo, kamor štejejo tudi okončine.
Torej: zgornji, srednji in spodnji človek.
Vsi trije sistemi ubranijo zunanji svet. Npr.: Oglejmo si svet čutil! To, kar zaznamo s čutili, sprejmemo preko čutil v sebe, nekako zadržimo. Svetloba pade na mrežnico in tam jo zadržimo. Zvoki pridejo do bobniča in tam jih zadržimo. Okus zadržimo na papilah v ustih, ki zaznavajo okus. Vonje nekako zadržimo v sluznicah v nosu. Tudi vse taktilne zaznave ostanejo zunaj in tudi naša koža kot mejni organ je tista, ki ubrani zunanji svet. Čudovita stvar pri tem je, da snovnost vedno ostane zunaj, toda delovanja teh snovnosti se shranijo v človekovi notranjosti. Taka je situacija v zgornjem človeku – torej živčevje in čutila.
V srednjem delu, ritmičnem sistemu človeka, izgleda stvar drugače. Tam lahko npr. zrak (prodre) gre v nas. Toda v pljučih se ta zrak preobrazi, ne ostane tak, kot je prišel v nas. Organizem opravi neke vrste izmenjavo. Namreč: Organizem sprejme vase kisik, ki vse oživlja, oddaja pa porabljen kisik t.j. ogljikovo kislino v plinskem stanju. Torej zraka ne moremo sprejeti takega kot je zunaj, mi ga preobrazimo. Zrak, ki ga vdihnemo, ni enak zraku, ki ga izdihnemo. Človeški organizem torej zrak spremeni.
V spodnjem delu (presnova in okončine) je ta konfrontacija z zunanjim svetom najbolj dramatična. To, kar v organizem sprejmemo s presnovo, moramo popolnoma razgraditi. Materialistične raziskave so vodile do tega, da so pač znanstveniki prišli do mnenja, da snovnost, ki jo sprejmemo v sebe, razgradimo do majhnih molekul, da jo mora telo razkrojiti samo do tako majhnih molekul, kot jih preko sten črevesja človek lahko sprejme v svojo kri. Znanost si torej vse skupaj predstavlja kot neke vrste sito – snovi morajo biti tako majhne, da gredo lahko skozi steno črevesja. Toda to je samo materialistična, mnogo pregroba predstava. Rudolf Steiner je s svojo duhovno raziskavo ugotovil, da gre pri prebavi dejansko za popoln razkroj snovi. To se pravi, da snovi tako rekoč razpadejo v nič in da obnova lastnih substanc telesa prihaja tako rekoč iz nič. Kakorkoli že, vsekakor se ne more negirati, da se najprej telo substance silno ubrani.
Omenili smo že: prebavo začnemo s slino v ustih. V želodcu se potem razkrajajo pektini z želodčno kislino. Z dejavnostjo žolča se začnejo razkrajati maščobe. V črevesju se stvar nadaljuje. Z različnimi črevesnimi sokovi, z dejavnostjo pankreasa (trebušne slinavke) se potem prebava nadaljuje in sicer v nasprotju z želodcem, kjer se vse odvija v kislem mediju, se v črevesju prebava nadaljuje z alkalno reakcijo. Torej, s kislinami in lužninami se substanco obdeluje in razkraja. Vse, kar pride v telo nepreobraženo, je strup za organizem. Lepo je videti, kako telo vedno uveljavlja svojo suverenost, suverenost svojega jaza. Na ta način ne ohranjamo le človeške substance, temveč ohranjamo čisto individualno substanco. Moderne raziskave vedno bolj jasno kažejo (odkrivajo), da vsak človek gradi svojo lastno beljakovino. Ta občutljivost do tuje beljakovine je znana – vodi namreč do alergij. Za nobeno drugo substanco ni organizem tako občutljiv kot za beljakovino. Organizem lahko dosti prej sprejme maščobo in ogljikove hidrate, kot beljakovino. Tuja beljakovina je za organizem najmočnejši izziv.S tem je povezana nova znanost, ki se je močno razvijala v zadnjih letih (imunologija).
Dejstvo torej je, da tam, kjer je človeški jaz, ne sme biti nič drugega. Človeški jaz ima imunski sistem za instrument, ki omogoča, da nekaj, kar je tujega takoj prepozna in se takoj mobilizira v obrambi proti temu tujku. Tam kjer imunski sistem odpove, tam je tuja substanca šele pozno prepoznana, potem mora nastopiti premočna reakcija, da bi bil premagan sovražnik, ki je že vdrl v človeško telo. Ta prekomerna obrambna reakcija se izraža v prekomerni alergični reakciji. Zdrav imunski sistem tujek pravočasno prepozna in lahko tudi mobilizira sile, ki tujek uničijo, premagajo.
