U v o d

Propadanje gozdov v Evropi zajema vse več drevesnih vrst in pokrajin. Vse jasneje se zavedamo, da je to končna faza in prelom v nekem dolgotrajnem razvoju.

V zadnjih letih so skrbne raziskave pristojnih ustanov pokazale, da gre za izreden pojav v razvoju, ki je zajel vso Zemljo (1). Ker so kmetijski, vrtnarski, sadjarski in drugi človekovi življenjski prostori izpostavljeni enakemu civilizacijskemu onesnaževanju in ker kažejo – enako kot gozd – značilne pojave splošnega nazadovanja življenjske sposobnosti in odpornosti, si moramo zastaviti naslednja vprašanja:

–                Kje iskati vzroke teh procesov umiranja?

–                Kakšne življenjske zakone izražajo te spremembe v pokrajini?

–                Ali obstajajo viri za obnovo življenja?

–                Na čem slonijo sile samoohranitve narave in pokrajine?

–                Kakšnih raziskav se je treba lotiti, da bi mogli odgovoriti na ta   vprašanja?

–                Kakšna praktična pota in ukrepi so možni, da bi ohranili ali ponovno izgradili našo ogroženo pokrajino?

–                Kakšne predpogoje, izobraževanje in dopolnilno izobraževanje         potrebujemo, da bi obvladali te poskuse onesnaževanja?

Zaradi omejenega prostora ne moremo v tem članku izčrpno obravnavati teh vprašanj v njihovem polnem obsegu. Vendar pa so naslednja kratka poglavja – po naših dolgoletnih prizadevanjih za ponovno oživitev poškodovanih divjih in kulturnih rastlin v različnih evropskih deželah – prvi poskus odgovora na ta vprašanja.

Iskanje vzrokov za propadanje gozdov

Decembra 1982 je bavarsko Ministrstvo za gozdarstvo v neki informaciji, poleg različnih poročil za tisk objavilo, da je v pogorju Erzgebirge v mejnem področju med Vzhodno Nemčijo in Čehoslovaško skoraj popolnoma izumrla obsežna pokrajina s približno 170.000 ha gozda. Ponovno pogozdovanje, ki ga je izvedla država, se ni posrečilo in  med drevesnimi štrclji se je pojavila vegetacija kisle stepe (2). Ob robu je bila pripomba, da so na tem področju približno pred desetimi leti začeli opažati prve pojave propadanja gozdov, npr. začetek odpadanja iglic na iglavcih, tako kot smo to opazili v osemdesetih letih v Zahodni Nemčiji.

Preiskave so najprej zajele emisije škodljivih snovi, pri čemer so omenjali na prvem mestu žveplov dioksid iz dimnikov industrijskih naprav in gospodinjstev, kakor tudi težke kovine, npr. kadmij. Nadaljnja faza preiskav se je osredotočila na področje sevanj. Pri tem omenjajo npr. radarske naprave ob vzhodni in zahodni meji Zvezne republike (3) in tudi na Finskem navajajo posebne raziskave neke univerze, ki je ugotovila take poškodbe v območju radarskih naprav ob karelski vzhodni meji. Nadaljnje domneve o povzročiteljih poškodb so pripeljale do tega, da so začeli preučevati naraščajočo radioaktivnost. V tej zvezi omenjajo tudi mikrovalovanje in televizijske stolpe (4).

Odgovorni gozdarji so se v svojih raziskavah osredotočili na dejavnike iz gozdarske prakse, kot je poreklo semen, metode gojenja sadik v drevesnicah in razporeditev dreves glede na njihovo naravno rastišče. Tu se srečujejo zagovorniki monokulture in mešanega gozda, popolnega poseka (goloseka)  in prebiralne sečnje. Razumljivo je, da so prišle manj do izraza spremembe v naših pokrajinah, ki so se začele že pred več kot sto leti, in to predvsem kot posledica gospodarskih načel. Prav tu pa prihaja do izraza človekova naravnanost in njegov temeljni odnos do narave s svojimi obsežnimi vplivi na vse življenjske procese v naravi in v pokrajini.

Iz navedenih izsekov je mogoče spoznati, v kateri smeri moramo raziskovati ne le vzroke, ampak tudi nove poti za izgrajevanje pokrajine.

