20.5.2006

W.Findesin

Dober dan! Skoraj vsi ste bili na našem zadnjem tečaju. Kdo zadnjič ni bil prisoten? Dobro, da vem kaj smem predpostaviti in kaj ne. Kot ste prebrali se bomo še enkrat lotili iste teme. Danes bom poskušal obravnavati stvar zelo pragmatično in po kratki pavzi bomo nadaljevali in takrat ste vi na vrsti in sicer z zborom. To je vsakič pravzaprav obveza, nujnost.

Govorili bomo o jetrih. Veste kje imamo jetra? Ni tako preprosto saj jih ne vidimo. Koliko veste o jetrih?

Nekaj že.

Od jeter ali iz knjige? Ali veste kakšno obliko imajo jetra? Kakšna je oblika?

Neenakomerna so.

Si zdravnica?

Medicinska sestra.

Kdor je medicinska sestra to že ve.

Iz samega sebe pa o jetrih ne vemo veliko. Ne boli, in če nas ne bolijo potem o tistem kar ne boli malo vemo. Kadar črevo pritiska na jetra, malo že zabolijo. Ampak kar zaboli niso jetra, to je črevo. Zelo redkokdaj zbolijo jetra. Kaj veste o jetrih? Čisto osebno. Kaj vam jetra povedo o starosti? Kaj vam jetra govorijo ponoči? Kaj pomenijo jetra za vašo glavo? Kaj pomenijo jetra za vaše čutenje? Kaj omogočajo jetra, kar se tiče vaše volje?

Kako sodelujejo jetra pri vašem odločanju, ko stojite pred rdečim semaforjem? Mudi se vam. Pritiskate na plin. Na delo morate. Pozni ste. Z 80 kilometrov na uro vozite v naselju in semafor je rdeč. Ustaviti se morate. In vi veste, da ostane ta semafor dve minute rdeč. Zdaj ste vi na vrsti. Kaj se v vas dogaja?

Jeza. Strah.

Strah pred čem? Davno bi že morali demontirat ta semafor in narediti krožišče. Na čisto napačnem mestu porabijo denar, voznike pa res zanemarijo in toliko davka moramo plačevat. Krivico nam delajo. Morali bi na barikade, da zahtevamo to kar nam gre. Advokata je treba vzet. Rdeč semafor. Kaj vse lahko naredi. Pravico imam. Možnost.

Druga možnost. Še kakšna? Kako krasno, da je semafor rdeč. Doma nisem imel časa več časa, da naredim vajo kontrole svojih misli, zdaj pa imam dve minuti na razpolago. Olajšanje. Prostor za kreativnost. Učitelj si reče, dve minuti časa, za ves pouk se lahko pripravim. Nikoli ni učitelj tako kreativen kot dve minuti pred rdečim semaforjem. Možnost. Lahko je tudi drugače.

Poglejte. Jeza. Bes. Na jetra mi gre. Strah me je pred šefom. Ampak pravico imam. Olajšanje. Razbremenitev. Kreativnost. Kakšne čustva, kakšne geste duševnosti so to? Ali čutite v svojem telesu neko mesto, kjer se dogaja jeza? V trebuhu, v glavi, v nogah? Pustimo to odprto.

Od kod prihaja bes? Od zgoraj navzdol ali od spodaj navzgor? Odločim se, da bom besen in zdaj naredim ta bes. Odspodaj pride navzgor. Zakaj? Ker vsa inteligenca prihaja od spodaj navzgor. Inteligenca hodi po istih poteh kot naša čustva. Samo čustva prihajajo sama po sebi. In kdo pritegne inteligenco navzgor? Preverimo. Pozneje bomo to točno videli.

Strah. To ne mora biti nek poseben strah. Lahko je tudi človek, ki je pogosto prestrašen, ki iz česarkoli naredi nekaj, kar je prežeto s strahom. Ko je rdeč semafor, se mi lahko še kaj naredi. To se mi nebi zgodilo, če bi bil semafor zelen. In mogoče bom nekaj zamudi, česar še ne vem. Človek se trese skozi vse življenje. Nekakšna z življenjem prežeta duša. S strahom prežeto brez neke vsebine, ki iz česarkoli naredi strah.

In potem? Kreativnost. Nekaj bom iz tega naredil. Hitro si bom domislil nov krasen načrt, ki ga bom imel na razpolago, ko se pogovarjam s človekom, ki želi graditi novo hišo. In v fantaziji mora biti hiša gotova, ko bo semafor zelen. To so pogosto zelo plodni momenti. Nekateri ljudje v takem notranjem pritisku zmorejo neverjetno, najlepše stvari, sicer se v njihovem življenju nič ne dogodi. Vedno mora biti nek pritisk, da se nekaj premakne. Zakaj smo to napisali? Ker se hočemo pogovarjati o jetrih.

Druga situacija. Potrebujete neko potrdilo od urada. Potrdilo o nekaznovanju, kar boste nekje zaprosili za zaposlitev. Pridete v upravno stavbo, pogledate v katero sobo morate, nikogar ne poznate. Greste v tretje nadstropje, grozno prazni hodniki. Zagledate številko sobe, ki jo iščete. Na vratih napis, prosim ne trkajte, čakajte! Dva stola sta zraven vrat in čakate dve uri. Skozi vrata pa slišite kako zvončkljajo skodelice za kavo.

Druga situacija pred rdečim semaforjem. Kaj boste naredili v tej situaciji ali kaj situacija dela z vami? In tako lahko obravnavate ves dan. In vedno pri tem sodelujejo vaša jetra. 

Tukaj je sredina telesa, tukaj je desni reženj pljuč, na tej strani levo krilo pljuč, v sredini je srce. Tukaj je ena ledvica, malo bolj globoko druga, ne tako različno kot sem to narisal. Toda desna ledvica je malo nižje in daje prostor za razvoj jeter. Je fragma in potem se notranja stran diafragme nadaljuje kot trebušna prepona, čisto drugače kot pljuča. Pljuča so simetrična desno in levo in ledvica tudi. Jetra pa se sploh ne brigajo za simetrijo. Oblika jeter ni nikakršne oblike.

Živali imajo že malo močneje oblikovana jetra kot človek. Človek ne gre tako močno v neko čvrsto obliko kot žival. Pri živali je 750.000.000 šesterokotnik jetrnih krpic. Pri človeku pa je ta šesterokotnik nepravilen. Približno takle, bolj okroglast kot šesterokoten. Vsa jetra so bolj vodena kot čvrsta, 71% je voda. Kri ima 78% vode. Si predstavljate? Kot da bi kri malo zgostili, kot da bi naredili iz moke neko zabelo. Komprimira to vodo in edina stvar, ki je zanimiva je, da so jetra navzgor zaobljena in da so odprta navzdol. In skozi to odprtino odspodaj pridejo vstopne žile v jetra in prinaša iz črevesja, iz pankreasa, iz vranice vse v zvezi s hrano.

