KAKO PREMAGATI DUŠEVNE STISKE DANAŠNJIH DNI

Dr. Rudolf Steiner, 10. oktobra 1916

To, kar iščemo kot duhovno-znanstvene resnice, naj ne bo mrtvo, temveč z življenjem prežeto spoznanje, spoznanje, ki ga lahko umestimo resnično v življenje, na vseh mestih tega življenja in na najpomembnejših točkah tega življenja. Naravno in samo po sebi razumljivo je, da duhovno znanost danes pogosto sprejemajo kot nekaj abstraktnega in da se v tej abstraktnosti, v kateri ljudje sprejemajo duhovno znanost – zaradi česar postane morda celo neke vrste odtujeno znanje – za življenje ne pokaže takoj ravno plodna in posebej na ljudi, ki o duhovni znanosti še ne vedo veliko, naredi vtis: zakaj pa je vse to potrebno, ko vendar že vemo, da je človek iz toliko in toliko členov, da se je človeštvo razvijalo skozi različne kulturne periode in se bo razvijalo naprej – in tako dalje. Ljudem, ki mislijo, da stojijo po zahtevah našega današnjega časa čisto v praktičnem življenju, se zdi potem duhovna znanost pogosto precej neplodna. Pogosto pa jo delajo neplodno tudi tisti, ki zanjo danes že imajo nekaj srca in smisla.

Kljub temu; duhovna znanost sama je, taka kot je, nekaj neskončno živega in tja do zunanjega praktičnega življenja lahko postane živa in v toku časa mora postati živa. To, kar sem uvodoma rekel, bom danes pojasnil na posebnem primeru. Iz naše duhovne znanosti si bomo vzeli nekaj, kar predvidoma vsi poznamo, kar nam je dobro znano in na čemer želim pokazati, kako postane stvar postopoma prav živa s tem, ko opazujemo s polnostjo življenja.

Večji del med nami je gotovo že večkrat slišal in si večkrat vzel k srcu, da je bila pred našim časom tako imenovana četrta poatlantska kulturna perioda, v kateri so bili Grki in Rimljani najpomembnejši narodi, da pa so bila tudi stoletja, ki so temu sledila, tja do 14., 15. stoletja pod vplivom impulzov te četrte poatlantske kulturne periode. Mi stojimo od 15. stoletja v peti poatlantski kulturni periodi. V svojo sedanjo inkarnacijo smo rojeni v to periodo in še mnogo stoletij bodo ljudje živeli v tej kulturni periodi. Razen tega vemo in večji del si je že pogosto vzel k srcu, da je bila v četrti poatlantski, grško-rimski kulturni periodi v človeštvu predvsem izoblikovana tako imenovana duša razuma in razpoloženja z vsem, kar je bila zunanja kultura in kar je bilo zunanje delo, sedaj pa je naloga, da se izoblikuje duša zavesti.

Kaj pomeni: izoblikovati se mora duša zavesti? Če razumemo pravilno, vključuje to, kar sem v abstraktni obliki navedel, usodo človeštva vse naše pete poatlantske kulturne periode. Različni narodi te pete poatlantske kulturne periode naj bi sodelovali, da bi dušo zavesti privedli do izraza. To se izraža resnično v vseh življenjskih razmerah in življenjskih okoliščinah. Če življenje prav opazujemo, nam to povsod potrjuje resnico, da predstavlja naš čas izražanje duše zavesti. Vse človeško življenje je bilo v prejšnjih časih, v grško-rimskem času, drugačno. Na stopnji, na kateri je človeštvo stalo v poatlantskem času, je bila človeštvu darovana moč razuma in moč razpoloženja. Razum je nekaj, kar v sebi veliko skriva. Tega danes ne opazujemo v popolnosti in točno. Grki in Rimljani, so bili v svoji duši od razuma drugače odvisni kot ljudje današnje, pete kulturne periode. Grki in Rimljani so dobili tako rekoč izoblikovan razum v zasnovo svojega razvoja v meri, kot so ga potrebovali. Čisto, čisto drugače je bilo. Človek je odraščal in tako, kot so se razvijale naravne možnosti, tako je na nek način rasel tudi naravni razum. Naravnega razuma niso morali izoblikovati tako, kot je to danes že potrebno in kot bo to v petem poatlantskem času postajalo vedno bolj in bolj potrebno; razvijal se je kot naravna sposobnost. In zgodilo se je, da je nek človek, če se je razvijal v naravnih razmerah, v neki inkarnaciji imel razum ali pa ga ni imel. To je bila potem bolezen. Bilo pa je tudi nekaj nenormalnega, to ni bilo nekaj običajnega.

In prav tako je bilo z razpoloženjem. Tako kot je bilo primerno četrtemu poatlantskemu času, tako se je razvijalo razpoloženje. Če je človek stopil pred drugega človeka, se je znal drugemu človeku prilagoditi. Zgodovina nam o tem malo pripoveduje, vendar je bilo tako. Posebej to predstavlja veliko razliko med ljudmi prejšnjih stoletij tja do 15. stoletja in ljudmi našega sedanjega časa. Ljudje teh prejšnjih stoletij niso hodili eden mimo drugega tako brez interesa kot pogosto v današnjem času. Če človek danes sreča drugega človeka, potrebuje pogosto veliko časa, da bi ga res spoznal. Obojestransko je treba spoznati to ali ono o sebi preden si upamo, preden dobimo zaupanje. To, kar danes dosežemo po dolgih ovinkih, pogosto pa sploh ne, je bilo, če so se ljudje srečali v prejšnjih stoletjih, namreč v času grško-rimske kulturne periode, mogoče v trenutku. Tako, kot so se ljudje glede na svoje individualnosti lahko drug drugemu hitro približali, so se hitro povezali. Misli in čustev ni bilo treba dolgo izmenjevati. Hitro so sklepali poznanstva. Če je bilo poznanstvo v dobro za oba, ali za več ljudi, so se v meri, kot je bilo to potrebno, združili v družbo. Razpoloženje enega človeka je delovalo v razpoloženje drugega človeka še mnogo bolj spiritualno. Tako, kot danes s čutili še lahko točno prepoznamo barve rastlin – v sedmi poatlantski kulturni periodi tudi to ne bo več tako brez nadaljnjega mogoče in bodo potrebne posebne okoliščine, da bi celo naravo spoznali – torej tako, kot danes še naenkrat spoznamo rastline in ne šele ob točnem ukvarjanju z njimi – v tem spoznamo bolj intimno, toda to, kar običajen človek na rastlini spozna, spozna pri prvem vtisu. Pretežno je bilo tako tudi v odnosu do ljudi. Toda ta način je zadoščal za enostavnejše življenjske razmere takratnega časa. Ta način povezovanja razpoloženj med ljudmi je bil za četrto poatlantsko obdobje primeren. Danes obdaja svet čisto drugačna mreža čustvenih povezav kot takrat. Pomislite, da je v četrtem poatlantskem obdobju v odnosih med ljudmi temeljilo največ na osebnem srečanju in da se je tisto, kar so se ljudje medsebojno morali dogovoriti, dogovarjalo v osebnih srečanjih. Umetnost tiskanja, ki je do danes naredila občevanje bolj neosebno na neoseben način in ga bo vedno bolj in bolj oblikovala, pripada šele petemu poatlantskemu časovnemu razdobju. In moderne prometne razmere. Ljudi privedejo drugega k drugemu tako, da razmerja, ki se naenkrat ustvarijo, pravzaprav ne morejo več biti zdrava.