Danes imamo opraviti z boleznimi, ki so prava imunska slabost. To pomeni: Organizem vse bolj in bolj izgublja sposobnost prepoznati in boriti se proti tistemu, kar je tuje. V primeru obolenj z AIDS-om se potem dogaja, da ljudje že zaradi neškodljivega prehlada umirajo, ker imunski sistem nima dovolj moči, da premaga te bakterije. Razen tega imamo danes opraviti tudi s tako imenovanimi avtoimunskimi boleznimi. To pa pomeni, da organizem lastne snovi obravnava kot tuje in proti lastnim snovem mobilizira obrambo in uničuje lastne substance. To je grozljiva zaslepljenost organizma, ki lastnega ne prepozna več kot lastno. Oziroma bi lahko rekli tudi obratno: njegovo lastno postane organizmu tako tuje, da ga organizem obravnava kot tuje. Moderne raziskave prihajajo do ugotovitve, da je teh bolezni vedno več. Ugotavljajo, da so tudi revma in revmatska obolenja pravzaprav bolezni, ki sodijo v krog teh avtoimunskih bolezni. To je torej resen problem, daje možno, da je organizem tako slep, da lastno substanco obravnava kot tujo. Kako radikalno ta imunski sistem dela, nam postane jasno pri poskusih transplantacije organov. Saj veste: Če hočemo implantirati tuj organ, je treba imunski sistem po možnosti čim bolj oslabiti; pripraviti ga do tega, da čim manj reagira, saj normalno organizem odkloni in izloči tuj organ. Nobenega organa ne bi mogli transplantirati, še preden smo poskušali imunski sistem do skrajnosti spraviti pod kontrolo. Čim imunski sistem lahko reagira, bi lahko izrinil tuj organ. Vedno je zelo napeta stvar opazovati, ali bo imunski sistem sprejel implantiran tuj organ, ali se mu bo postavil po robu. Seveda je vse skupaj še bolj napeto glede na to, da v tem času, ko imunski sistem poskušamo omejiti v njegovi sposobnosti reakcije, nastopi bolezen, proti kateri se lahko človek bori samo z interaktivnim imunskim sistemom. Te primere navajam, ker so za naša razmišljanja pomembna – namreč človeški jaz mora imeti to suverenost, človeški jez mora biti gospodar v svojem telesu in mora nastopati tako, da v svojem telesu ne prenaša nič tujega. Medicina pa ima možnost, da ta imunski sistem zaobide. Peroralno – to se pravi jemanje preko ust – lahko zaobidemo imunski sistem tako, da človeka prehranjujemo na umeten način z infuzijami. To pomeni: Določene raztopine dovajamo direktno v kri in na ta način telesu jemljemo možnost konfrontacije s substancami, ki jih sicer dobimo preko prebavnega trakta. Toda, samo določene substance so primerne za tako prehrano. V prvi vrsti je to grozdni sladkor, ki pa mora imeti določeno kislost (pH vrednost) in koncentracija tega sladkorja mora biti točno uravnana (z enakim naponom ali osmotičnim pritiskom), da ga kri lahko sprejme. Samo pod določenimi pogoji nam nekaj takega uspe in prav grozdni sladkor je za to posebno primeren, saj ga kri hitro sprejme in grozdni sladkor predstavlja najmanjši odpor za organizacijo človeškega jaza. Ta problem slabljenja imunosti postaja vse bolj nevaren v našem času. Ljudje so vedno bolj občutljivi za najrazličnejše povzročitelje bolezni, ki napadajo imunski sistem. Pri tem ne mislim samo na različen cvetni prah (cvetni prah so beljakovine), temveč tudi na prah v hiši in vse mogoče. Praktično ni na svetu več nobene substance, proti kateri človek ne bi mogel biti alergičen. Narejeno je ogromno najtočnejših analiz, v katerih se skuša ugotoviti, proti čemu vse je človek alergičen in vedno bolj problematično postaja, kako človeka zaščititi pred temi alergeni. Vedno znova se dogaja, da pride k tistim substancam, na katere je človek alergičen, spet in spet kakšna nova, in daje ta borba pri alergičnih ljudeh pravzaprav borba, ki ima slabe izglede za uspeh. Vprašanje, ki si ga moramo zato danes zastavljati, kaj je tisto, kar imunskemu sistemu posebej škoduje in predvsem, kaj lahko naredimo, da bi imunski sistem ojačali, postaja vedno bolj pomembno in čisto jasno je, da z antibiotik slabimo imunski sistem. Zakaj? Mikroorganizme namreč na ta način okrepimo. Namreč, svet mikroorganizmov razvije imunost proti kateremu koli antibiotiku in to v relativno kratkem času. To pomeni: mikroorganizmi se naučijo (navadijo) shajati s temi antibiotiki. Čudoviti uspehi, ki smo jih imeli v začetku po odkritju antibiotikov, pripadajo res preteklosti. Mikroorganizmi so dandanes že v taki meri odporni proti antibiotikom, da si moramo izmišljati vedno nove kombinacije in uporabljati vedno močnejše koncentracije. Gledano v bodočnost, nimamo v boju z mikroorganizmi nobene možnosti, ker so ti enostavno sposobnejši od nas. Na drugi strani pa jemljemo organizmu priliko konfrontacije s temi mikroorganizmi, ker smo jemali antibiotike. Organizem je le opazovalec antibiotikov, kajti antibiotikum je tisti, ki se bori z mikroorganizmi, ne organizem. Situacija, v katero smo zašli, je absurdna. Človek jača mikroorganizme, ker izziva vedno večjo odpornost mikroorganizmov, človeški organizem pa slabimo zaradi tega, ker mu jemljemo priliko konfrontacije z boleznijo. Ta stvar je zelo upoštevanja vredna. Človek je namreč na začetku mislil, da je odkritje antibiotikov velika zmaga medicina. Če pa si stvar ogledamo danes, moramo reči nekaj