Dr.sci.agr. Petra Kuhne

Ko začne rastlina kaliti, se začne postopoma prebujati življenje, ki počiva v semenu. Nastajati začnejo snovi, kot so,denimo, sladkor ali vitamini. Kal počasi raste proti svetlobi. Pri tem se seme, iz katerega požene nova rastlina, polagoma zmanjšuje in se vključi v novi organizem. Vsako nastajajoče življenje se tako najprej sooči z neke vrste uničenjem. Začne se pri kaljenju. Urejene strukture razpadejo, da bi se tvorile nove. Pred vsakim novim začetkom je neke vrste razkroj, nakakšen kaos.

Kaj pa povzroča rast? Seme začne kaliti, ko začnejo nanj delovati elementi voda, zemlja in toplota. Zemljo, tla, nekaj časa nadomešča vlažnost. Elementi v mirujočem semenu prebudijo dejavne sile življenja, eterske sile, ki spodbudijo snovi iz mirovanja v gibanje. Te ustvarjalne sile nosijo v sebi nalogo zavesti. Sporočilo ustvarjalne zavesti se naprimer lahko glasi: »Ustvari pšenični klas.« Taka zapoved ima veliko moč in zmore premagati celo ovire pri rasti, kot so asfaltna prevleka ali majhno kamenje.
Če človek take kali jé , sprejema vase tako sestavine, kot so beljakovine ali vitamini, kot tudi njihove ustvarjalne sile. Te sile si vedno, tudi v človeških prebavilih, prizadevajo delovati v skladu s svojo naravo. In tu nastopi človekova prebava. Človek mora sprejeti vase hrano, kot tudi ustvarjalne sile, ki so mu v začetku tuje. Njihove informacije ga ne smejo ovirati ali slabiti. Zato mora prebava omogočiti spremembo hrane tudi na subtilnejši, eterski ravni in nevtraliziranje človeku tujih ustvarjalnih sil, da bi telo lahko potem izkoristilo produkte razgradnje hrane. Kako bi bilo, če človek teh tujih ustvarjalnih sil ne bi uničil? Zapoved »ustvari pšenično rastlino« je za človeka nekoristen, da, celo škodljiv. Zato te sile v človeku ne smejo delovati na tak način. Naloga prebave je uničiti jih. Razgrajevalno delo krepi človekove eterske sile. Kolikor močnejše so tuje ustvarjalne sile v hrani, toliko bolj intenzivno je razgrajevalno delo in, posledično, toliko bolj se oblikujejo in jačajo človekove eterske sile. Če pa tujih ustvarjalnih sil ne moremo uničiti, jih je treba z ostanki hrane neprebavljene izločiti, pri čemer pogosto povzročajo težave, kot je napenjanje. To lahko opazujemo, če uživamo preveč presne hrane. V presni hrani je mnogo ustvarjalnih sil, ker je živa in nepregrevana. Mnogi ljudje takih jedi ne prenašajo, ker nujnega razgrajevalnega dela njihov prebavni sistem ne zmore opraviti.
Hrana nas torej prehranjuje predvsem z eterskimi silami, ki so v njej prisotne. Z razkrojem teh sil se krepimo.
Kaj pa se dogaja s snovmi? Rekli smo že, da so med prebavo hrani odvzete najprej v njej prisotne ustvarjalne sile, nakar se razgradi v enostavne kemične spojine. Nato skozi črevesno steno hrana, razgrajena do elementarnih molekul, preide v človekovo kri. Tu pa se počasi začne izgradnja v novo substanco. Snovi se tukaj oživljajo, prežemajo z duševnostjo in individualizirajo, dokler se tako spremenjene ne vključijo, asimilirajo v celice človeškega organizma.
Velik del prehrambenih substanc NE služi snovni izgradnji telesa, ampak pridobivanju energije. Procesi izgradnje prednjačijo v obdobju rasti, torej pri otrocih in mladostnikih. Nato sledi obdobje odraslosti, kjer se ohranja ravnovesje med izgradnjo in razgradnjo, v starosti pa prevladujejo procesi razgradnje in se telo ne more več popolnoma regenerirati. Ko se začne ta faza, je predvsem od načina življenja posameznika (stres, živčna prenapetost, jemanje poživil, pomanjkanje spanja in prostega časa, napačna prehrana, pa tudi vplivi škodljivih snovi iz okolja ali pomanjkljiva kreativna umska ali telesna dejavnost) odvisen razvoj procesov razgradnje telesa, ki lahko vodi k predčasnemu procesu staranja. Tako situacijo pogosto označujemo kot kronično bolezen.