Tako je organizirano tudi človeštvo, ki danes ne dobi že gotovega razpoloženja, ki ne dobi hitro in učinkovito delujočega gotovega razuma, temveč z dušo zavesti izoblikovano nekaj mnogo bolj ločenega, individualnega, bolj egoistično usmerjenega, kot je bila duša razuma in razpoloženja, nekaj, kar je organizirano po človeški osamljenosti v lastnem telesu. Z dušo zavesti je človek, ki gre skozi svet, mnogo bolj posameznik, individualnost, samotar, kot je bil z dušo razuma in razpoloženja. In to, da se bodo ljudje zapirali v sebe, je tudi že postala in bo postala vedno bolj in bolj glavna karakteristika našega časa. Duša zavesti daje karakter zapiranja vase pred ostalim človeštvom, bolj izoliranega življenja. Zato je spoznati se z drugim, posebej pa postati do drugega zaupen, velika težava. Da bi do drugega postal zaupen, so najprej potrebne razmere počasnega spoznavanja.

Kaj naj bi se z vsem tem doseglo? To bomo najbolje razumeli, če razmišljamo o duhovno znanstveni resnici, ki nam pravi: Tako kot se mi ljudje v življenju danes sploh srečujemo, ni slučajno, resnično ni slučajno. Življenjske poti nas vodijo do določenih ljudi, z drugimi pa nas ne združujejo. Razlog za to je danes brez nadaljnjega delovanje karme posameznih ljudi. Mi smo namreč stopili v razvojno periodo človeštva, ki je prejšnji karmični razvoj, skozi katerega so ljudje šli, na določen način pripeljala do viška. Pomislite na to, koliko manj karme so nabrali ljudje v prvih časih razvoja Zemlje. Vsakič, ko smo inkarnirani, se oblikuje nova karma. Ljudje so morali najprej stopiti v razmere drug do drugega, brez da so bili prej na Zemlji skupaj; nova razmerja so morali šele napresti. Počasi pa smo s tem, da smo spet in spet inkarnirani v svetu, stopili v taka razmerja, da praviloma pravzaprav ne srečamo nobenega človeka, s katerim tega ali onega v prejšnjih inkarnacijah nismo že preživeli. Z ljudmi pridemo skupaj zaradi tega, kar smo v prejšnjih inkarnacijah preživeli. Da se ti ali oni ljudje srečajo, zgleda »slučajno«. V resnici je vse to utemeljeno v prejšnjih inkarnacijah, v katerih so se že srečali, kjer so ustvarjene sile, ki jih na določen način spet privedejo skupaj.

V sebi zaprta duša zavesti pa se lahko oblikuje le – in to naj bi se zgodilo v našem času – če pride manj v poštev tisto, kar se dogaja med ljudmi v sedanjosti, kot da v notranjosti lahko učinkuje tisto. kar se v nas pojavlja kot vsota prejšnjih inkarnacij. V grško – rimskem času je bilo še tako, da naj bi, dva človeka, če sta se srečala, naredila eden na drugega vtis in ta naj bi močno deloval. Da se bolj ali manj izolirana duša zavesti v človeku lahko razvije, pa naj bi bilo danes, če se srečamo, takole: človek sreča drugega pri tem pa naj bi bolj delovalo to, kar se v enem ali drugem pojavlja kot suma prejšnjih inkarnacij. To zahteva več časa kot neposredno spoznavanje, spoznavanje na pogled. To zahteva, da ljudje šele počasi, čustveno, instinktivno dovolijo, da se pojavi to, kar so z drugim preživeli. Kar danes zahtevamo je pač to: da drug drugega spoznamo, da se individualnosti najprej zbrusijo. V tem spoznavanju, brušenju individualnosti, je še nezavedno instinktivno pojavljanje spomina, naknadnega učinkovanja prejšnjih inkarnacij. In le tako, če človek stopi v razmerje do drugega človeka tudi bolj iz svoje notranjosti, se duša zavesti lahko oblikuje. V hitrem spoznavanju, ob srečanju, se oblikuje duša razuma in razpoloženja.

Stvari so tako prilagojene ena drugi. Kar sem vam sedaj opisal, je za peto poatlantsko obdobje šele v začetku. Ko to peto poatlantsko obdobje preteče, bo, privesti se v pravi odnos do drugega, za ljudi vedno težje in težje. Za to, da se privedeš v pravo razmerje, je potreben notranji razvoj, notranja dejavnost. To se je že začelo. Kar se je začelo, pa se bo vse bolj in bolj širilo, bo postalo bolj in bolj intenzivno. Kako težko je že danes postalo neposredno razumevanje za ljudi, ki jih karma pripelje skupaj, saj zaradi drugih karmičnih razmer morda ne najdejo moči, da bi si instinktivno priklicali v sedanjost vse odnose, ki obstojajo iz prejšnjih inkarnacij! Ljudje so privedeni skupaj, ljubijo se; to prihaja iz določenih delovanj prejšnjih inkarnacij. Temu nasproti pa delujejo druge sile in če se tak spomin pojavi, se spet razidejo. Ne le ljudje, ki so se v življenju srečali tako, morajo preizkusiti, ali je to, kar se v njih pojavi, res dovolj, da utemeljijo trajno razmerje. Vedno bolj težavno postaja tudi, da sinovi in hčere razumejo očete in matere. Vedno bolj in bolj težko bo, da starši razumejo otroke, da bratje in sestre razumejo drug drugega. Medsebojno razumevanje bo vedno bolj težavno zato, ker postaja bolj in bolj potrebno, da ljudje dovolijo, da se resnično dvigne iz notranjosti tisto, kar je v njih karmičnega.