drugega. Reči moramo, da je zelo vprašljivo, ali je odkritje antibiotikov res napredek medicine. Naknadno moramo vsekakor reči, da smo antibiotike mnogo preveč lahkomiselno uporabljali. Zdravniki so jih predpisovali za vsak neškodljiv prehlad. V resnično resnih primerih pa antibiotiki na delujejo več tako dobro, kot so svoje čase. Če hočemo v resnih primerih pomagati, morajo ljudje dandanes jemati bistveno večje koncentracije, da bi dosegli uspehe, kot so jih prej dosegali z majhnimi dozami. In obratno: Kaj lahko naredimo za jačanje imunskega sistema? Prišli smo do tega, da vse tiste bolezni, ki jih spremlja vročina, torej vsa vnetja, jačajo imunski sistem. Povsod tam, kjer telo reagira močno na mikroorganizme, povsod tam na koncu koncev človek ojača svoj imunski sistem. Če opazujemo to stvar v času človeškega življenja, potem moramo reči, da so prav otroške bolezni tiste, ki imajo karakter vnetja z visoko vročino. In reči moramo, da v bistvu vnetje in vročina ni bolezen, temveč proces zdravljenja. S stališča jačanja imunskega sistema moramo reči, da je velika napaka prekinjati vnetje, ki je spremljano z vročino. Človek mora biti hvaležen za vsako reakcijo telesa pri vnetju in vročini. Ko človek preboli tako bolezen z vnetjem in vročino (predvsem z akutnim vnetjem), je na ta način pridobil imunost proti tej bolezni. To lahko sami opazite, če ste prestali močno gripo, potem ste kar za nekaj časa imuni za vsako vrsto prehladov. Če pa hočete z antibiotiki prekiniti to bolezen, ki jo spremlja vročina in vnetje, potem boste lahko opazovali, da se bolezen nekako spremeni – da sicer nimate vročine, toda ne počutite se dobro, nekako ste brez vročine res bolni in da se prehladi spet zelo hitro ponavljajo. Mi vemo, da lahko pri cepljenju proti otroškim boleznim vedno znova prihaja do tega, da otroci dobijo neke vrste bolezen, ki pa je ne bi dobili, če bi otroške bolezni normalno preboleli. Seveda pa ne bi hotel s tem reči, da je stalno zvišana temperatura ali neko kronično vnetje nekaj dobrega. Kronično vnetje namreč kaže, da organizem nima dovolj moči, da bi se močno boril in premagal bolezen. To pomeni: Tako bolezen, ki je kronična ali z nizko vročino, je treba pravzaprav spodbuditi. To je npr. eden glavnih problemov pri revmi. Tam imamo pogosto opraviti s tem, da se nekako počasi začne vnetje. Reakcija organizma poskuša bolezen nekako premagati, toda nima dovolj moči za to. V takem primeru je lahko prava stvar spodbuditi, forsirati to bolezen, ne pa se boriti proti njej. Pri bolezni se pogosto zgodi, da ne znamo razlikovati, kaj je pravzaprav bolezen in kaj poskus telesa, da bi ozdravelo. Pri revmi izgleda, daje tako, da poskusi vnetij predstavljajo pravzaprav poskus telesa, da uniči pravo bolezen s procesi, ki jih spremlja vročina, toda organizem nima dovolj moči za to. Na vsak način pa je v takem primeru napaka zdravnika, če se bori proti vnetju.
Torej: V našem času je pomembno prepoznati, kako pomembne in dragocene so pravzaprav bolezni, ki jih spremlja vročina. Danes je problem v tem, da mnogi ljudje sploh nimajo več teh sposobnosti, da bi razvili vročino. Ti ljudje so pravzaprav v nevarnosti, da zbolijo za rakom. Obstojajo študije, ki jasno kažejo, da tisti ljudje, ki so na intenziven način preboleli otroške bolezni, v poznejših letih mnogo manj zbolevajo za rakom kot tisti ljudje, ki že desetletja niso imeli nobene bolezni, ki bi jo spremljala vročina. Vsakdo, ki njegovo bolezen spremlja močna vročina, bi zaslužil, da mu čestitamo in mu povemo, da je s tem naredil veliko v prizadevanjih, da ne dobi raka.
Na drugi strani pa ni dobro pretiravati. Lahko nastopi situacija, pri kateri je jemanje antibiotikov smiselno. Toda jemanje antibiotikov prav gotovo ni smiselno pri nenevarnih boleznih in vnetjih.
Zdaj pa spet nazaj k problemom prehrane.
Seveda obstojajo materialistične predstave, da naj bi bila hrana posebno visokovredna (koncentrirana). V Ameriki so poskušali sestaviti hrano, ki obstoja samo iz zelo dragocenih sestavin. Menili so, da bodo s tako hrano pri človeku dosegli nekakšen optimum. Toda pokazalo se je, da so bili efekti te hrane katastrofalni in da tako imenovane balastne snovi, ki so jih poskušali preprečiti, človek nujno potrebuje npr. že zaradi obstipacije (lahkega zaprtja). Materialistična predstava, da bi človek moral jesti samo snovi, ki jih telo potrebuje, je napačna. Organizem potrebuje konfrontacijo tudi s tistim, česar ne more prebaviti, saj je s tem izzvana moč organizma. Nihče ne bo razvil dovolj moči za gozdarja ali drvarja, če se bo ukvarjal samo s trskami. Potrebno je, da sreča take komade lesa, pri katerih se mora res naprezati in vaditi. Človek ne pridobi pri tem, če silo prihrani, ampak pridobi pri tem, če se napreza. Materialistična predstava bi privedla do tega, da bi športnika, ki ga hočemo poslati na olimpiado, tri tedne pred tem spravili v posteljo, da bi za olimpiado prihranil dovolj moči. Mi vemo, da je ravno nasprotno – seveda je treba do zadnjega trenirati. To velja tudi za presnovo, ki mora prav tako trenirati. S hrano moramo presnovi ponuditi tudi tisto, kar ni prebavljivo. In v tem je torej pomen balastnih snovi.