Prehrana kot vir energije / Kaj je energija?

Pomen prehrane je dvojen: izgradnja oz. ohranjanje telesa in pridobivanje energije. Na prvo vplivajo predvsem eterske sile. Kaj pa pomeni pridobivanje energije ali – kot to pogosto imenujejo v znanstvenih učbenikih– »prehrana kot dobavitelj goriv«?
Da bi lahko razumeli ta vidik prehrane, si moramo malo podrobneje pogledati biokemične procese v celicah. Prehrambene substance, ki gredo skozi črevo, so elementarne snovi, kot sladkorji (naprimer grozdni sladkor ali glukoza), posamezne maščobne kisline, kisline, kot so mlečna, vinska, oksalna, jabolčna, potem vitamini, mineralne snovi, mikroelementi in množica drugih enostavnih kemičnih spojin. Pri tem ne smemo pozabiti na razgradljive substance, kot so klorirani ogljikovodiki (DDT ali lindan). Gibanje krvi vse te snovi oživlja, prežame z duševnostjo in nato – ko jih usmeri organiziranost našega jaza – prispejo v posamezne celice. V celicah je zopet možna izgradnja v višje spojine, ki jih organizem potrebuje. Večinoma pa je nadaljnja razgradnja predhodnik vsake spremembe snovi. Te dejavnosti – kot že prej v črevesju – spodbujajo encimi.
Da bi lahko ugotovili, kaj se s prehrambenimi substancami dogaja v celicah, si oglejmo usodo grozdnega sladkorja ali glukoze. Pot presnove glukoze, glikoliza se začne s tem, da se zaradi nadaljnjih pretvorb aktivira omenjena molekula sladkorja. Aktiviranje se sproži s sprejetjem molekule enega od celičnih fosfatov. Fosfor je eden od najgibljivejših elementov, ki so se najbolj sposobni spreminjati. Rudolf Steiner ga je imel za potrebnega pri dejavnosti volje. Fosfat sproži procese razgradnje. Do nadaljnjih sprememb nato prihaja postopoma. Vse pa se odvija tekočem okolju celične protoplazme. Mnogi od korakov pretvorbe zahtevajo aktivno sodelovanje, interakcijo molekul, v nekaterih pa se le oddaja energija, ki jo lahko organizem snovno fiksira. Ta proces je ena od skrivnosti presnove. Organizem zmore vezati energijo! Znanstveniki poskušajo obvladati ta problem, kajti do sedaj je bilo to možno le zelo pomanjkljivo s pomočjo baterij ali akumulatorjev, medtem ko zmore to organizem zelo popolno.
Fiziki označujejo energijo kot nakopičeno delo ali zmožnost za delo. Ne gre torej za substance, ki se jih da materialno določiti, tudi ne za silo, ampak za popolnoma drugačno, duhovno stanje. Einsten je s svojo relativnostno teorijo dokazal, da se lahko energija pod določenimi pogoji spremeni v maso, se torej materializira. Duhovno se torej lahko pretvori v materialno. Tu na zemlji potrebuje energija materialnega nosilca, to pomeni, da je vezana na substanco. Tako je zemeljski plin ali premog nosilec neke energije. Tudi svetloba nosi energijo. Pri rastlinah lahko opazujemo, kako se pri asimilaciji svetlobna energija sonca pretvori v substanco. Bircher-Benner je v zvezi s tem pri rastlinski prehrani govoril o sončni energiji. Ta pretvorjena energija je prisotna v snovi, v materiji. S pomočjo biokemičnega procesa se del lahko zopet sprosti. Energija, pridobljena z glikolizo, je osvobojena preobražena sončna svetloba, ki deluje v človeškem organizmu.
Oglejmo si sedaj proces celičnega dihanja. Do procesa osvobajanja energije, osvoboditve pridobljene sončne energije, pride tekom verige celičnega dihanja v okviru t.i. citratnega ciklusa. Tu se preobrazijo posamezne snovi – skoraj vse kisline ali njihove soli. V ta ciklus vstopa tudi piruvat, končna substanca že omenjene glikolize. Skozi ciklus celičnega dihanja gredo vse snovi, ki razgrajene do elementarnih molekul in individualizirane v tekočem mediju krvi, pridejo v celice. S to nadaljnjo preobrazbo snovi se sprosti vodik, ki se veže na encime in napreduje dalje po stopnjah. Pri stimulaciji presnove pa igrajo odločilno vlogo kot sestavni deli molekul encimov mnoge kovine, kot so na primer baker in železo. Pri koncu te preobrazbe, podobne stopnicam (kaskadam) reke, ki teče navzdol proti morju, nastopi še kisik, ki je iz pljuč absorbiran v kri in od tam v celice. Kisik se z vodikom poveže v vodo in s tem se iz substanc, ki so vstopile v reakcijo, sprosti ogromna količina energije. Pri vsem tem imamo opravka, kot že omenjeno, s preobrazbo v celico že asimiliranih snovi, zato lahko rečemo, da tako znova pridobivamo »svetlobno energijo«. Celoten komplicirani potek verige celičnega dihanja se odvija v mitohondrijah, celičnih organelah namenjenih celičnemu dihanju, in predstavlja zaključek in krono izkoristka prehrambenih substanc. Jasno nam mora biti torej, da zaužitju kosa kruha sledi najprej prebava v črevesju, kjer se hrana razgradi do elementarnih sladkorjev, nakar preide v kri in od tam, s pomočjo inzulina, prispe v celice. V celici elementarne sladkorje prevzamejo mitohondriji, kjer se končno – tekom procesa (verige) celičnega dihanja – sprosti navzven energija! Potem ko so novonastale substance odvedene iz celice v kri, se preko ledvic izloči voda, z zrakom pa ogljikov dioksid.
Organizem torej ne pridobiva energije z zgorevanjem hranljivih snovi, kot so prej pogosto govorili, ampak z »menjavo«, preobrazbo snovi, ki končno, preko oksidacije (vstopanja kisika v proces celičnega dihanja) vodi k pridobivanju energije.

