Dr.Phil. Johannes Zwiauer, predavanje za društvo AJDA v Ljubljani 22.11.2002

Spoštovani prisotni. Vesel sem, da smem tokrat govoriti o antropozofiji. Iz Avstrije vam od prijateljev in znancev, ki jim antropozofija veliko pomeni, prinašam prisrčne pozdrave.

Beseda antropozofija je skoraj neizgovorljiva. Njeno poreklo je grščina. Antropos v grščini pomeni človek, zofija pa pomeni modrost. Antropozofija bi torej pomenilo modrost o človeku ali modrost človeka. Vsekakor ima po pomenu na eni strani opraviti s človekom in z modrostjo na drugi strani. Modrost je nekaj zahtevnega. To ni le običajno znanje. Modrost pomeni, da ima človek neke vrste pregled nad vsem. Intelektualnega znanja imamo danes zelo veliko. Tako neverjetno veliko stvari je človek že raziskal, da se kar potapljamo v znanju. Modrost pa je postala redka. Zaradi mnogih podrobnosti smo pregled, smisel za celoto nekako izgubili. S kibernetiko, računalniško tehniko moderen čas to tudi podpira. Danes s pritiskom na gumb lahko odpokličete ogromno znanja. Človeka to res lahko fascinira, to ima svoje prednosti. Toda modrosti iz računalnika ne morete priklicati. Torej antropozofija, modrost o človeku. Človek stoji v centru in iz nadrejenega, višjega stališča, naj bi bilo mogoče ogledati si človeka in ga prepoznati. Pravzaprav je to prastar motiv človeštva, vprašanje o samospoznanju človeka. Že v grških templjih bi lahko našli zapisano z velikimi črkami: Prepoznaj samega sebe. Spoznati samega sebe je bilo že vedno visok  cilj.

V čem pa se antropozofija razlikuje od antropologije? Saj veste, antropologija se ukvarja s tistim na človeku, kar lahko na njem vidno zaznamo. To bi bile lahko razlike v rasah, razlike v narodih ali ves opis fizičnega človeka. Za antropozofijo to še ni dovolj. Zofija predpostavlja, da gre za bolj globoko spoznanje o tem kaj je bistvo človeka. Modrost o človeku naj bi znala odgovoriti na vprašanje kaj resnično je človek v vsej svoji polnosti. Vprašajmo se, kaj je bitje človek. Danes bi pogosto slišali: človek je to, kar na njem lahko zaznam. Znanost je to definirala. Kot merilo je postavila tisto, kar je mogoče meriti, tehtati, šteti. Na človeku je mogoče tehtati, meriti, šteti veliko stvari. Znanost je s tem ugotovila veliko dejstev. Upravičeno pa se moramo vprašati ali s tistim kar merimo, štejemo, tehtamo bitje človek sploh dosežemo. Postane nam jasno, da ima človek mnogo stvari, ki jih ne moremo položiti na tehtnico, jih ne moremo meriti, ne moremo šteti. Sem sodi pravzaprav vse višje v človeku. Že življenje samo je tako, da ga ne moremo meriti, šteti, tehtati.

Rastlino ki raste seveda lahko vsak dan izmerite in ugotovite za koliko je zrasla. S tem pa lahko zajamete le rezultate tega, kar je naredilo življenje v rastlini. Življenja samega pravzaprav ne moremo meriti, merimo lahko le to, kako se življenje v fizičnem izraža.

Če greste v človeku še stopnjo naprej se dotaknete duševnosti v človeku. Tega kar nosi človek v sebi kot duševno življenje tudi ni mogoče meriti, tehtati, šteti. Tudi če gremo še stopnjo naprej in se vprašamo, kaj je v človeku duhovnost, nam postane jasno, da tudi duhovnosti ne moremo meriti, tehtati, šteti. Če si pogledamo te štiri sloje v človeku moramo priznati, da lahko merimo, štejemo, tehtamo le najnižji sloj v človeku in priznati moramo, če se vprašamo po bistvenem, da prav bistvenega pri človeku, človekove duševnosti in duhovnosti ne moremo meriti.

Štirje sloji v človeku pa so seveda taki, da se medsebojno prežemajo. V principu fizičnega človeka sploh nimamo pred seboj v taki obliki, da ne bi bilo obenem v tem fizičnem telesu tudi življenja, duše in duha. Kateregakoli človeka srečamo, vsak je prežet z življenjem, duhom in dušo in je tudi dejaven v vseh teh nivojih. Če si tako ogledamo človeka v celoti vidimo, da ga ni mogoče opisati s sredstvi današnje znanosti. Znanost na človeku lahko opiše le tisto, kar se odraža v fizičnem kot dejavnost življenja, duše in duha. Modrost o človeku naj bi v fizičnem telesu zajela tudi življenje, dušo in duha. Postane jasno, da znanstveno obravnavanje človeka kot ga danes poznamo, moramo razširiti v področje tistega, kar imenujemo življenje, dušo in duhovnost, pri čemer se hitro zavemo, da pravzaprav nimamo jasnih predstav o tem, kar je v človeku nadčutno.

Težave imamo že, če si zastavimo vprašanje, kaj je pri človeku njegova duša in kaj je njegov duh. V filozofiji so poskušali to opredeliti. Jasno je, da je duševnost bolj v zvezi s čustvi, da je več v zvezi s subjektivnim v človeku in da je duh v človeku bolj v zvezi z objektivnim. Pri tem aspektu je vprašanje, kaj je bistvo človeka, kaj na njem je duh. Izkušnja o duhu, ki jo lahko sami pri sebi naredimo, se nanaša na naš lastni jaz. Samo v tej meri kot se sami čutimo kot individualno bitje, zajamemo center človeka, njegovo duhovnost. To kar je pri človeku enkratno, neponovljivo, kar naredi človeka za enkratnega, v čemer nobeden ni drugemu podoben, je osnovano v človekovi duhovnosti. Priznati moramo, da o tem duhu v človeku zelo malo vemo.

Takoj si lahko zastavimo vprašanje s katerim so se vedno ukvarjale religije, namreč, ali je to duhovno bitje nesmrtno? Jasno je, da je zagotovo umrljivo fizično telo. Lahko bi rekli tudi, da je  na nek način umrljivo življenje v telesu saj se ob smrti življenje izdvoji iz trupla. Toda v kakšni meri sta nesmrtna duša in duh? Če razmišljamo lahko pridemo do tega, da tudi duševnost ne more biti nesmrtna in je tisto kar je v človeku neumrljivo, pravzaprav njegov duh.

S tem pa smo na področju, na katerem nudi različne odgovore religija. Novejše raziskave javnega mnenja kažejo, da se mnenje ljudi spreminja in že več kot 60% ljudi verjame v možnost neumrljivosti človeškega duha. To izpove obenem tudi, da na tem področju nimamo znanja, temveč samo mnenje. Na vprašanja o duhu daje lahko odgovore samo duhovna znanost. Prirodoslovje, znanost za to ni pristojna. Na vprašanje o duhovnosti človeka ne more dati odgovorov, saj duhovnosti ne moremo meriti, tehtali, šteti, ne moremo se je dotakniti, ne moremo je videti. S tem smo prišli do  bistva antropozofije. Če torej obstoja modrost o človeku, naj bi bila v stanju, ponuditi odgovore na taka vprašanja. Moja naloga torej je, da vam skušam približati stališča antropozofije, in boste lahko ugotovili, v kakšni meri antropozofija to zelo ambiciozno oznako, modrost o človeku, tudi zasluži.

Najprej se seveda zastavlja vprašanje, kdo je lahko v stanju, da tako modrost o človeku širi,  jo podaja. Kdo je za to lahko sposoben? Pridemo do utemeljitelja antropozofije, dr. Rudolfa Steinerja.

Preden skušam predstaviti to osebnost, zastavim še vprašanje: kaj je antropozofija? Mordaje prvi odgovor, da je to pogled na svet. Tudi to je točno. Toda antropozofija ni samo to. Lahko se vprašamo ali je to religija. Antropozofija religija ni. Res je sicer, da se ukvarja z zadnjimi vprašanji, ki jih obravnava religija, za sebe pa religija trdi, da ni vera, temveč znanost. To je bistvena razlika. V religiji verjamemo, da je človek bitje z dušo. Krščanstvo je nekako zamolčalo duha. Posebej zaradi tega vprašanja je bil sklican konzilij, kjer so cerkveni zavzeli stališče, da ima človek le telo in dušo, človeška duša pa da ima določene lastnosti duha. S tem je bil problem le malo prekrit. Vsekakor je tako, da človek v religiji te stvari lahko verjame ali ne verjame. Modrost o človeku pa mora z razliko od religije posredovati znanje o tem, ne le vero.

Kako je Rudolf Steiner sam okarakteriziral antropozofijo? V principu je bil proti definicijam. Mnenja je bil, da definicije omejujejo. Rekel je, da je treba opisati, karakterizirati. Tako karakteriziranje, opis antropozofije je tudi dal s tem, ko je rekel nekaj zelo odločilnega, namreč: Antropozofija je pot spoznanja. Zelo lepo. Pot pomeni, da je treba hoditi. Pot spoznanja bi lahko razumeli tako, da je to možnost, da se prepoznavajoče približamo bitju človek. Najprej, bi lahko razumeli, nimamo še nobenega spoznanja, modrosti o človeku in njegovi duhovni naravi. Lahko pa gremo na pot, da jo spoznamo. To je zelo pomembno. S tem pride do izraza tudi, da je človek bitje, ki je še na poti razvoja. Na splošno obravnavamo človeka kot bitje, ki je že gotovo, ki je na koncu svojih možnosti. To pa ni točno. Človek je nastajajoče bitje. Lahko se razvija, svoje znanje, spoznanje duha, spoznanje bistvenega, si lahko pridobi. Človek gre lahko sam na pot, da bi to znanje pridobil.

Možnosti za to daje človeku najvišje razvita duhovno duševna sposobnost, sposobnost misli in razmišljanja. Izhajati moramo iz tega, da je sposobnost razmišljanja mogoče razvijati. Ta, intelektualna sposobnost razmišljanja, ki jo imamo sedaj, ni v stanju prepoznati duhovne narave človeka, temveč višje razvita sposobnost razmišljanja. Človek jo lahko razvije. Da je temu res tako je potrdil Rudolf Steiner ko je enemu od temeljnih del antropozofije dal ambiciozen naslov “Kako prideš do spoznanja o višjih svetovih”. To pomeni, kako pridemo do znanja o duševno – duhovnem bitju človeka. Da se približamo temu vprašanju, je potrebno vzeti v roke življenjsko delo, zapuščino Rudolfa Steinerja.

Kdo je bil ta poseben človek? Rojen je bil leta 1861 v takratni avstro ogrski monarhiji v Kraljevcu, majhnem, nepomembnem kraju. Takrat je bil Kraljevac na Madžarskem, danes je del Hrvaške. Že ko je bil star dve leti  je odšel s svojimi starši (oče je bil železničar) v Avstrijo in je tam živel najprej šest let v Potschachu ob vznožju Semeringa v spodnji Avstriji, potem pa se je preselil v Neudoerfel.

Kakšno je bilo otroštvo tega človeka? Razmere v katerih je živela njegova družina so bile izjemno skromne. Zanimivo je že to, kaj je očeta pripeljalo v južne predele Avstrije in Madžarske. Najprej je bil gozdar na severu Avstrije. Ker pa so bile plače zelo slabe se ni mogel poročiti. Da bi se lahko poročil, je sprejel delo pri takratni južni železnici in tako prišel v Kraljevec, kjer se je Rudolf Steiner rodil. Rudolf Steiner je o svojem rojstnem kraju ob neki priložnosti, ko je govoril pred ruskimi poslušalci rekel, da je bilo rojstvo v slovanskem okolju za njegovo usodo, za njegovo življenje pomembno. To razumemo, če poskušamo razumeti pomen slovansko avstrijskega elementa. Slovanski vpliv  v Avstriji je Avstrijce pomembno oblikoval. Naj omenim smisel za glasbo, ki je pri Slovanih tako zelo prisotna. Tudi mešanica srednjeevropskega z vzhodnim je bila za Rudolfa Steinerja pomembna. Pomembno je bilo, da ga je usoda postavila med vzhod in zahod.

Kako je potekalo njegovo otroštvo? Železničarji so bili takrat slabo plačani. Družina je bila revna. Zanimivo je, da so ljudje, rojeni v tistem času, ki so pozneje v Avstriji odigrali neko pomembno vlogo izhajali iz dobro preskrbljenih, meščanskih družin. Prihajali so iz dobrih razmer. Bili so dobro vzgojeni in šolani in so praviloma uživali vse, kar je meščanstvo tistega časa otrokom le moglo nuditi. Pri Rudolfu Steinerju pa to ni bil slučaj. Vse svoje znanje in izobrazbo si je moral sam pridobiti. Dom mu ni nudil ničesar. Tega si danes ne moremo predstavljati. V vsej Steinerjevi družini je bila edina stvar za branje cerkveni koledar. Rudolf Steiner je bil rojen v presenetljivi skromnosti, tudi duhovni skromnosti. Zato pa je imel na razpolago nekaj drugega. Kot otrok je živel v krasnem naravnem okolju. V Potschachu  geološkem področju kalcijevih kamenin. le nekaj kilometrov oddaljenem od kraja, kjer se v Avstriji kamenine menjajo in najdemo prakamenine. Njegovo otroštvo je bilo zelo povezano z naravo. Tako je bilo to tudi potrebno. Otroke so enostavno pošiljali v naravo, da kaj naberejo, da prispevajo nekaj za hrano. Za prehrano so nabirali jagode in gobe. Zato je bil Rudolf Steiner zelo povezan z naravo in ta povezanost  je eden od  aspektov  Steinerjevega otroštva.

Drugi aspekt Steinerjeve mladosti je bil ta, da je bil povezan s tehničnimi potrebami tedanjih železnic saj je bil oče železničar in so bile železniške postaje okolje, v katerem je živel. Kmalu se je naučil delati s telegrafom, Morsejevo abecedo, spoznal je električne možnosti sporazumevanja ob sebi je imel tedanjo južno progo železnice, prvi veliki železniški projekt Avstrije. Kaj je za takratni čas pomenilo premagati Semering s temi neštetimi mostovi, si danes sploh ne moremo predstavljati. To kar je železnica takrat na Semeringu storila, je bilo tako rekoč nekaj največjega v arhitekturi železnic, je bil res velik dosežek tedanje tehnike. Ta tehnika, ki je povezala promet preko Semeringa je bila za takratne razmere nekaj izjemno modernega. Tako lahko rečemo, da je Rudolf Steiner svoje otroštvo preživel med dvema nasprotjema: na eni stani v povezanosti z naravo in na drugi strani v srečevanju z visoko razvito tehniko tistega časa. Tudi to je bilo za vse njegovo poznejše življenje pomembno.

Tretji element je bil, da je bil Rudolf Steiner v Poetschachu in Neudoerfel tujec, ni bil domačin. Kontakti z drugimi otroci niso bili tako samo po sebi umevni kot med drugimi v  vasi. Odraščal je v neki osamljenosti. Samo po sebi umevne, socialnosti kot drugi otroci on ni doživljal. In k temu je potem prišlo še nekaj, kar je bilo zelo pomembno. Ko je bi star približno osem let je imel neko nadčutno nenavadno jasnovidno izkušnjo. Bil je v čakalnici železnice, ko se mu je prikazala neznana oseba na jasnoviden način. Mi bi danes rekli kot vizija. Ta oseba, starejša dama, ga je na resen način prosila oziroma zahtevala od njega, da nekaj za njo naredi, da ji pomaga. To je na fanta naredilo globok vtis. Vse je povedal svojim staršem, ti pa so mu rekli: Ti neumnež! Nobenega razumevanja za to doživetje ni našel. Toda starša sta se zelo zamislila, ko je čez nekaj dni prišla novica, da je prav v tistem času, ko je imel mladi Rudolf Steiner to vizijo, tragično umrla njegova teta, sestra njegove matere, in sicer zaradi samomora. Starši so morali nekako verjeti, da je mladi Rudolf Steiner tako doživel smrt tete, ki pa je sploh ni poznal.

Od tega časa naprej je zaznaval mladi Rudolf Steiner tudi druge nadčutne stvari. Videl je na primer elementarna bitja v naravi. To je bilo nekaj zelo nenavadnega za naše kraje in za takratni čas. V današnjih časih imamo razvito “psi” znanost, ki se ukvarja z vsemi temi nadčutnimi fenomeni. In čeprav prirodoslovje in znanost skomigata z rameni, se je le v današnjem času celo vrsto fenomenov v glavnem uveljavilo, ne glede na to ali jih je mogoče pojasniti ali ne. Nihče več jih ne more zavračati kot praznoverje. V današnjih razmerah to, kar je zaznaval Rudolf Steiner nebi bilo tako zelo alarmantno kot takrat. Če bi šli na daljni vzhod, Indijo, Tibet se nad takimi stvarmi nebi nihče razburjal. V teh vzhodnih deželah so te zadeve znane in dosti ljudi je, ki imajo take paranormalne zaznave. Za Evropo v tistem času pa je bilo to zelo nenavadno..

Rudolf Steiner je moral kot otrok prestati težke čase, ker je živel v dveh svetovih: v nadčutnem svetu, ki ga je zaznamoval in ga z nobenim človekom ni mogel deliti in v svetu v katerem se je lahko sporazumeval z drugimi ljudmi. V svoji avtobiografiji je Rudolf Steiner to opisal takole: “Moral sem živeti z dejstvom, da obstojata dva svetova. En svet vidnega, ki ga lahko delim z drugimi ljudmi in svet nevidnega, ki je očitno zaenkrat samo meni dosegljiv.” To je bila neverjetna obremenitev in če bi danes vprašali psihologa, kako bi on ocenil usodo otroka, ki živi v taki nasprotjih bi verjetno rekel, da je to za otroka veliko breme. Rudolf Steiner pa je to breme dobro obvladal, čeprav lahko razumemo, da je v duši tega fanta zorela potreba po možnosti, da z mostovi ta dva svetova poveže.

In tako smo prišli do odločilnega pri tej stvari. Vprašati se je potrebno, kako nastane znanost. Prirodoslovje, znanost nastane tako, da vtise o naravi, ki jih zaznamo s čutili, to kar nam čutila posredujejo, s sposobnostjo razmišljanja prežamemo in stvar razumemo. Ponavadi nimamo prave zavesti o tem, da zaznavanje brez razmišljanja namreč nič ne pove. Šele to, da tako rekoč avtomatično tudi s svojimi mislimi zajamem tisto, kar sem zaznal in poskušam to s svojimi mislimi prežeti in doumeti, je lahko temelj znanosti.

Vzemimo primer. Podobnih lahko najdete poljubno veliko. Denimo da v daljavi nekaj vidite. Stvar opazujete, vidite kako vaša sposobnost razmišljanja nenehno skuša doumeti za kaj gre. Sprašujete se ali je točka tam v daljavi človek, ki se je ravnokar sklonil ali pa mogoče štor nekega drevesa, ali kamen. Opazite, kako vaša sposobnost razmišljanja nenehno deluje, da bi tisto, kar ste opazili, tudi razumeli. Ko se približate se boste odločili kaj je. Ko pa ste še daleč, lahko opazujete, kako se vaša sposobnost razmišljanja trudi, da to, kar zaznavajo oči, zajame. Vse prirodoslovje, znanost je utemeljena v tem, da tisto, kar zaznamo s čutili, prežamemo z mislimi.

Tudi pri znanosti nadčutnega ni drugače. Da bi nadčutno doumeli, moramo stvar prav tako prežeti z mislimi, razmišljati. Razmišljanje je tudi kar se tiče nadčutnega v stanju, da zaznave doume. Nadčutne zaznave same še ne zadoščajo. Človek, ki ima nadčutne zaznave, ki je  jasnoviden še ni znanstvenik. Potrebno je, da tisto kar vidi s svojimi mislimi prežame. Torej je za vsakega znanstvenika potrebno, da razvije svojo sposobnost razmišljanja. In to je bil izziv, ki se je zastavljal Rudolfu Steinerju, da nadčutne zaznave, ki jih je imel, prežame z za to potrebnimi mislimi. Tako je postala znanost o duhovnosti možna.

Kako pa je usoda Rudolfa Steinerja tekla naprej, da si je te sposobnosti lahko pridobil? Najprej je obiskoval osnovno šolo. Bil je miren, tih otrok. Potem pa je prišel v realko v Wiener Neustadt, kjer se je kmalu pokazalo, da je zelo buden in inteligenten otrok. Od drugega razreda naprej je bil odličen učenec. Maturo je naredil v Wiener Neustadtu z odliko. S tem mu je bila dana možnost, da nadaljuje šolanje na tehniki. Oče, ki je že opazil, da ima njegov sin posebne sposobnosti in je za svojega sina razvijal tudi ambicije, je želel, da Rudolf Steiner  postane nekaj boljšega kot je bil on. Mislil je na to, da bi postal Rudolf Steiner železniški inženir. Rudolf Steiner pa ni imel posebnih talentov v tej smeri. Kljub temu je bila ta očetova želja nekaj, kar je bilo za usodo tega mladeniča izjemno pomembno. Na željo očeta je nadaljeval s študijem na tehnični visoki šoli na Dunaju in študiral matematiko, fiziko, kemijo, biologijo, prirodoslovje in druge predmete.

Že ko je obiskoval srednjo šolo se je pokazalo, da se posebno rad ukvarja  z vprašanji razmišljanja. To se je pokazalo, ko je v neki knjigarni našel knjigo z naslovom, ki ga je takoj fasciniral. Bil je reklamni zvezek o naravi razmišljanja z naslovom »Kritika čistega razuma«. Beseda razum je Rudolfa Steinerja zelo zanimala. Kritika čistega razuma. Gotovo je mislil, da bo v tej knjigi našel odgovor na vprašanje, kako človek z razmišljanjem lahko pride do resnice. Rudolf Steiner je imel takrat ko je kot eno prvih knjig s katerimi se je srečal, vzel v roko delo težkega filozofa, petnajst let. Če se boste kdaj lotili te knjige, jo boste verjetno po nekaj urah odložili in si rekli, da je neužitna. Filozofi težke misli pogosto prikažejo še bolj zapleteno. Toda mladi Rudolf Steiner se je zagrizel v to delo, v to učenje in je nekatere strani tudi po dvajsetkrat prebral. Poskušal je prodreti v to kar si filozof misli. Ugotoviti je moral, da je to kar filozof misli, v absolutnem nasprotju s tem, kar so govorile njegove nadčutne zaznave. Za njega je veljalo kot samo po sebi razumljivo, da je razmišljanje prva nadčutna dejavnost človeka. Kant pa pravi, da razmišljanje ni v stanju pripeljati človeka do spoznanja, da je resničnost skrita in za razmišljanje, človekovo misel nedostopna.

Mladi Rudolf Steiner seveda avtoriteti tega filozofa ni bil dorasel, toda doživel je nasprotje med teorijo filozofa in tem, kar je v doživljanju razmišljanja iz lastnih izkušenj našel. Ta problem ga je zasledoval in končno pripeljal do tega, da je, ko je bil star približno dvajset let, napisal teoretično delo »Filozofija svobode«. V tem prvem spoznavno-teoretskem delu se Rudolf Steiner ukvarja s sposobnostjo razmišljanja in z vprašanjem svobode. Kaj je razmišljanje? Katero vlogo igra razmišljanje pri človeku v zvezi s spoznanjem? Ali je možna svoboda in kje obstaja svoboda? To je bila zelo stroga spoznavno-teoretska konfrontacija, je bilo veliko delo, velik dosežek, pa tudi dokaz,  Steinerjevih filozofskih sposobnosti, sposobnosti, da opravi težko miselno delo.