Vidite, kakšna perspektiva negativne vrste se odpira v petem poatlantskem obdobju. Težave v medsebojnem razumevanju ljudi. Potrebno je, da tej razvojni potrebi jasno gledamo v oči. Nočemo životariti sanjaje v temi, saj je ta razvojni pogoj brez nadaljnjega potreben. Če to, da postaja medsebojno spoznavanje težko, ne bi bila naloga za peto poatlantsko človeštvo, se duša zavesti ne bi mogla oblikovati in ljudje bi morali živeti v skupnosti bolj iz naravnih danosti. Individualnost duše zavesti se ne bi mogla izoblikovati. Torej mora biti tako. Ta izpit morajo ljudje prestati. Na drugi strani se mora temu jasno pogledati v oči. Če bi se izoblikovala le ta negativna stran razvojnih pogojev petega poatlantskega obdobja, je samo po sebi umevno, da bi morala v petem poatlantskem človeštvu zaradi najmanjših razlogov nastajati vojna in prepir. Vidimo torej, kako se v tem petem poatlantskem času instinktivno pojavlja določena vsota potreb, ki se morajo oblikovati vedno bolj in bolj zavestno. In oblikovati jih vedno bolj in bolj zavestno je ena od nalog duhovne znanosti za peto poatlantsko človeštvo.

Le eno besedo naj imenujem. Vsakemu od nas bo takoj razumljivo, kako se išče zdravilo za smer, ki nujno mora priti, za težavo medsebojnega razumevanja. Reči moram le besedo: vedno bolj in bolj se mora, in sicer zavestno, saj živimo v času duše zavesti, prebuditi v tem petem poatlantskem obdobju smisel za socialno razumevanje. To je to, kar v eni besedi združuje potrebe, ki v četrtem poatlantskem obdobju brez nadaljnjega niso obstojale v enaki meri. Kdor je v stanju, da resnici ustrezno študira strukturo Grčije in Rima, ve, da individualizem v tej Grčiji in Rimu v človeštvu ni bil tako zasnovan, kot je zasnovan v evropskem človeštvu danes, sploh pa v od evropskega odvisnem ameriškem človeštvu. Če primerjajo ljudi, bodo to posebno razumeli. Za primerjavo se lahko vzame radikalna primerjava z živalsko vrsto: Zakaj živi določena vrsta živali tako, da je v določenih mejah med seboj povezana? Zato, ker jo na to navaja njena grupna duša, duša njene vrste. Živalskim vrstam je prirojeno, pri njih je to samo po sebi umevno; iz tega pa se tudi ne morejo razviti naprej, ostanejo notri. Človek mora zrasti nad to. Vsak posameznik se mora izoblikovati individualno. Predvsem v današnjem času duše zavesti je to individualno oblikovanje ena glavnih stvari. Nad grško in rimsko kulturo je bil brez nadaljnjega še dah duš ene vrste. Človek je bil postavljen tudi v socialni red, ki je imel čvrsto ureditev, četudi predvsem zaradi moralnih moči. Toda tudi te ureditve se bodo v petem poatlantskem obdobju bolj in bolj razblinile. Ta dah grupne duševnosti, ki je bil nad četrtim poatlantskim časom še prisoten, za to peto poatlantsko obdobje nima nobenega smisla več. Zato pa se mora zavestno pojaviti socialno razumevanje. To pomeni, da se mora pojaviti vse tisto, kar izhaja iz globokega razumevanja resnične individualnosti človeškega bitja. Pravo razumevanje za to bo razvila šele duhovna znanost. To se bo zasidralo, ko bo duhovna znanost v krogu ljudi, ki se ukvarjajo z duhovno znanostjo, vedno bolj in bolj iz abstraktnega v konkretno, v polnost življenja, razvijala posebno vrsto nauka o človeku in se bo prebudilo zanimanje za človeka. Takrat bodo živeli ljudje, ki imajo določene pogoje za to, da soljudi poučijo o tem, da imajo ljudje različne temperamente, da imajo različne karakterne poteze, da se mora človeka, ki ima tak temperament, obravnavati tako, drugega človeka s tako zasnovo karakterja s tem temperamentom, se mora obravnavati drugače; spet drugače človeka, ki ima določene karakterne poteze z določenim temperamentom. Ljudje, ki so za to posebej nadarjeni, bodo druge morali poučevati: poglejte si točno, imamo takšen tip človeka, imamo drugačen tip človeka. Enega moramo obravnavati tako in drugega drugače. Poučevala se bo praktična psihologija, praktičen nauk o duševnosti pa tudi praktičen nauk o življenju. S tem bo prišlo do resničnega socialnega razumevanja razvoja človeštva.

Kaj se je doslej pojavilo kot socialno razumevanje? Doslej so se pojavili abstraktni ideali, najrazličnejši abstraktni ideali osrečitve človeštva in narodov, ti in oni socializmi. Če bi te socialne ideje, ki so se pojavile tu in tam res hoteli uvesti v svet, bi videli, da se tega ne more narediti. Tistega, za kar gre, zaenkrat sploh ni. Nobenega smisla nima, ustanavljati družbe ali sekte z določenimi programi. Potrebno je širiti nauk o človeku, širiti praktično poznavanje človeka, tudi tak nauk o človeku, ki nam omogoča, da pravilno razumemo nastajajočega, odraščajočega človeka, pravilno razumemo otroka, da razumemo, kako se vsak otrok razvija z lastno individualnostjo. Tako se naučimo živeti tako, da delujemo v skladu s karmo, ki jo nosimo v sebi. Če smo zaradi karme postavljeni pred človeka, s katerim naj bi prišli v tesnejši stik ali odnos, bomo tako razvili trajne odnose, odnose ki so lahko resnično najbolj plodni za življenje. Praktičen nauk o človeku, praktično uporabljen interes do človeštva, to je, kar je pomembno. Danes človeštvo na tem področju še ni prišlo daleč. Kako sodimo, ko imamo pred seboj drugega človeka, danes? Simpatičen ali antipatičen nam je. Pojdite v svet in poglejte. V največ primerih je to edina sodba. Če pa imate več vtisov poglejte, kako so ti čisto pod vtisom stališča: simpatičen mi je, antipatičen mi je, to na njem mi je simpatično, to na njem mi je antipatično. To je v naprej oblikovano mnenje! Predstavljamo si, kakšen naj bi človek bil. Ko vidimo, da je pri tej ali oni stvari drugačen, si o njem ustvarimo mnenje. V resničnem, praktičnem spoznanju človeka ne bomo mogli napredovati, dokler tega načina ne bomo zapustili, dokler se nam nekdo zdi simpatičen ali antipatičen zaradi predsodkov, zaradi stvari, ki so nam na tem ali drugem človeškem karakterju všeč, preden se ne bo razširilo mnenje, da se človeka sprejme takega kot je.
Če si v teh ali onih okoliščinah stojita nasproti dva človeka, se v enem danes pogosto takoj oglasi nekaj antipatije in drugega ne mara. Zato se potem vse, kar naredi v odnosu do te osebe, postavi v luč tega odbijajočega razpoloženja. Tako se zelo pogosto nek karmični odnos popolnoma zabriše, se pripelje na čisto napačno pot in se mora odložiti do naslednje inkarnacije, ko se ti ljudje spet srečajo. Simpatije in antipatije so največji sovražniki resničnega socialnega interesa. Na to pogosto nismo pozorni. Tisti, ki ve, kaj je za nadaljnji razvoj človeštva skrito v resničnem socialnem razumevanju, opazuje včasih z grozno tesnobo v srcu, kaj delajo učitelji, ki v šoli zaradi določenih predsodkov obravnavajo nekega učenca v odnosu do drugih s simpatijo ali antipatijo. To je pogosto grozno, saj gre v bistvu za to, da naj bi vsakega sprejeli takega kot je in naredili najboljše iz tega, kakršen je.