Po materialistični predstavi so izredno pomembni vitamini, ki jih obravnavajo glede na snovi, iz katerih so. Ljudem poskušajo nekako vcepiti, čim več vitaminov bodo jedli, tem bolj bodo zdravi. Seveda je industrija, ki dela umetne vitamine, zelo zainteresirana, da ljudje tako mnenje sprejmejo. Toda to je seveda nesmisel. Vitamini so namreč snovi, ki jih človek potrebuje v minimalnih količinah. Vse, kar pa presega normalno količino, človek izloča. Točno je, da zaradi pomanjkanja vitaminov lahko človek zboli, toda tudi hipervitaminoza (preveč vitaminov) lahko povzroči bolezen. Vemo, da mora biti v hrani dovolj kalcija, železa, magnezija, toda prav tako dobro vemo, če imamo slabokrvnost zaradi pomanjkanja železa, da telo težko pripravimo do tega, da sprejme železo. Organizem mora biti z železom preplavljen, da bi ga pripravili do tega, da del železa sprejme. To velja tudi za kalcij. Torej ne gre za to, da dobi telo z normalno hrano premalo železa ali kalcija, temveč gre pri tem za to, da telo ni zmožno sprejemati železa ali kalcija. Ne gre za vprašanje ponudbe, temveč gre za zmožnost organizma, ali lahko s temi snovmi dela ali ne. Pomembnejše je, da naredimo nekaj, da bo organizem zmožen te substance sprejeti, kot da ga preplavimo s snovmi.
Še nekaj so odkrili, kar nasprotuje materialistični predstavi, namreč pomembnost elementov v sledovih. Ugotovili so, da ne samo majhne količine, kot pri vitaminih, temveč količine v sledovih so življenjsko pomembne, na primer kobalt, mangan, cink, selen in vedno nove snovi odkrivajo, ki jih človek potrebuje v najbolj finih dozah, v homeopatskih dozah in so življenjsko pomembne za človeka. To je presenetljivo, to so namreč doze, za katere bi moderna znanost rekla, da so tako majhne, da so brez pomena. Po drugi strani pa vemo, da preobilica hrane obremenjuje organizem.
Znano je za otroke, saj vedno znova vidimo, da zelo malo jedo, da jih ne moremo pripraviti k temu, da bi več jedli, toda mnogo pijejo. Veliko otrok je, ki zelo veliko pijejo in čisto malo jedo pa kljub temu dobro rastejo in tudi močni so. To je presenetljivo in nobenega smisla ni, da bi take otroke silili, da več jedo, saj ima majhen otrok (ne šest, sedem ali osem letni) še zdrav instinkt za to, kaj potrebuje. Pogosto lahko opazujete pri majhnih otrocih, da od ponujene hrane na žlički poje samo polovico in ta mera je potem tako dovolj velika, da ga na moremo več pripraviti, da poje vse z žličke, kaj šele, da bi pojedel vse, kar je na krožniku. To bi morali spoštovati, saj ima majhen otrok še dober instinkt. Sami lahko opazujemo, če otroka kljub temu silimo, da poje še zalogaj ali dva, da potem otrok bruha. Skratka, siliti nima smisla. Kot otrok sem zaradi tega trpel. Rojen sem bil s sedmimi meseci in sem bil šibak. Moja mati mi je vedno poskušala vsiliti hrano. To pa je pripeljalo do tega, da sem se upiral vsakovrstni hrani in sem ji rekel “ne hvala”, še preden je rekla, kaj naj bi spet jedel. Ko pa sem postal pubertetnik sem bil jedec, tako kot vsi drugi in sem vse nadoknadil in prav nič mi ni škodilo, da sem bil kot majhen otrok prešibak. Čisto nekaj drugega je, če šolar reče, sit sem že, nič več ne morem jesti, ko pa po kosilu pride poslastica, pa zopet lahko je. Udobnost naj ne bi podpirali.
Znano je, da preobilica hrane obremenjuje tudi bolne in stare ljudi. Lahko tudi opazujemo, da star človek občuti hrano kot spodbudo, da je hvaležen za spodbudo, ki jo hrana posreduje, toda, da ga večje količine enostavno obremenjujejo, ker zahtevajo veliko moči v telesu, da jih prebavi. Isto velja za bolnike. Ljudje mislijo, če je nekdo bolan, da se mora posebno dobro hraniti, da bi se okrepil. Toda to je nesmisel. In na žalost se človek navadi na to, da zaužije vedno več hrane, kot jo potrebuje in vodilno načelo je, da mlad človek poje toliko kolikor lahko, v srednjih letih toliko kolikor mora, in na starost tako malo, kot je le mogoče. Pri tem bi vas rad spomnil, da so srednja leta pri petintridesetih letih starosti. Naša predstava o staranju je napačna, če mislimo, da se starost začenja šele po sedemdesetih letih. Staranje se vsekakor začne s štiridesetimi leti, čeprav je staranje pri štiridesetih še počasno. Veliko jesti je gotovo pomembno v puberteti pa do sredine življenja, torej do petintrideset, štirideset let. Vendar je dovolj piti pomembnejše kot jesti. Znano je, da ljudje premalo pijejo – predvsem ženske pijejo premalo. Človek naj bi popil dva litra tekočine na dan, poleti pa seveda tudi več.