Ali je imel Rudolf Steiner pri študiju tehnike kakšno možnost, da se filozofsko izobražuje? Seveda ne. Katere predmete je vpisal sem povedal. Toda obiskoval je tudi univerzo in poslušal predavanja o filozofiji in psihologiji. Imel je izjemno potrebo po učenju in izjemno sposobnost, da si je zelo veliko znanja sam pridobil. K sreči je zaradi dobrega uspeha v srednji šoli dobil na visoki šoli štipendijo, saj njegov oče nebi mogel plačati študija. Vsak semester pa je moral polagati izpite in te je moral položiti z dobrimi ocenami, da štipendije ne bi izgubil. To je zmogel, zmogel je celo več in je od svojega petnajstega leta naprej inštruiral. Kot dober učenec je dobil nalogo, da pomaga slabšim učencem. Sam je rekel, da je bilo to zanj izjemno pomembno, saj je snov, ki jo je poslušal bolj zasanjan, s tem, da jo je moral podati drugim, tudi zelo zavestno osvojil. Če hočemo nekaj razložiti drugemu, moramo sami to dobro razumeti. Torej je študiral, inštruiral in bil razen tega zelo družaben človek. V družbi so ga imeli radi. Zakaj so ga imeli radi v družbi? Ker se je zanimal za vse, kar se nanaša na druge ljudi. Za druge je pokazal veliko sočutja in angažiranosti. Iz lastnih izkušenj veste, kako dobro de človeku, če se nekdo zanima za nekaj, kar je izven njegove lastne osebnosti. Če se ljudje zanimajo samo za sebe dobijo nekaj asocialnega. Zanimivo je, da so znanci Rudolfa Steinerja njegov interes zanje radi sprejeli, z vprašanji, ki jih je  nosil v sebi, pa je ostal Rudolf Steiner zelo osamljen in je svoje  probleme moral reševati sam.

Nekega dne je Steiner na vlaku za  Dunaj spoznal zeliščarja. Spoprijateljil se je z njim in v razgovorih  se je pokazalo, da ta, zelo preprost in z naravo zelo povezan človek, zaznava v naravi elementarna bitja. Zbiral je zdravilna zelišča in jih prodajal v apoteke. Zaradi intimnega dela z naravo je nekaj duhovnosti narave čutil. Rudolf Steiner je v njem prvič srečal človeka, s katerim se je lahko pogovarjal o svojih nadčutnih doživetjih. Pozneje v Steinerjevih misterijskih dramah najdemo na umetniški način opisano Steinerjevo doživljanje bitij narave v prizoru dečka na izviru potoka, pa tudi lepo okarakterizirano osebo, zeliščarja, ki ga imenuje Felix Balde.

Na Dunaju je imel Rudolf Steiner dostop v čisto določene kroge ljudi. Kot študent brez denarja iz najbolj siromašnih razmer ni imel dostopa do aristokracije pač pa v kroge umetnikov in ljudi, ki so bili politično zainteresirani. Bil je priča konfliktov v parlamentu, do katerih je prišlo zaradi nacionalnosti v takratni večnacionalni državi. V ospredju je bila vsa problematika v zvezi z Madžarsko, pa tudi češko-boemska prizadevanja za neodvisnost. Vse te nacionalne konfrontacije je Rudolf Steiner zasledoval z velikim interesom kar mu je pozneje omogočilo, da je tudi v zvezi s politično družbenimi problemi lahko izoblikoval svoje stališče. V času po prvi svetovni vojni je bilo to tudi potrebo, saj so bila družbena vprašanja postavljena v ospredje, tako konfrontacija med proletariatom in meščanstvom kot nacionalni problemi tistega časa.

Rudolf Steiner je dobil na Dunaju nalogo, ki je bila zanj iz več razlogov pomembna. Ta možnost je imela prednost, da je Steiner pri družini živel, tam stanoval in se prehranjeval. Tako je imel na drugi strani dovolj časa, da nadaljuje s svojim študijem na tehniki. Veletrgovec bombaža Specht ga je prosil, da vzgaja njegove štiri otroke. Najmlajši od otrok je bil prizadet. Bil je otrok z vodeno glavo, ki ni zmogel obiskovati niti osnovne šole. Mati teh otrok je imela polno zaupanje v Rudolfa Steinerja in vprašala ga je, ali ne bi prevzel vzgoje prizadetega otroka. Rudolf Steiner je to nalogo sprejel. Uspeh je bil izjemen, saj je otrok z njegovo pomočjo naredil šolo in doštudiral medicino. Gotovo pa velja, da prizadetemu otroku ne bi mogel pomagati, če ne bi imel nadčutnih zaznav o duševnosti in duhu  tega otroka. Ker je imel te možnosti, je lahko izdelal čisto določen pedagoški pristop, ki je bil težaven predvsem zaradi tega, ker se je bil ta otrok sposoben koncentrirati le za zelo kratek čas. Rudolf Steiner  se je moral včasih pripravljati po dve uri, da je lahko določene vsebine posredoval otroku v petnajstih minutah, saj se otrok ni mogel koncentrirati za daljši čas. Zelo velika škoda je, da tega neverjetnega dosežka ni bilo mogoče dokumentirati, saj Rudolf Steiner o tem ni delal zapisov. Rudolf Steiner je v skrbi za otroke v tej družini pridobil neverjetne pedagoške sposobnosti in lahko razumemo, da je bil v stanju razviti lastno pedagogiko in tudi lastno pedagogiko za prizadete otroke.

In kako je življenje potekalo naprej? Med študijem je Steiner doživel zanj usodno srečanje. Na visoki tehnični šoli je obiskoval predavanja o nemški literaturi. V tistem času so imeli še občutek, da tudi tehnik o nemški literaturi nekaj mora vedeti. Danes na taki šoli takega predavanja nebi slišali. Profesor, ki je literaturo poučeval je bil prof. Karl–Julius Schroer, pomemben raziskovalec Goetheja, ki je Goetheja nadvse ljubil in njegovo delo in življenje izjemno dobro poznal. Rudolf Steiner je imel do tega učitelja dober odnos, pogosto ga je obiskoval in tako tudi on dobil vpogled v Goethejevo delo. Profesor Schroer je dobil nalogo, da za neko založbo obdela za izdajo določena Goethejeva  dela. Založba je iskala tudi nekoga, ki bi obdelal za izdajo Goethejeva prirodoslovna dela.  Schroerja so vprašali, ali morda on pozna koga, ki bi to delo lahko opravil. Spet nekaj zelo nenavadnega. Schroer je namreč rekel da ne pozna nikogar razen mladega Rudolfa Steinerja, mladega študenta, ki študira prirodoslovje na Visoki tehnični šoli in se zanima za Goetheja. Ta da bi bil od ljudi, ki jih on pozna edini, ki bi bil to v stanju narediti.

Rudolf Steiner se je pri založbi predstavil kot študent, ki še ni dokončal študija in založba je študenta matematike, fizike, kemije in prirodoslovja pooblastila, da pripravi za izdajo Goethejeva prirodoslovna dela. Z velikim navdušenjem se je Steiner tega lotil. Ko je delo dokončal je bila založba navdušena nad njegovim delom in priporočila je njegovo zaposlitev v Goethejevem arhivu v Weimarju. Tudi tam so nameravali izdati Goethejeva prirodoslovna dela. Za to izdajo naj bi se obdelala tudi vsa Goethejeva zapuščina, tudi tista v obliki beležk, ki naj bi izšle istočasno. Rudolf Steiner je to nalogo sprejel.

Za obdelavo Goethejevih prirodoslovnih del in še neobjavljene Goethejeve zapuščine se je moral Rudolf Steiner preseliti v Weimarju. To delo je opravljal štiri leta. Delo v Weimarju je bilo za Steinerja na eni strani zelo lepa naloga, na drugi pa huda obremenitev. Čisto filozofsko delo, zbiranje vseh dokumentov, registracija, obdelava… Na eni strani zanimivo glede na Goethejevo osebnost, na drugi strani pa je Rudolf Steiner menil, da je bil čas v Weimarju  čas življenja v duhovni puščavi. To pa je le en, negativni aspekt. Na drugi strani se je razen z Goethejem v tem času veliko ukvarjal s Fichtejem, Heglom, Schellingom in Nitzschejem.in  glede na delo v Goethejevem arhivu prišel tudi v kontakt z Nitzschejevo sestro, ki mu je omogočila srečanje z njim. Nitzsche je bil takrat že težko bolan in brez zavesti. Rudolf Steiner je s svojim nadčutnim zaznavanjem lahko videl, kako duša in duh Nitzscheja ne moreta več  prežeti  fizičnega telesa in Nitzsche živi brez zavesti. To je Rudolfu Steinerju omogočilo študirati fenomen tako imenovanih bolezni duha in je lahko postavil trditev: izraz bolan na duhu je napačen, duh ne more biti bolan, duh ne more zboleti, tudi umreti ne more. Bolno je lahko le orodje duha, namreč telo. To pomeni stanje, ko duh v telesu nima pravega instrumenta, s katerim bi se lahko izražal. To je eden od temeljev pedagogike za prizadete Rudolfa Steinerja,  pri kateri stoji človek  s spoštovanjem  pred tako usodo. Pri tako imenovanih bolnih na duhu gre za to, da se v bistvu zdrav duh zaradi bolnega telesa ne more izraziti. Bolezen je vedno utemeljena v telesu, nikoli v duhu. Kadar imaš pred seboj prizadeto osebo je treba vedeti, da gre za zdravega duha, ki v svojem telesu ne najde pravega inštrumenta za svoje izražanje.

Med tem naj bi zaključil svoj študij in je iskal mentorja za doktorsko dizertacijo. Našel je profesorja filozofije, in mu  predložil svoje doktorsko delo. Ta je na Steinerjevo prošnjo odpisal:« Vašemu delu se vidi, da z nekim profesorjem pri njem niste sodelovali. Vsebina pa je tako dobra, da jo za dizertacijo sprejmem.« Rudolf Steiner je bil pri temi, ki jo je obdelal, avtodidakt. To dizertacijo so pozneje objavili pod naslovom: »Resnica in znanost« s podnaslovom: »Razmišljanje v dialogu s samim seboj«. To torej, je bila tema Rudolfa Steinerja v dizertaciji. Doktoriral je iz filozofije na Dunaju. 

Steinerjeva dejavnost v Weimarju se je po nekaj letih končala in zastavilo se je vprašanje, kaj naj dela. Rad bi delal na področju kulture. Ker je bil v tistem času Berlin center kulture in duhovnega življenja se je odločil, da gre v Berlin. Tam so mu ponudili uredništvo časopisa, namenjenega kulturnemu življenju, predvsem gledališču. Rudolf Steiner je dobil možnost aktivnega poseganja in vpliva na kulturno življenje Berlina. To delo ni bilo enostavno. Časopis ni mogel niti živeti niti umreti, sodelovanje z režiserji in sodelavci je bilo zelo problematično. Na drugi strani se je Rudolf Steiner lahko zelo veliko naučil v zvezi z umetnostjo in spoznal veliko pomembnih osebnosti.

Zanj so se odprle še druge možnosti delovanja.

V  Berlinu  je predaval na šoli za delavce. To so osnovali socialni demokrati kot možnost dodatnega šolanja za delavce, podobno kot so danes delavske univerze. Rudolf Steiner je tam predaval zgodovino in druge predmete, tudi retoriko in take, ki se nanašajo na duhovno znanost. Njegovo delovanje so delavci z navdušenjem sprejeli. Za Rudolfa Steinerja je bila to možnost, da je probleme proletariata dobro spoznal. Čeprav sam ni bil proletarec je preizkusil revščino in socialne nemire. Socialno stisko delavcev je lahko dobro občutil, ker je sam prihajal iz nje. Lahko se je zelo jasno opredelil do družbenih vprašanj, ki se je po 1. svetovni vojni že zastavljala in igrala pomembno vlogo.

Rudolf Steiner se je razen tega spraševal, kako bi našel ljudi, ki so zainteresirani za širjenje znanosti v smeri duhovnosti. Najprej je upal, da bi morali biti zainteresirani ljudje, ki so znanstveno izobraženi, da bi prirodoslovje razširili preko po naravi danih meja. Skušal je vzpostaviti stik z znanstveniki,  toda za to, kar bi rad dal, nikjer ni našel interesa. Doživel je veliko razočaranje. Počutil se je osamljenega. V svoji avtobiografiji je to takole komentiral: »Kar se tega vprašanja tiče lahko samo onemiš«. V to dogajanje je posegla usoda. Teozofska biblioteka grofa Brackdorfa, torej teozofska loža v Berlinu, je želela imeti predavanje o Nitzcheju in kot predavatelja so povabili Rudolfa Steinerja. Lepo so ga sprejeli, interes je bil velik in po predavanju so ga vprašali, o čem bi še rad govoril. Rudolf Steiner je imel priložnost, preizkusiti ali obstoja interes za duhovno področje. Dejstvo, da se je toliko ukvarjal z Goethejem mu je omogočilo, da uporabi Goethejevo pravljico o zeleni kači in beli liliji, ki jo je razumel kot ezoterično delo in je ponudil predavanje v zvezi s to pravljico. Med poslušalci v tej teozofski loži je bila mlada gledališka igralka iz Baltika Marie von Sievers, ki je bila za to, o čemer je predaval, zelo zainteresirana. Prišla je k Rudolfu Steinerju in ga vprašala, ali nebi mogli izvedeti  o  ezoteriki še kaj več.

To vprašanje je Rudolfu Steinerju omogočilo, da iz svojega duhovnega raziskovanja posreduje več in prišlo je do cele vrste predavanj za teozofsko ložo v Berlinu. Tako so bili zadovoljni, da so ga priporočali v druge teozofske lože in tako je predaval v različnih mestih Nemčije. Teozofska družba v Indiji, ki je sicer imela posamezne lože v Nemčiji, ni pa še imela sekretarja za Nemčijo, je za tem Rudolfa Steinerja vprašala ali ne bi prevzel mesta generalnega sekretarja teozofske družbe. Rudolf Steiner je to sprejel. Če prebiramo, kaj je leta pred tem Rudolf Steiner doživel na Dunaju ob prvem srečanju s teozofijo vidimo, da so bili prvi vtisi o tej telozofski družbi negativni, Rudolf Steiner jo je popolnoma zavračal. Čez nekaj let  pa  sprejme nalogo njenega generalnega sekretarja.

Kaj se dogaja? Očitno gre za spoznanje. Rudolf Steiner si je zastavil vprašanje, kje bi našel ljudi, ki so zainteresirani za ezoteriko in ugotoviti je moral, da najde take ljudi v teozofski družbi. Zaradi tega se je lahko odločil, da bo v tej družbi deloval. Od samega začetka pa si je izgovoril pravico, da se ne bo kot drugi predavatelji na teozofski družbi ukvarjal samo z vzhodnoazijskim, indijskim, kitajskimi razmišljanjem, torej s tradicijo modrosti daljnega vzhoda, temveč, bo kot nemški generalni sekretar lahko zastopal le tisto, kar ustreza njegovim lastnim raziskavam. To je bil pogoj, ki ga je Rudolf Steiner postavil in tedanja predsednica internacionalne teozofske družbe je prepoznala, da je srečala v Rudolfu Steinerju osebnost, ki lahko govori iz lastnih nadčutnih raziskav. Dobil je mesto generalnega sekretarja nemške teozofske družbe in s tem možnost, da predava v mnogih mestih Nemčije.

V teh predavanjih za teozofsko družbo, ki so zapisana pod naslovom Cikli, je Rudolf Steiner podal pregled lastnih duhovnih raziskav.

Gospodarske razmere takratnega meščanstva so bile take, da so zainteresirane osebnosti lahko ostale na seminarjih po cel teden in je Rudolf Steiner s predavanji lahko nadaljeval. Lahko se je posvečal različnim temam, čeprav je moral vzeti na znanje interes teh krogov za hinduizem in budizem. Rudolf Steiner je videl nalogo tudi v tem, da v to strogo k vzhodu orientirano gibanje vnese krščanstvo in je imel za teozofsko družbo tudi vrsto predavanj s temo od Bude do Kristusa.

Naletel pa je na določen odpor, saj je utemeljiteljica teozofske družbe, Rusinja, čutila močno povezanost s Perzijo in Indijo in antipatijo do judovstva in krščanstva. Zato je bilo delovanje za Rudolfa Steinerja težavno. Kljub temu je začel sistematično obravnavati krščanske teme. Tako je imel po en cikel s po desetimi do štirinajstimi predavanji za vse štiri evangelije, tako po Mateju, po Luku, po Marku in tri različne cikle v zvezi z evangelijem po Janezu. Tudi dva cikla o Janezovi apokalipsi. Na ta način je hotel zasidrati v teozofski družbi krščanski impulz.

Do leta 1912 je bilo to mogoče. Potem se je dogodilo nekaj, kar je nadaljnje delovanje Rudolfa Steinerja v teozofski družbi onemogočilo. Vodja teozofske družbe Amerike in vodja teozofske družbe Indije sta izjavila, da je hindujski deček Krishna Murti ponovno rojeni Kristus. Rudolf Steiner se je na temelju svojega duhovno znanstvenega raziskovanja temu moral upreti in je na različnih predavanjih izjavil, da ponovno rojstvo Kristusa, ki je šel skozi smrt in vstajenje in je področje Zemlje premagal, na Zemlji ni več mogoče. Ker se je energično uprl trditvi o ponovnem rojstvu Kristusa, so ga iz teozofske družbe izključili. Z njim je odšlo iz te družbe veliko njegovih pristašev

.

Leta 1912 do 1913 je osnoval Rudolf Steiner novo družbo z imenom antropozofska družba. Razvila se je iz teozofske družbe, četudi je antropozofijo Rudolf Steiner že vedno zastopal.

Poskušali smo spremljati življenje Rudolfa Steinerja do točke, ko je lahko deloval znotraj teozofske družbe. Videli smo, da je dolgo iskal ljudi, ki imajo potrebo po ezoteričnosti, po duhovnosti. Zanimivo je, kako Rudolf Steiner karakterizira te duše. Pravi, da so to duše brez domovine. Kaj pa to pomeni? Ko pridejo duše sem dol v ta fizični svet, se z njim ne morejo brez nadaljnjega indetificirati. To slučaj pri mnogih drugih ljudeh tudi v našem času. Okrog nas je veliko ljudi, ki brez problemov lahko stopijo v ta svet na Zemlji, ki lahko brez problemov posvečajo svoje sile temu svetu in so povsem orientirani k temu zemeljskemu. Te duše se upravičeno počutijo na Zemlji doma. Imamo pa še drugačne duše, duše brez domovine. Te se ne morejo brez nadaljnjega identificirati z razmerami na Zemlji. Na nek način se te duše še spominjajo svojega življenja pred življenjem na Zemlji in čutijo, da je njihova prava domovina duhovni svet. Na nek način so še kot obrnjene nazaj v bivanje duš pred rojstvom in se z zemeljskim svetom težje povežejo.

Reči je potrebno, da naloga človeka tudi je, da svoje duhovne domovine ne pozabi. Ne sme izgubiti zavesti, da je duhovno bitje. V ta zemeljski svet človek ni postavljen zastonj, temveč je potrebno, da je kot duhovno bitje dejaven tu v zemeljskem okolju. Seveda ne tako, da bivanje na Zemlji njegovo dušo in duha popolnoma izpije. Prav obratno. Dejaven naj bi bil tako, da kot duhovno bitje zemeljsko, fizično sfero vedno bolj oblikuje po meri duha, vedno bolj oblikuje kot izraz lastne duhovnosti. Zato pa je potrebno, da se človek tudi kot duhovno bitje doživlja in se na pravi način vključi v življenje na Zemlji. Toda brez da ga to fizično življenje na zemlji povsem okupira.

V življenju Rudolfa Steinerja nisem omenil impulza, ki se je začel v Münchnu in ga je od leta1907 zavestno vnesel v teozofsko družbo. To je umetniški impulz. Rudolfu Steinerju je bilo povsem jasno, da se antropozofija brez umetnosti na Zemlji ne bo mogla v polni meri izraziti. V tem duhu pa je moral teozofske prijatelje šele vzgojiti. Teozofi so bili za duhovni svet predvsem intelektualno zainteresirani. Pomembno pomoč v prizadevanjih, da bi z možnostmi, ki jih prinaša umetnost izrazili duhovnost v materialnih razmerah, je dobil v Mariji von Sievers. Bila je igralka, poklicna umetnica, ki se je intenzivno ukvarjala z jezikom. S tem je bila prav ona prava osebnost, ki je umetniški impulz lahko uvedla v teozofsko družbo. Začetek te dejavnosti je bilo najprej sodelovanje s teozofom iz Strassburga Edvardom Chejree , ki je med drugimi napisal tudi dramo o Elojzi. Misterije je skušal uprizoriti v dramatični obliki. Marija von Sievers, je  dramo o Elojzi  leta1907v Munchnu naštudirala s teozofi. Laike so skušali naučiti dramskih umetnosti in v teozofsko družbo je tako prišel umetniški impulz. Leto za tem so uprizorili drugo dramo istega avtorja in vprašali Rudolfa Steinerja, ali ne bi za te uprizoritve v Münchnu tudi on napisal kakšne drame. Privolil je in leta 1910 je bila prva njegova misterijska drama že uprizorjena.

Kaj pomeni misterijska drama? Pomeni, da dramatično dogajanje, ki ga na odru uprizorijo, ne obravnava samo budnega, zavestnega življenja človeka na Zemlji temveč, da se dramatična dogajanja, razširijo na čas pred rojstvom in čas po smrti človeka. Prikazano je tudi življenje osebe v  prejšnji  inkarnaciji. Misterijske drame so imele tudi nalogo, da postavijo na oder nadčutna bitja. To pa je bilo treba temeljito pripraviti. Lahko si predstavljate, da duhovnega bitja na oder sploh ni mogoče postaviti z običajnimi besedami. Da so nadčutna, bitja v taki sceni lahko nekaj povedala, je moral postati oder prizorišče duhovnega, nadčutnega. Dramatični element je v teh predstavah izjemno uspel in mogoče je bilo prikazati, kako je človek izpostavljen dvema preizkuševalcema, ki sta po svojem karakterju zelo različna. So bitja, ki imajo nalogo, da človeka potegnejo proč od zemlje, ki skušajo človeku dopovedati, da je predober za to zemljo in nima smisla, izgubljati svoje moči tu na zemlji; naj se kot duhovno bitje dvigne v duhovni svet in se ne povezuje s stvarmi na zemlji. Ta bitja je Rudolf Steiner imenoval luciferična, po Luciferju, nadangelu, ki se je izločil iz službe Bogu in tako postal uporniški, oziroma angel zla. Njemu nasproti, stoji drugi preizkuševalec nosi ime Ahriman. Ahriman je bil perzijski pojem in je pomenil duha teme, duha podzemlja, ki bi rad človeka posebno močno povezal z zemeljskim, ki bi človeka rad prepričal, da ima samo na zemlji pravico življenja in mora vse svoje moči, posvetiti zemeljskemu svetu. On bi človeka najraje prepričal, da človek sploh ni duhovno bitje. Duhovno preteklost bi človeku rad izbil iz glave.

Med tema preizkuševalcema mora človek najti pot skozi sredino. Ne sme dovoliti, da ga nekaj preveč odtegne od zemlje in ne sme dovoliti, da ga zemlja zasužnji. Če gledamo danes svet, civilizacijo in tehniko ki nas obdaja, nii težko prepoznati, da je v današnjem času Ahriman zelo uspešen. To se izraža v moderni tehniki in civilizaciji. Na drugi strani prihaja do izraza luciferični element v vsej primerih odvisnosti, v poskusih pobegniti pred zemljo v iluzionistične sanje, da z zdravili ali drugimi snovmi, drogami pride človek v stanje iluzij in je s tem nesposoben bivanja na zemlji. Med tema preizkuševalcema stoji Kristus kot praslika človeka, kot reprezentant človeštva.

