Diol.ing. H Heilmann, Vrzdenec, 25.5.1996

Vprašanje, kaj nas v resnici prehranjuje, za mnoge ljudi ni nikakršen problem; gredo v trgovino in kupijo nekaj, kar jih naredi site. Živimo v družbi konzumentov, kjer je potrošnik kralj. Tisti pa, ki vladajo, so običajno podkupljivi. Navade in reklame tako manipulirajo potrošnika, da zgubi svojo suverenost. Menim torej, da smo resnično vsi potomci kraljeviča Triptolemosa. Svojo suverenost in svoje kraljevsko potomstvo moramo šele doseči v soočanju z vprašanji, ki so za nas bistvenega pomena. Tisti, ki že imajo določeno predstavo o tem, kaj je biološko dinamično delo z naravo, imajo občutek za to, da so bistvena stvar procesi. Pogosto imamo o tem samo občutek. Ne verjemite, da je znanstvenik človek, ki ve vse o delu, ki ga opravlja na svojem delovnem mestu. Vsak mora postati suveren na področju, ki mu je zaupano. Kar se tiče biološko dinamičnega poljedelstva pomeni to; ljudi, konzumentov ne preskrbujemo samo s snovmi, temveč jih preskrbimo z etrskimi silami in obenem tudi z astralnimi silami, pa tudi z redom v pridelanih plodovih, ki je še višji od teh sil. Zaradi razumevanja bi zato še enkrat na kratko spregovoril o kraljestvih narave. Potem bomo prešli na vprašanja kvalitete.

O kraljestvih narave ste gotovo že kaj slišali. Temelj kraljestev narave je kraljestvo mineralov. Karakteristika mrtve narave – kraljestva mineralov – je ta, da jo lahko izračunamo in raziščemo. Snovi lahko postavimo v določen model, na primer v plinskem stanju v steklenico, in odnosi, razmerja teh snovi se lahko izračunajo. Torej gre za to, da v svetu mineralov stvari lahko izračunamo in ta izračunljivost velja povsod; velja na tej lokaciji, velja na severni strani Alp in tudi na Mesecu. Fizika in kemija, ki to raziskujeta, sta znanosti, ki sta odločilno vplivali na način življenja v tem stoletju. Kot znanost današnjega časa na splošno razumemo to, kar je mogoče matematično, fizikalično prikazati.

Pri tem pa je tisto, kar s tem prikažemo, v naravi izjema. V naravi se snovi ne pojavljajo tako kot v naši preizkusni posodi. Snovi v naravi so ponavadi deli neke izmenjave, pretvorbe. In vsaka normalna pretvorba se odigrava v celici. To je karakteristika žive narave. V celici se je nekaj omejilo od ostalega sveta, naredilo si je svojo lastno kožo in odnos celice do narave določa celica sama. Korak od mrtve narave do celice je ogromen. Tudi na področju živega veljajo zakoni o ohranljivosti mase in energije, ki jih poznamo iz fizike in kemije. Tudi ohranljivost forme obstaja. Če posejete seme regrata, iz tega ne bo zrastel rman. To pomeni: neka stvar je razvila lastno življenje in snovi uporablja. Snovi služijo tej ideji. To, kar se dogaja, je razmnoževanje. Vsaka rastlina ima svoje lastne zakone, po katerih se razmnožuje.

Pogosto slišimo, da je sporno, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce. Enako bi se lahko reklo tudi za rman ali regrat; je bilo najprej seme ali je bila  najprej rastlina, ki je to seme razvila. Ima določen krogotok nekje svoj začetek? Ne. V rastlinskem svetu imamo od najmanjše celice do največjega organizma opraviti z dejstvom, da se ta prostor emancipira od snovi in najde svojo lastno smiselnost. Najde harmonijo v izmenjavi s časom v letu, z uro dneva. Tu imamo opraviti z zakoni reprodukcije in regeneracije.

 Bi poskušali zasejati kamenje? Kaj bi zraslo iz njih?  To je brezperspektivnost moderne znanosti. Iz tega nič ne zraste.

To, o čemer sem govoril, je kraljestvo snovi, mineralnega, mrtvega sveta. Opozoril sem, da s tistimi zakonitostmi ne moremo zajeti zakonov, ki veljajo za rastlinski svet. Konstanca v rastlinski rasti je popolnoma nekaj drugega. Če si predstavljamo regrat, si ga običajno predstavljamo tako, kot enajst mesecev in pol v letu prav gotovo ne izgleda. Zato je zelo pomembno, da delamo meditacijo s pravim in ponarejenim semenom in se naučimo živeti z živo naravo. Prenehati moramo ocenjevati naravo z našimi omejenimi predstavami.

Rastlina stopa tudi v odnos do tistega v svetu, kar ima svojo duševnost. Rastlin si samih zase sploh ne moremo zamisliti. Tudi živali si samih zase ne moremo misliti. Preberite “Poljedelski tečaj”, tisto knjigo Dr. Steinerja, kjer je dal napotke za poljedelstvo. Rudolf Steiner opozarja, da je življenje dajanje in jemanje. Rastlinski svet daje nekaj, kar potrebujejo živali in obratno. Rastlinski svet lahko sprejme vase Sonce. To je pomembno, ker so živali od tega odvisne. Rastline imajo nekakšen oživljen notranji prostor, ki sega preko posamezne rastline. Pomislimo na mešane kulture kot so gozd ali travnik. Vidimo, da žive rastline druga z drugo. Toda resnično srečevanje rastlin je mogoče šele preko živali. Čebele, čmrlji, metulji so tisti, ki medsebojno povezujejo rastline. Pomembni so tudi deževniki in druga mala bitja, ki živijo pod zemljo. Živali rastline pojedo, jih vzamejo vase. Živali imajo sposobnost, ki je rastline še nimajo; v sebi imajo Sonce, toploto, in zato tudi možnost doživljanja. Ta preobrazba rastlinske hrane je v živalskem svetu resničen dosežek. Živali so sposobne oblikovati višjo organizacijo, na primer čebeljo družino ali ptičje gnezdo, čredo ali jato. Če si to predstavljate, morda čutite, da lahko v teh primerih povsod že govorimo o tvorjenju organov, podobno, kot je to pri nas ljudeh, v medsebojnem srečevanju. V tem primeru se že lahko govori o življenju z drugimi in za druge kot ga pri rastlinah še ne najdemo. Pa tudi drugačne izraze srečujemo pri živalih. Rastline mogoče lepo diše, če pa poslušamo, kako ptiči krmijo svoje mladiče, če poslušamo čričke ali kobilice, koze ali psa, slišimo izraze življenja, ki kažejo že neke vrste socialnost.

Česar živali še nimajo, je zavestno oblikovanje teh socialnih razmer. Človek lahko svojo vlogo v svetu sam določi, živali pa vodijo instinkti. Instinkt, kot beseda, izhaja iz latinske besede, ki pomeni ’tisto, kar je v nekaj položeno, vstavljeno’. Tako je na nek način vstavljeno v ptico, da zna zgraditi gnezdo ali da zna čebela graditi satovje. Živali nimajo nobene izbire; tako morajo delati. Ptica poje tako, kot je to vanjo položeno. Človek pa je čisto na drugačen način v stanju, da se oblikuje. Instinkt je pri človeku prepuščen njegovi svobodi. Človek lahko izbira, ni žrtev nagona pri iskanju svoje hrane, tudi svoj nagon po razmnoževanju in nagon po bežanju obvladuje. Gre torej za neke vrste hierarhijo.

Človek ima duha. Človekova duhovnost pa potrebuje tudi svojo hrano. Tako kot žival prebavlja tisto, kar je dobila, tudi duh človeka prebavi tisto, kar je dobil. Razlika je le v tem, da to, kar človek sprejme vase, lahko zavestno preobrazi. Človek je odprt navzgor v duhovno sfero in na ta način se hierarhija kraljestev narave v duhovni sferi nadaljuje. Z inspiracijo in intuicijo, ki ju človek na poti duhovnega razvoja razvije, ima tudi možnost, da prinese v svet nekaj, česar na svetu še ni bilo in tako posega v rast in uspevanje rastlin.