To pa se nadaljuje tja v ustanove. Naše ustanove, naši socialni zakoni, ki individualnost učiteljev pogosto grozno izbrišejo, so taki, da se v individualnost v resnici ni mogoče spuščati. Tam mora resnično razumevanje za duhovno znanost delovati tako, da praktičen nauk o duši in praktičen nauk o človeku sprejmejo med splošne interese. Za socialno razumevanje je potrebno, da se na nek način ustvari drugi pol za težave, ki jih v razumevanju drug drugega imamo.

Da človeštvo dušo zavesti lahko razvije je posebej to tisto, kar v petem poatlantskem obdobju mora nastopiti. Ljudje morajo vse stvari prestati v preizkušnjah s tem, da se jim postavljajo na pot sile zla. Tako se bosta simpatija in antipatija res razširili in le v boju, v zavestnem boju proti površnim čustvom simpatije in antipatije, se bo duša zavesti lahko pravilno rodila. Prav tako bodo socialnemu razumevanju med ljudmi vedno bolj in bolj nasprotovala nacionalna čustva in občutki, ki so se v sedanji obliki razširili pravzaprav šele v 19. stoletju in ki socialnemu razumevanju najmočneje nasprotujejo, saj nasprotujejo resničnemu interesu človeka do človeka. In tako kot danes prihaja do nacionalnih nasprotij, nacionalne simpatije in antipatije, predstavljajo močno in grozljivo preizkušnjo za človeštvo, saj dobro lahko najdemo le v tem, da jih premagamo. Če bi se simpatije in antipatije, ki izhajajo iz nacionalnih čustev, naprej tako širile kot so se začele, bi človeštvo razvoj duše zavesti prespalo. Nacionalna čustva vodijo v nasprotno smer; človeku ne dovolijo, da postane samostojen, naredijo ga, da zgleda tako, kot le odtis, kot slika te ali one skupine ali nacionalnosti.

Če sicer abstrakten stavek, da se duša zavesti mora razviti posebej v tem petem poatlantskem obdobju praktično postavimo predse, je to prvo, na kar moramo biti pozorni.

Če naj bi se duša zavesti res razvila, mora razen tega nastopiti v tem petem poatlantskem obdobju še nekaj. Kolikor bolj postaja individualnost in vedno bolj individualnost, mora priti v človeku do nekakšnega zamrtja religioznega življenja v primeru, da se to, religiozno življenje, ne bo prilagodilo petemu poatlantskemu obdobju in bo hotelo ostati tako, kot je bilo za četrto poatlantsko obdobje prav. V četrtem poatlantskem obdobju so morale nastati skupinske religije, ker so bili ljudje bolj naravnani na skupine. Preko človeških skupin se je moralo izliti to, kar je skupno v dogmah, skupno v religioznih principih, v religioznih mislih. Ker bo iskanje individualnosti z dušo zavesti v petem poatlantskem obdobju vedno močnejše in močnejše, bo tako, da tisto, kar priteka iz skupinskih religij, ne bo več prodrlo do srca, do individualnosti posameznih duš. Ljudje tistega, kar prihaja iz skupinskih religij, preprosto ne bodo razumeli. V četrtem poatlantskem obdobju je bilo še mogoče ljudi kot skupino poučevati o Kristusu. V petem poatlantskem obdobju se Kristus v resničnosti v posamezne duše že naseli. Mi vsi nosimo v podzavesti Kristusa že v sebi. Toda v sebi ga moramo tudi razumeti. To se ne zgodi tako, da človeku skušajo vsiliti ugotovljene toge, odrevenele dogme. To se zgodi s tem, da se skuša spodbujati vse tisto, kar lahko prispeva k temu, da človek Kristusa vsestransko razume, tako, da se religiozno spoznanje vsestransko, mnogostransko spodbuja, da se vse to, kar ga lahko spodbuja, tudi resnično poskusi. Zato mora priti prav v odnosu na misli religioznega življenja v petem poatlantskem obdobju do vedno več in več tolerance. Medtem, ko je bila stvar v četrtem poatlantskem obdobju še taka, da je tisti, ki je deloval za religijo, deloval tako, da je ljudem posredoval določeno število dogem, čvrstih stavkov, mora postati v petem poatlantskem obdobju stvar čisto, čisto drugačna. Tu gre za nekaj čisto drugega. Ker ljudje postajajo vedno bolj in bolj individualni, gre za to, da se poskuša dogmo čisto zapustiti in pripovedovati brez dogem tisto, kar lahko bolj iz osebnega, notranjega doživljanja pripovedujemo, opišemo drugemu človeku in to postavimo predenj tako, da se individualno v njem lahko razvije njegovo lastno svobodno religiozno življenje. Religija dogem, posamezne čvrste dogme, veroizpovedi, bodo v petem poatlantskem obdobju religiozno življenje v resnici zatrle. Pravilno je, če začnemo za peto poatlantsko obdobje tako, da človeku vedno bolj in bolj pomagamo razumeti: v prvih stoletjih krščanstva je bilo to za človeka posebej primerno, je delovalo to, v sledečih stoletjih nekaj drugega. Toda tudi druge religije obstajajo. Poskušajmo pojasniti bistvo drugih religij; poskušajmo pojasniti različne strani pojmovanja Kristusa. S tem privedemo pred vsako dušo tisto, kar ta duša lahko poglobi. Toda sami duše ne oblikujemo, zlasti na religioznem področju ji pustimo njeno svobodo misli, da bi tako to svobodo misli privedli v razvoj.