Moč samoohranitve živih organizmov

Zaradi prevelike onesnaženosti potokov, rek in jezer – kot organov neke pokrajine – smo spoznali in opazili, kje so meje njihove sposobnosti samoočiščevanja. Ko je njihova obnovitvena sposobnost uničena, pravimo, da so te vode ’umrle’. Vsako živo bitje, vsaka pokrajina in vsaka vrsta onesnaževanja ima svojo zgornjo mejo. Sposobnosti samoohranitve ne gre iskati le v živem bitju samem, ampak je le-ta odvisna predvsem od njegovega življenjskega okolja. Pri naših domačih živalih in kulturnih rastlinah spada k življenjskemu okolju kmetijski ali vrtnarski organizem podjetja ali kmetije. Ta pa je nadalje odvisen od pokrajine, ki ga obdaja. Tudi pokrajino je treba razumeti kot organizem, ki je s procesi dihanja v toku leta in dneva združen s celotno Zemljo kot organizmom (5). Zemlja pa je spet tesno življenjsko povezana z Luno in drugimi zvezdami premičnicami v našem planetnem sistemu pa tudi z ozadjem iz zvezd stalnic – zlasti zvezd živalskega kroga -, ki le-te obdajajo (6a).

Življenjsko povezanost narave in pokrajine z vsakokratnim okoljem, ki pa jo z našo civilizacijo večplastno uničujemo, imamo torej lahko za nadaljnji vzrok značilnih procesov propadanja.

Zgoraj omenjena sposobnost samoohranitve vključuje predvsem vse potrebnejšo odpornost proti škodljivim žuželkam, glivicam, bakterijam in virusom, pa tudi odpornost proti izrednim podnebnim in vremenskim razmeram kot so sušna obdobja, obdobja vlage ali pojavi nenadne ohladitve.

Pestrost kot temelj življenja

Ko si zastavimo presenetljivo vprašanje, zakaj naš gozd šele približno dve leti tako silovito propada, čeprav nanj že dolgo časa vpliva civilizacijsko onesnaževanje naštetih vrst, lahko šele spoznamo, koliko bolj natančno in koliko preje bi morali začeti opazovati ta dogajanja, da bi lahko pravočasno posegli vanje. Evropska pokrajina se že več desetletij zelo občutljivo odziva na onesnaževanja sodobne civilizacije, kar nam kažejo naslednji pojavi: sem štejemo med drugim začetek propadanja brestov na začetku našega stoletja ter stalno nazadovanje staleža mravelj in številnih vrst divjih rastlin in živali. V okolici Stuttgarta v Zahodni Nemčiji je bilo npr. v začetku našega stoletja mogoče najti v prostranih gozdovih tudi več kot sto vrst lišajev. Novejša raziskava pa je pokazala, da izmed njih zdaj ni ostalo niti deset vrst.

Raziskave o onesnaževanju posvečajo le malo pozornosti talni flori. S tem v zvezi je zelo poučna neka temeljna finska študija o skandinavskih in ruskih tipih gozdov. Ta knjiga, ki je izšla sredi našega stoletja v nemškem jeziku, je vsebinsko razčlenjena na tipe gozdov in tipe pokrajin, urejene po njihovi talni flori. Ta razčlenitev ne upošteva le pestrosti drevesnih vrst, ampak v enaki meri tudi grmičevje in zeli, ki jih je najti na določenem rastišču.

Povečana splošna odpornost, ki so jo ugotovili pri rastlinah, ki jih uporabljamo za hrano, je posledica velike pestrosti vrst in sort, doseženi bodisi s kolobarjenjem ali z gojenjem mešanih kultur, in to velja prav tako za divje rastline. Zato je razumljivo, da nam nazadovanje sort pri kulturnih rastlinah in s tem povezana zožitev genetskih podlag, ki se je začenjamo vse bolj zavedati, povzroča prav tako upravičene skrbi kot nazadovanje vrst pri divjih rastlinah in živalih v gozdu, na poljih, travnikih in livadah (7).

Zagovornikom gojenja mešanih gozdov danes ugovarjajo, da so se v gorskih predelih že davno razvile monokulture kot naravni sestoji, sestavljeni, na primer iz smrek, borovcev ali brez, in da mešani gozdovi danes prav tako propadajo kot monokulture. Pri tem pa so prezrli naslednje: srednjegorski in visokogorski gozdovi, če seveda niso bili zasajeni, kažejo sproščen sestoj, prilagojen rastišču. To omogoča zadosten prodor svetlobe in dopolnjujoče osenčenje pa tudi zelo pestro talno in grmičasto floro, na katero so naša gozdna drevesa večinoma močno navezana.