Tudi to je hotel Rudolf Steiner jasno izraziti in ko se je pozneje gradil v Dornachu antropozofski center, imenovan Goetheanum, je delal na veliki leseni plastiki, ki prikazuje Kristusa med Luciferjem in Ahrimanom. Rudolf Steiner je leta 1911, 1912 in 1913 napisal drugo, tretjo in četrto misterijsko dramo. Vsako leto je Marija Steiner s člani eno misterijsko dramo naštudirala in jo uprizorila. To je bil povsem nov impulz ki ga je Rudolf Steiner vnesel že v teozofsko družbo v Münchnu in je imel svoje posledice. Treba je bilo razviti novo oblikovanje govora, nov oderski jezik. Posebnost tega je, da jezik ni le posredovalec idej in misli. V današnjem času jezik uporabljamo izključno za to in celo tako je, da se danes ljudje namenoma radi pogovarjajo v prostaškem jeziku. Pri tem pa se ne zavedamo, da je govor sestavljen iz konzonantov in vokalov, ki vsak za sebe posredujejo človeku čisto določen izraz kozmične energije. Vokali povezujejo človeka s svetom planetov, konzonanti pa s področjem zodiaka. Naloga oblikovanja govora kot jo negujejo antropozofi je, da človek čimbolj čuti bitja, ki z vokali in konzonanti prihajajo vanj. V posameznih vokalih in konzonantih je prisoten ves kozmos in jezik predstavlja, če gledamo na energije, cel spekter duševnih kvalitet.

Če se človek s tem ukvarja, to tudi čuti. V vokalu “a”; se odpremo. Če nas nekaj preseneti tudi avtomatično radi rečemo “a”. Če pa se hočemo pred nečem zapreti, omejiti, rečemo “e”. Če nekoga ljubimo in ga nagovorimo z ljubeznijo, nikoli ne bomo rekli “e”. Če hočemo človeka zajeti, sprejeti  bomo rekli “o”. Če se hočemo omejiti, bomo rekli “i”. Privesti z govorom to do izraza, je več kot posredovanje idej ali misli. Oblikovanje govora ima nalogo, da karakter vokalov in konzonantov prepozna in posreduje. S tem zraste jezik v  umetnost.

Druga naloga je bila povezana z kostumi na odru. Človeka lahko postaviš na oder v obleki, ki je za tisti čas karakteristična. Toda za duhovna bitja je bilo oblačila treba šele razviti. Nekako je bilo čisto razumljivo, da je angel prikazan s krili. Če pa hočemo človekove roke preobraziti v angelska krila, bo potrebno čez roke obesiti neke vrste tančice. Z uporabo tančic lahko gibanju človeka v takem oblačilu damo nekaj krilom podobnega. Zastavlja se tudi problem, kako duhovna bitja govorijo. S kakšnimi gibi, se taka bitja lahko razodevajo. Rudolf Steiner je razvil tudi povsem novo umetnost gibanja, imenovano evritmija. Si predstavljate kakšna naloga je to? Toda že iz potrebe, postaviti na oder duhovna bitja je moral razviti tudi nov način gibanja. V umetniškem plesu ima človek možnost, dati gibom karakter. Mnogo pomembnih plesalcev poizkuša v gibih izraziti duševnost, čustva, ki jih nosijo v sebi. Evritmija mora to preseči. Pri evritmiji ne gre za to, da umetnik izrazi svoje osebne vtise temveč, da izrazi zakonitosti, ki so skrite v jeziku in v glasbi. Poskušati mora izraziti v gibu karakter vokalov in konzonantov, pa tudi zakone glasbe kot prime, sekunde, terce, kvarte, kvinte do oktave. Gib mora izražati vse razlike. Rudolf Steiner je dal v evritmiji čisto določene gibe za vokale in konzonante pa tudi za glasbene intervale. Če poznavalec gleda tako uprizoritev, je to izjemno, še lepše pa je, če človek to sam dela in karakter vokalov, konzonantov, tonov na sebi doživi …

Na ta način se človek zavestno povezuje s silami kozmosa. Vse kar ima opraviti s številom sedem, je utemeljeno v planetarnih silah. Vse kar je povezano s številom dvanajst je doma v področju zvezd stalnic. Človek ima možnost, da z glasbo ali jezikom ponovno najde zvezo s kozmosom. Za današnji čas je izjemno pomembno, da se človek ne počuti kot nekaj, kar je izločeno iz sveta, da se ne počuti kot eremit v kozmosu, temveč se z vsemi energijami, ki iz kozmosa na človeka delujejo čuti povezanega. Človek, ki dela evritmijo ali se ukvarja z oblikovanjem govora se aktivno povezuje s temi silami. To je bistvo evrimije in oblikovanja govora. Misterijskih dram brez pomožnega sredstva oblikovanja govora in evritmije ne bi bilo mogoče uprizoriti.

V Münchnu je prav s temi uprizoritvami postalo jasno, da je za take uprizoritve potreben poseben prostor. Nekaj članov teozofske družbe se je obrnilo na Rudolfa Steinerja z vprašanjem, ali ne bi za uprizarjanje misterijskih dram zgradili stavbo s posebnim umetniškim in arhitektonskim oblikovanjem. On je to obljubil in v Münchnu so skušali dobiti dovoljenje za tako gradnjo. Rudolf Steiner je za to prvo gradnjo predvidel ime Johanneum. Zanimivo je, da so za gradbeništvo pristojne oblasti v Münchnu zahtevo energično odklonile. Nekaj let se pogajanja v zvezi s tem niso premaknila in izgledalo je, da v Münchnu take stavbe ne bo mogoče graditi. Takrat je dobil Rudolf Steiner ponudbo iz čisto drugega konca. Premožen zobozdravnik iz Švice mu je ponudil zemljišče na griču v bližini Basla z namenom, da bi Rudolf Steiner to zgradbo gradil tam. Rudolf Steiner je odpotoval v Švico, gledal si je to zemljišče in prepoznal, da bi bil grič za tako stavbo primeren. V teozofski družbi so že zbirali denar za ta objekt. Medtem pa je prišlo do konfliktov s teozofsko družbo, zaradi Krishna Murtija in Rudolf Steiner je bil iz teozofske družbe izključen. Z njim je šlo veliko članov teozofske družbe. Naloge graditi stavbo za uprizarjanje misterijsksih dram se je lotila nova antropozofska družba. Od leta 1912 so delali načrte za gradnjo in jeseni leta 1913 so na griču v Dornachu blizu Basla položili temeljni kamen.

Nad tem temeljnim kamnom so stavbo gradili. Premožen veletrgovec z lesom, Van Wer, je ponudil poceni les za gradnjo in Rudolf Steiner se je odločil, da naredi stavbo v leseni izvedbi. Izbral je sedem vrst lesa po sedmih planetih. Koncipiral je zelo nenavadno stavbo z dvema kupolama, ki se sekata. Prostor pod večjo kupolo je bil predviden za gledalce, manjša kupola pa za oder. Stavba je bila res predvidena za predavanja in odrske prireditve. Predviden je bil prostor za 1000 gledalcev. To jenajvečji prostor v katerem govornik ali igralci lahko dosežejo vsakega gledalca in poslušalca in je možna uprizoritev brez zvočnikov, saj zvočnikov takrat še ni bilo. Mesto za govornika je bilo točno na sečišču obeh kupol. Če na vse skupaj gledamo ezoterično je prostor za oder nekako temelj nadčutnih dogajanj, oder za delovanje duhovnega sveta. Na drugi strani pa prostor za gledalce, ki predstavlja nekaj kot zemeljsko področje. Govornik naj bi stal na meji med duhovnim in zemeljskim svetom. To stavbo so zgradili točno po navodilih Rudolfa Steinerja in pri gradnji so pomagali antropozofi iz celega sveta. Misterijske drame je Rudolf Steiner pisal do leta 1914. Takrat, se je začela 1. svetovana vojna in vsa gradbena dela so bila vedno težje izvedljiva. Na gradbišču Goetheanuma je delalo zelo veliko ljudi iz različnih narodov, ki so v vojni pripadali nasprotnima taboroma. Medtem, ko so se njihovi narodi bojevali eden proti drugemu, so na Goetheanumu ljudje štirinajstih narodnosti sodelovali in gradili. To je izjemen dosežek, čeprav je tudi veliko teh udeležencev moralo na bojišče. Pri gradnji tega Goetheanuma je sodelovalo zelo veliko Rusov, predvsem umetnikov.

To je bila situacija ob začetku 1. svetovne vojne. Predavanj, ki jih je Rudolf Steiner imel, je bilo manj. Povezovanje z antropozofskimi prijatelji v raznih deželah je zaradi vojne trpelo. Bil je čas, ki je ves antropozofski impulz omejeval čeprav antropozofska družba  v času vojne ni prenehala z delovanjem.

Ko se je vojna 1918 leta končala, se je začela nova aktivnostj v vseh področjih, ki jih je antropozofija zajemala in v najrazličnejših deželah. Zanimivo je, kako daleč je segalo delovanje Rudolfa Steinerja. Na severu v Skandinavijo, do Baltika, Finske, Švedske, Norveške, Danske, na drugi strani na zahodu v Francijo, Španijo, Italijo, v srednji Evropi seveda v Nemčijo, Švico in Avstrijo, Češko, Madžarsko in Jugoslavijo. To je področje v katerem se antropozofija lahko razvije. Razmere takrat niso omogočale, da bi Rudolf Steiner lahko deloval v Ameriki in Avstraliji. Za nas je danes samo po sebi razumljivo, da se je antropozofija razširila tudi na vse druge kontinente, najprej pa je bila omejena na Evropo. Rudolf Steiner je veliko potoval. V vseh prej navedenih deželah je veliko predaval in imel je velike prireditve. Ponekod je imel tudi do 4000 poslušalcev. Dotaknil se je dogajanj 1. svetovne vojne in želel obravnavati razloge, ki so privedli do nje. Ko je prišel program ameriškega predsednika Wilssona z idejo reda nove Evrope z nacionalnimi državami je Rudolf Steiner temu nasprotoval. Prepoznal je, da se problemov nacionalnosti ne more rešiti tako, da spodbujamo  osnovne pravice naroda, da ni rešitev v tem, da dajemo vsakemu narodu možnost ustanavljanja lastne države, temveč da moramo dati več poudarka pravici samoodločanja vsakega človeka. Rudolf Steiner se je zelo energično uprl Wilssonu. Šele v današnjem času lahko razumemo zaka. Danes šele vidimo kakšna nesreča je nastala iz pravice samoodločanja narodov. Zadnja balkanska vojna v Jugoslaviji je pokazala, da v deželah, ki so pomešane z mnogimi narodi nacionalnosti ni mogoče ločevati v samostojne države. Posebnost Bosne pa tudi Srbije in Hrvaške je bila v tem, da so se mešale različne nacionalnosti, kulture in različne religije. Če vsak narod uveljavlja svoje pravice do lastne države, privede to do grozljivih dejanj kot smo jih doživeli. V našem času šele lahko razumemo kakšna nesreča je s tem pojmom nacionalnih držav nastala. Če gledamo stvari danes je povsem jasno, da je rešitev problema nacionalnosti možna le tako, da nacionalnosti odmislimo in gradimo na pravici samoodločanja vsakega posameznika. Vsakega posameznega človeka moramo jemati resno in ga spoštovati. Šele po koncu 2. svetovne vojne je človeštvu postalo jasno, da obstojajo pravice posameznikov, ki jih je treba spoštovati. In da je sožitje različnih narodov v neki državi mogoče samo, če spoštujemo pravico samoodločanja vsakega posameznika. Povsem jasno je tudi, da  v času globalizacije v katerem danes živimo, vztrajanje pri pravicah narodov pripada preteklosti. V času, ko se gospodarstvo širi po vsem svetu, ko je postal internacionalizem nekaj samoumnevnega, za nacionalne interese ni več prostora.

Rudolf Steiner je moral za svoj koncept razumevanje in interes šele pridobiti. V tistem času po 1. svetovni vojni se je intenzivno ukvarjal z vprašanji družbe in tridelnostjo družbenega organizma. S tem srečamo nov impulz antropozofije. Še v času 1. svetovne vojne, leta 1917 je Rudolf Steiner idejo tridelnosti družbenega organizma prvič razvil. Najprej je izhajal iz tridelnosti človeka. Zelo zanimivo je, da je to pomembno misel, ki jo je nosil v sebi trideset let in jo preizkušal pred resničnostjo, misel o tridelnosti človeka, dodal kot privesek knjigi »O ugankah duše«.

Kako pa je treba razumeti tridelnost človeškega organizma? Včeraj smo govorili o tem, da moramo gledati na človeka kot bitje iz štirih slojev. Da je fizično telo ki je edino vidno,  prežeto z eterskim telesom, ki nam posreduje življenje, prežeto z astralnostjo ali duševnostjo in na koncu, prežeto z duhovno individualnostjo, ki jo imenujemo tudi človeški “JAZ”. Ti štirje sloji sodelujejo eden z drugim na različne načine in do izraza prihaja človeška narava. Tudi fizično telo človeka lahko členimo, in sicer na tri dele. Sem šteje tako imenovani zgornji človek, srednji človek in spodnji človek.

K zgornjemu človeku štejemo živčevje in čutila. Svet od zunaj deluje na človeka skozi čutila. Vtise zunanjega sveta čutila ujamejo in živčevje jih posreduje v možgane. Tam nastanejo procesi zavesti, ki jih omogoča človekova sposobnost razmišljanja. Zaznavanje in razmišljanje v svojem vzajemnem učinkovanju sta dejavnost zgornjega človeka.

Nasproti tega je spodnji človek, nasprotni pol. Medtem, ko zgornji človek živi v miru, v hladu, v zelo izraženi formi, ki gibanje umiri. Imamo v spodnjem človeku predvsem gibanje, toploto, preobrazbo, pretvorbo, izgradnjo, razgradnjo. Vse, kar ima opraviti z izgradnjo človeka prihaja iz spodnjega človeka. Vse, kar pulzirajoče življenje privede v mir in v obliko, je doma v zgornjem človeku. Danes vemo v medicini, da so impulzi, ki organizem oblikujejo, impulzi ki izhajajo iz živčevja. Vsi procesi razblinjanja, procesi, ki skrbijo za gibanje in presnovo pa prihajajo iz spodnjega človeka.

Spodnjega človeka je Rudolf Steiner imenoval področje pretvorbe in okončin. Pretvorba in okončine sodijo skupaj. Vsako gibanje potrebuje pretvorbo, da se sploh lahko dogodi. Obratno pa ni pretvorbe brez gibanja. Pri gibanju imamo dve vrsti gibanja; enkrat zavestno gibanje na primer z okončinami in gibanje brez zavesti na primer peristaltika črevesja. V črevesju in tudi drugje se stalno dogaja gibanje brez zavesti, tako podnevi in kot ponoči.

Med zgornjim in spodnjim polom ki sta pravzaprav nasprotna, je v sredini ritmični sistem človeka. Ta ritmični sistem predstavlja dihanje in cirkulacija krvi. Soigra dihanja in cirkulacije krvi kot ritmično dogajanje v človeku izravnava zgornji in spodnji pol v človeku.

Ta tridelnost fizičnega telesa človeka je izjemno pomemben rezultat antropozofskih raziskovanj in ima ekstremno pomembno vlogo tako pri pedagogiki kot v medicini. Ves problem zdravja in bolezni leži v razmerju med zgornjim in spodnjim človekom in zdravje pomeni, da ritmični sistem uspe skrbeti za izravnavo med zgornjim in spodnjim sistemom, bolezen pa da je ali zgornji pol ali spodnji pol človeka premočan in da sredina, ki mora skrbeti za izravnavo, tega ni zmogla. Harmonija in zdravje izhajata iz srednjega človeka, sta doma v ritmih. Zdravnik v človeku je ritem. To je izjemno pomembno tako za medicino kot za pedagogiko.

Srednji človek mora vedno v telesu ustvarjati harmonijo in ravnotežje pri tem ne sme biti togo, temveč živo. Živo posredovanje med silami zgornjega in spodnjega človeka. To lahko neposredno vidimo na dveh nasprotujočih si tendencah bolezni, ki venomer ogrožajo zdravje človeka. Zlahka razumemo, da takrat, kadar je zgornji del človeka, -kjer najdemo izraženo formo, težnjo k miru,  pravzaprav k smrti- premočan, pride do bolezni, ki so sklerotičnega karakterja. Povsod tam kjer postane mineralnost premočna, kjer postava postane trda, kjer gibanje postane omejeno, imamo opraviti z boleznimi sklerotičnega karakterja. Na drugi strani zbolimo, če je presnova premočna, če je moči toplote in razblinjanja preveč, bolezni vnetij. Vse bolezni vnetij kažejo na premoč spodnjega človeka, premoč presnove in okončin. Proizvaja se preveč toplote, prihaja do vročine, procesi razblinjanja so premočni. Tkiva se uničujejo, razblinjajo, vnemajo, sile zgornjega človeka, sile oblikovanja pa so preslabotne in se v primerjavi z učinkovanjem spodnjega človeka, sistema pretvorbe in okončin ne morejo uveljaviti. Na eni strani bolezni skleroze ali na drugi strani bolezni vnetij. To so bolezni, utemeljene v nasprotju zgornji človek in spodnji človek.

Ta princip tridelnosti je Rudolf Steiner od leta 1917 razširil na različna področja. Pokazalo se je, da postane ves svet, če ga gledamo z očmi tridelnosti razumljiv, najdemo jo vse tja do tridelnosti, ki jo srečujemo v krščanski ezoteriki, med očetom Bogom, sinom Bogom in duhom. Rudolf Steiner je ta princip tridelnosti razširil tudi na vprašanja družbe in zahteval je, da se ta tridelnost družbe v družbo uvede. Kaj to pomeni? Ta tri področja, ki se nanašajo na zgornjega človeka (na področje živčevja in čutil), na srednjega človeka (ritmični del), in spodnjega človeka (presnova in okončine) najdejo svoj izraz tudi v treh aspektih življenja ali potreb človeka, in sicer življenje zgornjega človeka na področju kulture in vzgoje, kjer naj bi vladala svoboda, življenje srednjega človeka na področju prava in drugih predpisov, kjer naj bi vladala enakost  in spodnji človek na področje gospodarstva, kjer naj bi vladalo bratstvo.

Svoboda duha ustreza duhovnosti človeka. Ima svoje lastne zakonitosti, pri čemer mora veljati princip svobode. Srednje je področje prava in predpisov, ki mora urejati odnose, sožitje med ljudmi in mora temeljiti na principu enakosti. Pred zakonom so vsi ljudje enaki. Gospodarstvo ustreza prehrani, pretvorbi in naj bi skrbelo za prehrano človeštva, za pravično delitev blaga zgrajeno pa naj bi bilo na principu bratstva. Ta tri področja, svoboda duha, pravni predpisi, in gospodarstvo morajo delovati neodvisno eden od drugega.

Ideale teh treh področij poznamo iz francoske revolucije. Svoboda, enakost, bratstvo. Človek bi menil, da je bila francoska revolucija nekaj idealnega, pa se je končala v krvi. Vedeti moramo, da so  ideale uporabili na napačen način. Enakost so zahtevali za področje duhovnosti, svobodo pa so zahtevali za področje gospodarstva. Liberalizem je takrat pomenil svobodo gospodarjenja. Enakost vseh so zahtevali za področje duhovnosti, kar je nesmiselno. Ravno v duhu ni nihče drugemu enak.  Trije ideali francoske revolucije, so bili uporabljeni na napačnih področjih. Če bi bili ti ideali uporabljeni Zahtevati svobodo duha, enakost pred zakonom in bratstvo v gospodarjenju, je cilj koncepta Steinerjeve tridelnosti.

Če si pogledamo kako težko v današnjem času dosežemo pravico do svobodne vzgoje in šolanja, vidimo, da svobodo duha, ki bi morala odločati o vzgoji, šolanju, danes politika pravzaprav onemogoča. Politika naj bi se omejevala na področje zakonov, namesto tega pa kar naprej moteče posega v področje duha. Učiteljem predpisuje, kako naj poučujejo, namesto da bi dali učiteljem proste roke da pedagoške mere določajo sam, vendar tako, kot menijo sami da je potrebno. Svoboda duha se danes kaže v izjemno težki borbi za s šolanje po svobodni izbiri. Zelo razveseljivo pa je, da si kljub težavam po celem svetu za svobodo šolanja prizadevamo.

Rudolf Steiner se je za tridelnost družbe zelo angažiral. V teh prizadevanjih najdemo tudi plodove izkušenj, ki jih je nabiral kot mlad človek v avstrijskem parlamentu, kjer je doživljal konfrontacijo narodov tedanje države. Glede družbenih vprašanj je imel  izkušnje tudi iz predavanj za delavce v Berlinu, ki jih je v okviru tridelnosti tudi uresničil.

Rudolf Steiner je bil izjemno delaven. Napisal je memorandum za kulturnike in nemški narod. Sprožil je zbiranje podpisov prominentnih osebnosti iz področja kulture in dosegel, da so se zbirali podpisi. Osnoval je zvezo za uveljavljanje tridelnosti. Za govornike je v Goetheanumu organiziral izobraževanje, da bi se bolj angažirali za impulz tridelnosti. Iskal je vse možnosti kontaktov v političnih krogih in preko grofa, čigar brat je bil šef kabineta pri cesarju Karlu, poskušal te svoje ideje uveljavljati. Toda pravih zaveznikov, antropozofov v dovolj vplivnih krogih Steiner ni našel. Prilika, približati idejo tridelnosti cesarju, je propadla. Vsa situacija po 1. svetovni vojni je bila na splošno taka, da je bila monarhija v razsulu in priznati je treba, da je bilo leta 1918 za take spremembe morda že prepozno. Toda Rudolf Steiner do konca ni nehal iskati priložnosti, da te spremembe vnese v politične razmere. Uvideti pa je moral, da se impulz tridelnosti družbenega organizma ni prebil in je skušal uveljaviti ta impulz na drugih področjih. Prav situacija po 1. svetovni vojni, kaotične razmere po njej, so omogočile nove poskuse z novimi sredstvi in novimi silami. Zgodilo se je, da so antropozofi, ki so se dalj časa ukvarjali s Steinerjem ali z antropozofijo prišli k Steinerju in ga vprašali, ali antropozofija ne bi nudila možnosti za oplemenitenje različnih področij praktičnega življenja.

Če spremljamo delo Rudolfa Steinerja je zanimivo, da je pravzaprav že zelo zgodaj sporočal stvari, ki bi omogočale obnovo posameznih poklicnih področij. Tako je imel le malo po letu 1900 predavanje z naslovom »Vzgoja otroka v očeh duhovne znanosti«. To predavanje bi bilo lahko za učitelje že razlog, da ga prosijo za pedagogiko po meri antropozofije; toda od leta 1904 je trajalo do leta 1919, torej petnajst let, da so učitelji Rudolfa Steinerja prosili, naj da napotke za obnovo njihovega dela. Rudolf Steiner ni smel delovati dokler se mu ni zastavilo tako vprašanje ali se ga prosilo za to. V ezoteriki velja pravilo, da mora biti vprašan preden sme kaj narediti. Podobno kot je moral čakati na vprašanje Marie von Sievers ali ne bi lahko povedali kaj več ezoteričnega, da je nato predavanja o ezoteriki lahko imel. Tako je moral čakati tudi na vprašanje učiteljev, da bi od leta 1919 smel imeti nekaj tečajev, ki se nanašajo na pedagogiko.