Na drugi strani imamo v jetrih okolje, ki je popolnoma utrujeno, težko, ki je venozno. Jetra so umeščena v venozno kri. Ledvica so umeščena v arterialno kri, tak da bi morali ledvica risati rdeče, jetra pa modro. Modro okolje. Ledvica v arterialni krvi so nekako prežeta z visoko aktivnostjo. 1640 krat na dan izločajo ledvica vodo v obliki urina. Tudi pljuča dihajo, toda pljuča dihajo na dan 25.920, vdihnejo in izdihnejo. Ledvica se vsak dan 25.920 krat premaknejo. Pri vdihu se premaknejo navzdol in se pri izdihu premaknejo navzgor. Pri tem pa naredijo gib, ki odgovarja osmici. Gibajo se lenistatno. V enem dnevu 25,920. Tolikokrat kolikorkrat pljuča vdihnejo in izdihnejo. 25.920 let pa potrebuje Sonce, da se v pomladišču obrne mimo vseh slik zodiaka in pride na isto mesto.

V svetu zunaj imamo zakone, ki delujejo v našem organizmu. Toda v našem organizmu delujejo nekako oddvojeni od organizma sveta. In mi ta ritem včasih lahko pospešimo ali upočasnimo, glede na situacijo. Ali stojimo pred rdečim semaforjem ali čakamo dve uri pred pisarno, kjer imamo opravke. V tej situaciji smo vedno individualni. Kaj pa pri tem delajo jetra. Kakšen ritem imajo jetra?

Ste se ponoči že kdaj prebudili okrog tretje ure in ste se malo oznojili? Nekateri kimajo, na pa vsi. In potem se spomniš nalog, ki jih še nisi opravil in to je interno, to je pekel. Občutki strahu se te lotevajo in oznojiš se. Najboljše je če greste v knjigo, kjer se morate zelo koncentrirati, da razumete vsebino tako dolgo, da ima vaš jaz spet oblast nad čustvi. V tem času je vaša oznojena spalna srajca spet suha in lahko greste spet spat. To je čas vaših jeter. Jetra imajo čas svojega razcveta. Takrat, ob treh ponoči ima čas svoje največje regeneracije. Jetra pa so vladar vode. 71% jeter je iz vode.

Sedaj pa si predstavljajte. 71% vode. Ta zgoščena jetra obvladujejo vso vodo v vašem telesu. Ali enkrat izločate veliko urina ali malo ne odločajo ledvica pa tudi mehur ne. To odločajo jetra, ker obvladujejo vodo. In v krvi obstoja tekočina, ki jo imenujemo krvni serum in v krvi najdemo tudi telesca, beljakovine krvi, proteini. Serum in protein ni vedno v enakem razmerju. Veliko seruma enostavno vsrka in če imamo enkrat več proteina kot normalno, se več seruma vpije in veže na beljakovine. In če bi vsak dan izločali po dva litra urina bi imeli v krvi premalo seruma. Takrat poskrbijo jetra, da ledvica izločajo manj tekočin. Če pa je v krvi premalo beljakovin je v krvotoku preveč seruma in jetra poskrbijo, da se izloči več urina. Tako rekoč izšprica iz ledvice. Jetra zmorejo nekaj, kar bi lahko imenovali uravnoteženje sil in urejajo s tem izravnavanjem vse, kar ima opraviti z vodo.

Kri oskrbuje vse telo in v organe pošlje kisik z arterijsko krvjo. V organih pa se deli v fine fine kapilare. Tja prihaja arterialna kri in venozno se spet zbere. Kaj pa med obema? Med obema je tkivo organa s tekočino organa in vmesno tkivo z vodo tega vmesnega tkiva. In sedaj obstoja nevarnost, da se kri v tem vmesnem prostoru izgubi v to vmesno tkivo. Jetra pa poznajo rešitev za to. Jetra povečajo tvorbo proteina v krvi, ta protein vsesa serum, beljakovina se transportira na drugo stran in je rešila serum preden bi se raztekel v vmesno tkivo.

Prav tako obstoja nevarnost, ko pride kri v jetra, da se bo utopila v jetrih. Zaradi tega se na vhodu vsake jetrne celice v majhnem predprostoru izloča iz krvi limfa in se pošlje v poseben limfni krogotok. Tako pride v jetra samo en del krvi. Drugi del pa gre čisto po drugih poteh v venozno kri. Povsod so jetra tista, ki uravnavajo vse kar je v telesu tekočin.

In razen tega imamo še en velik tok tekočin, ki gre skozi naše telo. To so tekočine, ki gredo iz jeter ven. Iz krvi se izdvoji železo, ki se oblikuje v žolč in v vsem področju prebave oskrbuje prebavo. Razen tega imamo še en krogotok tekočin in to je arterialna kri iz jeter, ki skrbi za to da jetra ohranja. In tista kri, ki oskrbuje sama jetra se potem izdvoji kot venozna kri. Nobenega organa v telesu ni, ki bi ohranjal to ravnotežje v petih različnih tekočinah telesa. To delajo jetra. Jetra so vladar nad vodo v vsem organizmu človeka. Teh stvari si sploh ne morete zapomniti, ampak poskušajte začutiti; tu v vas je organ, ki ve vse o razmerah vode v vašem organizmu in vse izravnava.

Komu pa služi ta tekočina, ta voda? Iz šole mogoče še veste, ko ste poslušali kemijo, ki je bila tako dolgočasna, da se vam je zehalo. Zanimivo je bilo samo takrat, ko je kaj smrdelo ali eksplodiralo. Vse kemične reakcije se lahko opravijo samo v vodi. To nas vodi pri jetrih v drugo stopnjo. Jetra so tisti veliki kemik v nas. Kaj pa ta jetra varijo, kuhajo?

Še drug aspekt jeter. Predstavljajte si, pacient pride v ordinacijo nekega zdravnika. Pri dveh zdravnikih vedno sodelujem pri postavljanju diagnoze. Mi smo se tukaj že pogovarjali o metodi, kako lahko gledate v organe in sicer na način, da je precizen. Pride torej pacient z resnično popolnoma črnim žolčem. Zastavim lahko samo dve vprašanji. Vas je vaš partner danes zelo jezil ali ste jedli zelo mastno? Ali po poti prebave ki zahteva več žolča ali po poti neke čustvene situacije, ki spodbuja izločanje žolča. In na tekem mestu najhitreje spoznamo, da je vse kar se tiče jeter in kar se v jetrih dogaja, mesto srečanja toka, ki prinaša hrano, prehrambnih snovi in čustev, ki nekako obdajajo naša jetra. “Na jetra mi gre.” Neko čustveno dogajanje, ki prizadene jetra in jetra iz tega nekaj naredijo. Kaj delajo jetra iz tega?

Tukaj so pljuča, tukaj jetra, ledvica zelo shematično in tukaj srce. Pogovarjali smo se o modifikaciji volje. Kaj se volja lahko nauči od organov? O tem smo se pogovarjali. Pogovarjali smo se o tem, da je prostorska predstava, možnost načrtovati v času, možnost abstrahiranja kar na svetu vidimo, to je nekaj za kar se moramo zahvaliti našim pljučem. Pogovarjali smo se o tem. Kdor takrat ni bil prisoten, naj to hipotetično sprejme.

Kaj pa omogočajo volji ledvica? To so navade. O tem smo se tudi pogovarjali. Sedaj bomo to vzeli kot eno od moči katero imajo opraviti jetra. Pri srcu smo obravnavali kako volja lahko skozi srce najde pot v vest. Kako zaradi srca lahko najdemo interes na tem, kar v svetu je. Kako nam srce pomaga, da najdemo pot do ozdravljajoče ljubezni. Same modifikacije volje so to, ki nam pomagajo obvladovati vsakdan.