– Preden preidemo k zaključni oceni pojavov in vzrokov za propadanje gozdov, je potrebno natančno raziskati tudi tiste dele pokrajine, kjer so se življenjske skupnosti dalj časa ali stalno obdržale, kljub enakemu onesnaženju s škodljivimi snovmi in kljub drugim škodljivim vplivom iz okolja. Posebno je treba paziti na to, da po možnosti zajamemo vse dejavnike s področja civilizacijskega onesnaževanja na eni strani in vse dejavnike, ki izboljšujejo življenjske razmere na drugi strani (6b).

Izhodišča za nov začetek

V poplavi poročil o vse bolj razširjenem propadanju gozdov, pogosto prezremo naslednje izjeme: v manjših delih pokrajine, na primer v vrtovih, vrtnarijah in nekaterih kmetijah kakor tudi manjših pokrajinskih pasovih, se lahko pestrost vrst ne le obdrži, ampak tudi še narašča, kljub enakemu obsegu onesnaževanja kot v tamkajšnji okolici.

Ker so na drugi strani posebej izbrani naravni rezervati v enakem obsegu podvrženi propadanju gozdov kot preostala pokrajina, iz tega lahko razberemo, da se nam bo le še poredkoma posrečilo ohraniti določeno pokrajino tako, da jo prepustimo samo sebi. Večino področij na naši Zemlji so vplivi civilizacije tako močno prizadeli, da lahko nastanejo novi pogoji za življenje samo z neposrednim ali posrednim posegom človeka, – ki je to onesnaževanje tudi povzročil. Pri tem je treba še naprej dajati prednost zmanjševanju emisije škodljivih snovi! Ker pa je pri tem, – po večstranskih raziskavah in napovedih – treba računati z dolgotrajnimi dolgoročnimi učinki in tudi le z dolgoročnejšim izboljšanjem, moramo začeti takoj dodatno ukrepati in to neposredno na področju vseh ogroženih živih bitij.

Obnovitvene stopnje in funkcije življenjsko sposobnih otokov v pokrajini

Po naših izkušnjah in spoznanjih, do katerih smo prišli in si jih lahko izoblikovali z raziskovanjem industrijskih in kmetijskih predelov, imamo naslednje možnosti za obnovo življenjsko sposobne pokrajine:

1. Zaščitni ukrepi

………………………

V številnih pokrajinah je bilo porušeno ravnovesje med vrstami divjih rastlin (kot drevesni sestoj in hrana za divjad) in obstoječim staležem divjadi (visoka in nizka divjad), kakor tudi roparic, ki spadajo zraven, a jih ni več. To je v večini področij terjalo izdatno ograjevanje gozdov, saj bi bilo sicer mladje popolnoma uničeno.  Ta ukrep velja v enaki meri za površine le nekaj sto kvadratnih metrov, kakor tudi za takšne, ki zajemajo več hektarjev.  – Zaščita pa naj se ne bi omejila samo na zunanjo ograditev. Z zavestnim občutkom večje odgovornosti in večje človekove notranje zavzetosti za pokrajino pride do izraza tisto, kar je treba storiti, ko skrbimo za določeno pokrajino, – prav tako, kot imamo to za samoumevno in potrebno, kadar skrbimo za živali, pa tudi za otroke.

2. Posnetek obstoječih razmer

…………………………………………

Kot izhaja iz priloženega pregleda, je treba najprej zapisati vse značilnosti obstoječih podlag za življenje in obstoječih znakov življenja. Sem spadajo ne samo geološke podlage, vrsta tal, podnebne razmere, bližnja in daljna okolica s svojim vplivom na rastlinski in živalski sestav, ampak tudi rastlinstvo in živalstvo, ki je prvotno naseljevalo ta okoliš, na primer ob zadnjem prelomu stoletja.  Razumljivo je, da se bomo morali najbolj potruditi pri ugotavljanju manjkajočih vrst, saj najdemo danes le malo pokrajin, kjer lahko govorimo o nepoškodovani ekološki združbi. Vse bolj  moramo posegati po spominih starih prebivalcev, ki poznajo pokrajino, in po znanju strokovnjakov, kakor tudi po skrbno zbrani literaturi o takšnih rastlinskih združbah (8).

3. Dopolnjevanje sestojev

………………………………….

Medtem, ko pride pri grmičevju in zeleh, kakor tudi pri živalskih vrstah, že kmalu do ’samopomoči’ (glej poglavje 5 – 7), se lahko pri dopolnilnem sajenju omejimo na sajenje določenih drevesnih vrst. V vzorčnem gozdu, ki ga je že leta 1970 uredil avtor s svojimi sodelavci, smo obstoječih pet vrst dopolnili z nadaljnjimi petnajstimi. Pri tem smo posvetili posebno pozornost vključevanju vrst, ki ustrezajo rastišču. Predvsem smo upoštevali, na primer vrsto tal (močvirje, glinasta ilovica, ilovnati pesek, ledeniška kremenčeva podlaga), nagnjenost pobočja in lego (izsušeno južno in viharjem izpostavljeno zahodno pobočje), tople nižinske in ostre sredogorske razmere.