Kar se tiče fizičnega telesa je človek del narave, ker pa lahko sam odloča, kaj dela, je človek obenem gospodar te narave. Upajmo, da ne le svoje lastne narave, temveč tudi gospodar svojega vrta, svojih njiv, svojega gozda, ki ga mora negovati. Ne pozabimo; božja karakteristika oziroma sposobnost je, da lahko cele vrste živali udomači, vzgoji in spremeni in da je v današnjem času prav od človeka odvisno, ali bodo cele rastlinske in živalske vrste ta čas preživele. Kar se mora človek naučiti, se večinoma nauči prav od narave. V naravi stvari lahko opazuje, lahko jih vzame in s tem razvija svojo inteligenco. Inteligenca, ki jo s tem lahko razvija, postaja božja inteligenca, skoraj taka, kot je svoje čase prežemala naravo. Zato je človek v stanju dati naravi tisto, kar narava potrebuje. Naravo lahko vprašamo, kako se počuti. In, če jo vprašamo in ji prisluhnemo, tudi vemo, ali moramo njivo pobranati, ali pa je bolje, da jo povaljamo. Na ta način nam je narava zaupana..

Tudi mi, ki živimo na celini, moramo razmišljati, kaj bo s kiti. Čeprav bi lahko rekel, da se nas na celini to prav nič ne tiče. Kaj pa ima z nami opraviti pragozd? Človek ima zavest. Ta obsega ves svet. Vse, kar nam je zaupano, kliče po človeku. Mi moramo temu pozivu slediti in se mu odgovorno odzvati. Prav posebej pa se moramo v naravi naučiti principa tvorjenja novih organov. To velja tudi na vseh drugih področjih; na področju družbe, na področju prava, na področju gospodarstva. Tvorjenje organov obenem pomeni, da dajanje in sprejemanje najde svoj red. To v tem smislu odgovarja tudi višji naravi človeka: da organske principe vgradi v svojo kulturo.

Rastline izmenjavajo snovi in imajo presnovo, ki jo same določajo. S svojimi koreninami raztapljajo, odpirajo tla. Toda samo iz tega še ne nastane plodnost tal. Plodnost pa potrebujemo. Pogosto so tla plodna že samo zaradi deževnika ali pa smo izgradili plodnost zaradi višjih živali, ki so v to vključene, kot so zajci, ovce, konji ali goveda, ki izločajo gnoj. Gnoj je praizraz tudi za gnojenje. Vedeti moramo, da je reduciranje pojma gnoj na snovi, ki so v njem vsebovane, pravzaprav žaljivo. Seveda so v gnoju prisotne snovi, toda z gnojem nam dajo živali tudi sile. Tudi tisti vrtnarji, ki delajo na konvencionalen način, to vedo. Pri nas v bližini so vrtičkarski vrtovi in cena za goveji gnoj se je dvignila. Ne slučajno, temveč zato, ker vrtičkarji vedo, da mora biti v zemlji za rast mladih rastlin tudi nekaj gnoja. Rastline, ki rastejo na tleh, v katerih je goveji gnoj, se bodo razvijale čisto drugače. Tega ne moremo zajeti, če se gibljemo samo na nivoju snovi, ki so v njem prisotne. Tudi zdravja ne moremo zajeti, če mislimo samo na snovi. Če želimo ustvariti dobro stanje humusa, potem je to mogoče samo, če uporabljamo gnoj višje razvitih živalih. Ne direktno, preobražen mora biti v neke vrste organ, kompost. Tvorjenje organa pri gnojenju je princip biološko dinamičnega dela.

Rudolf Steiner je v človeški kulturi ustvaril nekaj novega. Saj poznate biološko dinamične kompostne preparate in preparate za škropljenje. Bistvena stvar pri teh je, da je človek s svojim razumom posegel v bodoči razvoj narave. Glede preparata iz rmana, je povedal Rudolf Steiner nekaj zelo pomembnega. Rekel je, da z njim ostanemo čisto v področju žive narave. To je pomembno. To je nekaj čisto drugega, kot je danes običajen način obravnavanja vprašanja gnojenja med znanstveniki. Tam je v ospredju pojem mineralizacije. Mineralizacija so procesi razgradnje, kjer organske snovi  izgube svoje karakteristike in snovi oddajo rastlinam. Mi pa bi želeli, da sile in snovi  oddamo naprej v področje živega sveta. Zato moramo ustvariti organe in moramo negovati svoje predstave o tem. V tem smislu je človek nad kraljestvi narave popolnoma suveren.

Na kraljestva narave ne smemo gledati ponižujoče, saj kot v piramidi tvorijo temelje. Emancipacija rastline s svojo pretvorbo snovi, lastno duševno življenje in astralno življenje pri živalih, nato pa duhovno življenje človeka, ki ga človek sam določa, predstavljajo določeno hierarhijo. Christian Morgenstern je napisal popularno pesem z naslovom Umivanje nog. V njej gre za to, da element, ki nam ga je pokazal Kristus, prenesemo v življenje. Človek ima nalogo, da skrbi za čistost tistega, na čemer stoji, kar ga nosi. Pri snoveh velja posebna svoboda, tako da lahko postanejo enkrat eno, enkrat drugo. Tako nam stvari omogočajo, da postanejo temeljni kamen za našo lastno izgradnjo. Naša svoboda nastane iz stvari, ki nimajo lastnega življenja.

Podobno svobodo ima tudi človek v odnosu do kraljestva živali. Pomembno je, da kraljestva narave poznamo in da tisto, kar v stvareh, ki jih porabimo in spremenimo, sodeluje, tudi ustrezno spoštujemo. Del našega človeškega dostojanstva naj bo, da spoštujemo kamen, da spoznamo rastlino z njenim lastnim življenjem, da poskušamo smukniti pod kožo tistega, kar nosi v sebi življenje, da spoznamo duševnost živali in da se v delu z živalmi naučimo neke vrste bratstva. To potrebujemo mi sami, da bi postali resnično ljudje. Zelo pomembno je, da spoznamo etrske sile; sile, ki jih lahko opazujemo pri rastlinah. Prav te sile so tudi karakteristične za  presnovo. Karakteristika astralnosti je bolj razgradnja. To, kar človeka resnično hrani, nam snovi samo posredujejo. To je nekaj, kar presnova spremeni, preobrazi, kar sile duševnosti obdelajo in v kar človek vnese red.

Red pri silah pa tudi pri škodljivcih in plevelih se da opisati. S tem problemom sem se dolgo ukvarjal. O tem sem poročal tudi na univerzi in v časopisju. Lahko trdimo, da so škodljivci in pleveli izraz napačnega krogotoka sil. Red krogotoka sil je vprašanje, ki odloča o kvaliteti. In ravno temu vprašanju kvalitete se želim sedaj posvetiti. Vprašanje škodljivcev in vprašanje plevelov bi si zaslužilo svoje lastno predavanje. Če hočemo govoriti o ušeh ali o plevelu, potem velja, da jih iz njih samih ne moremo razumeti. Mi prav sedaj delamo na tem, da bi formulirali fiziologijo lokacije, saj bi tako lahko razumeli določeno kmetijo. Od tal se lahko naučimo, kateri procesi se v njih odvijajo. Izraz prav teh procesov je nato določen plevel.

Več kot eno leto že delam na projektu z naslovom “Tok energij iz tal kot faktor za rast rastlin”. To raziskovanje je nekaj popolnoma novega. V dosedanjih knjigah o rasti rastlin piše, da jemljejo rastline iz tal vodo in snovi. Če pa opazujemo energijo, ki jo rastline jemljejo vase, moramo stvar prikazati drugače, pa tudi tako, da je merljiva. Naučiti se moramo govoriti o stvareh, ki jih danes lahko le slutimo, ki se jih včasih lahko naučimo zajeti in mogoče jih včasih lahko tudi dokažemo. Vedno pa stojimo pred problemom, da moramo te stvari regulirati.