Arabski medicini smo dolžni hvalo za čudovito načelo. Arabski zdravniki, ki so igrali pomembno vlogo v srednjem veku so postavili sijajno načelo, ki glasi: človek se bolno naje in si zdravo prebavi. To nas privede na čudovite misli, namreč, da človek ne živi od snovnosti, temveč od moči, s katero hrano premaguje. Moč, ki je v organizmu pozvana, da bi premagala hrano, je pravzaprav tisto krepčilo v hrani. Zelo dobro lahko opazujemo, kako nas spodbudijo majhne količine hrane, ki smo jo zaužili. Tudi vi poznate tole: gremo v gore, tura je naporna in ob kratkem počitku pojemo košček čokolade ali sladkorja in lahko čutimo, kako to spodbudo telo takoj uporabi. Spominjam se, ko sem šel v gore, na prelazu (2200 m višine) sem gledal v dolino in začutil slabost in vrtoglavico. Usedel sem se in pojedel košček sladkorja in takoj je zadostovalo, da sem lahko zopet trdno stal na nogah. To so čudovite izkušnje. Človek ne potrebuje veliko hrane, majhne količine lahko spodbujajoče vplivajo in nam dajejo moč. Jasno nam mora biti, da je ves problem s prehranjevanjem vezan z vprašanjem, kako lahko človek kot duhovno bitje, ki ima svoj jaz, ravna s snovnostjo, kako lahko snovnost premaga.
Pomemben problem je – ali vegetarijanstvo ali mesna hrana. Rudolf Steiner je povedal nekaj lepega. Rekel je: “Človeku je v čast, če se prehranjuje vegetarijansko, saj mora razviti, zbrati več moči, da bi dvignil snovnost vegetativne, rastlinske ravni na človeško raven.” Mesna hrana (kot živalska hrana) ima višjo stopnjo kot rastlinska hrana, in zahteva manj moči, da jo dvignemo na človeško raven. Tisti, ki uživa preveč mesne hrane, postane len (glede na te moči). Tako nekako je udobneje, bolj uživalsko jesti mesno hrano, kot pa rastlinsko. To pa seveda ni ocena, temveč samo dejstvo. Če nekdo reče, da potrebuje mesno hrano, mislim, da nihče nima pravice prepovedati mu, da uživa hrano živalskega izvora. In, če se je nekdo odločil, da se prehranjuje vegetarijansko, potem nima nihče pravice, da bi mu predpisoval nekaj drugega. Vsekakor ne drži, da je vegetarijanska hrana škodljiva. Vemo, da obstajajo narodi, ki se prehranjujejo samo vegetarijansko. Po drugi strani pa je res, da škoduje preveč beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov, zlasti preveč beljakovin povzroča revmatična obolenja in putiko. Toda, fanatizem glede prehranjevanja tudi ni na mestu. Mislim, da gre pri prehrani za osebno potrebo, na primer po mesu, pogosto pa tudi za osebno etiko. Posebno v času otroštva moramo paziti na to. Veliko otrok odklanja meso ali mast in podobno. Imam vnuka, ki ga nikakor ne morem pripraviti, da bi jedel sir, drugi ne je masla. To so tako izraziti instinkti, da tega nima smisla poskušati grajati. Sam sem bil še avtoritarno vzgojen – kar pride na mizo, je treba pojesti. Nekaj slabega se vendar ne servira. In silili so me, da jem maščobo na govejem mesu in sem se moral zelo premagati, da sem to pojedel in vse do pubertete nisem maral maščobe. Dandanes bi zlahka pojedel košček masla, brez drugega. Te stvari se lahko res povsem spremenijo. Vem, da ne bi bilo zdravo, če bi to jedel, kot otrok pa maščobe očitno nisem pogrešal, saj bi jo drugače instinktivno zahteval. Prosim, da otroke ne silite, da bi jedli hrano, ki je ne marajo. Tako bi lahko samo uničili otrokov instinkt.
Kaj pa presna hrana? Nekateri jo izjemno poudarjajo. Mislim, da si moramo tudi to natančno ogledati, brez fanatizma. Jasno je, da presna hrana zahteva od organizma veliko moči, saj je za premagovanje hladne, ne kuhane hrane nujno veliko več moči, kot za kuhano hrano. S kuhanjem je prebava že naprej vzeta, s kuhanjem postanejo prebavljive snovi, ki bi sicer šele s prebavo postale prebavljive. Kuhanje je proces, ki podpira prebavo, razgradnjo hrane. Reči moramo tudi, da je kuharska umetnost, kot ravnanje z ognjem tipično človeška. To človeka razlikuje od živali. Žival ima pred ognjem instinktiven strah, človek pa je edino bitje, ki si je podredilo ogenj. Kuharska umetnost je človeški dosežek, kateremu se na splošno ni treba odreči. Jasno je, da je močen izziv, ki ga predstavlja presna hrana za našo presnovo nekaj, kar vsakdo ne zmore. Fanatični zagovorniki presne hrane so očitno tisti, ki imajo močno presnovo in potem mislijo oz. bi radi, da bi to vsi zmogli. Kdor pa ima slabo presnovo, pač ne more prenesti surove hrane. Človek, ki ima bolan želodec prav gotovo ne more jesti surove zelenjave, tudi sadja ne, zato mu ponudimo kuhano zelenjavo in kompot. Tisti, ki ima slabo prebavo bo hvaležen za kuharsko pomoč
Za prebavo je zelo koristno, da jemo počasi, dobro prežvečimo v ustih in dobro premešamo s slino. Hitro požiranje hrane je posebna obremenitev prebave. Počasno uživanje hrane bi morali res kultivirati, saj je prav, da se človek poveže s hrano in posveti jedi. Če človek pri jedi bere, je to zaničevanje jedi. Če berete časopis ali kriminalko, potem vse to vnesete v hrano in hrana ne bo optimalno sprejeta. Pri jedi si je treba vzeti čas. Zelo slabo je, če nimamo miru pri jedi. Organizem je začuda potrpežljiv, toda, če imate oslabelo prebavo, boste videli, kako pomembno je, da si vzamete čas in jeste v miru, in kako pomembno je, da se tudi notranje posvetite hrani, ki jo jeste. Opazili boste, če si vzamete čas pri jedi, da boste hrano dobro prenesli. Če pa isto hrano pojeste v naglici, vam hrana ne bo prijala in imeli boste težave.