Pravzaprav je do tega prišlo, ko je Emil Molt, lastnik tobačne tovarne Waldorf Astoria, Rudolfa Steinerja vprašal, ali nebi za otroke njegovih delavcev osnoval antropozofsko šolo. Rudolf Steiner je v to privolil. S tem je imel možnost ustanoviti posebno šolo in otroke v tej šoli od samega začetka poučevati po svoji pedagogiki. Zanimivo je. Za sprejem v Steinerjevo šolo mora šolski zdravnik ugotoviti ali je otrok za šolo zrel. Čisto v nasprotju s splošno tendenco v današnjem času, da otroke pošiljamo v šolo vedno prej, je Rudolf Steiner zahteval, da mora zdravnik najprej ugotoviti fiziološke pogoje, za sprejem v šolo. Ti pogoji so izpad prvih mlečnih zob. Dokler otrok ne izgubi svojih prvih zob, po razvoju svojega fizičnega telesa ni sposoben, da ga sprejmemo v šolo. Če so prvi mlečni zobje s šestimi leti še premočno zasidrani, zdravnik predvidi otroka  za sprejem naslednje leto.

Danes so otroci pogosto prej zreli in pogoji za sprejem v šolo pogosto tudi pri šestih letih že izpolnjeni. Toda ta pogoj sprejema v šolo je zelo pomemben. Rudolf Steiner namreč uveljavlja da otrok tiste energije, ki so pri otroku delovale na dokončnem oblikovanju notranjih organov, potrebuje v šoli za učenje. Otrok se uči z istimi energijami, ki so mu prej pomagale dokončno izoblikovati svoj organizem. Si predstavljate,  da otroški organizem potrebuje šest do sedem let, da se izgradi. Menjava zob je znak, da je ta prvi proces izgradnje zaključen. In šele takrat lahko te iste sile, ki so dotlej delovale na izoblikovanju organizma, uporabimo za učenje.

V tem je utemeljena zahteva, da intelektualnih sposobnosti  otroka ne smemo angažirati prezgodaj. Šele drugih sedem let življenja, od sedmega do štirinajstega leta, naj bi se otrok učil vsega, kar se mora naučiti, in sicer na umetniški način. Vzgoja otroka v drugih sedmih letih, med sedmim in štirinajstim letom, naj bi bila grajena na umetnosti. Kaj pa je princip umetnosti? To je element igre. Otrok naj bi se v prvih letih svojega šolanja igraje učil, v igri naj bi mu posredovali vsebine. S pomočjo sil fantazije naj bi otroka privedli k pisanju in branju. Intelektualne sile pa naj bi angažirali šele po štirinajstem letu. Tako je po meri notranje fiziološke narave človeškega razvoja prav.

Eden od temeljnih principov antropozofske pedagogike je, da intelektualne sposobnosti otroka angažiramo šele po njegovem štirinajstem letu. To pa ne pomeni, da naj bi se otroci manj učili in manj delali. Če počakamo, da je razvoj otroka, ki se dogodi do štirinajstega leta zaključen, bo otrok lahko mnogo bolj intenzivno intelektualno delal in bo hitro lahko nadoknadil česar se je še potrebno naučiti v naslednjih štirih letih pouka. To je eden od temeljnih principov antropozofske pedagogike, ki se je pokazal kot popolnoma pravilen. Zelo razveseljivo je videti, da je waldorfska pedagogika v svetu priznana in da vse reforme v šolstvu vključujejo waldorfsko pedagogiko. Na tem področju se je antropozofija najmočneje uveljavila. Na področju prizadevanj za svobodo izobrazbe in šolanja se je waldorfska pedagogika povezala tudi z drugimi iniciativami, tako, da so celo v evropski uniji sprejeli predloge, ki so čisto v duhu waldorfske pedagogike.

Prva Waldorfska šola je bila v Stutgartu. Osnovana je bila za otroke tovarnarja Emila Molta. Za to šolo je Rudolf Steiner kot učitelje izbral določene osebnosti, med njimi veliko Avstrijcev. V pedagogiki je avstrijski element igral pomembno vlogo. Prvo oplemenitenje praktičnega življenja je bilo področje pedagogike. Skoraj istočasno je imel Rudolf Steiner predavanje v Švici z naslovom »Vprašanje higiene kot družbeno vprašanje«. Takrat je dal prvič napotke za medicino in rekel, da bi zelo rad o tem govoril pred zdravniki. Oscar Schmide, kemik iz Avstrije, je temu zelo prisluhnil in Rudolfa Steinerja vprašal, ali lahko tako vprašanje sproži med zdravniki. Rudolf Steiner je rekel: Če mi pripeljete sto zdravnikov bom imel z veseljem tečaje za zdravnike. Oscar Schmide je res nagovoril zdravnike za tak tečaj. Ni jih dobil sto, dobil jih je petinšestdeset in Rudolf Steiner je prvič predaval o medicini.

Od leta 1920 do leta 1923 je imel Rudolf Steiner vsako leto tečaje za zdravnike. Tako je prišlo do antropozofsko razširjene medicine. Če se vprašamo, kaj je bistvo antropozofske medicine, moramo reči da je to fiziologija človeka, spoznanje o tridelnosti človeškega organizma in dejstvo o štirih slojih človeškega bitja. Iz antropozofske slike o človeku izhaja čisto nov pristop terapije. Na kratko povedano gre za razliko med prirodoslovno, od današnje znanosti ustvarjeno sliko o človeku in sliko o človeku, kot jo poznamo iz antropozofije. Šolska medicina poskuša izhajati iz fizičnega telesa in delovati na zdravje ali bolezen na nivoju fizičnega telesa. V mnogih raziskavah so odkrili, da so določene snovi v stanju, spremeniti fiziološke procese, procese preprečujejo ali pa spodbujajo. Določena sredstva so v stanju znižati ali zvišati krvni pritisk, vplivati na to, da se kri počasi ali hitro strjuje. Človeka, kar se njegovega fizičnega telesa tiče, lahko v veliki meri manipuliramo. To so izjemne možnosti. Toda, če si zastavljamo vprašanje, kaj pomeni bolezen ozdraviti, ne moremo trditi, da taka zdravila človeka lahko ozdravijo. Če jemljete sredstvo za znižanje krvnega pritiska in ga prenehate jemati, se krvni pritisk spet takoj poviša. To zdravilo človeka ni pozdravilo temveč je samo prisililo pritisk na nižji nivo. Bolnik mora tako sredstvo v določeni koncentraciji jemati vedno. Če ga ne bi jemal, je pritisk spet visok. To ni proces ozdravitve. To je pogosto nekaj, kar rešuje življenje in ima zato določeno upravičenost. Toda zdravljenje to ni. Zdravljenje naj bi privedlo do tega, da telo lahko funkcije ohranja brez neprestanega jemanja zdravil.

Zdravljenje naj bi zdravje spet vzpostavilo. Zdravje pa se po ozdravitvi ne vzpostavi na istem nivoju, v smislu kot je obstojalo pred boleznijo. Vzpostavljanje prejšnjega stanja ni cilj zdravljenja. Z  zdravljenjem človek ne doseže prejšnjega stanja zdravja, temveč, če je zares bolezen premagal, pride po bolezni na višji nivo zdravja. In to je čudovito. Če dobro prestanete prehlad, če res premagate ta prehlad, ste v stanju, da se okužbe, če ste ji izpostavljeni, ubranite, ker ste razvili sposobnost premagovanja te bolezni. Vsaj za nekaj časa ste zagotovo v stanju, da ne boste ponovno zapadli v bolezen. Danes pravimo, da tako ozdravljenje okrepi imunski sistem. To pa ne pomeni nič drugega kot, da smo v človeku okrepili srednji sistem. Ta sistem, ki je pravzaprav za zdravje odgovoren. Ta sistem je močnejši in na napad lahko ustrezno odgovori. Cilj prave ozdravitve je, da je človek po tem, ko je bolezen prestal, bolj zdrav kot je bil prej. Ne tako zdrav kot je bil prej, temveč bolj.

Prestati bolezen naj bi človeka privedlo do višjega zdravja. Pogoj za to pa je seveda, da človeku damo toliko časa, kot ga za proces ozdravitve potrebuje. Današnje razmere so pogosto take, da človeku sploh ni dovoljeno imeti toliko časa, da do ozdravitve pride. Če pacient pride k zdravniku in pravi: ozdravite me do ponedeljka, v ponedeljek moram spet na delo, mora zdravnik poseči po sredstvih, ki v bistvu zatrejo samo simptome bolezni in ne zdravijo zares. V zvezi s tem se bomo morali naučiti drugačnega razmišljanja, predvsem, da je za zdravljenje potreben določen čas. Če so današnje razmere take, da si pacient ne upa vzeti za zdravljenje toliko časa kolikor bi ga potreboval, ker se boji odpovedi, zdravljenje ne bo vedno mogoče.

Novo pri antropozofski predstavi o bolezni je to,.da računa na sile samoozdravitve v pacientu. To je pristop k zdravljenju, ki izhaja iz ideje, da se mora človeški organizem v bistvu zdraviti sam. To, kar zdravi človeka je eterski sloj, etersko telo človeka. Vse zdravljenje mora biti v tem, da se to etersko komponento aktivira, spodbudi v njenem delovanju. S čim pa se to lahko dela? S čim lahko aktiviramo etersko telo, spodbujamo njegovo dejavnost? Z dietami in drugimi terapevtskimi možnostmi, seveda tudi z določenimi zdravili. Ta zdravila pa nimajo naloge, da fizično telo prisilijo v zatiranje simptomov, kar je karakteristika današnje šolske medicine, temveč imajo nalogo, da aktivirajo etersko telo v človeku. To je mogoče že s silno majhnimi dozami. Za to ne potrebujemo

 koncentriranih zdravil, temveč so spodbude možne z zelo razredčenimi potenciranimi  zdravili. Zato antropozofska medicina uporablja homeopatijo.

Homeopatski preparati ne nagovarjajo fizičnega telesa, razen zelo koncentriranih, visoko procentnih aplikacij. Nizke potence nagovarjajo spodnjega človeka, področje presnove in okončin. Srednje potence se nanašajo na ritmični sistem in ga stimulirajo, visoke potence pa stimulirajo zgornjega človeka, področje živčevja in čutil. Z različnimi potencami lahko dosežemo tri dele človeka in aktiviramo njegove lastne sile ozdravitve. Ta pristop ustreza staremu pregovoru iz medicine: zdravnik zdravi, narava pa ozdravi. To pomeni, zdravnik da zdravilo, organizem pa je tisti, ki odpravi bolezen, ki ozdravi. Za samoozdravitev skrbi v človeku etersko telo, zdravilo pa je tisto, ki spodbuja to samoozdravitev. Resnično lahko opazimo, da nosimo v sebi sistem, ki neprestano skrbi za zdravje. V čem vidimo to? Na spanju se to vidi. Ne bo vam težko reči, da ste zvečer bolj bolni kot zjutraj. Če se zvečer čutite utrujeni in greste utrujeni spat, imate pa zdrav spanec, se zjutraj mnogo bolj zdravi zbudite, kot ste zvečer odšli spat. To pa pomeni: čez noč je to etersko telo popravilo vso škodo, ki ste jo čez dan vašemu fizičnemu telesu naredili. To škodo je etersko telo popravilo in vi lahko zjutraj spet na novo začnete grešiti. Mi imamo tega naravnega zdravnika v sebi. Vedno kadar smo neko bolezen premagali, je to naredilo etersko telo iz svojih lastnih sil in bolni postanete samo, če etersko telo tega ni zmoglo več. Takrat je potrebno eterskemu telesu pomagati, da svoje sile samoozdravitve okrepi. Naloga zdravila je, spodbujati sile samoozdravitve v organizmu. Če organizmu to podporo damo, se ozdravi sam.

Za tako zdravljenje mora biti zdravnik seveda v stanju, prepoznati, kje je tista ključna slabost v organizmu in kako bo sile eterskega telesa lahko spodbudil, da bo telo bolezen lahko premagalo. Na ta način pride pacient do čisto drugačnega odnosa do bolezni. Če se pacient ne odpre takemu razmišljanju, bo razmišljal da ga je ta bolezen napadla, da z njo nima nič opraviti, da je bolezen prišla nadenj od zunaj, da ga je nekdo okužil,  da je sam žrtev te bolezni. Pri antropozofski medicini stvari gledamo čisto drugače. Samo zaradi tega se lahko okužim, ker nisem v stanju upreti se povzročitelju bolezni. Moje sile samoozdravitve so bile preslabotne. Torej se moram vprašati, kaj moram v svojem življenju spremeniti, da te sile samoozdravitve okrepim.

Mi torej izhajamo iz tega, da je človek za bolezen sokriv, da obstoja nek odnos človeka do te bolezni, nek razlog. Bolezen nam razodeva določeno slabost v človeku in človek mora biti hvaležen, ker ga bolezen prisili, da okrepi svoje sile zdravja. Vsak človek lahko v bolezni vidi smiselno dogajanje, ki ima opraviti z vso situacijo v kateri je. Mnenju, da je temu tako, se zlahka pridružimo. Kadar smo v situaciji, ki je povezana z določenimi slabostmi, kadar imamo neke težave, smo občutljivi za bolezen. To lahko ugotavljamo na banalnih stvareh. Ker sem prepozen, zjutraj tečem za tramvajem. Izgubim ritem dihanja, pridem čisto iz sebe, premočno vdihavam hladen zrak. Nekaj ur za tem me boli grlo. Psihično razburjenje v katerem sem bil, me je naredilo sprejemljivega za bolezen. Če bi bil miren, bi pravočasno odšel z doma in ne bi se razburjal, ne bi dirjal za tramvajem. Ohranil bi ravnotežje v sebi in ne bi bilo potrebno zboleti.

Iz tega stališča lahko pacient gleda na bolezen kot na nekaj kar je smiselno. Ideal medicine ne more biti izkoreniniti bolezni, ne gre za to da je treba bolezni preprečevati, temveč gre za smiselno premagovanje bolezni. Zdravje pomeni, biti vedno sposoben, da bolezen premagam. Če sile eterskega telesa za to ne zadoščajo, jih je potrebno stimulirati z zdravili. To je čisto na kratko o tem, kako izgleda bolezen ali zdravje s stališča antropozofije.

Zdravniki, ki so poslušali Rudolfa Steinerja, so prihajali v glavnem iz vrst homeopatov. Bili so zainteresirani da znanje o medicini poglobijo. Na teh tečajih so intenzivno sodelovali, napotke in priporočila Rudolfa Steinerja so sprejeli. Takoj pa se je pokazalo, da je treba razviti tudi nova zdravila, taka, ki so v stanju podpreti sile samoozdravitve v človeku. Oscar Schmide je bil  kemik, ki je za gradnjo Goetheanuma izdelal rastlinske barve, pomagal in tudi igral pri misterijskih dramah v Münchnu. On je sprejel prve napotke Rudolfa Steinerja za izdelovanje zdravil. V laboratoriju Goetheanuma so izdelali prva zdravila. V letih, ko je Rudolf Steiner imel tečaje za zdravnike, so razvili vedno več in več navodil za zdravila in Weleda in Walla, farmacevtski tovarni sta se lotili proizvodnje teh zdravil. Antropozofski zdravniki so lahko delali z lastnimi zdravili, ki jih je priporočil Rudolf Steiner.

To je potrebno omeniti da bomo antropozofsko medicino lahko razumeli. V okviru seminarja se želim dotakniti impulzov Rudolfa Steinerja za posamezna področja. Tega je res veliko. Upam boste lahko prepoznali tisto temeljno in pomembno, kar je dala antropozofija za novo razumevanje narave in človeka. Šolska, moderna medicina se tudi spreminja in mnoge ideje modernih zdravnikov se zelo približujejo antropozofskim stališčem. Danes zelo točno vedo, da ima bolezen skoraj vedno svoje razloge v duševnosti in da človek, ki živi v duševni harmoniji, ne zboli. Če pride človek v duševno stisko, krizo, v situacijo, ki jo ne more obvladati, če je  stalno pod pritiskom, prej ali slej zboli. Človek zmore samo določeno mero pritiska in to ne trajno. Nekdo, ki je stalno pod duševnimi pritiski, v situacijah, ki jih ne more obvladati kot so stalna jeza na delu, stalne težave s partnerjem v zakonu, pedagoški problemi z lastnimi otroci, ali druge stvari, ki človeka pripeljejo iz duševnega ravnotežja, pride v bolezen. To je danes znano.

Določene bolezni lahko celo opredelimo. Mi vemo, da bolna ambicioznost povzroči bolezen želodca, da stalna jeza deluje na žolč, da obstojajo določene zveze med določene vrste duševno prizadetostjo in določeno boleznijo. Če je človek dovolj buden in to zasleduje, je tudi v stanju, da na bolezen iz svoje duševnosti vpliva in nekaj k ozdravitvi prispeva.

Na bolezen je seveda mogoče vplivati tudi preko telesa, samo na fizičnem nivoju. Za zdravje lahko zelo veliko naredimo z dieto. Veliko lahko naredimo s spremembo prehrambenih navad, s spremembo načina življenja. Človek, ki je navajen hoditi zelo pozno spat, naj se disciplinira in leže k počitku pred polnočjo. Po treh tednih bo opazil, da to učinkuje.

Podobno je pri dogodkih, ki nas duševno prizadanejo. Če nam uspe take ekscese preprečiti ali izravnati je to hitro zdravilo. Vprašanje seveda je, ali to zmoremo. So pa tudi majhne stvari, ki so zelo učinkovite. Morda ste na poti v službo in ste polni nemira, ko čakate na avtobus. Zasačite se pri tem, kako se venomer sprašujete zakaj vendar ne pride. Sami neposredno čutite, kako nemir nažira vaše zdravje. Lahko se tudi disciplinirate in si rečete: razburjanje nič ne pomaga, avtobus ne bo prišel prej, če se razburjam. Če se lahko prepustite miru in sprejmete, da pač ne morete nič drugega kot v miru čakati, skrbite za pomiritev duševnosti kar vas lahko obvaruje pred boleznijo.

Še druga možnost:  ves dan vas zasleduje neka misel, ne da vam miru. Imate problem. Ko greste spat se lahko zavestno odločite, da popolnoma pustite ob strani vse tisto, kar se nanaša na vas osebno. Da se ta trenutek posvetite nečemu, kar je na višjem nivoju in na svojo situacijo gledate tako, kot da gre za drugega človeka. V veliko večjem miru boste opazovali to dogajanje, saj boste gledal na stvar tako, kot da se tiče nekoga drugega. Nato se vprašate, kaj bi jaz rekel prijatelju, če mi pripoveduje, da ima te in te probleme. Če se zmorete zamisliti v tako situacijo, boste vašo osebno situacijo gledali iz drugega, višjega stališča,  s tako distanco, kot če bi se to res nanašalo na nekoga drugega. To je izjemno ozdravljujoče.

Rudolf Steiner je opozarjal na mnoge take stvari in vlogo duševnosti pri vprašanju bolezni in zdravja. Na vprašanje ali ne bi bilo mogoče dati človeku večnega zdravja je rekel:«Llahko, toda odreči bi se morali vsemu kar je v zvezi z duševnostjo«. Čisto jasno postane, da je naše duševno življenje antagonist zdravja. Res je.- Vsak zavesten proces je proces, ki razgrajuje. In vsako duševno razburjenje, je povezano z razgradnjo. Močne duševne aktivnosti, brez razgradnje sploh ne more biti. To vsi tudi poznamo. Če se razburite morate morda takoj na stranišče, morda se začnete morda močno potiti, morda bodo tekle solze. Vse oblike izločanja. Če doživite šok ali strah lahko pride do masivnega izločanja. Povsod tam, kjer stvari na intenziven način dosežejo duševnost, pride do razgradnje. Če hočete biti bitje z dušo, čuteče bitje, morate vzeti v zakup procese razgradnje. Nobene zavesti brez razgradnje ni. To je eno temeljnih spoznanj antropozofije. Človek pa potrebuje duševnost, človek brez duševnosti bi bil skoraj rastlina, fizično, z eteričnostjo prežeto bitje.

To so zelo pomembna stališča za antropozofsko razširjeno medicino in dajejo antropozofskemu zdravniku veliko novih možnosti zdravljenja. Še nekaj je zanimivo. Najbolj odločilna stvar za zdravnika, kot je rekel Rudolf Steiner, je volja po zdravju. Zdravnik mora imeti voljo, da pacienta ozdravi kot mora imeti pacient voljo da ozdravi. Nikogar, ki noče postati zdrav ni mogoče ozdraviti. Iz psihologije poznamo situacije, da nekdo bolezen potrebuje kot izgovor, da določenih stvari ne dela. Takega primera zdravnik ne more pripeljati do ozdravitve. Na drugi strani ne more biti zdravnik tisti, ki dvomi v svojo terapijo, saj si pri svojem delu jemlje sam orožje iz svojih rok.

Pri antropozofskih zdravnikih, ki so imeli brezpogojno voljo da pacienta ozdravijo, sem videl neverjetne uspehe. Ti zdravniki uresničujejo nemogoče stvari. S tem se dotikamo drugega fenomena. Pri teh zdraviteljih sploh ni nujno, da so pravi zdravniki. Poznal sem maserko, ki je imela fanatično voljo da pacienta ozdravi. Delala je mnogo več kot se od maserja lahko pričakuje in njeni uspehi so bili neverjetni. Ne želim delati propagande. Zdravljenje naj bo v rokah zdravnika. Volja po ozdravitvi pa je odločilna.

Ob tem razumemo, da je današnji sistem v katerem delajo zdravniki neprimeren, da bi sprožal voljo po ozdravitvi. Čas, ki ga zdravnik uporabi za to, da se ukvarja s svojim pacientom, je čas, ki mu ga nihče ne plača. Če zdravnik uporabi instrument se mu to plača, če nekaj potipa z gumijasto rokavico, to rokavico lahko zaračuna. Če se pol ure pogovarja s pacientom, da bi ugotovil kaj je z njim narobe, mu tega ne plača nihče. To ni dobro. Danes zdravniki  vsaj v Avstriji gledajo na uro in če bi hotel pacient zadržati zdravnika več kot deset minut, se ga hočejo na vsak način rešiti. Zelo srečni so, če jim pacient sploh ničesar ne pripoveduje, samo reče: Potrebujem to zdravilo. Toda na ta način zdravljenje ni mogoče. Hvala Bogu imamo antropozofske zdravnike ki se trudijo. Toliko o impulzu, ki ga je antropozofija dala na področju medicine.

Pri spremljanju delovanja Rudolfa Steinerja smo prišli do leta 1920. Nekaj antropozofov je skušalo dobiti od Steinerja nasvete za  gospodarstvo. Gradili so Goetheanum, stavbo kjer naj bi bil sedež antropozofske družbe in potrebovali so veliko denarja. Po predvidenem namenu naj bi spadal Goetheanum po principu Stenerjeve tridelnosti k duhovnemu življenju. Duhovno življenje proizvaja, ne ustvarja sredstev temveč sredstva, denar potrebuje. Denar ustvarja s proizvodnjo gospodarstvo. V duhu tridelnosti družbenega organizma bi bilo prav, da gospodarstvo presežke, ki jih ustvarja,  daje na razpolago duhovnemu življenju. Presežki gospodarstva naj ne bi odtekali v žepe lastnikov ali delničarjev temveč naj bi bili na razpolago za duhovno življenje. Nekaj podobnega država danes tudi dela s tem, da državljanom pobere davke in ta denar daje na razpolago delno tudi za duhovno življenje; na primer šolam za izobraževanje in vzgojo. Država pa ne dela nesebično in zbran denar porabi tam, kjer sama misli da je smiselno, tako tudi za športna društva, časopise, za reklamo političnih strank… Toda samo po sebi je pravilno, da se presežki, ki jih ustvarja gospodarstvo porabijo za duhovno življenje.