Zelo sem vesel, da lahko s profesorjem Hoffmannom delam v laboratoriju za elektrokemične raziskave. Energetske tokove v celicah se lahko naučimo razumeti z elektrokemičnimi modeli. Mogoče vam je ime Kollath znano. Kollath se je ukvarjal z vitamini grupe B12. Izdelal je popularne recepte kot so ‘Kollathov zajtrk’ in podobno. Kaj pa je bilo tisto, kar je Kollatha posebej zanimalo? Posebej ga je zanimalo dejstvo, da so lahko podgane oskrbovali energetsko, če pa je samo en vitamin manjkal, so ugotovili, da je bila njihova prehrana samo polovična. Enostavno niso rasle. Zato si je zastavil vprašanje, kaj je karakteristika vitamina. Ugotovil je, da je vitamin nekaj podobnega kot majhna črpalka. Kot da se iz toka energije nekaj vzame ven in pošlje, na primer, na zelo visoko goro, da bi potem kot neke vrste slap padalo po stopnicah navzdol. Ta majhen slap zažene veliko majhnih koles in sproži izmenjavo elektronov v redoks sistemih. Najbolj znan primer za redoks sistem je naša kri. Naša kri sprejme vase železo, kisik. Pri tem pa ne gre za kisik, temveč sprejme železo možnost energije in posreduje pravzaprav ta potencial. Tudi tiste celice, ki so zelo oddaljene od krvnih žil, so dobro preskrbljene s hrano, in sicer prav zaradi posredovanja tega potenciala. To dajanje in jemanje potencialov je bistveno vprašanje prehrane.

Živalski organizmi vdihavajo kisik in z živili sprejmejo vase redukcijsko silo. Redukcijska sila pomeni snovi, ki so sposobne oksidiranja. In v tej meri, kot lahko snovi v nas oksidirajo, so ta živila tudi zdrava hrana. To sprejemanje  redukcijske sile je predstava o energiji. To energijo lahko z določenimi elektrodami v milivoltih tudi merimo. Pri redoks potencialu ugotovimo, kje je njegova točka ravnotežja. To lahko ugotavljamo v soku ali drugem vodenem mediju, pri človeku v njegovi krvi, v kompostu ali v tleh. To razmerje med reduciranimi in oksidiranimi ioni zelo veliko pove. Če stvari oksidirajo, potem so v energetskem smislu izgorele, porabljene. Zato je zelo zelo pomembno, da jemo taka živila, ki v tem smislu še niso porabljena.

Predstavljajte si, da je praprehrana človeka materino mleko. Če merimo njegov redoks potencial, izmerimo približno triindvajset milivoltov. Če mislimo na kravje mleko, je tudi še zelo dobro. Izmerili bomo štirideset ali petdeset milivoltov. Če kravje mleko skladiščimo, je že manj kvalitetno. Če ga pasteriziramo, so milivolti še večji, kvaliteta še bolj pada. Če mleko steriliziramo, je še slabše. Če pa mleko ultra visoko segrejemo, torej če imamo Alpsko mleko, je še manj kvalitetno. Zanimiva stvar pri tem je, da se z dobrim polnozrnatim kruhom mleko, ki je segrevano, lahko popravi. Eno glavnih odkritij Kollatha je prav to. On opozarja, da s polnozrnato prehrano tudi degenerirana živila lahko popravimo.

Visok potencial v milivoltih vedno pomeni, da je hrana oksidirana in je kot hranilo manj vredna. Moderne pijače, kot so Kokta, pivo ali ledeni čaj, kažejo pri takih meritvah nekaj sto milivoltov, torej so skrajno slabe. Pomembno je vedeti, da tisti, ki so bolni in ljudje, ki imajo z zdravjem težave ter otroci, nujno potrebujejo zdravo hrano. Sam sem privrženec principa samoregulacije. Zdrav organizem veliko prenese in kljub temu lahko ostane zdrav, bolje pa je, da ne jemo karkoli. Bistveno pri organizmih pa je, da ohranijo sposobnost  samoregulacije.

Z našimi elektrokemičnimi metodami stanje živil na takšen način lahko merimo. Merimo tudi Ph vrednosti. To je ravnotežje med kislinami in lugi, ki v prvi liniji pove nekaj o stanju okolja. Toda o določenem okolju moramo vedeti več. Bernard, raziskovalec okolja, je zastopal stališče: mikrob ni nič, pomembno je okolje. Če je okolje zdravo, je lahko veliko mikrobov, ki nič ne škodijo. Tako je argumentiral svoje nasprotovanje proti pristašem Pasteurja. Pasteur je menil:”Klice, bacile moramo uničiti (pasterizirati, sterilizirati), potem ni nevarnosti okužbe”.

Eden od elementov, ki jih merimo, je torej Ph vrednost. Merimo pa tudi redoks potencial, pri čemer pomeni nižja številka večjo kvaliteto živil. Elektro kemično to pomeni, da imajo živila z nižjimi  vrednostmi več elektronov, ki še niso oksidirani, se pravi, ki jih človek še lahko porabi kot energijo. To imenujemo Rh vrednost. Ta formalno odgovarja Ph-ju. Rh je logaritmični dekadični izraz za dejavnost elektronov, Ph pa govori o aktivnosti protonov. Rh vrednost torej odločilno vpliva kot faktor okolja. Merimo pa tudi upor. Električni upor nam kaže, kako zdravo je živilo ali sok. Čim večji je upor, tem bolj je zdrav organizem. Izraženo drugače; mlad in zelo voden organizem ali star in degeneriran organizem nista več v stanju nuditi upor. Torej se lahko principielno reče, ne glede na to, ali imamo pred sabo zelenjavo ali sadje, če sta v optimalnem stanju za uživanje, torej v pravi stopnji zrelosti, potem imata v tem smislu tudi največji upor.

Te tri izmerjene vrednosti vzamemo skupaj in jih uporabimo v indeks formuli za izračun P vrednosti. P vrednost ima dimenzijo mikrovata. Ta elektrokemični sistem je razvil znamenit raziskovalec okolja iz Francije, Vanson. Ugotovil je, da so  ljudje v različnih predelih Francije različno obolevali za rakom. Ugotovil je, da je to povezano z vodo. Voda pa je imela ravno tam velik upor. Imela je določeno redkos vrednost. Ph vrednost ni bila zelo pomembna. Vanson je pozneje delal v Libanonu in pregledal stotine bolnih ljudi ter raziskal njihovo kri, slino in urin na te tri vrednosti.

Vanson je opisal štiri terene; eno lokacijo z nizko Ph in nizko Rh vrednostjo, drugo z visoko Ph in nizko Rh vrednostjo ali obratno in obe vrednosti visoki. Dokazal je, da so tiste bolezni, ki jih je bilo mogoče opazovati, zelo odvisne od kvadrantov, v katerih je te stvari meril. Na ta način je lahko pokazal, da so vsi pacienti, ki so imeli raka, živeli v določenih kvadrantih. To fiziološko pot je lahko opisal, posebej, če se sicer tipičen rak starosti z visokimi Rh in Ph vrednostmi pojavi tudi pri relativno mladih ljudeh. Naloga zdravnika je v tem, da te vrednosti krvi ponovno privede v normalne Ph in Rh vrednosti. Tako so ljudi, ki so že imeli raka, v mnogih primerih ozdravili, da se rak ni razvijal naprej. V nekaj primerih se rak, ko je bil operiran, ni pojavil več. Dokazano je, da je bilo problemov mnogo manj.

Za mene je stvar zelo zanimiva zato, ker se s tem fiziološkim pristopom k zdravljenju lahko najde tendenca, s katero lahko sklepamo, kaj se v določenem organizmu razvije še preden se tam pojavi organ rak. V tem duhu se lahko razume rak kot tvorba zmotnih organov, na podoben način kot se lahko reče, da so pleveli in pojav škodljivcev napačen razvoj, ali pa lahko rečemo, da je to tvorba napačnih organov v naravi. Torej gre pri tem za fiziološko predeterminacijo. Simptomsko zdravljenje raka je nekaj podobnega, kot je simptomsko zdravljenje škodljivcev ali plevelov. Pravilen pristop je urediti krogotoke energij, pri čemer je v primeru, ko gre za živila, zelo zanimiv kriterij sposobnost redukcije.