Tako kot je potrebno socialno razumevanje v točki, ki sem jo za peto poatlantsko periodo opisal, je temeljni pogoj za razvoj duše zavesti na področju religije, svoboda misli: socialno razumevanje na področju človeškega sobivanja – svoboda misli na področju religije, religioznega življenja.

To, da skušamo religiozno življenje vedno bolj in bolj razumeti, da ga prežamemo, omogoča, da se z ljudmi lahko razumemo, četudi vsak razvija svoje lastno religiozno življenje. To moramo imeti vedno bolj in bolj v mislih, ker je to eden od temeljnih pogojev za peto poatlantsko obdobje, je nekaj, kar si mora človeštvo zavestno pridobiti iz lastnih moči. V času duše zavesti je usmerjen napad arimaničnih sil predvsem proti svobodi misli. Veroizpoved gleda na eno temeljnih usmeritev duhovno znanstvenega pogleda na svet, na širjenje svobode misli, sovražno. Prav v zvezi z duhovno znanostjo se širijo mnoge laži iz preprostega razloga, ker se želi duhovna znanost s polnim, z luči polnim razumevanjem, posvetiti rojstvu duše zavesti in ne želi širiti takega religioznega življenja, ki je še grajeno na spodbujanju razvijanja duše razuma in razpoloženja, kot je bilo to v četrtem poatlantskem obdobju. Današnje oblike krščanstva so utemeljene v četrtem poatlantskem obdobju iz potreb grško – rimske kulture. Kot cerkvena oblika so že sedaj neprimerne in bodo postale vedno bolj in bolj neprimerne za to, da bi omogočale svobodo misli, ki se mora vedno bolj in bolj razviti.

V istem času, v katerem se je iz modernega življenja rodila prva kal potrebe po svobodi misli, je stopila na delo tudi nasprotujoča ji moč, jezuitizem različnih religij. Ta je prišel v življenje z namenom, da nudi svobodi misli, ki je ena od življenjskih potreb petega poatlantskega obdobja čim močnejši upor. In vedno bolj in bolj potrebno bo, da jezuitizem, ki je postavljen proti svobodi misli, izkoreninimo na vseh področjih petega poatlantskega obdobja, saj se mora svoboda misli, ki žari iz religioznega življenja, na vseh področjih življenja razviti vedno bolj in bolj. Toda, ker si jo je potrebno pridobiti samostojno, je človeštvo na nek način postavljeno pred preizkušnjo in povsod se pojavljajo največje težave. Težave bodo tudi tem večje, čimbolj mora človeštvo pete poatlantske časovne periode razviti jasnost zavesti. To čuti najprej kot nekaj neudobnega in se zato v mnogih pogledih zavaja.

Tako vidimo, da obstoja ostra borba med porajajočo svobodo misli in iz starega časa delujočo avtoriteto, ki deluje v naš čas. In prisotna je zavajajoča nagnjenost, da se zaradi avtoritativne vere predamo zmotam! V našem času se je avtoritativna vera zelo razširila. Postala je neverjetno intenzivna. In, kar se sposobnosti ocenjevanja tiče, se pod njenim vplivom razvija določena nemoč ljudi. V četrtem poatlantskem obdobju je bil človeku kot naravni dar dan zdrav razum; sedaj si zdrav razum mora pridobiti, mora ga razviti. Avtoritativna vera to zadržuje. V avtoritativno vero pa smo čisto vpreženi. Pomislite, kako nemočni so ljudje v nasprotju z brezumnimi živalmi! Koliko instinktov ima žival, ki žival varno vodijo, jo celo iz bolezni na zdrav način vodijo do zdravja. In kaj dela proti zdravi presoji na takih področjih današnje človeštvo. Moderno človeštvo se čisto in popolnoma podreja avtoriteti. Presoje o zdravih življenjskih razmerah si moderno človeštvo noče zlahka pridobiti. Zagotovo, obstojajo hvale vredna stremljenja v vseh mogočih društvih in podobno. Toda ta stremljenja morajo postati mnogo, mnogo bolj intenzivna. Predvsem je treba razumeti, da gre razvoj vedno bolj in bolj proti avtoritativni veri, oblikujejo pa se cele teorije, ki spet postavljajo temelje za to, da bi avtoritativno vero ponovno učvrstili. Na področju medicine, na področju prava, toda tudi na vseh drugih področjih, se ljudje vnaprej smatrajo za nekompetentne za razumevanje in sprejmejo, kar trdi znanost. Pri kompliciranosti modernega življenja je to končno tudi razumljivo. Toda ljudje bodo pod vplivom take avtoritativne sile vedno bolj nemočni. Sistematično graditi moč avtoritete, avtoritativno mišljenje, je pravzaprav princip jezuitizma. Jezuitizem v katoliški religiji je pri tem specializacija učinkov, ki nastopajo prav tako na drugih področjih, kjer pa tega ne opazimo tako hitro. Jezuitizem se je najprej začel z jezuitizmom na področju cerkve in dogmatike s tendenco, da se moč papeža iz četrte poatlantske periode, ki sega tudi v peto poatlantsko periodo, ohrani za to peto poatlantsko periodo, čeprav za to ni več dobra. Toda isti jezuitski princip se bo počasi prenesel na druga področja življenja. Danes že vidimo jezuitizem pri zdravnikih, ki je komaj kaj drugačen kot jezuitizem na področju dogmatične religije. Vidimo, kako se iz določene medicinske dogmatike stremi da bi se okrepila moč zdravnikov. In to je bistvo jezuitskega stremljenja tudi na različnih drugih področjih. To bo postajalo vedno bolj in bolj močno. Ljudje bodo vedno bolj in bolj vpleteni v to, kar jim bo predpisovala avtoriteta. In ozdravljajoče v petem poatlantskem obdobju bo to, da proti tem arimaničnim uporom – saj za to pri tem gre – uveljavljamo pravice duše zavesti, ki se povsod hoče razvijati. To pa se lahko zgodi le s tem, da ljudje, ki sedaj naravnega razuma ne dobijo na pot tako, kot dobijo dve roki, kot je bil to slučaj v četrti poatlantski periodi, hočejo razviti zdravo moč presoje. Razvoj duše zavesti pogojuje svoboda misli, ta svoboda misli pa lahko uspeva v čisto določeni auri, v čisto določeni atmosferi.