V Švici so ustanovil akcionarsko društvo z imenom Futurum, v Nemčiji pa nekaj podobnega z imenom »Der kommende Tag«, slovensko »Dan, ki prihaja«. To so bile gospodarske družbe, osnovane z namenom, da ustvarjene dobičke dajejo na razpolago Goetheanumu. Ti dve podjetji pa sta bili ustanovljeni v času svetovne krize. V krizi se nista obdržali in prišli sta v stečaj. Niti Goetheanuma niti waldorfske pedagogike brez teh podjetij ni bilo mogoče vzdrževati. To je bil obžalovanja vreden hud udarec. Edina antropozofska gospodarska ustanova, ki je gospodarsko krizo preživela, je bila Weleda. Ta je prevzela odplačevanje vseh izgub drugih antropozofskih podjetij in jih vračala do sredine pedesetih let. Šele, ko je te dolgove odplačala, je Weleda lahko ustvarjala presežke.

 Rudolf Steiner je deloval naprej. Po letu 1920 so v novem Goetheanumu, stekli prvi tečaji. Začeli so s tako imenovanimi »Tedni za visoko šolo duhovnih znanosti«, kjer so želeli soočiti z impulzi antropozofije praktična področja življenja človeka. S tem je antropozofija stopila v javno življenje. Odziv v javnosti ni bil samo pozitiven, tudi odpora je bilo vedno več. Kljub temu je Rudolf Steiner do leta 1922 obseg svojih predavanj še širil in veliko predaval v Angliji, Holandiji, Skandinaviji, Švedski, Norveški, Finski, Danski, in v Franciji. Število poslušalcev na njegovih predavanjih je bilo vedno večje, na enem predavanju tudi 4000.

V Nemčiji se je takrat že čutil fašizem. Fašisti so skušali Steinerjeva predavanja motiti, nanj pa so naredili atentat. Samo zaradi prisotnosti duha nekaj mladih članov, ki so sedeli skupaj z Rudolfom Steinerjem, je bil atentat neuspešen. Eden od zadnjih velikih ciklov predavanj Rudolfa Steinerja je bil »Kongres med vzhodom in zahodom« na Dunaju, ki je obravnavali probleme vzhoda in zahoda. V okviru tega je bilo predvidenih veliko predavanj, tečajev, tudi velika evritmična predstava. To je bil zadnji velik nastop Rudolfa Steinerja v javnosti. Po tem času organizatorji predavanj za Rudolfa Steinerja niso mogli več zagotavljati varnosti. Vse manj in manj je deloval navzven, skušal pa intenzivirati svoje delo znotraj antropozofske družbe.

Medtem je prosila Rudolfa Steinerja za nasvet in pomoč skupina mladih protestantskih teologov. Vprašali so ga, ali ne bi bilo mogoče krščanstva obnoviti. Zanimivo je, kako je Rudolf Steiner reagiral. Pri vprašanju, kaj je antropozofija, smo slišali, da antropozofija ni religija, temveč poskuša biti znanost o duhovnosti. Znanstvena prizadevanja pa so drugačna od prizadevanj v okviru vere. Rudolf Steiner je odgovoril na prošnjo teologov na nenavaden način. Rekel je «Kot antropozof vam ne morem pomagati. Naloga antropozofije ni nova smer v religiji. Lahko vam pomagam kot človek in skušam tradicionalno krščanstvo modernizirati. Krščanstvo v katerem se še vedno najde vpliv srednjega veka, se lahko prilagodi sedanjemu času.« V religioznem življenju pripada kultusu na poseben način pri rimo-katolikih, centralen pomen. Kult je nekaj prastarega, prasvetega v človeštvu in je nekaj, kar se pravzaprav ne more postarati.

Kakšen je koncept božje službe? Oznani, objavi se vera, nato imamo preobrazbo, obhajilo in posvetilo. Te štiri stopnje so vodilo in njihov pomen se ne sme zmanjšati. Današnji človek želi pri kultusu sodelovati, torej ne le iz rok duhovnika sprejemati. Prav je, da je v današnjem času tekst službe božje preveden v jezik vernikov. Rudolf Steiner je Credo in izpoved vere čudovito prevedel na moderen način v nemščino. V Credu čitamo: »Verjamem…« Vi veste, da se vsak stavek v Credu začenja z »Verujem«. »Verjamem v Boga očeta, vsemogočnega stvarnika nebes in zemlje…«  in tako naprej. Rudolf Steiner je to prevedel v objektivno izpoved. V njegovem prevodu ne beremo več »verujem« temveč najdemo nanizana dejstva. Tam ne slišimo več »Verjamem v Boga, stvarnika nebes in zemlje…«, temveč «Vsemogočno duhovno – fizično božje bitje je temelj obstoja neba in zemlje…« Ne zahteva se, da človek izgovori: »Verjamem…« Izpovedano ni nič novega toda ne zahteva se izpoved, da v to verjamem. To ali človek verjame ali ne se prepušča njemu samemu. Duhovnik ugotavlja dejstva in prepušča posamezniku ali jih sprejme ali ne.

Potreba po svobodi in neodvisnosti je danes pri človeku prisotna. Človek ne mara, da mu kdorkoli predpisuje kaj naj verjame. Kar je dal Steiner je krasna nova oblika, ki ne prinaša nič novega temveč izročilo na novo oblikuje tako, da ga moderna zavest lahko sprejme. To je bila presenetljiva stvar. Rudolf Steiner je imel za protestantske duhovnike celo vrsto predavanj in svetoval jim je, da skušajo krščanstvo obnoviti. Ti duhovniki so nato ustanovili tako imenovano krščansko skupnost kot skupnost, ki obnovljeno krščanstvo prakticira.

Jasno nam mora biti, da se to ni dogodilo v imenu antropozofije. Antropozofija naj bi religiozne vsebine vsebovala, naj bi skušala znanost, umetnost in religijo ponovno združiti. Kdor se ukvarja z duhovno znanostjo poskuša biti znanstvenik, človek, ki sam prepoznava stvari. Pri tem ne more pogrešati religije. S tem, da se človek z antropozofijo ukvarja, dobi vse življenje in delo  religiozen karakter. O duhovnem temelju sveta ne moremo izvedeti nič na drugačen način kot tako, da izhajamo iz religiozne naravnanosti. Antropozofija ne potrebuje nove religije, sama po sebi naj bi človeka naredila religioznega. Človek ne more biti antropozof brez da je veren.

Rudolf Steiner je rekel, da je biti ateist, zavračati dejstvo da Bog je, bolezen. Zdrav človek doživlja vse to, kar je Bog ustvaril. Da se človek kot človek doživlja, mora doživljati Boga v ustvarjenem. Kdor tega ne doživlja, je bolan. Še nekaj hujšega je rekel za človeka, ki ne najde poti h Kristusu. Ni rekel, da je to bolezen, temveč da je to nesreča. Če človek nekaj takega sliši se vpraša, kaj pa bo z Indijci, ljudmi iz Afrike ali Indijanci, to niso krščani, vsemi, kii nimajo možnosti srečati Kristusa. Na to je dal Rudolf Steiner  res krasen odgovor. Na vprašanje kdo je krščan je rekel: »Krščan ni tisti, ki je krščen, ni tisti, ki pozna ime Kristus, temveč vsak, ki razume bistvo ljubezni.« Bistvo krščanstva je ljubezen in ne to, ali poznamo ime Kristus.

Vidimo kako širok je pojem krščanstva. Človek nima nobenih težav ugotoviti, da je tudi budist lahko krščan, če je razumel bistvo ljubezni. Seveda je bistvo ljubezni v vsaki religiji na nek način izgovorjeno. Tudi v islamu, s katerim imamo krščani gotovo težave, je božja dobrota bistvena. Alah je bitje, ki vse ljubi. Obstojajo zanimivi aspekti, kako lahko gledamo na krščanstvo v še bolj globalnem smislu. Krščanska skupnost kot oblika prenovljene cerkve stremi k globalnemu razumevanju krščanstva.

Leta 1923 se je zgodilo nekaj prelomnega. V antropozofskem gibanju je prišlo do krize. Da bi to krizo razumeli si moramo predočiti dejstvo, da je duhovni tok prvotno tekel samo skozi Rudolfa Steinerja. Antropozofi so s tem, da so stvar sprejeli in v sebi predelalii, po določenem času sprejemanja antropozofije prišli v novo fazo. V aktivnih osebnostih se je rodila želja, da antropozofijo ne le sprejemajo in ostajajo večni obdarjenci,  temveč, da za antropozofijo tudi sami kaj naredijo. Mnogi so se začeli za antropozofijo na različne načine zavzemati. Imeli so predavanja, oblikovali so manjše ali večje skupine in pričakovali, da bo Rudolf Steiner to pozdravil. Iz tega pa je za Rudolfa Steinerja nastal problem.

Dokler je bil on edini, ki je antropozofijo zastopal, je bil tudi le sam zanjo odgovoren. Sedaj se je moral čutiti odgovornega tudi za vse tisto, kar so delali v njegovem imenu drugi antropozofi. V meri, kot se druge osebnosti z Rudolfom Steinerjem niso dogovarjale ali je za antropozofijo to ali ono stvar smiselno narediti, se je dogajalo, da so zastopali v javnosti tudi stvari, ki jih Rudolf Steiner ni mogel odobravati. Vedno pogosteje je moral zagovarjati stvari, ki niso prišle od njega, ki pa jih je kot zastopnik antropozofije moral zastopati. Zelo dobro lahko razumem, da je to pripeljalo do težav.

Nad tem, kako mnoge stvari v antropozofski družbi tečejo, je bil Rudolf Steiner vedno bolj nesrečen. Nekje na primer so ustanovili antropozofsko družbo in ga, brez da ga vprašajo, proglasili za častnega predsednika. Ko je to prišlo v  javnost ni mogel reči, da s tem nima nič opraviti. Da ne bi škodoval, se je moral zadržati. Čim več takih stvari se je dogajalo, tembolj je imel občutek, da tega, kar se dogaja, ne more zagovarjati. Kasneje je v zvezi s tem rekel: »Ne mislite, da se v tej antropozofski družbi dogaja samo tisto kar hoče Rudolf Steiner. V resnici se dogaja zelo veliko stvari, za katere me nihče še vpraša ne, za kar pa jaz pred duhovnim svetom odgovarjam.« Te odgovornosti pred duhovnim svetom se drugi dejavni antropozofi niso zavedali

.

Ta razvoj je pripeljal v krizo. Notranja kriza se je izrazila v vse močnejših napadih od zunaj. Tudi in prav Goetheanum kot poslopje je bil razlog mnogih napadov. Danes je Goetheanum nacionalno svetišče Švicarjev, takrat pa so poskušali vse mogoče, da bi eno ali drugo stvar spremenili ali preprečili. Zastopniki uradne cerkve so bili proti, občina je zahtevala da stavba ne bi bila od vsepovsod vidna, naj bi bila dva ali tri metre nižja in en meter krajša. V časopisu je bila objavljena zlobna pripomba, da bo moral Rudolf Steiner paziti, sicer bo ta les enkrat zgorel.

Prav to se je nekaj mesecev za tem res tudi zgodilo. Na silvestrski večer leta 1922 so v prvem Goetheanumu podtaknili požar. Rudolf Steiner je imel pomembno predavanje v Beli dvorani Goetheanuma, nekaj ur za tem pa so ugotovili, da smrdi po dimu. Nekdo je požar na skritem mestu podtaknil. Ker je bilo vse iz lesa, se je okrog polnoči, ko so zaznali dim, ogenj tako hitro razširil, da člani, ki so bili prisotni in gasilci, ki so prišli z vseh koncev ognja niso mogli zaustaviti. Prvi Goetheanum je popolnoma pogorel. Velika kupola se je sesula, metali so se v vročini raztopili. Požar je bil za Rudolfa Steinerja in sodelavce, ki so do zadnjega skušali rešiti, kar se rešiti da, grozljiv prizor. Rudolf Steiner je dejal po požaru samo: “Toliko let dela”. Res je bilo v ta Goetheanum vloženo desetletno delo mnogih prostovoljcev. V eni noči pa je bilo vse uničeno. Raziskovali so, kdo bi utegnil biti požigalec in menili, da je bil duševno prizadet urar. Rudolf Steiner za raziskave v tej smeri ni bil zainteresiran. Razlog za to, da je prvi Goetheanum zgorel, naj bi po njegovem mnenju iskali v neuspehu antropozofske družbe. Kljub temu je bil to zanj udarec  od katerega si ni opomogel.

Vprašanje, ki se mu je zastavilo je bilo, kako je treba nadaljevati. Lahko bi rekel: poizkus ni uspel, umakniti se je treba ali morda: nadaljujemo brez te stavbe. Bilo pa je drugače. Njegov odgovor na izziv je bil pozitiven. Še v noči, ko je Goetheanum zgorel je objavil, da s programom kongresa nadaljuje tako, kot je bilo načrtovano. K sreči so bile okrog Goetheanuma tudi druge stavbe kot tako imenovana mizarska delavnica. Tam so z božičnim kongresom nadaljevali. Dan za tem se je Rudolf Steiner dejstva, da je Goetheanum pogorel dotaknil le z nekaj pretresljivimi besedami, potem so z delom nadaljevali, kot da se ni nič zgodilo.

Rudolf Steiner se je seveda vprašal, kako se mora družba preobraziti, da bi on odgovornost v njej lahko nosil. Prva stvar, ki se mu je jasno pokazala je bila, da mora sam prevzeti vodstvo te nove družbe. Pred tem niti v teozofski niti pozneje v antropozofski družbi sploh ni bil član. Bil je samo duhovni vodja, z organizacijo družbe pa ni imel nič opraviti. Bil je učitelj. Odločitev je bila torej, da mora  Rudolf Steiner, če pride do nove družbe, prevzeti vodstvo. Drugi problem je bil, kako združiti dve nezdružljivi stvari. Kot moderna družba je bila antropozofska družba lahko utemeljena samo na svobodi in uvidevnosti, le na tem se je lahko družbo gradilo. Medtem, ko so se v stari družbi še postavljali pogoji za članstvo, v novi družbi pogojev za članstvo ne bi smelo biti. Vsak bi moral biti v okviru te družbe tako svoboden kot le mogoče, toda to, kaj je za antropozofijo potrebno narediti, kakšne aktivnosti, kakšno delo se v okviru antropozofske družbe odvija, bi moralo biti v dogovoru in soglasju z Rudolfom Steinerjem, da bi on odgovornost za te stvari pred duhovnim svetom lahko nosil.

Na ta način je prišel do sledeče predstave: v okviru splošne antropozofske družbe se mora oblikovati visoka šola za duhovno znanost. To je imenoval jedro. Kdor hoče biti učenec te šole, naj bi izpolnjeval dva pogoja: prvi je, da se dovolj dolgo ukvarja z antropozofijo, pri čemer je Rudolf Steiner imenoval najmanj dve leti. Drugi pogoj je bil, da se mora čutiti kot reprezentant antropozofije. To ne pomeni da je da reprezentant antropozofije, pač pa da ima željo, da reprezentant antropozofije postane. Tretji pogoj je bil, da skrbi za dialog z vodstvom visoke šole za duhovno znanost glede na vso dejavnost v zvezi z antropozofijo.

Te temeljne misli so spremljale Rudolfa Steinerja, ko je celo leto 1923 delal na tem, da antropozofsko družbo na novo organizira, obišče vse dežele, spodbudi organizacijo pokrajinskih antropozofskih družb in dobi za to reorganizacijo soglasje. Za Božič leta 1923, točno eno leto za tem, ko je Goetheanum pogorel, je povabil vse člane v Goetheanum na skupščino. Na tej skupščini, tako imenovanem »Božičnem kongresu leta 1923« so sprejeli statute nove družbe. Te statute so trikrat prebrali in nato zanje glasovali, generalna skupščina pa jih je potrdila. Ti statuti so predpisovali, da mora biti Rudolf Steiner predsednik te družbe, da ima on pravico določati, kdo je njegov sodelavec in da se v sredini te družbe, ki je sicer zelo svobodna, oblikuje jedro, v katerem ne vlada absolutna svoboda, temveč veljajo določen pogoji, ki se jih člani morajo pridrževati. Antropozofska družba kakršna v svetu obstoja, se tudi danes vedno znova sklicuje na določila tega tako imenovanega Božičnega kongresa.

Ljudje, ki so doživljali Rudolfa Steinerja v tistem času, so vedno znova prestrašeno ugotavljali, da je bil v časih, ko ni aktivno deloval, izjemno utrujen in izčrpan. Bili so zelo zaskrbljeni kako bo z njim. Očitno je bilo, da je porabil na eni strani zaradi požara in zaradi težav znotraj družbe vse rezerve svojih življenjskih  moči. Čisto drugače je bilo takoj, ko je stopil za govorniški pult. Takrat so prisotni lahko doživljali, da je po prvih stavkih vsak znak utrujenosti iz njega izginil in je z veliko moči in ognja svoje predavanje lahko končal. Takoj za tem se je vrnila njegova izčrpanost. Lahko si predstavljamo, da je Rudolf Steiner dobival moč za svojo dejavnost v času delovanja iz duhovnega sveta tudi, ko so njegove zemeljske moči grozovito hitro izginjale.

Po preoblikovanju predsedstva antropozofske družbe je Rudolf Steiner zaprosil, da postane njegov zastopnik Albert Steffen, švicarski pesnik, zdravnico Ito Wegman pa je imenoval za vodjo medicinske sekcije in ji zaupal zastopanje na visoki šoli za duhovno znanost. Svoji ženi Mariji Steiner je poveril vodstvo umetniških oddelkov, torej gledališča, umetnosti govora in glasbe. V predsedstvu je bila tudi Dr. Wreede, ki je vodila astronomsko sekcijo in Günther Wachsmut, mlad izjemno aktiven in sposoben antropozof, ki je bil sekretar predsedstva in je vodil finance. Dr. Wreede  je organiziral tudi vsa potovanja Rudolfa Steinerja in ga pogosto na potovanjih tudi spremljal. Bil je njegov osebni sekretar. Ta konstelacija bi bila lahko čudovita, če bi bilo delovanje z Rudolfom Steinerjem dolgotrajnejše.

Leto 1924 je zadnje leto življenja Rudolfa Steinerja. Vse njegovo življenje je bilo eno sasmo nenehno stopnjevanje njegovih aktivnosti. Vsak dan je imel tudi po štiri paralelne tečaje; na eni strani za igralce, dramatiko, za gledališče, evritmiste, za poljedelce. Zavezal se je tudi, da bo naredil koncept za novi Goetheanum. Bilo je jasno, da ga ne bodo gradili v lesu kot je bil prvi. Ugotovili so, da nadomestek ni mogoč. Drugi Goetheanum je bil prvemu lahko le spomenik. Tako imenovan drugi Goetheanum je Rudolf Steiner načrtoval iz betona. To je bil takrat najmodernejši gradbeni material in metoda vlivanja betona v določene oblike je bila njegova metoda, ki so jo v Goetheanumu prvič preizkusili.

Vse te stvari so Rudolfa Steinerja hudo izčrpale. Vedeti moramo, da je bilo njegovo delo še bolj obširno. Tako je bil mentor stuttgartske Waldorfske šole in je izobraževal waldorfske učitelje. Spremljal je privatno kliniko in terapevtski inštitut dr. Ite Wegman. To je bilo zelo pomembno, saj so tam lahko na pacientih preizkušali njegova zdravila, zbirali klinične izkušnje in jih registrirali, kar je bilo seveda za uspeh antropozofske medicine zelo pomembno. Rudolf Steiner je bil vsak prosti trenutek v kliniki in se tam posvetoval z dr. Wegman o pacientih. Spremljal je gospodarski družbi Futurum in »Dan ki prihaja« in sprejemal ljudi, ki so se želeli z njim pogovarjati. Rudolf Steiner se ni nikoli pritoževal nad tem. Pozneje, ko je bil bolan, pa je le rekel, da je zmogel s svojimi silami obvladovati vse tisto, kar si je sam namenil, obremenitve pa, ki so mu jo prinesli brezštevilni posamezniki, ni zmogel več. To lahko razumemo. Na Dunaju imamo v krščanski skupnosti  duhovnika, ki je pripovedoval, da je o neki osebni zadevi želel govoriti z Rudolfom Steinerjem. Odpotoval je v Goetheanum. Ko je videl dolgo vrsto ljudi, ki je čakala na sprejem pri Steinerju pred njegovimi prostori, se je obrnil in odšel domov. Ni ga hotel še on obremeniti. K taki osebnosti so vedno znova prihajali ljudje, ki so želeli oseben nasvet. Jeseni leta 1924 je imel Rudolf Steiner zadnji nagovor za člane. Nagovor je moral prekiniti, zmanjkalo mu je moči. Bolezen ga je premagala. Gospa dr. Ita Wegman  ga je zelo prizadevno oskrbovala. Ko je menila, da je odgovornost da zanj skrbi sama prevelika, je prosila še zdravnika Dr. Nolla, ki je z njo sodeloval kot konziliar in Rudolfa Steinerja sta  skupaj spremljala do njegove smrti.

V zadnjem času svojega življenja je Rudolf Steiner s pomočjo dr. Ite Wegman napisal še temeljno medicinsko knjigo. Proti koncu pred člani ni mogel več govoriti, še veliko pa je pisal. Zadnji sestavki so objavljeni v reviji Goetheanum in nosijo naslov Pisma članom. V teh pismih je opozarjal na stvari, ki so se mu zdele pomembne. Takrat je napisal tako imenovane »Leitsaetze«, temeljne, orientacijske, vodilne stavke, ki predstavljajo nekaj kot koncentrat antropozofije. Stavki, kot v kamen vklesani,  preidejo nato  v tako imenovana Mihaelova pisma. Malo pred smrtjo, dva dni pred smrtjo, je ta Mihaelova pisma objavil.

V zadnjem času svojega življenja je zelo težko jedel. Zjutraj in dopoldne je še šlo, potem pa, ko je opoldne nekaj pojedel se je počutil vedno slabše. Delati ni mogel več. Njegovo stanje je bilo kljub temu do zadnjega tako, da so ljudje lahko pričakovali, da bo ozdravel. Tudi sam ni z ničemer pokazal, da računa s smrtjo. Lahko si zastavimo vprašanje ali človek kot on, raziskovalec duha ne ve ali bo umrl ali ne. Nekaj podobnega je vprašanje, ki mu ga je na netakten način zastavil nekdo v zvezi s požarom Goetheanuma, namreč ali nekaj takega on kot raziskovalec ne ve že vnaprej. Steiner je dal na to klasičen odgovor: Ezoterik ne more pogledati pod posteljo da bi vedel, ali leži pod njo vlomilec. To pomeni z drugimi besedami: samo po sebi razumljivo je, da se osebna z interesi človeka obarvana vprašanja, duhovnemu svetu ne smejo zastavljati Če bi človek zastavljal duhovnemu svetu tako osebna vprašanja, duhovni svet ne bi odgovoril. V vseh odločilnih stvareh je človek svoboden. Rudolf Steiner se je tega držal. Ko ga je na primer, dr. Ita Wegman vprašala ali je dobro, da ustanovi privatno kliniko, je Rudolf Steiner odgovoril, da ji o tem vam ne sme dati odgovora. Delati morate to, kar sami mislite, da je prav. In tako je dr. Ita Wegmanova ustanovila kliniko. Šele ko je bolnica stala, je prosila Rudolfa Steinerja, da pride na obisk. Prišel je, bil z vsem kar je naredila zelo zadovoljen in rekel, da bo sodeloval z njo. Nikoli pa ji nebi rekel, naredite to. To je nekaj, kar je treba upoštevati. Verjamem, da Rudolf Steiner ni mogel vprašati duhovnega sveta kako dolgo bo še živel. Dejstvo je, da je do zadnjega načrtoval tako novo gradnjo kot vse, kar naj bi se sicer dogodilo in se je o mnogih stvareh dogovarjal z dr. Ito Wegman. 30. marca 1925 je nepričakovano umrl. To je bil tragična usoda za predsedstvo in za novo ustanovljeno antropozofsko družbo.