Prav gotovo se ni enostavno poglobiti v elektrokemijo in aparate, če je bil človek prej v poljedelstvu; najprej v praktičnem poljedelstvu, potem pri šolanju. Pri mojem delu se sedaj poizkušam povezati s procesi, ki so del teh simptomov, na primer uši, pleveli. Proti tem se ne želim boriti, želim jih urediti, rešiti. Pri naših raziskavah smo ugotovili, da pride do elektro-kemične diferencijacije, ki je zelo odvisna od tega, kako s stvarmi delamo. Po nalogu ministrstva iz Munchna smo delali na indeksu svežine, ki govori o stopnji svežosti sadja. Dolgotrajno skladiščenje je faktor stresa za zelenjavo. Ta se kaže v elektrokemičnih vrednostih, ki jih merimo. Naše snovi merimo vedno v vodnem, tekočem mediju. Ugotovili smo, da ni vseeno, kakšen aparat vzamemo za izdelavo sokov. So sokovniki, pri katerih pride sok ves prežet z zrakom, ves penast, in tak sok močno oksidira. Zelo hitro ima čuden priokus, kar elektrokemične meritve tudi pokažejo. Tak sok je mnogo močneje oksidiran in ni več tako primeren za prehrano. Take stvari smo merili pri jabolčnem soku, soku iz krompirja, soku, ki smo ga kupili v trgovini, pri ekstraktih iz zelja in drugih medijih. Nekaj mesecev bomo delali na optimiranju postopkov podjetja, ki proizvaja vitalne sokove. Ena od firm, katere sokovnik smo preizkušali, me je povabila, da pokažem naše postopke v njihovem laboratoriju. Želijo proizvajati take aparate, pri katerih je dokazana tudi kontrola take kvalitete. Torej, kako postopamo z našimi živili, sploh ni vseeno.

Ta raziskava kvalitete predstavlja tudi pri biološko dinamičnem delu z naravo nekaj novega. V preteklosti smo bolj uporabljali morfološke metode. Tako so, na primer, za vodo razvili metodo kapljic. Z vodo lahko krasno delamo, ker je prozorna. Če je človek dobro izobražen, lahko na obliki valov, ki jih kapljice naredijo, na vzporednih, paralelnih valovih in na strukturi ter porazdelitvi teh valov odčita marsikaj, kar govori o kvaliteti vode. Obstojajo tudi interesantni postopki, postopek kristalizacije, kromatografija okroglih slik in kromatografija dvigujočih se slik. V teh primerih se dela s pivnikom. To so tipični goetheanistični pristopi, pri katerih se poizkuša najti neke vrste notranjo sliko, v kateri se zrcali diferenciranost in finost. Te metode, ki ustvarjajo sliko, so vedno zrcalo tega, kar je bilo prej v hrani oziroma v živilu.

Z našo metodo, ki je orientirana po vitalnosti, pa poskušamo še nekaj drugega. Menimo, da se kvalitete kot take ne da meriti. Trdimo, da se kvaliteta živila kaže pri tistem, ki je to živilo pojedel. Saj sami veste, da je dobro seno za teleta nekaj drugega kot za  konje. In ista stvar velja tudi za zelenjavo; imamo tako zelenjavo, ki jo je treba kuhati, in tako zelenjavo, iz katere brez nadaljnega lahko delamo surove solate. Vedno pa je odločilno, da organizem sprejemnika to lahko prebavi.

Najpomembnejše , kar vam lahko povem, je tole; človek prav gotovo ne živi od tega, kar poje. Ne živimo od tega, kar prebavimo, tudi od tega ne, kar lahko uporabimo za izgradnjo svojega telesa. Živimo od tega, kar gradi red v našem organizmu.

Vsak od nas mora najti svojo identiteto. Kako hitro lahko živila vplivajo na naše dostojanstvo, ve prav dobro vsak, ki je na nekaj alergičen. Delam za velik sadovnjak v Porenju. Tam pridelujejo jabolka po biološko dinamični metodi. Ljudje, ki so alergični na jabolka, ta jabolka lahko jejo. To bi formuliral takole: gre za to, da lahko gredo alergiki svojo pot, ne da bi jih slaba jabolka motila. Mi torej potrebujemo tako hrano, ki nam pomaga, da lahko gremo svojo pot. Druge stvari niso posebno pomembne. Mogoče namesto jabolk jemo hruške. Pomembno je le, da tečejo procesi v telesu pravilno.

V našem elektrokemičnem laboratoriju smo se lotili že marsičesa. To leto se bomo posvečali predvsem vprašanju energetske zveze med zemljo in rastlino, ki raste na njej. Rastline namreč rastejo različno glede na tla, na katerih so, ne glede na to, da so izpostavljene enakim vremenskim pogojem. Kaj pa prihaja iz tal? Ne samo snovi. Torej bomo poskušali to energetsko plat z našo metodo opisati. Kvalitete kot take pravzaprav ni mogoče meriti. Kvaliteta je tisto, kar se kaže pri sprejemniku, tistem, ki to hrano je.

Vprašanje: Kako naj delamo meditacijo s semenom?

Odgovor: Nič si ne izmišljajte, delajte neposredno iz svojih izkušenj. Opazujte določeno seme, izberite si kvadratni meter ali kvadratni centimeter zasejane površine in jo opazujte. Vzemite sliko v svojo zavest in s svojo zavestjo poskušajte priti v proces. To, kar pride kot kal, ima lastno intenco, voljo. Poizkušajte sprejeti njegovo voljo vase. Ugotovili boste, da glede na letni čas določeno seme vedno drugače kali, ker so tla različno topla, različno vlažna. Splomladi procesi silijo iz zemlje ven; spomladi rastline rastejo tako, da naredijo veliko listov in manj korenin, jeseni pa je stvar ravno obratna, naredijo več korenin in manj listov. Poskušajte torej živeti z življenjem in sicer eksistencialno, zelo intenzivno.

To, kar tam doživite, lahko vzamete za temo svoje meditacije. Lahko vzamete tudi posamezne slike. To ni treba delati vsak dan. Gre pa za to, da začnemo delati na eksistencialnem odnosu do življenja, ki ga moramo odrešiti. V Eloizi so vodili ljudi v misterijsko mesto. Besedo misterij lahko razumemo kot ‘oči zapreti’. Zapiranje oči pa pomeni, da se človek pri tem lahko odpre za realnost in druge kvalitete. V Eloizi so bili ljudje pri tem še vodeni, danes pa se moramo voditi sami. Marsikje lahko preberete, kaj se pri kaljenju semen dogaja. Zelo veliko knjig je napisanih o tem. Pri človeku pa je zelo pomembno, da pride v harmonijo med misliti, čutiti in delati. Pomembno je, da mislimo na tisto, pri čemer smo tudi s svojimi čustvi in s svojo voljo.

