Dr. Rudolf Steiner, Berlin, 11. junij 1908

Navedli smo različne aspekte, ki nam kažejo, kako skrivnostno je prepletanje človeka in duhovnih svetov, duhovnih bitij, ki so pravzaprav vedno okrog nas, in ne le okrog nas, temveč gredo v določenem smislu skozi nas, s katerimi venomer živimo. Ne smemo pa si predstavljati, da se le v vsakem, človek bi hotel reči bolj grobem odnosu, kot smo jih omenjali v zadnjem izvajanju, razvije razmerje med človekom in duhovnimi bitji v njegovem okolju; tudi z opravili in dejanji človeka, ki so od miselnega kroga bolj oddaljeni, se  oblikuje razmerje med človekom in duhovnim svetom.

Omenili smo, da obstojajo vzvišena duhovna bitja, ki niso tako kot človek iz fizičnega telesa, astralnega telesa in tako naprej navzgor, temveč taka, ki imajo etersko telo kot najnižji člen, ki torej tako rekoč živijo ob nas…

In potem pridemo k še višjim duhovnim bitjem, katerih spodnji člen je astralno telo, ki kažejo človeku še manj gosto telesnost.

Vsa ta bitja pa so s človekom v določeni zvezi in kar je danes najpomembnejše: človek brez nadaljnjega lahko stori nekaj za to, da v svojem življenju na tem zemeljskem prizorišču, pride v čisto določene odnose s takimi bitji. Glede na to, kaj človek tu na zemlji naredi za svoje življenjske razmere, ustvarja vedno povezavo z višjimi svetovi.

Vzemimo najprej bitja, ki imajo kot najnižje telo etersko telo, ki s tem finim eterskim telesom bivajo okoli nas, nas obdajajo, ki pošiljajo navzdol k nam svoje delovanje in svoja razodevanja. Postavimo si taka bitja v duhu pred našo dušo.

Če hočemo priti do jasne predstave o tem mostu, se moramo poglobiti v nekatere občutke in predstave.

Predstavljamo si torej: ta bitja živijo tako rekoč iz duhovnih svetov in iztegujejo iz teh obenem svoja eterska telesa. Fizičnega telesa, kot ga ima človek, ne potrebujejo. Obstoja pa fizična telesnost, skozi katero lahko vzpostavijo zvezo med svojim eterskim telesom in našo zemeljsko sfero, zemeljska telesnost, ki jo tako rekoč lahko položimo na našo Zemljo in ki tvori nekakšno sliko privlačevanja, tako, da ta bitja s svojimi eterskimi telesi pridejo navzdol do te zemeljske telesnosti in v tej najdejo možnost za bivanje med ljudmi. Take priložnosti zadrževanja med ljudmi so na primer templji grške arhitekture, so gotske cerkve. Če oblike fizične realnosti z njenimi linijami in sorazmerjem sil, kot jih ima tempelj, morda tudi plastično umetniško delo kiparstva, postavimo v našo zemeljsko sfero, ustvarjamo s tem možnost, da se po teh razmerjih sil eterska telesa teh bitij na vseh straneh privijejo in da se tudi lahko privijejo v ta, od nas postavljena umetniška dela. In umetnost je resničen in realen člen povezave med človekom in duhovnimi svetovi. Tja do oblik umetnosti, ki se izoblikujejo prostorsko, imamo na Zemlji fizične telesnosti, v katera se spustijo bitja z eterskimi telesi.