Pišete svoje dnevnike? Če bi pisali svoj dnevnik, kako bi ga pisali? Danes po zajtrku je klical ta in ta. Šel sem po opravkih. Videl sem plakat o razstavi. Zapisal sem datum v svoj koledar. Opoldne sledeč jedilnik in tako do večera. Izjemno jasno in dobro v obravnavanju časa. Nekdo pa bi pisal takole. Končno sem spet srečal prijatelja. Globoki razgovori o smislu življenja. Pri tem sem si mislil in potem pride cela filozofija o smislu življenja. Kot zgradba misli, globoko doživeta, čutena, ki jo radi ovekovečimo v dnevniku. Nobene delitve časa. Nobenega opisa v zvezi s prostorom. Toda kar naprej kreativnost, oživljanje situacije, globoka notranja povezanost.

Hipotetično to lahko napišemo k jetrom in takoj bomo videli zakaj. V stvari, ki se me zares globoko dotaknejo in te stvari z veliko fantazije izgradim. Ko grem po nakupih po ulici s trgovinami vidim človeka, ki je invalid in težko hodi. Povežem se z njim in v meni z veliko fantazije izgradim predstavo, če bi jaz moral kreirati svoje življenje s takimi težavami, kot jih ima ta človek. V meni se razširi občutek za tako življenje, ki mora v takem človeku živeti. Ali opazite kakšna razlika je s prvim dnevnikom? V enem primeru opišem vse odzunaj, v drugem primeru pa vse odznotraj.

Zadnjikrat smo razvili, in to se lahko dokaže, kako kri nosi našo voljo. Kaj izve kri od nekega organa? To izve o organu tudi naša volja zaradi tega, ker kri nosi našo voljo. In kaj vidi kri o pljučih? Kri nekako obdaja pljuča tako kot morje, ki se zaletava v skalo in jo obliva. Kri gleda na pljuča samo od zunaj. Da svet lahko opazujemo odzunaj, to se moramo zahvaliti krvi, ki jo nekako registrirajo pljuča.

Kaj pa pri jetrih? Kri teče v jetra, se v vseh jetrih razširi in kri zazna jetra odznotraj. In to zaznavanje odznotraj je dinamika volje. Volja je zaradi jeter v stanju preseliti se v občutek za življenje nekega drugega človeka in zaznavati njegovo življenje. In tako zaznavamo svet s pljuči iz pogleda odzunaj in zaznavamo svet tako, da gledamo ta svet odznotraj. Kaj se je zgodilo? Kakšen pa je bil namen duhovnega sveta, ko je delal človeka? Da nas to, kako obravnavamo svet vleče na dve strani. Da svet gledamo enkrat odzunaj, z drugim organom pa lahko gledamo sveto odznotraj.

Predstavljajte si. Imamo učitelje, ki poučujejo zgodovino tako, da zahtevajo, da se učenci naučijo kaj se je zgodilo in sicer po točnih datumih, kdaj se je kaj zgodilo. In če je dobro, se ti datumi naučijo v obliki pesmice, nekega ritma, toda vse stvari pri takem pouku zgodovine ostanejo zunaj. Ta ritem stvar malo ublaži za naša čustva, toda zaradi tega mi tudi ritem ne pomaga, da bi vedel kaj se je zgodilo. Zaradi opazovanja odzunaj stvar ni znotraj doživet dogodek. Kako izgledajo učenci, če učitelj uči zgodovino samo s tem obravnavanjem od zunaj. Po eni uri so bledi, utrujeni. Še pet minut. Kdaj bo končno konec? Pa še nalogo bomo imeli.

Nič v učencu ne kaže na notranje angažiranje. Kadar taki učenci polagajo maturo in začnejo s študijem so dobro pripravljeni na izpite, ker stvari gledajo samo odzunaj. Razumejo strukture in pri izpitih samo to, kar komisijo zanima. Kar mene osebno prizadene, če na to mislim, ne zanima nikogar. To bi bila tista stran, ki pripada jetrom in pravzaprav potrebujemo obe strani. Da bi iz zaznavanja sveta na dva ločena načina lahko spet združili v eno.

Učitelj, ki poučuje samo na ta drug način, pogled odznotraj, poučuje zgodovino in govori na primer o Cezarju. Učence navduši tako, da imajo občutek, da so sami ta Cezar in iz vsakega učenca naredi majhnega Cezarja. In potem pride učenec domov, vrata odpahne, mama nekaj ti moram povedat: Cezar je izsili posvetitev, proti svarjenju svoje matere je vdrl v tempelj in spet prišel posvečen ven. Mama, ali je to sploh mogoče? Prizadetost odznotraj. Naslednjega dne so obravnavali Cezarjev resnični konec. Grozno. Učenec pride domov. Do takrat je vedno pritekel k mami v kuhinjo, danes ne. Odvleče se v svojo sobo in se zaklene. Mama si misli, nekaj ni v redu. Potrka na vrata, sliši jokanje. Cezar je umrl. To se je res zgodilo.

Kaj se v tem primeru dogaja? Tako čustveno doživljanje notranjega gledanja stvari, da celega Cezarja vzame in je zanj v sebi odgovoren. Če pa bi poučevali samo na ta način, kako odpustimo otroka potem po maturi v življenje? Vse življenje je mehko, nima oblike. Iz situacije se človek ne more izdvojiti, videti zunaj nje, vedno se čuti sredi dogajanja in postane zelo identičen z dogajanjem.

Preverimo, kje smo vsak za sebe in dobro je, če obvladujemo eno in drugo izmenoma. Za učitelja pa to pomeni, pri vsaki uri pouka začnemo z neko temo. Pridemo odzunaj, uporabimo najprej tisto voljo, ki jo oblikujemo z aspektom pljuč. Potem gremo v snov, postanemo identični s snovjo, kot da bi bili sami v tem dogodku. Voljo angažiramo čisto iz jeter ven, na koncu pa, preden se ura konča, gremo iz tega spet ven in si stvar ogledamo odzunaj.

In tu ne smemo reči, o čem smo se danes pogovarjali. Tudi v tem primeru bi gledal odzunaj, toda to je muka. Saj sem bil tako intenzivno povezan s temo, da ni dobro, da učenca s šokom pahnimo ven. To mora biti blag prehod. Tako blag kot ta prehod je, tako blag bo spomin na to temo. In če na koncu pouka vprašam, Cezarja smo obravnavali danes, recite kaj je bilo za tebe pomembno pri tem življenju? Vprašam po osebnem deležu, razumevanju, ampak moram se izvleči iz tega ven. In nekako to ponotranjeno odzunaj nekako otipam, ocenim.

Stvar si moram ogledati odzunaj in spet pridem k aktivnosti pljuč. Z menoj je povezano tisto, kar je zame osebno pomembno. Učenje s pljuči in jetri pride v razmerje eno do drugega in to razmerje vedno bolj in bolj lahko jaz sam vodim. Jetra in pljuča sta tista dva organa, ki ju angažiramo z našo voljo, ko se učimo. Tudi za nas odrasle to velja. Svet kakršnega mi razumemo po njegovi vsebini je plod dela, volje na naših jetrih in pljučih. Soigra opazovanja odzunaj in odznotraj.