Naj se dotaknem še pedagogike za prizadete. Tudi to področje praktičnega življenja je Rudolf Steiner z antropozofijo osvetlil in oplemenitil. Kot rečeno je Rudolf Steiner na Dunaju vzgajal prizadetega fanta z imenom Otto Specht. Pri tem delu je proučeval, kako je psihično prizadetemu otroku mogoče pomagati, ga spodbujati in mu omogočiti razvoj. Te izkušnje so bile za predagogiko za prizadete in koncipiranju ustanov za delo s prizadetimi temeljnega pomena. Že od samega začetka je Rudolf Steiner načrtoval, da bo pedagogika za prizadete imela svoje mesto. v okviru medicine. Tam naj bi se učilo, kako se lahko s prizadetimi dela, kako se jih lahko izobražuje, kako se jih pedagoško in medicinsko oskrbuje.

Rudolf Steiner je razvil tudi novo vejo terapije, tako imenovano zdravilno evritmijo, pri kateri se evritmični gibi uporabljajo za izravnavo določenih fizičnih bolezenskih dispozicij. Če je vsaka črka, vsak zvok, gesta kozmosa, če je temelj naše glasbe harmonija kozmosa, če energije življenja pritekajo k nam iz kozmosa, razumemo, da telesu na poti ozdravljenja z evritmičnimi kozmičnimi gibi lahko pomagamo. Zdravilna evritmija je razvila celo vrsto posebnih gibov s karakterjem in ima kot terapija nenavadno prednost. Človeka zdravilni evritmist namreč ne zdravi. Pacient sam mora delati nekaj, kar ga zdravi. Zdravilni evritmist pacientu le pokaže kakšne gibe mora delati. Pacient sam  mora te gibe delati tako intenzivno kot to zmore, zdravilni evritmist kontrolira kako pacient te gibe izvaja in jih po potrebi korigira, da so pravilno opravljene. Vaje predpisuje antropozofski zdravnik, saj vprašanje diagnoze mora razčistiti zdravnik. Z zdravilno evritmijo, ki je v zgodovini popolnoma nov impulz, se veliko kroničnih bolezni lahko zelo dobro ozdravi. Rudolf Steiner je imel za zdravilno evritmijo tečaj in dr. Ita Wegman je dobila za evritmijo v Goetheanumu poseben prostor, tako imenovano sončno dvorišče. Tam je bila prelepa ozdravljajoča atmosfera z vrtom, udeleženci prvi prizadeti pacienti za zdravljenje z evritmijo so imeli možnostjo sprehodov in diete z biološko- dinamično pridelano hrano.. Dr. Ita Wegman je bila tudi za pridelovanje zdrave hrane zelo zainteresirana. Kasneje so ustanovili za delo s prizadetimi inštitut v Lanensteinu. V času življenja Rudolfa Steinerja sta delovali dve ustanovi za prizadete. Danes je po svetu na stotine ustanov za delo s prizadetimi, tako za otroke kot za odrasle.

Po smrti Rudolfa Steinerja je prav na tem področju deloval avstrijski zdravnik Karel König, zelo zanimiva, res velika osebnost z močnim impulzom. Po postavi je bil majhen in bi ga človek brez težav spregledal. Na sebi je imel nekaj smešnega. Osebno sem ga še poznal. Kot govornik je v petih minutah poslušalce popolnoma prevzel in prepoznal si njegovo velikost. Bil je Žid. Ko je iz Avstrije moral pobegniti je šel na Škotsko in tam v popolni osamljenosti z neverjetnimi težavami začel delati s prizadetimi. Osnoval je tako imenovano gibanje Camphill v katerem je uresničil delo s prizadetimi po meri antropozofije.

Na Dr. Königa so naredili velik vtis »Bratje iz Böhmna«, red, ki je imel razvite socialne odnose in je pri sebi skušal uvesti tridelnost. Stremeli so k ločevanju treh področij in hoteli so ločiti delo od dohodka. Tega se je pozneje lotil tudi Rudolf Steiner v konceptu tridelnosti družbenega organizma, v katerem je glavni socialni zakon formuliral takole: »Blaginja ljudi, ki delajo skupaj, je tem večja, v čim manjši meri zahteva posameznik rezultate svojega dela za sebe; to pomeni, v čim večji meri odda dohodek svojim sodelavcem in v čim večji meri zadovoljuje lastne potrebe, ne iz lastnega dela, temveč iz dela drugih.« To je krasen princip.

Razmere v dobri družini take tudi so. Mati in žena skrbi predvsem za dobrobit družine. Da ona to lahko dela, ji mož, ki služi denar, da denar na razpolago. Prav je, delati za drugega. König  je poskušal to uresničiti v gibanju Camphill. Tam velja, da vse kar skupnost dobi, vse kar zasluži, vsi darovi, ves denar, ki ga morda dobi od države, pride v skupno blagajno. Nihče nima osebnega premoženja. To, kar posameznik potrebuje, torej stanovanje in prehrano ima v skupnosti, saj mora delati, spati, jesti. To se plača iz skupne blagajne. Kar pa posameznik potrebuje razen tega, se mu mora na nek način dati na razpolago, za to mora zaprositi. To je zelo zanimiv model in v Camphillu stvari tako funkcionirajo. Sodelavci dobijo v denarju samo žepnino, da si lahko kupijo sami enostavne stvari. Če imajo druge upravičene želje, poskuša skupnost omogočiti nakup iz skupne blagajne. Bil sem v takem Camphillu in presenečen sem bil, ko sem slišal, da bo eden od sodelavcev odpotoval v Ameriko. Vprašal sem, kaj bo tam delal? Odgovoril je, da ima tam hči, in gre na njeno poroko. Vprašal sem, kdo to plača in dobil odgovor, da gre to iz skupne blagajne. Ni nujno, da so vsi sodelavci na robu preživetja. Brez nadaljnjega je mogoče, da je dovolj denarja tudi za take posebne stvari. Seveda se mora vsak vprašati sam ali smem prositi, da se nekaj takega odobri. In to je potem stvar zaupanja in odgovornosti posameznika. Tisti, ki upravljajo z denarjem, morajo odločati in odgovoriti, lahko sredstva lahko odobrijo, ali zaenkrat ne, glede na to, koliko denarja je na razpolago. Če je interesentov za denar več, odloča uprava kdo ima prednost, kdo sredstva dobi in kdo ne. To je idealna stvar. Tudi v  Waldorfskih šolah so skušali uvesti ta model toda v glavnem brez uspeha. Stvar je mnogo lažje uresničiti v skupnosti, ki je tesno povezana. To je nekaj kot glasba bodočnosti. V principu pa lahko razumemo, da je to nekaj zelo zdravega. Nezdravo je, če nekdo svoje sposobnosti prodaja. Prav je, da gledamo na svoj poklic kot na poklicanost. Če izpolnjujem to poklicanost k nekemu delu, če čutim to kot neke vrste čast, za to ne potrebujemo denarja. Zadovoljstvo, ki ga potrebujem, mi da delo samo po sebi, njegove vsebine in ne denar. Na drugi strani je seveda tako, da potrebujem denar ko je pokvarjen avto, ko potrebujem nove hlače ali kaj drugega.

Na svetu je zagotovo dovolj denarja za take vrste reda. Mnogo več denarja je, kot ga posameznik potrebuje. Na žalost pa se denar nabira v žepih peščice ljudi, ki pogosto ne vedo kaj bi s tem denarjem počeli, na drugi strani pa živijo množice in narodi v revščini ali na robu revščine. Statistike pravijo, da je kar tri četrtine premoženja na svetu v rokah te manjšine ljudi medtem ko mora biti ostanek človeštva zadovoljen z ostanki. Razmere so bolne. Moramo jih spremeniti, sicer nasilju ne bo konca. Saj nas življenje uči. Spomnimo se brezštevilnih primerov terorizma vseh vrst. To so resni problemi, utemeljeni v krivični delitvi. Tako ne smemo nadaljevati.

Ker smo že pri tem, pri zahtevah glavnega socialnega zakona še tako imenovan temeljni sociološki  zakon. Tudi ta pravi nekaj zelo pomembnega in sicer: V preteklosti je skupnost lahko zahtevala, da se posameznik skupnosti podredi. V preteklosti je bilo to upravičeno. Danes in v bodočnosti pa je naloga skupnosti, spodbujati posameznika. Skupnost ima nalogo, da posameznika spodbuja kolikor le more. Zakaj?  Ker skupnost ne more doživeti večje škode kot je škoda, da ljudje, ki so člani te skupnosti, ne morejo razviti vseh svojih sposobnosti in ne morejo delovati za skupnost tako, kot bi lahko. To je nekaj revolucionarnega.

Danes vsaka skupnost zahteva, da se ji posameznik prilagodi, toda to prinaša v skupnost največje težave. Težave sobivanja. Človek današnjega časa želi, da se ga spodbuja v njemu lastnem in se lahko z lastnim angažira. Pričakuje, da mu skupnost v tem smislu koristi in ne da ga uporablja. Uresničiti ta princip je velika naloga na področju vzgoje in vseh izobraževalnih ustanov. Ta princip seveda še ne pomeni odpravljanje avtoritete. Avtoriteta je upravičena in mora veljati povsod tam, kjer gre za strokovnost. Kdor je mojster, ve, kaj se mora narediti. Ta, ki ve kaj se mora zgoditi, mora tudi povedati kaj naj se zgodi.

Stvar lahko opazujemo pri vzgoji. Rudolf Steiner je to v zvezi s pedagogiko pogosto točno opisal. Majhen otrok mora doživeti avtoriteto. Toda tako, kot je pomembna avtoriteta v času otroštva, tako narobe bi bilo vzgajati z avtoriteto pri odraščajočem otroku v času pubertete. To ni več mogoče. Otrok se v času pubertete upira vsaki avtoriteti. Sam se hoče doživeti, sam se hoče razviti in noče biti pod pritiskom in omejitvami. To je danes velik problem za odraščajočo mladino od štirinajstega do enaindvajsetega leta starosti. Če bi si bile ustanove v katerih se izobražuje odraščajoča mladina na jasnem, da morajo vsakega posameznega učenca maksimalno spodbujati v njemu lastnem, se mu posvečati, pedagoških problemov v glavnem ne bi bilo.

To poznamo v vseh modernih gibanjih in tudi gospodarstvo to že ve. Da bi  firma optimalno delovala, mora imeti posameznik v svojem okviru dela maksimalno svobodo. Človek mora imeti svobodo, da je lahko kreativen. Danes je vedno manj ljudi zadovoljnih na delovnem mestu, kjer jim je delo točno predpisano; zadovoljni so z nalogami, ki jih smejo opraviti v določenem prostoru svobodnega odločanja. Ljudje potrebujejo danes zaupanje.

Kdor je delal kot pedagog bo vedel, kako pomembno je zaupanje kot metoda vzgoje. Zaupanje ne mora biti slepo. Če imam zaupanje, da bo nekdo opravil določeno nalogo, on pa je ne opravi, smem reči: »Razočaral si me, verjel sem, da boš to nalogo opravil.« Tega ne more zameriti. Drugače je, če mu vnaprej rečem: »Ne verjamem, da boš to lahko naredil«. Upravičeno bo rekel:« Če nimaš zaupanja vame, ne morem delati«. To je zanimivo. Velike firme vedo, da je z ljudmi možno delati le na zaupanju. To je moderen pristop. Temu nasproti stoji staro, ki posamezniku odreka sposobnost odločanja in predstavlja nasprotje tega sociološkega zakona.

Temeljni socialni in temeljni sociološki zakon sta dva bistvena elementa tridelnosti in dobro lahko razumemo, da razvoj v bodočnosti ne bo mogoč brez upoštevanja teh dveh principov. Na eni strani, da delo človeka za druge ne sme biti vezano na denar, naloga naj se opravlja iz veselja do vsebine dela, na drugi strani pa mora skupnost skrbeti za to, da se taki ljudje ne izčrpajo, skupnost mora zanje skrbeti tako, da imajo vse kar za življenje potrebujejo. V antropozofskih krogih srečujemo pogosto tako situacijo na Waldorfskih šolah. Pravimo, ti si učitelj, krasna naloga, kot idealist se moraš ukvarjati s tem, predajati se ves temu poklicu. Koliko ti bomo za to lahko plačali pa je odvisno od tega, koliko bomo imeli na razpolago. To seveda ne sme trajati predolgo, sicer se bodo ti ljudje izčrpali, izgubili voljo. Če morajo vedno moči samo investirati, okolje pa tega ne honorira, in jim ne daje na razpolago, kar potrebujejo oni. Tudi pozitivne izkušnje srečujemo. V eni od Dunajskih Waldorfskih šol je učitelj obravnaval s svojimi učenci grško-latinsko kulturno epoho. Zelo si je prizadeval in otroci so v polnosti doživeli čas te kulture. Ena od mater učencev iz razreda je to videla, prišla k učitelju in ga vprašala, če je bil kdaj v Grčiji in Italiji. Izvedela je da še ne, ker ni imel denarja in si takega potovanja nikoli ne bi mogel privoščiti. Vse kar ve da ima iz knjig. Mati učenca se je povezala z drugimi starši in predlagala, da učitelju omogočijo med počitnicami potovanje v Grčijo in Italijo, da si ogleda mesta razcveta te kulture preteklosti. Vsi so bili za. Zbirali so denar in pred poletnimi počitnicami dali učitelju kar veliko vsoto s prošnjo naj si svoje znanje o kulturi Grčije in Rima dopolni s takim potovanjem.

Krasen primer. Ena oseba je bila dovolj budna in videla, da se je učitelju treba zahvaliti za izvrstno delo. Starši so darovali denar in do tega potovanja je lahko prišlo. Si predstavljate kakšno veselje in notranje zadovoljstvo je doživel ta učitelj ob dejstvu, da so njegova prizadevanja opazili. To je krasen znak za to, kako zelo potrebno je opaziti prizadevanja in delo nekoga. Nekdo, ki mora vedno znova delati, tega dela pa nihče ne opazi in ne pohvali, je lahko razočaran, posebno v primerjavi s človekom kjer vlada srečna okoliščina, da se  prizadevanja opazijo in priznajo.

Poznal sem družino. Oče je bil navaden delavec, zidar. Preprost človek, toda zelo nadarjen, zelo zainteresiran. Njegova žena je bila skrbna gospodinja. Imela sta pet otrok in majhno stanovanje. Otroci so res spali eden nad drugim, v posteljah z nadstropji. Eden se je leže v svoji postelji učil zgodovino, drugi je vadil čelo, tretji je delal naloge iz matematike, četrti se je na pamet učil. Vse istočasno v enem prostoru. Mati je imela to čudovito sposobnost, da je svoje otroke vedno za vse hvalila. Iz teh otrok so se razvili neverjetno pridni ljudje. Čelist je postal čelist dunajskih filharmonikov, vsi drugi so prizadevni v svojih poklicih. Izkušnja, da jih je v času otroštva mati vedno znova potrjevala je pomembna. Ravno nasprotno se dogodi, če nekdo nekoga stalno kritizira. Otroci, ki odraščajo ob stalni kritiki odraslih. se težko razvijejo. Četudi je kritika med odraslimi upravičena, delamo v bistvu s kritiko vsakega človeka slabšega kot je. Z ničemer ne moremo bolj spodbujati kot s pohvalo.

Sedaj pa še biološko – dinamično poljedelstvo. Zanimivo je, da so se poljedelci že zgodaj obrnili na Rudolfa Steinerja s prošnjo, da bi jim dal nasvete za plodno poljedelstvo. Rudolf Steiner pa je bil leta 1923 in 1924 pod velikim pritiskom in kljub dvakratni obljubi, da bo imel tečaj za poljedelce, do tečaja pa ni prišlo. Grof Keyserlingk iz Koberwitza  je potem to le dosegel in za Binkošti leta 1924 je prišlo v Koberwitzu  do osmih predavanj, ki jih imenujemo Poljedelski tečaj. To je eden najtežjih tečajev, ki jih je imel Rudolf Steiner.

Če človek ta predavanja prvič bere, sreča celo vrsto trditev, ki jih takoj ne more sprejeti, ki pa so za poljedelstvo danes izjemno pomembne. V zvezi s poljedelstvom med člani društva AJDA ni treba veliko govoriti, saj imate med vami pogosto strokovnjake kot gospo Thun, pa tudi druge, ki na tem področju zelo intenzivno delajo in raziskujejo. Tudi o preparatih, ki jih nekateri imenujejo najdragocenejšo Steinerjevo zapuščino, ne bom govoril. To, da  z biološko-dinamičnimi preparati lahko spodbujamo tvorbo humusa, veste iz svojih izkušenj. Neverjetno je, kaj sprožajo ti minimalni dodatki preparatov s katerimi cepimo naše komposte, kako vodijo procese razkrajanja in s silami podsončnih in nadsončnih planetov izboljšujejo kaljivost in zdravje rastlin. Čudovito je, kako rastlinski in živalski materiali, ki gredo skozi točko popolne razgradnje ob dodatku preparatov gradijo humus, snov, v kateri se novo življenje optimalno lahko razvije. Za kemika in alkimista je zasledovati kako Rudolf Steiner daje napotke za izdelavo preparatov čudovita stvar. Določena zdravilna zelišča je potrebno obesiti v zrak, izpostaviti učinkovanju sil poletja, drugič zakopati v zemljo in izpostaviti delovanju sil zime. Čudovito je spoznanje, kako energije celega leta lahko sodelujejo pri izdelavi teh dragocenih preparatov. Verjamem, da grandioznosti, ki jo je s temi preparati Rudolf Steiner človeštvu dal, pravzaprav še vedno ne razumemo.

Bil sem v farmi Sekem v Egiptu, sredi egipčanske puščave. Mnogo kilometrov daleč naokoli nič razen peska. V tistih razmerah je Dr. Ibrahim Abuleisch  Egipčan, ki je v Gradcu študiral kemijo in tam spoznal antropozofijo in biološko- dinamično metodo, ustvaril oazo. Prvotno je hotel ostati v Evropi. Potem pa se je vrnil v Egipt in tam zgradil biološko – dinamični center. Delal je kot glavni kemik v veliki avstrijski farmacevtski firmi. Potem pa je zaprosil, da ga firma izplača in odpusti. Vsi so bili začudeni nad to njegovo odločitvijo, saj je bil eden najbolje plačanih kemikov. On pa je odšel v puščavo.

V Egiptu je prišel na ministrstvo za poljedelstvo in rekel, da bi rad kupil kos puščave. Rekli so, da imajo puščave dovolj in naj pove, kje bi si jo izbral. Hodil je skozi puščavo. Na nekem mestu je imel občutek: tu ne bi ostal, drugje: tu bi morda ostal in potem je prišel na mesto kjer je začutil, da bi tu lahko naredil oazo. Tam je našel tri domačine, dva beduina in Felaha, prebivalca puščave. Rekel jim je, da bo tu naredil oazo. Felah mu je rekel, da bo ostal pri njem kot njegov čuvaj. Na tistem mestu so začeli nato kopati vodnjak. Vse se  dela ročno. V sto metrih globine je našel vodo. Nepredstavljivo. Ko je kopal drugi vodnjak sem ga vprašal, zakaj ne dela s stoji. Odgovoril je, da pri delu s strojem dela le en človek pri delu na roko pa lahko da delo tridesetim ljudem. Krasno. Ne prihraniti delo temveč ustvarjati. To je pomembno. Mi na zahodu se veselimo nad vsakim delom, ki si ga lahko s stroji prihranimo, pozabljamo pa, da s tem ustvarjamo brezposelne. Gospod Abuleisch dela drugače. Skrbi za to, da čim več ljudi iz okolja zaposli. Tako so ljudje pri njem in mu pomagajo. Stvar se je razvijala naprej. Ibrahim Abuleisch je pridobil celo vrsto evropskih sodelavcev, večji del iz Nemčije pa tudi iz Francije in Holandije ki so mu pomagali, da je v nekaj letih iz puščave res naredil oazo. Sodelavci iz Evrope so vedeli kaj antropozofija je, kaj je antropozofska pedagogika, kaj je evritmija, kaj je biološko- dinamično poljedelstvo. Tako je uresničil, kar pripoveduje neka arabska pripovedka, ki pravi, da so našli človeka, ki je v puščavi ležal na tleh in uho pritiskal na pesek. Ko so ga vprašali kaj dela je rekel: prisluškujem zemlji. Puščava joka. Rada bi bila cvetoč vrt. Dr. Ibrahim Abuleisch je uspel ne le zaznati besedo puščave, temveč res narediti vrt iz popolnoma neplodne ozemlje, polne kamenja. Na zunanji strani je posadil hitro rastoče visoko drevje, ki dela dobro senco in zaustavlja puščavske vetrove, vse področje je prepletel s kanali za namakanje po stari egipčanski metodi tako, da namaka nekaj časa eno in nekaj časa drugo polje. Ko se sprehajaš, slišiš šumenje vode, ki krasno čista naenkrat priteče. Voda se izgubi v pesku, tla pa ozelenijo. Kaj pa tam raste? Vse mogoče. Sadje in zelenjava. Čez nekaj let je postavil rastlinjake v katerih rastejo paradižniki, jajčevci. Ima cela polja začimb in zdravilnih zelišč. Polje kamilic, veliko drugih zeli; kot meto, meliso, vse mogoče. Iz tega se lahko veliko naredi. Stvari se skrbno sušijo, režejo, ribajo, pakirajo in prodajajo. V Egiptu uživa farma Sekem velik ugled. Vsako jutro zelo zgodaj spravljajo iz polj svežo zelenjavo in sadje, vse pakirajo v plastične vrečke. Pet velikih tovornjakov odpelje zelenjavo vsak dan v 60 kilometrov oddaljen, kjer jih na trgu prodajo. Ima pet lastnih trgovin, ostanek pa razdeli na razna prodajna mesta. Vse se prodaja pod imenom »Najboljše iz narave«, kot biološko – dinamično pridelano sadje in zelenjava. Neprodano zelenjavo še isti dan predelajo v kuhinji. Obiskal sem ga pred petimi leti. Takrat je imel 400 sodelavcev. Letos je praznoval petindvajsetletnico obstoja in prisotnih je bilo 2000 ljudi. Seveda je bilo vmes razen zaposlenih še veliko gostov. Interes za biološko – dinamično metodo pa je v vsem Egiptu spodbudil in sodeluje s 160 egiptovskimi biološko – dinamičnimi kmetijami. Odlično sodeluje z državo in zaradi odličnih uspehov pri pridelovanju bombaža je dosegel, da je država umaknila dekret o obveznem škropljenju bombažnih polj s strupi in pridelovalcem svetuje, da delajo po biološko-dinamični metodi. Dr. Abuleisch je za predelavo bombaža postavil predilnico, tkalnico in izdeluje spodnje perilo iz bombaža, ki se prodaja po celem svetu. S pomočjo antropozofskih zdravnikov izdeluje že celo vrsto zdravil.

V okviru farme Sekem je antropozofska pedagogika, šola praktičnih poklicev, za predelavo lesa, metalov, elektro stroko. To šolo, evritmijo in antropozofsko medicino  financira v duhu Steinerjeve tridelnosti iz dohodkov kmetijstva in proizvodnje.

V okviru Sekema je tako imenovan terapevtikum, kjer pod eno streho pacient najde vse oblike antropozofskega zdravljenja: zdravnika, evritmijo, zdravilno evritmijo, zdravljenje z govorom in tako naprej. Zdravljenje je brezplačno, saj pacienti tam praviloma niso v stanju, da za zdravljenje karkoli plačajo. Opremili so  tudi mobilni ambulantni avto z enostavnimi sredstvi za diagnozo. Z zdravnikom in dvema pomočnikoma vsakodnevno obiskuje vasi in težko bolne, ki ne morejo priti v ambulanto in jih oskrbi s potrebnim. To je socialna gesta, ki zagotovo ne prinaša dobička, temveč se financira iz dobička gospodarske dejavnosti.