Prav ta meditacija je posebno dobra, da bi lahko začutili voljo tistega, kar se hoče pokazati. Da si obliko te rastline, njeno morfologijo pričaramo v svojo predstavo. To se počasi naučimo tudi spoštovati. Pri tem se naučimo točnosti, odnosa do narave, naučili se bomo obvladovati tudi svojo voljo. Tudi seme plevela ima voljo, kot ima voljo seme naše pšenice. Če pa hočemo pripraviti gredice na pravi način, moramo to voljo poznati. Torej, moje temeljno vodilo je: ne teorija, temveč poizkušati vzpostaviti harmonijo med mislimi, čustvi in dejanjem, da bomo resnično srečali duhovnost, duševnost in voljo narave. Tudi v naravi vlada neka autoregulacija. Tudi tam imamo opraviti z neke vrste duhovnostjo, jazom narave. Z nekim jazom, ki se želi in mora razviti. In pomembno je, da mi svoj lastni jaz vodimo do tega celostnega srečanja s tistim jazom v naravi. Zato je zelo pomembno, da nikoli ne govorimo le o teoriji spoznanja, temveč potrebujemo prakso spoznanja. Vaditi moramo odnose in pri tem se naučimo tudi praktičnega dela. Na ta način se bomo obnašali tako, kot lokaciji ustreza. Saj veste, da moramo zemljo na različnih njivah za isti posevek pripraviti različno. To je praktično polje za naše vaje. Dr. Steiner je dal navodilo za meditacijo s kaljo prav zato, da bi človek lahko šolal in razvil svoje organe za višja zaznavanja. Tega duhovnega šolanja ne smemo razumeti kot nekaj teoretičnega, temveč kot nekaj, kar vadimo v praksi. Tam, pri praktičnem delu, srečujemo duhovnost in duševnost, srečujemo pa tudi razvoj, ki nas čaka.

Vprašanje: Kaj kaže zemlja s plevelom?

Odgovor: Že v drugi svetovni vojni so se pričeli ukvarjati s tem zdravniki, ki so sodelovali z botaniki. Razmišljali so o tem, ali ni morda tako, da rasteta krategus ali digitalis tam, kjer se mora tisto, kar je v naravi v zvezi s srcem, posebno negovati. Razmišljali so o tem, da določena lokacija tako rekoč sama sebe pozdravi. Razmišljali so, ali ni morda tako, da mora digitalis razširiti svoje liste tam, kjer sto let ni rastel, zato ker na primer ves gozd posekajo. Jeseni potem dež liste te rastline izpere v neke vrste čaj, ki humusu tistih gozdnih tal na posekani jasi da impulz, da iz tega surovega humusa spet nastanejo prava tla za razvoj mladih rastlin. Saj veste; tam, kjer je nekaj drevja porušenega, se vedno pojavijo najprej zdravilne rastline. Očitno se to mora zgoditi v določenem zaporedju. To se dogaja tako dolgo, da se tla preobrazijo v stanje, ki je ponovno primerno za rast mladih rastlin. Naivno povedano; očitno je tako, da si narava svoj zdravilni čaj pripravi sama. Zdravnik Fahrenbach in botanik Bolers sta to dokazala za šmarnice, ki so tudi sredstvo za bolezni srca, raziskala pa sta tudi glog (krategus) in škrlatni naprstec (digitalis).

Zanimivo je, da je delovanje zdravilnih rastlin na naravo zelo podobno delovanju na človeka. Če delovanje na eni strani karakteriziramo, smo ga opisali tudi za drugo stran. Določena lokacija torej nima rastlin samo zaradi svoje regeneracije, temveč tudi kot del svoje avtoregulacije.

Glede na poljedeljstvo pa imamo tudi drugi aspekt. Pri tem ne gre toliko za medicinsko plat, temveč za vprašanje krogotoka energij. Vanson je te stvari prikazal za telo; če dokaže, ali telo ima energijo, odgovori tudi na vprašanje, kaj telo izloča, v kakšni meri lahko telo regulira svoje energije in ali je  pretok energij skozi telo v redu. V telesu ne sme biti blokad energij, pa tudi neurejenega odtoka energij ne sme biti. Nekaj podobnega velja tudi za prst na naši njivi. Če hočete dobro gospodariti s humusom, potem je gnojilo neke vrste akumulator. Karakteristika dobre njive je v tem, da svoje snovi in energije dobro zadrži v sebi, da jih po možnosti čim manj izdiha, ter da se čim manj mineralizira in na ta način izrodi.

Predstavljajte si sledeče: debel sloj asfalta ne zadrži nežne rastline, da se prebije skozi. Rastline kažejo, kakšno silo imajo. Študiral sem poljedelstvo in v svoji neumnosti sem verjel, da sem pameten. Nisem mogel razumeti, kaj se pravzaprav dogaja, če se neka rastlina prebije skozi asfalt. Malo je tistih knjig, ki resnično opisujejo to, kar rastline rabijo. Na splošno piše, da za dober donos pšenice rabiš 500 milimetrov padavin ter toliko in toliko dušika, fosforja in kalija. Resnica pa je, da rastline rastejo iz sile in energije. Razumete moj problem?

Bil sem v predstojništvu raziskovalnega centra Demeter in moja naloga je bila, da delujem kot svetovalec, da sodelujem pri izobraževanju ljudi. Pri tem nisem nikjer našel pametne razlage za rast plevelov. K sreči sem imel še druge probleme. Potem sem naenkrat odkril, da lahko v glavnem vse probleme razumeš po enem sistemu. Povedal vam bom nekaj o alergiji in to vam bo pomagalo razumeti vprašanja plevelov.

Alergija je tako rekoč izrastek v organskem sloju človeka. Temelj tega je snov in ta nekaj izzove. Ta snov je lahko slaba prehrana, to so lahko dlake mačke in podobno. Toda snov prav gotovo ni pravi razlog. V trenutku, ko uredite svojo presnovo, je problem po navadi rešen. Pijte čaj iz koprive. Pogosto ta pomaga. Če je problem tudi v zvezi z jetri, jejte veliko regrata; to pomaga. Če presnovo uredite, potem stvar, ki je izzvala alergijo, ne igra nobene vloge več. Tudi jaz sem imel take težave. Da bi jim prišel do dna, sem se ukvarjal tudi s problemi duševnosti. Dobro je vedeti, da ljudje, ki so neumni, praviloma sploh ne morejo biti alergični. Alergični so ponavadi ljudje, ki si delajo skrbi, ki so senzibilni, ki se jih lahko hitro zmede. Mislim, da je dobro, če nas nekaj v življenju iritira; zelo verjetno je, da to za svojo pot v življenju potrebujemo.

V globokem spanju in pri narkozi ljudje niso alergični in ne dobijo anafilaktičnega šoka. V globokem spanju smo nedotakljivi. Zaradi tega naj bo naša zavestna vaja vaditi našo nedotakljivost. Enkrat sem doživel sledeče: bil sem na kmetiji in spal na kavču. Pravzaprav; hotel sem spati, pa nisem mogel, ker so tam, ponavadi ležale mačke. Pri meni se je vse naenkrat zaprlo. Imel sem hudo astmo. Toda končno sem vendar zaspal. Sredi noči sem se zbudil iz globokega spanja in ugotovil, da brez problema lahko diham. Po mnogih letih vaj sem ugotovil, da moramo tisto, kar nas iritira, zavestno obvladati, da ne straši v naši zavesti. Ne smemo dovoliti, da nas tiste stvari, ki jih ne nosimo v zavesti, ampak so zdrknile pod našo zavest, iritirajo. Pred tem ozadjem imajo alergiki ponavadi neke vrste posebno nadzavest, ki jih iritira. V pomoč nam je, če se lahko spet najdemo na podoben način kot otrok, z neko nedolžnostjo. Kaj karakterizira otroka?! Odprtost. To moramo vaditi. To pa pomeni; dovoli, da tvoje energije tečejo, toda dovoli, da tečejo samo v zvezi s tem, kar je ravno tvoje delo. Tvoja vrtnica ti želi povedati, kako naj bi delal z njo. Naši otroci nam kažejo, kako naj bi delali z njimi. Stvari iz sveta želijo, da prisluhnemo temu, kar nam imajo povedati. Mi moramo dovoliti, da nam govorijo, moramo jim res prisluhniti. To je naš glavni problem.