Bitja, ki imajo kot svojo najnižjo telesnost astralno telo, potrebujejo tu na Zemlji nekaj drugega kot povezavo med duhovnim svetom in našo Zemljo. To so glasba, fonetične umetnosti. Prostor, ki ga prežemajo toni glasbe je prilika, da se lahko gibajoče, v sebi določeno astralno telo višjih bitij v tem prostoru realizira. Umetnosti in to, kar so umetnosti za človeka, dobivajo tu zelo realen pomen. Tvorijo magnetične sile privlačnosti za duhovna bitja, ki bi po svojem poslanstvu, po svoji nalogi morala imeti opravka s človekom in to tudi hočejo. Če si stvari ogledamo s tega aspekta, se poglobijo naša čutenja do umetniškega ustvarjanja človeka in človeškega občutka za umetnost. In naša čustva bodo še globlja, če vzamemo vase človeški vir umetniškega ustvarjanja in s tem tudi umetniškega užitka s stališča duhovne znanosti. Če to hočemo, si moramo enkrat malo bolj obširno ogledati različne oblike človeške zavesti…

Denimo, da človek ne bi nikoli spal, to pomeni če si ne bi nikoli jemal novih sil iz duhovnih svetov, potem bi na koncu koncev vse, kar živi v njegovem fizičnem telesu in kar kot sila njegovo fizično telo prežema, vedno bolj in bolj propadalo, bi bilo vedno bolj izpodkopano. S tem pa, da se vsako jutro spusti močna notranjost v sile fizičnega telesa, prihaja vedno nov red, človek bi rekel da se na novo rodijo sile v to fizično telo. Človeška duševnost si torej prinaša za vsak člen telesa nekaj iz duhovnega sveta kar deluje, ko sta duševna notranjost, ki je ponoči zunaj in zunanje fizično orodje, skupaj.

Kar se sedaj dogaja v vzajemnosti med notranjostjo duše in fizičnim orodjem, lahko ponoči prežema, če je človek v stanju sprejemati harmonije duhovnega sveta, fizično telo in njegove moči – ne njegovo materijo – s silami, ki bi jih hotel imenovati sile prostora. Ker je človek kulture sedanjosti tako zelo odtujen od duhovnega sveta, se prav te, sile prostora, pri njem slabo manifestirajo. Tam, kjer notranjost duše naleti na najgostejši člen človeškega telesa, morajo biti s seboj prinesene sile že zelo močne, če naj bi se manifestirale v grobem fizičnem telesu. V kulturnih epohah, v času katerih je bil človek bolj senzibilen, so si notranjosti duš prinesle s seboj duševne impulze in so fizično telo lažje prežemale. Ljudje so potem čutili, da tečejo skozi fizični prostor vedno sile na vse strani, da ta fizični prostor ni ravnodušna praznina, temveč da je v vseh smereh pretkan s silami. Za delovanje sil v prostoru obstoja občutek; ta občutek rezultira iz razmerij, ki sem jih ravnokar opisal. To si morate predočiti s primerom.

Zamislite si slikarja, ki je še pripadal eni od velikih epoh umetnosti, ko so ljudje še imeli občutek za v prostoru delujoče sile. Pri takem slikarju bi lahko videli, kako slika v prostoru grupo treh angelov. Stojite pred sliko in imate neposreden občutek: ti trije angeli ne morejo pasti navzdol; samo po sebi umevno je, da lebdijo, saj se medsebojno držijo z delujočimi silami prostora, tako, kot so sile prostora tiste, ki držijo krogle planetov. Tisti ljudje, ki si pridobijo v vzajemnem delovanju duševne notranjosti in fizičnega telesa to notranjo dinamiko, imajo ta občutek: to tako mora biti; ti trije angeli se držijo v prostoru. To boste našli pri prenekaterem starejšem slikarju, manj pri novejših. Böklina lahko še tako zelo cenimo; toda tista postava, ki plava nad “Pieta” izzove pri vsakem človeku občutek, da bo zdaj, zdaj padla dol; ne drži se v zraku.