Za finansiranje vse te dejavnosti potrebuje Dr. Abuleisch veliko sponzorjev. V Nemčiji je društvo, ki zbira denar in podpira njegovo dejavnost. Četudi se projekt Sekem sam še ne financira je vendar čudovit impulz. Denar ni na svetu zato, da ga nosimo po žepih, temveč ima nalogo, omogočiti dobre stvari. Takrat, ko ga ne potrebujemo, je prav da služi drugim, ki imajo dobre ideje in jih želijo uresničiti pa jim denarja primanjkuje. Denar naj bi vedno tekel tja, kjer  lahko služi dobremu.

Ena od zahtev Rudolfa Steinerja v nacionalno – ekonomskem tečaju je, da bi moral denar ki ne dela, izgubljati na vrednosti in bi se moral starati. To bi bilo prav.

S tem pa smo se dotaknili nalog, ki nas čakajo v bodočnosti, in smo se jih v majhni meri že lotili. Sem sodijo, kar vidimo prav tako na primeru iz Egipta, odnosi in vprašanje družbe.

V bodočnost je usmerjeno tudi delo z biološko  – dinamično metodo, kjer se ne angažiramo samo za naše čase, temveč je potrebno za bodočnost.

Sedaj bi rad prikazal zgodovino antropozofske družbe po smrti Rudolfa Steinerja. Dužba je šla po njegovi smrti skozi dve pomembni krizi. Pogledali si bomo kakšne naloge za bodočnost iz tega nastajajo in katere težave in nevarnosti obstojajo. Prvi del življenja družbe po smrti Rudolfa Steinerja je skoraj žalostno poglavje, ki ga lahko brez slabe vesti tudi opravičimo. Čas, ki ga je imel Rudolf Steiner za oblikovanje nove družbe je bil zaradi njegove nepričakovane smrti prekratek, da bi bilo predsedstvo, ki ga je za božični kongres oblikoval, stabilizirano. Za vodenje je bilo določenih pet osebnosti, ki so si bile edine, da je bil Rudolf Steiner velika osebnost, pokazalo pa se je, da imajo težave s sodelovanjem. Če si predočimo te osebnosti, njihove temperamente in posebnosti, lahko razumemo, da so bile njihove reakcije po smrti Rudolfa Steinerja različne. Zelo zanimivo je, da si njegova žena in sodelavka, ki je z njim delala najdlje, Marija Steiner, dela brez Rudolfa Steinerja skoraj ni mogla predstavljati. Smrt Rudolfa Steinerja jo je najbolj prizadela in za sebe ni videla možnosti nadaljnjega delovanja v vodstvu antropozofske družbe. Hotela se je takoj umakniti in se posvetiti samo še delu v gledališču,  evritmiji in založništvu, saj je bila za publikacije predavanj Rudolfa Steinerja odgovorna, pa tudi Rudolf Steiner jije v testamentu zapisal vse pravice iz njegovih knjig in predavanj. Ita Wegman je bila neverjetno deloven in impulziven človek. Ker je zastopala Rudolfa Steinerja v zadevah ezoterike, je bilo za njo samo po sebi razumljivo, da nadaljuje z nalogami, ki jih je prej sprejela. Smatrala je, da je njena naloga, da  nadaljuje tako dobro kot je mogoče s tako imenovanimi pravili in da vodi še naprej razredne ure visoke šole za duhovno znanost. S tem ni precenjevala svojih možnosti. Marija Steiner je menila, da je to absolutno prepotentno. Kako si kdo po smrti Rudolfa Steinerja upa nadaljevati s takimi stvarmi. V Iti Wegman in Mariji Steiner, sta se srečala dva različna temperamenta in iz enega ali drugega stališča je lahko razumeti, da je njuno sodelovanje moralo pripeljati v težave.

Albert  Steffen je bil zastopnik Rudolfa Steinerja in po njegovi smrti spet v drugi situaciji. Bil je umetnik, in na Goetheanumu povezan s sekcijo za lepe umetnosti.Skoraj vsako leto je napisal novo dramo, ki so jo na Goetheanumu uprizorili. Seveda se je čutil dolžnega, kot umetnik pa tudi pozvanega, da delo Rudolfa Steinerja nadaljuje.

Günter Wachsmut je bil spet v drugi situaciji. Bil je najmlajši in je relativno pozno prišel v antropozofsko družbo. Rudolf Steiner se je, ko je imenoval Wachsmuta celo opravičil, da imenuje tako malo znano osebo in je skupščino prosil, da mu zaupa.. Doktor Wachsmut je bil Steinerjev osebni sekretar. Vodil je organizacijo Steinerjevih osebnih zadev in potovanj. Doktor Wachsmut je smatral, da je njegova glavna naloga, poskrbeti za dogradnjo drugega Goetheanuma. Rudolf Steiner je naredil le koncept zunanjosti, vse drugo je bilo še odprto. Wachsmuth se je namenil, da bo na vsak način, ne glede na težave, začel z realizacijo tega objekta.

Osebnosti v predsedstvu družbe so bile zelo različne in so reagirale na smrt Rudolfa Steinerja različno. Ko se niso mogli z zaupanjem  orientirati po Rudolfu Steinerju, si niso bili več enotni. Okrog vsake od teh osebnosti so se oblikovale grupe, ki so se ukvarjale s področji za katera so bile te osebnosti zadolžene. Tisti, ki so se družili z Marijo Steiner, so pogosto skeptično gledali na dejavnosti Ite Wegman. Sodelavci Ite Wegman, predvsem zdravniki antropozofske medicine so bili fascinirani nad osebnostjo Ite Wegman in bi šli zanjo v ogenj. Na drugi strani ti zdravniki niso imeli nič opraviti z gledališkim delom Marije kot pristaši Marije Steiner niso imeli nobenega razumevanja za izjemno dejavnost in angažiranost zdravnice  Ite Wegman.

Med članstvom so se pojavile močne antipatije. Skupina pomembnih članov je skušala Ito Wegman z zdravnico, ki je bila njena prijateljica, izključiti iz predsedstva družbe. To je bilo hudo. Pri tem je imela skupina, ki je nastopala proti Dr. Iti Wegman in Dr, Vreede tudi svoje razloge. Ita Wegman je Rudolfu Steinerju zastavila vprašanje glede nove misterijske medicine. To je bil impulz, ki ga je Rudolf Steiner s hvaležnostjo sprejel, ki pa je bil močno orientiran v bodočnost. Skupina, ki se je zavzemala za izključitev Ite Wegman iz predsedstva se je bala, da bo Ita Wegman medicino ali antropozofijo nasploh, privedla s svojim načinom v konflikt z medicino, kot se je poučevala na univerzi. Ta skupina je videla svojo glavno nalogo v tem da antropozofsko medicino usposobi za nastop v družbi. Bali so se, da bi Ita Wegman, svojim v bodočnost orientiranim impulzom za  misterijsko medicino, utegnila antropozofiji škoditi. To lahko razumemo.

Kljub temu so leta 1935 na generalni skupščini, deset let po smrti Rudolfa Steinerja, zares postavili zahtevo, da se obe osebnosti, Ite Wegman in Dr. Vreede izključi iz predsedstva. Albert Steffen kot predsednik je na  skupščini zapustil dvorano. Po odmoru so ga pripeljali nazaj. Ko so glasovali, so z večino sprejeli odločitev, da se Ita Wegman in Dr, Vreede izključita iz predsedstva družbe. Nekaj takega ne bi smeli nikoli skleniti. Kar so sklenili je imelo posledice. Veliko sodelavcev Ite Wegman je iz antropozofske družbe izstopilo in dve antropozofski družbi Anglije in Holandije, ki sta bili tesno vezani na delo Ite Wegman, sta se od Goetheanuma distancirali.

Za razvoj antropozofije je bil to težak udarec. Če danes gledamo nazaj moramo reči, da se je velikost in moč antropozofske družbe pokazala v tem, da družba zaradi tega ni razpadla in se ni razpustila. Predstavnik holandske družbe je po dveh  desetletjih prišel na Goetheanum na Božični kongres in prosil za ponoven vstop Holandiije v antropozofsko družbo in v Goetheanum. Albert Steffen je ponoven vstop Holandije z velikim veseljem in hvaležnostjo sprejel. Nekaj let za tem se je tudi angleška antropozofska družba ponovno združila z Goetheanumom. Ta huda rana se je lahko zacelila. Družbo pa je čakala še ena kriza: Prišlo je do nesporazumov med Marijo Steiner in Albertom Steffenom. Tega pravzaprav ne moremo razumeti, saj je Albert Steffen v konfrontaciji Ite Wegman in Marije Steiner zvesto podpiral stališče Marije Steiner.

Iz razlogov, ki jih ni mogoče razumeti, se je Marija Steiner bala, da bo zapuščina njenega moža, objavljanje in izdajanje del Rudolfa Steinerja, pri Albertu Steffenu v slabih rokah. Zunaj antropozofske družbe, skupaj s skupino osebnosti do katerih je imela zaupanje je ustanovila  društvo, ki naj bi upravljalo z zapuščino Rudolfa Steinerja. To društvo. To je privedlo do nasprotij. Na božičnem kongresu je Rudolf Steiner izrazil mnenje, da je založba bistveni sestavni del visoke šole za duhovno znanost in je izdajanje knjig pravzaprav dal v roke visoke šole. To ni bilo v protislovju s testamentom, v katerem je pravico založbe dal v roke svoje žene Marije Steiner, ki je bila aktivna tako v predsedstvu visoke šole za duhovno znanost kot v antropozofski družbi. Težava pa je nastala, ko je to zapuščino, pravice v zvezi s to zapuščino, Marija Steiner vzela, iz visoke šole.

Albert Steffen je moral seveda protestirati proti temu. Zahteval je, da mora biti založba v rokah visoke šole. Društvo, ki je upravljalo s Steinerjevo zapuščino je sprožilo proces proti visoki šoli za duhovno znanost in Albertu Steffenu. Sodnik se je ravnal po testamentu Rudolfa Steinerja in zahteve visoke šole ni mogel sprejeti. Marija Steiner in društvo, ki je upravljalo s Steinerjevo zapuščino je te pravice dobilo, predsedstvo antropozofske družbe pa je pravice do izdaje knjig Rudolfa Steinerja izgubilo. Tudi to se nikoli ne bi smelo dogoditi. Samo jedro antropozofske družbe, visoka šola za duhovno znanost, je lahko odgovorna za izdajo Seinerjeve literature, njegove zapuščine.. 

Antropozofski družbi je to spet prineslo razkol. Ljudje, ki so bili res prijatelji so se pridružili različnim stališčem in se drug drugemu izogibali. Tudi to krizo je antropozofska družba obvladala. Po dveh desetletjih je predsedstvo s svoje strani pristalo na to, da upravlja z izdajo del Rudolfa Steinerja samo društvo. Celo v današnjem času še vedno nekateri velikani prejšnjih časov menijo, da se predsedstvo antropozofske družbe pri Mariji Steiner ni dovolj opravičilo.

S tem smo prišli v sedanjost.  Po koncu 2. svetovne vojne je antropozofija začela delati z novim močmi. Po letu 1989 je postalo mogoče zastopati stališča antropozofije v javnosti udi v vzhodnih deželah. Antropozofija se je razvijala predvsem na vseh praktičnih področjih antropozofije. Največje razširjenje po vsem svetu vidimo v waldorfski pedagogiki, kjer imamo več kot 900 šol in Waldorfske šole se odpirajo tudi v prekomorskih deželah. Waldorfsko gibanje je priznano v  svetu. Pri modernih reformah običajne pedagogike je waldorfska pedagogika pogosto vzgled. To je veliko priznanje.

Waldorfske šole imajo svojo organizacijo za ozaveščanje pomena svobodne vzgoje s skrajšanim imenom EFFE. To je zveza, ki skuša zaščititi pravico do svobodne vzgoje. Razvili so jo pod okriljem Zveze za Waldorfsko pedagogiko in zaseda vsakih nekaj let. Prvotno je zasedala v Helsinkih na Finskem, kongresi pa so bili tudi v Budimpešti. To je pomembna pobuda, ki skuša globalno uveljaviti zahtevo po svobodni vzgoji. Zahteva, da se staršem prizna pravica in možnost izbire šole, ki ji bodo zaupali vzgojo svojih otrok. To gibanje je razširjeno po vsem svetu, tudi v Afriki, južni Ameriki, Avstraliji in vzhodni Aziji. To je nekaj izjemnega. Še pred dvajsetimi leti si ne bi mogli predstavljati, da na Tajskem ali v Maleziji lahko zaživi antropozofski impulz.

Pripovedoval sem o Egiptu, kjer se je močno razcvetela predvsem biološko- dinamična metoda. Toda biološko – dinamično gospodarjenje je tudi v Avstraliji zelo razširjeno. Priloga časopisa  Goetheanum »Antropozofija v svetu« predstavlja take iniciative. Človek je navdušen nad tem, kje vse se v svetu oblikujejo antropozofske oaze.

Vsa ta prizadevanja so v bistvu del borbe za svobodo duha.

Pred kratkim sem na Dunaju sodeloval v razgovoru zastopnikov državnega šolstva in predstavnikov waldorfske pedagogike. Prisostvovali so tudi predstavniki drugih privatnih šol kot Montesori – šole in drugih. Ugotovili smo, da predstavlja dejstvo, da konvencionalne, državne šole dobijo državne podpore, waldorfska pedagogika in Montesori šola pa ne dobita nobenih državnih finančnih podpor, kršenje osnovnih pravic. Predstavnik oblasti se je seveda izgovarjal in nam dajal nasvete, kako naj poskusimo priti do sredstev. Mi smo zastopali stališče, da zahtevamo to, kar nam pripada, da ne prosimo ubogajme in da je šole potrebno obravnavati enako.

Podobna situacija je tudi na področju medicine. Avstrijska država bi najraje predpisala h kateremu zdravniku greš, skuša to določiti kar regionalno glede na prebivališče. Zavračajo plačevanje zdravil in zdravnika, ki ga izberete sami. S tem torej onemogočajo pravico, do svobodne izbire zdravnika. V Nemčiji je situacija boljša, tam ima pacient pravico izbirati zdravnika in zdrava s katerimi se bo zdravil. Država, zavarovalnice mu vse to plačajo. Tudi v Nemčiji pa je tako, da vsakih nekaj let skušajo te pravice spet izničiti in si izmišljujejo nove pogoje in nove postopke. Le ponoven upor državljanov ohranja možnost svobodne izbire. Danes očitno ni mogoče drugače, kot zahtevati svoje pravice po politični poti in se na ta način vedno znova zavzemati za svobodo duha. Kljub temu, da imamo velike težave z oblastmi in državo lahko le ugotovimo, da interes za komplementarne, celostne metode zdravljenja raste.

Mi mislimo, da antropozofska medicina ni alternativna. Alternativno bi pomenilo šolska medicina ali antropozofska medicina. Smatramo, da je antropozofska medicina razširitev šolske medicine. To ni nasprotje šolske medicine, temveč možnost, da se ta razširi z duhovnimi aspekti. Pacient naj bi imel pravico, da izbira način svojega zdravljenja. V Avstriji mora pacient, ki se zdravi antropozofsko, sam plačati zdravnika in zdravila. Nekatere zavarovalnice v primeru dodatnega zavarovanja stroške antropozofskega zdravljenja plačujejo. K temeljnim pravicam, ki pa si jih očitno moramo šele izboriti, bi morala soditi svobodna izbira zdravnika in načina zdravljenja.

Metoda biološko – dinamičnega  gospodarjenja se zadovoljivo širi. Moramo pa priznati, da se biološko kmetovanje širi hitreje od biološko – dinamičnega. Tam, kjer se dela na biološko-dinamičen način lahko po vseh možnih pokazateljih, zdravju zemlje, zdravju rastlin, živali in človeka vidimo, kako neizmerno dragocena je ta metoda je in kako zelo potrebno bi jo bilo uporabljati za pridelovanje vse hrane.

Zanimivo pa je, kako so se različna področja antropozofije v različnih pokrajinah razvila. Nekje bolj ena stvar, nekje druga. V Sloveniji imamo razveseljivo situacijo, da se je ravno biološko – dinamično gospodarjenje razvilo najmočneje. Vi imate samo v biodinamiki toliko članov, kot mi v vsej antropozofski družbi v Avstriji. Lahko ste ponosni na to. Zanimivo je, da se je v Italiji in v Holandiji močno razvila medicina, v Avstraliji spet biološko – dinamično gospodarjenje. To je zelo različno, kje se katere stvari zasidrajo.

Za biološko- dinamično gospodarjenje je problem splošna situacija pridelovanja hrane v svetu. Če gledamo na kmetijstvo na danes običajen način, namreč, da naj se hrana prideluje v svetu tam, kjer je to najceneje, pomeni to uničenje regionalnega kmetijstva. Če bi zaračunavali vse stroške, državne subvencije, obremenitev okolja z modernim pridelovanjem, potem uvažanje kanadske pšenice nikoli ne more biti boljša in cenejša rešitev. Če uvozimo kanadsko pšenico, zanemarjamo lastne njive. Kmetje ostanejo brez zaslužka, brez dela. Potem jih subvencioniramo, pogosto zato, da nič ne delajo. To grozljivko tudi evropska unija spodbuja. Situacija, ki nam jo prinaša globalizacija je nevarna: če vlada mnenje, da je cenenost nekega blaga odločilna, je to zelo nespametno.

Ko sem v Egiptu vprašal doktor Abulaisha, zakaj kopljejo sto metrov globok vodnjak delavci na roko je rekel: Če kupim stroj, moram plačati stroj. S strojem bosta delala morda dva človeka. Če vodnjak kopljejo ljudje, bom z denarjem za stroj lahko plačal trideset ali štirideset ljudi. Moj interes ni delati tako poceni kot mogoče, temveč dati ljudem delo. To je zagotovo bolj zdravo stališče. Vsaka racionalizacija, pomeni, da ljudje izgubljajo delo. Smisel ni v tem, da imamo čimveč brezposelnih.

Zanimivo je, da se predvsem tem, kjer se ustvarjajo veliki dobički, na primer v farmacevtski industriji, kjer so že tako ali tako velike firme, še vedno združujejo, racionalizirajo in odpuščajo na tisoče ljudi. Komu to služi? Samo akcionarjem. Kaj takega bi morali prepovedati. Če bi firma dokazala, da ne dela ekonomično, ker ni svojih postopkov dovolj racionalizirala, bi človek to še lahko razumel. Če pa farmacevtske firme, ki tako ali ustvarjajo ogromne dobičke poskušajo še dodatno racionalizirati, odpuščajo ljudi, da svoje dobičke povečujejo, je nerazumljivo, da država v to ne poseže. Govorimo o svobodnem gospodarstvu in dovoljujemo kapitalizem vsake ekstremne oblike. Volivci bi se morali opredeliti proti takim dogajanjem. Volivci bi morali budno spremljati dogajanja in voliti proti takim odločitvam.

Še ena stvar, ki ima zagotovo karakter bodočnosti. To je impulz, ki ga je Rudolf Steiner dal za področje gospodarstva in denarja. V času njegovega življenja ta impulz ni bil realiziran. Šele pred dvema desetletjema so ga poskušali uveljaviti. Tako antropozofsko bančništvo. Kaj so temeljne ideje antropozofske banke? Temeljna ideja je, da tisti, ki na banko naloži denar sme odločati v kaj bo banka ta denar vložila. Če danes vlagate svoj denar v banko predajate banki vse pravice odločanja, kaj s tem denarjem počne. Banka za to plača obresti. Obresti pa so danes nizke in v bistvu nezanimive. Prav pogledano pa naj bi tisti, ki ima viške denarja, odločal in vplival na to, kam se njegov denar investira. Antropozofska banka je uvedla princip, da vsak od varčevalcev, ki vlaga v banko tudi pove kako naj bi se njegov denar uporabljal. Če vložim denar in določim, da se uporablja za biološko- dinamično kmetovanje pomeni to, da mora biti denar na banki za to na razpolago. Denar, ki je namenjen za te namene se mora za te namene uporabiti. Mislim, da je to krasna stvar.

Razen tega so ustvarili še dve novosti. Denar, ki se daruje in denar, ki se izposoja. Razvili so idejo, da potrebuje banka, če hoče nekomu dati denar, neke vrste varstvo. Nekdo pa, ki nobenega denarja in premoženja nima, želi pa narediti nekaj dobrega, varstva banki ne more ponuditi. Torej  mu banka denarja ne bi dala, ker ne ve ali ga bo lahko kdaj vrnil. Če pa se najdejo ljudje, ki imajo zaupanje, da bo določena oseba naredila nekaj dobrega lahko kot skupina porokov sprejmejo garancijo za določeno vsoto, ki jo dajo na razpolago za uresničenje projekta. Vse pa je utemeljeno na zaupanju. Zaupanje mora obstojati.

To imenujejo posojilne skupnosti. Konkreten primer: ena od Waldorfskih šol bi morala zgraditi dodatno stavbo in je potrebovala za to 7 milijonov šilingov. Šola je ponudila pakete po 1000 ASH. Starši in prijatelji te šole so podpisali obveznice in z garancijami, ki so jih zbrali, so dobili denar za gradnjo. V desetih letih je šola ves ta kredit lahko tudi vrnila. Ljudje, ki so se svojim denarjem angažirali niso zgubili nič. To je dobra stvar.

Naslednja stvar pa je darovan denar. Na področju duhovnega življenja imamo vzgojne ustanove, recimo vrtci, ki nujno potrebujejo subvencije ali države ali občin. Zagotovo je tako, da se nobena ustanova za vzgojo ne more sama financirati. Podobno kot veliki orkestri ali opere potrebujejo subvencije, saj s prodajo vstopnic ne pokrivajo stroškov. Slišal sem, da Dunajska državna opera potrebuje za vsak dan milijon šilingov subvencij. To je ogromno denarja. Institucije, ki skrbijo za duhovno življenje ali kulturo in ne dobijo subvencije od države ali občin, lahko obstojajo samo z darovanim denarjem. Takim ustanovam ni mogoče denarja posojati, saj ga ne bi mogle vrniti. To je faktor, ki igra določeno vlogo pri antropozofskih bankah. Ljudi, ki imajo denarja preveč prosimo, dda ga darujejo. Banka vzpostavi kontakt med darovalcem in tistim, ki denar dobi. Tudi to je pomembna možnost.

Za bistven premik na tem področju se moramo zahvaliti notarju Ernstu Wilhelmu Barkoffu. Bil je tisti, ki je prvi zastopal stališče, da moramo stvari v praksi uresničevati. Združil se je z ljudmi, ki jim je zaupal in sklenili so, da enostavno poizkusijo: kar zaslužimo, oddamo v skupno blagajno in vsak, ki nekaj potrebuje, lahko iz skupne blagajne dobi, kar meni, da potrebuje. Stvar je položena v njegovo odgovornost. To je bila seveda drzna misel Barkoff je pripovedoval, da je bil pogosto presenečen nad obračunom tako dobljenega denarja. Zgodilo se je, da si je nekdo kupil krasen avto, medtem, ko se je on sam, ki je denar ustvaril odrekel temu, da kupi novo obleko. Tak princip je mogoč samo v krogu ljudi, ki se poznajo in ki imajo zaupanje drug do drugega. Barkoff je ta princip v praksi preizkušal deset ali dvanajst let in nabral veliko izkušenj. Stvar se je pokazala kot možna.