Nisem zdravnik, torej si smem dovoliti biti diletant. Diletant prihaja iz besede, ki pomeni “veseliš se neke stvari”. Jaz sem se veselil svoje vloge, da smem nekaj narediti. Spoznal sem sodelavko, ki je vedno imela astmo in probleme z zaprtostjo nosu in solzenjem oči. Vprašal sem jo, kaj ji je. Alergija na prah. Vprašal sem jo, ali se to dogaja sedem dni v tednu. Ne, ne. Potem sem ji rekel: če je kaj, na kar bi rada odgovorila, potem naj odgovori na vprašanje, kaj je tisto, kar pripelje solze v njene oči. Zakaj bi rada šla iz sebe? Kaj ji jemlje dihanje? Rekel sem ji, da ta prah samo izzove nekaj, kar je prisotno. Naj se postavi pred zrcalo svoje zavesti z vzravnanim hrbtom in naj odgovori na te stvari. Pokazalo se je, da so bili problemi pri njenem možu, otrocih in perilu, ne pa pri prahu. Prah je bil prisoten sedem dni v tednu.

Tiste probleme, ki jih lahko opišemo, imenujemo, lahko tudi rešimo. Če jih ne imenujemo, imamo vedno opraviti s simptomi, ki te probleme izzivajo. Razumete? Moj koncept je: ne se ukvarjati s simptomi. Moramo se naučiti karakterizirati procese, ki simptome povzročajo. Običajno je tako, da imajo alergiki težave, kako spraviti svoje energije v red. Pri alergikih energije odtekajo skozi nos, skozi kožo… Te energije pa bi se lahko uporabile za zavest. Če se naučimo probleme opisati, se jih lahko naučimo tudi obvladati. Če se naučimo vzpostaviti red v svojih energijah, rešimo tudi svoje probleme.

Sodelavko sem vprašal, kako ji gre. Rekla je, da ne obvlada svojih problemov. Vedno, kadar ima težave, pa se postavi pred zrcalo, in po tem, ko se sreča pred zrcalom, nadaljuje drugače. In podobno je tudi s plevelom in osatom.

Na naših njivah so semena vseh mogočih rastlin. Vse, kar se pojavi, kar raste, je simptom nečesa. Dobra repa, dobro žito kaže na dobrega kmeta. Kaže človeka, ki ima dober odnos do procesov, ki se na njivi dogajajo. Naše kulturne rastline žive lahko samo v določeni kulturni niši, v določenem kulturnem prostoru, ki ga zanje ustvarimo. Naj nas ne spravi s tira, če imamo rastline, ki te kulture spremljajo. V šestem predavanju poljedelskega tečaja nas Rudolf  Steiner poziva, da se poskušamo vživeti v sile narave. Govori o škodljivcih in plevelih. Ti so tako rekoč napačni procesi naravnega krogotoka na kmetiji. Mogoče so ti pleveli našli ekološko nišo, ki je obenem v zvezi s prehranjevanjem naših tal. Če želimo v naših tleh ustvariti red, potem na teh simptomih marsikaj lahko odčitamo.

O osatih sem imel že celodnevne seminarje. Navedel bi tri primere. Sosed je preoral ledino in naredil drenažo. Vi veste, da imajo vlažni travniki zelo veliko surovega humusa. Prvo leto po obdelavi je tam zelo veliko osata. On se osata ni mogel rešiti tako dolgo, dokler surovi humus ni bil predelan. Nato je osat naenkrat sam od sebe izginil. Torej v tleh obstaja organska substanca, ki jo tla očitno ne morejo preobraziti na drug način kot tako, da v tej smeri nekaj naredijo. Tla ne vedo, kaj naj počnejo s svojimi silami. Poskušajte jih razumeti.

Še en primer. Pomagal sem pri preusmeritvi vrtnarije, ki je pričela delati na biološko-dinamični način. Ko je ta vrtnarija delala že dvanajst let po tej metodi, sem jo pomladi obiskal in našel gnezdo osata z osem metri premera. Pred tem tam nisem videl niti enega. Vprašal sem prijatelja, kaj se je zgodilo. Dober vrtnar je in prav gotovo ni nobenega osata posejal. Toda pozimi je tam z buldožerjem premikal zemljo. Tudi ta buldožer gotovo ni zasejal osata, toda verjetno je fiziologijo tal spravil tako zelo v nered, da se je speče seme osata naenkrat prebudilo. Spomladi se je torej pojavil osat z debelimi stebli, čeprav ga tam zadnjih trideset let ni bilo.

Po mojem se bodo vse knjige o prehrani morale pisati na novo, saj do sedaj v nobeni ni nič napisanega o silah, ki so v zvezi z rastlino. Kdor pa bi rad na zemlji delal z uspehom, se mora nekaj naučiti o razumevanju tega dogajanja, saj človek mora vedeti kaj dela.

Zato še tretji primer. Znanci v Avstriji so imeli gredico osata. Naredili so isto kot Triptolemos. V drugi polovici poletja so vmešali v tla dobro organsko substanco, pomagali, da so bila tla fino razdrobljena in naslednje leto ni bilo niti enega osata več. To pomeni, da so fiziologijo tal tako uredili, da so šli organski procesi v humus in rast kulturnih rastlin. Osat ni bil potreben, zato je sam od sebe izginil.

O procesih, ki potekajo v tleh, vemo še zelo malo. Tema, v katero so oviti, ima isto karakteristiko, kot naše spanje. Procesov, ki se odvijajo v nas, ko spimo, ne moremo osvetliti z našo zavestjo, in tudi za procese, ki se odvijajo v tleh, velja isto. Paralelnost pa gre še naprej. Jeseni gredo ponavadi organski procesi v tla in je pred nami pravzaprav slika tega, da narava odhaja v Hades in se poroči s Plutonom. To je bog, ki prinaša bogastvo. Spomladi se spet pojavi iz globin. Ven pride preobražena Perzefona. Nekaj podobnega je z našim spanjem, z našo regeneracijo. Zbudimo se, kot da smo na novo rojeni. Toda, če nismo dobro spali, imamo v času naše dnevne zavesti naenkrat doživetja, ki realno simbolično odgovarjajo pojavu osata na njivi. Torej je osat pogosto tako rekoč nepreobražena sila rasti, je sila regeneracije, ki naenkrat steče po neki svoji poti. Zato je pomembno, da gremo spat tako, da silam regeneracije pustimo svobodno pot in na ta način omogočimo, da spet vse najde svoj red in bodo sile zjutraj spet urejene.

Vi veste, da se spomladi proti plevelom ne da narediti nič. Spomladi enostavno kalijo. Sile rasti imajo pleveli iz prejšnjega leta ali iz zime. Kot pri beluših je tudi pri plevelu; lahko ga enostavno odrežemo, toda če hoče rasti, bo prav gotovo spet prišel, saj spomladi ne raste temveč kali, brsti. Razlika med rasti in brsteti je pomembna. To, kar mi pojmujemo kot plevel, raste iz nepreobraženih organskih sil zemlje. Zato je pomembno, da se po meditativni poti približamo procesom, ki ležijo v temi.

Sam sem to delal z analogijo. Vprašal sem se, kje v naravi imamo še rastline, ki rastejo oziroma brstijo iz sil rasti, ki jih niso nabrale same. Včeraj sem bil več ur na sprehodu in videl zelo pomembne stvari. Tu imate zelo veliko vrst orhidej. Naštel sem jih šest. Prav orhideje so tiste, ki nam pokažejo tisto, kar doživljamo pri plevelih. Imamo zelene orhideje, ki zelo močno potrebujejo sonce. Imamo tudi orhideje, ki mnogo bolj nujno potrebujejo glivice iz tal, ker niso tako zelo avtotrofne rastline, temveč so delno heterotrofne. Razlog za to je simbioza glivic. Videl sem orhidejo, ki sploh ne potrebuje nobenega zelenila listov, saj se popolnoma hrani iz glivic, je popolnoma heterotrofna, podobno kot žival.

Če poskušamo čutiti s procesi v naravi, potem ugotavljamo, da imamo tudi v rastlinah nekaj živalim podobnega. Ta skoraj živalska sila v rastlinah je tista, ki prebije asfalt, je tista, ki naredi rastline, ki spremljajo naše kulturne rastline, za plevel. Če mislimo pri tem na bodečo nežo, na osat, pomeni to, da imajo prav tako mikrotrofijo kot orhideje. Glivica jim pomaga, da imajo fiziologijo podobno kot žival. To je povedano zelo na kratko.