Opozoril sem vas na težave, ki v petem poatlantske obdobju obstajajo. Peto poatlantsko obdobje sili v čisto določeno razvojno smer: v razvoj duše zavesti. Ta duša zavesti, ravno ker naj bi se razvila kot duša zavesti, potrebuje upore, mora skozi preizkušnje. Tako vidimo, da tako socialnemu razumevanju pa tudi svobodi misli nasprotujejo najhujši upori. Danes pa ne razumemo niti tega, da so ta nasprotovanja prisotna; saj se v najširših krogih gleda na nasprotovanja kot na tisto, kar je prav, čemur naj se ne bi upirali, kar naj bi posebej izoblikovali.

Toda, že veliko, veliko ljudi je, ki imajo odprto srce in dobro razumevanje za to, v kar je moderen človek postavljen, ki imajo odprt smisel in dobro razumevanje za to, kar se danes že vidi: začenja se s tem, da so karmične razmere ljudi stopile v pravkar karakterizirano krizo, da otroci staršev, starši otrok ne razumejo več, da se bratje in sestre ne razumejo več, da narodi drug drugega ne razumejo več. Danes je že dovolj ljudi, ki se soočajo s tem, potrebnim, toda prav delujočim le v primeru, da se razmeram s krvavečim srcem z razumevanjem postavimo nasproti. Iz srčne krvi je treba zavestno pridobiti impulze za novo delovanje sveta. Samo po sebi bo nastalo le medsebojno odtujevanje posameznih ljudi. Zavestno bo treba stremeti za tem, kar bo privrelo iz človeških src. Težavam nasproti gre v petem poatlantskem obdobju vsaka posamezna duša. Samo v premagovanju težav, bo prišlo do preizkušenj, ob katerih se duša zavesti lahko razvije.

Danes marsikdo pravi: Ne čutim, kaj naj bi delal, ne vem, kako naj se postavim v življenje. To prihaja odtod, ker še ni našel prave možnosti, da bi o potrebah današnjega časa in o tem, kako je človek vanje vpleten, jasno razmislil. Razmere se razvijajo danes pri mnogih ljudeh že do fizične bolezni do fizične praznine. Pravo razumevanje za to je tisto, kar je treba vedno več in več in vedno bolj in bolj intenzivno zahtevati. Tisto, kar se razliva nad človeštvo, ker je v petem poatlantskem obdobju potrebno, bo nevarnost duševnih stisk, duševna stiska posebno v obliki, kot je opisano s tem, kar sem danes govoril. Mnogi ljudje vidijo in čutijo, da je potrebno, kar sem opisal. Prav potrebno je, da pridejo ljudje na eni strani do socialnega razumevanja in na drugi strani do svobode misli. Toda malo jih je, zelo malo jih je, ki so danes pripravljen, posegati po pravih sredstvih. Saj se pogosto skuša tistemu, kar je za socialno razumevanje potrebno, služiti z vse mogočimi idealistično zvenečimi govoričenji. Kaj vse se danes piše o potrebi individualnega obravnavanja odraščajočega človeka! Kako obsežne teorije si izmišljajo na vseh mogočih pedagoških področjih! To pa je vse manj pomembno. Kar se na razumljiv način mora širiti, naj bi bilo čim več pozitivnih opisov, kako se ljudje resnično pozitivno razvijajo; hotel bi reči naravna zgodovina individualnega razvoja človeka. To je, kar bi bilo potrebno pripovedovati kjer le moremo. Kako se je razvijal človek A, človek B, človek C in z veliko ljubezni obravnavati razvoj človeka, ki smo mu priča. Predvsem to je potrebno: študij življenja, volja do nauka o življenju, ne kot program. Teoretični program je sovražnik pete poatlantske kulturne periode.

Če se ustanavljajo družbe naj bi v duhu pete poatlantske kulturne periode nastopale tako, da so glavna stvar ljudje, ki se v teh družbah zbirajo, in da se rodi to, kar se lahko rodi iz medsebojnega srečevanja teh pozitivnih ljudi. Če se na to pazi, se bo rodilo veliko individualnih stvari. Kaj pa običajno delamo dane? Začnemo s tem, da sestavljamo statute. Morda je to lepo, morda potrebno, ker zunanje razmere zahtevajo statute. Toda na našem področju nam mora biti jasno, da vse govorjenje o programih in statutih predstavlja le dovoljenje za opravljanje dejavnosti za svet zunaj. Tisto, za kar gre, mora biti individualno skupno življenje, kar pride iz pozitivnega človeka. Da je medsebojno razumevanje tisto, kar je bistveno. Potem se bodo za peto poatlantsko obdobje, saj imamo pred seboj stoletja, pokazale možnosti, da iz kroga tistih, ki imajo za to razumevanje, razumevanje za individualni razvoj, za življenja poln razvoj, to prodre v splošni svet, ki danes vse zapira v paragrafe kot v španske škornje, v paragrafe ali zakone ali v sicer kaj podobnega. V tem svetu smo priče ozdravljajoče zvenečih podukov iz prižnic ali drugih tribun, v katerih skušajo deliti nauke za življenje. Nauki se pojavljajo povsod, polni abstrakcij so, v njih ljudem predočajo vse mogoče ideje in ideale. To pa ne more biti smisel. Gre za to, da se z razumevanjem prodre v konkretno, resnično življenje. Kako pa se to lahko zgodi?

Seveda s polno pravico lahko pripomnim v zvezi s tem, kar je rečeno: Mi se ne moremo naučiti ocenjevati vsega, kar danes prihaja iz vrst avtoritet. Pomislimo samo – bodo rekli ljudje – kaj se mora naučiti nekdo, ki hoče postati zdravnik! Prav je, da se tega uči; mi se tega ne moremo naučiti pa tudi tega ne, kar se uči, kdor hoče postati pravnik in ne tega, kar se mora učiti, kdor bo postal slikar in tako naprej. Tega ne moremo! Mi na vseh teh področjih tudi ne moramo biti ustvarjalni. Moramo pa biti sposobni razsodbe. Priti moramo v situacijo, da avtoriteto pustimo delovati, da pa avtoriteto lahko ocenimo. Tega se ne naučimo, tega si ne pridobimo s tem, da se res poglobimo v vse specialnosti, temveč s tem, da si pridobimo možnost razsodbe iz nečesa, kar obsežno lahko oblikuje naš razum, našo sposobnost ocenjevanja. To pa nikoli ni mogoče iz materialnega prepoznavanja posameznih specialnosti, temveč iz obsežnega prepoznavanja duha.