Vse te sile, ki potekajo v prostoru sem in tja, ki jih človek v prostoru kar čuti, so realnosti, resničnosti in iz tega občutka za prostor izhaja vsa umetnost gradnje. Prava, resnična umetnost gradnje ne izvira iz ničesar drugega kot da v linije, ki v prostoru morajo biti, položimo kamenje ali opeko, pri čemer ne naredimo nič, le to predočimo, kar v prostoru idejno, duhovno porazdeljeno že obstoja, s tem, da tja damo materijo. Na najbolj čist način je imel ta občutek za prostor grški arhitekt, ki je v svoj tempelj, v vseh njegovih oblikah prikazal, kar v prostoru živi, kar človek v prostoru lahko čuti. Enostavno razmerje: da steber nekaj nosi – in nosi ali horizontalno ali postrani postavljeno telo linij – je uprizoritev duhovnih silnic, ki znotraj prostora živijo. In ves grški tempelj ni nič drugega kot zapolnitev tega, kar znotraj prostora živi, z materijo. Po tem takem je grški tempelj najbolj čista arhitektonska misel, kristaliziran prostor. In tako čudno kot se to modernemu človeku morda zdi: grški tempelj je, ker je iz misli narejena telesnost, prilika, da se tiste postave, ki so jih Grki poznali kot postave svojih bogov, s svojimi eterskimi telesi resnično dotikajo njim dobro znanih linij prostora in so v njih lahko stanovali. Več kot samo fraza je, da je grški tempelj bivališče Boga. Grški tempelj ima nekaj posebnega za tistega, ki ima za take stvari resničen občutek, v sebi ima posebnost, da si človek lahko predstavlja: ne blizu ne daleč ni človeka, ki ga ima v posesti in tudi v templju ni nikogar. Grški tempelj ne potrebuje človeka, ki ga ogleduje, nikogar, ki hodi vanj. Mislite si grški tempelj, ki stoji sam in daleč naokoli ni človeka. Potem je tempelj to, kar naj bi najbolj intenzivno bil. Potem je bivališče Boga, ki naj bi v njem bival, ker Bog v oblikah lahko živi. Samo tako grško umetnost resnično razumemo, najčistejšo umetnost gradnje na svetu.

Egipčanska arhitektura, na primer pri piramidi, je nekaj čisto drugega. Teh stvari se sedaj lahko samo dotaknemo. Tam so razmere v prostoru, linije v prostoru razporejene tako, da v svojih razmerjih in oblikah kažejo pot duši, ki plava v duhovne svetove. Iz poti, po katerih gre duša iz fizičnega v materialni svet, so dane oblike, ki se izražajo v egipčanski piramidi. In tako imamo pri vsaki vrsti arhitektonike idejo, ki jo lahko razumemo le iz duhovnosti.

V arhitekturi romanike, ki ima okrogel lok, ki na primer cerkev razporeja tako, da imamo glavno ladjo in stranske ladje, potem pa tudi prečno ladjo in apsis, tako, da ima vse skupaj obliko križa in zgoraj zaključek kupole, imamo opravka z idejo prostora, ki je zrasel iz groba. Romanske stavbe si ne morete misliti tako, kot grški tempelj. Grški tempelj, je bivališče Boga. Romanske gradnje si ne moremo misliti drugače, kot da predstavlja mesto pokopa. Kripta spada zraven; ne da ljudje v neposrednem življenju stojijo v njej, toda sodi zraven, je mesto, ki združi vse občutke, ki se nanašajo na čuvanje in zaščito mrtvih.

V gotski stavbi imamo spet nekaj drugega. Kot je res, da je grški tempelj mogoče misliti brez da bi bila daleč naokoli človeška duša, pa je vseeno naseljen, ker je bivališče Boga, prav tako res je, da se gotska cerkev, ki zgoraj končuje s koničastimi loki, ne more misliti brez množice vernikov, ki so v njej. Nič popolnega ni. Če stoji osamljeno, ni celota. Ljudje v njej, sodijo zraven s svojimi sklenjenimi rokami, sklenjenimi prav tako kot so koničasti loki. S celoto imamo opravka šele, če so prostori polni čustev molečih vernikov. To so sile, ki začno delovati v nas, ki jih v fizičnem telesu čutimo kot občutek čutenja prostora. Resnični umetnik čuti prostor tako in ga oblikuje arhitektonsko.