Wilhelm Barkoff je uresničil celo vrsto zanimivih impulzov. Ustanovil je tudi Bochumsko GLS Banko, ki je imela na razpolago denar za izposojo, denar za darilo in denar za nakupe. Dosegel je še nekaj drugega. Vlagateljem je ponudil da na svoje vloge lahko dobijo normalne obresti, da se obrestim lahko odrečejo ali  obresti namenijo za neko dobro stvar. Nekdo, ki ima toliko denarja, da ni odvisen od obresti, se lahko vnaprej obrestim odreče in določi, da se obresti investirajo na primer v biološko – dinamično poljedelstvo ali v waldorfsko pedagogiko. To je poskus, da se denar izloči iz funkcije človekove samo pomembnosti. Denar mora izgubiti karakter sredstva moči in naj bi vedno bolj služil delu tistih ljudi, ki hočejo narediti nekaj dobrega za svet. GLS banko so v prvi vrsti ustanovili za waldorfsko pedagogiko in biološko – dinamično poljedelstvo. Medtem pa ima banka toliko kapitala, da lahko financira tudi gospodarstvo. GLS banka podpira  pridobivanje energije iz zraka ali solarno energijo, pridobivanje energije sonca, torej nove iniciative, ki potrebujejo denar, želijo v svetu narediti nekaj dobrega niso pa še priznane.

Investiranje v tem duhu porabljenega denarja je blagor. O tem rad pripovedujem ne le ker sem doživel osebnost gospoda Barkoffa, temveč zato,  ker je on uresničil pobude Rudolfa Steinerja, ki se jih za časa življenja Rudolfa Steinerja še niso upali lotiti. Če bi v času življenja Rudolfa Steinerja nekdo predlagal ustanavljanje antropozofske banke, bi se antropozofi verjetno uprli češ da bi bilo to arimanično. Verjetno ne bi razumeli, da gre pri tem v bistvu za prizadevanje, da ta denar preobrazimo iz arimaničnega načina delovanja.

V našem času pa se lahko veselimo, da take iniciative so. Če ima človek denar, ki ga ne potrebuje nujno, ne more biti nič lepšega kot to, da razmišlja, komu pa bi ta višeka dal na razpolago, da lahko kaj dobrega naredi. Jaz sem bil štiri leta direktor pri firmi Weleda. Samo takrat, sem imel toliko denarja, da ga nisem mogel porabiti. In res se z veseljem spominjam, da sem vsak mesec razmišljal o tem, kam bom dal tisti del svoje plače, ki se ji lahko odrečem. To je krasen občutek.  Bogati ljudje si ta občutek lahko trajno privoščijo namesto, da razmišljajo kam bodo varno naložili denar, da jih bo denar počakal. Naloga denarja mora biti, da gre tja, kjer hočejo dobri ljudje narediti nekaj dobrega in  ne tja, kjer prinaša največje obresti.

Rudolf Steiner je v tako imenovanem nacionalnem ekonomskem tečaju zapisal: denar, ki leži, denar, ki ne dela, bi moral izgubljati na vrednosti in se ne bi smel množiti. Denar bi se moral starati. Na ta način bi se lahko preprečilo, da tisti, ki ima dovolj denarja, živi od obresti, brez da karkoli dela. To bi se z denarjem, ki se stara, dalo preprečiti. Ta ideja gotovo pripada bodočnosti.

Tudi v Avstriji imamo tako banko. Žal nima toliko kapitala, kolikor bi ga bilo za ustanovitev banke potrebno, zato je naša Hermes – Avstrija v sklopu večje banke. Skrbi pa le za to, da denar, ki ga nekdo s posebnim posvetilom vloži tudi služi ciljem, ki jih je vlagatelj določil.

To je bilo nekaj o prisotnosti antropozofije v svetu. Pogledali smo, kaj antropozofija kot celota poskuša kot nove impulze prinesti v dogajanje sedanjega časa, torej kaj je bilo,  kaj je in na kaj bo lahko prispevek antropozofije v bodočnosti. Moramo reči, da se antropozofija v svetu ni tako razširila kot si je Rudolf Steiner želel, in je pričakoval. Enkrat je rekel, da bo prišel čas, ko antropozofov na bomo šteli v tisočih ampak v milijonih. To se doslej ni zgodilo. Gotovo pa je na svetu milijon in tudi več ljudi, ki antropozofijo in njene ustanove podpirajo. Število članov antropozofske družbe se ni zelo povečalo, krog privržencev pa se je. Če si pred dvajsetimi, tridesetimi leti nismo mogli predstavljati, da bodo antropozofske impulze sprejeli tudi v Koreji, Rusiji, na Tajvanu, v Sibiriji, Ukrajini in tako naprej, vidimo, da so to danes razveseljiva dejstva. Ne glede na to, kako grozljiva je trenutna situacija v svetu vidimo, da je na svetu kar precej svetlih točk, kjer nastaja bodočnost in za katere človek lahko verjame, da se bodo razvile nekaj  pomembnega in dobrega. Smo  kot sejalec, ki semena poseje, in nato gleda, kako stvari nastajajo. Mogoče pade malo semena na kamenje in zato ne kali, veliko semena pa pade na plodna tla in obilno rodi. To je tudi naše upanje za bodočnost in razlog za  naš trud.

VPRAŠANJA IN ODGOVORI:

Kaj mislite o antropozofiji v Sloveniji?

Kolikor vidim, ste na področju biološko- dinamičnega kmetovanja kar pridni. Tudi pedagogiko imate, imate Waldorfske vrtce in šolo. Mislim, da je ta pedagogika v dobrih rokah saj dela tu kot mentor šole Tobias Richter, ki je pri nas zelo spoštovan. On na Dunaju vodi izobraževanje za waldorfske učitelje in ima tudi tako imenovano Goethenistično šolo, ki je bila v času njegovega dela na Dunaju res pravi cvet. Pozneje je šel je na delo v Hamburg in na jug in vzhod Evrope in smso ga mi žal izgubili. Kjerkoli pa on je, veliko prispeva. Področje medicine je seveda odvisno od tega ali se najdejo zdravniki, ki so za to zainteresirani. Trenutno ne poznam nobenega imena v Sloveniji, ki bi za antropozofske medicinske aktivnosti prišel v poštev. Potreba pa je tudi pri vas zagotovo velika.

Kje je mogoče specialistično šolanje za zdravnike?

Skoraj v vseh deželah Evrope obstojajo dodatne možnosti šolanja za antropozofske zdravnike. V zdravniški zbornici smo dosegli, da obstoja kvalifikacija oziroma specializacija antropozofski zdravnik. Država je seveda zahtevala program izobraževanja, ki smo ga tudi izdelali. To se nanaša na daljši čas. To dodatno šolanje teče v obliki dodatnih antropozofskih seminarjev, ki vključujejo  tudi terapijo z umetnostjo. Tudi zdravilna evritmija in ritmična masaža po Iti Wegman je vključena v to. Na koncu koncev je treba narediti zaključno nalogo. Potem združenje antropozofskih zdravnikov izda takemu zdravniku potrdilo, da ima po njihovem prepričanju pravico uporabljati dodatno oznako svojega poklica z antropozofski zdravnik. Obstojajo tudi možnosti krajšega, bolj koncentriranega izobraževanja za zdravnike, in to v Nemčiji, Švici, pa tudi v Holandiji in Angliji. To izobraževanje traja nekaj semestrov. O antropozofski medicini je ogromno literature. Ne le literature Rudolfa Steinerja. On sam je imel štiri tečaje za zdravnike in dva tečaja za mlade zdravnike, torej šest tečajev. Ogromno je sekundarne literature, ki so jo napisali učenci Rudolfa Steinerja in že ta literatura je lahko v veliko pomoč vsem, ki se želi v tej smeri izobraževati. Brez praktičnega dela na neki kliniki ali sodelovanja z antropozofskim zdravnikom seveda ne gre. Študij osnovne literature pred takim praktičnim šolanjem bi bil izjemno dragocen.

Kaj svetujete za revmo in artritis?

Področje revmatičnih bolezni je široko in na splošno se ne more brez nadaljnjega točno okarakterizirati. Individualen slučaj mora oceniti zdravnik. Na splošno vemo, da se spekter revmatskih bolezni razteza od sklerotičnih oblik do oblik vnetja. Oblike revme so zelo različne. Velika razlika je med obliko, kjer gre za omejitev možnosti gibanja zaradi procesov skleroze, to je artrozo, ali artritisom. Artritis je oblika z vnetjem. Človek bi menil, da sta to dve povsem različni obliki in ne moreta imeti nič skupnega. Rudolfu Steinerju se imamo zahvaliti za zelo pomembno opozorilo. Rekel je, da so vse oblike revme primarno posledice premočnega strjevanja, premočnega oblikovanja. To pa, kar se pojavi kot vnetje, je iz te situacije poizkus telesa, da se samo ozdravi. Poviša temperaturo in spodbudi procese razblinjanja in razkrajanja, da bi samo to premočno oblikovanje in strjevanje razbilo. Ta aspekt je za zdravljenje zelo pomemben. Če naredim nekaj proti vnetju in preprečim vnetje, preprečim poskus samoozdravitve. To je zelo pomembno. Vsi revmatski procesi vnetja se danes poskušajo zatreti s sredstvi, ki preprečujejo vročino. Vemo, da to zdravljenje ostane brez uspeha. Na drugi strani moramo priznati, da je bolečina pri tej bolezni problematična in da bolečina poslabša bolezen. Če zaradi bolečine ne moremo gibati sklepa, bomo preveč obremenjevali druge sklepe. Težo bomo prelagali na druge okončine in prav je, da nekaj naredimo proti bolečinam. Danes se ponavadi dogaja, da je predpisujejo zdravila ki so obenem proti bolečini in proti vročini oziroma vnetju. To je težavno področje. Edina stvar, ki jo lahko priporočam in ki je zelo splošna terapija je Rheumasalbe – krema pri revmi – od Welede. To je registrirana specialnost, ki jo lahko dobite v lekarnah; Avstrije, Nemčije in v Švici. Verjetno je v Avstriji cena najnižja, sestava pa je enaka. V tej kremi so združena različna zelišča in sestavine, ki pri revmi pomagajo. V tej kremi je arnika, mravljinčja kislina, mandragora – to je strupena rastlina – akonit in rožmarinovo olje. Zelo harmonična kompozicija različnih sestavin, ki na različne načine učinkujejo na tako bolezen. To pa je splošna terapija, ki za individualen slučaj ni nujno edina in idealna. Ta krema ne odpravlja simptomov, temveč zdravi tendence artroze in artritisa. Pri artrozi je mravljinčja kislina, formica, najpomembnejša sestavina, proti vnetjem pa je pravo zdravilo mandragora, prava stvar za ohranjanje oblike pa je arnika. Vsaka artroza ali artritis je povezan tudi z izgubo oblike. Sklepi izgubijo obliko. Diski izgubijo pravo obliko. Za ohranjanje oblike je arnika pravo zdravilo. Kako artrozo v posameznem primeru zdraviti pa je stvar, o kateri naj odloča zdravnik. Na vsak način kot splošno podporo takega dogajanja priporočam to kremo RHEUMASALBE.

Ali je pri revmi smiselna dieta?

Seveda, to je znano. Posebej predstavlja problem uživanje mesa, beljakovin nasploh, saj povzročajo težave sestavine do katerih pride pri razkroju teh beljakovin. Lakto – vegetabilna prehrana, prehrana z zelenjavo in mlekom je vedno boljša.

Se lahko vnetje mehurja zdravi brez zdravil?

Do določene mere, ja. Zdravilno zelišče za mehur in ledvica je njivska preslica. Z njivsko preslico oziroma čajem lahko na bolezen ugodno vplivate. Za mehur pa obstoja še posebna rastlina in sicer španska muha CANTARIS. V tem sredstvu je neka sestavina, ki deluje kot nadražilo. V tem primeru predstavlja generalno zdravilo za take težave cantaris; v koncentraciji D4 ali D6. In še eno sredstvo spada v to vrsto za mehur in se imenuje BERBERIS BLUKTS.; koncentracija D2 do D4 v obliki kapljic. Dilutio.

Kaj pa pri težavah  z venami?

Pri venah se lahko pomaga že s kozmetičnim preparatom HAUTTONIKOM od  Welede, tonik za kožo, ki se dobi ali v tubi ali v steklenički z 200 ml vsebine. Ta tonik podpira in se uporablja preventivno in je zelo prijetnen za masažo nog. Masirajte od spodaj navzgor. Zelo dobro de predvsem pri stoječih poklicih. Noge namažite zvečer ali zjutraj. Lahko si pomagate tudi z zdravili. Znane rastline, ki učinkujejo pri venah so Hammamelis folium oil. D1 do D3, in Eskulup divji kostanj. In sicer je to sredstvo, ki je pridobljeno iz lubja, D1 in D2. Oboje se dobi tudi v obliki kreme. Weleda ima tudi kombinacijo obeh v eni kremi.

Kako pomagati pri visokem pritisku?

Sredstva poti visokem pritisku so zelo različna. Določene hipertonije dobro reagirajo, toda ne vse. Zagotovila, da bo pomagalo ne morem dati. Kardiodoron, tipsko zdravilo za srce in krvotok lahko pomaga in sicer tako pri nizkem kot pri visokem krvnem pritisku. Imamo kapljice ali tablete pa tudi kot injekcije v Nemčiji, v Avstriji ne. V obliki injekcij so 1% ampule. Kot sredstvo, ki olajša problem visokega pritiska lahko uporabimo kamilico. Poizkusite s čajem. Vsaj dodatno dietetično uporabite kamilični čaj. Alkaloid, ki ga najdemo v Rauwolfia rastlini, ki pa se mora uporabiti relativno močan. V Avstriji imamo samo koncentracijo D2. D2 bi priporočal tudi v večji dozi, trikrat na dan po dvajset kapljic. To je zdravilo, ki ga imamo pri Weledi RAUWOLFIA.D2. Mogoče dobite to zdravilo v Nemčiji v koncentraciji D1, pri nas ga imamo samo v D2.

Pri nas se uporablja proti visokemu krvnemu pritisku bela omela.

Tudi to je ena od lastnosti bele omele.

Razlika med homeopatskim zdravnikom in antropozofskim zdravnikom?

Raje bom povedal kaj imata skupnega. Oba uporabljata potencirana zdravila. Sicer pa je način, kako najti pravo zdravilo pri homeopatih čisto drugačen kot pri antropozofih. Hahnemann, oče homeopatije je rekel:  “Podobno zdravi podobno.” Substanca, ki v koncentrirani obliki povzroči določene simptome, ritmično visoko razredčena ali potencirana učinkuje tako, da take simptome  kot bi jih v koncentrirani obliki povzročila, ozdravi. Koncentrat China Rinde povzroča vročino. To isto sredstvo šestkrat razredčeno v decimalnih korakih, potencirano D6 pa tudi že D4, učinkuje tako, da vročino zniža. Homeopati raziščejo samo, kakšne simptome koncentrirane učinkovine lahko povzročijo. Na primer Brech – epihuana – wurz povzroči bruhanje. Če to potenciraš, narediš D3, D6 je to zdravilo proti bruhanju. Homeopati na relativno enostaven način, z eksperimenti najdejo zdravilo. S poizkusi na sebi so našli celo vrsto takih učinkovanj. Rudolf Steiner pa je predstavil drugačen ideal. On ni hotel samo preizkušati, temveč z razumevanjem bitja rastline, ugotoviti odnos te rastline do bolezni. To pa pomeni, če človek zboli, izgubi nekaj od svoje univerzalnosti. Na določen način postane enostranski. Če pogledamo v naravo, kje najdemo enostranskost? Poiskali bomo rastline, ki so tudi enostranske. Enostranskost, ki v naravi pripelje do tvorbe, različnih naravnih substanc, je za naravo nekaj normalnega, zdravega. Rastlina, ki je strupena, za sebe ni strupena. Za človeka pa predstavlja vsaka enostranskost premočno diferenciacijo v določeni smeri, nekaj, kar povzroča bolezen. Človek naj bi bil bitje sredine. Človek ne sme iti preveč v enostranskost, sicer izgubi svojo harmonično sredino. Bolezen je izguba sredine. Za naravo pa so enostranskosti zdrave. Pri antropozofski medicini je tako, da ugotoviš enostranskost v človeku, ki je pripeljala do bolezni in iščeš nekaj enostranskega v naravi. To je seveda zelo zahtevno. Zelo hvaležni moramo biti za to, da je Rudolf Steiner veliko takih enostranskih rastlin imenoval, in se moramo samo potruditi, da jih razumemo. Da obstojajo, vemo. Po smrti Rudolfa Steinerja so antropozofski zdravniki vedno skušali najti nova antropozofska zdravila in določeno zakladnico antropozofskih zdravil v tem smislu imamo. Centralna stvar v antropozofski medicini pa so slej ko prej napotki, ki jih je dal Rudolf Steiner.

Naj omenim en primer. Trnulje Rudolf Steiner nikjer ni omenjal. Po vojni so predvsem v Švici iskali substance, ki bi na splošno krepile odpornost in našli so, da je trnulja neverjetno vitalna, divja plodovka ki ima čisto poseben odnos do sil svetlobe. Iz trnulje so naredili odlično zdravilo.  Centralna zakladnica antropozofskih zdravil pa je utemeljena v napotkih Rudolfa Steinerja.

Ali poznate krebuljico?

Ta rastlina je znana iz tradicionalne narodne medicine. Vsebuje eterično olje in učinkuje tako, da človeka ogreje in sprošča in ima brez nadaljnjega kot vse košarnice odnos do elementa zrak. Verjamem, da se uporablja pri težavah z dihanjem.

Kako je treba razumeti bolezen?

Mislim, da sem že včeraj govoril o tem, da je bolezen nekaj, kar se nanaša na celega človeka. Človek naj bi se vprašal kaj mora spremeniti. Bolezen je nekaj kot prebujenje. Srečanje z boleznijo je razlog za vprašanje kaj je potrebno spremeniti, kaj lahko spremenim? S čim v zvezi bi utegnila biti ta bolezen, na kaj me hoče ta bolezen opozoriti? Zdravilno je že to, da razmišljaš v tej smeri in še bolj, če potem kaj skleneš. V principu gre za to, da se mora povečati aktivnost človeka. Na primer če imam probleme s prebavo je to enostavno poziv, da spremenim mojo prehrano. Če sem prej rad jedel veliko mesa je to mogoče opozorilo, naj bi enkrat poskusil jesti vegetarijansko. Ali če jem premalo sadja, da mogoče jem enkrat na teden samo sadje. Že ta sklep, ta volja prinaša novo situacijo. Potem moram nekaj kar na mene zdravilno učinkuje tudi uresničiti. Morda uvidim, da jem eventualno premastno hrano in odločim se, da nekaj tednov ne bom jedel masla. Ali pridem na misel, da jem preveč beljakovin. Spremenil bom hrano. Prepričan sem, da v bistvu ni tako zelo pomemben koncept nove diete, kot impulz, da nekaj naredim drugače. Takoj je organizem prisiljen, da se prilagodi tej spremembi in organizem dobi nek nov prijem. Procesov se bo moral lotiti na drugačen način. Pri tem nočem izpostavljati ali priporočati diete, temveč samo pripravljenost človeka, da nekaj v svojem življenju z voljo spremeni. Če sem človek, ki hodi pozno spat in pozno vstaja, se odločim, da se bom spremenil. En mesec bom hodil zgodaj spat in zgodaj vstajal. Vsaka sprememba navad ima zdravilni učinek. Na splošno lahko rečem da je najslabša stvar, če v neki bolezni vse puščamo, kot je ponavadi.

Ali lahko poveste kaj več o rataniji?

Ratanija je krasno zdravilno zelišče. Ima veliko tanina, čreslovin. Čreslovine imajo to lastnost, da vlečejo skupaj, da krepijo. Vse področje dlesni, je iz tkiv,  ki imajo vedno rahlo tendenco k vnetjem. To poznamo. Prostor ustne votline in žrela se rado vname. Proti tem procesom razkrajanja kar vnetja so, je taka čreslovina nekaj, kar učinkuje. Čreslovine čvrstijo tkivo in vlečejo skupaj. Tudi meso na dlesni. V zrelejših letih imamo ljudje težave na dlesnih in ratanija je krasno zdravilo. Ratanija je nekaj kar dela čvrste dlesni, vleče skupaj. Tudi Weledina voda za usta je iz ratanije in zdravilne smole je krasno, zelo dobro zdravilo proti vnetjem. Razredčeno lahko grgramo, koncentrirano pa uporabimo za mesto, ki je problematično. Morda tudi proti bolečinam zob. To učinkovanje podpirajo eterična olja predvsem olje žajbla, mete in evkaliptusa. Evkaliptusovo olje je pri vodi za spiranje ust pomembna sestavina.

Kaj svetujete pri alergiji, senenemu  nahodu?

To je problem imunskega sistema. Preobčutljivost obstoja v tem, da neke snovi pridejo v telo, organizem pa ni dovolj buden, da to zazna. Ko pa je sovražnik  organizma preplezal obzidje in že vdrl na vaše področje, organizem mobilizira vse moči, da tega sovražnika zavrne. Ta premočna reakcija se imenuje alergija. To je na kratko rečeno bistvo alergije. Danes na splošno zdravniki pravijo, da je treba to premočno reakcijo umiriti. To je samo polovica resnice. Na drugi strani bi morali reči, organizem mora biti bolj buden in bolje spremljati, kaj prihaja, da ne sme reagirati šele takrat, ko že pride do učinka. Za hrano je to problematično. Če je človek alergičen na mnoga živila, se možnost prehrane tako zelo zoži, da je zadovoljiva prehrana le težko mogoča. To je resen problem. Obstojata dve zdravilni rastlini, ki jih uporabljamo pri alergijah, ki se pojavljajo v obliki senenega nahoda. To je limona z njenim učinkovanjem, da vleče skupaj in kutina. Iz kutine in limone delamo po priporočilu Rudolfa Steinerja zdravilo proti senenemu nahodu. Seneni nahod je posebna oblika alergije, ki se odvija predvsem v etersko – vodenem. Tisti, ki ima seneni nahod tako rekoč demonstrira vodo: solze iz oči, iz nosa teče, kašelj je sluzast. Za tako sliko je limona s kutino zelo učinkovito zdravilo. Če pa ne prenašaš živil mora biti drugače. Pri tem ne gre primarno za to, kako telo upravlja z vodo v telesu. Na vsak način bi si lahko toleranco do živil povečali z grenili. Grenila so snovi, ki spodbujajo za prebavo potrebno izločanje, ki skrbijo za to, da se v prebavni trakt izločajo potrebne sestavine da človek lahko mobilizira energije v prebavo. Priporočal bi vam, da poskušate z grenili, ki jih vzemite pol ure pred obrokom, tako, da ima organizem dovolj časa pripraviti se na hrano. To lahko poskusite z encijanom, s pelinom, tavžentrožo ali pa z mešanicami kot so v preparatu AMARO kapljice od Welede. Amaro kapljice so krasna kompozicija različnih zdravilnih zelišč, vseh tistih zdravilnih rastlin, ki imajo posebno zvezo s prebavo. Weleda ima tudi preparat z limono in kutino, ki se imenuje ENZÜDO, predvsem v ampulah za injekcije 1% ali pa kot razpršilo pri problemih z astmo. Ena ampula se vloži v razpršilec in prši v področje dihal. Pri astmatičnih težavah zelo dobro učinkuje.

Kaj menite o algah?

Alga je ena najnižje razvitih rastlin. Ima poseben odnos do elementa voda. Je lahko nekaj, kar delovanje eterskega telesa stimulira. To pa je nekaj zelo splošnega. Človek bi moral alge različnih vrst točneje poznati, da bi jih lahko ciljno uporabljal. Seveda lahko predvidevamo. da preparati iz alg učinkujejo. Za kaj specialno, ne bi mogel odgovoriti.

Upam, da ste na našem tokratnem srečanju dobili nekaj novih spodbud za lastno delo. Zahvaljujem se za potrpljenje in vztrajnost in Vam vsem želim prav veliko uspehov.