Zaradi česa se moramo za to zahvaliti jetrom? Jetrom se imamo zahvaliti kot kemiku v našem telesu. Še enkrat bom narisal jetra. Desni in levi reženj jeter in tukaj približno en reženjček kot jih imajo jetra 750.000. V ta jetra pride venozna kri iz portalne žile. Vse okolje jeter je venozno. Pri ledvicah pride arterijska noter in gre arterijska kri ven. Pri jetrih pa pride venozna kri v jetra in gre še bolj venozna kri ven. In nič ni v anatomiji kar nebi bilo za našo dušo in duha pomembno. Venozna kri se razlije v jetra. Venozno pomeni manj vitalno. Manj vitalna kot arterijska kri.

Kaj pomeni to manj vitalna? Najbolj vitalen je človek v presnovi. Zelo veliko vitalnosti se razgradi v možganih, tam kje se vitalnost razgradi. Tam je človek prežet z zavestjo. V razgradnji vitalnosti živijo naša jetra. Vitalnost v krvi se umakne, to pa je tisto, kar je vitalnost kot duhovna kvaliteta človeku na razpolago. Motorika vsega ožilja se zmanjša in vsa tvorba jeter dobi okolje z zmanjšano vitalnostjo. To je pomembno. Če to čutite boste o svojih jetrih v bodoče vedeli mnogo več kot doslej. Če poskušate čutiti samo ta miselni korak, vitalnost se zmanjša, ker je venozna kri. Vitalnost je vzeta iz krvi. In to je zavestna slika okolja.

Vse okolje je senzorično. Zaznavanje. Jetra zaznavajo. Jetra niso samo organ presnove. Jetra so tudi čutilo. Jetra so ogromno oko s celicami za vid, saj resnično tudi so celice svetlobe, kot čebelje satovje, toda ne nujno, temveč nakazano. Venozna kri pride v te celice in te celice si jo ogledajo, ker okolje dela senzoričnega. In kaj si te celice ogledajo v krvi? Najprej, kaj prinaša ta hrana s seboj. Kakšne ogljikove hidrate prinaša hrana? In potem ne gledajo ogljikove hidrate, saj te je črevesje že popolnoma razbilo, toda če se v črevesju nekaj razbije se pri tem osvobodijo tiste energije, ki so v stanju narediti, da zraste rastlina. Energije, ki so neko hrano privedle do popolne zrelosti.

Z uničenjem teh snovi se te energije osvobodijo. V našem organizmu imamo te iste energije. Te energije iz hrane se potem pridružijo našim lastnim energijam in v naših individualnih energijah najdejo resonanco. To je impulz za naše energije, oblikovati v nas te iste substance iz katerih so energije nekaj prej oblikovale, namreč hrano. Toda z razliko, da se te substance sedaj oblikujejo individualno. V našem notranjem telesu ne najdemo nič od tistih snovi, ki smo jih pojedli. Vse je na novo narejena substanca in to kar materialno iz zaužite hrane ostane, izločimo. Energije pa se uporabijo za izgradnjo.

Pomembno je kakšna je kvaliteta hrane. Ta proces je odvisen od kvalitete hrane. Če imam hrano, ki je pridelana z umetnimi gnojili imam rastlinske proizvode, ki so ovrednoteni kvantitativno. Toliko kolikor rastlina prinaša v telo kvantitete in kvantiteta se razbije. Kvaliteta se ne sploh more izdvojiti, ker kvalitete v tej hrani ni bilo. Za moj organizem od te hrane zelo malo ostane, da bi v mojem telesu lahko stimulirala moje lastne energije in ostajam v nekem smislu podhranjen. To je problem prehranjevanja sedanjega časa.

Kaj od rastline človeka prehranjuje? Prvič tiste energije, ki so omogočile, da je rastlina iz nekih snovi zgradila neko določeno postavo in razen tega tisto, kar bi lahko imenovali življenje pra-rastline. Če gensko tehnično neko rastlino spremenimo, vzamemo določene gene iz rastline ven in ustrelimo v rastlino druge gene. Mehanistično ste nekaj spremenili in imate nekaj česar ni zgradila vsemoč pra-rastline.

Če tak element pride v vaše telo vidimo, da s to hrano nimamo nobenega stika ali pa imamo minimalni stik z energijami pra-rastline in mehanistični element hrane je temelj za način čutenja, pa tudi za način dela, ki se prilagaja svetu, ki ga mehanistično mislimo. To je najbolj rafiniran trik te družbe, da človeka v sposobnosti čutenja življenja in odnosov do življenja preprosto odrežejo s tako hrano od sveta življenja. To je stran povezana s tokom s strani prehranjevanja.

V jetrih pa najdemo dva nivoja. V sredini imamo centralno veno s katero gre ogledana, predelana kri iz jeter v spodnjo votlo veno, ki vodi v srce. S to krvjo pa se vsak nanogram krvi preveri, ogleda, poskusi, prisluhne temu. Vse kvalitete čutil, ki so v jetrih na razpolago zato, da jetra preverijo, koliko je glukoze, koliko groznega sladkorja prihaja iz črevesja in koliko tega moramo v jetrih preobraziti v škrob, v glikogene in kot glikogen v sredini nakopičiti, spraviti. In to se nabere okrog te centralne vene, kot nekakšno sonce in to sonce sveti tako kot tisti izvor iz katerega je škrob nastal. Produkt fotosinteze v rastlini ali v nas. Fotosinteza; pod vplivom sonca se tvori sladkor in škrob. In če gledate v tako celico jeter na duhoven način vidite okrog te centralne vene resnično sonce. To sonce je včasih manjše, včasih pa je večje.

Prej smo si ogledali jetra kot tisti organ, ki obvladuje vodo. Ogledali smo si kako jetra v telesu res obvladujejo vse ravno s to vodo. In jetra odločajo, ali bo te snovi sonca, tega sladkorja nabralo več ali manj. Sladkor, ki ga telo potrebuje jetra oddajo s tem, da jetra ta škrob spet razgradijo v sladkor. Kot sladkor tečejo ogljikovi hidrati s krvjo. Kot škrob se materielno, čvrsto tam nakopiči, da se zbere in postane čvrst, da se dvigne na višji nivo, v škrob. To je delo jeter, da se odda in kot sladkor razgradi. To so potem delovanja drugih organov, jetra le izgrajujejo. Jetra napolnijo celo telo.

Jetra so prvi organ, ki so samostojna že v drugem mesecu razvoja embrija. Jetra res uravnavajo vse v zvezi s sladkorjem v telesu in vkomponirajo v sladkor še eno dodatno snov, ki postane beljakovina, dušik. Kaj delajo jetra s sladkorjem? Toliko sladkorja se iz škroba izloči kolikor ga telo potrebuje za naslednje opravilo. Jetra so usmerjena v bodočnost našega življenja, tega kar bomo še delali. Jetra so orientirana v bodočnost.