Zelo me je ganil opis v knjigi Johna Kepsera. Pozorno je motril indijki, ki se je usedla na nek vogal, v roki je imela prgišče riža (seveda beračica). Jemala je zrno za zrnom, ga dala v usta in uživala vsako posamezno zrno. Lahko si predstavljamo, da človek, ki se tako intenzivno srečuje s hrano, da lahko od take hrane intenzivno živi. Bistveno je, kakšen sprejem hrani pripravimo. Zato ima tudi molitev pred jedjo in zahvala po jedi, hvaležnost za hrano velik pomen. To je treba negovati tudi z otroci. Prošnja za naš vsakdanji kruh in po drugi strani zahvala, da nam je dano, da vsak dan lahko jemo – to moramo negovati. To smo dolžni že zaradi tisočev in milijonov ljudi, ki hrane nimajo. Seveda pravijo materialisti, kaj pa pomaga, če jem manj. Mislim, da je to že vprašanje morale, namreč, da se zavedamo v kako srečnih razmerah tu živimo v primerjavi z mnogimi ljudmi, ki dnevno ne vedo, ali bodo dobili dovolj hrane za preživetje.
Prav tako je pomembno, da jemo ritmično. Današnje razmere nam to pogosto onemogočajo. Toda organizem živi z navadami in če lahko organizmu vedno ob določenem času nudimo za jesti, se organizem tega navadi. Za organizem je pomembno, da obroki niso preobilni, da pavze niso predolge in tudi to, da ne jemo neprenehoma. Mnogi ljudje menijo, da je treba venomer po malo jesti. Organizem mora imeti tudi pavze, ko ne prebavlja.
Poseben pomen ima post. Znano je, da v času, ko hrano reduciramo ali se postimo posledično oživljamo presnovo. Presnova, ki je pri preobilici hrane vedno zaposlena s tem, da odstrani tisto, kar je preveč, mora ob postu iz malega narediti veliko in ta sprememba je izredno dragocena. Imamo vrsto direktorjev, ki živijo kronično nezdravo življenje, jedo veliko preveč, se premalo gibajo in potem gredo enkrat na leto v neko zdravilišče in tam hujšajo ob dieti in postu, da potem, ko se vrnejo iz zdravilišča zopet eno leto grešijo pri jedi. To zagotovo ni nikakršen ideal, ampak presenetljivo je, da ljudje na tak način preživijo.
Isti pomen ima dieta. Tudi v času diete se mora presnova spremeniti. Gotovo je zelo dobro, če si človek redno kak dan privošči samo sadje ipd.. To je namenska enostranskost, ki presnovo pozove, da se na novo orientira. Vse kar spodbuja presnovo, da razvije nove moči, je seveda dobro.
In na koncu še najvažnejše, to je kvaliteta hrane. Življenje lahko podpira samo tista hrana, ki je sama prvovrstno življenje. Bolj ko je hrana oživljena, tembolj lahko spodbuja življenje človeka. Kljub temu pa nam mora biti jasno, da moramo ravno to življenje umoriti. Toda, organizem se mora naučiti hrano razkrojiti. Prvovrstnejša hrana kot je, tembolj se organizem uči iz te kvalitete. Podobno kot človek, ki je uro razstavil in ve kako je ura zgrajena in kako deluje, ta človek lahko uro zgradi. Seveda je to slaba primerjava, saj izvira iz mehanike. Toda preneseno na področje živega je jasno, da lahko organizem s prvovrstno hrano doživi in se nauči mnogo več kvalitete, kakor z manjvredno hrano.
Znano je, da mineralna umetna gnojila, pesticidi in insekticidi uničujejo tla. Monokulture, industrijsko, mehanično obdelovanje zemlje škodi življenju rastlin. Predvsem manjka človekova skrb za zemljo, manjka nega rastlin in živali. Vse to so dejavniki, ki zmanjšujejo kakovost. V nasprotju s tem je biološko obdelovanje zemlje prav gotovo koristno, toda tudi biološki način dolgoročno gledano ne zadošča, ker tla izgubljajo svojo plodnost. Pri bodočem poljedelstvu na gre za to, da te moderne stvari preprečujemo in da kmetujemo tako kot v starih časih, temveč, da oživljamo tla, ki bodo če tako sposobna roditi zdrave pridelke. Ne gre za ohranjanje kakovosti tal, temveč za izboljšanje kakovosti tal.