Pomembno je spoznanje, da potrebujemo koncept urejenega krogotoka energij. Do njega sem prišel neko jutro. Saj veste, da je zelo koristno, če si zvečer, preden zaspite, dan še enkrat predočite. Dobro je, da to naredite tako, da najprej mislite na zadnje opravilo in greste nazaj do prvega zjutraj. Konec nekega razvoja moramo postaviti v ospredje. Vsak razvoj ima predstavo svojega cilja. Če človek zaspi z vprašanji v sebi, se nam odgovori nanje pogosto utrnejo zjutraj.

Skušal sem najti razlago za škodljivce, plevele in alergije. Če določene stvari redno meditirate, se tako izšolate, da več stvari opazite. Tako sem pri dnevni zavesti zaznal, da gre za vprašanje urejenega krogotoka energij. In tako kot pri alergiku lahko izvršimo terapijo z določenimi opravili po konceptu naj energija teče na tisto mesto, kjer bo tudi koristna, velja to tudi drugod. Sile zemlje se moramo naučiti opisati, in sicer na temelju tega, kar spoznavamo z očmi, z nosom itd. Tako nam tla pripovedujejo in tudi pokažejo, kar moramo narediti zanje. Mi pa moramo biti za taka sporočila tudi odprti, jih moramo dovoliti. Moramo se naučiti dovoliti stvarem, da so, kakršne hočejo biti. Bodočnost prihaja  sama od sebe, toda ali se bo vse razvilo tako, da bodočnost sme priti, je odvisno od naših sposobnosti, da bodočnosti dovolimo in pomagamo tistemu razvoju, ki je potreben. Človek je pozvan, da vse to spremlja. Narava nas ne bo pustila same, pa tudi mi ne smemo pustiti narave same. Človek in narava sta otroka istega božanskega reda, ki je nedeljiv. V tem redu ima vsak od nas svojo nalogo.

Vprašanje: Zakaj ima osat tako globoke korenine?

Odgovor: Obstojajo pleveli, ki prihajajo iz globin, na primer osat, gabez, preslica, lapuh. Te rastline imajo v naravi pogosto naslednjo nalogo. Če greste po dolini, najdete mesto, kjer so nasipali zemljo na travnato rušo, podobno kot najdemo pri vsakem zemeljskem plazu zasuto organsko substanco. Pri svoji razgradnji potrebuje ta ruša delovanje sonca in zato potrebuje rastline, ki imajo globoke korenine, da bi to zvezo vzpostavile. Poznam lokacijo, kjer so na njivo nasuli zemljo, da bi izravnali vdolbino. Nekaj let dolgo je tam rasel osat tako močno, da ga niso mogli iztrebiti. Čez šest let pa je bilo vse urejeno. Ko smo tisto njivo prekopali, smo v globini našli le še malo znakov o prejšnjem gornjem sloju njive. Lahko bi rekli, da si je zemlja naredila neko novo kožo. Zaporedje rastlin, ki so tam rastle, je pri tem pomagalo. Avtoregulacija določene lokacije pomaga, da pride v globine zakopana organska substanca spet v pravo globino, v pravi sloj. Pogosto sem videl kmete, pri katerih se je očitno pojavil osat zato, ker so pregloboko orali. Ker so organske substance zakopali tako globoko, kamor te ne sodijo. Sem torej pristaš take obdelave tal, kjer obdržiš narejen red. Seveda je potrebno, da te sloje tudi premešavamo, vendar mislim, da te sloje lahko mešamo samo do te mere, da se lahko potem pozitivno  razvijajo naprej. Ne rečem, da moramo pustiti sloje tako kot so.

Vprašanje: Kakšna je vloga živali pri tvorbi humusa.

Odgovor: Doživljam, da so komposti iz rastlin drugačni, če se jim primeša tudi samo majhna količina govejega gnoja. To lahko zasledujemo pri tem, kako iz takega komposta rastejo mlade rastline. Živali svojemu gnoju resnično nekaj dodajo. To lahko podoživljamo. V razvoju gnoja je začetek razvoja tal, kar pomeni, da se organska substanca preobrazi, koncentrira in poveže z mineralnim. Poglejmo si deževnika, pri katerem je to posebej dobro vidno. Kaj pa dela deževnik? V bistvu regenerira vso glino v naših tleh. V njegovem črevesju pride do prekristalizacije. Žival preobrazi minerale, ki seveda sodijo h gnojilom. Ko smo raziskovali procese v zvezi z deževniki, se je moj prijatelj odločil, da ne bo več govoril o ‘deževniku’, temveč o ‘glisti, ki regenerira tla’.

Vloga živali v teh procesih je izjemno pomembna. To nam je postalo še enkrat jasno v času katatastrofe v Černobilu. Že pred tem smo v gnojnico dodajali glineno ali kameno moko. To ugodno vpliva na razvoj gnojnice in vonj. Ko smo našim živalim zaradi Černobila dodajali kameno ali glineno moko tudi h krmi, smo ugotovili, da je gnoj popolnoma spremenil svojo kvaliteto. Seveda ne bi hotel reči, da smo kar naenkrat iz krav naredili deževnike, toda to, kako se je gnoj razvijal, je bilo po vonju, barvi, strukturi nekaj povsem drugega. Za mene sploh ni vprašanje, da se preobrazba organske substance in mineralov dogaja v živalski prebavi. Mnogi govorijo o kompleksu gline in humusa. Ta kompleks se lahko izgradi samo v primeru, če se razgradi sveža organska substanca. Če bi premešali rjavi premog z glino ali šoto z glino, ne bi dobili dobro strukturirane plodne zemlje.

Vprašanje: Človek ima včasih občutek, da pravilno voden živalski gnoj višjih živali deluje pri tvorbi humusa kot ferment. Kaj menite vi?

Odgovor: Enkrat ste mi pripovedovali o korelaciji donosov in organske substance; čim več je humusa, večji je donos. Če upoštevamo organsko substanco, opažamo posebno zvezo z donosi. Poljedelci vedno sanjajo o črni zemlji. To so ponavadi tla z organsko substanco, ki omogočajo visoke donose brez da se organska substanca potroši. Zanimivo je, da je več kot 80 % organske substance v obliki kompleksa glina-humus. V naših normalnih kulturnih tleh je ta odstotek mnogo nižji, delež organske substance je bistveno nižji. Zaradi tega sem mnenja, da je potrebno ustvarjati komplekse gline in humusa. Če se to ne more zgoditi na licu mesta, potrebujemo zgodnjo tvorbo teh, zato da je že gnoj naših domačih živali boljše kvalitete in da potem tvorimo nove organe z gnojnim kupom, kompostnim kupom ali jamo za gnojnico. To se pravi, da to kultiviramo. Za mene je tvorba koloida iz gline glavna skrivnost  tega vprašanja.

Vprašanje: Črna zemlja je gotovo nastala pod določenimi klimatskimi pogoji glede na to, kar so naredile rastline s svojimi koreninami in kar je v zemlji ostalo od mrtvih živali. Pravzaprav bi nam moralo uspeti, da pod drugimi klimatskimi pogoji z delom na biološko-dinamični način te črne prsti spet zgradimo. In pri tem si zastavljam vprašanje: Katero vlogo igra pri tem višje razvita žival?

Odgovor: Vaše ugotovitve so centralnega pomena. To, kar je nastalo kot črna zemlja brez poljedelstva, brez živali, brez kolobarjenja, je rezultat procesov in reda, h kateremu moramo stremeti z drugačnimi prijemi. V drugačnih klimatskih pogojih z urejenim poljedelstvom, s kolobarjenjem… Bistvena stvar za mene je še vedno vprašanje kompleksa gline in humusa.