V začetku smo si pogledali te stvari: jeza, bes, na jetra mi gre, pravico imam, strah, olajšanje. Kako v življenju reagiramo, kako obvladujemo vsak dan ali smo polni strahu? Ali smo besni? Ali smo mevžasti? Ali smo vedno preveč radodarni, razsipni, veseli? Ali smo kreativni? Ali smo ujetniki svojih navad? Ali nismo v stanj sploh oblikovati kakšne navade in živimo nezanesljivo? Ali smo v stanju načrtovati časovno ali ne? Ali se v nekem tujem mestu znamo orientirati po načrtu mesta? Ali znamo abstrahirati?

Vse to prinaša venozna kri v jetra. Zaradi tega je kri postala venozna. In kaj prinaša ta venozna kri v jetra kot odslikavo našega načina življenja? Glede na to potem jetra odločajo koliko ogljika bodo vgradile v beljakovine, koliko vodika bodo vgradile v beljakovine, koliko kisika in koliko dušika. Vse te snovi so v tesni povezavi z organi o katerih smo se pogovarjali in tako kot se oblikuje volja na temelju srca, na temelju ledvic, pljuč in jeter, tako komponirajo jetra beljakovine. Te beljakovine se kot beljakovine v krvi pošljejo v organe in v vsakem organu se beljakovine komponirajo drugače. V vsakem primeru pa so te beljakovine individualizirane.

Zakaj je ta beljakovina pri gospodu Moserju drugačna kot pri gospodu Mayerju? Zaradi tega, ker se gospod Moser vedno jezi in zaradi tega, ker gospod Mayer ne zna ven iz svoji čvrstih navad. Način našega življenje se odslikava v beljakovini. Če sem kreativen in točen človek, ali če sem tak, da me vsak dogodek nosi s seboj, to zaznavajo jetra. Pomembno je, da jemo samo najboljšo hrano, samo Demeter hrano, da bo ta hrana dala jetrom dovolj vitalnosti. Taka hrana je res odlična skrb za naša jetra. Hrana je slabša polovica prehrane naših jeter. Manjka namreč preobrazba vseh naših reakcij na določeno situacijo, ki smo jih poimenovali z jeza, bes, strah, gre na jetra, pravico imam. Obvladovanje situacije v katero nas življenje postavlja je najpomembnejša hrana za naša jetra in tu smo vsi še na poti.

V tem venoznem okolju zaznavajo jetra na eni strani kvaliteto zaužite hrane, na drugi strani pa jetra zaznavajo kaj je ustvarila naša duševnost na temelju organov našega organizma. To kako mi dan oblikujemo, kako dogodke, ki nas v toku dneva srečujemo predelamo. In to jetra nekako odslikavajo v tem, da komponirajo beljakovine ravno po meri tega kako smo mi to obvladali. Z beljakovinami potem jetra plasticirajo telo. In kako jetra plastificirajo telo? Popolnoma individualno. In da stojimo v življenju tako individualno se moramo zahvaliti jetrom, ki združujejo tisto kar dobimo s hrano z duhovnim tokom naše osebnosti. In eno in drugo združeno se odslikava in zveni v molekuli beljakovin, ki jih jetra tvorijo.

Človek, ki svet gleda pretežno od zunaj ima v beljakovinah več ogljika. Človek, ki je zelo čustveno povezan s svetom ima beljakovine z več dušika. Človek pri katerem igra pomembno vlogo njegova vest ima več vodika v beljakovini. Ali pa tudi, če to vest vedno odrivamo. Tu pa, kako obvladujemo svoje navade vpliva na to koliko je kisika v naših individualnih beljakovinah. In kako obvladujemo naš vsakdan z vsemi temi štirimi elementi sveta, to zaznavajo naša jetra in individualno komponirajo naše beljakovine.

Si lahko predstavljate. Beljakovine so individualne. Sladkor je pri vseh ljudeh enak. Sladkor omogoča, da lahko živimo. Kdor ima premalo sladkorja je v življenjski nevarnosti. Tudi kdor v jetrih ne zmore zadržati dovolj škroba je v nevarnosti, da bo pobegnil iz svojega telesa, ker človek jaz potrebuje sladkor.

Človeški jaz nam omogoča, da smo del človeštva. Kot jazi smo del človeštva. Vest človeštva je odlika mladih. Mladi s svojo vestjo še čisto točno lahko obtipajo ali je to kar živi v družbi res v službi človeštva? Ali to služi ohranjanju zemlje? Preden postanejo ozkosrčni državljani se angažirajo za pravice ljudi in demonstrirajo na cesti, da bi omogočili preživetje zemlje. To mladi ljudje lahko, ker smo vsi ljudje povezani z jazom. Kaj pa bomo iz tega naredili, kako bomo na to reagirali, kako bomo oblikovali, kako bomo predelali kar se nam v dnevu dogaja, to se izraža v beljakovini.

To sta dve nadstropji, ki v jetrih delujeta. To je beljakovina, protein, ki nas individualno oblikuje, nas oblikuje po meri tega, kako smo sedanjost zmogli obvladati, tako da preteklost lahko odčitamo po oblikovanju beljakovin. Ali smo v bodočnosti lahko drugačni? Se lahko preobrazimo? Seveda, če se spremenimo, če menjamo naše navade, naša nagnjenja, naše strasti, naša hrepenenja. Predstavljajte si. Tako se dobimo v roke, da smo v stanju naše navade vedno oblikovati na novo. Vse življenje bi lahko na novo oblikovali.

To zelo dobro delajo ljudje, ki so šli skozi doživetje smrti in so bili vrnjeni v življenje. To res morejo in njihove beljakovine so drugače komponirane. Plastika našega telesa se spremni in geni se spremenijo. Mi nismo produkt naših genov, temveč so geni produkt nas, toda to je povezano z dolgim delom, ker moramo razdreti to čudno, togo življenje v nekih navadah.

Jetra nas postavljajo med dva velika svetova. En svet je velik svet jaza, kjer smo še popolni. Tako popolni, vse človeštvo enost in sicer popolno. In na drugi strani individualnost, kjer niti en človek ni enak drugemu. Tu smo nepopolni in se moramo dopolnjevati. Zato, da bi vedno več različnih ljudi skupaj lahko tvorilo vedno bolj popolno celoto.

Bi si lahko predstavljali, da nekega dne postane to individualno tako popolno kot je popolna odslikava jaza v sladkorju krvi? Tukaj je telo, jaz gre v telo s sladkorjem v krvi, gre skozi proces individualizacije in iz jeter gredo beljakovine kot rezultat spet ven. Če naj bi v bodočnosti ostala popolnost in nepopolnost, oziroma če bi se lahko popolnost v primerjavi z nepopolnostjo lahko ohranjala, ali bi bilo mogoče, da postane tudi beljakovina enkrat tako popolna, da bi bila pri vseh ljudeh enaka? To bi bilo mogoče, če bi vse tisto, kar funkcionira sedaj v nas brez zavesti preobrazili v zavestno.