Centralno spoznanje mora biti duhovna znanost. Ta duhovna znanost ne bo pojasnila le razvoja ljudi, temveč tudi način razmišljanja, ki ga človek ima. Razvila nam bo zdrav razum, ki ga moramo danes privesti iz večjih globin kot je bil to slučaj v grško-rimski, četrti poatlantski kulturni periodi. Različni načini oblikovanja pojmov pri znanosti, oblikovanje predstav, potrebnih za duhovno znanost, nas ne usposobi, da bi postali avtoriteta na tem ali onem področju. Usposobi pa nas, da postanemo presoje sposobni. In zakaj je temu tako, bomo vedno bolj in bolj uvideli, saj obstojajo v človeški duši skrivnostne sile. Te skrivnostne sile, te misterijske sile, bodo povezale človeško dušo z duhovnim svetom in bodo s to zvezo, ki se oblikuje med dušo človeka in duhovnim svetom s tem, da se ukvarjamo z duhovno znanostjo, v posameznem primeru, če stojimo avtoriteti nasproti, omogočile, da smo razsodbe sposobni. Ne bomo vedeli to, kar lahko ve avtoriteta, toda če avtoriteta nekaj ve in v posameznem primeru to ali ono naredi, bomo v stanju, da to ocenimo.

To moramo posebej poudariti kot nekaj, do česar mora pripeljati duhovna znanost, da ljudi ne le pouči, temveč naredi sposobne razsodbe, to pomeni, jim možnost svobode misli šele da, v njih neodvisnost misli šele spodbuja. Duhovna znanost nas ne naredi za zdravnike, toda duhovna znanost nas usposobi, da to, kar pride po zdravnikih v javno življenje, presodimo, če v duhovno znanost le pravilno prodremo. Ko se bo nekega dne to, kar s temi besedami mislim razumelo, se bo razumelo veliko o ozdravljajočih močeh pete poatlantske dobe. Saj je zelo veliko povedano s tem, kar sem s tem menil, da duhovna znanost obenem preobrazi človeško razumevanje tako, da bo človek sposoben razsojanja in bo silo razuma osvobodil iz svojega duševnega življenja. Šele s tem si svobodo misli v resnici lahko pridobi.

Če smem sedaj govoriti slikovito, bi vam to misel prikazal še v sliki, v imaginativni obliki. V duhovni znanosti slišimo o resničnem duhovnem svetu, o konkretnem duhovnem svetu, o elementarnih bitjih, ki nas obdajajo; slišimo o angelskih hierarhijah, angeloi, nadangeli, in tako naprej. Svet se za nas naseli s konkretnimi duhovnimi vsebinami ali duhovnimi silami in duhovnimi bitji. Tem bitjem, ki živijo v duhovnem svetu ni vseeno kaj o njih vemo! V četrti poatlantski periodi jim je bilo več ali manj vseeno, toda v peti poatlantski periodi jim ni več vseeno. Če ljudje tu na Zemlji o njih nič ne vedo je tako, kot bi jim bilo v duhovni hrani nekaj vzeto. Duhovni svet je brez nadaljnjega v zvezi s tukajšnjim fizičnim svetom na Zemlji. To boste najbolje razumeli, če vam rečemo eno, kar se vam bo sedaj zdelo paradoksno, kar pa je preprosto res. In čeprav se veliko danes ne more povedati, se danes določene resnice mora izgovoriti, ker naj ljudje ne bi živeli brez teh resnic.

Poglejte, za človeka, ki tu na Zemlji živi, je pravo stališče to, da reče: z misterijem na Golgoti je stopil Kristus v življenje Zemlje in je od takrat v življenju Zemlje. Iz določenega čutnega stališča lahko gledamo na to, da je Kristus vstopil, kot na srečo za življenje na Zemlji. Sedaj pa se postavimo na stališče Angeloi – in to stališče ni moja iznajdba, to stališče je tisto, kar se resničnemu okultnemu raziskovalcu pokaže kot nekaj resničnega – postavimo se na stališče Angeloi. Angeloi so v svoji duhovni sferi doživeli nekaj drugega: doživeli so nasprotno! Kristus je iz njihove sfere odšel, je njihovo sfero zapustil. Za sebe morajo reči: iz našega sveta je Kristus zaradi misterija na Golgoti odšel. Imajo razlog, da so nad tem žalostni, prav tako, kot ljudje, če živijo v fizičnih telesih, lahko čutijo kot ozdravljajoče, da je Kristus prišel k njim. In tudi to je realna pot misli. In tisti, ki duhovni svet res pozna ve, da obstoja le eno odrešenje za Angeloi, za katere je prav to, kar sem rekel: da ljudje spodaj na Zemlji v svojih fizičnih telesih živijo z mislijo na Kristusa in da misel na Kristusa sveti kot luč navzgor k Angeloi. Sveti od časa misterija na Golgoti k Angeloi navzgor kot luč. Ljudje pravijo: Kristus se je naselil v nas in mi se lahko razvijemo tako, da bo Kristus živel v nas. »Ne jaz, temveč Kristus v meni«. Angeloi pa pravijo: Iz naše notranjosti je Kristus za našo sfero odšel in sem gor nam sveti v mislih na Kristusa, ki jih mislijo posamezni ljudje; sveti kot toliko in toliko zvezd. V tem ga spet prepoznamo. Odnos med duhovnim svetom in svetom človeka je realen. In ta realen odnos prihaja do izraza tudi s tem, da duhovna bitja, ki naseljujejo duhovni svet izven nas, da ta duhovna bitja lahko na misli, ki si jih o njihovem svetu lahko delamo, pogledajo z dopadljivostjo in zadovoljstvom in zadoščenjem. Pomagajo nam lahko le takrat, če o njih lahko razmišljamo. Čeprav še nismo prispeli do tam, da bi jasnovidno gledali v duhovni svet, nam lahko pomagajo, če zanje vemo. Ker študiramo duhovno znanost, nam priteka iz duhovnega sveta pomoč. Niso le stvari, ki se jih naučimo, spoznanja, temveč so bitja višjih hierarhij sama, ki nam pomagajo, če zanje vemo. Če se še naprej v peti poatlantski periodi soočamo z avtoritetami, je za nas ozdravljajoče, če nimamo za seboj le našega lastnega človeškega razuma, temveč to, kar v našem razumu lahko narede duhovna bitja, če zanje vemo. V odnosu do avtoritete nas usposobijo za sposobnost presoje. Duhovni svet nam pomaga. Potrebujemo ga, zanj moramo vedeti, vedoč ga moramo sprejeti. To je tretje, kar v petem poatlantskem obdobju mora priti.