Če gremo sedaj navzgor k eterskemu telesu, imamo spet to, kar si notranjost duše pridobi ponoči v duhovnem svetu in kar prinaša, ko spet pride v etersko telo. Kar imamo na ta način kot izraz eterskega telesa, čuti resnični oblikovalec, resnični kipar in vtisne to živim postavam. Ne gre za idejo prostora, temveč tendenco, na živi obliki pokazati več in oblikovati več kot se mu nudi v naravi.  Kar je grški umetnik vedel več, na primer pri Zevsu, to je to, kar si je prinesel iz duhovnih svetov, kar zaživi in se čuti, ko se spoji z eterskim telesom.

Tako vzajemnost imamo tudi pri tem, kar imenujemo telo duše. Ko notranjost duše pride skupaj s telesom duše, nastaja na isti način občutek za risanje linije, za prve elemente slikanja. In s tem, da se zjutraj duša čutenja spoji s telesom duše in ga prežame, nastane občutek za harmonijo barv. Tako imamo najprej tri oblike umetnosti, ki delajo z zunanjimi sredstvi, ki jemljejo svoj material iz zunanjega sveta.

S tem, da razumska duša ali duša razpoloženja vsako noč pobegne v astralni svet, nastaja spet nekaj novega. Če mi v smislu duhovne znanosti uporabljamo izraz “razumska duša” ne moramo misliti na suhi, trezni razum, na katerega mislimo, če v normalnem življenju govorimo o razumu. “Razum” je za duhovno znanost smisel za harmonijo, ki se ne more utelesiti v zunanjo snov, smisel za doživeto notranjo harmonijo.

Ponoči živi razumska duša ali duša razpoloženja v tem, kar smo vedno imenovali harmonijo sfer, notranjo zakonitost duhovnega sveta.

To pomeni, duša živi ponoči v teh zvokih sfer, in ti zvoki sfer zažive, v tem, ko se astralno telo samega sebe zave. V ustvarjalnem glasbeniku nimamo drugega procesa kot, da se zaznavanja nočne zavesti prežemajo pri dnevni zavesti, postajajo spomin, spomin na astralna doživetja ali posebej doživetja razumske duše ali duše razpoloženja. Vse, kar pozna človeštvo kot umetnost glasbe, so izrazi, vtisi tega, kar se nezavestno doživlja v harmonijah sfer.

Poseganje tonov duhovnega sveta je, kar človek v umetnosti glasbe doživlja. In ker umetnost glasbe prinaša v naš fizični svet tisto, kar lahko zaživi le v astralnosti, zato sem rekel, da povezuje človeka s tistimi bitji, ki imajo kot svoj najnižji člen astralno telo. S tistimi bitji živi človek ponoči; njihova dela doživlja v harmoniji sfer in jih izraža podnevi v svoji zemeljski glasbi, tako, da se pojavljajo te harmonije sfer v zemeljski glasbi kot nekakšna senca. In s tem, da to, kar je element teh duhovnih bitij, prodre v to zemeljsko sfero, v naši zemeljski sferi lebdi in jo oživlja, imajo ta duhovna bitja priliko, da svoja astralna telesa spet potope v valovanje delovanja glasbe in s tem, ko razumska duša ponoči doživi njeno delovanje in prinaša svoje vtise v fizični svet, se je med temi bitji in človekom z umetnostjo ustvaril most. Tu vidimo, kako na taki stopnji nastane, kar imenujemo umetnost glasbe.