Kdaj bomo to dosegli? Ko bomo doumeli kdo je Bog v nas. Ne Bog zunaj. Mi smo vedno Bog. Problem je, da tega ne vemo in se ne obnašamo tako. Ta jaz, ki prihaja v nas s sladkorjem sveti bledo v svetu. Ves kozmos je presvetljen z njim. Prihaja iz sfer za zodiakom in mi smo omejeni na naše majhno telo in nam je znano samo nekaj o naši omejenosti. Vemo pa, da v telesu brez sladkorja nebi mogli biti. Prihaja to kdo mi smo od nekod drugod ne iz telesa. In gremo iz telesa spet ven v kvaliteti, ki je odvisna od tega kako smo v tem telesu delovali in beljakovina je pečat tega.

Če bomo beljakovine v nas preobrazili v popolnost bomo dosegli popolnost iz naše omejenosti in varnost, ki smo jo razvili v centru te omejenosti prinesemo v preobrazbi samega sebe v kozmos. In to vodenje samega sebe in sigurnosti bo jaz, ki je prej le blago svetil privedel iz lastnih moči v veliko svetlobo. Lahko rečemo, da v naši omejenosti doživljamo nekaj kot nek spodaj. Kot jazi se doživljamo kot nek zgoraj. V našem telesu se dogaja nastajanje. To pa, kar mi dobimo odzunaj je tisto, kar je nastalo do sedaj medtem, ko bodočnost predstavlja preobrazbo tega kar je že nastalo v nas. Bodočnost bi lahko imenovali tudi mi sami v duhu. Tisto, kar smo dosegli v duhu.

In kadar molimo Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime,… Če rečem “Oče naš, ki si v nebesih” mislim na tisti tok, ki prinaša sladkor kot bledo luč v mene. “Posvečeno bodi tvoje ime”, tu mislim na predelavo tega nastalega v meni. V nemščini je stvar zelo zanimiva. Jaz se v nemščini piše s črkami “ich” in to lahko razumemo tudi kot Jezus Kristus. “Posvečeno bodi tvoje ime”, to je potem v meni sin Bog, Jezus Kristus in Bog duh je potem tista bodočnost na kateri mi sedaj gradimo. In takrat, ko bomo naše lastne beljakovine res privedli z načinom kako obvladujemo vsak dan v popolnost bomo lahko govorili o tem, da se je Bog duh uresničil. In potem se Oče naš seveda nadaljuje. “Zgodi naj se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji”, kadar pridemo do situacije popolnosti nebes tudi tu na zemlji, ko tudi v svojem telesu uresničimo to popolnost in preobražamo to medlo luč, tako omogočimo nastajanje tretje velike luči v Bogu. Na eni strani smo res prah v vsemiru, en del tega sveta smo. Toda če gledamo na stvar iz stališča česa nas jetra učijo lahko rečemo, da je ves svet v nastajanju v prostorsko nastajanje. Tudi del nas samih. Jetra nas lahko to naučijo in sicer v svojem procesu oblikovanja med sladkorjem in beljakovino.

Imate težave s prebavo? Mislim na to, kako ste prebavljali to o čemer smo se pogovarjali? Tako daleč moramo priti, da bomo vsak kotiček v telesu, vsak košček substance prepoznali kot žarišče nastajanja svetovnih energij. Kot fokus energij sveta.

Mene zadnje čase zanima to, da je Rudolf Steiner pogosto govoril o tem, da makrokozmos umre v mikrokozmos. Človek je mikrokozmos in jaz pravim, da je makrokozmos umrl v nas s tem, ker smo od hierarhij vedno dobili njihove energije in to so substance in vsak od nas je materializirana energija. Ampak Rudolf Steiner pravi, potem pa mora iz mikrokozmosa nastati novi makrokozmos. Zdaj se mora vse skupaj na en način obrnit in zdaj me zanima, če se to lahko razume na tak način, to kar ste vi predstavili.

Narisal sem krivuljo nastanka zemlje. To je krivulja inkarnacije. Mi smo se spustili z neba dol, prišli smo v materijo in gremo spet nazaj v prvotnost, v izvir. Ko smo bili pred to najnižjo točko smo se doživljali še kot mnogo bolj veliki. Ko je Ahil jokal na obali morja se je zaradi njegovega jokanja morje zapenilo. Njegova čustva so bila še čisto povezana s tem silami, ki se razodevajo v naravi. Ko naj bi se Ahil boril proti Hektorju ni pomislil na to kako in kaj. Samo obrnil se je in videl pred seboj Palas Atene, ki je bila za njega tako realna kot je bila Troja in vsi živi ljudje. Palas Atene mu je rekla, odloži borbo s Hektorjem in odložil jo je.

Duhovne realnosti in materialne realnosti še niso bile ločene ni se jih moglo doživljati ločene. Človek je vse doživljal še neločeno in če je človek v sebi žaloval se je morje tako obnašalo. Če bi danes sedeli ob obali morja in bili jezni, in morje bi se začelo peniti bi rekli, čudno, nenormalno ali pa da je čarovnik, ki lahko pokliče morje, da šumi.

Ves razvoj, ki je vodil iz neba na zemljo je vodil v vse večjo identiteto v fizičnem telesu. In čisto v fizično telo je človek prišel, ko smo stali pod slavolokom zmage Rima in je omejenost tega slavoloka izpolnjevala naš občutek za samega sebe. Pri spustu iz neba na zemljo smo šli skozi indijsko kulturno epoho. Pogled nazaj v svet iz katerega prihajamo. Indijska pisava so zanki, ki visijo navzdol. Vse dobro prihaja dol iz Himalaje. In jaz sem, se pravi v njihovem jeziku “aham”. Odpiranje navzgor.

Potem pride delitev na dva. Človek začne obdelovati zemljo in sicer po meri kozmičnega reda. Red kozmosa obvladuje vsakdan in se odraža celo v tem kdaj in kako se človek umiva. V avesti od Aratrustre je to zapisano, toda to je bilo še teokratično vodeno. Smrt in življenje se še ni tako razlikovalo. Življenje z duhovi je bilo še zelo podobno tem, kar je človek doživljal na zemlji. V avesti je to zapisano.

Potem je egipčanska kulturna epoha. Takrat postane smrt problem. Budna zaves in zavest pri spanju se oddaljita. Vse življenje se naravnava na življenje po smrti, ki ga je treba raziskati.

V času Grčije in Rima v četrti kulturni epohi je človek prispel do svoje samozavesti. Do zavedanja samega sebe. Življenje na oni strani meja, za čutno zaznavnim, je postalo problem. Tako je tudi mogoče, da je veljal izrek, raje berač tu na zemlji kot kralj v kraljestvu senc. In v tem času, ko je postal temelj kulture človek, ki se je popolnoma identificiral s svojim telesom, tisto pa, kar je prej doživljal kot duhovni svet se prebudi v človeku kot centralno razmišljanje. Rojstvo filozofije v Grčiji.

Tu je bil človek v nevarnosti, da bi se pregloboko potopil v povezanost z materijo. Ta razvoj bi sam po sebi šel še vedno naprej navzdol. Človeka bi materija tako zelo posesala, da se iz nje iz lastnih moči nebi mogli več osvoboditi. In prav v tem času se poveže božji duh z materijo. Veliki petek. Velika sobota. Skozi zemljo gre in vsa materija dobi svetlobo bogov. Tako postane človeku mogoče, da v povezanosti z materijo pride k duhu in lahko se spet dviguje.