Prva stvar je socialno razumevanje človeka, drugo je pridobivanje svobode misli, tretje je živo zavedanje, da duhovni svet je, pridobljeno z duhovno znanostjo. Te tri stvari morajo biti veliki, realni ideali za peto poatlantsko obdobje. Na področju socialnega življenja mora priti do socialnega razumevanja, na področju religioznega in drugega skupnega življenja duš mora priti do svobode misli; na področju spoznanja, mora priti spoznanje duha. Socialno razumevanje, svoboda misli, spoznanje duha – to so trije veliki cilji, impulzi, petega poatlantskega časa. Pod temi lučmi se moramo razvijati, ker so to prave luči za naš čas. So ljudje, ki intenzivno čutijo, da je nekaj takega potrebno, da mora priti do drugega način sobivanja ljudi, da morajo priti drugi pojmi. Toda zadnje konsekvence so ali izven dobre volje ali spoznanja ljudi. To lahko vidimo prav na razmerju, v katerem je marsikdo v odnosu do stremljenja duhovne znanosti, ali antropozofije. Pri tem sploh ne moramo misliti na tiste, ki duhovno znanost, teozofijo ali antropozofijo zlonamerno zavračajo, ker ji nasprotujejo iz kateregakoli razloga, temveč lahko mislimo na resnično voljo, ki je prisotna v sedanjem človeštvu. Resnična volja je usmerjena v to, da se ustvarijo za človeštvo taki impulzi, ki so v smeri pravih pobud petega poatlantskega obdobja. Pomislite samo: koliko reformistov se pojavlja na najrazličnejših področjih, koliko socialnih duhovnikov, drugačnih socialnih pridigarjev, tudi socialnih pridigarjev iz neteoloških, nereligioznih krogov. Kako se vse to pojavlja; kako je to pogosto polno najboljše volje! Vse to želi ljudi povesti do nečesa, k čemur življenje v današnjem času teži! Dobra volja je marsikje prisotna in ta trenutek bomo pogledali na to, kar najdemo kot dobro voljo, ne kar najdemo kot zlo voljo. Toda, dokler ostane ta dobra volja le splošno govorjenje, nič ne pomaga, pa če jo nosi še toliko čustev. Da se izpolnijo trije veliki realni ideali: socialno razumevanje – socialno spoznanje človeka – svoboda misli, spoznanje duha je potrebno živo spoznanje, ki pride lahko samo iz duhovne znanosti. Do tega pa razumevanje ljudi sedanjosti ni prišlo, niti na začetek ni prišlo, razen pri peščici, ki se zbira v okviru duhovno – znanstvenega pogleda na svet.

Današnje predavanje sem hotel pripraviti prav v zvezi s tem, da pokažem, kateri naj bi bili trije veliki ideali, konkretni ideali za peto poatlantsko obdobje: konkretno socialno razumevanje človeka, svoboda misli, spoznanje duha. Ti trije ideali morajo usmerjati znanost v bodočnosti. Čistiti in precejati morajo, dajati impulze morali, postati morajo tisti, ki v najširšem smislu delujejo kot orientacija, dajejo smer, prežemajo življenje, spodbujajo življenje znotraj modernega človeštva. Prvih dveh zahtev – socialno razumevanje in svoboda misli – pa ne bo mogoče izpolniti, če k temu ne pride kot tretje spoznanje duha. Saj naj bi se razvila duša zavesti. Ta duša zavesti ima kot svojo najvišjo stopnjo pač že duha samega. Temelji zanj morajo biti ustvarjeni v šesti poatlantski kulturni periodi. Teh ne bo mogoče razviti, če ne bo pripravljena tista notranja osamosvojitev, ki se doseže z razvojem duše zavesti. To je to, kar moramo pri našem duhovno – znanstvenem stremljenju tudi upoštevati, namreč, da to, kar spoznamo kot abstraktne resnice, nosi v sebi resnično čarobno moč, ki jo moramo razvneti, da bi metali svetlo luč na vse kar je življenje. In kjerkoli že posameznik v življenju stoji, na tem ali onem področju znanosti, na tem ali onem področju praktičnega, četudi najmanjšega dela: človek bo gradil na velikih nalogah našega časa, če bo v smislu, kot to mora biti, na svojem področju znal prežeti z življenjem tisto, kar na naših srečanjih sprejemamo kot abstraktne resnice. V dušo človeka se bo potem naselilo veselje, veselje, ki ni le površinsko, ki je obenem povezano s tisto resnostjo, ki življenje lahko nosi, ki naše sile poviša, ki nam ne dovoli le, da bi življenje uživali, temveč nas naredi v življenju tudi za pridne delavce.

V tem duhu bodo trije imenovani konkretni socialni ideali in ideali spoznanja tudi tisto, kar bo duši zavesti dalo sposobnost, da v petem poatlantskem obdobju razume misterij na Golgoti na nov način. Z duhovnimi svetovi moramo namreč stkati realno vez in spoznati, kakšen je njihov odnos do centralnega impulza v razvoju Zemlje, do Kristusovega impulza. To pa bo Kristusov impulz za nas postal šele pod vplivom misli, ki pridejo v življenje na Zemlji iz duhovnega sveta. Od misterija na Golgoti v življenju na Zemlji v človeških dušah lahko zasvetijo misli, ki, kot sem rekel, svetijo tolažeče kot svetle zvezde celo navzgor v svet duhovnih hierarhij Angeloi, ki so iz svoje sfere Kristusa izgubili in ga vidijo svetiti k sebi iz sfere človeških misli.

Ne, spoznanje duha ni fantastika; spoznanje duha je tisto, s čemer si prizadevamo, najti vpliv na tisto resničnost, iz katere duševne stiske, ki morajo biti povezane s petim poatlantskim obdobjem, lahko premostimo. To sem vam hotel danes povedati.