B-D kmetijstvo ima to prednost, da s pomočjo vitalnih zelišč, preparatov, jača sprejemljivost zemlje za kozmične sile. V principu gre za to, da tla odpremo kozmičnim silam. Vitalne sile prihajajo iz kozmosa. Zemlja lahko živi samo s temi silami in b-d pripravki jo spodbujajo, da bolje sprejema kozmične kvalitete. Toda največja moč, ki izhaja iz B-D kmetijstva je človekovo zavestno posvečanje zemlji, rastlinskemu in živalskemu svetu.
Pri g. Merkensu, enemu od B-D svetovalcev, ki so prihajali v Avstrijo, sem bil na tečaju za vrtnarje in močan vtis je naredilo name, ko je na koncu dejal: “Če ne boste, kot vrtnar ali poljedelec vsak dan šli po vašem vrtu, vaših njivah in če se ne boste vsak dan vprašali, kaj potrebuje ta ali ona rastlina, kaj potrebuje ta ali ona žival, če ne boste v sebi vsak dan nosili tega vprašanja, še dolgo ne boste B-D poljedelec.” To je name naredilo silen vtis, kakšno nalogo ima človek na Zemlji in kako je vsa narava odvisna od tega, kako ji je človek naklonjen.
Dobro in prav je, da se veselimo kvalitete, ki smo jo pridelali, toda najpomembnejša želja mora biti, ne le ohranjanje plodnosti zemlje, temveč jo zviševati, saj drugače zemlja v bodočnosti ne bo plodna.
* Ali lahko poveste katera beljakovina je zdrava?
Zdrava beljakovina je tista, ki jo dobite od zdravega bitja. Upoštevati moramo, da vsako substanco tvorijo določene sile. Ne more biti vseeno, ali jemo živalske beljakovine npr. od živali, ki je privezana v hlevu, v celem letu enkrat ne vidi sonca, ali pa se hranimo z beljakovinami od živali, ki so se pasle. Razlika je, ali dobimo beljakovine rastline, ki je rasla pod optimalnimi pogoji, ali pa od rastline, ki hira. Tudi rastlina,ki komaj še živi, bo tvorila beljakovino, toda beljakovina ni enaka beljakovini – vprašanje je, kakšne sile so jo oblikovale.
Povedal bi vam rad mnogo hujši primer z anorganskega področja. Lahko rečete grafit, antracit, oglje in diamant, vse to je isto, vse to je ogljik. Mislim pa, da ne boste zadovoljni, če bi vam nekdo namesto diamanta dal grafit. Torej, ogljik ima različne kvalitete.
Enako velja tudi za kalcij, školjčni apnenec, ki ga producira morska školjka, je čisto drugačen (saj se tvori v neposrednih vitalnih procesih), kot apnenec, ki ga vzamete kot kamenino v gorah. Vedno moramo upoštevati kakovost, ki je odvisna od tega, kako je substanca nastala.
* Rada bi vedela, kako gre to skupaj – otroci in vegetarijanstvo? Znan je primer tu v Sloveniji, da so bili starši celo kaznovani, ker so svoje otroke prehranjevali vegetarijansko.
Moram reči, da je treba slediti otrokovemu instinktu za hrano. Otroka bi poskušal prehranjevati vegetarijansko, toda, če bi otrok pokazal, da rad je meso, potem mislim, da ni dobro, če bi mu ne dali mesa. Rekel bi, ne bodimo fanatični. Nasploh je tako, da ljudje jedo vedno manj mesa. Ljudje imajo vedno manj potrebe po mesni hrani. Mislim, da ne gre tako zelo za princip, da nekdo enkrat tedensko je meso. Ne verjamem, da bi mu to škodilo. Toda, vse bolj prihaja do tega, da se ljudem meso gnusi in to samo po sebi. Mislim, da je modrost otrokovega instinkta pametnejša od naše. Nekaj drugega pa je, če gre pri tem za udobnost.
* Kako pa je to pri dojenčku?
To pa je odvisno od tega, kako se prehranjuje mati. Mati ve po posledicah, ali nekaj prav uživa, ali mogoče nekaj ne sme jesti.
* Kaj pa dojenčki, ki jih matere ne morejo dojiti?
Tudi za dojenčke obstoja B-D hrana, ki je optimalna. To je Demeter hrana za otroke. Če jo lahko dobite, je to priporočljivo. Normalna hrana za dojenčke, ki jo lahko kupite pa za gotovo ni optimalna.
* Na primer, zbolimo za pljučnico ali gripo, imamo visoko vročino, če to prebolimo bomo določen čas imuni. Ali gre to samo s pomočjo čajev, ali tudi z umetnimi zdravili, tabletami in podobno? Pri kako visoki vročini je smiselno vzeti tableto proti vročini?
Imate čisto prav, to je zdravnikov problem, odgovoren je zdravnik. Antropozofski zdravnik bo vedno poskušal bolnika obravnavati čisto individualno. Devetintrideset stopinj vročine ne pomeni toliko za majhnega otroka, kot osemintrideset stopinj za osemdesetletnika. Vse je odvisno od situacije; zdravnik mora znati presoditi, ali je imunski sistem človeka dovolj močan, da premaga bolezen. Pri majhnem otroku je normalno to dano, če pa imunski sistem ni dovolj močan, bo zdravnik posredoval. Znan mi je primer iz antropozofske klinike v bližini Stuttgarta, da do večino starih ljudi, ki so imeli pljučnico, uspešno zdravili s homeopatskimi, antropozofskimi zdravili. Ne vem točno, kolikšen procent starih ljudi je bil tako ozdravljen, vsekakor pa preko sedemdeset procentov. Gotovo so primeri, kjer je treba reči, tako ne mere iti naprej, in je treba posredovati. Vedno je odvisno od zdravnika, kako oceni samoozdravitvene moči bolnika.