Delovanje razpadajočega življenja spomladi je opisal R. Steiner v 2. predavanju tečaja. To stvar vidim jaz takole: za mene je Perzefona, Natura, kot kača. Ta kača je poleti nad zemljo, zunaj. Takrat se hrani in debeli, potem pa gre v tla in se preobrazi. Iz vmesnega posevka zraste mogoče oves, in tako kot ta oves potem razpada in v tleh povzroči velike spremembe, tako spomladi pride Velika noč. Velika noč je praznik vstajenja. Takrat je krščanski praznik vstajenja: trpljenje je premagano in mi praznujemo regeneracijo reda sil – to je pomlad. 

Zdaj se zgodi tole: Rudolf Steiner pravi v drugem predavanju svojega Poljedelskega tečaja pri vprašanju, kje v rastlini najdemo tisto, kar prihaja iz kozmosa. Leži v kremenu. In redno govori o tem, kako kozmične sile stremijo navzgor. Vedeti je treba, da se organska plat spomladi v tleh popolnoma predela, tečejo procesi razgradnje in to kar se v tleh kot substanca razkraja, se kaže nad tlemi, zunaj, kot preobražena nova substanca, ki raste. Po mojem mnenju je povezava organske strani s kremenom na poseben način v stanju, da sprejme sile jeseni in te sile spomladi spet odda. Brez, da se pri tem potroši. Na ta način gre narava kot kača skozi leto. Biološko-dinamičen način dela z naravo ima svoje ime po tem, da se življensko-znanstveno, biološko, upošteva svet sil in se dela v skladu z njim, torej dinamično.

Zdaj vam bom povedal nekaj o tipično nemškem problemu. Iz publikacij Dreidaxa in Bartscha iz tridesetih let imamo izdelano sliko krogotoka sil na biološko-dinamični kmetiji. Ko obravnavata kup gnoja, govorita o ohranjanju teh sil, o preobrazbi teh sil z uporabo biološko-dinamičnih preparatov in izrecno govorita o krogotoku sil. Mogoče vam je znano, da so se voditelji nacističnega režima hranili z biološko-dinamično pridelano hrano, čeprav so na drugi strani uradno prepovedali to gibanje in so antropozofe poslali v koncetracijska taborišča. Zaprli so Waldorfske šole in po drugi svetovni vojni so morali začeti od začetka. Nacionalni socializem je prevzel prave aspekte antropozofije, tako znanstvene kot idejne, in jih je uporabljal za svojo državo, delno zlorabljal. Po drugi svetovni vojni pa ni smel nihče govoriti o stvareh, ki jih je nacionalsocializem zlorabljal. Nacionalsocializem je negoval nekakšno romantiko krvi in zemlje. Spominjam se groznih diskusij iz časa mojega študija. Če je kdo samo omenil ali vzbudil občutek, da bi eventualno v zvezi z zemljo in rastlinami moglo biti še kaj drugega kot samo snovi, so ga takoj arogantno zavrnili, mu očitali nacistično romantiko. Biološko-dinamični znanstveniki so stali pred problemom; morali so na eni strani opravljati raziskave, ki bi jih priznali lastni znanstveniki in ki bi jih priznala znanost sveta. Znanost sveta je vse raziskave s preparati akceptirala. Diskusija pri vprašanjih, vezanih za idejo samo, pa ni bila v bistvu nikoli mogoča. O vsem, kar je bilo vezano za tretji rajh, je bilo prepovedano diskutirati. Jaz poizkušam nadaljevati z razvijanjem tistih misli, ki so jih svoje čase popolnoma pravilno že začeli razmišljati. Glede na to, kar je iz našega današnjega srečanja nastalo, moram imeti sledeč občutek, vtis. Potrebno bo, da vam pošljem tri liste. Na enem listu imam svoje opombe k temi krogotok sil. Na tem listu zahtevam, da to, kar smo glede na snovi že raziskali, na primer potreba rastline po določenih snoveh, oblike povezav v tleh, rezerva, preskrba, pomankanja, lastnosti kot faktor rasti, da vse to formuliramo tudi za oblike energije. Za vse to veljajo vsi zakoni minimuma.

Razen tega še sestavek, ki je napisan za Inštitut za raziskavo prehrane prehrane, ki je bil objavljen v božičnem zvezku. Tam je govora o zimi kot o času spanja narave. Gre za to, da se to, kar se v tleh dogaja za našo zavest nedostopno, kar se nam ne razodeva, naučimo opisati. S silami v naravi moramo živeti v soglasju. Zato potrebujemo tak znanstveni pristop, ki ne obtiči pri simptomih. Mi smo fiziološko v stanju, da še preden se pojavijo simptomi, opišemo nekaj o resničnosti. Naloga ni lahka, toda mislim, da bomo s tem prišli naprej.

Na kratko bi povedal še dve stvari. Imamo lepo nemško večernico ‘Luna je vzšla’. Človek ima občutek, da gre za večer. Toda ne gre za večer. V kitici, ki sledi, gre potem besedilo takole naprej:”Vidite luno tam zgoraj, kako stoji. Samo polovico vidimo, kljub temu, da je okrogla in lepa.” Tako je z mnogimi stvarmi. Smejimo se nad njimi, ker jih naše oči ne vidijo. Živeti moramo z resničnostjo, ki je ne vidimo, ki pa deluje. Zato potrebujemo koncept resničnosti, v katerem se zato odpremo. In to delamo ob vsakem letnem času drugače.

To je knjižica Koledar duše. V njej so izreki Rudolfa Steinerja, ki veljajo za en teden in ki nam pomagajo vaditi podoživljati naravo v skladu s spremembami v letu. Za teden od 19. do 25. maja imamo tale izrek:

                   Kar meni lastno, skoraj da pobegne,

                   tako močno ga priteguje luč sveta.

                   Zato ti, slutnja moja,

                   krepko zdaj primi svoje ti pravice

                   in uma mojega ti zdaj zamenjaj moč.

                   Ta bi se kar izgubil

                   v svetlobi, ki mu čut jo daje.

Za človeka pogosto pravimo; ta človek nekaj ve, ali pa ‘ima pojma’. Človek pa potrebuje eno in drugo. Moramo nekaj vedeti in tisto, kar vemo, nas mora doseči in nas izzvati. In to nas lahko in nas hoče hraniti na tak način, da s pomočjo duhovnega sveta lahko razvijamo slutnjo. In s tem imamo v odnosu do sveta več kot bi lahko vedeli. Lune vidimo sedaj točno polovico. Toda tudi kadar vidimo celo Luno, moramo vedeti, da to spet ni vse, saj ima Luna tudi drugo stran. Torej bi sedaj lahko rekli: Lune vidimo polovico, to pa ni točno. Vidimo je samo četrt.

Vprašanje: Genialni Leonardo da Vinci je rekel, da sta v človeku dve sferi: racionalna in čustvena. Rekel je, da je čustvena sfera en korak pred racionalno.

Odgovor: To je točno. Če bi bil antropozof, bi vedel, da je nad tem še človeški jaz, ki želi voditi razmišljanje, čutenje in hotenje. In da moramo poizkušati vse voditi naprej. Obstojajo ljudje, ki s svojim hotenjem, ustvarjanjem potegnejo naprej stvari, ki jih drugi ne razumejo, pa tudi sami jih ne razumejo. In drugi imajo take čustvene odnose, kot jih ne razumejo in ne obvladajo z voljo in današnji čas je tako teoretiziran, intelektualiziran, tako samo z glavo določen, da tudi ljudje mislijo na virtualno realnost, ki je pravzaprav ni. To je dominanca teoretičnega, neresničnega. In zato je potrebno, da vadimo biti z našimi mislimi, čustvi in dejanji tam, kjer smo. Če se z drugimi srečujemo, poskušajmo tega drugega srečati intenzivno – ne samo pri delu, ne samo v neki površni duševnosti, ne samo v teoriji, temveč z zavestjo, da je duhovnost v vsakem od nas prisotna in delujoča. Danes je vsak od nas Leonardo da Vinci z velikim prostorom za duha. V tem prostoru moramo biti aktivni in vsak od nas mora ta duhovni svet negovati sam.

                                                         Predavanje na Vrzdencu z dne 25.05.1996