Danes smo že v ponovnem dvigu in sicer je center te kulture srednja Evropa, vključno s Slovenijo. Kako lahko to vemo? To lahko prepoznamo po tem, da ves svet v meri kot je danes orientiran na politiko in gospodarstvo poskuša uničiti impulz kulture, ki izhaja iz srednje Evrope. Toda vse kar je kreiralo komunizem in vse kar je kreiralo demokracijo v Ameriki prišlo iz Nemčije in Francije.

..Russo je misel tridelnosti prvi formuliral. Russo obišče svojega prijatelja v zaporu in na poti dobi sončnico. Brez zavesti jo odloži v jarku. Potem pa vstane in se spominja doživetja. Kako bi izgledal svet deljen na tri dele in to je poskušal potem formulirati. Ni bilo mogoče. Poskušal je in poskušal, ni uspel. To kar človek lahko duhovno doživi je težko formulirati na način, ki bi bil za življenje uresničljiv. To je znanost za sebe.

Resnično je tako, da gredo vsi kulturni impulzi iz srednje Evrope in da se realizirajo oblike kot lažna demokracija v Ameriki. V srednji Evropi so to že davno prepoznali kot možno nevarnost. 1835 leta je Aleksis …. opisal stanje, ki ga imamo danes v Ameriki in pravi tudi, da bo do tega prišlo. Klasiki Nemčije in Avstrije v glasbi, jeziku, filozofiji; kaj je duh tam zmogel? Kaj je postalo nadnacionalno? Saj so te misli misli človeštva. Zelo odločilni impulzi, ki so res oblikovali svet z vsemi odstopanji. To je rezultat impulzov srednje Evrope. Seveda prihajajo impulzi tudi iz drugih področij sveta, toda centralne stvari so prišle iz srednje Evrope.

Potem pride naslednja stopnja in še ena. Kje bo naslednja? Bo lahko zdravo nastala? To je odvisno od tega, kako bomo današnjo nalogo obvladali. Ali bomo prišli tudi do zadnje, tretje stopnje na desni strani, individualno in zavestno in dosegli tisto višino iz katere je prišla indijska kultura. Pred indijsko kulturo je bil ponovno podoben cikel razvoja in vsi cikli razvoja imajo sedem stopenj, sedemletni ritem v človeškem življenju, sedem krogov Sonca pred zodiakom, ki nam omogočajo preobrazbo našega telesa. In ko smo šli enkrat skozi vseh sedem planetarnih stopenj v svoji biografiji bi lahko začutili kaj so naloge tega sveta. Odvisno pa je od tega ali smo vse kvalitete iz svobode tudi sprejeli vase.

Tukaj je naslednja kulturna epoha naj bi bila epoha Rusije, ne prejšnji komunizem, temveč na temelju nečesa kar je globoko zasidrano v ruski duši. Veste kako praznujejo Rusi velikonočno nedeljo in noč pred tem? Tema vstajenja je pri temu načinu praznovanja res realnost. Naslednja je Amerika, seveda ne današnja Amerika, ampak v tisti Ameriki bo človek doumel svojo posebno kvaliteto.

Šef osebja v neki firmi ocenjuje kandidata, ki išče zaposlitev. Kandidat vstopi in gre na mesto, ki mu ga pokažejo. Že kako vstopi je slika, ki jo šef osebja sprejme vase. Prvi pogled, prvi vtis in potem gre kandidat na tisto mesto, ki mu ga pokažejo. V tem času šef osebja zapre oči in še enkrat dovoli, da se v njem kot odmev pojavi prvi vtis. In ko se je kandidat usedel je šef osebja svojo odločitev že sprejel. Razgovor in pismene pogodbe so potem samo še formalnost. To kar stoji za zunanjim pojavom, kar je osebno, česar z očesom ne vidimo, ta svet zaznamo v tem kar po tem vtisu v nas izzveni. Kvaliteta, vrednost človeka, ne kako je oblečen.

To je sposobnost, ki se danes že začenja in ki bo nekega dne nosilec človeške kulture. Duhovna instanca človeka bo v polni meri priznana. Danes pa se šele učimo razlikovati med duhovnostjo in materialnim. Pri obravnavanju organov telesa zaradi tega poskušamo na materiji odkriti duhovno dimenzijo, da bi na tem doumeli, začutili, izkusili kaj na tem temelju telesa lahko razvijemo. V teh organih, ki smo jih obravnavali je razdeljeno vse kar lahko razvijemo kot inteligenco. Toda mi smo tisti, ki morajo to oblikovati. To je delo, ki ga moramo samo opraviti. Jaz sam moram stati v centru.

Predstavljajte si nasprotje tega bi bilo; nisem jaz tisti, ki gre na pot v duhovni svet. Kot osebnost, kot jaz se dvigujem proti duhovnemu svetu. Svojo individualnost, mojo naravo jaza odvržem, ker je naporno dvigovanje s svojim jazom. To individualnost, svoj jaz odvržem in hočem kljub temu navzgor. Jaz izstopim, jaz pa je tako visoka moč. To opazimo na tem kako zelo se moramo truditi, če se namenimo, da se spremenimo. Sila pri spremembi navad je sila jaza. In če se odrečem tej sili jaza v povezovanju z duhovnostjo nastane zaradi izgube jaza neke vrste moč, kot da nas nekaj posesa. In to ne prisesa ven mene, nekaj drugega, namreč nekaj kar ni jaz.

Mnogi ljudje v Nemčiji nekaj takega že namenoma preizkušajo. Stvar gre takole. Nekdo ima na primer družinski problem. Temeljni razlog tega problema me zanima in rad bi ga spoznal. S tem problemom greste na nek sestanek. To srečanje vodi terapevt in ta, ki ima problem želi, da obravnavajo njegovo družino. Od udeležencev tega srečanja terapevt izbere namestnike članov družine. Eden naj bi bil oče, drug umrla mati, stari starši na enak način, sestre, bratje, sorodniki… Tako imenovan terapevt vodi to srečanje, te zastopnike realnih članov družine na neko mesto in jih na neko pozicijo plasira. Igrati morajo to igro. Zaradi te pripravljenosti se nekaj zgodi.

Ko tako imenovani terapevt položi roko na ramo namestnika in ga postavi na določeno mesto, tisti ki igra neko vlogo v tej igri svojo zvest nekako zamegli. Če je to človek, ki igra neko vlogo, je v človeku tu pleksus solaris, potem pa mora človek biti vedno prisoten. Pri nekem šoku se lahko zgodi, da pride do nekega rahljanja, kar čutimo kot neprijetno stvar. Z roko se tega človeka niti dotakniti ne sme.

Pri tej igri vlog pa ljudje dovolijo da se ta njihova povezanost v sebi zrahlja. Človek privoli v to, da postane malo zamegljen. Ni povečane prisotnosti, zavesti. Če bi sedaj opazoval kaj se dogaja bi namreč v pleksusu ostal čvrsto povezan in nič se nebi zgodilo. Če pa naredim vsa čutila zamegljena, če jih zmanjšam, se jaz iz tega pleksus solarisa izdovji, pošljem ga ven in nekaj drugega se prisesa v pleksus. To kar se prisesa je nekaj, kar ne sodi k meni, kar pa ima opraviti z vlogo za katero sem se dal na razpolago.