Sadike drevja za dopolnjevanje smo gojili v drevesnicah in pri tem upoštevali posebne vplive planetov (glej kasnejše poglavje o regeneraciji gozdnega drevja).

4. Skrbna nega, ki spremlja rast

…………………………………………..

Ker omenjena pestrost ni omejena zgolj na drevesne vrste, ampak jo lahko dosežemo tudi z različnimi stopnjami starosti dreves ob izmeničnem učinkovanju toplote, svetlobe in vlage, si je treba prizadevati za sproščen drevesni sestoj. To pomeni previdno osvetljevanje pregosto rastočih senčnih kultur in pregostih monokultur, pa tudi dolgoletno ohranjanje posameznih starejših dreves, ki so lahko koristna kot zaščita in hkrati kot nosilci semen. Nadalje štejemo k tekoči negi tudi opazovanje, ki naj po možnosti zajame različna obdobja dneva in leta, da bi tako lahko pravočasno ugotovili nastale spremembe pri divjih rastlinah in vrstah divjih živali.

K tej nalogi spada tudi priprava posebnih gozdnih kompostov za drevesnice in poskusne površine, kjer lahko pogosto opazimo slabše življenjske procese in pomanjkanje hranil. Močno uveljavljeni poskusi gnojenja z običajnimi gnojili iz trgovin, da bi rešili še zdrave gozdne sestoje, naletijo pri strokovnjakih na razumljivo kritiko zaradi vpliva na življenje v tleh. Gnojenje lahko spodbudi nadaljnji razvoj gozdne pokrajine samo, če prispeva k oživljanju celotnih tal.

5. Takoimenovano ’vpijajoče’ samodopolnjevanje

……………………………………………………………………

Sledeči odstavki 5 -7 razlagajo funkcije, ki se na posameznih življenjskih področjih spreminjajo in ki jih lahko spoznamo kot počasi nastajajočo in zopet oživljeno sposobnost samoohranitve določene ožje pokrajine. Na podlagi obstoječih izkušenj lahko pri skrbni negi v 4. ali 5. letu prikazane obnove računamo s ponovno nastalimi funkcijami samoohranitve. Pri tem pa je zaradi različnih izhodiščnih razmer ta čas lahko ustrezno krajši ali tudi daljši.

Pri živalskih vrstah smo lahko ugotovili, da so se pojavili celo taki ptiči, mravlje in druge žuželke, ki jih v bližnji okolici že dalj časa ni bilo mogoče več najti. Pri tem se je zastavilo vprašanje, ali imajo take živali posebno lastno sposobnost zaznavanja ali pa sledijo vodstvu neke nadrejene skupine. V dopolnjujoči se rastlinski združbi smo tudi opazili, da je šoja prinašala potrebna semena ne le z zelo oddaljenih hrastov, ampak jih je tudi načrtno porazdeljevala na njim ustrezne kraje v ožji pokrajini. V prosti naravi je znano, da npr. divje svinje pri iskanju hrane prizanašajo želodom, ki so jih te ptice skrbno porazdelile. Pri vrstah dreves, grmičevja in zeli pride še do nekega drugega pojava. Pogosto desetletja kaljiva semena, ki jih je najti na številnih krajih, so ’pripravljena’ vstopiti v nov življenjski proces takrat, ko so ustvarjeni ali postanejo učinkoviti naslednji spremenjeni pogoji za življenje:

–        S posegom narave (vetrolom ali snegolom) ali človeka (posek lesa) se       ponovno vzpostavijo dolgo časa odsotni življenjski pogoji, ki jih      potrebuje določena, v tem okolju manjkajoča rastlinska vrsta, tako da       ima življenje v tleh zopet na razpolago potrebno svetlobo, toploto in       vlago.

–        Zaradi civilizacijskih vplivov poškodovana ali uničena pokrajina sproži        klitje neke druge skupine rastlin, takoimenovanih ’pionirskih rastlin’, ki       se pojavljajo v vrstnem redu, skladno s polagoma napredujočim         ozdravljanjem in v odvisnosti od talnih in podnebnih razmer (npr.        krhlika in divji bezeg v bavarskem predalpskem področju, jerebika na          kislih tleh, rakitovec v kraških dolinah srednjega in visokega gorja, rdeči          naprstec na granitni podlagi in rastline iz vrst slanega rastlinja sredozemskih obal ob vznožju jalovišč srednjeevropskih solnih    rudnikov).