Kaj pa zaznava duša zavesti, ko se ponoči potopi v duhovni svet, brez da v sedanjem ciklu človeštva to človeku lahko pride v zavest? Zaznava besede duhovnega sveta. Prednjo stopajo sporočila, ki jih lahko sprejme le iz duhovnega sveta. Besede stopajo prednjo, in če se prenesejo te besede v dnevno zavest, potem se pojavljajo kot osnovne sile umetnosti pesnikovanja, poezije. Tako je poezija slika sence tega, kar doživlja duša zavesti v duhovnem svetu ponoči in mi lahko resnično mislimo na to, kako človek s svojo povezavo z višjimi svetovi – in samo tako – v petih umetnostih, arhitekturi, kiparstvu, slikarstvu, glasbi in poeziji, prinaša na naša zemeljska tla sence razodetij duhovnih realnosti. Seveda je temu tako le, če se umetnost res dvigne nad samo zunanjo čutno zaznavo. V tem, kar danes v grobem smislu imenujemo naturalizem, kjer človek le posnema, kar zunaj vidi, ni sledu o tem, kar prinaša iz duhovnega sveta. In da imamo danes na mnogih področjih tako, povsem zunanjo umetnost, ki hoče le posnemati, kar zunaj obstoja, je samo dokaz za to, kako so ljudje v današnjem času izgubili zvezo z duhovnim, božanskim svetom.

Tako vidimo, kako lahko z duhovno-znanstvenega aspekta, poglobimo takšna človeška opravila, ki pridejo do izraza v človeških delih. Danes smo videli na področju umetnosti, da pri tem človek dela nekaj, naredi nekaj, kar omogoča, če lahko tako rečemo, da bogovi pri njem lahko živijo, s čimer omogoča bogovom zadrževanje v zemeljskih sferah. Če naj bi z duhovno znanostjo priklicali človeku v zavest, da je duhovnost v medsebojni povezavi s fizičnim telesom- umetnost je to v fizičnem življenju vsekakor storila. In vedno bo duhovna umetnost prežemala našo kulturo, če se bodo ljudje s svojimi dušami v duhovnost sploh poglabljali. S takim pristopom se razširi to, kar se v duhovni znanosti sicer razlaga kot čista teorija, le pogled na svet, v impulze, ki prežemajo naše življenje in nam lahko povedo, kaj naj bi tu nastalo in kaj mora nastati.

Vse, kar nas zunaj srečuje, lahko postane zrcalo duše. Ne vzemite tega kot nekaj zunanjega, temveč kot nekaj, kar si lahko pridobimo iz duhovne znanosti. Postalo bo, kot je bilo pred stoletji, da nam bo v vsaki ključavnici, v vsakem ključu stopilo nasproti nekaj, kar je slika tega, kar je človek občutil in čutil. Ko bo pravo duhovno življenje spet v ljudeh, se bo pokazalo vse življenje, vse, kar nas od zunaj srečuje, spet kot odtis duše. Profane stavbe so le tako dolgo profane stavbe, dokler človek ni sposoben, vtisniti vanje duhovnosti. Povsod lahko vtisnemo duhovnost. Slika železniške postaje pred nami lahko zažari tako, da spet umetniško mislimo. Danes temu ni tako. Toda, ko bodo ljudje spet čutili, kaj naj bi oblike bile, potem bodo čutili, da se lokomotivo lahko arhitektonsko oblikuje in da bi bila železniška postaja lahko nekaj, kar se v odnosu do lokomotive obnaša tako, kot zunanji ovoj do tega, kar lokomotiva v svojih arhitektonskih oblikah izraža. Šele takrat, ko ju bo človek arhitektonsko mislil, se bosta obnašali kot stvari, ki sodita skupaj. Potem pa tudi ni več vseeno kako pri oblikah pojmujemo levo ali desno stran.

Ko se bo človek naučil, kako se v zunanjem izraža notranjost, potem bomo spet imeli kulturo. Resnično, bili so časi, ko še ni bilo romanske arhitekture, ko še ni bilo gotike, ko so se tisti, ki so nosili nastajajočo kulturo v svoji duši, srečevali v katakombah starorimskega mesta. Toda, kar je v njih živelo, kar se je lahko le v skromnih oblikah vgreblo v stare votline v zemlji, kar  najdete na krstah umrlih, to je zablestelo in to je tisto, kar se nam kače v romanskih lokih, v romanskih stebrih, v apsisu. Misel je bila rojena v svet. Če prvi Kristijani ne bi nosili misli v svoji duši, nas ta ne bi srečevala v tem, kar je postalo kultura sveta…