* Preveč vitaminov je škodljivo, posebno umetnih. Kaj pa naravni vitamini v preveliki dozo – so škodljivi?
Ne, ne škodujejo. Predstavljajte si, kaj to pomeni, če na eni tableti askorbinske kisline piše, da odgovarja štiridesetim limonam. To je vendar prismojeno; naj nekdo poskusi pojesti štirideset limon. To je blazno.
* V Sloveniji morajo biti vsi otroci cepljeni. Znanka, ki se tega ni držala, je morala plačati 260 –DEM kazni.
Hudo je to, ampak lahko vam svetujem, da se branite proti temu. Obstaja že dosti literature na to temo, kako problematična so cepljenja.
* Slišali smo, da je presna hrana težko prebavljiva. Kakšni naj bodo dnevni obroki, koliko naj bo surove in koliko kuhane hrane?
Prav gotovo je dobro, da je dober del prehrane surova hrana, je pa treba to jemati čisto individualno. Vsak človek mora čutiti, ali mu nekaj dobro de ali ne. Dokler človek nima problemov in ima rad presno hrano, je prav gotovo surova hrana boljša. Če pa je ta za organizem prezahtevna, jo moramo pač skuhati.
* Kako naj vemo, ali so vitamini ali minerali res naravno pridobljeni?
Prav gotovo niso naravno pridobljeni, če ni izrecno omenjeno, napisano, da gre za naravne vitamine ali minerale.
* Ali je sploh možno tako izdelovati naravne vitamine ali minerale v obliki tablete, da ostanejo avtentični?
To je različno od vitamina do vitamina, ali je obstojen ali ne. Imamo vitamine, ki so občutljivi za temperature, svetlobo itn. Če je nekaj segreto na sto stopinj celzija, prav gotovo nima več učinka vitamina C. Vročina uničuje učinek vitamina C. Na primer vitamina A in B pa sta še vedno v kruhu, ki je pečen. Torej, to je zelo različno. Najbolje je, da ne jemljete nobenih vitaminskih preparatov, ampak da jeste sveže sadje in zelenjavo. Nedvomno je tako, da vsebnost vitaminov pada tudi brez segrevanja. Na primer stara jabolka od prejšnjega leta, praktično ne vsebujejo nobenih vitaminov več. Polletno skladiščenje vitamine uniči.
Ga. Meta dodaja še tole: od ga. Thunove sem slišala, da tisti, ki jemljejo umetne vitamine oz. dajejo telesu gotove vitamine, zaradi tega paralizirajo lastni sistem tvorjenja vitaminov. Tudi v zelenjavi ni vitamin v dokončni obliki – ravno tako ga človek naredi. In če bi dalj časa jedli umetne vitamine, bi podobno kot rastlina, ki ob umetni hrani izgubi sposobnost za samopreskrbo, tako tudi človek kasneje, ko spet uživa naravno hrano, ne zmore nič več ustvarjati vitaminov iz naravne hrane. Torej, pozor!
* Kaj pa zamrznjena zelenjava, koliko pa ta izgubi na kvaliteti?
Jasno nam mora biti, da vsak proces, ki se dogaja s substanco, vpliva na substanco. Prav tako, kot je kuhanje denaturacija, je tudi globoko zamrzovanje proces denaturacije, ki spremeni naravno substanco. Smo pa tudi opozorjeni s tem, kar je navedenega v zvezi s globoko zamrznjenim sadjem. Sadje je zadržalo svojo obliko in barvo, ravno čutno živčna kvaliteta je ohranjena. Toda, le-ta ni hranilna vrednost, ni presnovna kvaliteta. Isto imate pri sadju tudi sicer – čudovito sadje na izgled, ko pa ga poskusite, vam že okus pove, daje to sadje brez vrednosti. Globoko zamrzovanje ohranja tiste kvalitete, ki delujejo preko čutil, je pa zelo vprašljivo, ali je ohranjena tudi kvaliteta substanc in energij, ki so vezane nanje. Dejstvo je, če tako zamrznjeno hrano odtajate, da se hitreje pokvari, kot če ne bi bila zamrznjena. Če lahko rečete, da je toplota nekaj, kar godi presnovi, potem je hlad proces, ki ima na presnovo ravno nasprotni učinek. Lahko seveda rečete, da to pozneje lahko zopet skuhate. Potem ste uničili kvaliteto, ki je sprejemljiva preko čutnih živcev. Na primer, zamrznjene maline so zelo lepe, če pa bi jih skuhali je tega konec.
Moja babica je vedno vsako nedeljo naredila rezance za juho. Spominjam se kolikokrat je testo zvaljala, kako skrbno ga je sušila. Potem gaje zložila drug na drugega v več plasteh in z ostrim nožem prav drobno razrezala. Čeprav so to stvari, ki jih lahko opravimo strojno brez truda, pa vendar nisem nikoli več poslej jedel tako dobrih rezancev, kot so bili tisti od moje babice. Zakaj jih strojno ni možno narediti tako dobro, ne vem. Stroji bi tudi morali zmoči zvaljati in vse ostalo, kar je potrebno, toda ljubezen, ki jo je pri tem vložila moja babica, tega stroj ne more dati. Mnogo izgubimo s tem, če nimamo ljudi, ki z ljubeznijo kaj skuhajo in zato tudi hitro pripravljena hrana ne more imeti iste kvalitete.