Zaznavanje in spoznavanje opisanih funkcij ohranitve s samodopolnjevanjem krepi naše zaupanje v življenjske vire, ki jih ima ogrožena narava. Pomeni izziv, da na čim več krajih ustvarimo predpogoje za ponovno nastajanje opisanih procesov.

6. Ohranjanje vrst

………………………..

V ožjih predelih takih pokrajin nastajajo kot nadaljevanje življenjske razmere za ohranitev vrste. Že nekaj časa vemo, da so številnim malim živalim in divjim rastlinam ostale možnosti za preživetje celotnega življenjskega cikla le še  na neizkoriščenih ledinah. Zato v okviru ohranjanja vrste, ki je za prihodnost nepogrešljiva, dobiva poseben pomen skrb za te takoimenovane ’negospodarske’ dele pokrajine in skrb za na novo urejene gozdove.

7. Žarkovna razporeditev divjih rastlin in živali

………………………………………………………………..

Pri razvoju nekega približno 1 ha (10.000 kvadratnih metrov) velikega gozda smo opazili, da so se že po nekaj letih v bližnjo in daljno okolico začela naseljevati – izhajajoč iz te površine – nešteta semena dreves, grmičevja in zeli, kakor tudi številni živalski mladiči. O različnih vrstah sinic npr. vemo, da starševski par zahteva svoj življenjski prostor (v katerem leži tudi gnezdo za valjenje) samo zase. Zaradi tega si mladiči potem, ko vzletijo in se osamosvojijo, poiščejo svoj lasten okoliš.

Pred nami je torej naloga, da z ustvarjanjem takih otokov v pokrajini rastlinam in živalim, ki so tam doma, tako dolgo zagotavljamo potrebne pogoje za življenje, dokler se v uničeni okolici ne vzpostavijo novi pogoji za sprejem in nadaljnje življenje prizadetih vrst.

8. Uravnavajoče oblikovanje pri izgrajevanju trajnega gozda

………………………………………………………………………………………

Hitra rast številnih listavcev v prvih razvojnih letih in nekaterih iglavcev v kasnejših fazah, kakor tudi različne potrebe posameznih drevesnih vrst po svetlobi in vlagi, terjajo večkratno poseganje v odraščajoč mladi gozd.

Da bi trajno zagotovili življenje spodbujajočo pestrost vrst in starostnih stopenj dreves, grmičevja in zeli, kakor tudi živalskih vrst, lahko s pravočasnim osvetljevanjem v različnih razvojnih fazah zadostimo različnim potrebam.

Pravilna izbira dreves za poznejši odrasli sestoj terja vse večjo sposobnost presoje, kajti

–                do pojavov poškodb, ki ogrožajo življenje, prihaja pogosto šele v       poznejših razvojnih fazah,

–                pojavni znaki poškodb se spreminjajo ustrezno spremenljivim civilizacijskim vplivom,

–                posamezne rastlinske vrste niso več tako stabilne po svoji dedni       kakovosti, svoji trdoživosti in odpornosti, kot to poznamo od prej.

Zato si moramo nujno izuriti sposobnost širšega in poglobljenega opazovanja in ustvariti izostrena merila, ki smo jih doslej zlahka pogrešali, ki pa jih nujno potrebujemo za naše posredovanje, saj je to pomembna naloga današnjega človeka (10).

Da bi pri oblikovanju pokrajine spodbudili pestrost vrst, moramo vse bolj upoštevati razčlenjevanje pokrajin npr. na močvirska področja, na travnate gozdove, na suha južna pobočja, na mrzle severne in vlažne zahodne lege.

Primeri nadaljnjih pokrajinskih otokov

V prejšnjih poglavjih opisane razvojne stopnje smo opazovali v majhnem gozdu kmetijske skupnosti ’Wald (gozd)’ ob reki Inn. Prav taka ali podobna opažanja smo med  drugim zabeležili tudi v  naslednjih krajih:

a) Kmetija Bauckhof, Amelinghausen/Lueneburger Heide

………………………………………………………………………………

To pokrajino so začeli na novo urejati leta 1969. Obsega štiri gozdne parcele s skupno površino 10 ha. Danes najdemo v tem gozdu približno 25 drevesnih in 12 ptičjih vrst,  ki  jih v tem okolišu niso več poznali. Družine mravelj so se razmnožile iz nekaj  na več 100 družin. Tudi jazbeci in lisice so se vrnile v ta gozd.