Elementa vodik in kisik

Poglejmo si še oba najpomembnejša elementa v procesu pridobivanja energije. Vodik je najlažji element. Je zelo bogat z energijo, saj se, kot vemo iz izkušnje, uporablja tudi pri varjenju in kot raketno gorivo. Pravzaprav vodik ne pripada zemlji, ampak stremi k vesolju, kjer ga najdemo v višini od 1000 do 2000 km, v zraku pa ga je zelo malo.
Kisik je element, ki je večinoma prisoten v vsem živem. Je najpogostejši element v zemeljski skorji in osnova za dihanje, količinsko glavni sestavni del vode, ter 21 odstotno prisoten v zraku. Je tipični element zemlje.
Oba elementa se v celicah združita v vodo, pri čemer se iz prvotnih molekul sprosti mnogo energije. Tako je, kot bi bil vodik v tem procesu ujet in kemično »privezan« tukaj, na zemlji, organizmi pa potem izkoriščajo oba elementa za sproščanje energije. Vodik izvira iz hrane (vanjo pride s pomočjo svetlobne energije v procesu asimilacije rastlin), kisik pa izvira iz zraka – njuna združitev pa omogoča obstoj živega.

Zaključek

Velik del hrane ne služi izgradnji substanc, ampak sproščanju energije. Ta energija je spodbujevalec naše presnove in služi živemu. Prehranjujemo se, da bi spodbudili življenske sile. To se doseže na dva načina: a) z uničenjem tujih eterskih sil tekom prebave v črevesju in b) s pridobivanjem energije pri razgradnji elementarnih molekul (nastalih pri prebavi v črevesju) v celicah – z nadaljnjo preobrazbo molekularnih delcev in osvobajanjem sončnih sil, ki so vezane v teh molekulah. Organizem osvobodi energijo, preostale snovi pa izloči.
Druge prehrambene snovi, kot so maščobe in, delno, tudi beljakovine, se razgradijo na podoben način, le da se do elementarnih molekul ne razgrajujejo z glikolizo, temveč z nekaterimi drugimi procesi.
Tako gre pri sestavi hrane predvsem za njeno energetsko dinamiko, ki jo določa ne le sestava hrane – torej vsebina beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob skupaj z v njih prisotno svetlobno energijo (»kalorična vrednost«) – temveč tudi pristnost subtilnega odtisa rastlinskega oziroma živalskega individuuma, ki se kaže na snovni ravni kot popolna prisotnost in specifična razporejenost določenih molekul v celicah organizmov, posledično pa tudi kot kvaliteta omenjene snovno vezane sončne energije. To pa pomeni, da je zelo pomemben način pridelovanja, oz. proces rasti rastlin. Biološko dinamični način pridelovanja hrane poskuša dvigniti na višjo raven prav to notranjo dinamiko pridelkov in proizvodov. Kot ugotavljamo, vsi ti ukrepi neposredno izboljšujejo kvaliteto hrane, ki se jo označuje s splošnim imenom – hranilna vrednost hrane.