To kar človek, ki je to igro pripravljen igrati čuti, je resnično v zvezi z vlogo, ki jo je prevzel, kljub temu, da o teh situacijah ni imel pojma. In če je človek čigar vlogo ta tukaj sedaj igra svoje končal s samomorom, z obešanjem, ta človek, ki to vlogo igra naenkrat čuti vrv okrog vratu ali pa pri njemu naenkrat pride do migrene, ki je nikoli v življenju ni imel ali do slabosti in podobno. Prime se ga depresivnosti ali pa postane agresiven in dokazati je mogoče, da so vse to lastnosti in čutenja osebe katere vlogo on igra.

Kako pa je do tega prišlo? Do tega je prišlo, ker je sam svojo najvišjo instanco, svoj jaz posla iz sebe ven. Terapevt pa je imel čisto drugo nalogo, da te osebe, ki igrajo določeno vlogo postavi v odnosu tako, da se počutijo v pravem odnosu eden do drugega. In tisti, ki je prosil, da se razčisti določen problem iz njegove družine ima občutek, da mu je pomagano. Ljudje pa, ki niso imeli s tem problemom čisto nič opraviti in so to vlogo igrali, in so prevzeli to vlogo pa čutijo v sebi spremembe. Kaj se dogodi? Mnogi ljudje pravijo, da se počutijo bolje, drugi pa naredijo samomor ali pa pristanejo na psihiatriji.

Bert Helinger si je to metodo izmislil in ta se neverjetno hitro širi po svetu. Da se ljudje obešajo ali delajo samomore ni več njegov problem. Sam govori o zasedanju samega sebe. Bert Helinger pravi, da človek, ki meni, da je v lasti svojega jaza se moti. On trdi, da je človek vsota svojih prednikov in travme, ki jih posameznik ima se nekako poskušajo razlagati s problemi prednikov. Človek sam pa čuti kot da s tem nima nič več opraviti.

Kaj pa se je v resničnosti zgodilo pri tem? Kadar obravnavam jetra se mi ravno ta slučaj, tako imenovana postavitev družine zdi zelo pomemben. Če sem jaz preobraževalec samega sebe ali je preobraževalec mene nekaj tujega v meni, če si stvar duhovno pogledamo pride v prostor fizična substanca energije, rjava, težko tekoča in je vidno kako jo pleksus solaris posrka vase. Kako se ta substanca oblikuje v telesu človek to še doživlja, ker je malo izdvojen iz svojega telesa. Ta človek čuti, da se v njegovem telesu dogaja nekaj tujega. V okolju pa živijo vedno vsi dogodki, ki so se kadarkoli v svetu dogodili. Gre namreč za spomin sveta.

Imajo visoke sloje, srednje in nizke sloje. Najbolj nizki, grdi sloji, perverzni sloji so tisti, ki se vsesajo v pleksus, kadar jaz ni več prisoten. In nekaj, kar se še nahaja v nizkotnih, duhovno duševnih slojih se pritegne navzdol in veže na materijo. In ta bitja, ki to delajo, ki jih stvar uporabi za to zgoščevanje imajo odslej vedno opravit z menoj, brez da bi se jaz spustil v to igro, ta grda bitja z menoj nebi imela nobenega opravka. Odslej pa imajo opraviti z mano. Stopijo na mesto, kjer ne smejo biti. Če ta bitja narišem zgledajo kot koščki asfalta z nogami in rokami, ki so pajkom podobna. Usidrajo se v spodnjem delu trebuha. Ne opazimo jih.

Če pa izhajamo iz tega, da človek ne živi enkrat, temveč da se ponovno inkarnira, da smo mi vedno soudeleženi v celem procesu izpopolnjevanja. V nas živi Perzija, Egipt in Grčija in mi bomo soudeleženi na bodočnosti in sedaj se dvigujemo proti ruski in ameriški kulturni epohi. Rodimo se ponovno, toda ta bitja, ki smo si jih prislužili s to neumno igro so vedno vezani na nas.

V duhovni znanosti imenuje Rudolf Steiner ta bitja, ki so soudeležena na učvrčševanju, zgoščevanju hudičeva bitja. Ta bitja ostanejo z menoj in jaz poznam dovolj ljudi, ki so stalno pod nadlegovanjem takih bitij. To so določene oblike, ki jih pogosto danes imenujejo psihoze in to bomo zelo težko obvladali. To sem vam želel povedati zaradi tega, da bi vas opozoril, da se v take stvari ne spuščate. Ne dovolite, da zaradi radovednosti v kaj takega padete.

Rudolf Steiner je v svojih knjigah pred sto leti ta dogajanja precizno opisal v zadnjem mesecu svojega življenja, ko je lahko še predaval. Tam je opisal razvoj zavesti iniciatov. In opiše tudi te zablode. In opiše, če zaradi ….vežemo na sebe taka bitja, onemogočimo razvoj za bodočnost tem bitjem, saj imajo nek določen pomen za razvoj človeka, toda nikoli ne smejo biti na mestu kjer deluje človeški jaz. S tem, da si taka bitja vežemo na sebe onemogočimo še nekaj drugega, namreč svoj lasten razvoj in to za vedno. To so izpovedi Rudolfa Steinerja.

Zdi se mi, da je zelo pomembno, da mi poskušamo razumeti poslanstvo, ki ga ima človek s svojim individualnim življenjem. Sedaj, danes se namreč dogaja, da iz vseh stani poskušajo preprečiti dvig jaza in našo pozornost odvrniti od tega. Če pa gledamo kaj se dogaja se lahko naučimo krepiti motiv ravno za razvoj našega jaza. Če na take stvari gledamo, lahko pridemo do prepričanja, da je treba motiv krepiti. Mislim, da se ne moremo izogniti temu, da poskušamo človeka na temelju naukov tako razumeti, da se nam bo zdel nauk o človeku pomembna stvar v našem vsakdanu. Da se poskušamo naučit kako obvladovati naš vsakdan iz tega, kako je človek narejen.

In kako zmoremo to osebno individualno preobrazbo, da človek kot nekaj večnega lahko oblikuje? Zato je že Buda človeštvu dal svojih osem stopenj, na  osem delov deljeno pot. Tam vedno znova najdemo kako večno in minljivo, kako zgoraj in vedno bolj razumemo kot sozvočje.

Na Jadranu je otok, ki se imenuje Lošinj. Tam bodo tisti, ki bodo posebno srečni spoznali to pot o kateri je Rudolf Steiner govoril. Tam bomo obravnavali to stvar z domačimi nalogami. In ko se boste šli popoldne kopat boste imeli tudi priložnost, ker bomo imeli tudi preizkuse z vodo. In poskušali bomo doživeti, kako te vaje, ki jih razvijemo v razgovoru privedemo v zvezo s tistim, kar je naša davna preteklost, z vso evolucijo zemlje in človeka. To predstavitev družine sem predstavil zelo na široko, ker se mi zdi, da je ta postavitev družine res zelo uspešen poskus človeku preprečit njegov razvoj.

Dobro prebavljanje težke hrane vam želim. Ampak lahko ste opazili, da je ta tema neskončno velika, tako kot smo mi večni. In tako globoka kot center univerzuma in na vsakem organu to lahko drugače študiramo,