b) Kmetija Trantenrother Hof, Witten na vzhodnem robu Poruhrja

……………………………………………………………………………

To približno 16 ha veliko kmetijo so pred 8 leti preusmerili na biološko-dinamično kmetovanje. Danes najdemo v tleh, ki do bila pred prevzemom mrtva in neaktivna, na kvadratnem metru živice 100 rovov deževnikov. Tudi žuželke, dvoživke, ptiči, npr. sove, sokoli, skobci, jerebice in fazani (več  kot 2 legli na ha), so se vrnili v ponovno oživljeno kmetijsko pokrajino.

c) Vrtna oaza na tuniški otoški skupini Kerkennah v Sredozemskem morju 20 km daleč od Sfaksa

………………………………………………………………………………………………

V severno kamnito puščavo so leta 1969 posadili prve sadike grmičevja in drevja. V naslednjih letih se je na površini 1.800 kvadratnih metrov razvil pas mikroklime, ki je ustvaril novo življenjsko podlago za danes številne rastline in živali – ptiče, dvoživke, zajce idr. -, ki so bile že prej tam doma.

d) Subtropski deževni gozd v Braziliji

…………………………………………..

V državi Sao Paolo najdemo svojevrsten primer ponovne izgradnje pokrajine. Ob Rio Jaguari v okrožju Cosmopolis je leta 1896 rasel še nedotaknjen pragozd, ki se je v začetku tega stoletja moral umakniti gospodarskemu izkoriščanju. V letih 1955 – 1960 je na površini približno 25 ha sledila ponovna posaditev s semeni izvirnih drevesnih vrst. Do leta 1977 so se ponovno naselili

– sesalci:                     17 od prvotnih 28 vrst

– ptiči:                          32 od prvotnih 60 vrst

– čebele in ose:          16 od prvotnih 18 vrst

– kače:                         9 od prvotnih 9 vrst

– ribe:                          12 od prvotnih 15 vrst.

K temu je nadalje potrebno dodati več vrst grmičevja, zeli, trav, lišajev idr. Sprememb v zadnjih 7 letih niso več zapisovali (9).

Kljub različnim velikostim, legam in začetnim situacijam smo pri teh procesih razvoja lahko opazili nekaj skupnega:  z neutrudno zavzetostjo le nekaj ljudi se je v nekaj letih posrečilo tako oblikovati te življenjsko močno obubožane ali uničene pokrajinske organizme, da se je spet vzpostavila njihova samodopolnjujoča in samoohranjajoča moč.

Opisanih pet primerov oživitve pokrajine nas lahko torej spodbudi, da na eni strani poiščemo tudi v drugih deželah take kraje in na drugi strani, da se aktivno udeležimo vseh možnosti, ki jih imamo za ponovno izgradnjo pokrajine.

Regeneracija gozdnega drevja

Ker je normalno mladje gozdnega drevja tudi v večplastnem mešanem gozdu vse manj odporno za vse večje civilizacijsko onesnaževanje, smo razvili najprej v majhnih gozdnih drevesnicah določeno metodo za stopnjevanje hitre rasti in odpornosti naših gozdnih dreves (11).

Na podlagi posebnih regeneracijskih metod za poškodovane rastline, ki jih uporabljamo za hrano in krmo, ki jih je že leta 1947 odkril in preizkusil Martin Schmidt na ozimni rži, je bilo mogoče takšne ukrepe v prenesenem smislu uporabiti tudi za gozdno drevje (12 -14).

Za zdravilne rastline in nekatera gozdna drevesa so bili že od nekdaj znani individualni planetarni odnosi, ki jih  je posredovala tudi literatura (15 – 18). Do razvoja naših sodobnih industrijskih in mestnih razmer so za številne divje in kulturne rastline zadostovali normalni odnosi in delovanje med rastlino, pokrajino in zvezdnim okoljem, da bi zagotovili trajno ohranitev dednih razmer.  Moteči vplivi okolja pa so te življenjske odnose občutno okrnili. Posledica je vse močnejše usihanje življenjskih kvalitet, ki so dedne. Zato je bilo treba iskati nove možnosti, da bi oslabelim rastlinskim  organizmom omogočili dotok krepilnega in zdravilnega delovanja iz pokrajine in iz planetarnih prostorov.

Na podlagi našega dolgoletnega dela pri gojenju poškodovanih kulturnih rastlin v okviru biološko-dinamičnega raziskovanja podlag smo lahko raziskali in tudi potrdili krepčilne vplive tistih dni, ki padejo v obdobja polne Lune. Ker pa Luna ne posreduje Zemlji le sončnih žarkov v spremenjeni obliki, ampak odseva tudi delovanje planetov vsakič, ko so v položaju opozicije z njo (npr. Luna v opoziciji z Merkurjem), so se na te astronomske konstelacije navezale naslednje serije naših poskusov:

Posejali smo enako količino semena na enako ploskev z enakimi talnimi razmerami, vsakič ob ‘planetarni polni Luni’ (Luna – konjunkcija – planet) in za kontrolo ob planetarnem prvem krajcu (Luna – konjunkcija – planet). Po približno 3-letnem gojenju in presajanju v poskusnih drevesnicah smo mladice (zopet ob ustreznih terminih) presadili na ustrezno rastišče v omenjenem poskusnem gozdu.

Spodaj naštete drevesne vrste so pokazale pri izhodiščnem semenu in pri 7 – 12 letnem mladju tolikšne razvojne razlike, da jih ni mogoče prezreti:

• Javor, češnja, hrast (2 vrsti), brest (2 vrsti) in črna jelša.

Stopnjevano oziroma oslabljeno življenjsko energijo je bilo mogoče spoznati npr. v naslednjih pojavih:

• kaljivost semen
• oblikovanje korenin
• višina debla
• prirast lesa
• odpornost proti napadom glivic (npr. peronospora), obžiranje raznih škodljivcev in škoda zaradi pozebe.

Nadaljnje podrobnosti iz teh poskusov nameravamo objaviti pozneje.

Izboljšane razvojne značilnosti so se pokazale vedno, kadar smo sejali ob opozicijah. Rezultati tega zdaj 14-letnega obnavljanja gozdnega drevja so pokazali, da je za tako delo nujno urediti posebno poskusno drevesnico na skupni površini v izmeri sprva 2-3 ha, da bi imeli na razpolago drevje za večje število poskusnih gozdnih površin. Ta drevesnica, ki jo urejamo že dve leti, je imela spomladi leta 1984 v skupnem sestoju več kot 200.000 mladja in to v okviru naše vrtnarske kmetije z manjšim številom živine. Pri tem smo upoštevali 51 sort drevja (20 listavcev, 16 iglavcev in 15 grmičevja). Poleg izbranega časa sejanja smo upoštevali običajne ukrepe biološko-dinamičnega gospodarjenja, vključno skrb za kompost in uporabo biološko-dinamičnih pripravkov (20).

Človek kot posrednik zemeljsko-kozmičnih življenjskih ritmov

Kot dopolnitev našega ekonomsko usmerjenega načina mišljenja in načrtovanja pri ukvarjanju s kulturno in divjo pokrajino, se proti koncu tega stoletja zdi vse bolj nujno, da v naše oblikovalne in negovalne ukrepe čim prej vključimo ekološke življenjske zakone in jim pri tem damo celo prednost. V okviru tega je posebej pomembno upoštevati zemeljsko-kozmične ritme, za kar mora človek kot posrednik, ki naravi pomaga, jo neguje in ščiti, prevzeti globoko odgovornost (10).

Zaključne pripombe in izgledi za prihodnost

Doslej smo pri raziskovanju pokrajinskih katastrof le malo upoštevali narodno-gospodarske vidike. Le malo je znano, da je v Nemčiji v gozdnem gospodarstvu in lesno-pridelovalnih obratih zaposlenih več kot milijon ljudi. Polovica nemške porabe lesa se sicer pokriva z uvozom iz tujine, ker pa tudi tam propadanje gozdov napreduje, se bo moral tak razvoj odraziti na številnih socialnih področjih.

Zdi se potrebno in smiselno, da se pripravimo na to s pravočasnim ukrepanjem, da bi predvsem mlajšim ljudem omogočili delo pri obnavljanju naše pokrajine.

Pri raziskovanju življenjskih zakonov in povezav močno zaostajamo in potreba po tem, da zamujeno nadoknadimo, je zelo velika. Vendar nam tisto, kar smo že spoznali, daje dobro osnovo in je že tako lahko izhodišče za potrebno ukrepanje, ki naj naravi pomaga in jo zdravi.

K nalogam, ki naj nas pripravijo na tako delovanje, spada nadalje izdatna orientacija in dopolnilni tečaji za vse tiste, ki želijo pomagati ali odgovorno delovati na področju obnovitvenega oblikovanja pokrajine in regeneracije drevja.

Za potrebe praktičnega delovanja sledi v nadaljevanju navodilo za izdelavo posnetka stanja na določenem zemljišču. Navodilo torej, ki je lahko v pomoč pri izvajanju tu obravnavanih negovalnih ukrepov pri izgradnji življenjsko sposobnih naravnih področij.

‘Posnetek poskusnega zemljišča’

Raziskave naj po možnosti upoštevajo naslednje dejavnike:

1. Topografsko/fizikalni podatki

Smeri neba – nadmorska višina – višinske črte – izmera polj – lega pobočij in njihov nagib

1. Okolje

                 1. Vrsta pokrajine (odprta ravnina, gozdna pokrajina, sredogorje,                     grmičevje,  strmo južno pobočje)

                 2. Širša okolica do približno 10 km  (pogorje – kraji – jezero idr.)

                 3. Bližnja okolica (poslopja – ceste – visoki gozd – sadovnjak)

1. Podlaga in tla

                 1. Geološka podlaga (prakamenine, apnenec, sedimenti, ledeniški                           kremenčev grušč)

                 2. Vrsta tal (glinasta ilovica, ilovnati pesek, peščena ilovica,                               območvirska tla, razpadli apnenec)

                 3. Debelina humusne plasti

                 4. Ph vrednost

                 5. Številka oznake tal

                 6. Gladina podtalnice (globina v metrih)

1. Podnebne razmere
2. Podnebni pas (npr. področje atlantskega ali alpskega podnebja)
3. Tipične podnebne razmere ob različnih letnih časih
4. Letne padavine v mm
5. Sončni dnevi (letno povprečje)
6. Letne temperature
7. Nastajanje megle
8. Nastajanje rose

• Vrste rastlin

1. Pogostost pojavljanja razčlenimo na

            MO = monokultura

            PO = pogosta v primerjavi z drugimi vrstami

            NO = normalna v mešanem sestoju

            PO = posamičen pojav

1. Vrsta drevja
2. prisotna in b) glede na rastišče manjkajoča
3. Grmi
4. prisotni in b) glede na rastišče manjkajoči
5. Zeli in trave
6. prisotne in b) glede na rastišče manjkajoče
7. Praproti in mahovi
8. prisotni in b) glede na rastišče manjkajoči
9. Lišaji in gobe
10. Prisotni in b) glede na rastišče manjkajoči

•     Posnetek poškodb
• Vrsta rastline
• Starost (Ml = mladje, Sr = srednja starost, St = star sestoj)
• Rastišče (znotraj poskusnega zemljišča, npr. potočni breg, pusto južno pobočje)
• Opažene poškodbe npr.:
• Odpadanje smrekovih in jelkinih iglic (samo še približno 3-4 namesto 8-10-letnih iglic na vejah)
• Odpadli listi na konicah krošnje
• Obarvanje listov že poleti
• Kratki poletni poganjki
• Pomanjkljivo razviti koreninski laski (za vsrkavanje)
• Deformacije lubja
• ‘Obrambni’ poganjki iz debla
• Pogostejša leta semenitve debeljenja
• Prezgodnje cvetenje ali semenitev (glede na starost rastline)
• Zmanjšan prirast lesa
• Pojav madežev na listih in iglicah
• Spremenjena smer koreninskega poganjka iz kalečega semena (vodoravno namesto navpično npr. pri žiru)
• Gnila jedrina lesa (rdeča gniloba idr.)
• Pogostost poškodb

Po = posamične rastline v sestoju

Sr = srednja napadenost

Pg = pogost pojav (več kot 50% sestoja)

• Izrazitost poškodb ali napada na posamezni rastlini

L = prvi lahni znaki

I = izrazit pojav

Mo = močan napad z oviranim razvojem

O = odmiranje močno napredovalo

• Domnevni ali ugotovljeni vzroki
• Škodljive žuželke (npr. lubadar, brestov lesovrt)
• Glivice, škrlup ali lišaji
• Emisija škodljivih snovi (npr. žveplov dioksid, soljenje cest, težke kovine)
• Upadla gladina podtalnice
• Vremenski vplivi (obdobja suše, mokrote ali mraza)
• Neprimerno rastišče
• Drugi vzroki
• Prvi pojav poškodb

     N = na novo in prvič opažena

     C = pred približno 1-2 letoma

     D = že dolgo (približno .. let)

•  Živalske vrste

Pogostost

G = pogost pojav (preštevilnost)

N = normalna razširjenost

P = posamičen ali občasen pojav

1. Sesalci
2. Ptiči
3. Žuželke
4. Dvoživke in plazilci

Vsa gradiva za zajemanje podatkov je treba opremiti z imenom tistega, ki podatke zbira, datumom in časom navedbe in z vremenskimi razmerami v času opazovanja.